P9_TA(2021)0043

Dostop javnosti do dokumentov za leta 2016–2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. februarja 2021 o dostopu javnosti do dokumentov (člen 122(7)) – letno poročilo za leta 2016–2018 (2019/2198(INI))

(2021/C 465/06)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 1, 9, 10, 11 in 16 PEU ter člena 15 PDEU,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti členov 41 in 42,

—	ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o dostopu javnosti do dokumentov (člen 104(7)) v obdobju 2011–2013 (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o dostopu javnosti do dokumentov (člen 116(7)) za leti 2014 in 2015 (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2017 o preglednosti, odgovornosti in integriteti v institucijah EU (4),

—	ob upoštevanju letnih poročil evropske varuhinje človekovih pravic in njenega posebnega poročila v strateški preiskavi OI/2/2017 o preglednosti zakonodajnega postopka Sveta,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2019 o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic OI/2/2017 o preglednosti zakonodajnih razprav v pripravljalnih telesih Sveta EU (5),

—	ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

—	ob upoštevanju poročil Komisije, Sveta in Parlamenta za leta 2016, 2017 in 2018 o uporabi Uredbe (ES) št. 1049/2001,

—	ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2017 o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2016 (7),

—	ob upoštevanju političnih smernic za Komisijo za obdobje 2019–2024, ki jih je predstavila predsednica Ursula von der Leyen,

—	ob upoštevanju člena 54 in člena 122(7) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A9-0004/2021),

ker je v Pogodbah zapisano, da „Unija pri vseh svojih dejavnostih upošteva načelo enakosti svojih državljanov, ki so deležni enake obravnave s strani njenih institucij“ (člen 9 PEU); ker ima vsak državljan „pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije“ in se „odločitve […] sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani“ (člen 10(3) PEU, upoštevaje njeno trinajsto uvodno izjavo in člene 1(2) in 9);

ker člen 15 PDEU določa, da institucije, organi, uradi in agencije Unije zaradi spodbujanja dobrega upravljanja in zagotovitve sodelovanja civilne družbe pri svojem delu kar najbolj upoštevajo načelo javnosti delovanja ter da imajo vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije;

ker je status pravice dostopa do dokumentov kot temeljne pravice poudarjen tudi v členu 42 Listine, ki ima danes enako pravno veljavo kot Pogodbi (člen 6(1) PEU); ker pravica dostopa državljanom omogoča, da učinkovito uveljavljajo svojo pravico do nadzora nad delom in dejavnostmi institucij, organov, uradov in agencij EU, zlasti nad sprejemanjem zakonodaje;

ker bi moralo biti delovanje institucij EU skladno z načelom pravne države; ker si morajo institucije EU prizadevati doseči kar najvišje standarde preglednosti, odgovornosti in integritete; ker so ta vodila načela ključni elementi za spodbujanje dobrega upravljanja v institucijah EU ter zagotavljanje večje odprtosti delovanja EU in njenega procesa odločanja; ker je zaupanje državljanov v institucije EU bistveno za demokracijo, dobro upravljanje in učinkovito oblikovanje politik; ker bi bilo treba zagotoviti tudi preglednost in dostop do dokumentov o načinu izvajanja politik EU na vseh ravneh in uporabe sredstev EU; ker sta odprtost in udeležba civilne družbe nepogrešljivi za spodbujanje dobrega upravljanja institucij EU; ker imajo državljani v skladu s temeljnimi načeli demokracije pravico do poznavanja in spremljanja postopka odločanja; ker Evropski parlament deluje z visoko stopnjo preglednosti v zakonodajnem postopku, tudi v fazi odborov, ki državljanom, medijem in deležnikom omogoča, da vidijo, kako in zakaj so odločitve sprejete in lahko jasno opredelijo različna stališča v Parlamentu in se seznanijo, od kje izvirajo določeni predlogi, ter da spremljajo postopke sprejetja končnih odločitev;

ker v skladu s členom 16(8) PEU Svet zaseda javno, ko odloča in glasuje o osnutku zakonodajnega akta; ker je po trditvah evropske varuhinje človekovih pravic večina pripravljalnih dokumentov v tekočih zakonodajnih postopkih označena z „LIMITE“, kar pomeni nesorazmerno omejevanje pravice državljanov do dostopa do zakonodajnih dokumentov (8); ker to, da Svet ni zavezan zagotavljanju preglednosti, kaže na pomanjkanje odgovornosti v njegovi vlogi sozakonodajalca EU;

ker so bila v preiskavah, ki jih je varuhinja človekovih pravic zaključila leta 2018, poudarjena naslednja glavna vprašanja: preglednost, odgovornost in dostop javnosti do informacij in dokumentov (24,6 %), kultura storitev (19,8 %) ter ustrezna uporaba diskrecijskih pravic (16,1 %); ker so se druga vprašanja med drugim nanašala na spoštovanje postopkovnih pravic, kot je pravica do zaslišanja, spoštovanje temeljnih pravic, etična vprašanja, sodelovanje javnosti v postopku odločanja EU, tudi v postopkih ugotavljanja kršitev, dobro finančno poslovodenje razpisov, nepovratnih sredstev in pogodb EU, zaposlovanje ter dobro urejanje vprašanj glede osebja EU;

ker je varuhinja človekovih pravic leta 2018 vzpostavila novo spletišče s prenovljenim in uporabnikom prijaznim vmesnikom za morebitne pritožnike; ker „hitri“ postopek za obravnavo pritožb o dostopu javnosti do dokumentov, ki ga je uvedla varuhinja človekovih pravic, odraža njeno odločenost, da iskalcem pomoči hitro nudi pomoč in sprejme odločitve;

ker je varuhinja človekovih pravic v strateški preiskavi OI/2/2017/TE ugotovila, da Svet ne deluje pregledno, kar zadeva dostop javnosti do njegovih zakonodajnih dokumentov, in da v njegovi sedanji praksi postopka odločanja, zlasti med pripravljalno fazo v pripravljalnih telesih Sveta, vključno z odbori, delovnimi skupinami in Odborom stalnih predstavnikov (Coreper), prihaja do nepravilnosti; ker je 16. maja 2018 varuhinja zaradi nepripravljenosti Sveta, da izvede njena priporočila, Parlamentu predložila posebno poročilo OI/2/2017/TE o preglednosti zakonodajnega postopka v Svetu; ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 17. januarja 2019 o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic podprl priporočila varuhinje;

ker je varuhinja človekovih pravic v zadevi 1302/2017/MH o tem, kako je Komisija obravnavala zahtevo za dostop javnosti do mnenj svoje pravne službe v zvezi z registrom za preglednost, ugotovila, da vztrajno zavračanje Komisije širšega dostopa do dokumentov pomeni nepravilnost, saj Komisija ravno pri ukrepu, namenjenem spodbujanju preglednosti kot načina za povečanje legitimnosti in odgovornosti EU, ni izkazala kar največje odprtosti in odkritosti;

Preglednost s širšega vidika

si odločno prizadeva, da bi državljane približal svojemu postopku odločanja; poudarja, da sta preglednost in odgovornost temeljni za ohranjanje zaupanja državljanov Unije v politične, zakonodajne in upravne postopke Unije; poudarja, da člen 10(3) PEU priznava participativno demokracijo kot enega od glavnih demokratičnih načel EU, s tem pa poudarja, da je treba odločitve sprejemati čim bliže državljanom; opozarja, da je popolnoma demokratično in zelo pregledno odločanje na evropski ravni nujno za povečanje zaupanja državljanov v institucije EU; poudarja, da morajo vse institucije EU delovati s podobno ravnjo preglednosti;

z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil imenovan komisar za preglednost, čigar naloga je vnesti več preglednosti v zakonodajni postopek evropskih institucij;

opozarja, da Parlament na odprt in pregleden način zastopa interese evropskih državljanov, da bi bili v celoti obveščeni, kot je potrdila varuhinja človekovih pravic, in je seznanjen z napredkom, ki ga je Komisija dosegla pri izboljšanju svojih standardov preglednosti; je zelo zaskrbljen, ker Svet kljub pozivom in priporočilom Parlamenta ter varuhinje človekovih pravic še ni uvedel primerljivih standardov in da postopek odločanja v Svetu še zdaleč ni pregleden; poziva Svet, naj v praski izvaja ustrezne sodbe Sodišča Evropske unije, namesto da jih poskuša zaobiti; ceni dobre prakse nekaterih predsedstev Sveta in tudi nekaterih držav članic, ki objavljajo dokumente Svete, vključno s predlogi predsedstva Sveta;

pozdravlja sklep Sveta EU, da po tem, ko je varuhinja človekovih pravic začela postopek v zadevi 1011/2015/TN, uporabi Uredbo (ES) št. 1049/2001 za dokumente njegovega generalnega sekretariata v zvezi z nalogami za podporo različnim medvladnim organom in subjektom, kot so mnenja odbora v zvezi s primernostjo kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca Sodišča EU in Splošnega sodišča EU; pozdravlja mnenje varuhinje človekovih pravic, da je treba dati prednost večji odprtosti v zvezi z vprašanjem, kako najti pravilno ravnovesje med potrebo po varstvu osebnih podatkov oseb, ki se ocenjujejo za opravljanje visoke javne funkcije, in potrebo po zagotavljanju čim večje preglednosti v zvezi s postopkom imenovanja na visoko javno funkcijo;

obžaluje stalno prakso Komisije, ki Parlamentu pogosto zagotavlja le zelo omejeno količino informacij o izvajanju zakonodaje EU; poziva institucije, naj spoštujejo načelo lojalnega sodelovanja in proaktivno objavljajo te informacije; obžaluje, da Komisija ne želi objaviti statističnih podatkov o učinkovitosti politik EU, kar ovira javni nadzor nad politikami, ki pomembno vplivajo na temeljne pravice; poziva Komisijo, naj bo bolj proaktivna in objavlja te statistične podatke ter tako dokaže, da so politike potrebne in sorazmerne za doseganje njihovega cilja; poziva Komisijo, naj pri sklepanju pogodb s tretjimi strankami zagotovi preglednost; poziva Komisijo, naj bo bolj proaktivna in objavlja čim več informacij o razpisnih postopkih v primerjavi s sedanjo prakso;

poudarja, kako pomembni so ukrepi za večjo preglednost odločitev, sprejetih v postopkih za ugotavljanje kršitev; zlasti poziva, naj ima javnost dostop do dokumentov, ki se pošljejo Komisiji in državam članicam v okviru tovrstnih postopkov, ter zadevnih odgovorov;

poudarja, da so mednarodni sporazumi pravno zavezujoči in imajo učinek na zakonodajo EU, ter poudarja, da mora celotni proces pogajanj potekati pregledno; želi spomniti, da mora biti Parlament v skladu s členom 218 PDEU v celoti in nemudoma obveščen o vseh fazah tekočih pogajanj; poziva Komisijo, naj okrepi nadaljnja prizadevanja za zagotovitev popolne skladnosti s členom 218 PDEU;

globoko obžaluje, da Komisija in Svet brez ustrezne utemeljitve zahtevata srečanja brez navzočnosti javnosti; meni, da bi bilo treba vsako zahtevo za srečanje brez navzočnosti javnosti podrobno preučiti; poziva k sprejetju jasnih meril in pravil glede zahtev za srečanja brez navzočnosti javnosti v institucijah EU;

poudarja, da je pregledna priprava zakonodaje izjemnega pomena za državljane in pomemben način za zagotavljanje njihovega dejavnega sodelovanja v zakonodajnem postopku; pozdravlja medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2016 in zavezo treh institucij, da bodo zagotovile preglednost zakonodajnih postopkov na podlagi ustrezne zakonodaje in sodne prakse, vključno z ustreznim izvajanjem tristranskih pogajanj;

10.

institucije spodbuja, naj nadaljujejo razprave o prizadevanjih za vzpostavitev posebne uporabniku prijazne skupne zbirke podatkov o trenutnem stanju zakonodajnih zadev (skupna zakonodajna zbirka podatkov), kakor je bilo dogovorjeno v medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, da bi zagotovile boljšo preglednost;

11.

pozdravlja že začete pobude, ki obravnavajo zahteve javnosti po večji preglednosti, kot je medinstitucionalni register delegiranih aktov, vzpostavljen decembra 2017 kot skupno orodje Parlamenta, Komisije in Sveta, ki omogoča vpogled v celotni življenjski cikel delegiranih aktov;

12.

poudarja, da je treba dodatno povečati preglednost postopkov komitologije in dostopnost registra komitologije ter da je treba spremeniti njegovo vsebino, da bi zagotovili večjo preglednost postopka odločanja; poudarja, da bi bilo treba v tem postopku bistveno izboljšati iskalne funkcije registra, da bi omogočale iskanje po političnih področjih;

13.

pozdravlja novi kodeks ravnanja za člane Komisije, ki je začel veljati februarja 2018 in ki povečuje preglednost predvsem v zvezi s sestanki med komisarji in zastopniki interesov, pa tudi v zvezi s stroški službenih potovanj posameznih komisarjev; obžaluje, da Svet še vedno ni sprejel kodeksa ravnanja za svoje člane, in ga poziva, naj to nemudoma stori; vztraja, da mora Svet delovati odgovorno in pregledno, tako kot druge institucije;

14.

želi spomniti na svoj posodobljeni poslovnik, ki poslance poziva, naj se sistematično omejijo na srečanja samo s tistimi zastopniki interesov, ki so registrirani v registru za preglednost; opozarja tudi, da so poslanci vabljeni, naj na spletu objavijo vsa načrtovana srečanja s predstavniki interesnih skupin, ki spadajo v področje uporabe registra za preglednost, poročevalci, poročevalci v senci in predsedniki odborov pa morajo za vsako poročilo na spletu objaviti vsa načrtovana srečanja s predstavniki interesnih skupin, ki spadajo v področje uporabe registra za preglednost; vseeno pri tem poudarja, da se lahko izvoljeni predstavniki brez omejitev sestanejo z vsemi, ki se jim zdijo relevantni in pomembni za njihovo politično delo;

15.

meni, da sedanji način iskanja informacij o vzorcu glasovanja za posameznega poslanca Evropskega parlamenta, in sicer prek datotek pdf na spletnem mestu Parlamenta, ki zajemajo več sto glasovanj, ni prijazen do uporabnika in ne prispeva k preglednosti EU; poziva k uvedbi sistema, ki bo prijazen do uporabnika, v katerem bo mogoče poiskati besedilo, o katerem se je glasovalo, ter izide glasovanja po skupinah in po posameznih poslancih, besedilo pa bi tudi ves čas vidno;

16.

pozdravlja, da so pogajanja o predlogu Komisije za medinstitucionalni sporazum o obveznem registru za preglednost (COM(2016)0627) končno zaključena, in poziva vse tri institucije, naj ga začnejo hitro izvajati; poudarja, da je za ohranitev visoke ravni zaupanja državljanov v evropske institucije potrebna večja preglednost srečanj, ki jih organizirajo institucije;

17.

prav tako spodbuja člane nacionalnih vlad in parlamentov, naj si prizadevajo za večjo preglednost srečanj s predstavniki interesov, saj so pri sprejemanju odločitev o zadevah EU v širšem smislu del zakonodajalca EU;

Dostop do dokumentov

18.

želi spomniti, da je pravica dostopa javnosti do dokumentov institucij temeljna pravica, zapisana v Pogodbah in Listini, ki je neločljivo povezana z demokratično naravo institucij; poudarja, da bi bilo treba to pravico kar najširše uveljaviti čim prej, saj zagotavlja demokratični nadzor nad delom in dejavnostjo institucij EU; opozarja, da je ključni temeljni element predstavniških demokracij zaupanje državljanov v politične institucije;

19.

opominja na svoje pozive iz prejšnjih resolucij o dostopu javnosti do dokumentov; obžaluje, da po več predlogih Parlamenta Komisija in Svet nista ustrezno ukrepala;

20.

opozarja, da morata biti v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 preglednost in popoln dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije, pravilo, in da je treba, kot to določa stalna praksa Sodišča EU, izjeme iz te uredbe razlagati ozko, s tem, da se upošteva prevladujoči javni interes za njihovo objavo;

21.

poudarja, kako pomembno je, da se dokumenti ne prepogosto klasificirajo kot zaupni, kar bi lahko oviralo javni nadzor; obžaluje, da je stopnja tajnosti uradnih dokumentov pogosto prestrogo določena; ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba uvesti jasna in enotna pravila za določanje stopnje tajnosti dokumentov;

22.

ugotavlja, da se Komisija sooča z največjim številom začetnih prošenj (6 912 v letu 2018), ki se nanašajo na določene dokumente, sledita Svet (2 474 leta 2018) in Parlament (498 leta 2018); priznava, da je stopnja odgovora na splošno pozitivna (po podatkih za leto 2018, je bila 80 % za Komisijo, 72,2 % za Svet in 96 % za Parlament);

23.

z zanimanjem ugotavlja, da glavni razlogi za zavrnitev temeljijo na potrebi po zaščiti postopka odločanja institucij, zasebnosti in integritete posameznikov ter poslovnih interesov določene fizične ali pravne osebe; ugotavlja tudi, da je bila za Parlament zaščita pravnih nasvetov tudi ustrezna podlaga v primerih, ko so bili zahtevani predvsem dokumenti predsedstva, medtem ko so bili za Komisijo pomembni razlogi za zavrnitev dostopa do dokumentov tudi izvajanje inšpekcij, preiskav in revizij ter javna varnost;

24.

pozdravlja sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-213/15 P (Komisija proti Patricku Breyerju), v kateri je sodišče potrdilo sodbo Splošnega sodišča in ugotovilo, da Komisija ne more zavrniti dostopa do pisnih stališč držav članic, ki jih ima na voljo, zgolj zato, ker gre za dokumente o sodnih postopkih; ugotavlja, da Sodišče meni, da je treba vsako odločbo o taki zahtevi sprejeti na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 in da dokumenti, povezani s sodno dejavnostjo Sodišča, načeloma niso zunaj področja uporabe uredbe, če jih imajo institucije EU, navedene v uredbi, kot je Komisija v tem posebnem primeru;

25.

podpira poziv civilne družbe (9) k neposrednemu prenosu javnih zaslišanj pred Sodiščem Evropske unije, kot to že velja za nekatera nacionalna in mednarodna sodišča, na primer ustavno sodišče v Franciji in Evropsko sodišče za človekove pravice;

26.

želi spomniti na poziv Komisiji in Svetu, ki ga je izrekel v svoji resoluciji z dne 28. aprila 2016 o javnem dostopu do dokumentov za leti 2014 in 2015;

27.

opozarja, da zastoj revizije Uredbe (ES) št. 1049/2001 traja že od leta 2012, in obžaluje namero Komisije, da umakne ta predlog; poziva vse udeležene strani, naj se ponovno vključijo v postopek in nadaljujejo s prenovo, da bi določbe uredbe prilagodili Lizbonski pogodbi in zagotovili, da se področje uporabe razširi na vse institucije, organe in agencije EU, s končnim ciljem, da bi državljanom EU omogočili širši in boljši dostop do dokumentov EU;

28.

opozarja, da po uveljavitvi PEU in PDEU za vse institucije, organe in agencije EU velja pravica dostopa do dokumentov, kot navaja člen 15(3) PDEU; meni, da bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1049/2001 spremeniti in posodobiti, da bi se uskladila s Pogodbami, se odzvala na razvoj dogodkov na tem področju ter glede na ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice; zato poziva vse tri institucije, naj si konstruktivno prizadevajo za sprejetje revidirane uredbe;

29.

poudarja, da je omogočanje državljanom, da razumejo in podrobno spremljajo napredek zakonodaje ter sodelujejo pri tem, pravna zahteva iz Pogodb in osnovna zahteva demokratičnega nadzora in demokracije na sploh; meni, da dokumenti, ustvarjeni v okviru trialogov, kot so dnevni redi, povzetki izidov, zapisnikov in splošnih pristopov Sveta, kadar so na voljo in v formatu, na katerem so na voljo, zadevajo zakonodajne postopke in se načeloma ne morejo obravnavati drugače kot drugi zakonodajni dokumenti;

30.

poudarja pomen preglednosti in javnega dostopa do dokumentov; poudarja, da je visoka raven preglednosti zakonodajnega postopka bistvena, da lahko državljani, mediji, civilno družna in drugi deležniki zahtevajo odgovornost svojih izvoljenih uradnikov in vlad; priznava pomembno vlogo, ki jo ima varuhinja človekovih pravic pri povezovanju in delovanju kot posrednica med institucijami EU in državljani ter poudarja delo varuhinje človekovih pravic pri zagotavljanju večje odgovornosti zakonodajnega postopka EU javnosti;

31.

opozarja, da bi morale biti po mnenju varuhinje človekovih pravic omejitve dostopa do dokumentov, zlasti zakonodajnih dokumentov, izjema in omejene na najnujnejše; pozdravlja skrajšani postopek varuhinje človekovih pravic za dostop do dokumentov, vendar obžaluje, da njena priporočila niso pravno zavezujoča;

32.

opozarja, da morajo vse odločitve za zavrnitev dostopa javnosti do dokumentov temeljiti na jasno in strogo opredeljenih pravnih izjemah, spremljati pa jih mora utemeljena in specifična obrazložitev, da bodo državljani lahko razumeli zavrnitev dostopa in učinkovito uporabili razpoložljiva pravna sredstva; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je trenutno edina pravna pot, ki jo imajo državljani na voljo za izpodbijanje zavrnitve dostopa do dokumentov, vložitev tožbe na Sodišču Evropske unije, kar pomeni dolgotrajne postopke, tveganje visokih stroškov in negotov izid, kar pomeni nerazumno breme za državljane, ki želijo izpodbijati odločitev o zavrnitvi dostopa, in jih od tega odvrača;

33.

v zvezi s tem poziva institucije, organe in agencije EU, naj sprejmejo hitrejše, manj zapletene in dostopnejše postopke za obravnavo pritožb proti zavrnitvi dostopa, meni, da bi proaktivnejši pristop pomagal zagotoviti učinkovito preglednost in preprečevati nepotrebne pravne spore, ki lahko povzročijo nepotrebne stroške in obremenjujejo tako državljane kot institucije; meni, da se ne bo smelo zgoditi, da državljani zaradi pomanjkanja sredstev ne bi mogli izpodbijati odločitve; opozarja na možnost vložitve prošnje za pravno pomoč, zapisane v Listini; poziva institucije EU, naj ne zahtevajo, da bi nasprotna stranka nosila stroške sodnih postopkov;

34.

v zvezi s tem opozarja na odločbo varuhinje človekovih pravic z dne 19. decembra 2017 v zadevi 682/2014/JF, v kateri je kot nepravilnost navedena zahteva Komisije, da morajo vse osebe, ki prosijo za javni dostop do dokumentov, predložiti svoj poštni naslov za pošiljanja v papirni obliki, ter poudarja, da vztrajanje pri ponovnih zahtevah in postopkovnih formalnostih, kadar so nepotrebne in je očitno, da ničemur ne koristijo, kaže na nespoštovanje temeljnih pravic državljanov;

35.

odločno obžaluje, da Svet ni proaktiven pri objavljanju večine dokumentov, povezanih z zakonodajnimi dokumenti, kar državljanom ne omogoča, da bi vedeli, kateri dokumenti dejansko obstajajo, in s tem ovira njihovo pravico, da zahtevajo dostop do dokumentov; obžaluje dejstvo, da Svet objavlja razpoložljive informacije o zakonodajnih dokumentih v registru, ki ni popoln ali uporabniku prijazen; poziva Sveta, naj dokumente, povezane z zakonodajnimi dokumenti, uvrsti v uporabniku prijazen javni register, ter tako v celoti upošteva javni interes za preglednost in omogoči zakoniti nadzor, ki ga izvajajo ne le državljani, temveč tudi nacionalni parlamenti;

36.

poziva Svet, naj svoje delovne metode uskladi s standardi parlamentarne in participativne demokracije v skladu s Pogodbama, ter ponovno poudarja, da mora biti Svet enako odgovoren in pregleden kot druge institucije;

37.

v celoti podpira priporočila Evropske varuhinje človekovih pravic Svetu po strateški preiskavi, in sicer: (a) naj sistematično evidentira države članice, ko izražajo svoja stališča v pripravljalnih organih Sveta, (b) naj razvije jasna in javno dostopna merila za označevanje dokumentov kot „LIMITE“ v skladu z zakonodajo EU in (c) naj sistematično pregleda status dokumentov z oznako LIMITE v zgodnji fazi, pred dokončnim sprejetjem zakonodajnega akta, tudi pred neuradnimi pogajanji v trialogih, ko Svet že pripravi začetno stališče o predlogu; poziva Svet, naj sprejme vse potrebne ukrepe za čimprejšnje izvajanje priporočil varuhinje človekovih pravic, da bi zagotovil preglednost zakonodajnih razprav v svojih pripravljalnih telesih;

38.

meni, da splošna in nesistematična praksa Sveta, da večino pripravljalnih dokumentov v tekočih zakonodajnih postopkih označi z „LIMITE“, pomeni nesorazmerno omejevanje pravice državljanov do dostopa do zakonodajnih dokumentov;

39.

je seznanjen z dejstvom, da je Parlament po sodbi Splošnega sodišča v zadevi De Capitani (10) prejel znatno več vlog za dostop javnosti do dokumentov s stolpci, o katerih se je razpravljalo na tristranskih srečanjih po sodbi Splošnega sodišča, in z zadovoljstvom ugotavlja, da je po tej sodbi Parlament razkril vse dokumente s stolpci, za katere je bil zahtevan dostop v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001; pozdravlja to dejstvo, saj odprtost zakonodajnega postopka prispeva k večji legitimnosti institucij v očeh državljanov EU; poudarja, da je splošna zahteva za dopustitev dostopa do dokumentov najbolj ustrezno orodje, ki bi institucijam EU omogočalo, da bi se odzvale na veliko povečanje prošenj za dostop do dokumentov;

40.

poudarja, da Sodišče v sodbi v zadevi De Capitani iz marca 2018 navaja, da za mnenja institucij v dokumentih s štirimi stolpci ne velja splošna domneva nerazkritja dokumentov; ugotavlja, da občutljivost obravnavanih tem v dokumentih trialoga sama po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev dostopa javnosti;

41.

opozarja, da odločbe Splošnega sodišča veljajo za vse institucije EU in da je Sodišče pojasnilo, da mora institucija, kadar je dokument, ki je po poreklu iz institucije EU, zajet z izjemo od pravice do javnega dostopa, jasno oceniti in pojasniti, zakaj bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko škodoval interesu, ki je varovan z izjemo, zlasti natančneje zakaj in kako dejansko bi popoln dostop do zahtevanih dokumentov ogrozil postopek odločanja, in s tem zahteval, da mora biti to tveganje razumno predvidljivo, ne le hipotetično; poudarja, da mora biti vsaka zavrnitev dostopa do dokumentov v celoti utemeljena v vsakem posameznem primeru;

42.

pozdravlja, da je v zadevi ClientEarth proti Komisiji precej pojasnjen obseg pojma „zakonodajni dokumenti“ in da je Sodišče Evropske unije ugotovilo, da se dokumenti, pripravljeni v okviru ocene učinka, štejejo za zakonodajne dokumente in jih zato ni mogoče zaščititi na podlagi splošne domneve javnega nerazkritja dokumentov;

43.

obžaluje, da je omejen dostop do svetovanja pravnih služb Sveta, Komisije in Parlamenta in da svetovanje pravne službe Parlamenta pogosto ni dostopno celo članom drugih odborov; poziva institucije, naj zagotovijo preglednost;

44.

je seznanjen s preiskavami delovanja agencije FRONTEX, ki jih je leta 2020 začela evropska varuhinja človekovih pravic, v zvezi z obveznostmi agencije v skladu s pravom EU, kar zadeva dostop javnosti do dokumentov; poziva agencijo, naj ukrepa na podlagi ugotovitev evropske varuhinje človekovih pravic in izvaja njena priporočila o posodobitvi registra dokumentov in objavi števila dokumentov občutljive narave, ki jih hrani in ki niso vključeni v njen register dokumentov (11);

45.

poudarja pomembno vlogo žvižgačev pri razkrivanju primerov nepravilnosti ter podpira ukrepe za izboljšanje njihove zaščite pred maščevanjem; poziva institucije, naj ocenijo in po potrebi spremenijo svojo notranjo ureditev za poročanje o nepravilnostih;

46.

poziva Komisijo, naj zagotovi javni dostop do vseh vnaprejšnjih dogovorov o dobavi v njihovi polni obliki, sklenjenih med EU in zasebnimi podjetji na področju zdravja, zlasti pri naročanju cepiv;

Sklepne ugotovitve

47.

poudarja, da bi morala biti potreba po preglednosti v natančnem ravnovesju s potrebo po varstvu osebnih podatkov in omogočanju sprejemanja odločitev z določeno stopnjo zaupnosti, kadar je to potrebno;

48.

poudarja, da je treba vsako izjemo pri dostopu javnosti do dokumentov ali informacij EU analizirati posebej, pri tem upoštevajoč, da je dostop do teh dokumentov pravilo, vse izjeme od pravila pa je treba tolmačiti zelo strogo;

49.

poziva vse institucije, organe, urade in agencije, naj razvijejo skupen pristop k dostopu do dokumentacije, tudi s postopkom za gradivo s trialogov, in naj stalno preučujejo nove metode in ukrepe za doseganje največje preglednosti;

50.

poziva institucije, naj zagotovijo preglednost zakonodajnih postopkov na podlagi ustrezne zakonodaje in sodne prakse ter priporočil varuhinje človekovih pravic;

51.

poziva vse institucije, naj skozi celoten zakonodajni cikel izboljšajo komunikacijo in proaktivno razširjajo več svojih dokumentov, ki zadevajo zakonodajni postopek, na najbolj enostaven, uporabnikom prijazen in dostopen način, z objavljanjem na svojih spletiščih in drugih sredstvih obveščanja; poudarja, da je potrebna večja preglednost pri odločanju v postopkih za ugotavljanje kršitev; poziva institucije, naj nadaljujejo prizadevanja za oblikovanje namenske in uporabnikom prijazne skupne zbirke podatkov o trenutnem stanju zakonodajnih dosjejev, ki so še vedno v obdelavi, kot je bilo dogovorjeno v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, ki bo omogočila preglednost v različnih korakih zakonodajnega postopka in državljanom EU zagotavljala jasnejše razumevanje zakonodajnih postopkov EU;

52.

poudarja, da je treba v skladu s členom 3 PEU in Listino v spoštovati bogato jezikovno raznolikost Unije; poziva institucije Evropske unije, naj si po najboljših močeh prizadevajo zagotoviti dostop do dokumentov v vseh uradnih jezikih Evropske unije;

53.

poudarja, da je odprtost demokratičnih družb odvisna od zmožnosti državljanov, da dostopajo do različnih preverljivih informacij, da lahko oblikujejo stališče o različnih vprašanjih; poudarja, da dostop do informacij povečuje odgovornost pri odločanju in je bistven za delovanje demokratičnih družb;

o o

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, varuhinji človekovih pravic, drugim organom, uradom in agencijam Unije in Svetu Evrope.

(1) UL L 145, 31.5.2001, str. 43.

(2) UL C 378, 9.11.2017, str. 27.

(3) UL C 66, 21.2.2018, str. 23.

(4) UL C 337, 20.9.2018, str. 120.

(5) UL C 411, 27.11.2020, str. 149.

(6) UL L 264, 25.9.2006, str. 13.

(7) UL C 356, 4.10.2018, str. 77.

(8) https://www.ombudsman.europa.eu/sl/recommendation/en/89518

(9) https://thegoodlobby.eu/campaigns/openletter-to-the-president-of-the-court-ofjustice-of-the-european-union-asking-foreu-courts-to-live-stream-their-publichearings

(10) Sodba Splošnega sodišča z dne 22. marca 2018, Emilio de Capitani proti Evropskemu parlamentu, T-540/15, ECLI:EU:T:2018:167.

(11) https://www.ombudsman.europa.eu/sl/solution/en/137293