Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prehranska varnost in trajnostni prehranski sistemi

(raziskovalno mnenje na zaprosilo francoskega predsedstva)

(2022/C 194/10)

Poročevalec:	Arnold PUECH D’ALISSAC
Soporočevalec:	Peter SCHMIDT

Zaprosilo	dopis francoskega predsedstva Sveta, 21. 9. 2021
Pravna podlaga	člen 304 PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	7. 1. 2022
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 1. 2022
Plenarno zasedanje št.	566
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	165/2/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO je bil prva evropska institucija, ki je pozvala k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi spodbujali zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe (1). Takšna politika, ki se zdaj izraža v strategiji Komisije „od vil do vilic“, naj bi izboljšala usklajenost med različnimi političnimi področji, povezanimi s hrano, ozaveščala o pomenu hrane in spodbujala trajnostne prehranske sisteme.

1.2

EESO v odziv na zaprosilo francoskega predsedstva za raziskovalno mnenje prepoznava naslednje ključne vzvode, ki jih je treba uporabiti na ravni EU za zaščito konkurenčnosti (2) evropskih proizvajalcev, da bi v Evropi zagotovili prehransko varnost in trajnostnost ter dostopne cene za potrošnike:

i.	spodbujanje odprte strateške avtonomije za prehransko varnost in trajnostnost;

ii.	razvijanje inovativnih tehnologij in semen, da bo vedno mogoče nuditi rešitve kmetom, ki se soočajo z omejitvami obstoječih orodij;

iii.	zagotavljanje širokopasovne pokritosti in digitalizacije kot pogojev za precizno kmetovanje in robotiko ter podpiranje naložb v takšne trajnostne tehnike;

iv.	spodbujanje in olajšanje dostopa do usposabljanja o teh novih tehnologijah za kmetijske pridelovalce, zlasti mlade kmete;

zagotavljanje vzajemnosti standardov in enakih pogojev z vključevanjem strategije „od vil do vilic“ v okviru zelenega dogovora in strategije za biotsko raznovrstnost ter njunih norm kot globalnih standardov trajnostnosti v vse prihodnje trgovinske sporazume EU ter v veljavne trgovinske sporazume in sporazume Svetovne trgovinske organizacije;

vi.	ozaveščanje o pomenu hrane s spodbujanjem izobraževanja o hrani za potrošnike, kar bi pripomoglo k približevanju kmetijskega sektorja družbi;

vii.	zagotavljanje pravičnih cen in porazdelitve dohodka vzdolž verige, izboljšanje pripravljenosti potrošnikov, da za živila plačajo ustrezno ceno, porabijo pa manj živil, a zato kakovostnejša, in odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks z ambicioznimi predpisi;

viii.

uskladitev praks in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja;

ix.	zagotavljanje strukturirane vključenosti in udeležbe civilne družbe ter vseh deležnikov v celotni verigi preskrbe s hrano, tudi prek evropskega sveta za politiko na področju hrane, pri čemer je treba spodbujati sodelovanje, ne konkurence.

1.3

Poleg tega EESO opredeljuje naslednje ključne vzvode za zmanjšanje odvisnosti od uporabe vložkov, tudi sintetičnih, in izboljšanje samooskrbe EU z beljakovinami:

i.	EU bi morala podpreti prakse z majhnim vložkom, zlasti v zvezi s fosilnimi gorivi in pesticidi, ter spodbujanje proizvodne zmogljivosti kmetijskih vložkov v Evropi;

ii.

izboljšanje samooskrbe EU z beljakovinami je zaželeno z vseh vidikov. Uvoz sojinih zrn iz tretjih držav lahko povzroči deforestacijo, degradacijo gozdov in uničenje naravnih ekosistemov v nekaterih državah proizvajalkah. Z razvojem metuljnic in stročnic z visoko vsebnostjo beljakovin v Uniji bi omejili uvoz, s čimer bi pozitivno vplivali na podnebje in okolje;

iii.	organiziranje in podpiranje beljakovinskega sektorja, da se bo spodbujala proizvodnja in pridobivala naklonjenost kmetov zanj, zlasti prek ambiciozne skupne kmetijske politike (SKP);

iv.	spodbujanje proizvodnje oljnic in oljnih pogač. Zaradi glavnega cilja proizvodnje hrane vrednotenje semen oljnic temelji na vrednotenju tako olja kot pogač in tega ni mogoče ločiti. To omogoča izboljšanje trajnostne proizvodnje hrane in energije;

v.	krepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov, zlasti z izboljšanjem sedanjega sistema certificiranja gozdov (PEFC, FSC), prek katerega se odobrijo proizvodi, ki ne prispevajo k deforestaciji;

vi.	razvijanje kratkih, pravičnih in preglednih dobavnih verig ter zagotavljanje, da bo prehod k trajnostnemu kmetijstvu potekal s postopnim pristopom, da se ohranijo sedanja ravnovesja;

vii.	uresničevanje pravice do hrane za vse, zlasti za ljudi v ekonomski in socialni negotovosti, ter omogočanje eksperimentiranja v socialnih inovacijah. Pomoč v hrani mora ostati obvezna politika držav članic;

viii.

zagotavljanje, da se hrana lahko proizvaja v vseh delih EU.

1.4

EESO pozdravlja načrt izrednih ukrepov za zagotavljanje preskrbe s hrano in prehranske varnosti v kriznih časih in predlog za vzpostavitev evropskega mehanizma za pripravljenost in odzivanje na krize na področju prehranske varnosti ter predlaga, da se te določbe vključijo v celostno prehransko politiko (3). EESO prosi za dejavno vlogo v strokovni skupini, ki se bo ukvarjala s to temo.

2. Uvod

2.1

EESO je bil prva evropska institucija, ki je pozvala k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi spodbujali zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe (4). Takšna politika, ki se zdaj izraža v strategiji Komisije „od vil do vilic“, naj bi izboljšala usklajenost med različnimi političnimi področji, povezanimi s hrano, ozaveščala o pomenu hrane in spodbujala trajnostne prehranske sisteme.

2.2

Evropski zeleni dogovor na podlagi načel iz strategije „od vil do vilic“ in strategije za biotsko raznovrstnost ponuja priložnost za ponovno potrditev „družbene pogodbe o hrani“ med EU in njenimi državljani ter spodbujanje pravičnih, zdravih in okolju prijaznih prehranskih sistemov v luči podnebne in okoljske krize.

2.3

Pandemija COVID-19 ima za družbo in gospodarstvo brezprimerne posledice (5). Kmetje in drugi akterji v prehranski verigi so v celotni EU kljub izzivom in oviram nadaljevali s proizvodnjo, da bi prebivalcem zagotovili hrano. Agroživilski sektor EU je dokazal odpornost pri zagotavljanju varne in kakovostne hrane kljub motnjam v dobavni verigi.

2.4

Francoski nacionalni svet za prehrano je julija 2021 sprejel mnenje (št. 89) o spoznanjih iz krize zaradi COVID-19 v obdobju med prvim zaprtjem države v Franciji (Retour d’expérience de la crise Covid-19 – Période du premier confinement national) (6). V mnenju je ugotovljeno, da je izbruh krize zaradi COVID-19 dodatno potrdil potrebo po bolj sistematični viziji za prehranske sisteme z izvajanjem pristopa „eno zdravje“ na vseh stopnjah prehranske verige. Ta celostni pristop k zdravju poudarja medsebojno delovanje med živalmi, ljudmi in njihovim okoljem. Kriza je v nekaterih primerih povzročila oziroma poslabšala gospodarsko in družbeno negotovost ter tako izpostavila tudi velike neenakosti pri dostopu do hrane, ki niso združljive s trajnostnim prehranskim sistemom, s čimer je spodbudila razmislek o pravici do hrane in demokraciji na področju hrane. Dostop do zdrave, zakonito proizvedene ter cenovno sprejemljive in dostopne hrane za vse prebivalstvo EU je ključen za doseganje ciljev zelenega dogovora (7). EESO meni, da je cilj, da se do leta 2030 25 % kmetijskih površin nameni ekološkemu kmetovanju, zelo ambiciozen (8), in poziva k promocijski strategiji, ki bo obsegala celo EU, da ga bo mogoče uresničiti. Pri tem se ne sme pozabiti, da mora temu slediti potrošnja.

2.5

Kriza je pokazala tudi, da je treba povečati usklajenost in izboljšati načrtovanje izrednih ukrepov, da bomo pripravljeni na spoprijemanje s tveganji, ki bi lahko ogrozila preskrbo s hrano in prehransko varnost v EU. Cilj je preprečiti, da bi se ponovila situacija med pandemijo COVID-19, ko je bilo treba usklajevalne ukrepe na ravni EU sprejemati hitro in brez predhodnega načrtovanja. Komisija je za doseganje tega cilja nedavno objavila sporočilo o načrtu izrednih ukrepov za zagotavljanje preskrbe s hrano in prehranske varnosti v kriznih časih (9). V njem so predstavljeni področja za izboljšave, prepoznana med pandemijo COVID-19, načela, ki bi jih bilo treba upoštevati v kriznih časih, in vzpostavitev evropskega mehanizma za pripravljenost in odzivanje na krize na področju prehranske varnosti. To vključuje ustanovitev namenske strokovne skupine, v kateri bodo sodelovali javni organi držav članic in tretjih držav ter deležniki.

2.6

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) trajnostni prehranski sistem opredeljuje kot prehranski sistem, ki zagotavlja prehransko varnost in prehrano za vse na način, ki ne ogroža gospodarskih, družbenih in okoljskih temeljev, potrebnih za zagotavljanje prehranske varnosti in prehrane za prihodnje generacije (10). Strategija „od vil do vilic“ mora upoštevati posledice krize in obenem vsebovati potrebna jamstva za zagotavljanje prehranske varnosti v EU. Prehranski sistemi EU morajo zagotavljati količinsko in kakovostno ustrezno preskrbo za prebivalce s spodbujanjem konkurenčnosti v prehranskem sektorju in upoštevanjem izzivov trajnostnosti. Podpreti bi morali tudi socialne inovacije.

2.7

Skupno raziskovalno središče Komisije je avgusta 2021 objavilo poročilo z naslovom Modelling environmental and climate ambitions in the agricultural sector with the CAPRI model [Modeliranje okoljskih in podnebnih ciljev v kmetijskem sektorju z modelom CAPRI] (11), v katerem simulira učinek nekaterih kvantitativnih ciljev strategije „od vil do vilic“ in strategije za biotsko raznovrstnost (zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev, zmanjšanje izgube hranil, povečanje površin z ekološkim načinom kmetovanja in povečanje površin z zelo raznolikimi krajinskimi značilnostmi) na kmetijski sektor EU in trge. Zdi se, da bi našteti cilji lahko povzročili zmanjšanje proizvodnje EU za 10–15 %, nižje prihodke kmetov, zvišanje cen in hkrati povečanje uvoza. Rezultati poročila kažejo, kako pomembno je hkrati upoštevati kmetijski in prehranski prehod. V strategiji „od vil do vilic“ je zapisano, da bi zmanjšanje izgub hrane in živilskih odpadkov lahko preprečilo tak razvoj. Eden od ustreznih instrumentov bi lahko bil učinkovita distribucija razpoložljivih prehranskih virov.

2.8

Spreminjanje načinov prehranjevanja je ključen del prehoda kmetijskega in prehranskega sistema kot celote, pa tudi drugih politik, na primer na področju trgovine, konkurenčnosti, zdravja, izobraževanja, okolja in varstva potrošnikov.

2.9

Francosko predsedstvo Sveta Evropske unije je EESO zaprosilo, naj pripravi raziskovalno mnenje, ki bo obravnavalo zlasti naslednje teme:

—	vzvode na ravni EU, potrebne za zaščito konkurenčnosti evropskih proizvajalcev, da bi v Evropi zagotovili prehransko varnost ter dostopne cene za potrošnike,

—	vzvode, ki lahko prispevajo k zmanjšanju odvisnosti od uporabe vložkov, tudi sintetičnih, in izboljšanju samooskrbe z beljakovinami v EU, da bi podprli preoblikovanje kmetijskega sektorja in zagotovili trajnostni prehod evropskih prehranskih sistemov.

3. Vzvodi na ravni EU, potrebni za zaščito konkurenčnosti evropskih proizvajalcev, da bi v Evropi zagotovili prehransko varnost (in trajnostnost) ter dostopne cene za potrošnike

3.1

Kot je navedeno v predhodnih mnenjih EESO, morata biti cena in kakovost živil, ki so trajnostno proizvedena v EU, konkurenčni, da bi celostna evropska prehranska politika lahko dejansko koristila evropskim potrošnikom. To pomeni, da mora biti evropski agroživilski sektor zmožen potrošnikom ponuditi živila po cenah, ki že vključujejo dodatne stroške, povezane z merili, kot so trajnostnost, dobrobit živali, varnost hrane in hranilna vrednost, in ki hkrati zagotavljajo pošteno plačilo kmetom, pri vsem tem pa ostati prva izbira za veliko večino potrošnikov (12).

3.2

Ob upoštevanju zgornjih opredelitev prehranske varnosti, trajnostnega prehranskega sistema in konkurenčnosti bi moralo ohranjanje konkurenčnosti evropskih gospodarskih subjektov in pravičnih vrednostnih verig privesti k poštenemu plačilu kmetov, s katerim bi spodbujali in priznavali njihove zgledne prakse. Prehranski sistem poleg svoje prehranske vloge zagotavlja tudi pravi odgovor na podnebni izziv, predvsem s prilagoditvijo sistemov proizvodnje, shranjevanjem ogljika v tleh, infrastrukturo tal in agroekološko infrastrukturo, naravnim filtriranjem pitne vode ter povečanjem in ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Vendar Evropska komisija v strategiji „od vil do vilic“ predlaga le malo konkretnih ukrepov za krepitev agroživilskega sektorja in povečanje prihodka primarnih proizvajalcev, noben od njih pa ne prispeva k povečanju konkurenčnosti tega sektorja. Ta ključna vprašanja bi morala biti v središču izvajanja strategije, saj je od njih odvisno, ali bo strategija uspešna.

3.3

Ciljno usmerjeni raziskovalni in razvojni programi ter razvoj zmogljivosti prenosa znanja so nujni, da bi lahko spodbujali kakovost in ščitili produktivnost ter obenem zagotavljali trajnostnost. Prizadevanja je treba osredotočiti na zagotavljanje praktičnih, dostopnih in stroškovno učinkovitih tehnoloških rešitev (npr. precizno kmetovanje, orodja za sprejemanje odločitev itd.) in orodij za kmete, da bi spodbujali agroekološko in lokalno proizvodnjo, kar vključuje tudi zagotavljanje podpore skupinam, ki nimajo znanja o trajnostni proizvodnji.

3.4

EU mora zagotoviti tudi močno zavezo spoštovanju temeljnih pravic vseh delavcev v prehranski verigi (proizvodnja, predelava, distribucija). V zvezi s tem bi se EU morala zavezati, da bo učinkovito varovala temeljne socialne pravice delavcev, še posebej pa bi morala spoštovati ustrezne določbe Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter ustrezne konvencije in priporočila Mednarodne organizacije dela.

3.5

Naslednje točke lahko razumemo kot vzvode za zaščito konkurenčnosti evropskih proizvajalcev, da bi v Evropi zagotovili prehransko varnost in trajnostnost ter dostopne cene za potrošnike:

3.5.1 Spodbujanje odprte strateške avtonomije za prehransko varnost in trajnostnost

EESO je že predlagal opredelitev odprte strateške avtonomije za prehranske sisteme, ki temelji na proizvodnji hrane, delovni sili in pošteni trgovini. Poglavitni cilj je zagotoviti prehransko varnost in trajnostnost za vse državljane EU s pomočjo pravične, zdrave, trajnostne in odporne preskrbe s hrano (13).

ii.

EESO je poudaril tudi (14), da je za preprečevanje izkrivljanja konkurence in omogočanje proizvodnje osnovnih živil v vseh državah nujno uskladiti standarde proizvodnje. Kmetijske zaščitne klavzule Svetovne trgovinske organizacije, tako splošne kot v dvostranskih sporazumih, je treba izboljšati v skladu z različnimi merili, ki jih EESO navaja v svojem mnenju. Namen je zagotoviti pošteno konkurenco in trajnostnost agroživilskih sektorjev EU, da bi proizvajalcem in potrošnikom v EU zagotovili prehransko neodvisnost. Potreba po prehranski neodvisnosti se je izrazito pokazala med pandemijo COVID-19. Sedanje klavzule so neučinkovite, ker njihovo izvajanje zahteva preveč časa. Podatki pa so lahko zaradi digitalizacije gospodarstva na voljo v nekaj urah. Danes je spremljanje količin in cen učinkovito in omogoča hitro odzivanje.

iii.

Zlasti bi bilo treba poskrbeti za večjo raznovrstnost prehranskih sistemov v EU. Kmetijsko delovno silo bi bilo treba okrepiti, še posebej s pritegnitvijo mladih ter zagotavljanjem dostojnih delovnih pogojev in dohodka, trgovinske politike pa bi bilo treba uskladiti s standardi EU za prehransko trajnostnost in jih narediti konkurenčne (15).

3.5.2 Zagotavljanje vzajemnosti standardov z vključevanjem strategije „od vil do vilic“ v okviru zelenega dogovora in strategije za biotsko raznovrstnost kot globalnih standardov trajnostnosti v vse prihodnje trgovinske sporazume EU

EESO predlaga, naj se strategija „od vil do vilic“ in strategija za biotsko raznovrstnost v okviru zelenega dogovora ter strategija „Pripravljeni na 55“ kot svetovni standardi trajnostnosti vključijo v vse prihodnje trgovinske sporazume EU, pri čemer priznava, da sta vključevanje ciljev trajnostnega razvoja in višjih standardov v mnogostranske trgovinske sporazume ter njihovo izvajanje v okviru teh sporazumov izjemno zahtevna. Zdi se, da je večji napredek v zvezi s cilji trajnostnega razvoja ter bistvenimi okoljskimi in socialnimi standardi kratkoročno mogoče doseči pri dvostranskih trgovinskih sporazumih. Splošno priznano je, da trgovina s kmetijskimi proizvodi bistveno prispeva k uresničitvi večine, če ne vseh ciljev trajnostnega razvoja, da ima Svetovna trgovinska organizacija pri tem pomembno vlogo ter da bi bilo to veliko težje storiti brez učinkovitega mnogostranskega tržnega mehanizma. Zapiranje mej v kriznih časih razmere navadno še zaostri in ni rešitev. EESO meni, da bi morala EU izvajati zakonodajo, ki bi od podjetij v celotni dobavni verigi zahtevala primerno skrbnost ter bi bila namenjena opredelitvi, preprečevanju in zmanjševanju okoljskih in socialnih tveganj ter kršitev človekovih pravic. EU mora zagotoviti, da se zaradi trgovinskih sporazumov težava ne bo razširila na druge države in da se v njih na primer ne bo povečalo krčenje gozdov. Vsi trgovinski sporazumi EU morajo biti skladni z določbami EU na področju sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ter s previdnostnim načelom (16).

ii.

EESO je poudaril tudi, da ciljev strategije „od vil do vilic“ ni mogoče doseči brez sprememb trgovinskih politik EU (17). Strategija „od vil do vilic“ vključuje pomembne korake za okrepitev trajnostnih določb dvostranskih prostotrgovinskih sporazumov EU in njihovega izvrševanja. A lahko bi se naredilo več za skladnost z mednarodnimi sporazumi ter racionalizacijo postopkov za uradno obveščanje o kršitvah trajnostnih zavez in ukrepanje v zvezi z njimi. Kot sta za druge sektorje predlagala Evropska komisija in Evropski parlament ter kakor je v mnenju NAT/834 (18) ugotavljal EESO, bo treba razmisliti o mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah pri uvozu kmetijskih proizvodov.

iii.	EESO predlaga vzpostavitev evropske agencije za certificiranje uvoženih izdelkov v skladu s standardi EU za trajnostnost.

iv.

Poleg tega EESO poziva EU, naj zagotovi resnično vzajemnost standardov v preferencialnih trgovinskih sporazumih, zlasti na področjih dobrobiti živali, trajnostnosti in sledljivosti od vil do vilic (označevanje izvora surovin, sestavin predelanih proizvodov ter vseh živilskih sestavin), tako da nadgradi dosežke iz nekaterih nedavnih dvostranskih določb in jih vključi v splošno uporabo. Poleg tega je treba nujno najti nove trajnostne metode, ki bi jih lahko uporabljali kmetje, spodbujati trajnostne prakse in zagotavljati, da lahko mali kmetje v EU in državah v razvoju izkoristijo nove priložnosti za trajnostno proizvodnjo. Te razmisleke bi bilo treba obravnavati v večstranskih forumih, kot sta Odbor OZN za svetovno prehransko varnost in Codex Alimentarius, namesto da so omejeni na dvostranska pogajanja, v katerih je sodelovanje kmetov in civilne družbe majhno, neravnovesja moči velika, končni cilj pa je še vedno liberalizacija trgovine. Izhodišče je lahko načrtovani zakonodajni okvir o trajnostnih prehranskih sistemih, s katerim je treba vzpostaviti jasno opredelitev takih sistemov v skladu z opredelitvami okoljske trajnostnosti, ki v EU že obstajajo (19).

3.5.3 Ozaveščanje o pomenu hrane

Po zadnjih objavljenih podatkih Eurostata so gospodinjstva leta 2019 za hrano in brezalkoholne pijače porabila 13 % vseh svojih izdatkov, kar je bistveno manj kot ob začetku izvajanja skupne kmetijske politike. Podatek se razlikuje od države do države, omenjena kategorija izdatkov gospodinjstev EU pa je bila tretja največja, takoj po izdatkih za stanovanje, vodo, električno energijo in goriva, ki so predstavljali 23,5 %, in izdatkih za prevoz, ki so znašali 13,1 %. Obenem je Svetovna zdravstvena organizacija porast debelosti po vsem svetu razglasila za epidemijo. Leta 2017 je debelost prizadela 17 % odraslih v EU. Za prekomerno telesno težo ali debelostjo je skupaj trpelo 52 % Evropejcev oziroma vsak drugi odrasli in skoraj vsak tretji otrok. To kaže, da Evropa na tem področju sledi svetovnim trendom, za katere je značilen porast predelanih živil, pa tudi mastnih, sladkih in slanih živil.

ii.

Pri obravnavanju teh razmer bi se lahko uporabili različni pomembni vzvodi: EESO poudarja, da bi se s skupnim evropskim označevanjem živil, ki bi odražalo smernice za trajnostno prehrano, izboljšala preglednost in zmanjšala uporaba nepotrebnih poceni surovin, ki niso zdrave ali trajnostne (npr. transmaščobne kisline, palmovo olje in pretirane količine sladkorja). Potrošnikom bi koristilo izčrpnejše označevanje živil, ki bi vključevalo okoljske in družbene vidike. To bi prispevalo k usmerjanju potrošnikov k odločanju za bolj zdrave in trajnostne možnosti (20).

iii.

Cena nedvomno močno vpliva na vedenje potrošnikov, zlasti v kriznih časih, a je po podatkih nekaterih anket kakovost zanje enako pomembna, včasih celo bolj. Potrošniki se morajo zavedati, da evropski kmetje dosegajo višje standarde od tistih zunaj EU, pa čeprav morda zgolj zaradi zakonskih določil. Ti standardi zagotavljajo kakovost, zdravost, varnost in trajnostnost naše proizvodnje.

3.5.4 Zagotavljanje poštenih cen in prepoved nepoštenih trgovinskih praks

Resnično delujoča veriga preskrbe s hrano je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, vse predolgo pa je bil ta najšibkejši člen kmet. Direktiva EU o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe z živilskimi proizvodi (21) je pomemben korak naprej (22). Prvič je bil sprejet dogovor o zavezujočih pravilih za zakonsko urejanje nekaterih nepoštenih trgovinskih praks. Namen direktive je bolj zaščititi kmete EU, njihove organizacije proizvajalcev in maloprodajne dobavitelje. Ravnovesje moči v verigi preskrbe s hrano je mogoče doseči samo z zavezujočim zakonodajnim okvirom. Pomemben pogoj je tudi organizacija sektorjev in kmetov na način, ki bo potrošniku zagotovil kakovostno hrano. Nenazadnje je treba zagotoviti, da lahko vsi, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane, zaslužijo pravične in ustrezne prihodke ter da se potrošnikom ponudijo kakovostni in zdravi proizvodi po razumnih cenah.

3.5.5 Uskladitev praks in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja (23)

V evropskem zelenem dogovoru in načrtu okrevanja za Evropo je izpostavljeno, da je treba gospodarsko rast ločiti od netrajnostnih praks. Odločitev Sveta Evropske unije o podnebnih ciljih za leto 2030 kaže, da ima lahko EU na tem področju vodilno vlogo, a je pri tem treba upoštevati širše cilje trajnostnega razvoja. Da bi uresničili cilje trajnostnega razvoja, morajo biti z njimi usklajene prakse in delovanje živilskih podjetij, kar je mogoče doseči s postavitvijo ciljev v središče strategij (z dejavnostmi in ambicioznimi cilji, ocenami učinka ter preglednim predstavljanjem rezultatov) (24).

3.5.6 Zagotavljanje strukturirane vključenosti in udeležbe civilne družbe ter vseh deležnikov v celotni verigi preskrbe s hrano, tudi prek evropskega sveta za politiko na področju hrane (25) , pri čemer je treba spodbujati sodelovanje, ne konkurence

EESO se že dolgo zavzema za pristop, ki bi zajemal vso družbo ter več participativnih orodij, s katerimi bi civilni družbi, zlasti mladim, omogočili, da se bolj vključijo v proces sprejemanja odločitev na področju trajnostnosti in v njem sodelujejo. Takšno sooblikovanje je mogoče doseči prek evropskega sveta za politiko na področju hrane, za katerega se EESO močno zavzema.

4. Kako prispevati k zmanjšanju odvisnosti od vložkov, tudi sintetičnih, in izboljšanju samooskrbe z beljakovinami v EU

4.1 Zmanjšanje odvisnosti od vložkov, zlasti sintetičnih

4.1.1

Kot je pojasnjeno v poročilu Evropskega parlamenta o dobavni verigi za kmetijska obratna sredstva: struktura in posledice, veliko nihanje cen kmetijskih surovin in obratnih sredstev povzroča negotovost dohodka kmetij in ovira dolgoročne naložbe kmetov. Kmetje imajo obenem občutno premalo orodij in alternativ, saj se raziskave premalo osredotočajo na ta področja. Zelo so potrebni mobilizacija sredstev in naložbe v agroekologijo, raziskave novih odpornih sort, nove metode biotičnega varstva rastlin in precizno kmetovanje, če naštejemo le nekaj področij.

4.1.2

Kar zadeva antibiotike v živalski proizvodnji, je po vzoru Evropske agencije za zdravila treba spomniti na velika prizadevanja, ki so v obdobju 2011–2017 privedla k zmanjšanju prodaje antibiotikov za uporabo v veterinarski medicini za 32,5 %. Evropski cilj zmanjšanja uporabe antibiotikov v živalski proizvodnji za dodatnih 50 % bi lahko imel resne posledice za zdravje in dobrobit živali ter ogrozil varnost hrane. Tega se kmetje in veterinarji dobro zavedajo ter se s pomočjo vlad zavzemajo za ohranitev ustrezne in premišljene uporabe antibiotikov. Razviti in ponuditi bi bilo treba učinkovite in cenovno ugodne alternative antibiotikom, saj je zaskrbljujoča tudi trenutna stopnja uporabe antibiotikov. EESO v celoti podpira delegirani akt, ki ga je predlagala Evropska komisija v okviru Uredbe (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta (26), v skladu s katerim bi bilo mogoče nekatere protimikrobne snovi rezervirati za zdravljenje ljudi. Ključna so tri orodja:

—	naložbe v dobrobit živali (več prostora na posamezno žival),

—	krepitev preventive s cepljenjem in samocepljenjem (27),

—	ohranjanje in zagotavljanje dostopa do prehranskih dopolnil.

4.1.3

Evropska komisija v strategiji „od vil do vilic“ spodbuja zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov ter zmanjšanje izgube hranil, ki jo povzroča prekomerno gnojenje, da bi izboljšala varstvo okolja, zaščitila zdravje, povečala površine, namenjene ekološkemu kmetovanju, in zmanjšala odpornost proti antibiotikom. Rastlinski biostimulanti so lahko trajnostna alternativa sintetičnim fitofarmacevtskim sredstvom, zato bi regulativni organi EU malim in srednjim podjetjem morali omogočiti razvoj in registracijo takšnih proizvodov. Poleg negativnih vplivov na okolje in zdravje, ki jih ima netrajnostna raba kmetijskih vložkov, je tu še gospodarski razlog za zmanjšanje odvisnosti kmetij od teh vložkov, vključno s sintetičnimi vložki in fosilnimi gorivi, če obstajajo učinkovite, zanesljive in odporne alternative. Zvišanje cen vložkov bi neposredno vplivalo na stroške proizvodnje in vodilo k zmanjšanju prihodkov kmetov ali pa, če je te stroške mogoče prenesti na nadaljnje uporabnike, zvišanju cen kmetijskih in živilskih proizvodov. EESO poudarja potrebo po optimizaciji vložka na kilogram pridelane hrane (kemična sredstva, delovna sila, nafta, energija, površina, število živali itd.). Poleg tega vztraja, da je treba v največji možni meri povečati agroekološko infrastrukturo v naših proizvodnih ekosistemih, da bi dodobra izkoristili njene številne prednosti, zlasti dejavnosti spremljevalcev kultur.

4.2 Izboljšanje samooskrbe z beljakovinami v EU

4.2.1

EU močno primanjkuje rastlinskih beljakovin, zato skoraj vse potrebe evropskega kmetijskega sektorja po njih krije z uvozom, zlasti krmil, kot so sojina zrna. EU je bila leta 2018 neto uvoznica kalorij (15-odstotna odvisnost od uvoza), kljub temu da se je vrednost njene kmetijske proizvodnje in izvoza povečala. Visoko raven proizvodnje mlečnih izdelkov in mesa omogoča množičen uvoz beljakovinskih rastlin (zlasti sojinih zrn in sojinih pogač) z ameriške celine. Odvisnost od uvožene hrane temelji na povojnih trgovinskih sporazumih med EU in ZDA. ZDA so pristale na varovanje evropskega trga pšenice in mlečnih izdelkov, v zameno pa je EU ameriške koruzne in sojine izdelke oprostila davka. Posledično so seme in moke oljnic v EU vstopale po cenah teh proizvodov na svetovnem trgu. Medtem ko je zaradi majhnih gospodarskih dobičkov, ki jih prinašajo gensko nespremenjena zrna soje, in neprimernega podnebja v severni Evropi domača proizvodnja soje ostala na zelo nizki ravni, se je uvoz sojinih zrn in sojine moke drastično povečal (za 49 % in 87 % v letih med 1986 in 2013).

4.2.2

Izboljšanje samooskrbe EU z beljakovinami je zaželeno z vseh vidikov. Uvoz sojinih zrn iz tretjih držav lahko povzroči deforestacijo, degradacijo gozdov in uničenje naravnih ekosistemov v nekaterih državah proizvajalkah. Z razvojem metuljnic z visoko vsebnostjo beljakovin v Uniji bi omejili uvoz, s čimer bi pozitivno vplivali na podnebje in okolje. Gojenje metuljnic hkrati spodbuja biotsko raznovrstnost in zmanjšuje uporabo dušikovih gnojil. Z izboljšanjem avtonomije sistemov za gojenje polikultur, ki so vir rastlinskih beljakovin, bi zmanjšali tudi vpliv, ki ga ima nihanje svetovnih cen teh surovin, potrebnih za krmo, na kmetije.

4.2.3

Evropski parlament je aprila 2018 sprejel poročilo, v katerem je pozval k oblikovanju evropske strategije, ki bo spodbujala gojenje beljakovinskih rastlin v EU (28), Evropska komisija pa je konec leta 2018 objavila poročilo o razvoju rastlinskih beljakovin v EU (29), znano tudi kot „evropski beljakovinski načrt“. Evropska komisija je nedavno objavila načrte, da bo zadržala uvoz nekaterih izdelkov, če njihova proizvodnja povzroča nezakonito sečnjo.

4.2.4

Evropska komisija je v strategiji „od vil do vilic“ poudarila potrebo po veliko večjem spodbujanju v EU gojenih rastlinskih beljakovin ter povečanju dostopnosti in virov alternativnih beljakovin, kot so mikrobne, morske in žuželčje beljakovine. Poleg tega imajo lahko viri alternativnih krmil, kot so žuželke, staleži morskih krmil (npr. alg, morske trave) in stranski proizvodi iz biogospodarstva (npr. ribji odpadki) pomembno vlogo pri prehodu na trajnostno samooskrbo z beljakovinami. Spodbujanje spreminjanja vsakodnevnih načinov prehranjevanja evropske družbe je ključno. Diverzifikacijo beljakovin je treba izvesti na način, ki bo koristil lokalnim surovinam in kmetijskim proizvodom, da bi spodbujali teritorialno dinamiko glede rastlinskih beljakovin. V nasprotnem primeru obstaja tveganje za uvoz in dobavo predelanih proizvodov, ki veljajo za mesne nadomestke, a pogosto nimajo ustrezne hranilne vrednosti (30).

4.2.5

Razvoj proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU ne bi imel zgolj pozitivnega gospodarskega učinka za kmete ter proizvajalce hrane in krme, ampak bi prinesel tudi številne okoljske in podnebne koristi. Rastlinske beljakovine na primer prispevajo k uravnavanju atmosferskega dušika v tleh, zaradi česar imajo pomembno vlogo v bolj trajnostnem dušikovem ciklu. Po drugi strani kmete ponovno ovira to, da je premalo uporabnih raziskav glede odpornih in prilagojenih sort z dovolj velikim donosom.

4.2.6

Za izboljšanje samooskrbe EU z beljakovinami bi lahko razmislili o naslednjih ukrepih:

spodbujanje proizvodnje oljnic in oljnih pogač. Zaradi glavnega cilja proizvodnje hrane vrednotenje semen oljnic temelji na vrednotenju tako olja kot pogač in tega ni mogoče ločiti. To omogoča izboljšanje trajnostne proizvodnje hrane in energije. V zvezi s tem vzbuja zaskrbljenost razpoložljivost evropske ogrščice. Letina 2017/2018 je znašala 3,8 milijona ton čistih beljakovin, letina 2020/2021 pa 2,66 milijona ton čistih beljakovin. Tak razvoj se odraža v uvozu semen in moke, zlasti sojinih. Upad obsega evropske ogrščice je posledica neugodnih podnebnih pogojev in težav pri gojenju zaradi večjih regulativnih omejitev in zmanjšanja razpoložljivih proizvodnih sredstev. Proizvajalci zunaj Evrope so pri tem v precejšnji konkurenčni prednosti, na primer zaradi uporabe tehnik selekcije, vrst, odpornih na herbicide, itd. V zvezi s tem so še posebej pomembne zrcalne določbe;

ii.

organiziranje in podpiranje beljakovinskega sektorja, da se bo spodbujala proizvodnja in pridobivala naklonjenost kmetov zanj, zlasti prek ambiciozne SKP. Skupna kmetijska politika že vključuje vrsto ukrepov, ki zadnja leta neposredno ali posredno spodbujajo proizvodnjo rastlinskih beljakovin v EU, vendar je potreben bolj strateški in ambiciozen pristop. Proračun SKP je premajhen, da bi lahko izravnal gospodarske dejavnike, ki negativno vplivajo na evropsko proizvodnjo rastlinskih beljakovin. Potrebno bi bilo ustrezno globalno povečanje proračuna SKP;

iii.

izhajanje iz raziskav:

a.	optimiziranje vnosa beljakovin v krmo za živino in poudarjanje vloge pašnikov/travnikov detelje kot pomembnih virov beljakovin za prežvekovalce;

opredelitev vloge morskih sadežev. Gojene ribe in morski sadeži imajo na primer manjši ogljični odtis kot živali, gojene na kopnem, in sekvestrirajo ogljik. Na trgu so že na voljo prigrizki iz morske trave. Vendar je za to potrebnih veliko mineralov, kot je železo, zato je treba paziti, da se ne podre ravnovesje v vodah. Akvakultura bi lahko zato imela pomembno vlogo pri samooskrbi z beljakovinami v EU s proizvodnjo trajnostne hrane in krme ter pri razvoju novih bioproizvodov, kot so aditivi in novi materiali na osnovi alg in drugih morskih organizmov. Poleg tega ima modro gospodarstvo vse večji potencial za krepitev gospodarstva EU, kakovostnega zaposlovanja ter blaginje ljudi v različnih krajih, pri čemer ima posebne koristi za obalna območja in podeželje;

c.	kmetje morajo imeti več koristi od prenosa znanja in ozaveščanja o kultiviranju in proizvodnji metuljnic na različnih ravneh: pridelek, izbira vrst, napadi škodljivcev, rešitve itd.;

iv.

spodbujanje ekstenzivne živinoreje (31), ki je lahko način za proizvodnjo trajnostnih živalskih beljakovin, hkrati pa omogoča, da pašniki ter z njimi povezana agroekološka infrastruktura služijo kot ponor ogljika. Ekstenzivna in drevesno-pašna raba kmetijskih zemljišč lahko izboljša odpornost proti gozdnim požarom.

4.2.7

EESO namerava pripraviti predlog strategije za doseganje trajnostne odprte avtonomije EU na področju beljakovin in rastlinskih olj na podlagi analize možnosti, ki jih ponujajo v EU gojene rastline, evropska akvakultura, ekstenzivna živinoreja in drugi viri beljakovin, kot so žuželke, alge in mestni prehranski sistemi.

V Bruslju, 19. januarja 2022

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Mnenje EESO na lastno pobudo Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(2) Glej opredelitev konkurenčnosti pod točko 3.1.

(3) Mnenje EESO na lastno pobudo Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(4) Mnenje EESO na lastno pobudo Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(5) Evropski BDP se je v drugem četrtletju 2020 zmanjšal za 11,8 % (Eurostat).

(6) https://cna-alimentation.fr/avis/tous-les-avis/

(7) Mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(8) Mnenje EESO o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave v EU (UL C 517, 22.12.2021, str. 114).

(9) https://ec.europa.eu/info/food-farming-fisheries/key-policies/common-agricultural-policy/market-measures/agri-food-supply-chain/contingency-plan_sl

(10) https://www.fao.org/3/ca2079en/CA2079EN.pdf

(11) https://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC121368/pubsy_jrc_technical_report_-_capri_environmental_and_climatic_ambition_2.pdf

(12) Mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(13) Mnenje EESO na lastno pobudo Strateška avtonomija ter prehranska varnost in trajnostnost (UL C 105, 4.3.2022, str. 56).

(14) Mnenje EESO na lastno pobudo Uvedba zaščitnih ukrepov za kmetijske proizvode v trgovinskih sporazumih (UL C 364, 28.10.2020, str. 49).

(15) Mnenje EESO na lastno pobudo Strateška avtonomija ter prehranska varnost in trajnostnost (UL C 105, 4.3.2022, str. 56).

(16) Mnenje EESO na lastno pobudo Skladnost trgovinske politike EU z evropskim zelenim dogovorom (UL C 429, 11.12.2020, str. 66).

(17) Mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(18) UL C 152, 6.4.2022, str. 181.

(19) Mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(20) Mnenje EESO na lastno pobudo Spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane v EU (UL C 190, 5.6.2019, str. 9).

(21) UL L 111, 25.4.2019, str. 59.

(22) Mnenje EESO Na poti k pravični verigi preskrbe s hrano (raziskovalno mnenje) (UL C 517, 22.12.2021, str. 38).

(23) Mnenje EESO na lastno pobudo Uskladitev strategij in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja za trajnostno okrevanje po pandemiji COVID-19 (še ni objavljeno v UL).

(24) Mnenje EESO na lastno pobudo Uskladitev strategij in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja za trajnostno okrevanje po pandemiji COVID-19 (še ni objavljeno v UL).

(25) Mnenje EESO na lastno pobudo Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18), mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(26) Uredba (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (UL L 4, 7.1.2019, str. 43).

(27) Cepivo iz patogenov, pridobljenih od bolne živali ali zdrave živali z iste kmetije, namenjeno cepljenju te bolne živali ali več živali s te kmetije.

(28) https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-8-2018-0121_SL.html

(29) COM(2018) 757 final.

(30) https://www.clcv.org/storage/app/media/Dossier%20presse.pdf

(31) Informativno poročilo EESO Koristi ekstenzivne živinoreje in organskih gnojil v okviru evropskega zelenega dogovora.