Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2009/52/ES z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

(COM(2021) 592 final)

(2022/C 290/14)

Poročevalec: Carlos Manuel TRINDADE

Zaprosilo	Evropska komisija, 1. 12. 2021
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 3. 2022
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	23. 3. 2022
Plenarno zasedanje št.	568
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	129/1/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja z analizo, ki jo je opravila Komisija, zlasti ker potrjuje, da je „nezakonito zaposlovanje oseb, ki nimajo dovoljenja za bivanje v EU […] škodljivo z gospodarskega vidika, saj povzroča izgube javnih financ, davkov in socialnih prispevkov, znižuje plače in slabša delovne pogoje ter ustvarja nelojalno konkurenco“ na škodo velike večine podjetij, ki spoštujejo zakonodajo. „Nezakonito zaposlovanje prav tako izpostavlja migrante tveganjem kršitve individualnih in socialnih pravic, zlasti izkoriščanju delovne sile, negotovim življenjskim in delovnim pogojem ter omejenemu ali ničelnemu dostopu do socialne zaščite“ (1).

1.2

EESO je seznanjen s stališčem Komisije, da direktiva državam članicam dopušča možnost oblikovanja različnih pristopov za doseganje svojih ciljev ob upoštevanju nacionalnih posebnosti, povezanih s trgom dela, vlogo nezakonitega zaposlovanja in nezakonitih migracij ter resnostjo kršitev. Vendar morajo vse države članice zagotoviti, da pravila učinkovito odvračajo od nedovoljenih migracij in so uspešna v boju proti nezakonitemu zaposlovanju (2).

1.3

EESO poudarja, da so pomanjkljivosti obravnavane direktive povezane z njenim dejanskim prenosom in izvajanjem v državah članicah, zlasti z velikimi razlikami med sankcijami, zaradi česar je večinoma malo verjetno, da bodo odvračale od zaposlovanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Povezane so tudi z vsesplošno nezmožnostjo spodbujanja migrantov k sodelovanju z oblastmi zaradi njihovega legitimnega in upravičenega strahu pred vrnitvijo v državo izvora. Dejansko so pritožbeni mehanizmi, namenjeni tem migrantom, na splošno neučinkoviti zaradi pomanjkanja stalnih, podrobnih, poučnih in spodbudnih informacij v jeziku ciljne skupine, pa tudi zato, ker je zaradi pomanjkanja človeških virov inšpekcijskih pregledov premalo ali so neučinkoviti ali ker države članice ne pošljejo pravočasno svojih poročil in informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče redno ocenjevati uporabo direktive.

1.4

EESO poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za izvajanje direktive ter v dejavnem sodelovanju s Komisijo poskrbijo, da bo učinkovita. EESO odločno podpira pripravljenost Komisije, da proti državam članicam začne postopke za ugotavljanje kršitev, če še naprej ne bodo želele sporočati vseh ustreznih informacij o izvajanju ključnih obveznosti glede sankcij, inšpekcijskih pregledov in zaščite pravic migrantov, ki izhajajo iz direktive. Vendar predlaga Komisiji, naj v okviru ocene izvajanja direktive, ki mora biti pripravljena do leta 2024, prouči, katere sankcije je mogoče določiti ali naložiti podjetjem, ki se zavestno okoriščajo z rezultati nezakonitih in kriminalnih dejavnosti.

1.5

Kar zadeva sankcije, EESO v celoti podpira zaveze Komisije in njena priporočila državam članicam. Pri tem podaja tudi naslednja priporočila:

(i)

države članice bi morale ustrezno izkoristiti možnosti vseh sankcij, predvidenih v direktivi, zlasti uporabo vseh dodatnih upravnih ukrepov (izguba javnih ugodnosti, izključitev iz sodelovanja pri javnih naročilih, vračanje javnih subvencij, začasno ali stalno zaprtje poslovnih enot ali odvzem dovoljenja za poslovanje), pri čemer bi jih Komisija morala podpreti;

(ii)

države članice bi morale sankcije zasnovati tako, da bi bile učinkovite, odvračalne (višje od dobička) in sorazmerne, temeljiti pa bi morale na celovitem pristopu in biti umeščene v pravni okvir posamezne države članice; sprejeti bi bilo treba minimalni okvir sankcij in upravnih ukrepov, ki bi bil določen za celotno Evropsko unijo, vsaka država članica pa bi ga lahko dopolnila s svojo zakonodajo, ob upoštevanju svojih gospodarskih in socialnih posebnosti na tem področju; finančne sankcije morajo biti vsaj višje od dobička, ki izhaja iz nezakonite dejavnosti;

1.6

Kar zadeva ukrepe za zaščito pravic migrantov brez urejenega statusa, EESO podpira zaveze in priporočila Komisije državam članicam, hkrati pa predlaga naslednje:

(i)

Sodelovanje med Komisijo in državami članicami:

—	EESO priporoča Komisiji, naj okrepi dialog z državami članicami, da bi povečala učinkovitost upravnih postopkov, ki jih izvajajo nacionalni javni organi.

(ii)

Sodelovanje migrantov z organi v boju proti nezakonitemu delu:

—	EESO priporoča Komisiji in državam članicam, naj migrantom, ki sodelujejo z organi v boju proti delodajalcem nezakonito prebivajočih delavcev iz tretjih držav, omogočijo pridobitev rednih dovoljenj za prebivanje in delo, da bi jih spodbudili k dejavnemu sodelovanju z organi države gostiteljice.

(iii)

Vloga sindikatov, poklicnih združenj in organizacij civilne družbe:

—	EESO priporoča Komisiji, naj te subjekte konkretno podpre pri nadaljevanju in izboljševanju njihovega delovanja na tem področju, tako da jim omogoči dostop do posebnih programov EU za podporo dejavnostim obveščanja, svetovanja, pravne in finančne pomoči, usposabljanja in drugim dejavnostim;

—	EESO zaradi pandemije in težav, s katerimi se ti subjekti srečujejo pri financiranju z lastnimi sredstvi, poziva, naj se izjemoma ponovno razmisli o sofinanciranju, ki se zahteva v skladu z zgoraj omenjenimi posebnimi programi.

(iv)

EESO državam članicam priporoča:

—	naj inšpektoratom za delo dodelijo potrebna sredstva, da bodo lahko učinkovito opravljali svoje naloge, zlasti s povečanjem inšpekcijskih pregledov v najbolj izpostavljenih sektorjih;

—

naj uporabijo vsa sredstva, zlasti družbena omrežja in avdiovizualne medije, za izvajanje kampanj obveščanja in ozaveščanja, s katerimi bodo na eni strani podjetnike, ki zaposlujejo migrante iz tretjih držav brez urejenega statusa, seznanjale s tveganji, ki so jim na ta način izpostavljeni, na drugi strani pa ozaveščale same delavce, tako da jih bodo v več jezikih obveščale o njihovih pravicah in o tem, kako jih lahko uveljavljajo. V okviru teh kampanj bi morali imeti sindikati, poklicna združenja in organizacije civilne družbe prostor za razširjanje svojih sporočil;

—	naj vzpostavijo telefonsko linijo, ki bo priseljencem omogočala anonimno poročanje o primerih izkoriščanja in drugih slabih praksah delodajalcev.

1.7

Kar zadeva inšpekcijske preglede, EESO podpira zaveze Komisije in njena priporočila državam članicam, hkrati pa predlaga naslednje:

(i)

Države članice naj:

—	prednostno oblikujejo strategije nadzora za sektorje, ki so izpostavljeni tveganju, povečajo število inšpektorjev za delo in izboljšajo učinkovitost inšpekcijskih pregledov;

—	uresničijo priporočila oziroma standarde Mednarodne organizacije dela (MOD) o deležu inšpektorjev za delo, tj. enega na 10 000 delavcev, da bi inšpektoratom za delo dodelili dovolj človeških virov za izvajanje njihovih nalog;

—

v zvezi s strategijo inšpekcijskih pregledov pojasnijo, da se pregledi ne bodo izvajali v sodelovanju z organi, pristojnimi za migracije, in da inšpektorji za delo tem organom niso dolžni poročati o migrantih brez urejenega statusa, ki so morda na delovnih mestih, kjer se izvaja inšpekcijski pregled;

—	poskrbijo, da se v državah članicah, v katerih socialni partnerji že sodelujejo pri inšpekcijskih pregledih, ta praksa nadaljuje;

—	sindikatom in organizacijam delodajalcev v skladu z veljavnimi nacionalnimi praksami in ob upoštevanju standardov MOD omogočijo sodelovanje pri inšpekcijskih dejavnostih, zlasti pri zbiranju in izmenjavi informacij.

(ii)

Komisija naj:

—

spodbuja države članice, da bodo imele v skladu s Konvencijo št. 81 do leta 2024, kar je predvideni datum naslednjega ocenjevalnega poročila (3), zadostno število inšpektorjev za delo glede na število zaposlenih v posamezni državi članici; če do tega ne bo prišlo, naj razmisli o zakonodaji za uvedbo tega mednarodnega standarda v Evropski uniji.

(iii)

Kar zadeva sodelovanje Evropskega organa za delo pri inšpekcijskih pregledih:

—

EESO priporoča Komisiji in državam članicam, naj ta organ v skladu z uredbo o njegovi ustanovitvi bolj vključijo v evropske inšpekcijske preglede, saj je bilo že ugotovljeno, da številne verige za zaposlovanje delavcev migrantov brez urejenega statusa in njihovo najemanje kot podizvajalcev delujejo na evropski ravni, tako da je treba tudi inšpekcijsko delo izvajati na tej ravni.

1.8

Kar zadeva pomembne vrzeli na področju poročanja, je po mnenju EESO zelo pozitivno, da je Komisija ob podpori Evropske migracijske mreže dala pobudo za vzpostavitev informacijskega sistema za poročanje in podatkovne zbirke, ki bosta omogočila, da bodo redni in primerljivi podatki pravočasno na voljo, s čimer bi rešili velike težave, s katerimi se trenutno soočamo. Kljub temu EESO predlaga, naj Komisija poskrbi, da bo z veljavno zakonodajo službam držav članic, pristojnim za priseljevanje, prepovedano uporabljati to podatkovno zbirko za identifikacijo delavcev brez urejenega statusa in njihovo vračanje v državo izvora.

2. Cilji sporočila

2.1

Namen sporočila, ki ga je sprejela Komisija in je obravnavano v tem mnenju, je okrepiti izvajanje Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Sporočilo je hkrati del širšega pristopa novega pakta o migracijah in azilu. Komisija bo ocenila načine za povečanje učinkovitosti direktive in potrebo po dodatnih ukrepih.

2.2

Sporočilo izpolnjuje tudi obveznost rednega poročanja Evropskemu parlamentu in Svetu iz člena 16 direktive. V njem so opredeljeni ukrepi za okrepitev izvajanja direktive, s poudarkom na naslednjih glavnih področjih ukrepanja:

—	sankcije zoper delodajalce (poglavje 2),

—	ukrepi za zaščito pravic migrantov brez urejenega statusa (poglavje 3),

—	inšpekcijski pregledi (poglavje 4),

—	znatne vrzeli v informacijah (poglavje 5),

—	okrepitev ukrepov proti nezakonitemu zaposlovanju (poglavje 6).

2.3

To mnenje obravnava glavne vidike vsakega od teh poglavij.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO ugotavlja, da je „obseg nezakonitega zaposlovanja v EU […] težko oceniti, saj gre za ‚skrit‘ pojav […]. Obstajajo znaki, da je nezakonito zaposlovanje migrantov brez urejenega statusa višje tam, kjer je delež neformalnih gospodarskih dejavnosti velik. Čeprav naj bi po ocenah neformalno zaposlovanje v povprečju znašalo 16,8 % vsega zaposlovanja v EU, je obseg nezakonitega zaposlovanja migrantov brez urejenega statusa še težje količinsko opredeliti, zlasti kar zadeva vidike, ki se nanašajo na spol in upoštevajo otroke, saj je še vedno težko oceniti obseg nedovoljenih migracij“ (5). Narava in obseg nezakonitega zaposlovanja se med državami članicami razlikujeta. Boljša razpoložljivost posodobljenih in točnih podatkov je eden od glavnih izzivov za boljše razumevanje in reševanje tega problema.

3.2

EESO se strinja z mnenjem Komisije, „da so delavci brez dokumentov v praksi pogosto zaposleni na podlagi zapletenih delovnih razmerij, ki vključujejo pogodbe s podizvajalci, kadrovske svetovalce in agencije za začasno delo, pa tudi prek spletnih platform, ki zagotavljajo kratkotrajno delo (npr. dostava hrane in obrokov, prevozne storitve), kar povečuje težave pri identifikaciji delodajalcev, ki zaposlujejo migrante brez urejenega statusa. V zvezi s tem je namen odgovornosti celotne verige delodajalcev zaščititi migrante, zlasti v tistih gospodarskih sektorjih, v katerih je sklepanje pogodb s podizvajalci splošno razširjeno, kot je gradbeništvo, pa tudi na novo nastalem gospodarskem področju spletnega platformnega dela“ (6).

3.3

EESO poudarja, da so lahko v nekaterih primerih skrajne in dolgotrajne kršitve človekovih pravic in načela pravne države povezane z drugimi kaznivimi dejanji in malomarnostjo države, kot je navedeno v prelomni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2017, ki je hude oblike izkoriščanja delovne sile delavcev migrantov v nasadih jagod v Nea Manoladi v Grčiji priznalo kot prisilno delo ter navedlo, da je izkoriščanje delovne sile eden od elementov trgovine z ljudmi (7).

3.4

V doslej sprejetih mnenjih je Odbor poudaril potrebo po ukrepih, ki bi hkrati omogočili ustvarjanje pogojev za zakonito priseljevanje in odpravili vzroke nedovoljenega priseljevanja. EESO je zlasti v mnenju na lastno pobudo o predlogu direktive o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, izrazil „nekatere pomisleke glede vsebine predloga direktive, časovnega okvira, v katerem je bil predlog objavljen, in vrstnega reda zakonodajnih predlogov“, poleg tega pa izpostavil „pomen učinkovitega uveljavljanja direktive v državah članicah, ki pa ne bo lahka naloga zaradi pomanjkanja zadostnega števila ustreznih ljudi v nadzornih organih, zaradi težav pri razdelitvi pristojnosti med organi in zaradi velikega števila podjetij, predvidenih za nadzor“, in zaključil, da bi „moč direktive […] morala biti v njeni dejanski uveljavitvi“.

3.5

Kljub pozitivnim vidikom sporočila pa EESO dvanajst let po začetku veljavnosti direktive resno dvomi, da imamo na tem področju na voljo pravo sredstvo za boj proti izkoriščanju delavcev migrantov brez urejenega statusa in za ureditev njihovega položaja v državah gostiteljicah.

3.6

EESO tudi meni, da zgolj direktiva o sankcijah zoper delodajalce ne zadostuje za spodbujanje zakonitih migracijskih poti in odpravo nezakonitega priseljevanja. Potreben je celovitejši pristop, ki bo različne določbe EU na področju zakonitih migracij povezal z nacionalnimi prizadevanji za boj proti neprijavljenemu delu. Podjetjem bi bilo treba omogočiti, da lažje zaposlijo migrante, ki imajo ustrezno urejen status, in sicer z enostavnejšimi in jasnejšimi pravili, ki niso preveč birokratska.

4. Posebne ugotovitve o sankcijah zoper delodajalce

4.1

Po mnenju EESO je zelo pomembno, da direktiva določa uporabo učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih finančnih in kazenskih sankcij, ki bi delodajalce odvrnile od zaposlovanja migrantov brez urejenega statusa. Sankcije bi morale biti veliko višje od ekonomskih koristi, povezanih z zaposlovanjem migrantov brez urejenega statusa (8).

4.2

EESO izpostavlja tudi dodatne upravne ukrepe iz direktive, kot so izguba javnih ugodnosti ali izključitev iz sodelovanja pri javnih naročilih, vračanje javnih subvencij, začasno ali stalno zaprtje poslovnih enot ali odvzem dovoljenja za poslovanje. Obžaluje, da so ti ukrepi še vedno veliko premalo izkoriščeni, čeprav lahko delodajalce učinkovito odvrnejo od zaposlovanja migrantov brez urejenega statusa (9).

4.3

Med državami članicami obstajajo precejšnje razlike glede višine finančnih in kazenskih sankcij: finančna sankcija se na primer giblje med 3 000 EUR in 43 000 EUR, zaporna kazen pa od 8 dni do 12 let (10). Vendar bi bilo pomembno imeti pregled nad različnimi sankcijami, ki se uporabljajo v državah članicah.

4.4

EESO poudarja, da države članice s strožjim sistemom sankcioniranja menijo, da višje denarne kazni dobro odvračajo od nezakonitega zaposlovanja, medtem ko države članice, ki uporabljajo manj stroge sankcije ali kjer se tveganje sankcij šteje za nizko v primerjavi z morebitnimi dobički iz nezakonitega zaposlovanja, ugotavljajo, da sankcije niso dovolj odvračilne. Osupljivo je, da je enajst držav članic od leta 2014 spremenilo svojo zakonodajo, da bi zvišale naložene globe (11).

4.5

EESO razume, kot je navedeno v sporočilu, da so razlike v višini glob, ki se uporabljajo v državah članicah, odvisne od različnih elementov, kot so gospodarske razmere in raven minimalne plače v državi članici, vendar meni, da to ne bi smelo upravičevati neodvračilnih sankcij.

4.6

Meni, da so tako velike vrzeli v informacijah, ki jih o uporabi kazenskih sankcij zoper delodajalce in o številu začetih postopkov sporočajo države članice, nesprejemljive. Kljub temu lahko iz razpoložljivih elementov že zdaj razberemo, da je imela direktiva omejen učinek na odvračanje od nezakonitega zaposlovanja s sankcijami, zato je EESO primoran močno kritizirati dejstvo, da še vedno ni bilo mogoče vzpostaviti delujočega okvira za učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije po vsej Evropski uniji (12).

4.7

EESO ugotavlja in opozarja, da povratne informacije deležnikov kot zastopnikov sindikatov in nevladnih organizacij, zbrane med ciljno usmerjenimi posvetovanji o tej temi, kažejo, da so sankcije za izkoriščevalske delodajalce očitno nižje od koristi neprijavljenega dela in socialnega dumpinga (13). Vendar delodajalci menijo, da so sankcije dovolj obremenjujoče in da je pomembno izboljšati njihovo učinkovito in sorazmerno uporabo pri izvajanju direktive v vsaki državi članici.

5. Posebne ugotovitve glede ukrepov za zaščito pravic migrantov brez urejenega statusa

5.1

Člen 6(2) in člen 13 direktive migrantom brez urejenega statusa zagotavljata vrsto pravic, tako da so lahko ustrezno obveščeni in lahko vložijo pritožbe zaradi kršitev delovnega prava ter zahtevajo izplačilo neplačane plače. To so ključne določbe za zaščito migrantov pred tveganjem izkoriščanja in zlorabe (14).

5.2

EESO se seznanja s stališči in analizami Komisije na tem področju ter jih podpira, zlasti kar zadeva naslednje elemente:

(i)	še vedno so potrebna dodatna prizadevanja v zvezi z izvajanjem zaščitnih elementov direktive, zlasti v zvezi z dostopom do informacij in sodnega varstva ter izterjavo dolgovanih plačil ter izdajo začasnih dovoljenj za prebivanje (15);

(ii)	večina držav članic podaja le splošne podatke o pravicah delavcev, ne pa tudi ciljno usmerjenih informacij, ki so pomembne za poseben položaj delavcev migrantov brez urejenega statusa;

(iii)

sodelovanje javnih organov s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami je ključno za lažje vlaganje pritožb, saj so ti akterji pogosto v neposrednem stiku z delavci in lahko ozaveščajo in obveščajo migrante o njihovih pravicah, gradijo medsebojno zaupanje ter delavcem pomagajo prepoznati, v katerih primerih njihovo delo ni prijavljeno ali so žrtve delovnega izkoriščanja, da lahko vložijo pritožbo. Vloga socialnih partnerjev in nevladnih organizacij je zelo pomembna tudi pri omogočanju lažjega vlaganja pritožb, razkrivanju izkoriščevalskih razmer in zmanjševanju strahu migrantov, da bodo zoper njih začeti postopki vračanja, če jih odkrijejo organi, pristojni za migracije. V veliki večini držav članic zakon tem deležnikom, zlasti sindikatom, daje pomembno vlogo v okviru nacionalnega mehanizma za lažje vlaganje pritožb (16);

(iv)

migranti brez urejenega statusa, ki so žrtve delovnega izkoriščanja, se soočajo z izzivi pri dostopu do postopkov za izdajo dovoljenj za prebivanje ali pri izpolnjevanju pogojev za izdajo teh dovoljenj. Deležniki poročajo, da žrtve nimajo dostopa do informacij in pravnih nasvetov o možnosti pridobitve dovoljenj za prebivanje in o tem, kako zanje zaprositi ali zahtevati obravnavo vloge. Prav tako ugotavljajo, da je izdaja dovoljenj pogosto povezana s kazenskimi obtožbami zoper določene delodajalce in da je dovoljenje pogojeno s sodelovanjem žrtev v kazenskem postopku, čeprav direktiva tega ne zahteva (17);

(v)

Agencija Evropske unije za temeljne pravice ugotavlja, da migranti brez urejenega statusa v nekaterih državah članicah ne uporabljajo sistemov pritožb. Razlogov za to je lahko več, med drugim pomanjkanje spodbud za delavce, da bi podali prijavo, omejene informacije o njihovih pravicah in razpoložljivem pritožbenem mehanizmu, ekonomske ovire, kot so članarine za sindikate, ki pomagajo samo članom, ter predvsem strah pred tem, da bi jih odkrili, pridržali in vrnili v njihove države izvora (18);

(vi)

socialni partnerji in nevladne organizacije imajo prav tako osrednjo vlogo pri spodbujanju in izvajanju zaščitnih ukrepov iz direktive ter pri vključevanju večjega števila migrantov brez urejenega statusa v njihovo področje uporabe. Komisija bo okrepila dialog s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki zastopajo delavce brez dokumentov, ter pri razvoju teh dejavnosti sodelovala z evropsko platformo za ukrepanje proti neprijavljenemu delu.

5.3

EESO opozarja, da delavci migranti brez urejenega statusa, tudi če jih sindikati, organizacije civilne družbe in javni organi obvestijo o njihovih pravicah, morda ne bodo vložili pritožbe zoper delodajalce, da bi izterjali neizplačane plače ali razkrili morebitne primere izkoriščanja, saj tvegajo, da se jim odredi vrnitev v njihovo državo, da izgubijo dohodek, v nekaterih primerih pa so lahko deležni tudi povračilnih ukrepov delodajalcev.

6. Posebne ugotovitve glede inšpekcijskih pregledov

6.1

EESO se strinja s Komisijo, da so inšpekcijski pregledi najpomembnejše orodje za odkrivanje delodajalcev, ki zaposlujejo migrante brez urejenega statusa, in primerov izkoriščanja. Omogočajo, da delodajalci odgovarjajo za svoja dejanja in so kaznovani ter da se uvedejo potrebni ukrepi za zaščito delavcev migrantov brez urejenega statusa, ki so žrtve izkoriščanja. V skladu s členom 13(1) direktive morajo države članice poskrbeti za učinkovite in ustrezne inšpekcijske preglede, ki temeljijo na ocenah tveganja, s katerimi opredelijo sektorje dejavnosti, v katerih obstaja največje tveganje in brez katerih ciljev te direktive ni mogoče doseči (19). EESO poudarja, da je treba – poleg izvajanja učinkovitih inšpekcijskih pregledov – obravnavati tudi druge probleme, povezane z zaposlovanjem nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

6.2

EESO z začudenjem ugotavlja, da v sporočilu nista omenjena niti Evropski organ za delo niti njegovo sodelovanje v evropskih inšpekcijskih pregledih, saj je dobro znano, da številne verige za zaposlovanje delavcev migrantov brez urejenega statusa in njihovo najemanje kot podizvajalcev delujejo na evropski ravni, tako da je treba tudi inšpekcijsko delo izvajati na tej ravni. Meni, da je treba to vprašanje rešiti.

6.3

EESO se v celoti strinja z ugotovitvami Komisije glede inšpekcijskih pregledov, zlasti z naslednjimi:

(i)

število inšpekcijskih pregledov, opravljenih v okviru sedanjega sistema, verjetno ne bo odvrnilo delodajalcev od zaposlovanja migrantov brez urejenega statusa. Delež delodajalcev, dejavnih v sektorju, v katerem se izvajajo inšpekcijski pregledi, je običajno zelo majhen, zato lahko menijo, da je ekonomska korist, pridobljena z nezakonitim zaposlovanjem, večja od verjetnosti, da bodo odkriti na podlagi inšpekcijskih pregledov (20);

(ii)	države članice in drugi deležniki poročajo, da imajo organi, pristojni za inšpekcijo dela, pogosto premalo osebja in virov, kar vpliva na število in pogostost opravljenih inšpekcijskih pregledov (21);

(iii)

deležniki zato podpirajo zamisel o ločitvi dejavnosti s področja inšpekcije dela in dejavnosti s področja kazenskega pregona ali priseljevanja s „požarnim zidom“, ki bi zagotovil, da migranti brez urejenega statusa, odkriti med inšpekcijskimi pregledi, ne bi bili naznanjeni organom, pristojnim za priseljevanje, za namen postopka vračanja (22).

6.4

Po mnenju EESO je pri tem nesprejemljivo, da se inšpekcijski pregledi v več državah članicah ne osredotočajo na sektorje, izpostavljene tveganju, kar tudi ni v skladu z zahtevami direktive (23). V večini držav članic so tveganju najbolj izpostavljeni kmetijstvo, gradbeništvo, proizvodnja, oskrba na domu in socialne storitve, hotelirstvo in gostinstvo.

6.5

EESO opozarja na ugotovitve Agencije za temeljne pravice, da lahko inšpekcijski pregledi, ki jih skupaj izvajajo organi za delo in enote za boj proti trgovini z ljudmi ali druge specializirane enote, usposobljene za odkrivanje primerov delovnega izkoriščanja, pomagajo prepoznati migrante, ki so žrtve delovnega izkoriščanja ali trgovine z ljudmi (24).

6.6

V zvezi s tem mnenjem Agencije za temeljne pravice pa EESO ugotavlja, da deležniki in tisti, ki delajo na terenu, poudarjajo, da izkoriščane delavce od tega, da bi med inšpekcijskimi pregledi prijavili svoj položaj, odvrača tveganje, da bodo prijeti in vrnjeni, zlasti kadar inšpekcijske preglede skupaj izvajajo organi, pristojni za inšpekcijo dela, in policijski organi ali organi, pristojni za priseljevanje.

7. Posebne ugotovitve glede znatnih vrzeli v informacijah

7.1

Države članice morajo v skladu z direktivo Komisiji vsako leto sporočiti podatke o številu inšpekcijskih pregledov in njihovih rezultatih, o poravnavi obveznosti delodajalcev, o drugih uporabljenih ukrepih in o olajšanju vlaganja pritožb. Te informacije so ključne za oceno izvajanja ukrepov na podlagi direktive in njihovih posledic. Vendar države članice pošiljajo zelo omejene in neenotne informacije, zato so v podatkih o inšpekcijskih pregledih in njihovih rezultatih znatne vrzeli (25).

7.2

Zaradi pomanjkanja zanesljivih in popolnih informacij je težko zanesljivo oceniti, ali je direktiva vplivala na odvračanje od nezakonitega zaposlovanja in njegovo zmanjševanje ter ali so kazenske sankcije v državah članicah učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Boljše zbiranje informacij bi prispevalo k učinkovitejši strategiji izvrševanja na nacionalni ravni in ravni EU (26).

7.3

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija ob podpori Evropske migracijske mreže dala pobudo za vzpostavitev informacijskega sistema za poročanje informacij in podatkovno zbirko, ki bosta omogočila, da bodo redni in primerljivi podatki pravočasno na voljo (27). Evropska migracijska mreža je lahko tudi koristno orodje za vzajemno učenje ter izmenjavo praks med državami članicami in ustreznimi deležniki.

7.4

EESO meni, da mora biti omenjena podatkovna zbirka skladna s splošno uredbo o varstvu podatkov in da službe držav članic, pristojne za priseljevanje, ne bodo smele imeti možnosti, da bi to zbirko uporabile bodisi za identifikacijo delavcev brez urejenega statusa bodisi za njihovo vračanje v državo izvora.

8. Posebne ugotovitve glede okrepitve ukrepov proti nezakonitemu zaposlovanju

8.1

EESO v celoti podpira naslednja stališča in namere Komisije iz sporočila:

8.1.1

EU mora za boj proti nedovoljenim migracijam celovito upoštevati vse vidike tega pojava, kot je navedeno v novem paktu. Poleg odpravljanja temeljnih vzrokov migracij, ponovnega zagona boja proti tihotapcem migrantov v partnerstvu s tretjimi državami in hitrejšega odpiranja zakonitih poti za vstop na svoje ozemlje mora EU okrepiti tudi boj proti nezakonitemu zaposlovanju, ki je dejavnik spodbujanja nedovoljenih migracij ter vir izkoriščanja in zlorab. Zato je direktivo treba učinkoviteje izvajati in uporabljati, saj je najpomembnejše orodje, ki ga imamo na voljo, njenega potenciala pa še nismo v celoti izkoristili (28).

8.1.2

Komisija bo poleg tega, da bo države članice podpirala pri izvajanju direktive, tudi stalno spremljala njeno izvajanje in se osredotočila na njeno učinkovito izvrševanje. Po sprejetju navedenega sporočila bo vzpostavila dialog s pristojnimi organi, da bi pridobila dodatne informacije o izvajanju ključnih obveznosti glede sankcij, inšpekcijskih pregledov in zaščite pravic migrantov, ki izhajajo iz direktive, ter si prizadevala poiskati možne rešitve. Po potrebi bo začela postopke za ugotavljanje kršitev (29).

8.1.3

Komisija bo do konca leta 2022 izvedla ukrepe, predstavljene v obravnavanem sporočilu, o doseženih rezultatih pa bo poročala v naslednjem poročilu o izvajanju, ki naj bi bilo pripravljeno najpozneje leta 2024. Odvisno od napredka, doseženega pri uresničevanju priporočil iz obravnavanega sporočila, ter glede na obnovljena prizadevanja za izvajanje in izvrševanje, pa tudi ob upoštevanju možnega razvoja dogodkov na področju nezakonitega zaposlovanja in ocene, ali je direktiva o sankcijah zoper delodajalce še vedno primeren odziv v kontekstu tega razvoja, bo Komisija razmislila, ali je treba obstoječi pravni okvir spremeniti (30).

V Bruslju, 23. marca 2022

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Sporočilo COM(2021) 592 final, str. 1.

(2) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 1.

(3) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 6.

(4) Direktiva 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 168, 30.6.2009, str. 24).

(5) Glej COM(2021) 592 final, uvod.

(6) Glej COM(2021) 592 final, točka 2.3.

(7) Zadeva Chowdury idr. proti Grčiji. Obžalovanja vredne življenjske in delovne razmere v Manoladi so pritegnile pozornost leta 2013, ko so nadzorniki na nasadih začeli streljati in hudo ranili 30 bangladeških delavcev, ki so zahtevali plačilo.

(8) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 2.

(9) Glej COM(2021) 592 final, točka 2.3.

(10) Glej COM(2021) 592 final, točki 2.1 in 2.2.

(11) Glej COM(2021) 592 final, točka 2.1.

(12) Glej COM(2021) 592 final, točka 2.2.

(13) Glej COM(2021) 592 final, točka 2.2.

(14) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 3.

(15) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 3.

(16) Glej COM(2021) 592 final, točka 3.2.

(17) Glej COM(2021) 592 final, točka 3.2.

(18) Glej COM(2021) 592 final, točka 3.2.

(19) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(20) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(21) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(22) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(23) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(24) Glej COM(2021) 592 final, točka 4.1.

(25) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 5.

(26) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 5.

(27) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 5.

(28) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 6.

(29) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 6.

(30) Glej COM(2021) 592 final, poglavje 6.

Za:	48
Proti:	70
Vzdržani:	16