Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Taksonomija EU, poročanje podjetij glede trajnostnosti, preference glede trajnostnosti in fiduciarne obveznosti: usmerjanje financiranja v evropski zeleni dogovor

(COM(2021) 188 final)

(2021/C 517/11)

Poročevalec:

Stefan BACK

Zaprosilo	Evropska komisija, 31. 5. 2021
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	8. 9. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	22. 9. 2021
Plenarno zasedanje št.	563
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	191/1/10

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sveženj ukrepov za trajnostno financiranje in poudarja potencialno ključno vlogo Delegirane uredbe Komisije (v nadaljnjem besedilu: delegirana uredba) (1) pri oblikovanju jasnega, skladnega in celovitega okvira, s čimer se želi izpostaviti ambiciozen razvoj bolj zelenega gospodarstva brez učinkov vezave, s tehničnimi merili za jasno opredeljene zelene naložbe, ki neposredno prispevajo k evropskim podnebnim ciljem in s katerimi se lahko uskladijo prakse zadevnih sektorjev in finančnega sektorja.

1.2

EESO poudarja nujnost učinkovitih ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb in zmanjšanje emisij, ki jih določajo evropska podnebna pravila in so potrebni glede na ugotovitve šestega poročila (2) Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Zato je bistvenega pomena, da se za doseganje hitrih in vidnih rezultatov uporabijo učinkovita, inovativna in produktivna orodja, ki so enostavna za uporabo. Oceno delegirane uredbe je treba izvesti v tem duhu.

1.3

EESO se zaveda odločilne vloge, ki jo ima delegirana uredba pri zagotavljanju preglednosti z jasnimi merili v zvezi s trajnostnimi naložbami za pomoč tistim, ki želijo vlagati v takšne projekte, in s tem za preprečevanje „zelenega zavajanja“ (angl. greenwashing) ter ozaveščanje o trajnostnih projektih in privabljanje naložb v takšne projekte. Zato lahko ustvari poštene in pregledne enake konkurenčne pogoje za zeleno financiranje v Evropski uniji.

1.4

V delegirani uredbi jasno in natančno opredeljena tehnična merila, ki ustrezajo cilju nizkoogljičnega evropskega gospodarstva, so torej osnovni pogoj za razumno, realistično in sprejemljivo zavezo brez tveganja zelenega zavajanja. Glede na to, da je delegirana uredba odločilnega pomena za verodostojnost taksonomije – kar je bistveno za uspeh tega v glavnem prostovoljnega sistema – je uresničevanje te zaveze velik izziv.

1.5

EESO zato meni, da morajo biti gospodarske dejavnosti in projekti, ki so v delegirani uredbi opredeljeni kot „trajnostni“, zanimivi za vlagatelje v realnem sektorju, in predvideva, da bodo vlagatelji pričakovali, da bo trajnostni projekt realističen, izvedljiv, razumno donosen in predvidljiv za akterje na trgu. Z drugimi besedami, biti morajo privlačni brez tveganja zelenega zavajanja.

1.6

Na splošno se utegnejo visoka raven ambicij v zvezi z ukrepi za blažitev podnebnih sprememb ali obsežne zahteve po informacijah z dolgoročnimi prihodnjimi napovedmi v zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam izkazati za zapleten in drag izziv, zlasti za MSP v tržnem gospodarstvu. To sproža tudi vprašanje širšega priznavanja prehodnih rešitev kot zelene poti, ki naj zagotavlja nemoten prehod. Vendar je nujno, da se preprečijo učinki vezave.

1.7

EESO je seznanjen s pomisleki akterjev realnega sektorja glede negativnih učinkov delegirane uredbe na možnosti financiranja in stroške. Zato poudarja, kako pomembno je ustrezno spremljanje nadzornih organov, da bi preprečili izkrivljajoče učinke na finančne trge, zlasti glede na razširitev področja uporabe meril taksonomije, da bi bila zajeta tudi npr. nefinančno poročanje in predlagani evropski standard za zelene obveznice.

1.8

EESO opozarja tudi na tveganje previsokih stroškov pri izvajanju meril taksonomije, kot so določena v delegirani uredbi. Zato poudarja potrebo po razvoju zelenega zavarovanja za MSP, da bi zmanjšali to stroškovno tveganje.

1.9

V delegirani uredbi so določeni okoljski standardi, ki so pogosto ambicioznejši od okoljskih standardov iz sektorske zakonodaje EU. Zaradi zgoraj omenjene potrebe po jasnosti in privlačnosti bi to lahko povzročilo zmedo, vključno s težavami glede financiranja za akterje, ki izpolnjujejo najvišje okoljske standarde v skladu s sektorsko zakonodajo EU. EESO se strinja, da je potrebna visoka raven ambicij, iz praktičnih razlogov in v izogib zmedi pa vseeno priporoča, da se najvišji okoljski standardi, določeni v zakonodaji EU na ravni 1, uporabljajo tudi za taksonomijo. Poleg tega se zdi, da delegirana uredba (akt na ravni 2) vsebuje nekatere določbe, ki so nedosledne in nejasne ter niso bile v celoti ocenjene. Zaradi tega in na podlagi ostalih navedb, zlasti iz točk od 1.5 do 1.10, se EESO sprašuje, ali delegirana uredba v sedanji obliki kljub svojemu hvalevrednemu cilju sploh ustreza svojemu namenu. EESO Komisiji toplo priporoča, naj pripravi predloge za zvišanje standardov okoljske zakonodaje EU.

1.10

EESO bi pozdravil pobude za izboljšanje sistema taksonomije v skladu z zgornjim okvirom, da bi razširili njegov obseg in ga izboljšali ter tako z učinkovitim izvajanjem okoljske zakonodaje EU podprli cilje podnebne politike EU, in poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje pobude v tej smeri. Ugotavlja, da pomembno vprašanje taksonomije EU za dejavnosti, ki škodijo podnebju in okolju, ostaja odprto in bi ga bilo treba nujno rešiti.

2. Ozadje mnenja

2.1

Evropska komisija je 21. aprila 2021 objavila sveženj ukrepov za trajnostno financiranje („sveženj“), ki ga sestavljajo:

—	sporočilo Taksonomija EU, poročanje podjetij glede trajnostnosti, preference glede trajnostnosti in fiduciarne obveznosti: usmerjanje financiranja v evropski zeleni dogovor (3);

—

delegirana uredba, ki dopolnjuje dva od šestih okoljskih ciljev iz členov 10 in 11 Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (4) o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (v nadaljnjem besedilu: „uredba o taksonomiji“) s tehničnimi merili za pregled, da se določijo pogoji, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb (člen 10) in k prilagajanju podnebnim spremembam (člen 11), pa tudi z merili, da se ugotovi, ali zadevna gospodarska dejavnost bistveno škoduje okoljskim ciljem (člen 17). Delegirana uredba je bila uradno sprejeta 4. junija 2021;

—	predlog nove direktive o poročanju podjetij glede trajnostnosti;

—	spremenjeni delegirani akti na podlagi direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFiD II) in direktive o distribuciji zavarovalnih produktov (IDD). S temi akti se med informacije, ki se posredujejo strankam pred naložbenimi odločitvami, vključuje vprašanje trajnostnosti;

—	nadaljnje spremembe delegiranih aktov v zvezi s fiduciarnimi obveznostmi in delegiranih aktov o upravljanju sredstev, zavarovanju, pozavarovanju in naložbah za vključitev tveganj glede trajnostnosti v vrednost naložb.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Kot je navedeno v sporočilu, je sveženj namenjen spodbujanju zasebnih naložb v trajnostne projekte, da bi se zagotovila obsežna finančna sredstva, potrebna za doseganje podnebne nevtralnosti, ki je kot cilj določena v zelenem dogovoru, in ki presegajo sredstva, namenjena za pomoč evropskemu gospodarstvu pri okrevanju po krizi zaradi COVID-19.

3.2

Sporočilo poudarja pomen delegirane uredbe pri določanju meril za opredelitev zelenih gospodarskih dejavnosti, ki bodo bistveno prispevale k ciljem zelenega dogovora.

3.3

EESO pozdravlja sveženj in poudarja potencialno ključno vlogo delegirane uredbe pri oblikovanju jasnega, skladnega in celovitega okvira, ki bi omogočil ambiciozen razvoj bolj zelenega gospodarstva brez učinkov vezave, z jasnimi in preglednimi tehničnimi merili za zelene naložbe, ki neposredno prispevajo k evropskim podnebnim ciljem in s katerimi se lahko uskladijo prakse zadevnih sektorjev in finančnega sektorja.

3.4

EESO poudarja nujnost učinkovitih ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb in zmanjšanje emisij, ki jih določajo evropska podnebna pravila in so potrebni glede na ugotovitve šestega poročila IPCC (5). Zato je bistvenega pomena, da se za doseganje hitrih in vidnih rezultatov uporabijo učinkovita, inovativna in produktivna orodja, ki so enostavna za uporabo. Oceno delegirane uredbe je treba izvesti v tem duhu.

3.5

3.6

EESO kljub temu pozdravlja ambiciozen cilj, zastavljen v delegirani uredbi, da se določi enoten standard EU za opredelitev dejavnosti, za katere se šteje, da znatno prispevajo k blaženju podnebnih sprememb oziroma prilagajanju nanje. Tehnična merila bi morala zagotoviti jasen okvir za zelene naložbe, da bi na finančnih trgih dosegli enake konkurenčne pogoje in preprečili projekte zelenega zavajanja. Stališča glede področja uporabe in koristnosti prehodnih možnosti so različna. EESO meni, da bi bilo treba s tehničnimi merili omogočiti širše priznavanje prehodnih rešitev kot načina, da se omogoči nemoten prehod. Nujno je preprečiti učinke vezave.

3.7

EESO je seznanjen z izjavo v sporočilu, da je treba delegirano uredbo obravnavati kot živ dokument, ki se bo s časom razvijal tako glede področja uporabe kot ravni.

3.8

EESO zato priznava pomembno vlogo delegirane uredbe pri zagotavljanju preglednosti v zvezi z dejavnostmi, ki izpolnjujejo določena merila in privabljajo vlagatelje, ki želijo vlagati v trajnostne projekte. Tako predstavlja osnovo za opredelitev gospodarske dejavnosti kot okoljsko trajnostne ter uporabo obveznih določb o preglednosti in razkritju, določenih v uredbi o taksonomiji. Delegirana uredba bi lahko bila pomembna v smislu ozaveščanja in privabljanja naložb v trajnostne projekte ter preprečevanja zelenega zavajanja.

3.9

Delegirana uredba je opisana kot orodje za preglednost in je del prostovoljnega sistema v smislu, da udeležencem na trgu ni treba izpolnjevati standardov, ki jih določa, vlagateljem pa ni treba vlagati v gospodarske dejavnosti ali projekte, ki izpolnjujejo te standarde.

3.10

Kot že omenjeno, morajo biti gospodarske dejavnosti in projekti, ki so v skladu z delegirano uredbo opredeljeni kot trajnostni, brez dvoma zanimivi za vlagatelje v realnem sektorju. Prav tako je smiselno domnevati, da bodo vlagatelji vlagali v realistične, donosne in predvidljive trajnostne zelene projekte. Pričakovanja o donosnosti se lahko razlikujejo in bodo pogosto nižja, kadar gre za financiranje prek zadružnih bank ali bank z lokalnim ali regionalnim lastništvom, oziroma 5–6 % namesto 11–15 %, kot se običajno pričakuje. Večja donosnost na splošno pritegne velike tokove kapitala, medtem ko se zadružne ali regionalne banke običajno izberejo za manjše projekte.

3.11

Ključno je, da se merila iz delegirane uredbe, po katerih se gospodarska dejavnost ali projekt šteje za okoljsko trajnostnega, lahko dosežejo ob razumnih stroških ter ob upoštevanju donosnosti in razumne predvidljivosti ali, z drugimi besedami, da se zdijo komercialno privlačna. Pri tem pa je pomembno upoštevati, da utegnejo zlasti MSP pogosto potrebovati podporo pri upravljanju zelenega prehoda. Vseeno bi bilo treba samo taksonomijo omejiti na tehnična merila.

3.12

Če taksonomija ne bo izpolnjevala meril iz prejšnjih dveh odstavkov, bi bilo mogoče podvomiti v možnosti za uspeh celotnega projekta. Želeno preoblikovanje bo mogoče uresničiti samo, če bo prostovoljni sistem privlačen.

3.13

Na podlagi zgoraj opisanih ključnih elementov se zdijo številne določbe delegirane uredbe vprašljive. Na splošno se zdi, da bi bilo morda preveč težavno doseči visoko raven ambicij v zvezi z ukrepi za blažitev podnebnih sprememb ali obsežnimi zahtevami po informacijah z dolgoročnimi prihodnjimi napovedmi v zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam ter da je ta visoka raven ambicij tudi preveč zapletena, predraga ali ne dovolj dobičkonosna v tržnem gospodarstvu, razen za majhno število zelo velikih akterjev, hkrati pa se morda premalo upoštevajo praktični učinki, zlasti za MSP. S tem bi se izgubila široka uporaba, h kateri se seveda stremi, hkrati pa bi še vedno nastajale težave pri financiranju za podjetja, ki upoštevajo veljavno okoljsko zakonodajo EU, ne pa delegirano uredbo. Zato EESO poudarja potrebo po razvoju zelenega zavarovanja za MSP, da bi zmanjšali to stroškovno tveganje. Nekaj primerov je opisanih v poglavju Posebne ugotovitve.

3.14

Akterji v realnem sektorju so izrazili zaskrbljenost, da bi lahko tehnična merila iz delegirane uredbe povzročila težave pri financiranju dejavnosti, ki niso v skladu z uredbo. EESO se strinja, da lahko obstaja takšno tveganje, saj se področje uporabe taksonomije širi, da bi služilo kot podlaga za nefinančno poročanje v skladu s členom 8 uredbe o taksonomiji in za predlagani evropski standard za zelene obveznice (6).

3.15

EESO zato poudarja, kako pomembno je, da nadzorni organi spremljajo izvajanje delegirane uredbe, da bi preprečili morebitno diskriminacijo podjetij, ki ne izpolnjujejo meril taksonomije, glede možnosti kreditiranja in stroškov kreditov. Ti akterji bi morali biti še vedno pravično obravnavani pri iskanju potrebnih finančnih sredstev.

3.16

V zvezi s tem se EESO sklicuje na strokovno poročilo znanstvenega sveta nemškega ministrstva za finance, ki kaže, da bi bilo usmerjanje uporabe kapitalskih tokov v realnem sektorju s finančnim reguliranjem zelo težavno in bi bila zanj potrebna daljnosežna, podrobna in zelo izpopolnjena zakonodaja, hkrati pa takšna taksonomija prinaša tveganje velike zapletenosti in pretiranih birokratskih stroškov (7).

3.17

Kar zadeva to mnenje, so edini obvezni elementi svežnja določbe o preglednosti iz členov od 4 do 7 uredbe o taksonomiji in spremenjeni delegirani akti v zvezi s trgi finančnih instrumentov, distribucijo zavarovalnih produktov in različnimi fiduciarnimi obveznostmi, s katerimi se želi povečati ozaveščenost o možnostih in tveganjih, povezanih s trajnostnimi naložbami, ter zagotoviti, da so stranke in potencialne stranke v zvezi s tem ustrezno obveščene.

3.18

Zdi se, da delegirani akti o finančnem trgu na splošno ustrezajo svojemu namenu, zato so primerna orodja za ozaveščanje o trajnostnih naložbah in s tem odpiranje možnosti za usmerjanje prepotrebnih sredstev v take naložbe.

3.19

V delegirani uredbi so določeni okoljski standardi, ki so pogosto ambicioznejši od okoljskih standardov iz sektorske zakonodaje EU. Zaradi potrebe po jasnosti, navedene v točki 3.6, bi lahko ta dvojni standard povzročil zmedo, vključno s težavami glede financiranja za akterje, ki izpolnjujejo najvišje okoljske standarde v skladu s sektorsko zakonodajo EU. EESO se strinja, da je potrebna visoka raven ambicij, iz praktičnih razlogov in v izogib zmedi pa vseeno priporoča, da se tudi za namene taksonomije uporabljajo najvišji okoljski standardi, določeni v zakonodaji EU na ravni 1, da bi bilo mogoče učinkovito izpolnjevati obveznost glede zagotavljanja preglednosti finančnih produktov in preprečevanja zelenega zavajanja. Zaradi tega in na podlagi navedb iz točke 3.5 in točk od 3.13 do 3.16 se EESO sprašuje, ali delegirana uredba (akt na ravni 2) v sedanji obliki kljub svojemu hvalevrednemu cilju sploh ustreza svojemu namenu (8). EESO Komisiji toplo priporoča, naj pripravi predloge za zvišanje standardov okoljske zakonodaje EU.

3.20

Znano je, da so zeleni finančni produkti privlačni za finančne trge. EESO zato pozdravlja osnovni namen taksonomije, tj. vzpostaviti preglednost, preprečiti zeleno zavajanje in opozoriti na zelene finančne produkte, vendar kljub temu opozarja na tveganje neustreznih učinkov balona na finančne trge.

3.21

EESO bi pozdravil pobude za izboljšanje sistema taksonomije v skladu z zgornjim okvirom, da bi razširili njegov obseg in ga izboljšali ter tako z učinkovitim izvajanjem okoljske zakonodaje EU močno podprli dogovorjene cilje podnebne politike EU, in poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje pobude v tej smeri.

3.22

Ugotavlja, da pomembno vprašanje taksonomije EU za dejavnosti, ki škodijo podnebju in okolju, ostaja odprto in bi ga bilo treba nujno rešiti.

4. Posebne ugotovitve

Delegirana uredba

4.1

EESO poudarja ključno vlogo energije iz obnovljivih virov pri prehodu na trajnostnost in opozarja, da je treba zagotoviti ustrezne prehodne rešitve, med drugim za pravilno delovanje logističnih vrednostnih verig, pri čemer je treba na vsak način preprečiti učinke vezave.

4.2

Na podlagi točke 6.3 Priloge 1 k delegirani uredbi je mogoče sklepati, da se avtobusi, ki izpolnjujejo merilo ničelnih izpušnih emisij, štejejo za trajnostne le, če se uporabljajo za izvajanje mestnega in primestnega prevoza, drugi avtobusni prevozi pa so do 31. decembra 2025 upravičeni do tako imenovanih prehodnih dejavnosti le, če ustrezajo najvišji kategoriji Euro (Euro 6). V nasprotnem primeru velja merilo ničelnih izpušnih emisij, vendar je iz besedila razvidno, da se ta dejavnost šteje za prehodno dejavnost le, če se zanjo v skladu s členom 19 uredbe o taksonomiji najmanj vsaka tri leta opravi ponovna ocena. Zdi se, da ni sklicevanja na standarde, določene v direktivi o čistih vozilih. Kdo bi si glede na negotovost razmer po 31. decembru 2025 potemtakem sploh drznil vložiti sredstva v avtobusno podjetje? Uvrstitev najvišjih okoljskih zahtev v zakonodaji EU – Euro 6 – med prehodne dejavnosti se zdi nenavadna in bo verjetno povzročila zmedo.

4.2.1

Težka gospodarska vozila (kategorije N2 in N3) v cestnem prevozu tovora (oddelek 6.6) se štejejo za trajnostna, če izpolnjujejo pogoje za brezemisijska vozila v skladu s členom 3(11) Uredbe (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta (9) z emisijami, manjšimi od 1 g CO2/km, ali, če gre za vozila nad 7,5 tone, pri katerih „tehnološko in ekonomsko ni mogoče“ doseči ničelnih emisij, izpolnjujejo nizkoemisijske standarde v skladu s členom 3(12) v okviru prehodne dejavnosti. Za lahka gospodarska vozila z največjo maso v obremenjenem stanju do 3,5 tone (N1) veljajo ničelne izpušne emisije. Vse druge storitve cestnega prevoza tovora so prehodne.

4.2.2

Obravnava težkih gospodarskih vozil kaže na pragmatičen pristop, ki bi moral biti v delegirani uredbi pogostejši. Zahteva glede ničelnih izpušnih emisij za lahka gospodarska vozila (N1) v oddelku 6.6 se zdi neskladna z oddelkom 6.5 o prevozu z motornimi kolesi, osebnimi avtomobili in lahkimi gospodarskimi vozili, v katerem brez očitnega razloga veljajo milejše določbe.

4.2.3

Različna obravnava cestnih vozil pri različnih dejavnostih se zdi nedosledna in nepregledna, pri čemer ni razlage zelo različnega pristopa v različnih kontekstih.

4.3

Ponavljajoča se določba v oddelku 6 (Prevoz) Priloge 1 izključuje vozila ali plovila, namenjena transportu fosilnih goriv, saj se dostop do takih goriv ne bi smel olajšati. V skladu z uvodno izjavo 35 se sicer lahko oceni uporabnost te zahteve, vendar ni jasno, zakaj je sploh vstavljena, če obstajajo dvomi o njeni uporabnosti. Poleg tega ta zahteva ni jasna. Vozilo lahko pogosto prevaža fosilna in alternativna goriva. Ni jasno, ali se ta zahteva nanaša na izdelavo ali uporabo vozila ali plovila, zato nista jasna niti razlaga niti vpliv.

4.4

Dodatne primere je mogoče najti v določbah o analizah podnebnih koristi v točkah 1.1, 1.2 in 1.3 Priloge 1, ki se poleg tega nanašajo na primer na načrte pogozdovanja, načrte obnove gozdov in načrte za gospodarjenje z gozdovi ter veljajo za vsa gozdarska gospodarstva, ki so manjša od 13 hektarjev. Zahteve se zdijo precej zapletene, sklicevanje na razpoložljivost spletnih orodij, ki jih zagotavlja Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, pa lastnikom malih gospodarstev verjetno ne bo v veliko tolažbo in kaže na neugoden položaj manjših podjetij, ki je nastal zaradi pristopa od zgoraj navzdol, uporabljenega v delegirani uredbi.

4.5

Ohranjanje gozdov, vključno s ponori ogljika, je nedvomno bistven element okoljske politike EU, vendar morajo upravne obveznosti ostati sorazmerne z viri ciljnih akterjev. Načela Sveta za nadzor gozdov (Forest Stewardship Council, FSC) so primer jasnih in razumnih načel za izkoriščanje in upravljanje gozdov (10).

4.6

V zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam se je mogoče sklicevati na določbe iz točke 1.3 Priloge 2 o gospodarjenju z gozdovi in točke 6.3 o mestnem, primestnem in medmestnem cestnem prevozu potnikov, ki določa analizo podnebnih učinkov večjih naložb za obdobje od 10 do 30 let.

4.7

Izjava v sporočilu, da taksonomija ne opredeljuje ali razvršča dejavnosti, ki „izboljšujejo trenutne ravni okoljske uspešnosti“, vendar ne dosegajo ravni bistvenega prispevanja, je v nasprotju s členom 10(2) uredbe o taksonomiji. Zato bi bilo treba, kot je bilo že predlagano, dati več prostora prehodnim rešitvam.

V Bruslju, 22. septembra 2021

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Delegirana uredba Komisije o dopolnitvi Uredbe (EU) 2020/852 z določitvijo tehničnih meril za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju podnebnim spremembam, ter za ugotavljanje, ali ta gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev (C(2021) 2800 final).

(2) Climate Change 2021 – The Physical Science Basis (Podnebne spremembe 2021 – fizikalnoznanstvena podlaga), 2021.

(3) COM(2021) 188 final.

(4) Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

(5) Climate Change 2021 – The Physical Science Basis (Podnebne spremembe 2021 – fizikalnoznanstvena podlaga), 2021.

(6) Predlog Komisije za uredbo o evropskih zelenih obveznicah – COM(2021) 391 final – 2021/0191 (COD).

(7) Grüne Finanzierung und Grüne Staatsanleihen – Geeignete Instrumente für eine wirksame Umweltspolitik? (Ali so zeleno financiranje in zelena javna posojila primerni instrumenti za učinkovito okoljsko politiko?), Znanstveno-svetovalni svet zveznega ministrstva za finance, strokovno poročilo 02/2021.

(8) Sustainable finance – Eine kritische Wûrdigung der deutschen und europäischen Vorhaben (Trajnostno financiranje – kritičen pogled na nemške in evropske projekte), Münchenska in zgornjebavarska gospodarska zbornica, Leibnitz – Inštitut za ekonomske raziskave na Univerzi v Münchnu, 2020.

(9) Uredba (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila in spremembi uredb (ES) št. 595/2009 in (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 96/53/ES (UL L 198, 25.7.2019, str. 202).

(10) www.fsc.org