Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam

(COM(2021) 82 final)

(2021/C 374/14)

Poročevalec:	Dimitris DIMITRIADIS
Soporočevalec:	Kęstutis KUPŠYS

Zaprosilo	Evropska komisija, 26. 3. 2021
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	23. 6. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	7. 7. 2021
Plenarno zasedanje št.	562
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	229/3/12

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odločno podpira sprejetje strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam kot ključni korak k uresničevanju cilja evropskega zelenega dogovora, da se do leta 2050 dosežeta podnebna nevtralnost in odpornost. Kljub temu bi si želel, da načrtovana področja ukrepanja ne bi bila le na splošno orisana, temveč bi bila ponazorjena s konkretnimi primeri. Ljudem je treba nazorneje predstaviti, kakšne naj bi bile spremembe.

1.2

Tveganje gospodarske škode in smrti zaradi pogostejših in intenzivnejših ekstremnih vremenskih dogodkov, povezanih s podnebnimi spremembami, bo še naprej prisotno. Enako pomembno je tveganje, da bi vplivi podnebnih sprememb in prizadevanja za prilagajanje nanje še povečali obstoječe neenakosti. Prilagajanje, ki temelji na pravičnosti, je zato bistvenega pomena za zaščito življenj, zaposlitve in možnosti preživljanja evropskih državljanov, zlasti najbolj ranljivih, ki jih podnebne spremembe že od nekdaj bolj prizadenejo. Pri pravičnem prehodu imajo ključno vlogo organizacije civilne družbe. Še posebej je treba zagotoviti sodelovanje socialnih partnerjev, da bi s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji uspešno izvedli prilagoditve v svetu dela in ohranili dostojne delovne pogoje.

1.3

Strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam, pa tudi evropski zeleni dogovor bi bilo treba izvajati s sistemskim pristopom in si prizadevati za hkratno obravnavo več ciljev ter spodbujanje instrumentov politike in tehnoloških rešitev, ki jih je mogoče uporabljati v različnih gospodarskih sektorjih.

1.4

Odbor poziva zlasti, naj se enaka pozornost nameni financiranju blaženja in prilagajanja. Ključno je, da so strategije blaženja in prilagajanja vključene v vse podnebne politike na vseh ravneh.

1.5

EESO meni, da so na področju prilagajanja potrebne posebne smernice in cilji ter orodja za spremljanje, merila in kazalniki, da bi zagotovili preglednost pri dodeljevanju sredstev, predvideli in obvladovali vplive podnebnih sprememb ter ocenili napredek pri prilagajanju nanje, obenem pa okrepili lokalne, nacionalne in regionalne zmogljivosti za uporabo vseh teh orodij.

1.6

EESO meni, da so sonaravne rešitve, biogospodarstvo in prehod na krožno gospodarstvo bistveni pristopi k prilagajanju podnebnim spremembam, hkrati pa tudi priložnost za okoljsko in socialno trajnostno okrevanje EU.

1.7

Odbor poziva Komisijo, naj si pri prihodnjem delu na področju politik prilagajanja podnebnim spremembam prizadeva, da bodo bolje usklajene s podnebno pravičnostjo. Priznava, da imajo lahko podnebne spremembe različne socialne, gospodarske, javnozdravstvene in druge škodljive učinke na skupnosti, ter se zavzema za to, da bi obstoječe neenakosti obravnavali z dolgoročnimi strategijami za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, tako da nihče ne bi bil prezrt.

1.8

EU mora nadalje omogočiti in spodbujati pogoje za inovacije, naložbe in trgovino, ki krepijo trajnostni razvoj, da bi podprla podjetja pri njihovem prilagajanju in prizadevanjih, da bi družbi ponudila rešitve na tem področju. Prilagajanje podnebnim spremembam in s tem povezani stroški bi morali biti tudi sestavni del industrijske strategije EU.

1.9

EESO meni, da so kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo med najbolj neposredno prizadetimi področji, vendar lahko hkrati prispevajo k rešitvam prilagajanja, sekvestraciji ogljika in prehranski varnosti. Za podporo tem sektorjem so potrebne intenzivne raziskave in inovacije, pa tudi nagrajevanje dokazano ustvarjenih ponorjev ogljika.

1.10

Povprečne letne gospodarske izgube zaradi nesreč, povezanih s podnebjem, znašajo več sto milijard dolarjev. Tudi poročilo Združenih narodov Human Costs of Disasters (Človeški stroški nesreč) podaja pesimistično sliko: v obdobju od leta 2000 do leta 2019 je prišlo do 7 348 hudih podnebnih katastrof, ki so zahtevale 1,23 milijona življenj in prizadele 4,2 milijarde ljudi (nekatere večkrat). Po vsem svetu so povzročile gospodarske izgube v višini približno 2,97 bilijona USD. Za financiranje prilagajanja je na voljo več virov financiranja EU, in sicer proračun v okviru evropskega zelenega dogovora, večletnega finančnega okvira in instrumenta NextGenerationEU. EESO poziva, naj se različne možnosti bolje razjasnijo in naj se vzpostavijo uporabniku prijazni postopki za pravočasen dostop do sredstev na praktični ravni. Poleg tega bi opustitev subvencij za fosilna goriva in zelena davčna reforma sprostili precej sredstev iz javnih proračunov, odpravili sistemske nedoslednosti in ustvarili nove prihodke za financiranje prilagajanja podnebnim spremembam. EESO izraža kritiko, ker še vedno ni bil predložen konkreten časovni načrt za odpravo okolju škodljivih subvencij.

1.11

EESO poziva tudi k sprejetju ukrepov, s katerimi bo postalo usmerjanje naložb v industrijo fosilnih goriv najmanj ugodna strategija za finančne institucije in bo vzpostavljena spodbuda za dodeljevanje zasebnih finančnih tokov dejavnostim, ki podpirajo prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje. To je pomembno za naložbe v EU in zunaj nje, poleg tega pa mora Komisija, da bi EU postala globalna oblikovalka standardov na področju trajnostnega financiranja, ohraniti visoka merila ter upoštevati znanstveno utemeljena načela in načela tehnološke nevtralnosti, tudi v taksonomiji EU.

1.12

V strategiji je priznana potreba po dodatnem mednarodnem financiranju prilagajanja podnebnim spremembam, tudi iz javnih virov, vendar EESO poziva Komisijo, naj podrobno pojasni, kako bo odstranila ovire za dostop do financiranja za najranljivejše države, skupnosti in sektorje na globalni ravni ter kako bo dodala predloge za vključevanje vidika enakosti spolov in odpravljanje neenakosti na regionalni in lokalni ravni.

1.13

EU mora posebno pozornost nameniti različnim oblikam mednarodnega sodelovanja, tudi partnerstvom za naložbe, trgovino in inovacije, da bi okrepila prilagoditvene ukrepe na svetovni ravni, zlasti v državah v razvoju.

1.14

Odbor na splošno meni, da je strategija podlaga za pravno zavezujočo pobudo, ki bo države članice zavezala k oblikovanju nacionalnih načrtov in strategij za prilagajanje podnebnim spremembam. Evropska podnebna pravila bodo ključna za doseganje zavezujočih politik, povezanih s podnebjem.

1.15

Lokalne in regionalne oblasti, ki izvajajo večino pobud za prilagajanje, bi bilo treba podpreti z zadostnimi sredstvi za razvoj zmogljivosti na tem področju, tudi pri oblikovanju politike prilagajanja.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Evropska komisija je 24. februarja 2021 sprejela novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam (1). Nova strategija določa, kako bi se lahko Evropska unija do leta 2050 prilagodila vplivu podnebnih sprememb in postala odporna nanje.

2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor sprejetje strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam s štirimi cilji – pametnejšim, hitrejšim in bolj sistematičnim prilagajanjem Evrope podnebnim spremembam ter okrepitvijo mednarodnega ukrepanja na tem področju – pozdravlja kot ključni korak v pomembnem procesu oblikovanja politik.

2.3

V strategiji pametnejše prilagajanje pomeni „izboljšanje znanja in razpoložljivosti podatkov ob obvladovanju inherentne negotovosti, ki jo prinašajo podnebne spremembe, zagotovitev več in boljših podatkov o tveganjih in izgubah, povezanih s podnebjem, ter vzpostavitev platforme Climate-ADAPT kot uradne evropske platforme znanja o prilagajanju podnebnim spremembam“. Bolj sistematično prilagajanje pomeni „podpiranje razvoja politike na vseh ravneh upravljanja, družbe in gospodarstva ter v vseh sektorjih z izboljšanjem strategij in načrtov za prilagajanje, vključevanje odpornosti proti podnebnim spremembam v makrofiskalno politiko in spodbujanje sonaravnih rešitev za prilagajanje“. Pospešitev prilagajanja na vseh področjih pomeni „pospešitev razvoja in uvajanja prilagoditvenih rešitev, zmanjšanje tveganj, povezanih s podnebjem, odpravljanje vrzeli na področju varstva podnebja ter zagotavljanje dostopnosti in trajnostne razpoložljivosti sladke vode“.

2.4

Povprečne letne gospodarske izgube zaradi nesreč, povezanih s podnebjem, znašajo več sto milijard dolarjev. Poročila kažejo (2), da bodo ob sedanji krivulji emisij deli južne Evrope vsaki dve leti najverjetneje doživeli ekstremne vročinske valove, donos koruze, ki je odvisen od padavin, pa naj bi se zmanjšal za 50 %. Ti različni učinki bi lahko prispevali k ustvarjanju dodatnih razlik v EU, ne pa k njihovemu zmanjševanju. Pandemija COVID-19 je dokazala, da je nujno treba razumeti povezavo med okoljskimi vprašanji in vprašanji javnega zdravja ter jo vključiti v oblikovanje politik, pri tem pa upoštevati, da lahko z bojem proti grožnjam za biotsko raznovrstnost prispevamo k zmanjšanju tveganja prihodnjih zoonotskih bolezni in pandemij, ter se zavedati, da imajo ukrepi za okrevanje po pandemiji in ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam isti cilj odpornosti v prihodnosti (3).

2.5

Namen mnenja EESO o strategiji je prispevati vidik civilne družbe o cilju strategije in ukrepih, na kateri temelji.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO poudarja, da morata skupno izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, evropskega zelenega dogovora, podnebnih pravil in podnebnega pakta ter oblikovanje in izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost omogočati tako strategija za prilagajanje podnebnim spremembam kot tudi strategija za njihovo blaženje. Odločno podpira novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki jo je Evropska komisija sprejela 24. februarja 2021.

3.2

EESO poudarja, da kljub intenzivnim ukrepom za boj proti podnebnim spremembam obstaja nujna in dolgotrajna potreba po prilagajanju. Tveganje gospodarske škode in izgube človeških življenj zaradi pogostejših in intenzivnejših ekstremnih vremenskih dogodkov, povezanih s podnebnimi spremembami, bo še naprej prisotno. Enako pomembno je tveganje, da bi vplivi podnebnih sprememb in prizadevanja za prilagajanje nanje še povečali obstoječe neenakosti. Prilagajanje bo ključnega pomena za varstvo človekovih pravic evropskih državljanov v zvezi z varnostjo, dostojnim delom in odpornimi možnostmi preživljanja.

3.3

EESO se strinja s pomisleki Komisije glede zdravstvenih tveganj, ki so posledica podnebnih sprememb, in posledično potrebo po njihovem boljšem razumevanju prek evropske platforme za prilagajanje podnebnim spremembam Climate-ADAPT. Kot pa sta poudarili Svetovna zdravstvena organizacija (4) in Evropska agencija za okolje (5), obstajajo dokazi o neenakem vplivu onesnaževanja in degradacije okolja na socialno prikrajšane skupnosti in ranljive skupine. Zaradi socialne razsežnosti podnebnih sprememb bi bilo zato treba pojem okoljske neenakosti vključiti v politike Unije.

3.4

Odbor ugotavlja, da bo imelo prilagajanje v primeru sprejetja pravih ukrepov pozitiven učinek za vse, saj bo prispevalo k preprečevanju izgub zaradi podnebnih sprememb, ustvarjanju gospodarskih koristi, povečanju socialne pravičnosti in izboljšanju okoljske varnosti.

3.5

Novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, pa tudi evropski zeleni dogovor bi bilo treba izvajati s sistematičnim pristopom in si prizadevati za obravnavo več ciljev ter spodbujanje instrumentov politike in tehnoloških rešitev, ki jih je mogoče uporabljati v različnih gospodarskih sektorjih. Da bi zagotovili istočasno obravnavo več ciljev, je treba uvesti metodo za celovito sistemsko analizo in ustrezna orodja za njeno izvajanje.

3.6

EESO meni, da so na področju prilagajanja potrebne posebne smernice in cilji ter orodja za spremljanje, merila in kazalniki za predvidevanje in obvladovanje vplivov podnebnih sprememb ter oceno napredka prilagajanja podnebnim spremembam.

3.7

Odbor ugotavlja, da so sonaravne rešitve, biogospodarstvo in prehod na krožno gospodarstvo bistveni pristopi k prilagajanju podnebnim spremembam, in opozarja na svoja prejšnja mnenja o biogospodarstvu (6) in krožnem gospodarstvu (7). Poleg tega prakse trajnostnega upravljanja gozdov, tal in vode prispevajo tako k prilagajanju kot tudi blaženju, obenem pa zagotavljajo podlago za podnebno nevtralno in trajnostno proizvodnjo hrane in biomase, ki je odporna na podnebne spremembe.

3.8

EESO poziva, naj se enaka pozornost nameni financiranju blaženja in prilagajanja. Ključnega pomena je, da so strategije blaženja in prilagajanja vključene v vse podnebne politike na vseh ravneh, zato poziva tudi k nadaljnjim korakom za zagotovitev spoštovanja tega načela glede na to, da ukrepi za blažitev podnebnih sprememb preprečujejo poglabljanje podnebne krize za prihodnje generacije, hkrati pa prilagoditveni ukrepi varujejo sedanje in prihodnje generacije pred ekstremnimi vremenskimi dogodki, ki jih povzročajo že obstoječe podnebne spremembe. Metodologijo EU za spremljanje podnebnih sprememb v proračunu EU bi bilo treba spremeniti tako, da bi izrecno razlikovala med odhodki za prilagajanje podnebnim spremembam in odhodki za njihovo blažitev.

3.9

Na primer, države članice EU bi morale obvestiti organe, odgovorne za pregled nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, da bi bilo treba strategije prilagajanja in blaženja obravnavati kot enako pomembne, in sicer zaradi večjih podnebnih ambicij EU in vpliva pandemije COVID-19. Vključiti in podpirati bi bilo treba tudi mesta in občine, če je le mogoče v okviru Konvencije županov, da bi prilagajanje vključili v svoje načrte za blažitev podnebnih sprememb in ustvarili sinergije.

3.10

EESO je prepričan, da je za sooblikovanje in sorazvoj ustreznih poti za prilagajanje potreben pristop, ki vključuje deležnike. Te načrte bi bilo treba sooblikovati celostno z ustreznimi potmi za blaženje, saj sta blaženje in prilagajanje povezana ter vplivata drug na drugega. Za vse ustrezne deležnike, vključno z mladimi, bi bilo treba predvideti krepitev zmogljivosti in ozaveščanje v podporo dejavnostim prilagajanja. Za mlade, zlasti otroke, bo ključnega pomena boljša usklajenost med izobraževalnim sistemom in zaposlitvenimi potrebami sedanje „četrte industrijske revolucije“.

3.11

Ob upoštevanju gospodarskih in okoljskih vidikov je blaženje možnih negativnih socialnih vplivov politik prilagajanja bistveno, da se zagotovi široka podpora za izvajanje strategije. EESO poziva k posebnim dodatnim ukrepom za ranljive skupine deležnikov s posebnim poudarkom na spolu, starosti in manjšinah.

3.12

EESO ugotavlja, da je za inovacije v zvezi s prilagajanjem in njegovo izvajanje potrebno vztrajno, dolgoročno in strateško financiranje ter da ima država pri spodbujanju te vztrajnosti pomembno podjetniško vlogo. Stroške, povezane s politikami EU za razogljičenje, bo treba čim bolj zmanjšati in porazdeliti med različne sektorje, da skupine prebivalstva z nizkimi dohodki in ranljive skupnosti ne bodo nosile nepoštenega deleža finančnega bremena. Poročilo mreže OZN za trajnostnorazvojne rešitve za Evropo (8) kaže, da bi bilo treba sprejeti ustrezne protiukrepe, s katerimi bi preprečili povečanje neenakosti in zagotovili širšo podporo prehodu na trajnostnost.

3.13

Za financiranje prilagajanja je na voljo več skladov EU. EESO poziva, naj se različne možnosti bolje razjasnijo in naj se vzpostavijo uporabniku prijazni postopki za pravočasen dostop akterjev do financiranja na praktični ravni.

3.14

Dodatno je treba okrepiti razvoj in uporabo finančnih orodij za politike prilagajanja (subvencije, kreditne zamenjave, obveznice za prilagajanje, zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju itd.). Da bi povečali globalne ambicije strategije, je bistveno obravnavati in spodbujati uporabo novih potencialnih instrumentov, kot je odpis dolgov v zameno za podnebne ukrepe, da se državam, v katerih so potrebni takojšnji ukrepi, zagotovijo finančni tokovi.

3.15

EESO poudarja tudi, da je v modele in orodja za oblikovanje makrofiskalnih politik pomembno vključiti tveganja in velike negotovosti (kadar verjetnost dogodkov ni znana), povezane s podnebnimi naravnimi nesrečami.

3.16

Poleg strategije bi bilo treba pripraviti podroben časovni načrt za njeno izvajanje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, vključno s tem, kako naj se podpirajo različni sektorji gospodarstva in družbe, da bi razumeli in obravnavali podnebna tveganja, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti najranljivejšim sektorjem in skupnostim.

3.17

Usklajevanje ukrepov za prilagajanje s programi za okrevanje po pandemiji COVID-19 je bistveno tako v fazi pandemije kot tudi po njej.

4.   Posebne ugotovitve

Ukrepi na ravni EU

4.1

EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva, da bodo politike prilagajanja podnebnim spremembam bolje usklajene s podnebno pravičnostjo. Pri spoprijemanju z izzivi zaradi podnebnih sprememb ne sme biti nihče prezrt, najprej pa je treba obravnavati potrebe najranljivejših, ki so pogosto najslabše pripravljeni in v številnih primerih najmanj odgovorni za sedanje stanje podnebja.

4.2

V Evropi bodo imele podnebne spremembe različen vpliv na različne geografske regije, zato je treba te razlike in posebne značilnosti regij upoštevati pri političnih odzivih in prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam.

4.3

Ključno je, da se za usmerjanje strategij prilagajanja določijo indeksi ranljivosti v treh razsežnostih: geografska ali regionalna ranljivost, ranljivost sektorja ali gospodarstva in socialna ranljivost.

4.4

V obstoječi strukturi projektov prilagajanja je poudarek pogosto na vplivih podnebnih sprememb namesto na temeljnih vzrokih za ranljivost. EESO zato poziva k intenzivnemu povezovanju in vključevanju načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam v vse ustrezne politike, strategije in ukrepe EU.

4.5

Pomembno je predvsem vlaganje v okrepitev človeškega kapitala, tako da se olajšajo tehnološke in socialne inovacije, evropskim državljanom pa zagotovijo znanje in orodja, s katerimi se bodo ustrezno pripravili na prihodnje podnebne izzive. Posebno pozornost je treba nameniti izobrazbi ter znanju in spretnostim premalo zastopanih in marginaliziranih ljudi.

4.6

Pomembno je tudi, da se podjetjem zagotovijo orodja in podpora za ocenjevanje in obvladovanje vplivov podnebnih sprememb. Vplivi podnebnih sprememb posredno ali neposredno dosežejo vse industrijske panoge. Prilagajanje podnebnim spremembam in s tem povezani stroški bi morali biti zato sestavni del industrijske politike EU in bi jih bilo treba upoštevati tudi pri državni pomoči.

4.7

Kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo so med najbolj neposredno prizadetimi področji, vendar lahko hkrati prispevajo k rešitvam prilagajanja, sekvestraciji ogljika in prehranski varnosti. Za podporo tem sektorjem so potrebne intenzivne raziskave in inovacije, pa tudi nagrajevanje dokazano ustvarjenih ponorjev ogljika. EESO poleg tega priznava, da je nujno obravnavati podnebno pogojene spremembe v oceanih s prožnimi, prilagodljivimi in hitrimi odločitvami o upravljanju ribištva, da bi zagotovili dolgoročno trajnostnost nizkoogljične proizvodnje živalskih beljakovin v Evropi.

4.8

Digitalizacija ponuja številne priložnosti za prilagajanje podnebnim spremembam, npr. pri spremljanju, modeliranju, proizvodnji in komunikacijah, ki bi jih bilo treba v celoti izkoristiti. Potrebni so tudi ustrezni ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da bi bila kritična infrastruktura, kot so energetska, prometna in digitalna omrežja in sistemi, po vsej EU odporna proti podnebnim spremembam.

4.9

Sonaravne rešitve, ki bodo EU pomagale pri prilagajanju novim podnebnim razmeram in zmanjševanju njihovih potencialno katastrofalnih vplivov, so pot za njeno okoljsko in socialno trajnostno okrevanje. EESO poziva, naj se zagotovi, da so v njihovo oblikovanje in uporabo resnično vključene tudi lokalne skupnosti.

4.10

Opuščanje uporabe fosilnih goriv in vlaganje v ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam bi morali biti tesno povezani, zato Odbor meni, da je taksonomija EU za trajnostno financiranje pomembno orodje, ki EU omogoča, da postane ambicioznejša pri prilagajanju podnebnim spremembam. Poleg tega bi lahko s prilagoditvijo okoljske obdavčitve in preusmeritvijo obdavčitve z dela na rabo naravnih virov odpravili sistemske nedoslednosti in ustvarili nove prihodke za financiranje prilagajanja ter pospešili zmanjševanje naložb v dejavnosti, ki škodujejo okolju.

4.11

EESO je seznanjen s prvim sklopom tehničnih meril za določanje dejavnosti, ki znatno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje (9). Poziva k znanstveno utemeljenim in tehnološko nevtralnim taksonomskim merilom, s katerimi bo postalo usmerjanje naložb v industrijo fosilnih goriv najmanj ugodna strategija za finančne institucije in bo vzpostavljena spodbuda za dodeljevanje zasebnih finančnih tokov dejavnostim, ki podpirajo ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje.

4.12

Odbor na splošno meni, da je strategija podlaga za pravno zavezujočo pobudo, ki bo države članice zavezala k oblikovanju nacionalnih načrtov in strategij za prilagajanje podnebnim spremembam.

Ukrepi na nacionalni in podnacionalni ravni

4.13

Predvsem je pomembno, da se z močnim političnim vodstvom in odgovornostjo ter aktivnim sodelovanjem civilne družbe premaga nedejavnost na nacionalni ravni. V ta namen so potrebne spodbude za države članice, da bodo pri določanju dolgoročnih političnih ciljev do leta 2050 in pozneje prednostno obravnavale evropski zeleni dogovor na splošno, zlasti pa vprašanja prilagajanja podnebnim spremembam. Poleg tega so pri porabi za prilagajanje potrebni izrecni cilji in preglednost, da ne bi prišlo do marginalizacije prilagajanja. Metodologije držav članic za spremljanje podnebnih sprememb v proračunu bi bilo treba spremeniti tako, da bi izrecno razlikovale med odhodki za prilagajanje podnebnim spremembam in odhodki za njihovo blažitev.

4.14

Odbor meni, da je ključno, da vsak član družbe vidi in se zaveda, da so zaradi ukrepov za prilagajanje njegovi življenjski pogoji boljši in se bo lažje soočil s prihodnjimi tveganji, zato je treba v nacionalne strategije prilagajanja vključiti ohranjanje trdne socialne varnosti, da bi lahko obvladali bližajoči se prehod.

4.15

Da bi okrepili ustrezno prilagajanje na nacionalni ravni, je potreben velik poudarek na izvajanju sodobnih inovacijskih in podjetniških politik za okolju prijaznejše in odpornejše proizvodne sisteme ter aktivnih politik trga dela za ustvarjanje novih delovnih mest, pridobivanje novih znanj in spretnosti ter usposabljanje in preusposabljanje delavcev. V okviru tega pristopa bi morali delavci dejavno sodelovati pri oblikovanja programov za krepitev zmogljivosti.

4.16

Potrebne so nove naložbe v javne storitve in infrastrukturo, da se zagotovijo vodni, energetski, prometni in digitalni sistemi, odporni na podnebne spremembe. Ključno je tudi pravilno načrtovanje rabe zemljišč, saj se s tem zmanjša ranljivost stavb za ekstremne vremenske dogodke.

4.17

Pri okoljski obdavčitvi in drugih gospodarskih mehanizmih za upravljanje okolja bi bilo treba upoštevati vidike, povezane s pravičnostjo, tako da bi podpirali spodbude za blažitev podnebnih sprememb, zagotovili prihodke za podporo prizadevanjem za prilagajanje in ublažili regresivne učinke teh politik na nesorazmerno prizadete skupine deležnikov. Prav tako se bo z že večkrat obljubljeno odpravo subvencij za fosilna goriva v javnih proračunih sprostilo precej sredstev, ki bi jih lahko nato namenili za prilagajanje podnebnim spremembam. EESO izraža kritiko, ker še vedno ni bil predložen časovni načrt za odpravo škodljivih subvencij, čeprav se o tem razpravlja že več kot 30 let.

Mednarodno sodelovanje in okrepljena vloga EU na svetovni ravni

4.18

EESO se strinja, da je potrebna „okrepitev mednarodnega ukrepanja za odpornost proti podnebnim spremembam,“ kot navaja Komisija, in se strinja z njeno izjavo, da morajo „naša prizadevanja za prilagajanje podnebnim spremembam […] ustrezati našemu vodilnemu položaju na področju blaženja podnebnih sprememb na svetovni ravni“.

4.19

EESO poudarja, da so zunaj EU zaradi vplivov podnebnih sprememb najbolj prizadete najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so tudi ranljivejše za ekonomske šoke, neenakosti in zdravstveno krizo zaradi pandemije COVID-19.

4.20

EESO se v skladu s strategijo za partnerstvo med EU in Afriko zavzema za sodelovanje z najbolj ogroženimi afriškimi državami. Dodatno bi bilo treba podpreti programe, kot je Konvencija županov za podsaharsko Afriko, ki lokalnim in nacionalnim akterjem omogočajo sodelovanje pri načrtih za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Kot ugotavlja Komisija, je Svetovna banka opozorila, da lahko do leta 2050 podnebne spremembe samo v podsaharski Afriki sprožijo migracije do 70 milijonov ljudi, kar bi imelo znatne socialne, gospodarske in okoljske posledice. Oblika vzhodnega partnerstva bi bila lahko še ena platforma za skupno ukrepanje.

4.21

V strategiji je priznana potreba po dodatnem mednarodnem financiranju prilagajanja podnebnim spremembam, tudi iz javnih virov, in naveden cilj, da se financiranje prilagajanja poveča z instrumenti EU za zunanje delovanje. Vendar EESO poziva Komisijo, naj podrobno pojasni, kako bo odstranila ovire za dostop do financiranja za najranljivejše države, skupnosti in sektorje na globalni ravni ter kako bo dodala predloge za vključevanje vidika enakosti spolov in odpravljanje neenakosti. Ključno vlogo bi moralo imeti financiranje prilagajanja z nepovratnimi sredstvi.

4.22

Pomembno je, da so na voljo potrebna sredstva za raziskave in da se rezultati raziskav uporabljajo v praksi. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost namenjati državam svetovnega juga, ki izvajajo številne obetavne projekte za boj proti vplivom podnebnih sprememb. Tem projektom je treba zagotoviti potrebno finančno in logistično podporo.

4.23

Da bi se zasebna finančna sredstva uporabljala v korist podnebja, je treba odpraviti spodbude, zaradi katerih zasebne finančne institucije financirajo škodljive dejavnosti zunaj meja EU, in ta sredstva preusmeriti v dejavnosti prilagajanja. EU mora biti dejavno udeležena v mednarodnem sodelovanju, da bi razvila skupno taksonomijo in okrepila svojo vlogo pionirske oblikovalke standardov za ambicije na področju trajnostnega financiranja.

4.24

EESO meni, da bi morala EU med pogajanji zagovarjati trdna stališča o financiranju prilagajanja, da bi zagotovili podporo za krepitev odpornosti v odziv na svetovne krize. EU bi morala podpirati vzpostavitev 50-odstotnega ravnotežja med financiranjem za blaženje in za prilagajanje, obenem pa se je treba osredotočiti tudi na letošnje zasedanje COP 26.

4.25

V akcijskem načrtu za prilagajanje v okviru novega časovnega načrta skupine EIB za podnebno banko je treba posebej upoštevati spodbujanje naložb v prilagajanje v državah v razvoju, ne da bi se pri tem povečale ranljivosti zaradi dolgov.

4.26

Prilagajanje podnebnim spremembam je tudi vprašanje trgovine in neposrednih tujih naložb. Podnebne spremembe vplivajo na primer na svetovne oskrbovalne verige, dostop do tujih surovin in logistiko, kljub tveganjem pa evropskim podjetjem ponujajo tudi priložnost, da svetovnim trgom ponudijo rešitve za prilagajanje. V trgovinski politiki EU je treba upoštevati in lajšati obvladovanje tveganj in izkoriščanje priložnosti. Trgovina bi morala biti vključena tudi v partnerstva z državami v razvoju, da bi se okrepile njihove možnosti za prilagajanje.

4.27

Odbor ugotavlja, da je sedanji svetovni politični zagon brez primere. Vodilna vloga Evrope je nesporna: evropski zeleni dogovor je bila prva politična zaveza, ki je bila napovedana z ustrezno ravnjo ambicij in usmeritev. Vrh o podnebnih spremembah, ki ga je organiziral predsednik Joe Biden (10) aprila 2021, je bil izjemen uspeh in pomeni prelomno točko. Največja svetovna gospodarstva – Združene države Amerike, Kitajska, Evropska unija, Japonska, Združeno kraljestvo, Indija, Kanada, Južna Koreja in Brazilija – se končno usklajujejo glede cilja temeljitega razogljičenja. EESO priznava, da mora EU izkoristiti ta zagon in okrepiti svetovna prizadevanja za nadaljnje povečanje ambicij na področju blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje v skladu s Pariškim sporazumom.

Vloga akterjev civilne družbe

4.28

Uspešno izvajanje prilagajanja ni mogoče brez dejavne podpore akterjev civilne družbe.

4.29

Poti za prilagajanje bi bilo zato treba razviti v sodelovanju z vsemi ustreznimi deležniki: nosilci odločanja, delodajalci in delavci, nevladnimi organizacijami, finančnim sektorjem, znanstveniki in razvijalci tehnologije. Civilna družba na nacionalni, regionalni in – zaradi lokalne narave politik prilagajanja – predvsem na lokalni ravni bi morala biti vključena v vse faze načrtovanja in izvajanja.

4.30

V strategiji bi bilo treba tudi spodbujati in spremljati vključenost socialnih partnerjev v različnih sektorjih na evropski ravni in v vseh državah članicah, zagotoviti trden dvostranski in tristranski socialni dialog ter po potrebi spodbujati kolektivna pogajanja.

4.31

Razviti, vzpostaviti in uporabljati bi bilo treba orodja za sodelovanje deležnikov, vključno s tistimi, ki jih omogoča državljanska znanost.

4.32

EESO ugotavlja, da je treba za delovanje teh orodij nameniti znatna finančna sredstva, zato sta potrebna znanstvena zasnova orodij in vlaganje v krepitev zmogljivosti.

4.33

Organizacije civilne družbe imajo pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju, med drugim o temah, povezanih s potrošniškimi navadami, uporabo energije in prevoznih sredstev ter ohranjanjem narave, pa tudi pri mobilizaciji družbe, tako da obveščajo o pomembnosti varstva podnebja in javnosti zagotavljajo informacije, kar prispeva k odločitvam o tem, kaj je mogoče storiti za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje nanje.

4.34

Najpomembnejše je, da so ravno akterji civilne družbe tisti, ki ukrepe za prilagajanje izvajajo v praksi. Tako na primer številne ukrepe za prilagajanje že izvajajo podjetja, ki morajo predvideti spremembe, na primer glede povpraševanja po izdelkih, pogojev za naložbe in proizvodnjo ter upravičenosti do zavarovanja. Poleg tega podjetja razvijajo rešitve za prilagajanje in jih ponujajo družbi. To je treba podpreti z omogočanjem in spodbujanjem pogojev za inovacije, naložbe in trgovino.

4.35

Delodajalci in delavci so najprimernejši za prepoznavanje izzivov in tveganj, ki jih posledice podnebnih sprememb predstavljajo za njihovo delovno okolje, kot so izpostavljenost visokim temperaturam, naravno ultravijolično sevanje ter druge nevarnosti za zdravje in varnost, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Vključiti bi jih bilo treba v oblikovanje in izvajanje politik prilagajanja na vseh ravneh s posebnim poudarkom na delovnih pogojih.

4.36

Poraba materialov, proizvodov in storitev neposredno vpliva na obseg izkoriščanja naravnih virov in ravni emisij, kar pomembno vpliva na druge omejitve našega planeta. Vedenje potrošnikov lahko neposredno in posredno vpliva na emisije in rabo virov, s tem pa tudi na obseg podnebnih sprememb.

4.37

Vendar EESO ugotavlja, da niti aktivno sodelovanje potrošnikov niti sodelovanje posameznih partnerjev ni čudežna rešitev. Za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje sta potrebni ozaveščenost in predanost vseh pripadnikov družbe, ki ju spodbujajo vlade in drugi oblikovalci politike. Glavna gonila trajnostnega razvoja bodo predvsem drzni politični ukrepi in hiter prehod na zeleno gospodarstvo, kar bo zlasti vplivalo na uspeh ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje.

---

(1)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=COM:2021:82:FIN.

(2)  https://www.eea.europa.eu//publications/climate-change-impacts-and-vulnerability-2016.

(3)  https://covid19commission.org/enhancing-global-cooperation.

(4)  WHO Europe, 2019, Environmental health inequalities resource package (Zbirka virov okoljskih neenakosti na področju zdravja), Regionalni urad za Evropo, København.

(5)  Poročilo Evropske agencije za okolje št. 21/2019.

(6)  UL C 440, 6.12.2018, str. 45; UL C 240, 16.7.2019, str. 37; UL C 47, 11.2.2020, str. 58; UL C 110, 22.3.2019, str. 9.

(7)  UL C 264, 20.7.2016, str. 98; UL C 230, 14.7.2015, str. 99; UL C 14, 15.1.2020, str. 29; UL C 367, 10.10.2018, str. 97; UL C 345, 13.10.2017, str. 102.

(8)  https://www.unsdsn.org/the-future-europe-wants-a-green-and-digital-job-based-and-inclusive-recovery-from-covid-19-pandemic.

(9)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=COM:2021:188:FIN.

(10)  Predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden in njegov odposlanec za podnebje John Kerry sta zbrala svetovne voditelje, ki predstavljajo 82 % svetovnih emisij ogljika, 73 % svetovnega prebivalstva in 86 % svetovne gospodarske proizvodnje, da bi se zavezali k drznim podnebnim ukrepom. Vir: https://ourworldindata.org/co2-emissions.