1.

Epidemiološka merila, ki kažejo na znatno zmanjšanje in stabiliziranje širjenja bolezni v daljšem obdobju. Na to lahko na primer kaže trajno zmanjšanje števila novih okužb, hospitalizacij in bolnikov v intenzivni negi.

2.

Zadostne zmogljivosti zdravstvenih sistemov, na primer kar zadeva stopnjo zasedenosti enot za intenzivno nego, ustrezno število bolnišničnih postelj, dostop do farmacevtskih izdelkov, ki so potrebni v enotah za intenzivno nego, obnavljanje zalog opreme, dostop do zdravniške nege, zlasti za ranljive skupine, razpoložljivost struktur za primarno zdravstveno varstvo ter zadostno osebje z ustreznimi kvalifikacijami za oskrbo pacientov, ki so odpuščeni iz bolnišnice ali se zdravijo doma, in za izvajanje ukrepov za odpravo omejitev izhoda (na primer testiranja). To merilo je bistveno, saj kaže, ali se bodo različni nacionalni zdravstveni sistemi po odpravi ukrepov lahko soočili z morebitnim povečanjem števila okužb. Hkrati je vedno bolj verjetno, da se bodo bolnišnice soočale z zaostankom pri načrtovanih posegih, ki so bili na vrhuncu pandemije začasno odloženi, da bi imeli zdravstveni sistemi držav članic na voljo zadostne zmogljivosti ne le v zvezi s COVID-19, temveč tudi na splošno.

3.

Ustrezne zmogljivosti spremljanja, vključno z obsežnimi zmogljivostmi za testiranje za odkrivanje in spremljanje širjenja virusa v kombinaciji s sledenjem stikom in možnostmi osamitve ljudi v primeru ponovnega pojava in nadaljnjega širjenja okužb. Zmogljivosti za detekcijo protiteles, potrjenih posebej za COVID-19, bodo zagotovile dopolnilne podatke o deležu prebivalstva, ki je uspešno premagal bolezen, z njimi pa se bo sčasoma lahko merila pridobljena odpornost.

1.

Ukrepi bi morali temeljiti na znanosti in biti osredotočeni na javno zdravje: odločitev o odpravi omejevalnih ukrepov je večrazsežnostna odločitev politike, ki vključuje uravnoteženje koristi za javno zdravje ter drugih družbenih in gospodarskih učinkov. Hkrati pa bi moralo varovanje javnega zdravja kratkoročno in dolgoročno ostati glavni cilj odločitev držav članic. Odločitve držav članic morajo čim bolj temeljiti na razpoložljivih znanstvenih dokazih in države članice bi morale biti pripravljene svoje pristope spremeniti, ko bo na voljo več znanstvenih dokazov.

2.

Ukrepi bi morali biti usklajeni med državami članicami: pomanjkanje usklajevanja pri odpravi omejevalnih ukrepov lahko negativno vpliva na vse države članice in povzroči politična trenja. Čeprav ni enotnega pristopa za vse, bi morale države članice prek Odbora za zdravstveno varnost pravočasno obvestiti druga drugo in Komisijo, preden najavijo odpravo ukrepov, in upoštevati njihova stališča. . Komunikacija in razprava bi morali potekati v okviru enotne ureditve za politično odzivanje na krize.

3.

Spoštovanje in solidarnost med državami članicami ostajata bistvenega pomena: ključni dejavnik uspeha v tej fazi je izkoriščanje prednosti vseh strani. Vsi zdravstveni sistemi niso pod enakim pritiskom, strokovnjaki in države članice si lahko izmenjajo veliko znanja, ključnega pomena v času krize pa je medsebojna pomoč. Čeprav sta bila usklajevanje in solidarnost med državami članicami na začetku pandemije postavljena pod vprašaj, se je v zadnjih nekaj tednih pokazalo, da solidarnost v EU vse bolj narašča, dober primer tega pa so zdravljenje bolnikov na oddelkih intenzivne nege v drugih državah članicah, pošiljanje zdravnikov in medicinskih sester ter oskrba drugih držav z zaščitno obleko, maskami in ventilatorji. Doslej je 17 držav članic organiziralo lete (veliko jih je bilo omogočenih in financiranih prek mehanizma EU na področju civilne zaščite) za vračanje evropskih državljanov iz vseh držav, ki so obtičali v tujini, v domovino. Klinični zdravniki si prek namenske spletne platforme EU izmenjujejo izkušnje z zdravljenjem bolnikov s COVID-19. To je pravi pristop in bi ga bilo treba nadaljevati (5). Vodil bo k nadaljnjim solidarnostnim ukrepom na ravni EU v podporo nekaterim državam članicam in regijam, ki jo bodo potrebovale za premagovanje pandemije ali pa jih bo nastala gospodarska kriza še bolj prizadela kot ostale države (6).

1.

Zbiranje podatkov in razvoj zanesljivega sistema poročanja: zbiranje in izmenjava podatkov na nacionalni in podnacionalni ravni s strani javnozdravstvenih organov na usklajen način glede širjenja virusa, značilnosti okuženih in ozdravljenih oseb ter njihovih morebitnih neposrednih stikov je bistvenega pomena za boljše upravljanje odprave ukrepov. Hkrati je glede na vse pogostejše dokaze, da je veliko število ljudi asimptomatskih prenašalcev COVID-19 ali imajo le omejene simptome, mogoče, da informacije o okužbah, ki se sporočijo zdravstvenim organom, predstavljajo le vrh ledene gore. Še vedno ostaja precej neznank. Tako se za razumevanje širjenja COVID-19 ter predvidevanje in ocenjevanje možnega učinka različnih zajezitvenih ukrepov, ki so jih uvedle države članice, uporabljajo matematični modeli. Družbeni mediji in operaterji mobilnih omrežij lahko nudijo številne podatke o mobilnosti in družabnih stikih, pa tudi prostovoljna poročila o blagih primerih bolezni (npr. s participativnim nadzorom) in/ali posrednih zgodnjih znakih širjenja bolezni (npr. iskanja/objave nenavadnih simptomov). Taki podatki, če so združeni in uporabljeni v anonimizirani zbirni obliki v skladu s pravili EU o varstvu podatkov in zasebnosti, bi lahko prispevali k izboljšanju kakovosti modeliranja in napovedovanja pandemije na ravni EU. Skupno raziskovalno središče (JRC) in ECDC lahko to zbiranje podatkov in modeliranje centralizirata.

2.

Vzpostavitev okvira za sledenje stikom in opozarjanje z uporabo mobilnih aplikacij, ki spoštuje varstvo podatkov: mobilne aplikacije, ki državljane opozarjajo na povečano tveganje zaradi stika z osebo, pri kateri je bil test za COVID-19 pozitiven, so zlasti pomembne v fazi odprave zajezitvenih ukrepov, saj se tveganje za okužbo poveča ob medsebojnih stikih vse več oseb. Kot kažejo izkušnje drugih držav s pandemijo COVID-19, lahko te aplikacije pomagajo prekiniti verige okužb in zmanjšati tveganje nadaljnjega prenosa virusa. Zato bi morale biti pomemben element strategij držav članic in dopolnjevati druge ukrepe, kot so večje zmogljivosti testiranja. Uporaba teh mobilnih aplikacij bi morala biti za posameznike prostovoljna in temeljiti na privolitvi uporabnikov ter v celoti spoštovati evropska pravila o zasebnosti in varstvu osebnih podatkov. Pri uporabi sledilnih aplikacij bi morali uporabniki ohraniti nadzor nad svojimi podatki. V oblikovanje sistema bi morali biti vključeni nacionalni zdravstveni organi. Sledenje neposredni bližini med mobilnimi napravami bi moralo biti dovoljeno le anonimno in zbirno ter brez sledenja državljanom, imena morebitnih okuženih oseb pa se ne bi smela razkriti drugim uporabnikom. Mobilne aplikacije za sledenje in opozarjanje bi morale izpolnjevati stroge zahteve glede preglednosti in bi se morale deaktivirati takoj po koncu krize COVID-19, morebitni preostali podatki pa bi se morali izbrisati. Ob upoštevanju mrežnih učinkov bi razširjena uporaba vseevropske referenčne aplikacije ali vsaj interoperabilnost in izmenjava rezultatov med takimi aplikacijami omogočila učinkovitejše opozarjanje zadevnih oseb in učinkovitejše spremljanje delovanja politik na področju javnega zdravja. Komisija je 8. aprila 2020 sprejela priporočilo (7), ki državam članicam pomaga pri vzpostavljanju procesa za razvoj skupnega evropskega pristopa (t. i. „nabor orodij“) za uporabo digitalnih sredstev, ki bodo državljanom dala več možnosti za učinkovite in bolj ciljno usmerjene ukrepe omejevanja socialnih stikov (8). Ta skupni pristop bodo dopolnjevale smernice Komisije, ki bodo določale ustrezna načela zasebnosti in varstva podatkov. Zaupanje v te aplikacije ter njihovo spoštovanje zasebnosti in varstva podatkov sta bistvenega pomena za njihov uspeh in učinkovitost.

3.

Razširjanje zmogljivosti testiranja in usklajevanje metodologij testiranja: glede na to, da ni cepiva, je treba prebivalstvo čim bolj zaščititi pred okužbo. Zato je razpoložljivost obsežnega testiranja, ki lahko zagotovi hitre in zanesljive rezultate, ključna za premagovanje pandemije in tudi predpogoj za odpravo ukrepov omejevanja socialnih stikov v prihodnosti (pomembna je tudi za učinkovitost aplikacij za sledenje stikom, kot je opisano zgoraj).

Za izboljšanje testiranja v državah članicah je potreben tridelni pristop:

Uskladitev metod testiranja je ključni element tega pristopa, ki zahteva izmenjavo izkušenj, da bi dosegli primerljive rezultate po vsej EU in znotraj regij držav članic. Komisija na podlagi posvetovanja z ECDC, ki testiranja obravnava v svojih rednih posodobljenih ocenah tveganja, predstavlja smernice o različnih testih COVID-19 in njihovem izvajanju. Še naprej se bodo usklajevali pristopi k izvajanju testov na ravni EU. Komisija bo olajšala zbiranje vseh ustreznih znanstvenih študij in delovala kot enotna kontaktna točka za dostop držav članic in raziskovalcev do novih podatkov in rezultatov. V sodelovanju z državami članicami in v posvetovanju z ECDC bo vzpostavila mrežo referenčnih laboratorijev za COVID-19 po vsej Uniji, skupaj s podporno platformo.

4.

Povečanje zmogljivosti in odpornosti zdravstvenih sistemov: postopno odpravljanje nekaterih ukrepov za omejitev izhoda bo neizogibno povzročilo nove okužbe. Zato je bistveno, da se lahko za nove bolnike s COVID-19 ustrezno poskrbi v okviru zdravstvenih sistemov in zlasti v bolnišnicah, če bo to potrebno. V prehodnem obdobju bodo za odpornost zdravstvenih sistemov odločilni zadostna zmogljivost bolnišnic in zanesljiva primarna oskrba, zaščita zmogljivosti financiranja sistema zdravstvenega varstva, dobro usposobljeno in spočito zdravstveno osebje ter zagotovljen dostop do zdravstvenega varstva za vse. Komisija je mobilizirala proračunske instrumente EU za zagotovitev dodatnih virov – vključno z osebjem – za podporo zdravstvenim sistemom v boju proti krizi COVID-19 in s tem za reševanje življenj (9).

5.

Nadaljnje povečanje zmogljivosti medicinske in osebne zaščitne opreme: kriza COVID-19 je povzročila velik porast povpraševanja po medicinski opremi in osebni zaščitni opremi, kot so ventilatorji, kompleti za testiranje in maske. Vendar se to povpraševanje ne ujema vedno z zadostno ponudbo. Za prve tedne krize so bile značilne konkurenca med nacionalnimi, regionalnimi in evropskimi skupnimi naročili, motnje v dobavnih verigah, vključno z izvoznimi omejitvami, in pomanjkanje informacij o potrebah različnih držav članic. Življenjsko pomembno blago ne prispe v namembni kraj ali pa prispe z veliko zamudo. Konkurenca med državami članicami in mednarodnimi partnerji je povzročila znatno povišanje cen. To je pokazalo, kako pomembno je usklajevanje, da se zagotovi ustrezna oskrba po vsej EU. Komisija v skladu s tem ukrepa skupaj z državami članicami (10). Najučinkovitejša uporaba razpoložljive osebne zaščitne opreme bi morala temeljiti na razvoju znanja in svetovanja (11).

Medicinsko opremo, kot so ventilatorji, običajno oceni in potrdi priglašeni organ na nacionalni ravni z ugotavljanjem skladnosti ali samopotrjevanjem. To lahko traja več mesecev. Komisija poziva priglašene organe, naj v boju proti COVID-19 dajo prednost nujni medicinski opremi na podlagi seznama, o katerem se bodo dogovorile države članice.

V zvezi z oceno varnosti in učinkovitosti medicinskih pripomočkov in osebne zaščitne opreme bi morali nacionalni organi izmenjavati dobro prakso in si po potrebi prizadevati za soglasje o skupnih pristopih s pomočjo priglašenih organov. Države članice bi morale vzpostaviti enotno kontaktno točko za vsa vprašanja v zvezi z osebno zaščitno opremo in medicinskimi pripomočki, da se omogoči povezava organov za testiranje in ustreznih organov za nadzor trga.

Za zagotavljanje zadostne oskrbe z opremo in zdravili, da bi se omogočila odprava ukrepov za omejitev izhoda, bo morda potrebno večje sodelovanje med podjetji, vključno s konkurenti, v nekaterih poslovnih ekosistemih, kot bi bilo dovoljeno v običajnih razmerah. Komisija zagotavlja in bo po potrebi še naprej zagotavljala protimonopolne usmeritve in pomoč za sodelovanje med podjetji v poslovnih ekosistemih, da bi se odpravilo pomanjkanje blaga in storitev, potrebnih za postopno odpravljanje zajezitvenih ukrepov. Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, bodo prek Evropske mreže za konkurenco zagotavljali tudi skladno uporabo teh usmeritev pri njihovih izvršilnih ukrepih.

6.

Razvoj varnega in učinkovitega cepiva je eden ključnih elementov za zaustavitev pandemije COVID-19. Njegov razvoj in hitra uvedba sta zato bistvenega pomena. Komisija mobilizira dodatna sredstva za spodbujanje raziskav v zvezi s cepivom. Na podlagi trenutno razpoložljivih informacij in preteklih izkušenj s časovnimi okviri za razvoj cepiv Evropska agencija za zdravila (EMA) ocenjuje, da bi lahko trajalo eno leto, preden bo cepivo proti COVID-19 pripravljeno za odobritev ter na voljo v zadostnih količinah za varno uporabo v širši javnosti. Komisija v sodelovanju z EMA racionalizira potrebne regulativne ukrepe, od kliničnega preskušanja do dovoljenj za promet, da bi omogočila pospešitev postopka ob zagotovljeni varnosti. Raziskovalno skupnost in industrijo bo usmerjala, da bosta združili moči v obsežnih kliničnih poskusih, in proučila, kako bi lahko podprla povečanje proizvodnje cepiv v srednjeročnem obdobju. Skupna javna naročila in enak dostop do cepiv, ko bodo ta na voljo, bodo osrednji element ukrepov Komisije. Spodbujalo se bo sodelovanje na mednarodni ravni, zlasti za spodbujanje dostopa do cepiva.

7.

Obenem bi lahko razvoj varnega in učinkovitega zdravljenja in zdravil, zlasti s spremembo obstoječih zdravil, ki so trenutno odobrena za druge bolezni ali stanja, omejil vpliv virusa na zdravje prebivalstva v naslednjih mesecih ter omogočil, da bi si gospodarstvo in družba hitreje opomogla. EU financira dostop do superračunalništva in strokovnega znanja na področju umetne inteligence, da bi pospešila prepoznavanje potencialnih aktivnih molekul med obstoječimi zdravili in spojinami. Klinično preskušanje za ta zdravljenja in cepiva se je že začelo izvajati, Komisija in EMA pa pripravljata pospešitev regulativnih ukrepov od kliničnega preskušanja do dovoljenj za promet. Prednost je treba dati vzpostavitvi obširnega, po možnosti čim bolj evropskega kliničnega preskušanja, ki je potrebno za pridobitev zanesljivih podatkov. Skupna javna naročila za velike nakupe v zvezi s potencialnim zdravljenjem COVID-19 so v napredni fazi priprave.

1.

Ukrepi bodo postopni, saj bodo odpravljeni v več korakih, pri čemer bi bilo med njimi treba zagotoviti dovolj časa (npr. en mesec), saj je učinek njihove odprave mogoče meriti le skozi čas.

2.

Splošne ukrepe bi morali postopno nadomestiti s ciljno usmerjenimi ukrepi. To bi družbam omogočilo postopno vrnitev v normalne razmere, pri tem pa bi še naprej pred virusom ščitili prebivalstvo EU. Na primer:

3.

Odprava ukrepov bi se morala začeti z ukrepi z lokalnim učinkom in bi jo bilo treba postopno razširiti na ukrepe s širšo geografsko pokritostjo, pri čemer bi bilo treba upoštevati nacionalne posebnosti. To bi omogočilo učinkovitejše ukrepanje, po potrebi prilagojeno lokalnim pogojem, in morebitno ponovno uvedbo omejitev ob pojavitvi večjega števila novih primerov (npr. uvedbo „sanitarnega kordona“). Ta pristop bi omogočil prve ukrepe omilitve, ki bi neposredneje vplivali na življenje ljudi. Poleg tega bi državam članicam omogočil, da bi lahko bolje upoštevale regionalne razlike v širjenju COVID-19 na njihovem ozemlju.

4.

Potreben je postopen pristop k odpiranju naših notranjih in zunanjih meja, s katerim se bo navsezadnje ponovno vzpostavilo normalno delovanje schengenskega območja.

5.

Ponovni zagon gospodarske dejavnosti bi bilo treba uvesti postopno, s čimer bi se zagotovilo, da se lahko organi in podjetja na varen način ustrezno prilagodijo okrepitvi dejavnosti. Obstaja več modelov (delovna mesta z majhnim medosebnim stikom, delovna mesta, primerna za delo na daljavo, gospodarski pomen, delo v izmenah itd.), vendar se ne bi smeli vsi vrniti na delovno mesto hkrati, pri čemer bi se bilo treba najprej osredotočiti na manj ogrožene skupine in sektorje, ki so bistveni za lajšanje gospodarske dejavnosti (npr. promet). Ker bi bilo treba v veliki meri ohraniti omejevanje socialnih stikov, bi bilo treba še naprej spodbujati delo na daljavo. Na delovnem mestu bi bilo treba zaradi pandemije upoštevati pravila o zdravju in varnosti pri delu.

Komisija bo za odkrivanje motenj v oskrbi in vrednostnih verigah vzpostavila funkcijo hitrega opozarjanja, ki se bo med drugim opirala na obstoječe mreže, kot so evropska podjetniška mreža, grozdi, gospodarske zbornice, trgovinska združenja in mreža odposlancev za MSP, ter druge akterje, kot so socialni partnerji na evropski ravni. Za odpravo teh motenj, ki lahko izvirajo iz asimetrične odprave zajezitvenih ukrepov (znotraj ali zunaj EU), stečaja podjetij ali vmešavanja akterjev iz tretjih držav, se bodo proučevale najboljše razpoložljive rešitve.

6.

Postopno bi bilo treba dopustiti zbiranje ljudi. Pri razmisleku o najustreznejšem zaporedju bi se morale države članice osredotočiti na posebnosti različnih kategorij dejavnosti, kot so:

Postopno ponovno uvedbo prevoznih storitev bi bilo treba prilagoditi postopni odpravi omejitev potovanj in postopni uvedbi določenih vrst dejavnosti, pri čemer bi bilo treba upoštevati stopnjo tveganja na zadevnih področjih. Manj tvegan osebni prevoz (npr. osebna vozila) bi bilo treba dovoliti čim prej, medtem ko bi bilo treba kolektivna prevozna sredstva postopoma uvesti v skladu z zdravstvenimi ukrepi (npr. zmanjšanje števila potnikov v vozilih, pogostejše vožnje, izdaja osebne zaščitne opreme za prevoz osebja in/ali potnikov, uporaba zaščitnih ovir ter zagotavljanje razkužil v prometnih vozliščih in vozilih).

7.

Ohraniti bi bilo treba prizadevanja za preprečitev širjenja virusa: v okviru kampanj za ozaveščanje bi bilo treba še naprej spodbujati prebivalstvo k ohranjanju vzpostavljenih dobrih higienskih praks (uporaba razkužil, umivanje rok, higiena kašlja/kihanja, čiščenje površin, ki se jih pogosto dotikamo, itd.). Še naprej bi bilo treba uporabljati smernice o omejevanju socialnih stikov. Državljanom bi bilo treba zagotoviti celovite informacije o razmerah, da bi lahko z individualnimi ukrepi in odgovornim ravnanjem prispevali k zajezitvi prenosa virusa. V skladu z najnovejšimi smernicami ECDC (16) je lahko koristno uporabljati nemedicinske maske v javnosti. O uporabi takih mask med prebivalci bi bilo treba razmisliti predvsem v primeru obiska zaprtih prostorov z veliko ljudmi, kot so trgovine z živili in nakupovalni centri, ali uporabe javnega prevoza. O uporabi nemedicinskih mask iz različnih tekstilnih materialov bi bilo treba razmisliti zlasti, če zaradi težav z oskrbo in prednosti zdravstvenih delavcev medicinske maske za javnost niso na voljo. Vendar bi bilo treba o uporabi mask med prebivalci razmisliti le kot o dopolnilnem ukrepu in ne kot nadomestilu za uveljavljene preventivne ukrepe, kot so omejevanje fizičnih stikov, higiena kašljanja/kihanja, temeljito umivanje rok ter izogibanje dotikanju obraza, nosu, oči in ust. Pri uporabi medicinskih mask bi morali imeti zdravstveni delavci vedno prednost pred prebivalci. Priporočila o uporabi mask med prebivalci bi morala skrbno upoštevati vrzeli v dokazih, stanje oskrbe in morebitne negativne stranske učinke.

8.

V primeru prekomernega povišanja stopenj okužb, vključno s čezmejnim širjenjem, bi bilo treba ukrepe stalno spremljati in zagotoviti pripravljenost na vrnitev k strožjim zajezitvenim ukrepom. Odločitve o tem, ali in kdaj naj se ponovno uvedejo strožji ukrepi, bi morale temeljiti na uradnem načrtu in izrecnih merilih. Pripravljenost bi morala vključevati okrepitev zdravstvenih sistemov, da bi se lahko soočili z morebitnimi prihodnjimi povišanji stopenj okužb z virusom. Komisija bo ECDC naročila, naj na podlagi dosedanjih izkušenj pripravi nasvete za skupni pristop EU za prihodnje zapore zaradi morebitnega ponovnega izbruha bolezni.