P9_TA(2020)0282

Prihodnost evropskega izobraževanja v okviru COVID-19

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2020 o prihodnosti evropskega izobraževanja v okviru COVID-19 (2020/2760(RSP))

(2021/C 404/08)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—	ob upoštevanju člena 14 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

—	ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2020 z naslovom Vzpostavitev evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025 (COM(2020)0625),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2020 z naslovom Akcijski načrt za digitalno izobraževanje za obdobje 2021–2027 – Prenovitev izobraževanja in usposabljanja v digitalni dobi (COM(2020)0624),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. julija 2020 z naslovom Program znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (COM(2020)0274),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2018 o akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje (COM(2018)0022),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. novembra 2017 z naslovom Krepitev evropske identitete s pomočjo izobraževanja in kulture (COM(2017)0673),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 o izobraževanju v digitalni dobi: izzivi, priložnosti in pridobljene izkušnje za oblikovanje politike EU (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2018 o posodobitvi izobraževanja v EU (4),

—	ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prihodnosti evropskega izobraževanja v okviru COVID-19 (O-000052/2020 – B9-0020/2020 in O-000053/2020 – B9-0021/2020),

—	ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za kulturo in izobraževanje,

ker je v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic dostop do kakovostnega in vključujočega izobraževanja ter vseživljenjskega učenja temeljna človekova pravica in je bistven za pridobivanje in vzdrževanje znanj in spretnosti, polno in dejavno sodelovanje v družbi ter učinkovit dostop do spreminjajočega se trga dela;

ker je po podatkih Unesca zaprtje ustanov za izobraževanje in usposabljanje na vrhuncu krize zaradi COVID-19 prizadelo 1,6 milijarde učečih se v več kot 190 državah, tj. 94 % svetovnega učečega se prebivalstva; ker vrata teh ustanov za več kot 60 % učečih se po svetu še vedno ostajajo zaprta; ker je katero od oblik učenja na daljavo zagotovilo manj kot 25 % držav z nizkimi dohodki; ker je imelo v najbolj razvitih državah dostop do digitalnega izobraževanja 90 % učencev, kar pomeni, da je bilo še vedno zapostavljenih 10 % učencev (5);

ker na ravni EU še vedno obstajajo zelo velike razlike, saj v nekaterih državah članicah tudi do 32 % učencev več mesecev ni imelo dostopa do izobraževanja; ker je to pomanjkanje dostopa pri mnogih učečih posledica tega, da nimajo digitalne opreme oziroma ustreznih digitalnih znanj in spretnosti ali da so bili že sicer prikrajšani; ker so se učeči, tudi v primerih, ko so imeli dostop do digitalnega izobraževanja, pogosto morali učiti brez učiteljev, vrstniške podpore ali podpore doma ter včasih v nestabilnem domačem okolju;

ker je pandemija COVID-19 verjetno povzročila najhujšo motnjo v svetovnih sistemih izobraževanja in usposabljanja doslej ter grozi, da bo cela generacija učencev prikrajšana za učenje, in utegne uničiti napredek več desetletij; ker bo ta izpad učenja verjetno vodil v nižje dohodke te generacije v prihodnosti in utegne slabo vplivati na rast produktivnosti dela ter konkurenčnost v vsej Uniji; ker se ta generacija sooča z vstopom na trg dela, ki ga je močno prizadela gospodarska kriza zaradi te pandemije;

ker imajo izobraževalne ustanove veliko širšo družbeno in pastoralno vlogo ter prispevajo k telesnemu in duševnemu zdravju učencev; ker se je pokazalo, da pomanjkanje neposrednih interakcij med učitelji in učenci pogosto vpliva na dobro počutje in duševno zdravje učencev; ker je pandemija izpostavila ključno vlogo učiteljev v izobraževanju in družbi; ker so učitelji in drugo izobraževalno osebje pogosto preobremenjeni, kar kaže na potrebo po večji podpori zanje in večjem priznavanju njihovega dela;

ker je ta kriza pospešila digitalni prehod v smeri digitalnega učenja in spodbudila inovacije v izobraževanju, na primer z izboljšanjem možnosti za e-učenje; ker so naložbe v podjetja za učno tehnologijo v zadnjih nekaj letih izboljšale spletno izobraževanje in razširile rešitve za e-učenje; ker imajo partnerstva med podjetji in izobraževalnimi ustanovami svojo vlogo pri spodbujanju inovacij v izobraževalnem sektorju; ker bi morale izobraževalne ustanove na koncu še vedno same odločati o izobraževalnih vsebinah;

ker so se pri nenadnem prehodu na množično spletno učenje in učenje na daljavo zaradi krize istočasno razkrile velike vrzeli v zasnovi in izvajanju politike digitalnega učenja v Evropski uniji in državah članicah; ker je kriza prav tako pokazala na potrebo po večjem sodelovanju in usklajevanju med državami članicami na področju politik izobraževanja in usposabljanja;

ker je do digitalnega prehoda prišlo zelo hitro in v razmerah, ko 43 % Evropejcev nima osnovnih digitalnih znanj in spretnosti (6); ker obstaja neposredna korelacija med tem, v kateri državi članici ljudje živijo in kje natančno živijo v tej državi članici, njihovim socialno-ekonomskim statusom, starostjo, dohodkom, stopnjo izobrazbe in zaposlitvijo na eni strani ter stopnjo njihove digitalne pismenosti na drugi strani; ker digitalna preobrazba in uporaba novih tehnologij vplivata na trg dela ter zahtevata višjo raven digitalne pismenosti;

I.	ker je pandemija priložnost za ponovni razmislek o prihodnosti izobraževanja;

J.	ker si Komisija prizadeva do leta 2025 vzpostaviti evropski izobraževalni prostor;

ker bi politični dogovor o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, ki ga je dosegel Evropski svet, pomenil korenito zmanjšanje sredstev za vodilne izobraževalne programe, kot je Erasmus+; ker je Parlament večkrat pozval k ambicioznemu proračunu za izobraževalne programe; ker sedanja gospodarska kriza ne bi smela voditi v zmanjšanje javne porabe za izobraževanje;

L.	ker je izobraževalna politika v skladu z načelom subsidiarnosti v izključni pristojnosti držav članic, Unija pa ima podporno in usklajevalno vlogo;

pozdravlja ustvarjalnost in iznajdljivost ustanov za izobraževanje in usposabljanje, zlasti pedagoških delavcev, ter učencev in staršev pri prilagajanju na spletno učenje in učenje na daljavo, še posebej v luči hitrih sprememb okoliščin in negotovosti; pozdravlja tudi pozitivne zglede državljanov, civilne družbe in ponudnikov neformalnega izobraževanja pri prilagajanju svojih izobraževalnih praks in razvoju pobud, ki so omogočile nadaljevanje učenja; poziva, naj se povečajo prizadevanja za razširitev in izboljšanje prepoznavnosti učinkovitih pobud ter spodbujajo najboljše prakse v vseh sektorjih izobraževanja; poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi platformo za izmenjavo dobrih praks in v zvezi s tem preuči možnosti za nove pobude, kot je ustanovitev evropske spletne univerze;

vseeno poudarja, da se je pri nenadnem digitalnem prehodu v izobraževanju in usposabljanju razkril tudi digitalen razkorak, kar zadeva dostop do digitalne infrastrukture in naprav, kakovost spletnega poučevanja ter znanja in spretnosti učencev, učiteljev in vodij usposabljanja;

obžaluje, da imamo v Evropi še vedno učence in študente, ki nimajo dostopa do digitalnega izobraževanja; ponovno poudarja, da je treba izboljšati povezljivost na evropski ravni, zlasti na podeželskih in oddaljenih območjih, ter povečati dostopnost digitalne opreme; opozarja na najsodobnejše inovacije na področju izobraževalnih računalnikov, tabličnih računalnikov in programske opreme v Evropi;

je zaskrbljen zaradi razkoraka v digitalnih znanjih in spretnostih med učitelji in učenci, ki ovira učinkovito digitalno izobraževanje; zato opozarja, da je treba vlagati v priložnosti za izpopolnjevanje in strokovni razvoj učiteljev in vodij usposabljanja po vsej Evropi, da bi poleg njihove digitalne pismenosti zagotovili tudi, da lahko poučujejo digitalne spretnosti; opozarja na pomen mobilnosti učiteljev in – kot ključnega orodja v zvezi s tem – izmenjav znanja ter poziva Komisijo, naj še naprej podpira takšne dejavnosti;

ugotavlja, da je kriza v različni meri vplivala na različne sektorje izobraževanja in usposabljanja, tako so se visokošolske ustanove pogosto bolje znašle zaradi obstoječe infrastrukture, virov in izkušenj z digitalnimi orodji; poudarja, da so bile motnje v izobraževanju v zgodnjem otroštvu, šolskem izobraževanju, poklicnem izobraževanju in usposabljanju, izobraževanju odraslih in neformalnem izobraževanju resnejše, in poziva k večjim prizadevanjem za učinkovito učenje na daljavo v teh sektorjih; opozarja, da je v zvezi s tem potrebna ustrezna finančna podpora;

poziva Komisijo, naj zbere, oceni in objavi podatke iz vseh držav članic o vplivu pandemije na sodelovanje učencev pri izobraževanju na daljavo ter se pri tem še posebej osredotoči na vprašanje, kje niso mogli sodelovati zaradi pomanjkanja digitalnih sredstev; poleg tega poziva Komisijo, naj zbira podatke o digitalnih znanjih in spretnostih učiteljev v vseh državah članicah;

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so vrzeli v digitalnem izobraževanju še povečale že obstoječe neenakosti – tako v državah članicah kot tudi med njimi – in nesorazmerno bolj prizadele tiste, ki so že socialno, ekonomsko ali kako drugače prikrajšani, tiste z učnimi težavami in invalide ter pripadnike drugih ranljivih ali manjšinskih skupin; poudarja, da mora biti premostitev tega digitalnega razkoraka nujna prednostna naloga;

poleg tega opozarja na bistveno družbeno vlogo, ki jo imajo šole in druge izobraževalne ustanove, na primer z zagotavljanjem dostopa do rednih obrokov in pastoralne podpore; poudarja negativne učinke ukrepov za omejitev gibanja na duševno zdravje in dobro počutje učencev, ki so se pridružili stresu, povezanemu z ocenjevanjem in izolacijo od vrstnikov;

zato pozdravlja prizadevanja pedagoških delavcev in držav članic pri zagotavljanju, da bi se lahko varno in brez COVID-19 spet začel pouk v učilnicah; poziva vse države članice, naj storijo vse potrebno, da bi zagotovile pouk v učilnicah za vse; priznava neizbežen izziv, ki ga predstavlja ponovno odprtje izobraževalnih ustanov, in obžaluje pomanjkanje usklajevanja ali izmenjav najboljših praks na evropski ravni; poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo, da bi čim bolj zmanjšale zdravstvena tveganja za zaposlene in učence ter čim bolj povečale možnosti za nadaljevanje pouka v učilnicah; hkrati meni, da morajo imeti izobraževalne ustanove v primeru ponovne omejitve gibanja na voljo opremo in sredstva za zagotavljanje kakovostnega digitalnega učenja za vse učeče ter obravnavanje duševnega zdravja in dobrega počutja v sodelovanju s starši in drugimi ustreznimi deležniki;

10.

poudarja, da se socialne in izobrazbene neenakosti pogosto začnejo že v zgodnjem otroštvu in se običajno v odrasli dobi le še poglobijo, saj nižja stopnja izobrazbe po navadi prinaša manj možnosti za zaposlitev, kar posledično zmanjšuje dostop do usposabljanja na delovnem mestu in možnosti za napredovanje;

11.

je zaskrbljen zaradi neenakih ravni digitalne nepismenosti, ki jih je izpostavila kriza, saj imajo številni ljudje težave z osnovnim varstvom podatkov na spletu, kibernetsko varnostjo in informacijsko pismenostjo; poudarja, da dezinformacije in lažne novice v zvezi s tem predstavljajo poseben izziv; poudarja, da je pomembno z resničnim vseživljenjskim učenjem poučevati osnove digitalne in informacijske pismenosti, ter izpostavlja potrebo po boljšem dostopu do poučevanja digitalnih znanj in spretnosti za starejše in ljudi iz prikrajšanih skupin; poziva k obsežnim evropskim pobudam za digitalno pismenost, ki naj temeljijo na revidiranem akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje;

12.

meni, da je glavni nauk te krize, da morajo biti vključevanje in enake možnosti, tako z vidika dostopnosti kot z vidika kakovosti, v središču prihodnjih politik Unije na področju izobraževanja in usposabljanja;

13.

poudarja, da je kriza pokazala, da je treba v izobraževalno politiko, tako pri načrtovanju kot pri izvajanju, vključiti več deležnikov in ustvarjalcev, tudi učitelje in vodje usposabljanja, učence, ponudnike neformalnega izobraževanja in usposabljanja, starše, podjetja, civilno družbo, sindikate in lokalne organe; opozarja, da učenje poteka v formalnih, neformalnih in priložnostnih okoljih ter da je treba pri načrtovanju politike upoštevati to večplastnost;

14.

je prepričan, da je kriza priložnost za temeljit razmislek o prihodnji usmeritvi politike na področju izobraževanja in usposabljanja in njenem mestu v širšem programu okrevanja po pandemiji; poudarja osrednjo vlogo izobraževanja v zelenem in digitalnem prehodu; opozarja, da evropski zeleni dogovor priznava ključno vlogo šol, izobraževalnih ustanov in univerz pri spodbujanju sprememb;

15.

poleg tega meni, da je napočil čas za ponovni razmislek o učnih načrtih in učnih metodah in njihovo posodobitev, pa tudi za pospešitev sprememb; spodbuja države članice, naj se odločijo za digitalizacijo in inovacije ter na pameten način, ki bo osredotočen na učenca, v svoje sisteme izobraževanja in usposabljanja vključijo nove in porajajoče se tehnologije, kot so umetna inteligenca, blokovne verige, prilagodljive učne rešitve in igre; poudarja, da je treba preučiti vpliv inovativnih tehnologij v izobraževanju in spodbujati primere najboljše prakse na evropski ravni; opozarja na pomen pravnih in etičnih načel, na katerih temelji intelektualna lastnina, povezana z digitalnimi izobraževalnimi vsebinami; poudarja, da bi bilo treba uporabo digitalnih tehnologij vključiti v izobraževanje že od zgodnjega otroštva, in sicer pod ustreznim nadzorom odraslih in strokovnjakov ter ob upoštevanju najvišjih standardov varstva podatkov in avtorskih pravic;

16.

poudarja, da ni mogoče nadomestiti neposredne interakcije med učitelji in učenci ter da lahko samo pouk v učilnicah učinkovito zagotavlja pridobivanje medosebnih in socialnih spretnosti; zato meni, da mora pouk v učilnici ostati v središču izobraževanja in usposabljanja, četudi bo pandemija verjetno pospešila prehod na bolj hibridni model izobraževanja, ki bo združeval pouk v učilnici z rešitvami e-učenja; opozarja na pomen študij humanističnih ved in meni, da so bistvenega pomena za dopolnjevanje naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter podjetniških spretnosti;

17.

meni, da bi se z boljšim sodelovanjem in usklajevanjem med državami članicami ter ambicioznejšo politiko Unije na področju izobraževanja in usposabljanja učinkovitejše odzvali na krizo zaradi COVID-19, ter poziva Unijo, naj bo v prihodnje bolj dejavna pri usklajevanju;

18.

zato poziva Komisijo, naj predlaga drzen politični okvir za prihodnjo evropsko izobraževalno politiko, s preoblikovanjem evropskega izobraževalnega prostora iz ohlapne vizije, ki temelji na širokih načelih, v konkreten delovni program z nizom merljivih ciljev, vključno z uresničitvijo samodejnega vzajemnega priznavanja kvalifikacij, diplom in učnih obdobij v tujini v Uniji najpozneje do leta 2025; poziva Komisijo, naj sprejme podobno drzen pristop k posodobljenemu akcijskemu načrtu za digitalno izobraževanje in preide z nabora različnih ukrepov na celovito strategijo za digitalna znanja in spretnosti ter izobraževanje; vztraja, naj Komisija dejavno vključi Parlament v vse faze oblikovanja politik;

19.

vztraja, da mora prihodnja evropska izobraževalna politika temeljiti na skupnem političnem okviru, ki zagotavlja, da se ustrezne politične pobude, kot so Program znanj in spretnosti za Evropo, evropski izobraževalni prostor, akcijski načrt za digitalno izobraževanje, jamstvo za mlade in jamstvo za otroke, dopolnjujejo in da podpirajo jasne splošne politične cilje; meni, da je treba izobraževalno razsežnost vključiti v dialog z državljani, na primer v okviru prihodnje konference o prihodnosti Evrope;

20.

ugotavlja, da je napredek v smeri evropskega visokošolskega prostora občutno večji kot so podobni procesi v drugih izobraževalnih sektorjih; zato poziva Komisijo, naj se bolj osredotoči na druge izobraževalne sektorje, zlasti na predšolsko in šolsko izobraževanje, izobraževanje odraslih ter poklicno izobraževanje in usposabljanje s pristopom vseživljenjskega učenja;

21.

opozarja, da je program Erasmus+ glavni instrument financiranja za podporo izgradnji evropskega izobraževalnega prostora; poudarja vrednost orodij, razvitih s podporo programa Erasmus+, za pripravo in izmenjavo učnih virov, na primer prek e-twinninga, ter za razvoj modulov za usposabljanje učiteljev, na primer prek portala School Education Gateway; meni, da bi bilo treba takšna orodja razširiti, bolje financirati in dejavno promovirati v izobraževalni skupnosti, da bi pomembno prispevala k spletnemu poučevanju in učenju; opozarja na svojo podporo programu Erasmus+, da bi mobilnost dopolnjeval, ne pa nadomestil, z virtualnimi orodji za učenje in sodelovanje; opozarja na dragocen prispevek številnih pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, povezanih z izobraževanjem, ki jih je predlagal Parlament, ter poziva, naj se uspešni pilotni projekti in pripravljalni ukrepi vključijo v politike in programe;

22.

poleg tega poudarja potencialni prispevek centrov poklicne odličnosti ter pobud DiscoverEU in evropskih univerz k evropskemu izobraževalnemu prostoru; vendar obžaluje, da revidiran predlog Komisije o večletnem finančnem okviru iz maja 2020, ki ga je Evropski svet julija 2020 še dodatno zmanjšal, programu Erasmus+ jemlje finančna sredstva, potrebna za uresničitev teh vodilnih pobud, kar bo neizbežno vplivalo na ključne dele programa, zlasti na razširitev možnosti za učno mobilnost in večjo vključenost programa;

23.

poudarja, da lahko vrsta programov financiranja Unije podpira izobraževalno politiko; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava ciljne naložbe v digitalno infrastrukturo in opremo za izobraževalne ustanove in učence, da bi omogočila učenje na daljavo in spletno učenje, s posebnim poudarkom na digitalnih napravah in dostopu do interneta na oddaljenih in podeželskih območjih; poudarja, da bi bilo treba v ta namen uporabiti instrument za povezovanje Evrope, mehanizem za okrevanje in odpornost ter Evropski sklad za regionalni razvoj;

24.

poudarja, da visokokakovostni izobraževalni sistemi zagotavljajo temelje za globalno konkurenčnost EU, in opozarja, da so za dobro delujoče sisteme izobraževanja in usposabljanja potrebne visoke ravni javnih naložb; v zvezi s tem poudarja, da ambiciozne politike brez ustreznega financiranja niso verodostojne; globoko obžaluje, da so med programi, za katere so bila v političnem dogovoru o naslednjem večletnem finančnem okviru, ki je bil dosežen na julijskem zasedanju Evropskega sveta, zmanjšana proračunska sredstva, še posebej programi, ki podpirajo politike izobraževanja in usposabljanja, zlasti Erasmus+, Obzorje Evropa in Evropski socialni sklad plus; ponovno poziva, naj se proračun za program Erasmus+ potroji v primerjavi z njegovim proračunom v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020; poziva države članice, naj ambiciozno uporabijo sredstva, ki so na voljo v okviru načrta za okrevanje gospodarstva, za spodbujanje naložb v izobraževanje; spodbuja države članice, naj občutno povečajo javno porabo za izobraževanje;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 428, 13.12.2017, str. 10.

(2) Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0054.

(3) P8_TA(2018)0485

(4) UL C 28, 27.1.2020, str. 8.

(5) Brookings Institution; april 2020.

(6) Indeks digitalnega gospodarstva in družbe 2019.