Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Industrijska razsežnost varnostne unije

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/06)

Poročevalec:	José CUSTÓDIO LEIRIÃO
Soporočevalec:	Jan PIE

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 29(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja komisije CCMI	26. 6. 2020
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	209/3/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja odločenost nove Evropske komisije, da okrepi tehnološko suverenost Unije, in poudarja pomen varnostnega sektorja. Varnost brez tehnologije ni mogoča, zato mora Evropa obvladovati tehnologije, ki so ključne za njeno varnost.

1.2

Da bi dosegli ta cilj, EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi strategijo, ki bo okrepila industrijske in tehnološke zmogljivosti Evrope na področju varnosti. To je nujno, zlasti na občutljivih področjih, kjer lahko že sama odvisnost od neevropskih dobaviteljev pomeni tveganje za varnost. Strategija mora podpirati cilje nove strategije notranje varnosti in jo dopolniti z industrijsko razsežnostjo. Prispevati bi morala k izpolnjevanju sedanjih in prihodnjih potreb evropskih končnih uporabnikov po zmogljivostih ter obravnavati ključne izzive, s katerimi se ta sektor sooča v Evropi, in sicer razdrobljenost trga, pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja zmogljivosti in tehnologij ter neskladnost politik in instrumentov financiranja EU.

1.3

Strategija za varnostno industrijo bi morala temeljiti na naslednjih načelih: (a) inovativna varnostna industrija je ključna za tehnološko suverenost in strateško avtonomijo Evrope; (b) varnost je vprašanje suverenosti, ki ga ni mogoče prepustiti zgolj tržnim silam. Potrebujemo politično voljo in ukrepe, da ohranimo sposobnost razvoja zapletenih, visokotehnoloških varnostnih rešitev; (c) pandemija COVID-19 je pokazala potrebo, da odpornost na obsežne naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, postane glavna politična prednostna naloga Unije, uresničiti pa jo je mogoče le s podporo evropske varnostne industrije. Strategijo bi bilo treba razviti v okviru varnostne unije in povečati učinkovitost varnostnih politik EU. Uporabljati bi morala celostni pristop in vključevati naslednje cilje:

—	ocena šibkih točk Evrope in njene kritične odvisnosti od nevojaške varnosti,

—	preverjanje, ali tehnologije v vzponu lahko vplivajo na varnost,

—	opredelitev kritičnih nepogrešljivih tehnologij, pri katerih Evropa iz varnostnih razlogov ne bi smela biti odvisna od dobaviteljev iz tretjih držav,

—	opredelitev strateških vrednostnih verig v varnostnem sektorju,

—	uporaba agencij EU kot usmerjevalcev pri načrtovanju zmogljivosti in usklajevanju nacionalnih zahtev,

—	uporaba instrumentov EU, povezanih z varnostjo (Sklad za notranjo varnost, Sklad za integrirano upravljanje meja, program za digitalno Evropo, Obzorje Evropa, RescEU), za ciljno usmerjene naložbe v kritične varnostne tehnologije in namene,

—	uporaba drugih instrumentov EU (strukturni skladi, InvestEU itd.) za naložbe, pomembne za varnost (infrastruktura), po možnosti z vzpostavitvijo instrumenta za varovanje Evrope (po analogiji z instrumentom za povezovanje Evrope),

—	uporaba evropskega javnega naročanja in usklajevanje nacionalnega javnega naročanja za podpiranje ustrezne industrijske baze,

—	uporaba instrumentov financiranja, usmerjenih v zmogljivosti (kot sta Sklad za notranjo varnost in Sklad za integrirano upravljanje meja), za spodbujanje tržnega uvajanja rezultatov raziskav o varnosti EU zunaj programa Obzorje Evropa,

—	opredelitev morebitnih novih zakonodajnih pobud, kot sta revizija direktive o zaščiti kritične infrastrukture in morebiten instrument za varnost mest,

—	uskladitev ustreznih programov EU (za obrambo, varnost, vesolje in kibernetiko).

Uvod

1.4

Varnostno okolje v Evropi je zelo kompleksno. Današnje varnostne grožnje so pogosto večplastne, nadnacionalne, zelo spremenljive in nepredvidljive. Usmerjene so lahko na najrazličnejše cilje v vsej Uniji (npr. množične dogodke, javni prevoz, kritično infrastrukturo, institucije), viri teh groženj pa so prav tako zelo raznoliki (npr. posamični storilci, kriminalne združbe, teroristične skupine, nacionalne države) in imajo lahko zelo različne motive (kot so geopolitični, verski in politični ekstremizem, gospodarski in finančni interesi ali duševne motnje) ter lahko uporabljajo vse vrste sredstev za uresničitev zlonamernih dejanj (kot so strelno orožje, improvizirane eksplozivne naprave, kemični, biološki, radiološki in jedrski materiali, kibernetski napadi ali dezinformacije).

1.5

Poleg varnostnih groženj, ki jih povzroči človek, so tu še naravne nesreče, kot so poplave, suše, neurja ali pandemije, ki predstavljajo vedno večje tveganje zaradi podnebnih sprememb, onesnaževanja okolja in prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Naravne nesreče so običajno še bolj uničujoče kot nesreče, ki jih povzroči človek, ter neposredno in posredno ogrožajo varnost.

1.6

Varnostne grožnje se razlikujejo, prav tako pa tudi varnostne sile in njihove potrebe po zmogljivostih. Poleg tega varnostne sile pogosto sodelujejo, na primer ko se kot prve odzovejo na nesrečo, in potrebujejo interoperabilno opremo, ki je primerna za spopadanje z grožnjo, s katero se soočajo.

1.7

Kljub raznolikosti imajo današnje varnostne grožnje nekaj skupnega, in sicer da jih ni mogoče obvladati brez tehnološke podpore. Tehnologija sama ne more zagotoviti varnosti, a je v naši kompleksni in povezani družbi nepogrešljiva na vseh varnostnih področjih in v vseh fazah varnostnega cikla (preprečevanje, priprava, odziv in reševanje). Hiter razvoj in širjenje novih digitalnih tehnologij, kot so umetna inteligenca, kvantno računalništvo in blokovna veriga, bosta še bolj okrepila pomen tehnologije za varnost, saj ne ustvarjata le novih priložnosti, ampak tudi povečujeta ranljivost in zmogljivosti za povzročitev škode.

1.8

Brez strokovnega znanja specializirane varnostne industrije ni mogoče razvijati najsodobnejših tehnologij, ki so potrebne za obvladovanje sedanjih in prihodnjih varnostnih groženj. Varnostna industrija je nepogrešljiva partnerica, zlasti pri zapletenih varnostnih sistemih in zaščiti pred sofisticiranimi grožnjami.

1.9

Varnostna industrijska in tehnološka baza v Evropi je tako raznolika kot varnostne potrebe sodobne družbe in gospodarstva. Vključuje podjetja vseh velikosti iz vse Unije z različnimi portfelji in specializacijami. Veliko se jih ukvarja tudi z obrambnimi, letalskimi in vesoljskimi dejavnostmi ter dejavnostmi na področju komercialne informacijske tehnologije ali pa so hčerinske družbe večjih skupin, ki delujejo v teh sektorjih. Vsa razvijajo in proizvajajo visokotehnološke sisteme in zagotavljajo storitve, ki so potrebne za zaščito naše družbe, podjetij, institucij in državljanov pred raznovrstnimi varnostnimi grožnjami in nesrečami. Po ocenah najnovejše študije varnostna industrija v EU ustvari promet v višini skoraj 200 milijard EUR in zagotavlja delovna mesta za 4,7 milijona ljudi (1).

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Unija ima pri razvoju dinamične evropske industrijske baze na področju varnosti poleg gospodarskega tudi strateški interes. Bolj ko je varnostno področje kritično, bolj lahko že sama odvisnost od dobaviteljev iz tretjih držav ustvari varnostno tveganje. Bistvenega pomena je uporaba tehnologij, storitev in opreme iz virov, ki so vredni zaupanja, zlasti kadar je treba kritično infrastrukturo in državne institucije zaščititi pred grožnjami državnih akterjev ali akterjev, ki jih podpira država.

2.2

Potek pandemije COVID-19 ter njene neposredne in posredne posledice so tudi pokazali, da je potrebna močna evropska varnostna industrija. Množična uporaba digitalnih orodij je na primer sprožila dramatično povečanje kibernetskih napadov nedržavnih in državnih akterjev proti podjetjem in izvajalcem bistvenih storitev. Izkušnje, pridobljene med pandemijo, kažejo, da je treba nujno okrepiti kibernetsko odpornost in kibernetsko varnost v vseh digitalnih postopkih podjetij in institucij. Vse od izbruha virusa smo ponovno priča dezinformacijskim kampanjam, ki jih pogosto podpirajo tuje vlade in jih ni mogoče učinkovito preprečevati brez uporabe sofisticiranih tehnoloških orodij. COVID-19 je razkril tudi velike pomanjkljivosti v zmogljivostih EU za krizno upravljanje, kot je pomanjkanje skupne zaloge kemične, biološke, radiološke in jedrske opreme. Skratka, potrebni so številni ukrepi, da bi Evropa postala bolj odporna na nesreče velikih razsežnosti. Ker gre večinoma za zelo občutljive ukrepe, je nujno, da se izvajajo s podporo dobaviteljev, ki so vredni zaupanja in v času krize zagotavljajo zanesljivo oskrbo.

2.3

V strateškem interesu Unije je torej, da se v Evropi ohranijo industrijske zmogljivosti, ki so potrebne za zagotavljanje ustrezne ravni avtonomije in tehnološke suverenosti na kritičnih varnostnih področjih. Hkrati je zaradi trenutnih tržnih razmer ta strateški interes žal težko zadovoljiti. Ravno nasprotno, zaradi posebnih značilnosti varnostnega trga v Evropi podjetja za tovrstne tehnologije pogosto težko oblikujejo uspešne poslovne modele.

2.4

S komercialnega vidika je povpraševanje po dragih, najsodobnejših varnostnih proizvodih omejeno. Ker si zasebni udeleženci na trgu nenehno prizadevajo zmanjševati stroške, običajno izvajajo le najnujnejše naložbe v varnost in dajejo prednost najcenejšim serijskim proizvodom (pogosto od dobaviteljev iz tretjih držav).

2.5

Z vidika javnega povpraševanja so na varnostnem trgu najrazličnejši kupci in končni uporabniki, ki imajo večinoma omejen proračun za naročanje in oddajajo majhna naročila ter so zakonsko zavezani kupovati po najnižji ceni. Poleg tega velika večina strank na področju javne varnosti nima načrtov za razvoj zmogljivosti, ampak kupuje serijske proizvode za izpolnitev trenutnih potreb, pri tem pa ne razmišljajo, kako se bodo grožnje in tehnologije morda razvijale v prihodnosti, ter ne izvajajo naložb, da bi se na to pripravili.

2.6

Glede na posebnosti obeh strani pri povpraševanju na varnostnem področju je trg za kritične tehnologije in uporabniške programe majhen. Zapletene varnostne rešitve so pogosto pripravljene po meri za eno samo stranko ali za zelo malo strank, zato sta obseg proizvodnje in ekonomija obsega omejena na minimalno velikost. V najboljšem primeru se lahko tehnologije, ki se uporabijo za take sisteme, uporabljajo tudi za druge, manj občutljive namene na širšem trgu za stranke iz zasebnega sektorja. Zaradi trenutnih tržnih razmer torej ni mogoče vzdrževati tehnološke in industrijske baze v EU za razvoj varnostnih zmogljivosti, ki jih Evropa potrebuje za varovanje svojih zunanjih meja, ozemlja in državljanov, kar slabi verodostojnost varnostne unije. Zato so potrebni okrepljeni ukrepi EU.

Stanje varnostnih politik EU

2.7

EU si od uvedbe evropske agende za varnost aprila 2015 prizadeva za pravo varnostno unijo, ki bo zagotavljala orodja, infrastrukturo in okolje, v katerem bodo nacionalni organi in organi EU učinkovito sodelovali pri reševanju skupnih izzivov, hkrati pa varovali pravice in svoboščine državljanov. (2) Veliko število pobud v tem okviru kaže, da je varnost nedvomno postala ena glavnih prednostnih nalog Unije: — direktiva o boju proti terorizmu (3), — revidirana pravila o preprečevanju pranja denarja (4), — vzpostavitev Schengenskega informacijskega sistema (SIS) (5), — interoperabilnost informacijskih sistemov EU za varnost, meje in migracije (6), — vzpostavitev Agencije Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) (7), — uredba o kibernetski varnosti (8), — okrepljena evropska mejna in obalna straža (Frontex) (9), — Evropski sistem za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) (10). Te pobude so bile sprejete poleg že vzpostavljenih programov in instrumentov financiranja, kot je Sklad za notranjo varnost.

2.8

Predlog Komisije za naslednji večletni finančni okvir je v primerjavi s prejšnjim okvirom vključeval znatno okrepitev glavnih relevantnih proračunskih vrstic (npr. 35,3 milijarde EUR za upravljanje meja in migracij, 4 milijarde EUR za notranjo varnost in 15,6 milijarde EUR za odpornost in odzivanje na krize). (11) Poleg tega bo Unija financirala še en program za raziskave na področju varnosti v okviru programa Obzorje Evropa, ki že pomembno prispeva k zasnovi in razvoju prihodnjih varnostnih zmogljivosti v okviru programa Obzorje 2020.

2.9

Evropska komisija v zvezi z digitalnimi tehnologijami predlaga tudi znatno povečanje porabe (npr. Obzorje Evropa ali program za digitalno Evropo), da bi okrepili tehnološko suverenost Evrope na strateško pomembnih področjih. V tem pogledu je tudi izjavila, da namerava spodbujati sinergije med vesoljskim, obrambnim in varnostnim sektorjem.

2.10

Tehnološka suverenost je tudi eden ključnih pojmov v novi industrijski strategiji za Evropo, v kateri Komisija poudarja, da so „[digitalna] preobrazba Evrope, varnost in prihodnja tehnološka suverenost […] odvisne od naše strateške digitalne infrastrukture“, ter napoveduje, da bo „podpirala tudi razvoj ključnih omogočitvenih tehnologij, ki so strateško pomembne za evropsko industrijsko prihodnost“ (12).

Posebne ugotovitve

2.11

EU ima na področju varnosti še naprej omejeno pristojnost in zelo pogosto opravlja samo usklajevalno vlogo med nacionalnimi oblastmi, zato so varnostne politike razdrobljene in pogosto neučinkovite. Enako velja za druge sektorje, povezane z varnostjo, kot je javno zdravje.

2.12

Varnost v EU je prednostno politično področje brez industrijske razsežnosti. Na tem področju obstajajo številne politike in instrumenti financiranja z znatnim proračunom, ni pa usklajevanja potreb po zmogljivostih niti skladne politike za podpiranje ustrezne industrijske in tehnološke baze. Koncepti, kot so industrijska konkurenčnost, strateška avtonomija, načrtovanje zmogljivosti in kritične tehnologije, se v razpravi o varnostni uniji ne omenjajo in se nikoli ne obravnavajo kot cilji programov financiranja, povezanih z varnostjo.

2.13

Akcijski načrt za inovativno in konkurenčno varnostno industrijo, ki ga je Komisija pripravila leta 2012, je bil premalo ambiciozen in je imel omejeno področje uporabe, zato ni imel velikega učinka.

2.14

Program EU za raziskave na področju varnosti je mobiliziral obsežna sredstva, vendar ima hude pomanjkljivosti. Tržno uvajanje rezultatov raziskav je še vedno velik izziv, saj ni niti skupnega postopka za načrtovanje varnostnih zmogljivosti, ki bi pripomogel k združevanju povpraševanja javnih končnih uporabnikov, niti sistematične uporabe drugih instrumentov financiranja EU, usmerjenih v zmogljivosti, v podporo uvajanju varnostnih rešitev.

2.15

Nova strategija notranje varnosti usmerja varnostne politike EU in bi si morala zato prizadevati za premostitev teh vrzeli. Obravnavati bi morala hiter razvoj tehnologije in njegove posledice za varnost, si prizadevati za skupno opredelitev potreb po varnostnih zmogljivostih in spodbujati evropsko sodelovanje za njihovo zadovoljevanje. To bi okrepilo varnostno unijo, znatno prispevalo k oblikovanju resničnega notranjega trga za varnost in pomagalo ohranjati konkurenčno varnostno industrijo v Evropi.

2.16

Industrija je nepogrešljiva za pretvarjanje tehnologij v rešitve, zato bi morali ambiciozno industrijsko politiko za osrednja področja suverenosti uvrstiti med prednostne politične naloge Unije. Razvoj te politike je nujen zlasti za varnostni sektor, ki ima trenutno težave z resnim nedelovanjem trga, zaradi katerega je zelo težko ohraniti kritične industrijske in tehnološke zmogljivosti.

2.17

Zato pozivamo Evropsko komisijo, naj pripravi posebno strategijo za varnostno industrijo, ki bo podpirala novo strategijo notranje varnosti in povečala učinkovitost varnostne unije. Ta industrijska strategija bi morala biti ambiciozna in celovita ter zagotavljati, da bodo vsi ustrezni instrumenti in politike prispevali k tehnološki suverenosti Unije na kritičnih varnostnih področjih. Zagotavljati bi morala tudi, da bodo vsi instrumenti EU, povezani z varnostjo (Sklad za notranjo varnost, Sklad za integrirano upravljanje meja, RescEU), vključevali industrijsko razsežnost, vsi programi, povezani s tehnologijo (digitalna Evropa, program Obzorje Evropa), pa varnostno razsežnost. To bi pripomoglo k zadostitvi varnostnih potreb strank iz javnega sektorja, omogočilo nove priložnosti za evropsko industrijo in olajšalo pravočasno obvladovanje varnostnih posledic tehnologij v vzponu.

2.18

V ta namen je treba nadalje opredeliti in udejanjiti koncept tehnološke suverenosti. Sedanji poudarek Komisije na digitalnih tehnologijah je dobrodošel, ne sme pa biti izključujoč. Prednost bi bilo treba nameniti vsem kritičnim tehnologijam na osrednjih področjih suverenosti, in sicer varnosti, obrambe in vesolja. Koncept bi bilo treba ponovno pregledati tudi glede na pandemijo COVID-19 in kot strateški cilj vanj vključiti odpornost.

2.19

Nova industrijska strategija za Evropo, ki jo je pripravila Komisija, vsebuje elemente, ki so pomembni za spodbujanje tehnološke suverenosti na kritičnih varnostnih področjih. Koncept strateških vrednostnih verig bi bilo treba uporabiti zlasti kot okvir za celovit pristop, ki zajema celoten industrijski cikel, od dobave kritičnih materialov do industrializacije in vzdrževanja, in usklajuje uporabo vseh ustreznih instrumentov politike, vključno z nadzorom neposrednih tujih naložb.

2.20

Naslednji večletni finančni okvir bo treba prilagoditi potrebam med pandemijo COVID-19 in po njej, prav tako pa tudi politike, ki jih podpira, in programe, ki jih financira. Prednostne naloge in instrumente, ki so že bili opredeljeni, je treba ponovno pregledati in upoštevati izkušnje zaradi težav, s katerimi se je soočila Evropa pri obvladovanju pandemije. To velja tudi za varnostno unijo in novo strategijo notranje varnosti, ki bi morali poudarjati potrebo po večji tehnološki suverenosti in odpornosti.

2.21

Za izhod iz recesije, ki jo je povzročila pandemija, bi morala EU v naslednjem proračunskem ciklu usmeriti naložbe v visokotehnološke sektorje, saj imajo ti največjo dodano vrednost in multiplikacijske učinke za celotno gospodarstvo. (13) Strategija EU za varnostno industrijo, ki bi prispevala k temu, da bi postala Evropa bolj avtonomna in odporna, bi se popolnoma ujemala s tem pristopom, zato bi jo bilo treba nujno začeti izvajati v skladu z načrtom Unije za okrevanje po krizi zaradi COVID-19.

---

(1)  Varnostne industrije zaradi njene raznolikosti trenutno ni mogoče jasno opredeliti, o velikosti njenega trga pa so na voljo le grobe ocene. Metodološko klasifikacijo tega sektorja ovirajo številni dejavniki: 1) varnostna industrija ni zajeta v glavnih statističnih nomenklaturah (NACE, Prodcom itd.); 2) proizvodnja izdelkov, povezanih z varnostjo, se skriva v številnih postavkah, statistični podatki za te postavke pa ne razlikujejo med dejavnostmi, povezanimi z varnostjo, in dejavnostmi, ki z njo niso povezane; 3) na evropski ravni ni na voljo nobenega vira statističnih podatkov same industrije. Glej študijo o razvoju statističnih podatkov o evropski varnostni tehnološki in industrijski bazi, končno poročilo družbe Ecorys za Evropsko komisijo, GD za migracije in notranje zadeve, junij 2015.

(2)  Sporočilo Komisije o izvajanju evropske agende za varnost z namenom boja proti terorizmu ter utiranja poti k učinkoviti in pravi varnostni uniji, Bruselj, 20.4.2016, COM(2016) 230 final; https://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:9aeae420-0797-11e6-b713-01aa75ed71a1.0020.02/DOC_1&format=PDF.

(3)  Direktiva o boju proti terorizmu (UL L 88, 31.3.2017, str. 6)).

(4)  Direktiva o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).

(5)  Uredba o vzpostavitvi, delovanju in uporabi Schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol (UL L 312, 7.12.2018, str. 14) ter uredba o vzpostavitvi, delovanju in uporabi Schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (UL L 312, 7.12.2018, str. 56).

(6)  Uredba o interoperabilnosti (meje in vizumi) (UL L 135, 22.5.2019, str. 27) ter uredba o interoperabilnosti (policijsko in pravosodno sodelovanje, azil ter migracije) (UL L 135, 22.5.2019, str. 85).

(7)  Uredba o Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) (UL L 295, 21.11.2018, str. 99).

(8)  Uredba o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (UL L 151, 7.6.2019, str. 15).

(9)  Uredba o evropski mejni in obalni straži (UL L 295, 14.11.2019, str. 1).

(10)  Uredba o vzpostavitvi Evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) (UL L 236, 19.9.2018, str. 1).

(11)  V tekočih cenah. Glej sporočilo Komisije o proračunu EU kot gonilu načrta okrevanja Evrope, Bruselj, 27.5.2020, COM(2020) 442 final: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52020DC0442&from=EN.

(12)  Sporočilo Komisije o novi industrijski strategiji za Evropo, Bruselj, 10.3.2020, COM(2020) 102 final: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020DC0102&from=ES.

(13)  Glej na primer Il ruolo dell'innovazione et dell'alta technologia in Italia nel confronto con il contesta internazionale, Centro economia digitale, Rim, oktober 2019.