Mnenje Evropskega odbora regij – Ustrezne minimalne plače v Evropski uniji

(2021/C 175/08)

Poročevalec:

Peter KAISER (AT/PES), deželni glavar, Koroška

Referenčni dokument:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji

COM(2020) 682 final

I. PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

Uvodna izjava 21

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Minimalne plače se štejejo za ustrezne, če so poštene glede na porazdelitev plač v državi in če zagotavljajo dostojen življenjski standard. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač se določi glede na nacionalne socialno-ekonomske razmere, med katerimi so rast zaposlovanja, konkurenčnost ter regionalni in sektorski razvoj. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač bi bilo treba oceniti vsaj glede na njihovo kupno moč, spremembe produktivnosti in njihovo razmerje do ravni, porazdelitve in rasti bruto plač. Pri oceni ustreznosti minimalne plače glede na bruto raven plač se lahko upoštevajo kazalniki, ki se običajno uporabljajo na mednarodni ravni, denimo 60 % bruto mediane plače in 50 % bruto povprečne plače.

Minimalne plače se štejejo za ustrezne, če so poštene glede na porazdelitev plač v državi in če zagotavljajo dostojen življenjski standard. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač se določi glede na nacionalne socialno-ekonomske razmere, med katerimi so rast zaposlovanja, konkurenčnost ter regionalni in sektorski razvoj. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač bi bilo treba oceniti vsaj glede na njihovo kupno moč, spremembe produktivnosti in njihovo razmerje do ravni, porazdelitve in rasti bruto plač. Pri oceni ustreznosti minimalne plače glede na bruto raven plač se upoštevata mednarodno priznana kazalnika 60 % bruto mediane plače in 50 % bruto povprečne plače.

Obrazložitev

Med posvetovanjem se je pokazalo, da sta navedena kazalnika referenčno merilo, ki je sprejemljivo za vse.

Predlog spremembe 2

Člen 3(3)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

„kolektivna pogajanja“ pomenijo vsa pogajanja, ki potekajo med delodajalcem, skupino delodajalcev ali eno ali več organizacijami delodajalcev na eni strani in eno ali več delavskimi organizacijami na drugi strani, za določitev delovnih pogojev in pogojev zaposlitve; in/ali urejanje odnosov med delodajalci in delavci; in/ali urejanje odnosov med delodajalci ali njihovimi organizacijami in delavsko organizacijo ali organizacijami ;

„kolektivna pogajanja“ pomenijo vsa pogajanja, ki potekajo med delodajalcem, skupino delodajalcev ali eno ali več organizacijami delodajalcev na eni strani in enim ali več sindikati na drugi strani, za določitev delovnih pogojev in pogojev zaposlitve; in/ali urejanje odnosov med delodajalci in delavci; in/ali urejanje odnosov med delodajalci ali njihovimi organizacijami in sindikati ;

Obrazložitev

V skladu s socialno zakonodajo EU in obveznostmi EU po mednarodnem pravu so sindikati v kolektivnih pogajanjih partnerji socialnega dialoga. Sveti delavcev na primer nimajo zadostne institucionalne legitimnosti.

Predlog spremembe 3

Člen 4(2)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Države članice, v katerih pokritost s kolektivnimi pogajanji ne zajema vsaj 70 % delavcev, kot so opredeljeni v členu 2, določijo tudi okvir omogočitvenih pogojev za kolektivna pogajanja, bodisi z zakonom po posvetovanju s socialnimi partnerji bodisi v dogovoru z njimi, in pripravijo akcijski načrt za spodbujanje kolektivnih pogajanj. Akcijski načrt se objavi in priglasi Evropski komisiji.

Države članice, v katerih pokritost s kolektivnimi pogajanji ne zajema vsaj 70 % delavcev, kot so opredeljeni v členu 2, določijo tudi okvir omogočitvenih pogojev za kolektivna pogajanja, bodisi z zakonom po posvetovanju s socialnimi partnerji bodisi v dogovoru z njimi, in pripravijo akcijski načrt za spodbujanje kolektivnih pogajanj ter za vzpostavitev in krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev . Akcijski načrt se objavi in priglasi Evropski komisiji.

Obrazložitev

Uskladitev s členom 4(1).

Predlog spremembe 4

Člen 5(1)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Države članice z zakonsko določenimi minimalnimi plačami sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da predpisovanje in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač temeljita na merilih za spodbujanje ustreznosti, da bi zagotovile dostojne delovne in življenjske pogoje ter dosegle socialno kohezijo in navzgor usmerjeno konvergenco. Države članice v skladu s svojimi nacionalnimi praksami navedena merila opredelijo bodisi v ustrezni nacionalni zakonodaji, odločbah pristojnih organov ali tristranskih sporazumih. Merila se opredelijo tako, da so trdna in jasna.

Države članice z zakonsko določenimi minimalnimi plačami sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da predpisovanje in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač temeljita na merilih za spodbujanje ustreznosti, da bi zagotovile dostojne delovne in življenjske pogoje ter dosegle socialno in teritorialno kohezijo in navzgor usmerjeno konvergenco. Na ravni držav članic se v skladu z njihovimi praksami navedena merila opredelijo bodisi v ustrezni nacionalni zakonodaji, odločbah pristojnih organov ali tristranskih sporazumih. Merila se opredelijo tako, da so jasna , in se opremijo s časovnico .

Obrazložitev

Poudari se teritorialna razsežnost.

Predlog spremembe 5

Člen 5(2)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Nacionalna merila iz odstavka 1 vključujejo vsaj naslednje elemente:

Nacionalna merila iz odstavka 1 bi morala vključevati vsaj naslednje elemente:

(a)	kupno moč zakonsko določenih minimalnih plač ob upoštevanju življenjskih stroškov ter prispevkov za davke in socialnih prispevkov ;

(a)	kupno moč zakonsko določenih minimalnih plač ob upoštevanju življenjskih stroškov glede na harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) v skladu z Uredbo (EU) 2016/792 ;

(b)	splošno raven bruto plač in njihovo porazdelitev;

(b)	splošno raven bruto plač in njihovo porazdelitev po sektorjih in regijah NUTS 2 ;

(c)	stopnjo rasti bruto plač;

(c)	stopnjo rasti bruto plač.

(d)	spremembe v produktivnosti dela .

Obrazložitev

Prispevki za davke in socialni prispevki ter produktivnost dela so praviloma parametri, ki so specifični za posamezno podjetje in niso primerni za ocenjevanje ustreznosti minimalnih plač.

Predlog spremembe 6

Člen 5(3)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Države članice se pri svoji oceni ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač glede na splošno raven bruto plač opirajo na okvirne referenčne vrednosti, kot so tiste, ki se običajno uporabljajo na mednarodni ravni .

Države članice so še naprej pristojne za določanje višine zakonsko določenih minimalnih plač. Države članice v vsakem primeru zagotovijo, da so zakonsko določene minimalne plače ustrezne in da se uvede proces konvergence – ki se letno pregleduje – da se čim prej doseže spodnja meja vsaj 60 % bruto mediane nacionalne plače za polni delovni čas in 50 % nacionalne bruto povprečne plače za polni delovni čas.

Obrazložitev

Uskladitev s predlogom spremembe 1 v zvezi z uvodno izjavo 21.

Predlog spremembe 7

Člen 6(1)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Države članice lahko za določene skupine delavcev dovolijo različne ravni zakonsko določene minimalne plače. Te variacije čim bolj omejijo in zagotovijo, da so vse nediskriminatorne, sorazmerne, po potrebi časovno omejene ter objektivno in razumno utemeljene z legitimnim ciljem.	Države članice poskrbijo, da nobena kategorija delavcev ni izključena iz zaščite zakonsko določene minimalne plače.

Obrazložitev

Ne sme biti nikakršnih spodbud, zaradi katerih bi se za določene skupine delavcev določila plača, nižja od zakonsko določene minimalne plače.

Predlog spremembe 8

Člen 6(2)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Države članice lahko z zakonom dovolijo odbitke, s katerimi se plačilo delavcem zniža na raven, ki je nižja od zakonsko določene minimalne plače. Pri tem zagotovijo, da so ti odbitki od zakonsko določenih minimalnih plač potrebni, objektivno utemeljeni in sorazmerni.

Države članice lahko z zakonom dovolijo odbitke – z odobritvijo socialnih prejemkov ali prejemkov v naravi – , s katerimi se plačilo delavcem zniža na raven, ki je nižja od zakonsko določene minimalne plače. Pri tem zagotovijo, da so ti odbitki od zakonsko določenih minimalnih plač potrebni, objektivno utemeljeni in sorazmerni. Države članice zagotovijo, da se napitnine, nadure in druga dodatna plačila izključijo iz izračuna zakonsko določenih minimalnih plač in se izplačajo poleg njih.

Obrazložitev

Obrazložitev je razvidna iz besedila.

Predlog spremembe 9

Člen 9

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Javna naročila

Države članice v skladu z Direktivo 2014/24/EU, Direktivo 2014/25/EU in Direktivo 2014/23/EU sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da gospodarski subjekti pri izvajanju pogodb o javnih naročilih ali koncesijskih pogodb upoštevajo plačila in druge delovne pogoje , določene s kolektivnimi pogodbami za zadevni sektor in geografsko območje, ter zakonsko določene minimalne plače, kjer te obstajajo , in pravico do kolektivnih pogajanj . Države članice zagotovijo tudi, da morajo gospodarski subjekti kot pogoj za oddajo javnih naročil izpolnjevati zahteve glede plač in drugih delovnih pogojev, določenih z zakoni in/ali kolektivnimi pogodbami, spoštovati pravico do kolektivnih pogajanj ter priznavati sindikate in se pogajati z njimi.

Obrazložitev

Obrazložitev je razvidna iz besedila.

II. POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

pozdravlja, da se je Komisija na področju minimalne plače odločila za spremembo usmeritve, v skladu s katero so ustrezne minimalne plače temeljna pravica in ključni element socialnega, pravičnega in trajnostnega tržnega gospodarstva, na katerem temelji evropski notranji trg. Gospodarski, socialni in družbeni stroški plačnega dampinga in razlik v plačah v Evropski uniji daleč presegajo morebitne kratkoročne dobičke podjetij;

pozdravlja, da predlog Komisije omogoča evropske okvirne pogoje za večjo pokritost s kolektivnimi pogajanji ter pravične in ustrezne minimalne plače, ki zlasti preprečujejo revščino zaposlenih; poudarja namen predloga Komisije, da se vzpostavi okvir za ustreznejše minimalne plače in boljši dostop delavcev do zajamčenih minimalnih plač, ki upošteva posebnosti nacionalnih sistemov ter avtonomijo in pogodbeno svobodo socialnih partnerjev. Predlog Komisije upošteva pretekle zahteve OR in ne predstavlja pavšalne rešitve ter temelji na predpostavki, s katero se strinja OR, da so „[d]obro delujoča kolektivna pogajanja in celovite kolektivne pogodbe […] glavna metoda za zagotavljanje poštenih plač in določitev drugih delovnih pogojev, saj delavci in delodajalci svoj sektor in regijo poznajo najbolje“ (1);

ugotavlja, da so do roka 21. januarja 2021 trije od dvajsetih nacionalnih parlamentov, ki so obravnavali predlog Komisije, predložili obrazložena mnenja v okviru mehanizma za nadzor subsidiarnosti;

meni, da se s predlogom Komisije izvajajo evropski cilji spodbujanja socialne in teritorialne kohezije ter preprečevanja izkrivljanja konkurence (člen 3 PEU) ter da je ta nadaljevanje evropskega stebra socialnih pravic (načelo 6) (2) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 31), Evropske socialne listine (člen 4) in Konvencije št. 131 Mednarodne organizacije dela. To je zlasti pomembno za območja, kjer razlike v minimalni plači v EU povzročajo neuravnotežene migracijske tokove znotraj EU, ki lahko destabilizirajo lokalno skupnost in negativno vplivajo na demografsko sliko v regiji izvora;

poudarja, da je navzgor usmerjena konvergenca na področju minimalnih plač izjemno nujna tudi zaradi ugotovitve, da so nizke plače še vedno značilne za zaposlovanje v Evropski uniji. Po ocenah vsak šesti delavec prejema nizko plačo. V mnogih državah članicah v zadnjih letih nizke plače niso rasle skupaj z drugimi plačami, zaradi česar so se povečale razlike v plačah. Delež delavcev, ki jim grozi revščina, se je z 8,3 % leta 2010 povečal na 9,3 % leta 2018. Poleg tega je epidemija COVID-19 negativno vplivala na plače delavcev, zlasti na tiste z najnižjimi dohodki s področja čistilnih storitev, prodaje na drobno, zdravstva, dolgotrajne oskrbe in bivalne oskrbe. To so sektorji, ki so delno ali v celoti v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. V spletni raziskavi Eurofounda za leto 2020 je skoraj 40 % vprašanih v EU svoj finančni položaj ocenilo slabše kot pred pandemijo, skoraj polovica pa jih je navedla, da se njihovo gospodinjstvo ne more preživljati (aprila 2020: 47 %). Poleg tega je med prejemniki minimalne plače 59 % žensk, čeprav predstavljajo 48 % vseh zaposlenih v Evropski uniji. To prispeva k razlikam v plačah in pokojninah med spoloma ter revščini zaposlenih pri ženskah (3). Navzgor usmerjena konvergenca bi tako pripomogla k zmanjšanju revščine zaposlenih ter razlik v plačah in pokojninah med spoloma;

meni, da pravna podlaga, ki jo predlaga Komisija, tj. člen 153 PDEU, v skladu z načelom subsidiarnosti in sodbo Sodišča Evropske unije (C-268/06 Impact, 2008), ne dopušča neposrednega poseganja v določanje plač v Evropski uniji. Predlog Komisije je lahko le proces z opredeljenimi cilji, ki v celoti upošteva obstoječo nacionalno zakonodajo o minimalni plači in vlogo socialnih partnerjev;

opozarja Komisijo, da je za boj proti revščini zaposlenih potreben večplasten pristop. Že analiza Komisije kaže, da je boj proti revščini zaposlenih kompleksen izziv, pri katerem imajo ključno vlogo tudi drugi dejavniki, kot so davčni sistem, izobraževanje, raven socialnih prejemkov, politika zaposlovanja in spremljanje pozitivne zakonodaje. Ta področja so večinoma v pristojnosti držav članic, zato je uspeh evropskega procesa za ustrezne minimalne plače v veliki meri odvisen od pripravljenosti držav članic, da same prilagodijo zadevne parametre;

poudarja, da je Komisija v skladu s členom 154 PDEU pred objavo osnutka izvedla dvostopenjsko posvetovanje s socialnimi partnerji o morebitnih ukrepih EU na področju minimalnih plač. V prvi fazi, med 14. januarjem in 25. februarjem 2020, se je Komisija posvetovala s socialnimi partnerji o potrebi po pobudi o minimalnih plačah in njeni morebitni usmeritvi. V drugi fazi, med 3. junijem in 4. septembrom 2020, se je Komisija posvetovala s socialnimi partnerji o vsebini in izbiri pravnega instrumenta za načrtovani predlog. V predlogu direktive so upoštevani prispevki deležnikov, zlasti pri vprašanju spoštovanja avtonomije socialnih partnerjev. Zato je še posebej pomembno, da Komisija podpre prihodnjo krepitev zmogljivosti in avtonomijo socialnih partnerjev na evropski in nacionalni ravni, saj zakonodaja ni zagotovilo moči socialnih partnerjev. Javno mnenje je bilo pridobljeno tudi prek odgovorov na standardno raziskavo Eurobarometra št. 92 (jesen 2019), ki je vsebovala vprašanja o prednostnih nalogah Evropske unije, vključno v zvezi z minimalnimi plačami;

meni, da dostojna plača presega zgolj izkoreninjenje skrajne revščine. Njen cilj je zagotoviti, da si ljudje lahko privoščijo osnovni življenjski standard ter sodelujejo v družbenem in kulturnem življenju. Je prilagojena okoliščinam, njen namen pa je preseči plačo pod pragom revščine, da se ljudem omogoči izpolnjevanje osnovnih potreb;

10.

poudarja, da so bile na podlagi člena 153(1)(b) PDEU in ob popolnem spoštovanju člena 153(5) že sprejete številne direktive, ki vsebujejo določbe o plači (4);

11.

poudarja, da je treba načelo enakega plačila za enako delo spoštovati v primerih, ko se minimalne plače določijo po sektorjih;

12.

odločno podpira dejstvo, da predlog direktive ne vsebuje nikakršne minimalne uskladitve na socialnem področju, in razume, da predlog vsebuje prepoved poslabšanja položaja, če je raven zaščite v državah članicah višja od zajamčene ravni zaščite v predlagani direktivi (člen 16);

13.

ugotavlja, da Komisija v svojem predlogu direktive o ustreznih minimalnih plačah iz poglavja II direktive o ustreznih minimalnih plačah izvzema države članice, v katerih so plače določene s kolektivnimi pogodbami;

14.

meni, da je evropska dodana vrednost predloga Komisije v tem, da se z njim ustvarja podlaga za dialog z državami članicami, s katerim bi se spodbujala navzgor usmerjena konvergenca na področju minimalnih plač;

15.

poudarja močno regionalno razsežnost vprašanja ustreznih minimalnih plač, ki v predlogu Komisije sicer ni dovolj izrazita. Regionalna razsežnost izhaja iz obstoja regionalnih kolektivnih pogodb, močne soodvisnosti med minimalno plačo ter socialno in teritorialno kohezijo ter dejstva, da so lokalne in regionalne oblasti kot delodajalci nenazadnje odgovorni za oblikovanje plač glede na lokalne in regionalne pogoje;

16.

opozarja na študijo „Poštene minimalne plače – lokalni in regionalni vidik“ (5), ki jo je naročil OR. Zlasti poudarja ugotovitev, da splošna uvedba regionalnih minimalnih plač ni vzdržna zaradi različnih razlogov, med drugim zaradi institucionalnih okvirov, pristojnosti in praks, na podlagi katerih se minimalne plače določajo predvsem na nacionalni ravni. Poudarja tudi, da obstajajo številne možnosti, v okviru katerih lahko lokalne in regionalne oblasti uveljavljajo, spodbujajo in spremljajo minimalne plače;

17.

opozarja, da je število ljudi v mestih in na podeželju, ki so odvisni od minimalne plače, precej različno, in poudarja, da bo za zadostitev zahtevi po konvergenci v smeri ustreznejših minimalnih plač treba poiskati inovativne pristope, s katerimi bi lokalnim in regionalnim oblastem pomagali pridobiti potrebna sredstva za njihove proračune, ki jih je pandemija COVID-19 močno prizadela;

18.

meni, da bi se lahko priprava akcijskih načrtov za spodbujanje kolektivnih pogajanj v državah članicah, navedena v členu 4(2), konkretneje opisala z navedbo morebitnih elementov tovrstnega akcijskega načrta;

19.

načeloma sprašuje, ali bi bilo treba na ravni EU revidirati pojem delavca, uporabljenega v tej direktivi. S sklicevanjem na sodno prakso Sodišča Evropske unije iz leta 1986 (zadeva Lawrie Blum) se ne upošteva pojava novih delovnih razmerij, zlasti prekarnih v platformnem gospodarstvu;

20.

v zvezi z javnim naročanjem želi spomniti na sodbo Sodišča v zadevi C-115/14 (z dne 17. novembra 2015), ki navaja, da pravo Unije ne nasprotuje možnosti, da se ponudnika, ki se noče zavezati, da bo zadevnim delavcem izplačeval zakonsko določeno minimalno plačo, izključi iz postopka oddaje javnega naročila (6);

21.

poudarja, da v predlogu direktive ni izrecno navedeno, da bi bilo mogoče spremljanje izvajanja direktive povezati s procesom evropskega semestra, na primer s prilagoditvijo pregleda socialnih kazalnikov; tej možnosti ni naklonjen, dokler se procesa semestra na splošno ne bo temeljito reformiralo v smeri večje preglednosti, demokratičnega upravljanja (vključitve Evropskega parlamenta) ter partnerske vključitve lokalnih in regionalnih oblasti ter socialnih partnerjev;

22.

meni, da bi moral proces konvergence v smeri bolj pravičnih minimalnih plač sovpadati s pripravo predloga Komisije za ukrepe za preglednost plač, kar bi bilo med drugim tudi pomembno sredstvo za odpravo razlike v plačilu med spoloma in preprečevanje diskriminatornih praks na podlagi rase, prepričanja, starosti, invalidnosti ali spolne usmerjenosti (7).

V Bruslju, 19. marca 2021

Predsednik Evropskega odbora regij

Apostolos TZITZIKOSTAS

(1) Glej točko 31 mnenja OR Močna socialna Evropa za pravičen prehod (poročevalka Anne Karjalainen) (UL C 440, 18.12.2020, str. 42).

(2) 6. Plače: Delavci imajo pravico do poštene plače, ki zagotavlja dostojen življenjski standard. Zagotovijo se primerne minimalne plače, ki glede na nacionalne gospodarske in socialne razmere omogočajo izpolnjevanje potreb delavcev in njihovih družin ter hkrati zagotavljajo dostop do zaposlitve in motivacijo za iskanje dela. Preprečuje se revščina zaposlenih.

Plače se določijo na pregleden in predvidljiv način v skladu z nacionalnimi praksami in ob spoštovanju avtonomnosti socialnih partnerjev.

(3) Eurofound (2017), In-work poverty in the EU (Revščina zaposlenih v EU), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(4) Glej med drugim (1) Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L 204, 26.7.2006, str. 23), (2) Direktivo 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL L 283, 28.10.2008, str. 36) in (3) Direktivo (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU (UL L 188, 12.7.2019, str. 79).

(5) https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/6f084eaa-879e-11eb-ac4c-01aa75ed71a1/language-en

(6) Ugotovljeno je bilo, da je zakonodaja regionalne enote države članice, ki ponudnikom in njihovim podizvajalcem nalaga, da se zavežejo, da bodo osebju, ki opravlja storitve, ki so predmet javnega naročila, plačali minimalno plačo, v skladu s pravom EU.

(7) Glej točko 32 mnenja OR z dne 14. oktrobra 2020„Močna socialna Evropa za pravičen prehod“ (poročevalka Anne Karjalainen).