Mnenje Evropskega odbora regij – Izkušnje in spoznanja regij in mest med krizo zaradi COVID-19

(2021/C 300/09)

Poročevalka:

Joke SCHAUVLIEGE (BE/EPP), podpredsednica flamskega parlamenta

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Uvodne ugotovitve

ugotavlja, da se je bilo treba na zdravstveno krizo zaradi COVID-19 odzvati z obsežnimi in celovitimi ukrepi, pri tem pa poleg nacionalnih razmer upoštevati tudi mednarodne in čezmejne razmere ter lokalne in regionalne potrebe;

potrjuje svojo zavezanost tesnemu sodelovanju z evropskimi mesti in regijami ter njihovimi mrežami, državami članicami, institucijami EU in mednarodnimi organizacijami, da bi ocenili izkušnje, ki so bile pri obvladovanju krize zaradi COVID-19 in okrevanju po njej pridobljene na vseh ravneh upravljanja, ter tako izboljšali zmogljivosti EU za odzivanje na prihodnje pandemije in druge vrste kriz;

ugotavlja, da se pri tem ne sme podcenjevati vloga lokalnih in regionalnih oblasti. Njihova prednost je bližina državljanom, zaradi česar razumejo lokalne potrebe, prav tako pa so prvi akterji pri odzivanju na razmere. Pri omogočanju stikov z državljani in zagotavljanju storitev zanje pa imajo zelo pomembno vlogo tudi različne oblike udeležbe civilne družbe;

opozarja na dejstvo, da imajo lokalne in regionalne oblasti v 19 od 27 držav članic primarno in/ali izključno odgovornost na področju javnega zdravja;

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti bile in so še vedno v prvih vrstah boja proti pandemiji, saj se kot raven, ki je najbližja državljanom, odzivajo na izredne zdravstvene, socialne in gospodarske razmere, ki vplivajo na njihove skupnosti, in vodijo našo družbo k trajnostnemu in odpornemu okrevanju;

je prepričan, da je za zagotovitev skladnega in učinkovitega odziva na prihodnje krize potrebno večje usklajevanje med vsemi ravnmi upravljanja. To ne velja le za področja, kot so nabava medicinske opreme, temveč tudi za čezmejne ureditve, zaprtje meja in gibanje ljudi, ekonomsko podporo ter izmenjavo informacij in predvidevanje, ki omogočata boljšo pripravljenost;

je prav tako prepričan, da bi bilo treba na konferenci o prihodnosti Evrope spregovoriti o vprašanju poglobitve pristojnosti EU na področju zdravja (člen 168 PDEU), da bi izboljšali usklajevanje, sodelovanje in učinkovitost odziva na prihodnje grožnje za zdravje. Razviti je treba okrepljeno evropsko sodelovanje ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

poudarja, da so obmejne regije zaradi svojih značilnosti med pandemijo še posebej močno prizadete. Nejasnost ukrepov v sosednjih državah povzroča precejšnjo negotovost ter neprijetnosti za prebivalce in podjetnike na obmejnih območjih. Zato je potrebnega več posvetovanja, denimo o zapiranju meja, omejevanju prostega gibanja ljudi, podpornih gospodarskih ukrepih in drugih predpisih. Obmejne regije so pravzaprav lahko preizkuševališča boljšega evropskega pristopa;

pozdravlja sprejete ukrepe in nove predloge Evropske unije za boj proti COVID-19 in podporo okrevanju po krizi po vsej EU; predlaga, da se njihova učinkovitost na terenu temeljito oceni na podlagi izkušenj podeželskih območij ter mest in regij;

10.

je seznanjen z barometrom regij in mest Odbora regij za leto 2020 (1), ki vsebuje podrobne dokaze o vplivu pandemije COVID-19 na lokalno in regionalno raven ter predstavlja konkretne primere najboljše prakse in izzive, s katerimi se srečujejo mesta in regije, med njimi tudi podeželska območja in manj razvite regije;

11.

poziva evropske institucije in nacionalne vlade, naj lokalne in regionalne oblasti vključijo v pripravo načrtov za okrevanje in odpornost v zvezi s COVID-19 in morebitnimi prihodnjimi pandemijami tako na nacionalni ravni kot na ravni EU; je prepričan, da je za učinkovitost teh ukrepov potrebna lokalna in regionalna razsežnost;

Kriza, ki vpliva na regionalne zdravstvene sisteme

12.

poudarja pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti na področju javnega zdravja v številnih državah članicah; pozdravlja ukrepe, ki so jih sprejele občine, mesta in regije pri varovanju zdravja svojih državljanov, upravljanju osnovnih zdravstvenih storitev, podpiranju zdravstvenih delavcev in vlaganju v zdravstvene sisteme na svojem ozemlju, pri čemer tesno sodelujejo s civilno družbo in drugimi akterji ter so v teh izrednih zdravstvenih razmerah pod velikim pritiskom;

13.

je prepričan, da morajo biti v zvezi z ustanovitvijo prihodnje evropske zdravstvene unije in napovedano razpravo o zdravstvenih pristojnostih v okviru konference o prihodnosti EU lokalne in regionalne oblasti vključene v pogovore o krepitvi pristojnosti EU na področju zdravja v skladu z načelom subsidiarnosti;

14.

opozarja na obstoječe regionalne razlike v zdravstvenih sistemih in ozka grla, kar zadeva pripravljenost na izredne razmere, kot je pokazal barometer regij in mest Odbora regij za leto 2020; poziva nacionalne vlade in institucije EU, naj na podlagi nedavnih izkušenj mest in regij na terenu sprejmejo ukrepe za zmanjšanje teh razlik. Evropski semester bi moral ustrezneje obravnavati izjemen pomen javnih naložb v zdravstvene sisteme;

15.

poudarja, da bi morali poročanje na ravni EU o uspešnosti zdravstvenega varstva in podatki, ki bi omogočali večjo pripravljenost, vključevati lokalno in regionalno razsežnost ter ne bi smeli temeljiti le na podatkih z nacionalne ravni. To je zlasti pomembno za ohranitev prostega gibanja posameznikov, zlasti čezmejnih delavcev, na območjih, kjer je širjenje virusa pod nadzorom;

16.

poziva k močni in okrepljeni strategiji EU za cepljenje, ki bo izkazovala solidarnost. Zaradi kakovosti in varnosti je pomembno, da se ohrani skupni postopek preskrbe s cepivi proti COVID-19 v EU; poudarja, da bi morala EU ohraniti in zaščititi skupni trg za cepiva in zaščitno opremo. Nobena država ne bi smela imeti možnosti, da ustavi dobavo ali podpiše lastne pogodbe s proizvajalci cepiv. Pomembno je, da so sporazumi, podpisani na ravni EU, pregledni in da nalagajo jasne zahteve glede dostave cepiv, saj EU veliko sredstev porabi za razvojne in proizvodne zmogljivosti;

17.

je prepričan, da mora EU odpraviti pomanjkanje in zmanjšati odvisnost od tretjih držav ter spodbuditi države članice in podjetja, da preselijo proizvodnjo nekaterih zdravil, kritičnih snovi, tudi cepiv, in zaščitne opreme nazaj na evropska tla, da bi zagotovili strateško avtonomijo EU ter povečali njeno pripravljenost in odpornost v običajnih razmerah in v primeru krize;

18.

je prepričan, da morajo evropske regije nujno zbirati visokokakovostne in varne podatke, povezane z zdravstvenimi, biografskimi in socialno-ekonomskimi dejavniki prebivalstva, da bi prepoznali ranljive skupine in zagotovili učinkovite zdravstvene politike. To je treba ustrezno in trajnostno financirati;

19.

poudarja, da bodo morale vse ravni vlagati v usposabljanje in odpornost lokalne zdravstvene delovne sile, zlasti na območjih z večjimi primanjkljaji na tem področju, in to proračunsko upravičiti;

20.

poudarja, da bi moralo biti čezmejno sodelovanje del vseh načrtov za izredne razmere. Evropa mora povečati solidarnost med državami članicami in regijami ter uvesti pristope od spodaj navzgor. Sodelovati mora tudi z najbolj prikrajšanimi na mednarodni ravni, saj se je izkazalo, da se lahko iz zdravstvene krize rešimo samo skupaj. Skupne naložbe so lahko veliko učinkovitejše, kot se je jasno pokazalo na področju zdravja, ko so regije in države prevzele paciente z druge strani meje. Poleg tega bi nakup zaščitne opreme in skupni pristop k zbiranju znanja in raziskavam o vseh temah, povezanih s pandemijo, zagotovila veliko dodano vrednost; Evropa mora povečati in zaščititi svojo raziskovalno pobudo in domačo proizvodnjo cepiv, materiala in opreme, povezane s to in morebitnimi prihodnjimi pandemijami, ter si prizadevati za samozadostnost in neodvisnost od tujega trga;

21.

poziva k ukrepom za povečanje verodostojnosti, odgovornosti in vzajemnega spoštovanja med različnimi ravnmi upravljanja s pravilno porazdelitvijo odgovornosti med njimi in zagotavljanjem dobrega komuniciranja; boljše usklajevanje med ravnmi politike v formalnem in neformalnem okolju bi lahko dosegli z vzpostavitvijo učinkovitih delovnih skupin, ki bi vključevale nacionalno, regionalno in lokalno raven, in z ustrezno podporo lokalnim akterjem, tako finančno kot z vidika okvirov in smernic;

22.

je prepričan, da morajo evropske regije izvesti posebno oceno učinka pandemije na duševno zdravje prebivalstva na splošno in zlasti najranljivejših skupin, povečati naložbe v skrb za duševno zdravje ter pripraviti strategije za zaščito otrok in mladostnikov v okviru zdravstvene krize;

Učinki pandemije na podeželska območja

23.

poudarja, da je pandemija zaostrila številne znane težave na podeželju ter ponovno opozorila na ranljivost teh regij; hkrati poudarja, da so imela podeželska območja, zlasti kmetje, ključno vlogo pri krepitvi odpornosti evropskih prehranskih sistemov med pandemijo; če želimo, da bodo kmetje še naprej v obilju zagotavljali cenovno ugodno in dostopno hrano v Evropi, bodo potrebovali pomoč pri blaženju sedanjih in prihodnjih groženj. Pri tem bi lahko imele bistveno vlogo najnovejše metode in tehnologije kmetovanja;

24.

poudarja, da se politika na splošno oblikuje z vidika mest in mestnih območij in ni vedno dobro prilagojena različnim razmeram, potrebam in priložnostim podeželskih območij, zato poziva Evropsko komisijo, naj sprejme ukrepe za boljše upoštevanje podeželskega okolja; ugotavlja, da sedaj obstaja tveganje, da bi se načrt za okrevanje in druge politike EU zaradi izrednih kriznih razmer izvajali na način, ki bi bil ugodnejši za mesta in mestna območja. Če regije ne bodo vključene v pripravo in izvajanje načrta za okrevanje, nekatere potrebe in priložnosti podeželskih območij ne bodo upoštevane. Ob tem je treba poudariti, da podeželska politika ne zajema zgolj kmetijske politike, temveč vključuje tudi socialno politiko in politiko zagotavljanja storitev za podeželska območja, ki so pogosto drugotnega pomena z vidika proizvodnje, a glavnega pomena z vidika okolja, krajine in varstva biotske raznovrstnosti. Več pozornosti je treba nameniti razvoju podjetij, storitvam, inovacijam, varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst in krajine ter dostopnosti na podeželskih območjih;

25.

pozdravlja posvetovanje Evropske komisije o novi dolgoročni viziji za podeželska območja; poudarja, da je pri spopadanju z različnimi izzivi pomembno, da Evropska komisija določi posebne cilje in kazalnike zanje. Da bi se izognili vzporednim sistemom, bi morali biti ti cilji in kazalniki del spremljanja in razvoja v okviru regionalnega razvoja. S tem bi postal ta dokument manj prostovoljne narave, države članice in oblikovalce politik pa bi spodbudil k razmisleku o tem, kako najbolje doseči cilje. Na podlagi poročil različnih držav članic o posebnih ciljih in kazalnikih bi bilo mogoče spremljati napredek in po potrebi zagotoviti dodaten proračun ali podporo. Konkretni primeri so:

—	digitalni prehod – cilji glede infrastrukture za hitri internet, prilagojen pristop za pametne vasi/podeželje, cilji glede digitalnih znanj in spretnosti,

—	kakovost in zagotavljanje zdravstvenih storitev, izobraževanja, usposabljanja, namenjenega pridobivanju znanj in spretnosti, ter širokopasovnih povezav,

—	pristop k zagotavljanju dobrega počutja s socialnega in okoljskega vidika na podlagi terenskega dela z dejavnim odkrivanjem in izpolnjevanjem potreb prebivalstva;

26.

ugotavlja, da pandemija ni nujno imela le negativnih posledic za podeželska območja. Delo na daljavo bo verjetno imelo dolgoročne posledice za trg dela, saj podjetja in zaposleni vidijo nove priložnosti za delo zunaj mest. Če so podeželska območja povezana s hitrimi širokopasovnimi povezavami in lahko ponudijo tudi ključne javne storitve, je še toliko bolj verjetno, da jih bodo ljudje izbrali kot kraj bivanja;

27.

je prepričan, da lahko hkratni digitalni in zeleni prehod omogočata podporo oživitvi podeželja;

28.

opozarja na bistveno vlogo žensk na podeželju, ki so med pandemijo prevzele odgovornost za skrb za okolje in ljudi. Vztrajno opozarja Evropsko komisijo, da mora vsaka politika, namenjena podeželju, vključevati vidik spola;

29.

poudarja, da je v hitro spreminjajočih se razmerah pomanjkanje informacij, ki bi omogočale informirane odločitve, še bolj očitno. K reševanju tega izziva lahko pripomore izmenjava podatkov med regijami in državami članicami, za kar je treba vzpostaviti nekatere tehnologije in infrastrukturo. K hitremu dostopu do podatkov lahko pripomorejo tudi platforme za izmenjavo podatkov. Obstoječe sisteme je mogoče prilagoditi na podlagi novih informacij. To velja za zdravstveni sektor, vendar je zelo koristno tudi za druge sisteme, na katere so močno vplivali logistični izzivi, spremembe v delovni sili itd. Nujno je treba ustvariti nove oblike usklajevanja v dobavnih verigah (materiali, naravni viri, ravnanje z odpadki itd.), obnoviti kmetijsko-živilsko verigo in razviti bolj krožne in povezave načine razmišljanja;

30.

poudarja, da je prožnost pri uporabi nedodeljenih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, namenjenih reševanju s pandemijo povezanih likvidnostnih težav kmetov ter malih in srednjih podjetij na podeželskih območjih, koristila državam članicam, ki so imele nizko stopnjo črpanja teh sredstev, medtem ko države članice, ki so dodeljena sredstva že porabile, tega ukrepa niso mogle izkoristiti (2);

31.

priporoča naložbe v krepitev lokalnih in globalnih verig preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, s poudarkom na trajnostni proizvodnji, krožnih verigah in po možnosti ohranjanju lokalne vrednosti. Z vidika odpornosti se zdi, da poudarjanje raznolikosti dobaviteljev in strank ter ustvarjanje varoval, rezerv in presežkov v dobavnih verigah veliko obetata, vendar so za posamezna podjetja to lahko dragi ukrepi;

32.

meni, da bi pandemijo lahko videli kot priložnost za pospešitev zelenega prehoda na podeželskih območjih, na primer z uporabo lokalnih ali regionalnih prehranskih sistemov in hitrejšim uresničevanjem kvantitativnih ciljev strategije „od vil do vilic“ in splošneje ciljev evropskega zelenega dogovora, pod pogojem, da se s tem ne bo zmanjšala ekonomska varnost evropskih kmetov in podjetij;

33.

ugotavlja, da Evropska komisija predlaga oceno odpornosti prehranskega sistema in oblikovanje kriznega načrta za zagotavljanje preskrbe s hrano in prehranske varnosti v času krize. V okviru načrta bo vzpostavljen mehanizem za odzivanje na prehransko krizo, ki ga bo usklajevala Evropska komisija in bo vključeval države članice. Zajemal bo več sektorjev (med njimi kmetijstvo, ribištvo, varnost hrane, delovno silo, zdravje in promet, alternativne energije in kmetijstvo za energijo), odvisno od narave krize. Pomembno bo zagotoviti, da bodo k mehanizmu lahko prispevale lokalne in regionalne oblasti na podeželju;

34.

podpira ustvarjanje novih priložnosti za državljansko udeležbo v sodelovanju z organizacijami javnega in zasebnega sektorja ter krepitev vloge skupnosti pri soustvarjanju rešitev za sodobne probleme v mestih in na podeželju, na primer z oblikovanjem skupnosti podeželskih in mestnih območij;

35.

poudarja vlogo, ki so jo med pandemijo v podeželskih skupnostih imeli solidarnostne mreže in sodelovalno gospodarstvo, pa tudi povezovanje podeželskih in mestnih območij;

36.

je prepričan, da je za reševanje izzivov krize zaradi COVID-19 na podeželskih območjih koristno podpreti in okrepiti pobudo LEADER ter v vseh državah članicah opozoriti na razvoj ustreznih dejavnosti skupnosti in podjetij, se oddaljiti od ozke osredotočenosti na kmetijstvo in preučiti koncept pametnih vasi kot načina za doseganje večje prožnosti. Upravne zahteve je treba prilagoditi tako, da lahko v programu sodelujejo tudi prostovoljci ali skupine prebivalcev. Potreben bo tudi prožnejši pristop od spodaj navzgor pri iskanju ravnovesja med izpolnjevanjem kratkoročnih potreb lokalnega prebivalstva in uvajanjem inovacij na lokalni ravni. To je na primer mogoče doseči s povezovanjem lokalnih akcijskih skupin z mrežami inovatorjev;

37.

poudarja, da je učinkovita krizna rezerva v kmetijstvu nedvomno bistveni del nabora orodij za odzivanje na morebitne prihodnje izredne razmere zaradi pandemije in da jo je treba ustrezno in trajnostno financirati;

38.

poziva, naj lokalne in regionalne oblasti, tudi tiste v najbolj oddaljenih regijah, sodelujejo pri oblikovanju novih instrumentov EU, kot so načrti za okrevanje Next Generation EU in mehanizem za odzivanje na prehranske krize, ki ga je Komisija predlagala v strategiji „od vil do vilic“;

39.

poudarja, da je instrument operativnih skupin evropskega partnerstva za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti (EIP-AGRI) dobro orodje za podpiranje inovacij v kmetijstvu. Podoben mehanizem bi bilo treba uvesti za spodbujanje inovacij na podeželju zunaj kmetijskega sektorja. Pristop bi moral vključevati vse ustrezne akterje s poznavanjem specifičnih podeželskih izzivov in strokovnim znanjem o njih ter podpirati oblikovanje mrež posrednikov znanja za inovacije na podeželskih območjih, na primer v zvezi s temami, kot sta zdravje ali izobraževanje;

40.

poudarja pomen regionalne ravni pri prepoznavanju kritičnih točk v prehranskih sistemih, da bi izboljšali razumevanje lokalnih prehranskih sistemov in tako bolje izkoristili zmogljivosti lokalnih akterjev; poudarja, da je treba lokalne prehranske sisteme obravnavati celostno, ne le z osredotočanjem na kratke dobavne verige, temveč tudi z vključevanjem velikih trgovcev na drobno, na primer s spodbujanjem supermarketov k izmenjavi informacij in podatkov o hrani, ki izvira iz regije in zunaj nje; poudarja, da je treba razviti lokalne prehranske strategije in izkoristiti krizo kot priložnost za bolj trajnostno obnovo proizvodnih procesov; podpira ukrepe za približevanje proizvodnje hrane območjem ter vključevanje mest in podeželskih območij v upravljanje preskrbe s hrano;

Priporočila o shemah Evropske komisije za pomoč podeželju med krizo

41.

ugotavlja, da je EU nacionalnim vladam omogočila podporo na dva načina. Prvič, vzpostavila je nov instrument SURE za zagotovitev do 100 milijard EUR posojil državam, podprtih z jamstvi, ki jih zagotovijo države članice. Kmetje, živilskopredelovalna podjetja in druga podeželska podjetja, na primer tista v gostinskem sektorju, imajo koristi od teh shem, saj zagotavljajo, da delavci prejemajo dohodek in da podjetja obdržijo svoje zaposlene. Drugič, omilila je pogoje in pragove za države članice pri zagotavljanju državne pomoči prizadetim podjetjem. Slednje je bilo izredno pomembno, saj so lahko kmetje in ribiči med pandemijo prejeli več milijard eurov podpore;

42.

poudarja, da sta bila poenostavitev čezmejnega gibanja sezonskih delavcev in kmetijskih proizvodov dva neposredna ukrepa, ki sta bila sprejeta na ravni EU za preprečevanje motenj v agroživilskih dobavnih verigah. Dolgoročno bi bilo treba za zagotovitev prehranske varnosti v Evropi učinkoviteje razviti teritorialni prehranski sistem; poudarja, da bi bila za razvoj kratkih in lokalnih verig preskrbe s hrano morda potrebna revizija pravil o konkurenci;

43.

meni, da je treba politiko razvoja podeželja priznati kot samostojno področje politike ob kmetijski politiki ter jo izrecno uskladiti z regionalno politiko in jo vanjo vključiti. Razvoj podeželja obsega več kot kmetijsko podjetništvo in gospodarjenje s kmetijskimi površinami, saj vsebuje tudi ukrepe za spodbujanje širšega gospodarskega razvoja, turizma, storitev na podeželju, širokopasovnih povezav, dostopnosti in komunikacije, ki morajo postati bistveni elementi politike razvoja podeželja;

44.

predlaga, da se preučijo ukrepi za povečanje prožnosti proračuna EU. Na primer, koristnost enotnega instrumenta za rezervo bi se izboljšala, če bi bila odpravljena zahteva, da je treba zneske, mobilizirane nad zadevnimi letnimi zgornjimi mejami, izravnati z ustrezno razliko do zgornje meje za tekoče ali prihodnja leta. Druga možnost bi bila povečanje največjega dovoljenega obsega instrumenta prilagodljivosti;

45.

46.

ugotavlja, da je bil ključni element odziva EU na krizo zaradi COVID-19 omogočiti nacionalne odzive. To je bilo doseženo s prožnostjo na področju konkurence in zlasti pri pravilih o državni pomoči. Prožnost slednjih je imela ključno vlogo pri opredelitvi manevrskega prostora javnih organov za podpiranje podjetij in gospodinjstev ter s tem njihovih zmožnosti blaženja posledic sedanje pandemije; predlaga skrbno spremljanje podpore nacionalnih vlad, da se prepreči izkrivljanje med državami članicami;

47.

meni, da bi bilo treba v državah članicah vzpostaviti mehanizem za sodelovanje v dialogih o politikah med vsemi ustreznimi deležniki (med drugimi med regionalnimi organi, podjetniki in civilno družbo). Zlasti za lokalne in regionalne oblasti je bistveno, da se njihove potrebe po naložbah, tudi na podeželskih območjih, v celoti upoštevajo v načrtih držav članic za okrevanje;

48.

priporoča naložbe v krepitev lokalnih in globalnih verig preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Z vidika odpornosti je treba regulirati trge, okrepiti položaj kmetov v odnosu do drugih deležnikov v sektorju, spremeniti pravila mednarodne trgovine s kmetijskimi proizvodi, da bi okrepili pravičnost in solidarnost v trgovinskih odnosih, ter razviti teritorialne prehranske sisteme;

Nepredviden pritisk na lokalne in regionalne javne finance

49.

poudarja, da je izvajanje različnih izrednih ukrepov zelo vplivalo na javne finance in lokalno in regionalno gospodarstvo, organizacijo javnih storitev ter delovanje lokalnih in regionalnih oblasti, tako kratkoročno kot dolgoročno. Hkrati se lokalne in regionalne oblasti soočajo s povečanim povpraševanjem po zdravstvenih, sanitarnih in socialnih storitvah za državljane, javnem prevozu, izobraževanju in drugih javnih storitvah, pa tudi po gospodarskih spodbudah za lokalna podjetja in izvajanju ukrepov za doseganje trajnostnosti in podnebne nevtralnosti;

50.

poziva k povečanju sredstev za lokalne in regionalne oblasti iz državnih sredstev in Evropske unije, da bi okrepili njihove sisteme zdravstvenega varstva in oskrbe ter sedanjo in dolgoročno pripravljenost na izredne razmere;

51.

opozarja, da podjetja na podeželju potrebujejo dostop do posojil in lastniškega kapitala. Banke zapuščajo podeželje, fizične pisarne pa se spreminjajo v virtualne. Z vlaganjem v tvegani kapital lahko EU zagotovi dostopnost, da bodo imela podjetja na podeželskih območjih enake možnosti za razvoj kot tista na gosto poseljenih območjih;

52.

poziva evropske institucije, naj zagotovijo zadostno jasnost glede medsebojnega delovanja različnih novih mehanizmov financiranja, vključno z instrumentom za okrevanje in odpornost, ter obstoječih nacionalnih shem in shem EU, da bi se izognili dodatni zapletenosti in potencialno nizki stopnji črpanja na lokalni in regionalni ravni (3); spodbuja države članice in Evropsko komisijo, naj v splošna prizadevanja za okrevanje bolj vključijo lokalne in regionalne oblasti. Njihova vloga v ospredju boja proti pandemiji, pri javnih naložbah in pri teh dveh prehodih mora biti del osrednjega načrta za okrevanje;

53.

opozarja na ugotovitve iz svojega nedavnega poročila o izvajanju državne pomoči; ugotavlja, da sedanji načrti in okvir regionalne državne pomoči ne upoštevajo dovolj dejanskih razmer v regijah EU zaradi novih izzivov, ki izhajajo iz pandemije COVID-19, ter njenih kratko- in srednjeročnih gospodarskih učinkov; poudarja, da izkušnje na terenu kažejo na potrebo po prožnejših pristopih in instrumentih, ki bi javnim organom pomagali učinkovito obravnavati posledice na regionalni in lokalni ravni;

54.

poudarja, da bi bilo treba okrepiti socialne naložbe kot ključno prednostno nalogo za pravično, enakopravno in vključujoče okrevanje s poudarkom na dostopni socialni infrastrukturi in socialnih storitvah na lokalni in regionalni ravni za povečanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter z ustrezno kombinacijo politik in finančnimi sredstvi za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in agende ciljev trajnostnega razvoja. V zvezi s tem je treba nadalje spodbujati digitalni prehod in socialne inovacije;

55.

poudarja, da bi moral biti načrt EU za okrevanje usmerjen v okolju prijazen in trajnosten razvoj, ki je zelo pomemben tako za ljudi kot za okolje in bo privedel do novega, običajnega okrevanja. Pandemija je pokazala potrebo po bolj zeleni infrastrukturi, podnebju prijazni mobilnosti in trajnostnem turizmu;

Priporočila v zvezi s pravili o državni pomoči

56.

poudarja, da za nekatere države članice obsežna državna pomoč pomeni povečanje javnofinančnega primanjkljaja in ravni javnega dolga v času zmanjšanih davčnih prihodkov in višjih izplačil nadomestil za brezposelnost. To bi lahko bilo posebej tvegano zlasti za tiste države članice, ki jih je pandemija še posebej prizadela in so tudi največja gospodarstva evroobmočja. Po drugi strani pa lahko strah pred naraščanjem ravni dolga povzroči, da nekatere države članice odložijo naložbe ali porabo v ključnih sektorjih za okrevanje, kar bo najverjetneje povzročilo tudi povečanje gospodarskih razlik na enotnem trgu;

57.

ozavešča o dejstvu, da lahko prekomerna in zelo stroga pravila in pogoji pri nadzoru Komisije ovirajo sposobnosti javnih organov, da bi učinkovito izpolnjevali svojo vlogo pri vseh teh nalogah, po drugi strani pa zelo široka prožnost državne pomoči prinaša tveganje, da bi se regionalne neenakosti znotraj EU še povečale. Zdi se, da nova realnost po pandemiji koronavirusa vse deležnike zavezuje, da ponovno opredelijo pravo ravnovesje med obema omejitvama;

58.

pozdravlja podaljšanje začasnega okvira za državno pomoč do decembra 2021. Če bo po poletju prišlo do novega izbruha ali ponovne uvedbe ukrepov za omejitev gibanja, bo gospodarska škoda še veliko večja, izredna začasna podpora pa bo še bolj potrebna, in to za daljše obdobje, da se prepreči propad sicer trdnih podjetij. Zato bi si bilo treba prizadevati za podaljšanje začasnega okvira do konca pandemije koronavirusa, zlasti v regijah, ki jih je kriza najbolj prizadela;

59.

poudarja, da je treba prilagoditi različna pravila. Opozoriti je na primer treba, da je poleg nedavne spremembe uredbe o splošnih skupinskih izjemah v zvezi s podjetji v težavah potrebno prožnejše merilo za takšna podjetja, zlasti zagonska podjetja in podjetja v razširitveni fazi, za katera so pogosto značilni redni krogi financiranja in tako tehnično postanejo podjetja v težavah, četudi so sama po sebi trdna in hitro rastoča. Zato je nujna večja prožnost v zvezi z režimom de minimis, zaželeno pa bi bilo, da se področje uporabe Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 (4) dopolni tako, da se poleg pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče (člen 50), zagotovi tudi pomoč za povrnitev škode ob dogodkih, povezanih s pandemijo. Prilagoditev pravil o kumulaciji bi bila koristna, saj je treba v okoliščinah, kot so sedanje, dovoliti kumulacijo pomoči v okviru sistema de minimis ali na podlagi uredbe o splošnih skupinskih izjemah s pomočjo, dodeljeno na podlagi začasnega okvira, ob upoštevanju njene intenzivnosti, tudi pri teh upravičenih stroških;

60.

podpira prenos dokaznega bremena tako, da morata pritožnik in/ali Evropska komisija dokazati, da lokalna storitev ogroža trgovino znotraj Skupnosti. Trdi se, da bi dokazno breme na Komisiji povečalo pravno varnost in pripravljenost za ukrepanje lokalnih nosilcev odločanja ter zmanjšalo število pritožb. Nadalje je rečeno, da je treba nujno spremeniti sedanje stanje, saj je pri veliko ukrepih izterjava sredstev kot nekakšen Damoklejev meč, ko posamezni upravičenci do pomoči ne morejo zagotoviti obsežnih dokazov. V zvezi s tem bi bilo tudi koristno razširiti merilo škode za trgovino ali podrobneje opredeliti izraz „lokalno“.

61.

ugotavlja, da se regije in mesta soočajo z novo realnostjo, ki jo zaznamujejo socialno-ekonomski izzivi, ki jih je povzročila pandemija COVID-19. Ta nova realnost zahteva prožnejše politične pristope in instrumente, ki javnim organom pomagajo učinkovito obravnavati posledice na regionalni in lokalni ravni. Glede na omenjeno sedanji načrti regionalne pomoči (programsko obdobje 2014–2020) ne obravnavajo v ustrezni meri dejanskih razmer v regijah EU, saj so se pojavili novi izzivi, ki izhajajo iz pandemije, ter njenih kratko- in srednjeročnih gospodarskih učinkov. Podobno bi bilo treba povečati/razširiti skupno pokritost prebivalstva, najvišje dovoljene ravni pomoči in vrsto naložb, predvidenih v okviru regionalne državne pomoči, da bi se tako odzvali na nove socialno-ekonomske izzive v regijah EU, ki so posledica pandemije;

62.

opozarja, da lahko načrti regionalne pomoči, ki jih je treba sprejeti pred koncem leta 2021 in ki se pripravljajo na podlagi statističnih podatkov iz časa pred letom 2020, otežijo gospodarsko okrevanje najbolj prikrajšanih regij, dokler leta 2024 ne bo sprejet vmesni pregled. Ker se načrti pripravljajo na podlagi statističnih podatkov izpred leta 2020, ne bodo točno odražali gospodarskega položaja regij iz točk (a) in (c) ter lahko povzročijo težave pri njihovem gospodarskem okrevanju, saj se zaradi spremembe ocen nekaterih regij zmanjšuje največja dovoljena intenzivnost pomoči ali pa so določene nekatere omejitve pri dodeljevanju pomoči velikim podjetjem. Odbor regij zato poziva Evropsko komisijo, naj to dejstvo upošteva in poleg vmesnega pregleda v letu 2024 sprejme še druge ukrepe, da najbolj prikrajšane regije iz točk (a) in (c) ne bodo oškodovane zaradi sprememb njihove ocene, ki bi jim otežile okrevanje;

63.

priznava, da je treba oceniti vpliv pandemije na regionalni ravni, da bi se to odražalo v načrtih regionalne pomoči z vmesnim pregledom leta 2024. Podobno je treba oceniti tudi večje ekonomske neenakosti in nepošteno porazdelitev koristi enotnega trga, ki so posledica asimetričnih državnih posegov po EU. Sicer obstaja tveganje, da nekateri državljani/države članice morda ne bodo več odobravali enotnega trga, katerega koristi so neenakomerno porazdeljene. Zato bi bilo koristno, če bi Komisija, ki ima nadzor nad temi ukrepi in zneski, opravila analizo njihovega vpliva na enotni trg in regionalne neenakosti. To bi prispevalo k oblikovanju politik in zagotovilo boljše ciljno usmerjanje vseh ustreznih politik EU v skladu s posebnimi potrebami območij EU;

64.

meni, da splošna načela zakonodaje o državni pomoči, kot je spodbujevalni učinek, ne smejo postati ovira za uporabo skladov EU za okrevanje. V zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj upošteva, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če ima enega ali več naslednjih rezultatov: znatno povečanje obsega projekta ali dejavnosti, znatno povečanje geografskega dosega projekta ali dejavnosti, znatno povečanje zneska, ki ga upravičenec vloži v projekt ali dejavnost, ali znatno pospešitev izvajanja projekta ali dejavnosti;

65.

ugotavlja, da je izvajanje pravil o državni pomoči neločljivo povezano z uporabo instrumentov kohezijske politike. Priporočeno je bilo tudi, da se uporaba poenostavljenega obračunavanja stroškov iz uredbe o splošnih skupinskih izjemah prenese tudi v smernice o regionalni pomoči in se ne omeji zgolj na dejavnosti, ki se sofinancirajo iz skladov ESI. Te določbe ponujajo zanimiv kompromis med potrebnim spremljanjem javnih sredstev ter razumnim in obvladljivim upravnim bremenom. Poleg tega so bile določbe o prerazporeditvi, zlasti tiste, ki se nanašajo na kohezijsko politiko, opredeljene kot premalo natančne in nejasne. Predlog, da se izjeme glede državne pomoči odobrijo neposredno v povezavi z odobritvijo operativnih programov, kaže na tesno povezavo med pravili konkurence in kohezijske politike;

Podpora digitalnemu prehodu na podeželskih območjih

66.

je seznanjen z ugotovitvami barometra regij in mest Odbora regija za leto 2020 (5), da bi lahko nove digitalne rešitve, ki so jih lokalne in regionalne oblasti sprejele v odzivu na krizo zaradi COVID-19, okrepile sedanji digitalni prehod, vendar bi lahko tudi povečale digitalni razkorak, med drugim med podeželskimi in mestnimi območji;

67.

poudarja, da je treba za prihodnost podeželskih območij zagotoviti dovolj osnovnih storitev in zadostno osnovno infrastrukturo ter seveda zmanjšati digitalni razkorak; poudarja, da je za ta območja izredno pomemben prehod na trajnostno in podnebno nevtralno gospodarstvo ter družbo. Trajnostni in z viri gospodarni poslovni modeli, osredotočeni na krožno gospodarstvo, ter večja uporaba materialov na biološki osnovi prinašajo nove priložnosti, ki jih je treba izkoristiti s pomočjo instrumentov EU;

68.

poziva k politikam in financiranju, ki podpirajo visoko digitalno povezljivost za vse regije in lokalne oblasti EU, vključno s podeželjem, da bi ljudem in podjetjem omogočili prilagajanje krizi in spreminjajočemu se svetu dela; ugotavlja, da lahko večja uporaba dela na daljavo povzroči demografske in gospodarske premike iz mest na vmesna ali podeželska območja; hkrati ugotavlja, da bi bil takšen premik mogoč le z razvojem povezav trajnostne mobilnosti med podeželskimi, vmesnimi in mestnimi območji;

69.

poziva k naložbam, s katerimi bi povsod zagotovili hitri internet, pri tem pa posebno pozornost namenili podeželskim in manj razvitim območjem. Poleg tega bo treba razviti strategije za zagotavljanje potrebne cenovno dostopne in ustrezne strojne opreme (podeželskim) gospodinjstvom. Zelo specifičen evropski ukrep bi lahko bil spodbuditi podjetja k darovanju strojne opreme ljudem. Določiti je treba posebne cilje za podeželska območja v smislu zagotavljanja širokopasovnih povezav, strojne opreme ter znanj in spretnosti. Te informacije bi bilo treba zagotoviti v aktualnem poročilu DESI (indeks digitalnega gospodarstva in družbe);

70.

poudarja potrebo po digitalnem izobraževanju in usposabljanju, namenjenima ljudem, ki morajo izboljšati svoje digitalne spretnosti in znanja, ob upoštevanju različnih starostnih skupin, ravni prihodkov in posebnih ciljnih skupin, kot so kmetje. Šole in druga središča sobivanja in druženja imajo lahko pomembno vlogo pri digitalizaciji (za vse starostne skupine), vendar to lahko storijo tudi druge agencije in podjetja;

71.

poziva, naj se v okviru programa za digitalno Evropo z njegovo mrežo evropskih vozlišč za digitalne inovacije nameni posebna pozornost potrebam podeželskih območij in ponudijo prilagojene storitve prek platform, ki dobro razumejo njihove posebne potrebe in so tesno povezane z lokalnimi skupnostmi;

72.

poudarja, da je bilo, kar zadeva ukrepe za prožnost, ki jih je EU uvedla pri uporabi strukturnih in investicijskih skladov za pomoč pri reševanju krize, v številnih državah članicah ugotovljeno dejansko zmanjšanje obsega strukturnih in kohezijskih sredstev za podeželska območja. Možnost povečanja stopnje sofinanciranja EU je imela škodljiv učinek zmanjšanja skupnih transferjev za podeželska območja, saj je dopustila zmanjšanje nacionalnega sofinanciranja;

Dobro počutje, revščina in kakovost življenja

73.

poudarja, da obstajajo različni dejavniki, ki vplivajo na revščino in dobro počutje v mestih in na podeželju. Pristop k reševanju teh vprašanj pogosto temelji na razmerah v mestih. Poleg tega ni veliko primerjalnih raziskav o različnih vidikih dobrega počutja, zaradi česar je pristop težko prilagoditi podeželskemu okolju;

74.

poudarja, da je treba vlagati v (primerjalne) raziskave o dobrem počutju, revščini in kakovosti življenja na podeželju, da bi imeli boljši vpogled v posebne izzive, s katerimi se soočajo podeželska območja;

75.

poudarja, da so prostovoljci osrednjega pomena za kakovost življenja in dobro počutje ter imajo pomembno vlogo pri odzivanju na krizo zaradi COVID-19. Prostovoljci in prostovoljne organizacije so pogosto organizirani na zelo lokalni ravni, v soseskah ali na ulici. Ta bližina jim omogoča, da po potrebi pomagajo ljudem z obveščanjem o ukrepih ali zagotavljanjem živil in/ali socialnega in zdravstvenega varstva. Lokalne in regionalne oblasti bi morale izkoristiti te obstoječe mreže prostovoljcev, da bi našle nove načine za pomoč ljudem, ki živijo v revščini ali se ne počutijo dobro. Za sprostitev potenciala, ki ga imajo prostovoljske organizacije, bi lahko sredstva EU omogočila drugačno obliko njihovega sofinanciranja. Organizacije bi lahko lažje zaprosile za sredstva EU, če bi na primer dovolili uporabo prostovoljskega delovnega časa kot načina sofinanciranja;

76.

poudarja, da morajo vse ravni upravljanja zavestno pripraviti komunikacijsko strategijo, da bodo ljudje razumeli obstoječa tveganja, in jih usmerjati k pravilnemu ravnanju. Pomembni vidiki strategije so skladnost sporočil, zagotavljanje zanesljivih in dostopnih virov informacij in uporaba dobrih vizualnih prikazov. Usposobiti je treba skupine komunikatorjev, ki bodo lahko neposredno dosegli ljudi, ter usposobiti uradnike in strokovnjake za komuniciranje; poudarja, da je treba priznati vlogo lokalnih oblasti v komunikacijski strategiji, saj lahko pomagajo vzpostaviti most med oblikovalci politik, strokovnjaki in javnostjo;

77.

poudarja, da je treba spremljati spoštovanje načela subsidiarnosti. Izredni ukrepi ne smejo privesti do centralizacije pristojnosti nacionalnih vlad, saj bi to omejilo vlogo nacionalnih parlamentov ter lokalnih in regionalnih oblasti;

78.

poudarja, da so nekateri ranljivi delavci, kot so delavci na digitalnih platformah, dostavljavci ali vozniki ter delavci, ki nudijo nego ali pomoč oskrbovanim osebam, bistveni za naše gospodarstvo in bi bilo treba njihovo vlogo v naši družbi bolj priznati. Poleg tega je treba delavcem, ki delajo na daljavo, zagotoviti pravico do odklopa;

79.

ugotavlja, da se na podlagi podatkov Eurostata zaradi krize v prvih treh mesecih ocenjuje, da je ostalo brez zaposlitve približno 900 000 ljudi. Prizadevanja EU za okrevanje morajo vsebovati močno socialno razsežnost, da bi zaščitili sisteme socialne varnosti, ohranili delovna mesta delavcev in preprečili neupravičeno odpuščanje;

80.

poudarja, da so se zaradi krize poglobile neenakosti med spoloma in se je razširilo nasilje na podlagi spola. V nekaterih državah EU se je zaradi omejitve gibanja število primerov nasilja v družini povečalo za tretjino. Krizo zaradi pandemije COVID-19 zaznamuje jasna razsežnost spola. Hkrati so se zaradi pandemije še bolj povečale obstoječe neenakosti, marginalizacija in diskriminacija v Evropi, okrepil pa se je tudi strukturni rasizem. Pandemija je poleg tega negativno vplivala na najranljivejše skupine, med katerimi so starejši in invalidi;

81.

poudarja, da lahko mesta in regije ter voditelji EU s sodelovanjem v prenovljenem strateškem partnerstvu zgradijo močnejšo socialno Evropo; poleg tega opozarja, da velik potencial za okrevanje tiči ravno v sodelovanju med mesti in podeželjem (združitev moči);

82.

poudarja, da bi bilo treba socialne naložbe okrepiti kot ključno prednostno nalogo za pravično in vključujoče okrevanje. Lahko naredimo več kot le začasno izničimo posledice pandemične krize in začnemo tam, kjer smo prekinili delo. Obnove se lahko lotimo na boljši način. Vsem Evropejcem bi morali zagotoviti dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva po dostopnih cenah. Ustvariti bi morali več kakovostnih delovnih mest s poštenimi delovnimi pogoji, bolj vključujočimi izobraževalnimi potmi in usposabljanjem, nuditi dostojna in cenovno dostopna stanovanja ter zagotoviti dejavno podporo najbolj ranljivim in enake možnosti za vse ljudi. Da bi to dosegli, potrebujemo močne naložbe v socialno infrastrukturo in socialne storitve na lokalni in regionalni ravni z ustrezno kombinacijo politik in finančnimi sredstvi za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in agende ciljev trajnostnega razvoja;

83.

poudarja potrebo po čezmejni strategiji in čezmejnem usklajevanju v zvezi s komuniciranjem, ukrepi in okrevanjem; ugotavlja, da se je solidarnost med lokalnimi in regionalnimi občinami prek državnih meja močno okrepila (pri souporabi medicinske opreme, dobrodelnih akcijah itd.). Hkrati pa so se zaradi različnih in včasih odtujevalnih ukrepov na nacionalni ravni v dojemanje običajnih ljudi na drugi strani meje prikradli sumi ali strah. Celo v primerih tako močnega povezovanja, kot je značilno za države Beneluksa in Nordijskega sveta, so se pojavila številna nesoglasja, za ponovno vzpostavitev zaupanja pa bo potreben čas;

84.

poudarja, da je temeljno vprašanje v kriznih razmerah preglednost: državljani morajo vedeti, kdo je za kaj pristojen. V določenih pogledih je pandemija močno vplivala na način oblikovanja politik. Ugotavlja, da je mogoče v takšni pandemiji oceniti splošno kakovost demokracije;

85.

opozarja na dejstvo, da je za dobro sporazumevanje treba govoriti jezik ljudi. Tu ne gre le za besede, temveč tudi za način izražanja in za to, kako ljudje razumejo sporočila, kulturne razlike in mnenja; ugotavlja, da predstavljata poseben izziv komuniciranje z nasprotniki cepljenja in izpodbijanje lažnih novic.

86.

če kaj, se je v tej krizi izkazalo, da smo vsi ljudje na svetu odvisni drug od drugega in da je treba ohraniti stik z realno problematiko, prizadevanja na lokalni in svetovni ravni pa se morajo vzajemno krepiti. Naučili smo se, da je kriza svetovna, zato je potreben globalni in solidaren odziv. To pomeni več mednarodnega sodelovanja, da bi pripomogli k zadostitvi potreb, tudi potreb najrevnejših regij, in preprečili prosto kroženje virusa, ki prinaša tveganje za pojav nevarnejših mutacij. Izkazalo se je, da je decentralizirano sodelovanje naših regij in mest privilegiran instrument evropskega mednarodnega sodelovanja, ki lahko prispeva k izzivom najbolj prikrajšanih območij v smislu zagotavljanja splošnega in kakovostnega dostopa do javnih storitev, ki so nujno potrebne na poti do končnega cilja, tj. da vsi skupaj premagamo to svetovno krizo.

V Bruslju, 7. maja 2021

Predsednik Evropskega odbora regij

Apostolos TZITZIKOSTAS

(1) Evropski odbor regij – barometer regij in mest za leto 2020: Letni regionalni in lokalni barometer EU (europa.eu).

(2) Prav tam.

(3) Evropski odbor regij – barometer regij in mest za leto 2020: Letni regionalni in lokalni barometer EU (europa.eu).

(4) Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (UL L 187, 26.6.2014, str. 1).

(5) Evropski odbor regij – barometer regij in mest za leto 2020: Letni regionalni in lokalni barometer EU (europa.eu).