9.6.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

C 220/106


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji

(COM(2020) 682 final – 2020/0310 (COD))

(2021/C 220/16)

Poročevalki:

Milena ANGELOVA in Cinzia DEL RIO

Zaprosilo

Evropski parlament, 11. 11. 2020

Svet, 10. 11. 2020

Pravna podlaga

člen 153(2) in člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojnost

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

11. 3. 2021

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

25. 3. 2021

Plenarno zasedanje št.

559

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

155/100/20

1.   Sklepi in priporočila

1.1.

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) močno podpira zastavljeni cilj, naj Evropa pokaže pot od krhkosti do nove vitalnosti ter ustvari priložnosti in blaginjo s spodbujanjem inovacij, trajnostne rasti in poštene konkurence (1), s čimer bi spodbujali navzgor usmerjeno ekonomsko in socialno konvergenco. EESO se strinja s splošnimi cilji doseganja ustreznih minimalnih plač in okrepitve sistemov kolektivnih pogajanj v vsej Evropski uniji, zagotavljanja donosnosti dela, boja proti revščini ter okrepitve vloge socialnih partnerjev in socialnega dialoga v skladu z nacionalnimi sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci.

1.2.

EESO ugotavlja, da bo predlagana direktiva prispevala k ciljem Unije glede krepitve blaginje njenih državljanov, razvoja visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva (člen 3 PEU) ter spodbujanja boljših življenjskih razmer in delovnih pogojev (člen 151 PDEU). Obravnava tudi pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, kot je pravica delavcev do poštenih in pravičnih delovnih pogojev (člen 31), in je v skladu z načelom 6 evropskega stebra socialnih pravic. Evropska komisija poudarja, da predlagana direktiva ne vsebuje ukrepov, ki bi neposredno vplivali na višino plačila, in da so tako določbe iz člena 153(5) PDEU v celoti spoštovane.

1.3.

EESO se strinja s splošnimi cilji predloga in pričakuje, da je skrbno pripravljen, da bo mogoče spoštovati nacionalne običaje, zakone in prakse, njegove zahteve pa da omogočajo svobodo za prilagoditev domačemu kontekstu. V zvezi z nekaterimi elementi pravne podlage predloga v EESO obstajajo različni pogledi. Kljub tem razhajanjem je EESO podal svoje mnenje glede nekaterih vprašanj iz predloga Evropske komisije.

1.4.

Vlogo države pri ustvarjanju „omogočitvenih pogojev“, tako političnih kot pravnih, in sicer s podpiranjem in spoštovanjem pomena socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj za sindikate in organizacije delodajalcev, priznava več mednarodnih institucij, hkrati pa je omenjena v več mnenjih EESO. Socialni partnerji bi morali biti avtonomni, organizacije delodajalcev in sindikate pa bi morali zaščititi pred vsemi oblikami omejevanja njihove pravice do organiziranja, zastopanja in sprejemanja kolektivnih ukrepov. Hkrati EESO ponovno poudarja pomen skupnih ukrepov in programov za krepitev zmogljivosti na evropski in nacionalni ravni, ki jih neposredno upravljajo evropski in nacionalni socialni partnerji.

1.5.

EESO podpira cilj, da bi povečali pokritost s kolektivnimi pogajanji v skladu z nacionalnimi zakoni in prakso ter ob polnem spoštovanju in upoštevanju delitve pristojnosti in avtonomije socialnih partnerjev. EESO se strinja s predlaganim ciljem 70 % in meni, da bi lahko nacionalni akcijski načrti (člen 4) igrali odločilno vlogo pri navzgor usmerjenem zbliževanju plač in opredelitvi najustreznejših ukrepov in mehanizmov za določanje plač in povečanje pokritosti na nacionalni ravni, tudi za odpravo razlik v plačah med spoloma in zaradi starosti ter zmanjšanje neenakosti in diskriminacije, s posebnim poudarkom na mladih delavcih. EESO priporoča, naj nacionalne akcijske načrte oblikujejo socialni partnerji, soglasje o njih pa naj se doseže v okviru tristranskega procesa.

1.6.

EESO priznava, da bi se bilo treba v državah, v katerih obstajajo samoregulativni sistemi kolektivnih pogajanj, ki poleg drugih dogovorjenih delovnih pogojev zagotavljajo pošteno in ustrezno minimalno plačo, izogibati državnemu posredovanju, da bi zagotovili oziroma ohranili dobro delujoč sistem odnosov med delodajalci in delojemalci, ki lahko sam po sebi zagotavlja doseganje ciljev, določenih v predlagani direktivi.

1.7.

EESO meni, da je reprezentativnost socialnih partnerjev pomemben dejavnik, saj zagotavlja njihov demokratični mandat. Obstajajo različna merila, ki bi lahko predstavljala primere dobre prakse, ki se morajo upoštevati pri oblikovanju akcijskih načrtov glede na nacionalne zakone in prakso. Pri oceni reprezentativnosti socialnih partnerjev na nacionalni ravni bi lahko upoštevali več zapletenih dejavnikov/meril, ki se razlikujejo po državah članicah.

1.8.

EESO podpira dobro razvite sisteme določanja plač in dobro delujoče sisteme socialne zaščite, ki zagotavljajo varnostne mreže pomoči potrebnim, in druge ukrepe za preprečevanje revščine zaposlenih. EESO ugotavlja, da predlagana direktiva določa le splošno načelo ustreznosti plač na podlagi nezavezujočih referenčnih vrednosti, ocenjenih za srednjo ali povprečno bruto ali neto plačo, ne vključuje pa posebnih ukrepov ali določb glede tega, kako bi bilo treba plače določiti na nacionalni ravni, saj so za to še vedno pristojne izključno države članice. EESO podpira določitev zavezujočih kazalnikov, ki bodo države članice in socialne partnerje usmerjali pri ocenjevanju ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač ter pri opredeljevanju in uvajanju ustreznih ukrepov v nacionalnih akcijskih načrtih.

1.9.

EESO ugotavlja, da člen 9 direktive vsebuje določbe za delavce, zaposlene v okviru javnih naročil ali kot podizvajalci, saj države članice poziva, naj v vseh projektih javnih naročil spoštujejo minimalne plače. EESO znova poziva k polnemu spoštovanju kolektivnih pogodb pri pogodbah o javnih naročilih in k zamrznitvi trgovinskih sporazumov v primeru neizpolnjevanja temeljnih in posodobljenih konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD).

1.10.

EESO priporoča, naj se poročila, ki jih predložijo države članice, preučijo in ocenijo ob ustrezni vključitvi socialnih partnerjev v Odbor za zaposlovanje, in da bi lahko v ta namen ustanovili posebno podskupino, sestavljeno iz predstavnikov nacionalnih vlad, nacionalnih in evropskih sindikatov in organizacij delodajalcev ter strokovnjakov, ki jih imenuje Evropska komisija.

2.   Splošne ugotovitve

2.1.

EESO se strinja s splošnimi cilji doseganja ustreznih minimalnih plač in okrepitve sistemov kolektivnih pogajanj v vsej Evropski uniji, zagotavljanja donosnosti dela, boja proti revščini ter okrepitve vloge socialnih partnerjev in socialnega dialoga v skladu z nacionalnimi sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci. Dobro prilagojena raven minimalne plače prispeva k spodbujanju domačega povpraševanja in gospodarske rasti ter k razvoju visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva. Evropska unija in države članice si skupaj prizadevajo za doseganje teh ciljev v okviru več instrumentov upravljanja, kot je evropski semester. Popolno, strukturirano in učinkovito sodelovanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v celotnem procesu semestra na evropski in nacionalni ravni je bistveno za izvajanje ekonomskih in socialnih politik.

2.2.

EESO ugotavlja, da bo predlagana direktiva prispevala k ciljem Unije glede krepitve blaginje njenih državljanov, razvoja visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva (člen 3 PEU) ter spodbujanja boljših življenjskih razmer in delovnih pogojev (člen 151 PDEU). Obravnava tudi pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, kot je pravica delavcev do poštenih in pravičnih delovnih pogojev (člen 31), in je v skladu z načelom 6 evropskega stebra socialnih pravic. Evropska komisija poudarja, da predlagana direktiva ne vsebuje ukrepov, ki bi neposredno vplivali na višino plačila, in da so tako določbe iz člena 153(5) PDEU v celoti spoštovane.

2.3.

V zvezi z elementi pravne podlage predloga obstajajo v EESO različni pomisleki in pogledi (2). Kljub tem razhajanjem je EESO v tem mnenju podal svoja stališča glede nekaterih vprašanj iz predloga Evropske komisije.

2.4.

EESO je zaskrbljen, da se je delež ljudi, ki se kljub zaposlitvi soočajo z revščino, povečal z 8,3 % skupne delovne sile EU v letu 2007 na 9,4 % v letu 2018, kar je znatno prizadelo mlade (28,1 % delavcev, starih od 16 do 24 let, se sooča s tveganjem revščine ali socialne izključenosti), ženske, osebe priseljenskega porekla, invalide in tiste ljudi, ki so na obrobju trga dela. Za te skupine so značilne bolj prekarne in netipične oblike zaposlitve z nizkimi plačami in slabo pokritostjo s socialnim varstvom, kar bo srednje- do dolgoročno vplivalo na vzdržnost sistemov socialne zaščite. Sprejeti bi bilo treba usmerjene ukrepe in reforme, da bi zagotovili, da so marginalizirane skupine zadostno zaščitene pred revščino (3).

2.5.

EESO priporoča, da se sprejmejo ukrepi za preprečevanje tveganja neskladnosti, tudi nezaželenega povečanja števila neprijavljenih delavcev, ki povzroča nelojalno konkurenco, ter da se ti vidiki skrbno spremljajo in obravnavajo v fazi izvajanja predloga.

3.   Posebne ugotovitve v zvezi s predlogom

3.1.   Možnosti in omogočitveni pogoji za spodbujanje kolektivnih pogajanj o določanju plač

3.1.1.

Cilj predlagane direktive je zagotoviti, da bodo delavci v EU zaščiteni z ustreznimi minimalnimi plačami, ki omogočajo dostojno življenje ne glede na kraj dela, ter v vseh državah članicah spodbuditi kolektivna pogajanja o določanju plač in na splošno o delovnih pogojih (4). EESO pričakuje, da je predlog direktive skrbno pripravljen, da bo mogoče spoštovati uveljavljene nacionalne običaje na tem področju in da bo pri svojih zahtevah omogočal svobodo za prilagoditev domačemu kontekstu.

3.1.2.

Evropski socialni partnerji so večkrat pozvali institucije, naj spodbujajo ali ustvarijo, kadar je potrebno, ugodne in omogočitvene pogoje za socialni dialog in kolektivna pogajanja, da bi bili ti učinkoviti in bi se odzivali na dejanske izzive. V štiristranski izjavi (5) o novem začetku socialnega dialoga in sklepih Sveta z dne 16. junija 2016 so bile države članice pozvane, naj „podpr[ejo] izboljšanje delovanja in učinkovitosti socialnega dialoga na nacionalni ravni ter tako spodbudi[jo] kolektivna pogajanja in ustvari[jo] ustrezno okolje za pogajanja socialnih partnerjev“.

3.1.3.

Vlogo države pri ustvarjanju „omogočitvenih pogojev“, tako političnih kot tudi pravnih, priznava več mednarodnih institucij. „EESO priznava, da mora učinkovit socialni dialog vključevati naslednje: reprezentativne in legitimne socialne partnerje z znanjem, tehničnimi zmogljivostmi in pravočasnim dostopom do informacij, pomembnih za udeležbo; politično voljo in zavezanost za sodelovanje v socialnem dialogu; spoštovanje temeljnih pravic socialnih partnerjev do avtonomije, svobode združevanja in kolektivnih pogajanj, ki so še vedno jedro odnosov med delodajalci in delojemalci, ter pravni in institucionalni okvir, ki z dobro delujočimi institucijami podpira postopke socialnega dialoga.“ (6) Študije kažejo, da imajo države, kjer je vloga kolektivnih pogajanj splošno priznana ter jo država v celoti podpira in spoštuje, nižjo stopnjo brezposelnosti in višjo produktivnost ter da se v njih spodbuja zbliževanje plač (7). Prav tako je pomembno, da izidi postopka socialnega dialoga zagotavljajo oprijemljive rezultate za delavce in podjetja.

3.1.4.

Skupni ukrepi in programi za krepitev zmogljivosti na evropski in nacionalni ravni, ki jih neposredno upravljajo evropski in nacionalni socialni partnerji, so učinkovit instrument za krepitev zmogljivosti na področju socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj za sindikate in organizacije delodajalcev, kadar je to potrebno (8). EESO priporoča, da se programi in ukrepi za krepitev zmogljivosti ustrezno podprejo ter da se ocenijo njihovi rezultati, da bi čim bolje dosegli zastavljene cilje.

3.1.5.

EESO priporoča, naj se nekatere določbe in koncepti v predlogu (9) natančneje oblikujejo, da ne bi dopuščali negotovosti in ne bi bila potrebna razlaga Sodišča EU. Predmet urejanja in področje uporabe v členih 1 in 2 veljata za vse države članice, tudi države s samoregulativnim sistemom kolektivnih pogajanj.

3.1.6.

EESO priporoča, naj nacionalne akcijske načrte, katerih cilj je omogočiti spodbujanje pokritosti s kolektivnimi pogajanji, oblikujejo socialni partnerji, soglasje o njih pa naj se doseže v okviru tristranskega procesa. Pri njihovi pripravi bi bilo treba tudi v celoti spoštovati dobro uveljavljena načela svobode združevanja in prostovoljnosti kolektivnih pogajanj, kot je zapisano v konvencijah MOD. EESO pozdravlja uravnoteženi pristop iz členov 1 in 3 Konvencije MOD št. 131 o minimalnih osebnih dohodkih (10). EESO priporoča, naj določbe predloga direktive spoštujejo načela iz konvencij MOD št. 87, 98 in 154, da bi zaščitili avtonomijo socialnih partnerjev, njihove možnosti za pridobivanje članov ter spodbude za pogajanja o kolektivnih pogodbah in njihovo sklepanje ter pravico do njih.

3.1.7.

EESO podpira cilj, da bi povečali pokritost s kolektivnimi pogajanji v skladu z nacionalnimi zakoni in prakso ter ob polnem spoštovanju in upoštevanju delitve pristojnosti in avtonomije socialnih partnerjev. V zvezi s tem EESO podpira spodbujanje zmogljivosti socialnih partnerjev ter spodbuja njihove skupne ukrepe za sodelovanje v kolektivnih pogajanjih o določanju plač in spodbujanje konstruktivnih, smiselnih in na dejstvih temelječih pogajanj o plačah (11). Člen 4 določa zahteve za vladno posredovanje pri pripravi okvirov in akcijskih načrtov. EESO vztraja, da je to treba storiti s tristranskim pristopom na način, ki spoštuje avtonomijo socialnih partnerjev, in v sodelovanju z njimi. V nekaterih državah članicah o pokritosti s kolektivnimi pogodbami odločajo socialni partnerji, v drugih pa so mehanizmi za razširitev kolektivnih pogodb določeni z zakonodajo ali običajno prakso. Te razlike bi bilo treba spoštovati.

EESO se strinja s predlaganim ciljem 70 % in meni, da bi lahko nacionalni akcijski načrti, dogovorjeni in oblikovani s socialnimi partnerji, imeli odločilno vlogo pri navzgor usmerjenem zbliževanju plač in vzpostavitvi poštenih mehanizmov za določanje plač na nacionalni ravni, tudi za odpravo razlik v plačah med spoloma in zaradi starosti. Po potrebi bi omogočali tudi upoštevanje nacionalnih praks in izboljšanje sistemov. Take akcijske načrte bi bilo treba ustrezno izvajati, ocenjevati, pregledovati in prilagajati, da bi srednjeročno postopno povečali pokritost s kolektivnimi pogajanji. V nekaterih državah so vzpostavljeni mehanizmi za razširitev kolektivnih pogodb, katerih cilj je povečati pokritost s kolektivnimi pogajanji. Vendar je uporaba mehanizmov razširitve le eden od možnih načinov spodbujanja kolektivnih pogajanj in povečanja pokritosti poleg na primer skupnih ukrepov in krepitve zmogljivosti, ukrepov za preprečevanje slabitve sindikatov, zaščite pravice sindikatov in organizacij delodajalcev do kolektivnih pogajanj, določitve dogovorjenih meril reprezentativnosti in boja proti vsem oblikam diskriminacije. Te elemente in usmerjene predloge bi bilo treba upoštevati pri nacionalnih akcijskih načrtih skupaj z drugimi pobudami.

3.1.8.

Vendarle bi se bilo treba v državah, v katerih obstajajo samoregulativni sistemi kolektivnih pogajanj, ki poleg drugih dogovorjenih delovnih pogojev zagotavljajo pošteno in ustrezno minimalno plačo, izogibati državnemu posredovanju, da bi zagotovili oziroma ohranili dobro delujoč sistem odnosov med delodajalci in delojemalci, ki lahko sam po sebi zagotavlja doseganje ciljev, določenih v predlagani direktivi. V primeru, da pokritost s kolektivnimi pogajanji pade pod določeno mejno vrednost, morajo v teh državah akcijske načrte predlagati – in se o njih dogovoriti – predvsem socialni partnerji.

3.2.

Predlog razlikuje med državami članicami, v katerih so minimalne plače zakonsko določene, in tistimi, v katerih se plače določijo s kolektivnimi pogodbami. Čeprav tako klasifikacijo pogosto uporabljajo OECD, Eurofound in druge institucije za akademske in raziskovalne namene, bi bila lahko vprašljiva, če se kakor koli uporablja za namen določanja plač, in sicer zaradi različnih razlogov, od katerih je eden ta, da v nekaterih državah članicah, kjer je posredovanje vlade omejeno na uradno sklepanje sporazumov, o katerih se dogovorijo socialni partnerji, minimalna plača ni zakonsko določena, temveč je stvar dogovora.

3.3.   Kolektivna pogajanja – opredelitve pojmov in pokritost

3.3.1.

EESO poudarja, da so kolektivna pogajanja najučinkovitejše orodje za določanje ustreznih in dobro prilagojenih plač, med njimi minimalnih plač, ki so bistvena sestavina socialnega tržnega gospodarstva. Člen 3 predloga vsebuje nekatere opredelitve, ki veljajo za namen direktive.

3.3.2.

EESO meni, da je reprezentativnost socialnih partnerjev pomemben dejavnik, saj zagotavlja njihov demokratični mandat. Obstajajo različna merila, ki bi lahko predstavljala primere dobre prakse, ki se morajo upoštevati na nacionalni ravni glede na nacionalne zakone in prakso. Pri oceni reprezentativnosti socialnih partnerjev na nacionalni ravni bi lahko upoštevali več zapletenih dejavnikov/meril, ki se razlikujejo po državah članicah: število članov in pomen prisotnosti na ozemlju na nacionalni ravni, sposobnost mobilizacije članov in ukrepanja, število podpisanih kolektivnih pogodb na različnih ravneh (na ravni sektorja/podjetja itd.), število izvoljenih predstavnikov sindikatov ali delodajalcev, članstvo v organizaciji evropskih socialnih partnerjev (ki jo priznava Evropska komisija), priznanje s strani vlade in prisotnost v nacionalnih/sektorskih dvostranskih/tristranskih strukturah ali organih za socialni dialog itd. EESO poziva, naj se pojem „delavske organizacije“ nadomesti s pojmom „sindikati“, saj bi se prvi pojem lahko zavajajoče razlagal in omogočal pogajanja drugim oblikam nepriznanih interesnih skupnih delavcev ali celo rumenim sindikatom.

3.3.3.

EESO je večkrat navedel, da je socialni dialog sestavni del evropskega socialnega modela. Socialni partnerji bi morali biti avtonomni, organizacije delodajalcev in delavcev pa bi morali zaščititi pred vsemi oblikami omejevanja njihove pravice do organiziranja, zastopanja in sprejemanja kolektivnih ukrepov. To je enako pomembno za delodajalce in sindikate.

3.3.4.

Člen 7 direktive vsebuje določbe o vključevanju socialnih partnerjev in posvetovanju z njimi v zvezi z določanjem in posodabljanjem zakonsko določenih minimalnih plač. V zadnjih nekaj letih je bilo v okviru evropskega semestra izdanih več priporočil za posamezne države, naj države članice zagotovijo ustrezno vključevanje socialnih partnerjev v ta proces. V okviru semestra 2020–2021 je 12 držav članic prejelo priporočila za posamezne države, v katerih je bilo poudarjeno, da morajo povečati vključenost socialnih partnerjev in njihovo odgovornost v procesih odločanja (12).

4.   Ustreznost

4.1.

Podatki kažejo, da so zaradi gospodarskih kriz in sedanje pandemije plače v zadnjih nekaj letih na splošno ostale na isti ravni, v nekaterih državah pa so se celo znižale. EESO poudarja, da imajo kolektivna pogajanja bistveno vlogo pri zagotavljanju ustrezne zaščite minimalne plače. Države z visoko pokritostjo s kolektivnimi pogajanji imajo običajno manjši delež delavcev z nizkimi dohodki, višje minimalne plače glede na srednjo plačo ter manjše plačne neenakosti in višje plače kot druge države (13).

4.2.

EESO podpira dobro razvite sisteme določanja plač in dobro delujoče sisteme socialne zaščite, ki zagotavljajo varnostne mreže pomoči potrebnim, in druge ukrepe za preprečevanje revščine zaposlenih. EESO ugotavlja, da predlagana direktiva določa le splošno načelo ustreznosti plač na podlagi nezavezujočih referenčnih vrednosti, ocenjenih za srednjo ali povprečno bruto ali neto plačo, ne vključuje pa posebnih ukrepov ali določb glede tega, kako bi bilo treba plače določiti na nacionalni ravni, saj so za to še vedno pristojne izključno države članice. EESO podpira določitev zavezujočih kazalnikov, ki bodo države članice in socialne partnerje usmerjali pri ocenjevanju ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač ter pri opredeljevanju in uvajanju ustreznih ukrepov v nacionalnih akcijskih načrtih. Plače se dejansko določajo z nacionalnimi zakoni, ki predpisujejo zakonsko določeno minimalno plačo, kadar obstajajo, ali s kolektivnimi pogajanji. Hkrati se bo zmanjšala javna poraba za sisteme socialne zaščite, če se bo več ljudi rešilo iz revščine. Pragovi revščine in kazalniki socialne izključenosti se na ravni EU uporabljajo za analize in skupno zbiranje podatkov, vendar na ravni EU trenutno ni kazalnika za merjenje poštenosti in ustreznosti minimalnih plač v absolutnem smislu. Predlog državam članicam prepušča možnost, da to obravnavajo v nacionalnih načrtih.

4.3.

Socialni partnerji bi morali pri določanju plač v okviru kolektivnih pogajanj glede na nacionalno zakonodajo in prakso upoštevati pomembne elemente, kot so konkurenčnost, produktivnost, sektorski gospodarski razvoj, upravljanje znanj in spretnosti ter novi proizvodni procesi zaradi uvedbe nove tehnologije, digitalizacije in različne in prožnejše organizacije dela v nekaterih proizvodnih sektorjih. EESO poudarja, da je potrebno navzgor usmerjeno zbliževanje plač in da višje plače pomenijo tudi povečanje potrošnje in s tem notranjega povpraševanja, kar ima pozitiven gospodarski učinek, z rastjo plač pa se tudi povečajo prihodki za sisteme socialne varnosti in davčne sisteme. Te učinke je treba podrobno analizirati.

4.4.

Vendar je cilj predlagane direktive določitev okvirne mejne vrednosti na ravni EU kot referenčne točke za zakonsko določene minimalne plače v državah, kjer te obstajajo. Ker so plače plačilo za opravljeno delo, je mogoče upoštevati tudi druge dejavnike, kot so prag revščine, minimalen dostojen življenjski standard in življenjski stroški posamezne države. Ti elementi so glavni osnovni dejavniki za določitev zakonsko predpisanih in s kolektivnimi pogajanji dogovorjenih plač v državah EU. Jasno bi bilo treba razlikovati med določanjem minimalne plače in povišanjem plač.

4.5.

Predstavljena merila glede ustreznosti minimalnih plač so z izjemo kupne moči merila, ki se nanašajo na porazdelitev plač in njihovo gibanje. Nanašajo se na splošnejše vidike neenakosti in ne na zaščito najranljivejših delavcev. „Minimalne plače bi morale biti pravične glede na porazdelitev plač v različnih državah, njihova raven pa bi morala biti ustrezna tudi v smislu realnih cen, tako da omogočajo dostojen življenjski standard, obenem pa zagotavljajo vzdržnost tistih podjetij, ki ponujajo kakovostna delovna mesta.“ (14)

5.   Javna naročila

5.1.

Člen 9 direktive vsebuje določbe za delavce, zaposlene v okviru javnih naročil ali kot podizvajalci, saj države članice poziva, naj v vseh projektih javnih naročil spoštujejo minimalne plače. V skladu z direktivami Evropskega parlamenta in Sveta 2014/23/EU (15), 2014/24/EU (16) in 2014/25/EU (17) določba zahteva, da vsi izvajalci zagotavljajo veljavno raven minimalnih plač, tako zakonsko določenih kot tudi plač, dogovorjenih v kolektivnih pogodbah. Ta določba je tudi v skladu z nekaterimi odločitvami Sodišča EU, zlasti s sodbo v zadevi Regiopost iz leta 2015 (zadeva C-115/14) (18). Države članice imajo možnost zavrniti ponudbe za javna naročila, ki jih predložijo izvajalci, ki delavcem ne zagotavljajo urnih postavk, določenih z lokalnimi zakoni, ali urnih postavk po kolektivnih pogodbah, kot je navedeno v členu 70 Direktive 2014/24/EU in členu 3 direktive o napotitvi delavcev (19). EESO je že pozval k polnemu spoštovanju kolektivnih pogodb pri pogodbah o javnih naročilih in k prekinitvi trgovinskih sporazumov v primeru neizpolnjevanja temeljnih in posodobljenih konvencij MOD. EESO je pozval tudi k sankcijam, kot je izključitev iz javnih naročil in javnega financiranja, za podjetja, ki ne spoštujejo obveznosti glede potrebne skrbnosti v predlaganem obveznem instrumentu potrebne skrbnosti (20).

6.   Spremljanje in zbiranje podatkov

6.1.

V zvezi z minimalnimi plačami in postopki kolektivnih pogajanj obstaja že znatno število zbirk podatkov in analiz. Če bi se institucijam in socialnim partnerjem zagotovili verodostojni in posodobljeni podatki, bi lahko lažje ocenili in razumeli sedanje trende pri sprejemanju odločitev na tem področju. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji nadalje pomaga državam članicam stalno izboljševati zbiranje podatkov in spremljati razvoj zakonsko določenih plač (21).

6.2.

V nekaterih državah so kolektivne pogodbe na voljo in objavljene in v nekaterih primerih jih je mogoče brezplačno pregledovati na javnih internetnih straneh, medtem ko so v drugih državah članicah za kolektivne pogodbe in ustreznost ravni plač odgovorni socialni partnerji, ki jih tudi pregledujejo, in ne oblasti, prav tako pa niso javno dostopne. EESO sicer podpira zahtevni nadaljnji razvoj dostopnosti podatkov (ki bi bil lahko občutljiv z vidika spoštovanja avtonomije socialnih partnerjev ter kolektivnih pogajanj in pogodb, zaščite podatkov, lojalne konkurence in drugih področij), vendar je zaskrbljen zaradi morebitnega povečanja upravnega bremena, zlasti za mala in srednja podjetja ter za neprofitna podjetja socialnega gospodarstva, in poziva, da je treba najti ravnovesje med dodano vrednostjo, ki se ustvarja z obveznostjo letnega zagotavljanja zelo podrobnih informacij, in potrebo po čim večjem zmanjšanju takega bremena pri izvajanju te določbe na nacionalni ravni, zlasti v zvezi z zahtevo po predložitvi informacij o zajetih in nezajetih delavcih, razčlenjenih po spolu, starosti, invalidnosti, velikosti podjetja in sektorju. Nadaljnja jasnost je zahtevana tudi v zvezi s potrebo po porazdelitvi minimalnih plač v decile v državah, ki uporabljajo običajni pristop.

6.3.

EESO priporoča, naj se poročila, ki jih predložijo države članice, preučijo in ocenijo ob ustrezni vključitvi socialnih partnerjev v Odbor za zaposlovanje, in da bi lahko v ta namen ustanovili posebno podskupino, sestavljeno iz predstavnikov nacionalnih vlad, nacionalnih in evropskih sindikatov in organizacij delodajalcev ter strokovnjakov, ki jih imenuje Evropska komisija.

6.4.

EESO je seznanjen z uvedbo strogih klavzul o prepovedi poslabšanja položaja v direktivi in poziva Parlament, naj dodatno okrepi nekatere ključne točke na tem področju, zlasti:

—

morebitnih prihodnjih razlag te direktive ne bi smeli uporabiti za spodkopavanje dobro delujočih sistemov minimalnih plač ali kolektivnih pogodb,

—

nobena določba te direktive se ne sme uporabljati v škodo svobode združevanja ali avtonomnosti socialnih partnerjev,

—

zakonsko določene minimalne plače ne bodo uvedene, če že ne obstajajo, razen s soglasjem socialnih partnerjev,

—

mehanizmi določanja plač so v nacionalni pristojnosti, zato nobena odločitev institucij Evropske unije ne bi smela biti namenjena neposrednemu poseganju v mehanizme določanja plač na nacionalni ravni in ravni podjetij, ki ostajajo v pristojnosti socialnih partnerjev.

EESO tudi poziva Evropski parlament, naj dodatno poudari, da se nobena določba te direktive ne sme razlagati tako, da bi lahko omejevala ali negativno vplivala na pravice in načela, ki so na posameznih področjih uporabe priznana v pravu Unije ali mednarodnem pravu in v mednarodnih sporazumih, katerih pogodbenice so Unija ali države članice, vključno z Evropsko socialno listino in zadevnimi konvencijami in priporočili MOD.

V skladu z določbo države članice in socialni partnerji tudi sprejmejo zakone in druge predpise ali uporabijo kolektivne pogodbe, ki so ugodnejše za delavce. EESO poudarja tudi, da je treba zagotavljati skladnost z veljavnimi kolektivnimi pogodbami in učinkovito izvrševanje, ki sta bistvena za zagotavljanje dostopa do zaščite minimalne plače in preprečevanje nelojalne konkurence za podjetja.

V Bruslju, 25. marca 2021

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG


(1)  Govor predsednice Ursule von der Leyen o stanju v Uniji na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta.

(2)  UL C 429, 11.12 2020, str. 159.

(3)  Vprašanja in odgovori: ustrezne minimalne plače.

(4)  Člen 4 COM(2020) 682 final, str. 22.

(5)  Štiristranska izjava.

(6)  UL C 10, 11.1 2021, str. 14, točka 1.3. Glej Strategijo OECD za delovna mesta; študijo Eurofounda Capacity building: towards effective social dialogue (Krepitev zmogljivosti: na poti k učinkovitemu socialnemu dialogu, 2019), resoluciji MOD iz leta 2013 in leta 2018 o trajni razpravi o socialnem dialogu.

(7)  Vloga sistemov kolektivnih pogajanj za uspešnost trga dela.

(8)  Evropski socialni partnerji so nedavno skupaj izrazili potrebo po nadaljnjih prizadevanjih na področju krepitve zmogljivosti. V svojem skupnem programu za obdobje 2019–2021 so izjavili, da bodo dejavnosti krepitve zmogljivosti še naprej prednostna naloga evropskih socialnih partnerjev. Ugotavljajo, da je treba storiti več za okrepitev in podpiranje socialnega dialoga na vseh ravneh, da bo evropski socialni dialog imel pozitiven učinek. Glej tudi UL C 10, 11.1.2021, str. 14, točki 3.23 in 3.24.

(9)  Zlasti v zvezi s spoštovanjem pristojnosti socialnih partnerjev.

(10)  Ratificiralo jo je deset držav članic, ki imajo sistem zakonsko določenih minimalnih plač.

(11)  Strategija OECD za delovna mesta iz leta 2018, stran 143 o doseganju boljšega zbliževanja.

(12)  Glej UL C 10, 11.1.2021, str. 14, točka 6.13, in pregled priporočil za posamezne države na socialnem področju.

(13)  AMECO Online.

(14)  UL C 429, 11.12. 2020, str. 159, točka 1.5.

(15)  UL L 94, 28.3.2014, str. 1.

(16)  UL L 94, 28.3.2014, str. 65.

(17)  UL L 94, 28.3.2014, str. 243.

(18)  Zadeva C-115/14.

(19)  Sklicevanje na konvencijo MOD št. 94 ter UL C 429, 11.12.2020, str. 197, in UL C 429, 11.12.2020, str. 136.

(20)  UL C 429, 11.12.2020, str. 197, točka 6.4, in UL C 429, 11.12.2020, str. 136, točka 4.10.

(21)  UL C 429, 11.12. 2020, str. 159, točka 6.4.1.


PRILOGA

Naslednje nasprotno mnenje, ki je bilo med razpravo zavrnjeno, je prejelo vsaj četrtino glasov (člen 43(2) poslovnika):

1.   Sklepi

1.1

EESO je v svojem nedavnem mnenju SOC/632 – Dostojne minimalne plače v vsej Evropi – priznal, da je pravni položaj v zvezi s pobudo EU o minimalnih plačah zelo zapleten. EU lahko sprejme pravne instrumente o delovnih pogojih na podlagi člena 151 in člena 153(1)(b) PDEU. V Pogodbi je sicer določeno, da se določbe člena 153 ne uporabljajo za plače, vendar je v sodni praksi EU in veljavnih direktivah vprašanje plače obravnavano kot ključni delovni pogoj. V zvezi s tem obstajajo očitna različna mnenja in EESO priznava, da bo morala Komisija sprejeti uravnotežen in previden pristop (1), vse več pa je tudi pozivov, naj Komisija namesto direktive uporabi priporočilo Sveta (2).

1.2

EESO je poleg tega navedel (3), da je pomembno, da vsi ukrepi EU temeljijo na natančni analizi ter razumevanju razmer in občutljivih vprašanj držav članic ter se izvajajo ob popolnem spoštovanju vloge in avtonomije socialnih partnerjev in različnih modelov odnosov med delodajalci in delojemalci. Nujno je tudi, da vse pobude EU ščitijo modele v državah članicah, v katerih socialni partnerji menijo, da zakonsko določene minimalne plače niso potrebne.

1.3

V nadaljevanju je utemeljeno, zakaj predlog Komisije o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (4) ne zagotavlja uravnoteženega in previdnega pristopa in zakaj ga ni mogoče obravnavati kot predlog, ki bi temeljil na natančni analizi in zagotavljal, da se v celoti spoštujejo avtonomija socialnih partnerjev ter različni modeli odnosov med delodajalci in delojemalci, kot je predlagal EESO.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Plače, vključno z minimalnimi, so pomemben vidik modela socialnega tržnega gospodarstva Evropske unije. Zagotovitev dostojnih minimalnih plač v vseh državah članicah bi podprla doseganje več ciljev EU, vključno z navzgor usmerjenim zbliževanjem plač, izboljšanjem socialne in ekonomske kohezije, odpravo razlike v plačah med spoloma, izboljšanjem življenjskih in delovnih pogojev na splošno ter zagotavljanjem enakih konkurenčnih pogojev na enotnem trgu. Plače so plačilo za opravljeno delo in eden od dejavnikov, ki podjetjem in delavcem zagotavljajo vzajemne koristi. Povezane so z gospodarskimi razmerami v državi, regiji ali sektorju. Spremembe lahko vplivajo na zaposlovanje, konkurenčnost in povpraševanje na makroekonomski ravni (5).

2.2

EESO v zvezi z minimalnimi plačami opozarja na to, kar je že navedel v svojem prejšnjem prispevku (6): mnenja v EESO glede tega vprašanja so različna. Nekateri člani EESO podpirajo stališče, da bi morali biti vsi delavci v EU zaščiteni s pravično minimalno plačo, ki jim omogoča dostojen življenjski standard ne glede na to, kje delajo. Drugi člani EESO menijo, da bi bilo treba minimalne plače določati na nacionalni ravni v skladu s posebnostmi posameznih nacionalnih sistemov.

2.3

EESO je pred tem že izrazil prepričanje (7), da so potrebna nadaljnja prizadevanja glede zbliževanja plač in uvedbe minimalnih plač v državah članicah, pri čemer je tudi poudaril, da je treba v postopkih oblikovanja plač dosledno spoštovati pristojnost in avtonomijo nacionalnih socialnih partnerjev v skladu z nacionalno prakso (8). Ta prizadevanja bi morala biti usmerjena tudi v krepitev kolektivnih pogajanj, ki lahko prav tako prispevajo k pravičnejšim plačam na splošno.

2.4

EESO poudarja, da je višina minimalne plače ključno orodje ekonomske politike, o katerem je treba odločati na ravni držav članic, da bi se ustrezno upoštevale njihove politične, gospodarske in socialne razmere.

2.5

Komisija je v memorandumu o obrazložitvi predlaganih ukrepov navedla, da države članice, ki imajo visoko stopnjo pokritosti s kolektivnimi pogajanji, dosegajo boljše rezultate od drugih, saj imajo višje plače in manj slabo plačanih delavcev. EESO meni, da je mogoče uspešnost teh modelov kolektivnih pogajanj pojasniti z dejstvom, da država ni udeležena ne pri določanju meril za kolektivne pogodbe ne pri izvajanju teh pogodb ter da so za oboje v celoti odgovorni socialni partnerji, ki imajo pri tem polno avtonomijo.

Pandemija COVID-19

2.6

EESO je že v svojem mnenju SOC/632 navedel, da je pandemija COVID-19 Evropo hudo prizadela. Evropska unija in njene države članice se še vedno soočajo z gospodarsko recesijo zgodovinskih razsežnosti, ki močno vpliva na ljudi in podjetja (9). Razmere se v tem času niso izboljšale, temveč poslabšale. Raven poslovnih naložb je še vedno nizka.

2.7

Posledice krize zaradi COVID-19 na zaposlovanje se še niso v celoti izrazile, a je jasno, da bo sedanja kriza v naslednjem letu privedla do znatnega povečanja stopnje brezposelnosti. Kriza zaradi COVID-19 je poslabšala finančni položaj številnih malih in srednjih podjetij, ki so zato ranljivejša v primeru povečanja stroškov. Razmere so podobne po vsej Evropi.

Vpliv na zaposlovanje

2.8

EESO je že navedel (10), da je še en razlog za zaskrbljenost ta, da bi lahko evropska politika zakonsko določene minimalne plače negativno vplivala na zaposlovanje (11), zlasti mladih in nizko usposobljenih delavcev, ter da bi se lahko še povečale kršitve, kar bi lahko poleg tega številne delavce z nizkimi dohodki pahnilo v neformalno delo (12). Posledice neprijavljenega dela so nelojalna konkurenca, šibkejši socialni in davčni sistemi ter kršitve pravic delavcev, vključno s pravico do dostojnih delovnih pogojev in minimalne plače. EESO obžaluje, da Evropska komisija ni izvedla popolne ocene učinka svojega predloga na zaposlovanje in gospodarstvo kot celoto. Direktiva o minimalnih plačah je posebno škodljiva v tem času, ko se naša gospodarstva in družbe spoprijemajo z neprimerljivim izzivom pandemije COVID-19.

3.   Ugotovitve o dejanskem predlogu Komisije

3.1    Pravna podlaga

3.1.1

V skladu s predlogom Komisije (13) predlagana direktiva temelji na členu 153(1)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

3.1.2

EESO opozarja, da je v členu 153(5) PDEU izrecno določeno, da plače, pravica združevanja, pravica do stavke in pravica do izprtja ne spadajo v zakonodajno pristojnost EU na področju socialne politike. Ta vprašanja so torej v celoti v nacionalni pristojnosti.

3.1.3

Mnenja v EESO glede tega, ali bi bila pravna pobuda, sprejeta na podlagi člena 153, zlasti direktiva, zakonita, se razhajajo (14). EESO je že navedel (15), da je eden od glavnih pomislekov dejstvo, da EU ni pristojna za sprejemanje ukrepov na področju plač in njihovih ravni ter da bi lahko tovrstni ukrepi pomenili poseg v avtonomijo socialnih partnerjev in oslabili sisteme kolektivnih pogajanj, zlasti v državah članicah, v katerih se višina minimalne plače določa s kolektivnimi pogodbami. Razhajajo se tudi mnenja o dodani vrednosti ukrepanja EU, tudi znotraj samega Odbora. Večina članov EESO sicer meni, da bi lahko tako ukrepanje zagotovilo dodano vrednost, drugi pa se ne strinjajo. EU bi morala v vseh okoliščinah in zlasti glede na to, da se določanje minimalnih plač uvršča med nacionalne pristojnosti, svoja zakonodajna pooblastila v vseh zakonodajnih pobudah izvajati previdno in povsem v skladu z načelom subsidiarnosti.

3.1.4

V zvezi s pravno podlago se poleg tega druge določbe predloga nanašajo na skupinske pravice, na primer na spodbujanje kolektivnih pogodb na različne načine (člen 4). EESO ugotavlja, da člen 153(1)(f) PDEU vsebuje posebno pravno podlago, ki zajema zastopanje in kolektivno obrambo interesov delavcev in delodajalcev, vključno s soodločanjem, ob upoštevanju odstavka 5. EU lahko zakonodajo, ki temelji na tej podlagi, sprejme le v primeru soglasne odločitve. EESO meni, da bi bilo treba v zvezi z določbami o spodbujanju kolektivnih pogajanj uporabiti ta člen.

3.1.5

Na podlagi zgoraj navedenih pomislekov, ki jih dodatno utemeljuje dejstvo, da vsebina naslova predloga, naslova in jedrnega dela nekaterih členov ter uvoda ni v skladu z dejanskim področjem uporabe predloga, bi morala Komisija razmisliti o objavi priporočila namesto direktive. To bi državam članicam omogočilo nujno potrebno prožnost pri doseganju ciljev predloga v skladu z nacionalnimi sistemi za določanje plač in ob spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev.

3.2    Predmet urejanja in področje uporabe

3.2.1

V členu 1 je določeno, da morajo imeti delavci „dostop do zaščite minimalne plače“ na podlagi bodisi zakona bodisi kolektivne pogodbe. V členu 2 je določeno, da se direktiva uporablja za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor je opredeljeno v pravu, kolektivnih pogodbah ali veljavni praksi.

3.2.2

Področje uporabe direktive ne izključuje nobene države članice in nobenega delavca. V državah, katerih sistemi temeljijo izključno na kolektivnih pogajanjih in v katerih se določbe o minimalnih plačah ne uporabljajo za vse delavce in nekateri zato nimajo dostopa do zaščite minimalne plače, bi to privedlo do večje in nesprejemljive pravne negotovosti. EESO se boji, da bi se lahko direktiva tudi v primeru držav, katerih sistemi temeljijo izključno na kolektivnih pogajanjih, razlagala tako, da pravico do zaščite minimalne plače zagotavlja vsem delavcem. Taka razlaga bi v praksi kljub zagotovilom iz člena 1(3) neposredno posegla v obseg pokritosti z minimalno plačo v državah članicah in te države usmerila k vsesplošni uporabi kolektivnih pogodb, ki bi oslabila modele trga dela držav članic in države na daljši rok prisilila, da te modele spremenijo.

3.2.3

EESO priporoča, naj se nekatere določbe in koncepti v predlogu (16) natančneje oblikujejo, da ne bi dopuščali negotovosti in ne bi bila potrebna razlaga s strani Sodišča EU. Predmet urejanja in področje uporabe iz členov 1 in 2 zajemata vse države članice, tudi države s samoregulativnim sistemom kolektivnih pogajanj. Kot je navedeno zgoraj, lahko v državah, katerih sistemi temeljijo izključno na kolektivnih pogajanjih, to privede do pravne negotovosti. Poleg tega je treba vključiti nekaj prilagoditev v zvezi s posebnimi primeri, ki bi morali biti izvzeti s področja uporabe predloga, kot je primer pomorščakov, katerih plače urejajo mednarodne konvencije (17).

3.3    Opredelitev pojmov

3.3.1

Člen 3 predloga ne zagotavlja razlikovanja med zakonsko določenimi minimalnimi plačami in minimalnimi plačami ali minimalnimi plačami znotraj posameznih plačnih razponov, določenimi v kolektivnih pogodbah.

3.3.2

EESO sicer razume, da je treba v zvezi s sistemi zakonsko določenih minimalnih plač na nacionalni ravni v sodelovanju s socialnimi partnerji določiti merila glede ustreznosti, a ima pomisleke glede povsem enake obravnave obeh vrst minimalnih plač v predlogu direktive. V primeru sistemov, ki temeljijo izključno na kolektivnih pogajanjih, urejanje ustreznosti minimalnih plač posega v avtonomijo socialnih partnerjev.

3.3.3

EESO opozarja, da se minimalne plače v primeru modelov, ki temeljijo na kolektivnih pogodbah, določajo v okviru pogajanj o plačah in delovnih pogojih na splošno med delodajalci in delavci. To na primer pomeni, da se v teh primerih „ustreznost“ neizogibno oceni na podlagi primerjave z drugimi interesi in drugimi deli kolektivnega sporazuma, pri čemer so zakonsko določene minimalne plače zunanji dejavnik.

3.4    Spodbujanje kolektivnih pogajanj o določanju plač

3.4.1

V členu 4 je določeno, da morajo države članice sprejeti ukrepe za krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za sodelovanje v kolektivnih pogajanjih o določanju plač na sektorski ali medpanožni ravni. Predlaga se mejna vrednost 70-odstotne pokritosti s kolektivnimi pogajanji.

3.4.2

EESO je že v svojem prejšnjem mnenju (18) poudaril, da imajo dobro delujoči sistemi kolektivnih pogajanj, zlasti sektorskih kolektivnih pogajanj, ključno vlogo pri zagotavljanju pravičnih in ustreznih plač v celotni strukturi plač, vključno z zakonsko določenimi minimalnimi plačami, če te obstajajo.

3.4.3

EESO poudarja, da je treba zagotoviti, da se lahko vsaka država članica na podlagi nacionalnih pogojev in v skladu z nacionalnim sistemom odnosov med delodajalci in delojemalci najprej odloči o ustrezni ciljni ravni pokritosti, nato pa o tem, katere ukrepe bi bilo treba sprejeti na nacionalni ravni v primeru, da raven pokritosti ne dosega ciljne ravni, določene na nacionalni ravni.

3.4.4

EESO se poleg tega boji, da bo predlagana ciljna raven (70-odstotna pokritost) na dolgi rok oslabila socialne partnerje, saj bi bilo mogoče ta cilj v nekaterih državah doseči z uvedbo sistema, ki bi zagotovil samodejno vključitev vseh podjetij in delavcev v kolektivne pogodbe, kar bi omejilo vlogo socialnih partnerjev in oslabilo kolektivna pogajanja.

3.5    Ustreznost

3.5.1

V členu 5(2) so določena nacionalna merila, ki jih morajo države članice uporabljati pri določanju zakonsko določenih minimalnih plač. Ta merila med drugim vključujejo kupno moč, stopnjo rasti bruto plač in spremembe v produktivnosti dela. V uvodni izjavi 21 je navedeno, da se „[p]ri oceni ustreznosti minimalne plače glede na bruto raven plač […] lahko upoštevajo kazalniki, […] denimo 60 % bruto mediane plače in 50 % bruto povprečne plače“. Ti kazalniki pa se nanašajo na splošnejše vidike neenakosti in ne na zaščito najranljivejših delavcev.

3.5.2

EESO je zaskrbljen, ker predlog kljub zagotovilom Komisije o nasprotnem, navedenim v obrazložitvenem memorandumu, vpliva na raven minimalne plače in posledično na višino plačila. V obrazložitvenem memorandumu je poleg tega pojasnjeno, da bi morala direktiva omogočiti dostojno življenje, zmanjšati revščino zaposlenih in zagotoviti bolj enake konkurenčne pogoje. EESO meni, da se te določbe nanašajo na raven minimalnih plač, kar poglablja njegove dvome glede veljavnosti pravne podlage in izbire pravnega instrumenta.

3.6

EESO ugotavlja, da predlog presega določbe iz člena 18(2) Direktive 2014/24/EU o javnem naročanju. Ta določa, da morajo države članice zagotoviti, da gospodarski subjekti izpolnjujejo veljavne obveznosti na področju delovnega prava, ki so med drugim določene v kolektivnih pogodbah. Člen 9 predloga ne vsebuje besede „veljavni“. Zaradi tega se zdi, da bi morale biti v skladu s členom 9 v javnih naročilih vedno zahtevane plače, dogovorjene v kolektivnih pogodbah. Zato se postavlja vprašanje, ali namerava Komisija preseči Direktivo 2014/24/EU tako, da bo pri vseh javnih naročilih vedno zahtevana tudi plača po kolektivni pogodbi.

3.7    Spremljanje in zbiranje podatkov

3.7.1

V členu 10 je določeno, da morajo države članice med drugim sporočati podatke o pokritosti s kolektivnimi pogajanji in ravni minimalnih plač. Države članice morajo poleg tega zagotoviti, da so kolektivne pogodbe pregledne in javno dostopne, tako glede plač kot glede drugih določb. Minimalne plače bosta nato ocenila Komisija in Odbor za zaposlovanje Sveta (EMCO).

3.7.2

V modelih trga dela, ki temeljijo izključno na sistemih kolektivnih pogajanj, ustreznosti plač ne ocenjuje država ali vladna agencija, temveč so za kolektivne pogodbe in njihovo razlago odgovorni izključno socialni partnerji. Zahteva, v skladu s katero bi bilo treba ravni plač, določene v kolektivnih pogodbah, pregledovati, ne bi bila sprejemljiva. V zvezi z avtonomijo socialnih partnerjev je sporna tudi zahteva, v skladu s katero morajo socialni partnerji zagotoviti splošno dostopnost in preglednost pogodb, zlasti glede na to, da so edini pristojni za razlago in pregledovanje teh pogodb. EESO opozarja tudi, da določbe o minimalnih plačah ali minimalnih plačah znotraj posameznih plačnih razponov niso vedno vključene v kolektivne pogodbe. Obveznosti poročanja so poleg tega zelo delovno intenzivne, nekatere zahteve glede podatkov pa niso izvedljive.

Rezultat glasovanja

Za:

106

Proti:

147

Vzdržani:

17


(1)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, Dostojne minimalne plače v vsej Evropi, https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/decent-minimum-wages-across-europe, točka 6.1.2.

(2)  Devet držav članic je poslalo pismo nemškemu in portugalskemu predsedstvu Sveta Evropske unije, v katerem je opozorilo na potrebo po pravni analizi in menilo, da je priporočilo Sveta boljši pravni okvir ter da bi bilo treba pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic upoštevati omejitve pogodb EU.

(3)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.11.

(4)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji {SEC(2020) 362 final} – {SWD(2020) 245 final} – {SWD(2020) 246 final}.

(5)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, Dostojne minimalne plače v vsej Evropi, https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/decent-minimum-wages-across-europe, točka 1.4.

(6)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.2.

(7)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.3, in UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(8)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.3.

(9)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.1.

(10)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 3.4.8.

(11)  Na podlagi grafa A12.9, str. 197 ocene učinka Komisije.

(12)  Eurofound (2019): Upward convergence in employment and socioeconomic factors (Konvergenca k višjim standardom na področju zaposlovanja in socialno-ekonomskih dejavnikov).

(13)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji {SEC(2020) 362 final} – {SWD(2020) 245 final} – {SWD(2020) 246 final}.

(14)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.8.

(15)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 1.9.

(16)  Zlasti v zvezi s spoštovanjem pristojnosti socialnih partnerjev.

(17)  Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) o delu v pomorstvu (MLC), 2006.

(18)  UL C 429, 11.12.2020, str. 159, točka 3.3.10.