Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem

(COM(2020) 381)

(2020/C 429/34)

Poročevalec:	Peter SCHMIDT (DE-II)
Soporočevalka:	Jarmila DUBRAVSKÁ (SK-I)

Zaprosilo	Komisija, 17. 6. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	8. 7. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 9. 2020
Plenarno zasedanje št.	554
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	208/4/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Namen sporočila Komisije z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem je povečati ekonomsko, okoljsko in socialno trajnostnost prehranskih sistemov. Med krizo zaradi COVID-19 sta bili uspešno preizkušeni trdnost in odpornost evropskega agroživilskega sistema, s tem pa potrjena zanesljivost preskrbe s hrano v EU. Hkrati se je pokazalo, da prenosa hrane „od vil do vilic“ ni mogoče jemati za nekaj samoumevnega. To je treba izkoristiti kot priložnost za preoblikovanje dinamike dobavnih verig ter dosego trajnega izboljšanja za pridelovalce, predelovalce in trgovce na drobno.

1.2

Po mnenju EESO bi morala celostna prehranska politika EU zagotoviti: (i) ekonomsko, okoljsko in socialno-kulturno trajnostnost, (ii) povezovanje sektorjev, področij politike in ravni upravljanja, (iii) vključujoče postopke odločanja in (iv) mešanico obveznih ukrepov (predpisov in obdavčitev) in spodbud (cenovnih premij, dostopa do posojil, virov in zavarovanja), da se pospeši prehod na trajnostne prehranske sisteme. Predlagana strategija teh ciljev ne odraža v zadostni meri.

1.3

Proračun skupne kmetijske politike se ne sme zmanjšati ali ostati na enaki ravni, ampak se mora v skladu s temi cilji povečati. Krčenje financiranja za razvoj podeželja bi lahko imelo negativen vpliv, zlasti ker zajema nekaj najpomembnejših orodij za podporo prehodu. Dodatna sredstva v višini 15 milijard EUR, predlagana v svežnju za okrevanje po pandemiji COVID-19, so dobrodošla in potrebna, vendar ne morejo nadomestiti dolgoročnih zavez.

1.4

Pogoj za odobritev strateških načrtov skupne kmetijske politike bi moral biti, da države članice sprejmejo izčrpne načrte za preoblikovanje prehranskega okolja, v katerih so pobude za proizvodnjo zdrave in trajnostne hrane povezane z oblikovanjem novih trgov za te proizvode.

1.5

Poštene cene hrane (ki odražajo dejansko ceno proizvodnje za okolje in družbo) so edini način, da se na dolgi rok vzpostavijo trajnostni prehranski sistemi. EU in države članice bi morale z ukrepi zagotoviti, da cene na pragu kmetije ostanejo nad ravnjo stroškov proizvodnje in da zdrava prehrana postane bolj enostavno dostopna. V ta namen bo treba uporabiti ves nabor orodij javnega upravljanja, od trdih fiskalnih ukrepov do pristopov na podlagi informacij, da se pokažejo dejanski stroški.

1.6

Poceni uvoz pogosto pomeni visoke socialne in okoljske stroške v tretjih državah. Ciljev strategije ni mogoče doseči brez sprememb trgovinskih politik EU. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva EU, naj zagotovi resnično vzajemnost standardov v preferencialnih trgovinskih sporazumih.

1.7

Strategija ne obravnava trajnostnega upravljanja zemljišč in dostopa do zemljišč, kar je velika pomanjkljivost, saj je to ena velikih ovir za obnovitev kmečkega prebivalstva, brez katerega bo osnova EU za trajnostno in produktivno kmetovanje izgubljena.

1.8

Treba bi bilo izvesti oceno učinka za različne načine doseganja vsakega cilja, določenega v strategiji, pri čemer bi bilo treba upoštevati trenutno stanje v vsaki državi članici.

1.9

Preučiti bi bilo treba možnost ustanovitve evropskega sveta za politiko na področju hrane (vključno z njegovo finančno izvedljivostjo), kot je EESO predlagal v prejšnjih mnenjih. Sveti za politiko na področju hrane že obstajajo na lokalni ravni, kjer združujejo različne akterje prehranskih sistemov na določenem območju ter rešujejo izzive, ponovno vzpostavljajo povezave med mesti in proizvodnjo hrane v okoliških regijah ter zagotavljajo učinkovito upravljanje lokalnih in regionalnih prehranskih politik.

2.   Uvod

2.1

Sporočilo Evropske komisije z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem je eden ključnih elementov evropskega zelenega dogovora. Njegov namen je prispevati k programu Evrope na področju podnebnih sprememb, k varstvu okolja in ohranjanju biotske raznovrstnosti, zagotavljanju položaja kmetov in ribičev v vrednostni verigi, podpiranju trajnostne porabe hrane ter spodbujanju cenovno dostopne in zdrave hrane za vse brez ogrožanja varnosti, kakovosti in cenovne dostopnosti hrane. To je prva strategija EU, za katero naj bi veljalo, da zajema celotno prehransko verigo.

2.2

Zaradi krize, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, je še bolj nujno povečati odpornost evropskih in svetovnih prehranskih sistemov, saj bodo nanje vplivali tudi prihodnji pretresi, od podnebnih sprememb do izbruhov novih bolezni in pomanjkanja delovne sile (1). Med krizo je postalo jasno, da prenos hrane od vil do vilic ne sme veljati za samoumevnega, pokazala pa se je tudi medsebojna povezanost akterjev in dejavnosti v kmetijstvu in celotnem prehranskem sistemu. Potrebni so krizni podporni ukrepi in koraki za zagotavljanje dolgoročnega okrevanja in obnove. V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ in v strategiji EU za biotsko raznovrstnost je upravičeno prepoznana potreba po krepitvi odpornosti po pandemiji COVID-19, in sicer z izboljšanjem ekonomske, okoljske in socialne trajnostnosti prehranskih sistemov. Zdaj je ključno, da ti strategiji pretvorimo v smiselne in pravočasne ukrepe.

2.3

Kmetje v EU so že sprejeli ukrepe za povečanje trajnostnosti in nadaljnji razvoj standardov. Kmetje in delavci v prehranskem sistemu (v kmetijstvu, predelavi in distribuciji) so med krizo zaradi pandemije COVID-19 v prvih bojnih vrstah in zagotavljajo neprekinjeno preskrbo s hrano za vse evropske državljane; sistematično prevzemajo tveganje, obenem pa imajo majhen delež dodane vrednosti v prehranskem sistemu. Vendar je treba od kmetov tudi v prihodnje pričakovati, da bodo veliko bolj kot doslej prispevali h krepitvi trajnostnosti in odpornosti. Glede na težke gospodarske razmere, s katerimi se zdaj sooča velika večina kmetov, pa lahko do teh potrebnih bistvenih sprememb pride le, če bodo sprejete prave politične in gospodarske spodbude. EESO meni, da predlogi za reformo skupne kmetijske politike ne vključujejo pravih korakov v to smer. Zato je bistveno zagotoviti občutno boljše pogoje, da bi bila živila, ki so lokalno in trajnostno proizvedena v EU (2), konkurenčna živilom iz uvoza, pri čemer ne gre le za to, da morajo biti stroški in koristi prehoda pravično porazdeljeni (med različnimi socialnimi skupinami, sektorji in regijami, pa tudi med sedanjimi in prihodnjimi generacijami), ampak se morajo sredstva tudi ciljno namenjati za podporo trajnostnemu kmetovanju. Strategijo „od vil do vilic“ je treba izkoristiti kot priložnost za temeljito preoblikovanje dinamike dobavnih verig ter trajno izboljšanje prihodkov in preživetja kmetov. Odbor ponovno poudarja, da morajo biti vsi sestavni deli evropskega zelenega dogovora zeleni in socialni.

2.4

Kar zadeva uvoz kmetijskih surovin in živil, bi EESO pričakoval, da bi strategija „od vil do vilic“ vsebovala podobno jasno izjavo, kot jo je podala Komisija pri napovedi ogljične prilagoditve na mejah za industrijske proizvode, saj je treba naše kmete (in potrošnike) zaščititi pred uvozom, ki ne izpolnjuje evropskih trajnostnih meril. To velja še toliko bolj, ker je jasno, da je treba naše sedanje standarde dvigniti. V zvezi s tem je strategija „od vil do vilic“ popolnoma nezadostna.

2.5

EESO pozdravlja objavo strategije „od vil do vilic“, ki ponuja ključno priložnost za doseganje zgoraj opisanih ciljev. V tem mnenju navaja nekaj vrzeli v sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ in akcijskem načrtu (v primerjavi z ambicijami evropskega zelenega dogovora in predlogi Odbora za celostno prehransko politiko (3)) ter daje smernice za doseganje napredka pri tej strategiji in njeno preobrazbo v učinkovit časovni načrt za prehod.

3.   Temelji učinkovite strategije „od vil do vilic“: upravljanje, odgovornost, cilji in viri

3.1

EESO od leta 2016 poziva k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi zagotovili zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehranskimi in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe (4). Povezala se je tudi široka koalicija civilne družbe, da bi v triletnem postopku pod vodstvom mednarodne skupine strokovnjakov za trajnostne prehranske sisteme (IPES Food) skupaj razvili podroben načrt skupne prehranske politike za EU (5).

3.2

Celostna prehranska politika EU bi morala v skladu s priporočili v zgoraj omenjenih besedilih zagotoviti: (i) ekonomsko, okoljsko in socialno-kulturno trajnostnost, (ii) povezovanje sektorjev, področij politike in ravni upravljanja, (iii) vključujoče postopke odločanja in (iv) mešanico obveznih ukrepov (predpisov in obdavčitev) in spodbud (cenovnih premij, dostopa do posojil, virov in zavarovanja), da se pospeši prehod na trajnostne prehranske sisteme. Poleg tega bi morala z ukrepi na področjih prometa, shranjevanja, pakiranja in živilskih odpadkov pospešiti razvoj krožnega gospodarstva in zmanjšati vpliv sektorjev predelave in maloprodaje živil na okolje, obravnavati pa bi morala tudi nove razmere po pandemiji COVID-19, zlasti potrebo po boljšem kriznem upravljanju ter okrepitvi varnih in pravičnih delovnih pogojev v verigi.

3.3

V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ in akcijskem načrtu je opredeljenih veliko pomembnih orodij, ni pa učinkovitih mehanizmov upravljanja. Ukrepe je treba najprej združiti v sklopu krovnih, namenskih ciljev, ki opisujejo prehranske sisteme, kakršne želi EU uvesti na srednji in dolgi rok (6). Ti cilji ne smejo obravnavati posameznih delov verige, ampak morajo biti medsektorski (7). To je ključno, da se: (i) poudari potreba po pristopih, ki pokrivajo celotno verigo, in pošteni delitvi stroškov za soočanje z izzivi v kmetijstvu, (ii) omogoči dajanje prednosti različnim rešitvam in prepreči pristop à la carte, ki vključuje nezdružljive rešitve, (iii) zagotovi uvedba nadomestnih ukrepov (z enakimi učinki), če pri prvotno načrtovanih ukrepih pride do zamud ali ovir, (iv) zagotovi, da kvantitativne in kvalitativne cilje spremlja celoten nabor ukrepov, potrebnih za njihovo doseganje (zaradi česar so ti izvedljivi), in da se dodajo nadaljnji cilji, če so potrebni za doseganje končnega cilja, ter v) vzpostavi trdna podlaga za zagotavljanje usklajenosti različnih sektorskih politik (npr. skupne kmetijske politike ter politik o trgovini, okolju, razvoju zdravstva in varnosti hrane) s strategijo „od vil do vilic“.

3.4

Da bi bila strategija „od vil do vilic“ učinkovita, mora imeti jasen okvir s cilji, kazalniki in zanesljivim mehanizmom spremljanja, ne da bi se zaradi tega povečala birokracija. EESO je že priporočil oblikovanje preglednice EU o trajnostnih živilih, na podlagi katere bi lahko izzive v zvezi s prehranskim sistemom obravnavali v okviru večletnega pristopa in s tem spodbujali usklajevanje politik na različnih ravneh upravljanja. Preglednica bi zagotovila kazalnike, s katerimi bi se spodbujal in spremljal napredek pri doseganju zastavljenih ciljev (8).

3.5

Učinkovita strategija „od vil do vilic“ bi morala zmanjšati drage zunanje dejavnike kmetijstva in vsem kmetom zagotoviti pošteno plačilo na trgu, zato bo na daljši rok izjemno stroškovno učinkovita, vseeno pa so za prehod na trajnostne in konkurenčne prehranske sisteme nujno potrebne naložbe. Zlasti so potrebna velika prizadevanja in kapitalske naložbe, da bi dosegli raven podnebnega in okoljskega ukrepanja iz evropskega zelenega dogovora ter pomagali kmetom pri izvajanju trajnostnih pristopov. Teh ciljev ni mogoče doseči, če so prekinjeni ključni tokovi financiranja. Krčenje financiranja za razvoj podeželja bi lahko imelo negativen vpliv, zlasti ker zajema nekaj najpomembnejših orodij za podporo prehodu, kot je navedeno v sporočilu o strategiji „od vil do vilic“. Poleg tega EESO ponovno poudarja, da je treba nameniti 10 milijard EUR za raziskave o kmetijstvu, razvoju podeželja in biogospodarstvu, kot je Evropska komisija predvidela v predlogih za večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027. Dodatna sredstva v višini 15 milijard EUR za razvoj podeželja in agroživilske raziskave, predlagana v svežnju za okrevanje po pandemiji COVID-19, so dobrodošla in potrebna, vendar ne morejo nadomestiti dolgoročnih zavez.

3.6

Pri nadziranju razvoja in izvajanja strategije „od vil do vilic“ ima vlogo širok krog deležnikov. Prednost je treba dati boljšemu sodelovanju med obstoječimi organi, vendar bo potrebna tudi namenska večdeležniška struktura upravljanja. Pri preučevanju možnosti bi bilo treba v zvezi z novo strukturo upravljanja zagotoviti, da: (i) sprejema demokratične in vključujoče pristope v skladu z dobrimi praksami v sedanjih organih, zlasti večdeležniški platformi za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, (ii) ima jasen mandat, ki vključuje razmislek o tem, kako so sektorske politike, kot je skupna kmetijska politika, usklajene s strategijo „od vil do vilic“, in (iii) so v njej dobro in raznoliko zastopane skupine kmetov, civilna družba (vključno z organizacijami na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni) in akterji dobavnih verig. Preprečiti je treba, da bi se kmetijski interesi posvečali samo skupni kmetijski politiki, civilna družba pa samo strategiji „od vil do vilic“. Akterji morajo odpraviti napetosti in se dogovoriti o poti do prehoda.

3.7

Preučiti bi bilo treba možnost ustanovitve evropskega sveta za politiko na področju hrane (9) (vključno z njegovo finančno izvedljivostjo), kot je EESO predlagal v prejšnjih mnenjih. Evropski svet za politiko na področju hrane bi moral svetovati o izvajanju strategije „od vil do vilic“. Ustanoviti bi ga bilo treba čim prej. Sveti za politiko na področju hrane že obstajajo na lokalni ravni, kjer združujejo različne akterje prehranskih sistemov na posameznem ozemlju ter rešujejo izzive, ponovno vzpostavljajo povezave med mesti in proizvodnjo hrane v okoliških regijah ter zagotavljajo učinkovito upravljanje lokalnih in regionalnih prehranskih politik (10). Kot je pokazala kriza zaradi pandemije COVID-19, so odporne dobavne verige odvisne od učinkovitih ukrepov na lokalni ravni, kjer lahko civilna družba sodeluje z državnimi in komercialnimi partnerji, da se premostijo vrzeli v zagotavljanju hrane (11). Evropski svet za politiko na področju hrane bi pospešil usklajevanje politik na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni (upravljanje na več ravneh). Povezal bi predstavnike lokalnih svetov za politiko na področju hrane ter deležnikov iz civilne družbe in dobavne verige (vključno s kmeti, delavci in potrošniki), ponudil platformo, prek katere si lahko deležniki izmenjujejo dobre prakse in se tako učijo drug od drugega, zagotovil upoštevanje vseh stališč iz različnih sektorjev ter opredelil ovire za spodbujanje trajnostne prehrane na lokalni ravni.

4.   Ključna področja, kjer so potrebni nadaljnji ukrepi

4.1   Zdravi in trajnostni načini prehranjevanja

4.1.1

Zdravi in trajnostni načini prehranjevanja so eden ključnih stebrov celostne prehranske politike, saj moramo svojo prehrano nujno spremeniti, da bo prispevala k boljšemu zdravju ekosistemov in prebivalcev. Prispevati mora tudi k vitalnosti podeželja (12). Komisija se v sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ zaveda, da je treba zagotoviti, da so zdrave in trajnostne možnosti tiste, ki so za potrošnike najlažje (tj. splošno dostopne in vsem cenovno dosegljive), ter priznava, da na odločitve ljudi vpliva „prehransko okolje“.

4.1.2

Strategija „od vil do vilic“ bi lahko ponudila edinstveno priložnost za preoblikovanje prehranskih okolij, za kar je potrebna usklajenost več različnih politik na strani ponudbe in povpraševanja ter na ravni EU in nacionalni in lokalni ravni, vključno z ukrepi za: (i) preprečevanje trženja in oglaševanja nezdrave hrane z regulativnimi ukrepi, (ii) zagotavljanje informacij o hranilni vrednosti za potrošnike, ki so enostavne za uporabo, zanesljive in neodvisne, (iii) uvedbo politik zdravega oblikovanja cen, (iv) podpiranje trajnostnega javnega naročanja hrane, (v) spodbujanje spremembe sestave proizvodov, (vi) oblikovanje zdravih maloprodajnih, gostinskih, mestnih in šolskih okolij ter (vii) vlaganje v izobraževanje potrošnikov. Te ukrepe je treba dopolniti s socialnimi politikami za boljši dostop skupin z nizkimi dohodki in prikrajšanih skupin do zdrave in trajnostne prehrane.

4.1.3

Vendar v sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ in akcijskem načrtu niso opredeljeni celostni ukrepi na teh področjih politike, zanašata pa se na kodekse ravnanja, obljube in druga orodja za samourejanje (13), ki so se doslej pokazala za neučinkovita. EESO pozdravlja načrtovana priporočila Evropske komisije državam članicam (v okviru strateških načrtov skupne kmetijske politike) za doseganje ciljev skupne kmetijske politike in strategije „od vil do vilic“, vključno z zdravstvenimi cilji, vendar ukrepi v zvezi s prehranjevanjem ne smejo biti neobvezni. Pogoj za odobritev strateških načrtov skupne kmetijske politike bi moral biti, da države članice sprejmejo celostne načrte za preoblikovanje prehranskega okolja, v katerih so pobude za proizvodnjo zdrave in trajnostne hrane povezane z oblikovanjem novih trgov za te proizvode. To bi bilo tudi v skladu z zavezo Komisije o spodbujanju proizvodnje in uživanja ekološke hrane.

4.1.4

V zvezi z zagotavljanjem zanesljivih informacij in navodil o hranilni vrednosti je EESO pozval k pripravi novih smernic za trajnostno prehrano, ki upoštevajo kulturne in geografske razlike med državami članicami in znotraj posameznih držav. Smernice za trajnostno prehrano bi prispevale k oblikovanju jasnejše usmeritve za kmetijske in predelovalne obrate, trgovino na drobno in gostinstvo. Nov okvir bi agroživilskemu sistemu koristil pri proizvodnji, predelavi, distribuciji in prodaji bolj zdravih in trajnostnih živil po pravičnejših cenah (14).

4.2   Poštena veriga preskrbe s hrano s poštenimi cenami

4.2.1

EESO je že pozval k prepovedi vseh nepoštenih trgovinskih praks (15). Veriga preskrbe s hrano jim je še zlasti izpostavljena zaradi močnih neravnotežij med majhnimi in velikimi udeleženci v njej ter med proizvajalci z dolgoročnimi obveznostmi in prožnejšimi trgovci. Nepoštene trgovinske prakse je mogoče na ravni EU učinkovito obravnavati z regulativnim pristopom in zakonodajnim okvirom, ki vključuje učinkovite in zanesljive mehanizme izvrševanja.

4.2.2

Sporočilo o strategiji „od vil do vilic“ upravičeno priznava, da kmetje in delavci vzdolž prehranske verige (vključno s tistimi, ki delajo pod prekarnimi pogoji) opravljajo ključno delo ter da jim je treba zagotoviti zdravje in varnost v skladu z zavezami v okviru evropskega stebra socialnih pravic, vendar EESO obžaluje, da tega ne spremljajo konkretni koraki v akcijskem načrtu. Poleg tega obžaluje, da pošteni pogoji niso povezani s poštenimi cenami hrane, in meni, da so poštene cene hrane (ki odražajo dejansko ceno proizvodnje za okolje in družbo) edini način, da se na dolgi rok vzpostavijo trajnostni in pravični prehranski sistemi. Trenutno veliki trgovci na drobno in multinacionalni predelovalci žanjejo največje dobičke, cene na pragu kmetije pa so prenizke, da bi kmetom zagotavljale preživetje in dostojne delovne pogoje, in pogosto ne pokrijejo niti stroškov proizvodnje. Delež vrednosti prehranske verige EU, ki ga prejmejo kmetje, se je z 31 % leta 1995 zmanjšal na 24 % leta 2005 (16), pred kratkim pa je bil ocenjen na približno 21 % (17). Nižanje cen na pragu kmetije je bilo dopuščeno na podlagi ozke razlage konkurenčnega prava EU, po kateri se blaginja potrošnikov enači z najnižjo možno ceno. To je treba spremeniti, tudi v Pogodbah EU.

4.2.3

EU in države članice bi morale v okviru strategije od vil do vilic celostno ukrepati, da bi cene na pragu kmetije ostale nad ravnjo stroškov proizvodnje ter da bi zagotovile boljšo cenovno dosegljivost in dostopnost zdrave in trajnostne prehrane. V ta namen bo treba uporabiti ves nabor orodij javnega upravljanja, od trdih fiskalnih ukrepov do pristopov na podlagi informacij, da se pokažejo dejanski stroški, pri čemer se uporabijo najboljše nastajajoče metodologije za računovodstvo na podlagi dejanskih stroškov (18). EESO ponovno poudarja, kako pomembne so naložbe v ozaveščanje o trajnostni prehrani od otroštva dalje, da bi se mladi zavedali vrednosti hrane in poštenih cen. Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam, zlasti starejšim in prebivalcem z nizkimi dohodki. Preučiti bi bilo treba tudi nove oblike označevanja, ki kažejo delež vrednosti, namenjen kmetom. Vse korake, ki vplivajo na cene, bi bilo treba skrbno razvrstiti, da se preprečijo nagle spremembe, ter jih dopolniti s spremljanjem učinka na družine z nizkimi dohodki (19), da bi zagotovili, da se jim dostop do zdrave prehrane zaradi posegov politike izboljša, ne pa poslabša.

4.2.4

Kmečke tržnice, skupnostno podprto kmetijstvo, potrošniške zadruge in druge pobude za kratke verige preskrbe s hrano kmetom dajejo ključno možnost, da povečajo dodano vrednost in prejmejo pošteno plačilo, zlasti v primeru kmetov, ki se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem ali uporabljajo druge okolju prijazne metode, ki jih oznake ne pokrivajo. Pri tem pogosto sodelujejo lokalne in regionalne oblasti, ki vzpostavljajo sisteme lokalnega upravljanja preskrbe s hrano, ki združujejo različne vpletene akterje, in zlasti spodbujajo uporabo lokalnih proizvodov v obratih javne prehrane. EESO obžaluje, da Komisija pri tem vprašanju ni upoštevala njegovih prejšnjih mnenj.

4.2.5

Vrnitev na lokalno preskrbo s hrano ustvarja delovna mesta in lokalno dinamiko, povečuje pa tudi odpornost, kot kažejo odzivi na COVID-19 v vseh členih dobavne verige (proizvajalci, predelovalci in trgovci na drobno). Podeželje je na primer eno od področij, kjer so zadnji preživeli nosilci dejavnosti običajno potrošniške zadruge. Za potrošnike so kratke dobavne verige vir svežih in kakovostnih proizvodov, prežetih s preteklostjo in človeškimi odnosi, hkrati pa jih spodbujajo, da se začnejo zanimati za vrednost prehrane in se o njej izobražujejo, ter v njih ponovno vzbujajo zaupanje v prehranske sisteme (20). Solidarnostne, zadružne pobude imajo tudi ključno vlogo pri pripravi izobraževalnega gradiva za šole in intenzivnega ozaveščanja za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov in debelosti, zlasti med otroki. V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ so sicer prepoznane koristi kratkih dobavnih verig, vendar so za njihov nadaljnji razvoj in odstranitev vseh ovir, ki preprečujejo njihov razvoj v EU, potrebni konkretni ukrepi in dodelitve financiranja (med drugim v strateških načrtih skupne kmetijske politike).

4.3   Krepitev zunanje razsežnosti strategije „od vil do vilic“

4.3.1

Ciljev strategije „od vil do vilic“ ni mogoče doseči brez sprememb trgovinskih politik EU. Sporočilo o strategiji „od vil do vilic“ in akcijski načrt vključujeta pomembne korake za okrepitev trajnostnih določb dvostranskih prostotrgovinskih sporazumov EU in njihovo izvrševanje. Kot so opozorili francoski in nizozemski organi (21), pa bi lahko naredili več za zagotavljanje skladnosti z mednarodnimi sporazumi ter racionalizacijo postopkov za uradno obveščanje o kršitvah trajnostnih zavez in ukrepanje v zvezi z njimi. Poleg tega EESO poziva EU, naj zagotovi resnično vzajemnost standardov v preferencialnih trgovinskih sporazumih, zlasti na področjih dobrobiti, trajnostnosti in sledljivosti od vil do vilic, tako da nadgradi dosežke iz nekaterih nedavnih dvostranskih določb in jih vključi v splošno uporabo (22). Kot je navedeno v poslanici kandidatu za izvršnega podpredsednika za evropski zeleni dogovor (23), je davek na meji na ogljik ključen, da se kmetom in živilskim podjetjem iz EU ne bi bilo treba soočati z nelojalno nizkimi cenami proizvodov iz držav, ki blaženja podnebnih sprememb ne jemljejo resno. Zato je molk o tem davku, oblikovanju cen ogljika in spremljanju emisij toplogrednih plinov uvoza vreden obžalovanja in resno ogroža ambicije strategije „od vil do vilic“ in zelenega dogovora.

4.3.2

V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ nista upoštevana učinek izvoza EU na male proizvajalce v državah v razvoju in prispevek multinacionalnih družb v EU k netrajnostnim praksam po svetu. Nove zmogljivosti za izvrševanje je treba usmeriti predvsem v družbe v EU, ki morajo biti odgovorne za zagotavljanje, da njihove dobavne verige niso povezane z deforestacijo, prilaščanjem zemlje in kršitvami pravic. EESO zato pozdravlja zavezo komisarja za pravosodje Didierja Reyndersa o uvedbi zavezujočih zahtev glede potrebne skrbnosti na področjih človekovih pravic in okolja za družbe v EU ter poziva k razmisleku o dodatnih sektorskih ukrepih v okviru strategije „od vil do vilic“. Kot meni Evropski parlament (24), so obveze glede potrebne skrbnosti nujno potrebne zlasti za operaterje v dobavnih verigah blaga, ki pomeni tveganje za gozdove (npr. govedina, soja, palmovo olje).

4.3.3

Najpomembneje je, da strategija „od vil do vilic“ ne upošteva krožnosti svetovnih kmetijskih trgov in vzajemnega vpliva obsega trgovine tako na države uvoznice kot tudi izvoznice. Strategija je ključna priložnost za ponastavitev zunanjih ciljev EU v skladu z ambicijami sporočila Evropske komisije „Trgovina za vse“ (25). Ta dolgoročni razmislek v sporočilo o strategiji „od vil do vilic“ ni vključen. Prostotrgovinski sporazumi še naprej spodbujajo netrajnostno rast potrošnje, kar ima v tretjih državah izjemno velik vpliv na okolje, zlasti v obliki deforestacije (26). Izpodbijati je treba stalno širjenje obsega trgovine kot končni cilj politike EU (zlasti v sektorjih z visokimi izpusti toplogrednih plinov in v strateških sektorjih, v katerih so zaradi pandemije COVID-19 potrebne raznolike odporne verige). Poleg tega je treba nujno najti nove načine za višanje standardov, spodbujanje trajnostnih praks in zagotavljanje, da lahko mali kmetje v EU in državah v razvoju izkoristijo nove priložnosti za trajnostno proizvodnjo. Te razmisleke bi bilo treba obravnavati v večstranskih forumih, kot sta Odbor OZN za svetovno prehransko varnost in Codex Alimentarius, namesto da so omejeni na dvostranska pogajanja, v katerih je sodelovanje kmetov in civilne družbe majhno, neravnovesja moči velika, končni cilj pa je liberalizacija trgovine. Izhodišče je lahko načrtovani zakonodajni okvir o trajnostnih prehranskih sistemih, najpomembneje pa je, da se z njim vzpostavi jasna opredelitev takih sistemov v skladu z opredelitvami okoljske trajnosti, ki v EU že obstajajo (27).

4.4   Podpiranje kmetov pri prehodu na odporne, raznolike agroekološke sisteme

4.4.1

Sporočilo o strategiji „od vil do vilic“ in strategija za biotsko raznovrstnost vključujeta ključne korake za obnovo in zaščito tal in kmetijskih ekosistemov, zlasti cilje za kmetijska območja z zelo raznolikimi krajinskimi značilnostmi (10 %) in zemljišča z ekološkim kmetijstvom (25 %). Vendar je treba upoštevati izhodiščni položaj različnih držav članic. Sporočilo ne obravnava trajnostnega upravljanja zemljišč in dostopa do zemljišč, kar je velika pomanjkljivost, saj je to ena velikih ovir za obnovitev kmečkega prebivalstva, brez katerega bo osnova EU za trajnostno in produktivno kmetovanje izgubljena. EESO je predlagal okvir EU, namenjen zaščiti kmetijskih zemljišč v državah članicah, ki so pomembna za proizvodnjo hrane (28). Vendar pa bi bila za te hvalevredne cilje potrebna ustrezna finančna podpora, ki je v sedanjih proračunskih predlogih ni. Prav tako sporočilo ne daje navodil o tem, kako bi dodatno povečali povpraševanje po ekoloških proizvodih. Doseganje cilja glede krajinskih značilnosti bo za nekatere kmete zelo drago. EESO poziva k oceni učinka izvajanja tega cilja.

4.4.2

EESO meni, da bi si bilo treba v evropskem kmetijstvu prizadevati za agroekologijo (29), za kar je potrebna sprememba paradigme za okrepitev raznolikosti na vseh ravneh (na ravni vrst, kmetij, krajin in preživetja). Agroekologija kot znanstvena in tehnološka veda ter družbeno gibanje obravnava sistem preskrbe s hrano celostno in si prizadeva približati proizvajalca njegovemu okolju ter pri tem ohraniti ali povrniti kompleksen in bogat agroekološki družbeni sistem. V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ pa je še vedno obravnavana kot nišna možnost, ki jo je treba skupaj z drugimi možnostmi podpirati z raziskovalnimi politikami in ekološkimi shemami skupne kmetijske politike. V sporočilu zato ni prepoznana potreba po preoblikovanju in ponovni diverzifikaciji kmetijstva v EU, čeprav je taka sprememba potrebna za doseganje ciljev strategije „od vil do vilic“ in strategije za biotsko raznovrstnost (vključno s cilji glede zmanjšanja uporabe pesticidov, gnojil in antibiotikov).

4.4.3

EESO vztraja, da se poleg opisanega razvoja ekološkega kmetovanja v večji meri preučijo in spodbujajo tudi drugi načini kmetovanja, ki krepijo biotsko raznovrstnost in zmanjšujejo uporabo vloženih virov. To lahko zajema tudi precizno kmetovanje, kar pa pomeni visoke investicijske stroške; mnoga mala in srednje velika kmetijska gospodarstva teh stroškov ne morejo kriti sama. Potencial načinov kmetovanja, prijaznih virom, tlom in okolju, je mogoče izkoristiti s povezovanjem podatkov o tleh, gnojilih, pesticidih in pridelku, za kar so potrebni boljši dostop do podatkov v nacionalnih zbirkah podatkov, večja mobilnost, večja prijaznost do uporabnikov itd. Uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij bi bilo treba spodbujati.

4.4.4

Zaradi pandemije COVID-19 je treba živinorejski sektor še bolj nujno prestrukturirati, da se zmanjšata njegova ranljivost in učinek na delavce, okolje in dobrobit živali. Vendar pa tega izziva strategija „od vil do vilic“ nikakor ne obravnava ustrezno. Pripraviti in zajemati bi morala na primer ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od uvožene beljakovinske krme in ponovno vključitev živine v mešane agroekološke sisteme. V Evropi se na političnem področju že leta razglablja o evropski strategiji za beljakovine, vendar se ni zgodilo še nič. Strategija „od vil do vilic“ se tudi temu ne posveča dovolj in vsebuje premalo zavezujoče formulacije. Poleg tega sploh ne obravnava, kaj naj bi pogosto hvaljeno načelo krožnega gospodarstva pomenilo za evropsko kmetijstvo. EESO se sprašuje, kako so na primer velike količine uvožene krme, na primer iz Južne Amerike, ki prispevajo k hudemu krčenju deževnega gozda, združljive z načelom krožnosti.

4.4.5

V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ ni dovolj podrobnosti o tem, kakšno podporo bodo imeli kmetje na voljo pri prevzemanju novih praks. Da bi s plačili za izvajanje prehoda v okviru ekoloških shem dosegli nove cilje, bi bilo potrebno obsežno financiranje, funkcija dohodkovne podpore v okviru plačil skupne kmetijske politike pa je in bo še leta ostala ključna, čeprav se sprejemajo ukrepi za zagotavljanje, da cene hrane odražajo dejanske stroške (glej točko 4.2). Za pomoč kmetom pri velikih spremembah proizvodnje bo potrebnih dovolj virov za svetovalne storitve. Če želimo doseči cilje evropskega zelenega dogovora in strategije „od vil do vilic“, se proračun skupne kmetijske politike ne sme zmanjšati ali ostati na enaki ravni, ampak se mora v skladu s temi cilji povečati. Stroški, povezani s cilji evropskega zelenega dogovora, daleč presegajo trenutno programsko obdobje. Razjasniti je treba, kakšne bodo finančne zahteve v zvezi s prihodnjimi nacionalnimi proračuni, da se izvedejo ukrepi evropskega zelenega dogovora in dosežejo njegovi cilji oziroma kazalniki.

4.4.6

V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ je upravičeno poudarjeno, da je treba upoštevati različna izhodišča držav članic, saj se prakse glede kmetijske intenzivnosti na hektar, gostote živine na hektar, uporabe pesticidov, gnojil in antibiotikov na hektar in na glavo živine ter dobrobiti živali močno razlikujejo. Za vsak cilj iz evropskega zelenega dogovora in strategije „od vil do vilic“ bi bilo treba izvesti oceno učinka, pri tem pa upoštevati različna stanja v državah članicah. Poleg tega EESO poudarja, da je treba vsem državam članicam zagotoviti enake konkurenčne pogoje, in prosi za dodatno pojasnilo, kako in v kakšnih časovnih okvirih bo z izvajanjem strategije „od vil do vilic“ in strateških načrtov skupne kmetijske politike obravnavano tveganje različnih standardov. Odbor meni, da bi morali prilagojeni pristopi veljati za hitrost prehoda, ne pa tudi za končne cilje, ki jih je treba doseči.

---

(1)  COVID-19 and the crisis in food systems: Symptoms, causes, and potential solutions (COVID-19 in kriza v prehranskih sistemih: simptomi, vzroki in potencialne rešitve), sporočilo skupine IPES Food, april 2020.

(2)  „[Da] bi bila celostna evropska prehranska politika dejansko relevantna za evropske potrošnike, morajo biti živila, trajnostno proizvedena v EU, konkurenčna. To pomeni, da mora biti evropski agroživilski sektor zmožen potrošnikom ponuditi živila po cenah, ki že vključujejo dodatne stroške, povezane z merili, kot so trajnost, dobrobit živali, varnost hrane in prehrana, in ki hkrati zagotavljajo pošteno plačilo kmetom, pri vsem tem pa ostati prva izbira za veliko večino potrošnikov.“ Mnenje Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, točka 5.8 (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(3)  UL C 129, 11.4.2018, str. 18.

(4)  Glej opombo 3.

(5)  IPES-Food, Towards a Common Food Policy for the European Union (Za skupno prehransko politiko Evropske unije), Bruselj, IPES Food, 2019.

(6)  Posebni cilji, ki so pomembni za celostno strategijo, in vrste ukrepov, potrebnih za njihovo doseganje, so podrobno navedeni v nadaljevanju na podlagi mnenj, ki jih je pripravil EESO.

(7)  Izjema v strategiji „od vil do vilic“ je omemba zdravih in trajnostnih načinov prehranjevanja; ta cilj je namenski, vendar je oblikovan kot obveznost potrošnikov, namesto da bi bilo poudarjeno, da si je treba zanj prizadevati vzdolž celotne verige.

(8)  Glej opombo 3.

(9)  Ta novi organ bi deloval kot platforma, ki jo gostijo obstoječe institucije.

(10)  Postopki za ponovno povezovanje mest z njihovimi bližnjimi območji proizvodnje hrane se že izvajajo v številnih krajih (kot so Milano v Italiji, Montpellier v Franciji, Gent, Bruselj in Liège v Belgiji ter Toronto v Kanadi), zaradi pandemije COVID-19 pa se bodo verjetno še pospešili.

(11)  COVID-19 and the crisis in food systems: Symptoms, causes, and potential solutions (COVID-19 in kriza v prehranskih sistemih: simptomi, vzroki in potencialne rešitve), sporočilo skupine IPES Food, april 2020.

(12)  UL C 190, 5.6.2019, str. 9.

(13)  V sporočilu o strategiji „od vil do vilic“ je navedeno, da bo Evropska komisija „od živilskih podjetij in organizacij zahtevala, da sprejmejo zaveze za konkretne ukrepe na področju zdravja in trajnostnosti“.

(14)  Glej opombo 12.

(15)  UL C 440, 6.12.2018, str. 165.

(16)  Evropski parlament, Poročilo o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (2009/2237(INI)), 2009, https://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A7-2010-0225+0+DOC+XML+V0//SL.

(17)  Evropski parlament, parlamentarna vprašanja – odgovor Phila Hogana v imenu Komisije, 27. februar 2015, http://www.europarl.europa.eu/doceo/document/E-8-2015-000521-ASW_EN.html?redirect.

(18)  http://www.fao.org/nr/sustainability/full-cost-accounting/.

(19)  Glej opombo 12.

(20)  UL C 353, 18.10.2019, str. 65.

(21)  Neformalni dokument organov Nizozemske in Francije o trgovini, socialno-ekonomskih učinkih in trajnostnem razvoju.

(22)  Npr. dajatev prost dostop do trgov EU za jajca je bil v prostotrgovinskem sporazumu EU-Mercosur prvič pogojen z uskladitvijo s standardi EU za dobro počutje kokoši: https://www.theguardian.com/environment/2019/oct/02/eu-imposes-hen-welfare-standards-on-egg-imports-for-first-time.

(23)  https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/mission-letter-frans-timmermans-2019_en.pdf?fbclid=IwAR3MP8zmxW1jBVJhtBUtP2PKkEct5ibFjKVJTCoaxgRX6thxcdsylXhTPIk.

(24)  Evropski parlament, Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. septembra 2018 o preglednem in odgovornem upravljanju naravnih virov v državah v razvoju: gozdovi (2018/2003(INI)).

(25)  https://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2015/october/tradoc_153846.pdf.

(26)  https://ec.europa.eu/environment/forests/impact_deforestation.htm.

(27)  Ta opredelitev je lahko usklajena z opredelitvijo okoljskega trajnostnega razvoja v akcijskem načrtu Evropske komisije za financiranje trajnostne rasti in jo lahko nadgradi.

(28)  Raba zemljišč za trajnostno proizvodnjo hrane in trajnostne ekosistemske storitve (UL C 81, 2.3.2018, str. 72).

(29)  Glej opombo 20.