Mnenje Evropskega odbora regij – Izzivi metropolitanskih regij in njihovo mesto v kohezijski politiki po letu 2020

(2020/C 79/02)

Poročevalec

:

Juraj DROBA (SK/ECR), predsednik pokrajine, Bratislava

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve

1.

ugotavlja, da dve tretjini prebivalstva EU živita v metropolitanskih regijah, zato je treba to vprašanje obravnavati tudi pri pripravi kohezijske politike za obdobje po letu 2020;

2.

poudarja, da vse večja urbanizacija ni le evropski, temveč tudi svetovni trend. Po eni strani to ustvarja priložnosti, po drugi pa nas sili k reševanju novih izzivov. Sodelovanje med institucijami in akterji v metropolitanskih regijah je zato ključnega pomena;

3.

ugotavlja, da trenutno ni soglasja o merilih, ki bi opredeljevala in razmejevala metropolitanske regije ter bi odražala raznolikost in dejanske razmere v teh regijah v različnih državah članicah;

4.

ugotavlja, da Eurostat opredeljuje metropolitansko regijo kot regijo na ravni NUTS 3 ali skupino regij na ravni NUTS 3, ki ima vsaj 250 000 prebivalcev in v kateri vsaj polovica prebivalcev živi na funkcionalnem mestnem območju. Teritorialna klasifikacija temelji na opredelitvi mestnih središč z visoko gostoto prebivalcev in vsaj 50 000 prebivalci. Poudarja, da je na podlagi te statistične opredelitve leta 2016 v metropolitanskih regijah živelo 293,3 milijona prebivalcev EU, in opozarja, da je treba upoštevati tudi območja, ki so funkcionalno povezana z območji zunaj EU. OECD opredeljuje metropolitansko regijo z vidika funkcije, pri čemer je mestno središče z visoko gostoto prebivalstva in možnostmi zaposlitve povezano s preostalim območjem, iz katerega se dnevno vozi veliko ljudi;

5.

poudarja, da so metropolitanske regije raznolike in z vidika prebivalstva pretežno urbane, čeprav se pogosto nahajajo na podeželju. Imajo močne vezi s primestnimi in podeželskimi območji ter se pogosto soočajo s pojavom suburbanizacije. Vprašanje rabe zemljišč v predmestnih območjih je bistveno za kakovost življenja, prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih posledic. Regije bi morale razpravljati o posebnih politikah omejevanja širjenja mest;

6.

ugotavlja, da je treba razlikovati med zelo urbaniziranimi in manj urbaniziranimi metropolitanskimi regijami, kar zahteva različne politične pristope in ukrepe;

7.

ugotavlja, da se lahko metropolitanski regiji Pariz in London, ki imata več kot 12 milijonov prebivalcev, obravnavata ločeno, saj se večina metropolitanskih regij v Evropski uniji razlikuje glede na velikost, funkcije in gospodarsko moč, pa tudi glede na stopnjo policentričnosti. Obstajajo tudi občutne razlike v pristopu metropolitanskih regij do usklajevanja skupnih politik in ukrepov;

8.

poudarja, da je selitev prebivalstva v mesta danes eden večjih demografskih trendov, pri čemer je prebivalstvo EU skoncentrirano predvsem v metropolitanskih regijah glavnih mest. Metropolitanske regije se morajo soočati s širjenjem mestnih območij, povečevanjem gostote prebivalstva v mestnih središčih in na drugi strani z odseljevanjem s podeželja. S tem so povezane zahteve po zagotavljanju javnih storitev za prebivalstvo in po novi infrastrukturi, na primer na socialnem področju, v prometu, šolstvu in zdravstvu ter v povezavi z digitalizacijo in izvajanjem trajnostnega energetskega prehoda, kar pomeni velik pritisk na proračune metropolitanskih regij. Za metropolitanske regije glavnih mest obstajajo še dodatne zahteve glede na njihovo vlogo glavnega mesta države članice, na primer na področju varnosti, storitev splošnega pomena, digitalnih storitev in prometa;

9.

poudarja, da je v nekaterih primerih dejansko število prebivalcev v metropolitanskih regijah višje, kot je navedeno v uradnih statistikah. Vsi, ki živijo v metropolitanski regiji, tam nimajo nujno stalnega prebivališča. Poleg tega veliko ljudi potuje v metropolitansko regijo zaradi dela, hkrati pa tam uporablja tudi socialno infrastrukturo in storitve. Metropolitanske regije imajo pogosto tudi močno čezmejno razsežnost;

Potencial metropolitanskih regij

10.

ugotavlja, da so metropolitanske regije gonila gospodarstev držav članic in centri gospodarske rasti. Po podatkih Eurostata se v metropolitanskih regijah ustvari približno 72 % BDP držav članic EU. Metropolitanske regije niso samo središča gospodarske rasti držav, temveč so tudi središča raziskav, inovacij in ustvarjalnega potenciala, kar seveda privlači kapital, naložbe in ljudi. Uvajajo tudi pametne rešitve na področju zagotavljanja informacij in storitev, krožnega gospodarstva, okoljske trajnosti, energetske učinkovitosti in trajnostne mobilnosti;

11.

poudarja, da je za usklajen razvoj regij pomembno, da EU in države članice priznajo dodano vrednost sodelovanja metropolitanskih regij za doseganje skupnih ciljev pri zmanjševanju regionalnih razlik. Metropolitanske regije lahko s koncentracijo sredstev in strokovnega znanja prispevajo k okrepitvi notranje povezljivosti ter porazdelitvi bogastva in koristi na določenem območju s spodbujanjem sodelovanja med regijami in gospodarske rasti ter ustvarjanjem učinkovitejše povezave med mesti in podeželjem. Pri zagotavljanju storitev, ki presegajo njihove meje, imajo pomembno vlogo pri širjenju razvoja na sosednja, pogosto podeželska območja. Prispevajo tudi k povezovanju skupnosti in posameznikov – živi funkcionalni odnosi namreč gradijo mostove med mestnimi območji, manjšimi mesti in podeželjem. Interakcija med podeželjem in mestnimi območji je pomembno gonilo skladnega teritorialnega razvoja;

12.

opozarja na potrebo po dejanskem angažiranju nacionalnih politik pri uporabi teritorialnih orodij in za zaščito pravične dodelitve sredstev vsem ozemljem, regijam in občinam, tako metropolitanskim kot urbanim in podeželskim. Hkrati je treba zagotoviti, da se države članice z lokalnimi in regionalnimi oblastmi posvetujejo v zgodnji fazi odločanja o tem, kje in kako se bodo uporabila teritorialna orodja. To je bistveno za usklajeno podporo na vseh ravneh ter zagotavljanje uravnoteženega razvoja mestnih in podeželskih območij, ob upoštevanju načela subsidiarnosti in teritorialne kohezije;

13.

ugotavlja, da je v sedanjem predlogu kohezijske politike ustvarjanje evropske dodane vrednosti pogoj za pridobitev sredstev. Podpora metropolitanskim regijam ustvarja evropsko dodano vrednost, hkrati pa zagotavlja tudi globalno konkurenčnost EU, učinki prelivanja, ki izhajajo iz te podpore, pa prispevajo k večjemu zbliževanju regij držav članic;

14.

poudarja, da se več kot 70 % ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in do 90 % ukrepov za prilagajanje nanje izvaja na podnacionalni ravni, kar pomeni, da so metropolitanske regije ključni akterji pri izpolnjevanju zavez, sprejetih na konferenci COP 21;

15.

ugotavlja, da bo znaten del sredstev kohezijske politike v obdobju po letu 2020 usmerjen v podpiranje inovacij in pametnih rešitev, ki se večinoma izvajajo v metropolitanskih regijah;

Izzivi

16.

poudarja, da se nekatere metropolitanske regije, vključno s tistimi, ki na podlagi statističnih podatkov veljajo za najbogatejše, še vedno soočajo z velikim infrastrukturnim primanjkljajem iz preteklosti in morajo še naprej usmerjati svoje naložbe v osnovno infrastrukturo;

17.

ugotavlja, da se metropolitanske regije soočajo z gospodarskimi, fiskalnimi in teritorialnimi izzivi, hkrati pa se spopadajo z vse večjim povpraševanjem po kakovostnih javnih storitvah in omejenimi finančnimi viri zanje, kar močno vpliva na splošno kakovost življenja prebivalstva. Proračunski prihodki v nekaterih metropolitanskih regijah nimajo veliko skupnega z njihovo gospodarsko uspešnostjo in visokim BDP. Proračun nekaterih metropolitanskih regij se napaja iz dohodnine oseb s stalnim prebivališčem v taisti regiji, ne pa tudi iz obdavčitve pravnih oseb, ki ustvarjajo njen BDP. Prisotnost multinacionalk tako ne pomeni nujno tudi prihodkov v javni proračun;

18.

poudarja, da je za metropolitanske regije značilno, da se veliko ljudi vozi na delo v samo mesto, in da je eden od njihovih največjih izzivov dostopen in okolju prijazen javni prevoz. Metropolitanske regije morajo uvesti aktivne oblike prometa in rešitve na področju mobilnosti na javnih mestih ter izboljšati čezmejno mobilnost. Soočajo se tudi s prometnimi zastoji, ki zmanjšujejo kakovost zraka in škodljivo vplivajo na zdravje prebivalstva;

19.

poudarja, da se zaradi koncentracije industrije metropolitanske regije soočajo z večjimi izzivi glede kakovosti okolja, uvajanja trajnostnih virov energije, krožnega gospodarstva, onesnaženosti zraka, kakovosti podtalnice, ravnanja z gospodinjskimi odpadki, zmanjševanjem biotske raznovrstnosti in odstranjevanja okoljskih bremen. Osrednjo vlogo imajo tudi pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Za obravnavo vseh teh vprašanj je potreben celosten pristop;

20.

poudarja, da se metropolitanske regije soočajo z visoko stopnjo neenakosti. Znotraj nekaterih metropolitanskih regij so najrevnejša območja držav članic in te regije se ukvarjajo s problemi revščine v mestih, socialnega vključevanja, vse večjega števila brezdomcev, otrok, ki živijo v revščini, ranljivih skupin, brezposelnosti mladih, pomanjkanja usposobljene delovne sile, vključevanja migrantov in beguncev, povečanja kriminalitete, starajočega se prebivalstva in revščine zaposlenih. V uradnih statistikah je obstoj takšnih območij pogosto prikrit, saj so te na voljo le za višjo raven, kar vpliva na pripravo ustreznih politik in ukrepov;

21.

poudarja, da je stanovanjska kriza metropolitanske regije različno prizadela. Na nekaterih območjih upada število prebivalcev, drugod pa obstaja veliko povpraševanje po stanovanjih. V mestih, kjer je povpraševanje po stanovanjih visoko, cene rastejo hitreje od prihodkov, kar vodi k večji segregaciji in socialni neenakosti. Zato ponovno poziva k pripravi evropske agende za stanovanja (1);

22.

poziva Eurostat, naj zbira in analizira podatke o dostopnosti stanovanj in s tem povezanih stroških z lokalnega in regionalnega vidika; Analizirati bi bilo treba tudi pobude, med drugim tudi od civilne družbe, za gradnjo cenovno dostopnih stanovanj;

23.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti metropolitanskim regijam v gospodarski tranziciji, ki se spopadajo z negativnimi posledicami zaprtja industrije. Te se soočajo z visoko in pogosto dolgotrajno brezposelnostjo, hkrati pa morajo preoblikovati opuščene industrijske obrate in obnoviti zanemarjena mestna območja in soseske;

24.

ugotavlja, da je za metropolitanske regije eden največjih izzivov podpora razširitvi digitalne infrastrukture, ki bo ljudem omogočila delo v novih panogah, pa tudi uvedbo novih načinov dela, kot je delo na daljavo;

25.

poudarja, da metropolitanske regije pogosto vključujejo tudi podeželska območja, zato je nujno razviti delujoče povezave med mesti in podeželjem znotraj metropolitanskih regij ter preprečiti neusklajeno sprejemanje ukrepov; dodaja, da se v metropolitanskih regijah zbirajo viri in strokovno znanje, zaradi česar lahko te regije s svojim strokovnim znanjem in sposobnostjo strateškega načrtovanja pomagajo širši regiji pri dostopanju do sredstev kohezijske politike. Metropolitanske regije so torej lahko primerna raven za uresničevanje celostnih pristopov k trajnostnemu razvoju z osredotočenjem na lokalno in regionalno solidarnost;

26.

pomembno je raziskati možnosti sodelovanja pri medsektorskih vprašanjih glede povezav med mesti in podeželjem, ki prispevajo k razvoju tako podeželja kot metropolitanskih območij, kot je podpora oblikovanju lokalnih in regionalnih vrednostnih verig ter direktni prodaji kmetijskih proizvodov v metropolitanskih regijah, da se ustvari dodana vrednost za sosednje podeželske regije;

27.

poudarja, da je treba bolje razumeti vzorce metropolitanskih regij na otokih in interakcije med samimi otoki;

28.

poudarja, da je treba obravnavati tudi necelinske metropolitanske regije;

Boljša vključenost metropolitanskih regij v oblikovanje in izvajanje kohezijske politike

29.

poudarja, da je trenutna priprava kohezijske politike za obdobje po letu 2020 edinstvena priložnost, da se upošteva potreba po posebnem pristopu k metropolitanskim regijam pri oblikovanju prihodnjih sporazumov o partnerstvu in zatem operativnih programov za sredstva kohezijske politike;

30.

se zavzema za to, da ne bi bilo nikakršnih upravnih ovir za sodelovanje med regijami na ravni NUTS II, ki skupaj tvorijo regijo glavnega mesta (glavno mesto – regija glavnega mesta) in želijo usklajevati svoje strategije in dejavnosti v okviru svojih operativnih programov, in meni, da mora biti na voljo dovolj prožnosti pri izbiri ukrepov za tesno sodelovanje;

31.

poudarja vlogo metropolitanskih regij v kohezijski politiki in priporoča, da se ta hitro doda in poudari v kohezijski politiki za obdobje po letu 2020, pa tudi v ustreznih evropskih politikah, vključno z novo teritorialno agendo in strateškimi dokumenti, kot sta nova Leipziška listina in nova evropska razvojna strategija, ki bo nadomestila strategijo Evropa 2020;

32.

poziva, naj se metropolitanske regije neposredno vključijo v oblikovanje kohezijske politike ter izvajanje in ocenjevanje operativnih programov in projektov EU, če pripravljajo sporazume o teritorialnem sodelovanju;

33.

poziva Komisijo, naj pri potrjevanju sporazumov o partnerstvu in nato tudi operativnih programov upošteva, katera stran je pristojna za izvajanje posameznih dejavnosti, saj se pristojnosti metropolitanskih regij in lokalnih organov razlikujejo glede na državo članico;

34.

poudarja, da so metropolitanske regije zaradi svojega relativnega bogastva omejene pri črpanju sredstev kohezijske politike, zato se povečuje pritisk za njihovo učinkovito izrabo. Kohezijska sredstva za posamezno državo članico se prerazporejajo v glavnem na podlagi enega kazalnika – BDP na prebivalca po pariteti kupne moči –, pri čemer se le delno upoštevajo socialni, demografski in okoljski vidik, to pa ne odraža celotne slike o stopnji razvoja. Zato bi bilo primerno regijam, ki so zaradi prerazporejanja na podlagi ekonomskih meril v slabšem položaju, ponuditi ustrezno nadomestilo. Predlagana prenosljivost virov (2) je v zvezi s tem ustrezno orodje. Države članice se spodbuja, naj razpravljajo o prenosih z vsemi zadevnimi regijami in pri tem zagotovijo, da bodo odločitve sprejete soglasno in v skladu z načelom upravljanja na več ravneh;

35.

podpira predlog Evropske komisije za povečanje možnosti finančnih transferjev med kategorijami regij s 3 % na 15 % sredstev, namenjenih za posamezno državo, in poziva države članice k uporabi te možnosti; dodaja, da bo treba to možnost natančno analizirati;

Pridobivanje in analiza podatkov na regionalni ravni

36.

poziva Evropsko komisijo, naj prek Skupnega raziskovalnega središča EU začne iskati morebitno dodano vrednost podpore metropolitanskih regij v smislu prednostnega cilja kohezijske politike, da se zmanjšajo regionalne razlike. Pri tem bi lahko raziskali na primer učinke prelivanja podpore metropolitanskim regijam in njihov prispevek h koheziji držav in regij (3);

37.

priporoča uporabo metodologije indeksa družbenega napredka (SPI) za opredelitev najbolj perečih izzivov v metropolitanskih regijah, ki jih je treba financirati s sredstvi kohezijske politike. To bi lahko lokalnim in regionalnim deležnikom pomagalo, da ustrezno ocenijo in opredelijo potrebe po naložbah na njihovem območju;

38.

priporoča, da Eurostat pri ocenjevanju gospodarske zrelosti regij pripravi regionalno statistiko, namesto da upošteva nacionalna povprečja kot podlago za merjenje regionalnega BDP na prebivalca po pariteti kupne moči;

39.

priporoča, da se poveča zbiranje statističnih podatkov na regionalni ravni, zlasti podatkov, ki dokazujejo funkcionalne povezave znotraj metropolitanskih regij. Na ta način bi pridobili boljše podatke o prebivalstvu in njegovi mobilnosti znotraj metropolitanskih regij, na podlagi katerih bi sprejemali primernejše ukrepe in določili bolj namensko porabo sredstev iz kohezijske politike;

40.

priporoča, da se za zmanjšanje birokracije in stroškov, povezanih z zbiranjem podatkov, podprejo inovativne metode zbiranja podatkov, kar se lahko uporabi za spremljanje vzorcev gibanja znotraj metropolitanske regije;

Kohezijska politika, ki ustreza potrebam metropolitanskih regij in njihovih prebivalcev

41.

priporoča, da se več podpore nameni instrumentom, ki omogočajo sodelovanje metropolitanskih regij, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ločenim prednostnim osem za metropolitanske regije v okviru posameznih operativnih programov, regionalnim celostnim teritorialnim strategijam in strategijam trajnostnega razvoja mest ter načrtom trajnostne mobilnosti v mestih, ki bi jih bilo treba še naprej razvijati v okviru kohezijske politike po letu 2020 in kar bi lahko služilo kot dokazno gradivo za podporo naložbam;

42.

z obžalovanjem ugotavlja, da je v tokratnem osnutku proračuna za kohezijsko politiko prvič namenjenih manj kot tretjina proračunskih sredstev EU. Hkrati pa je tematska osredotočenost močno povezana s prvima dvema ciljema nove kohezijske politike – pametnejšo in bolj zeleno Evropo. Takšni ukrepi se izvajajo v glavnem v metropolitanskih regijah, zato priporoča, da države članice pri pripravi partnerskih sporazumov tesno sodelujejo z metropolitanskimi regijami, ko določajo, kako bodo izvajale tematsko osredotočenost;

43.

poziva Komisijo, naj vzpostavi pogoje in podporne mehanizme za prenos znanja, izmenjavo izkušenj in najboljših praks pri ključnih izzivih, rešitvah ali projektih, ki jih razvijajo metropolitanske regije, kot so upravljanje med metropolitanskimi regijami, kazalniki za spremljanje izvajanja strategij metropolitanskega načrtovanja in razvoj pametnih politik;

44.

poudarja, da so za metropolitanske regije značilne razdrobljene strukture upravljanja, sestavljene iz velikega števila lokalnih in regionalnih subjektov, zaradi česar te regije težje učinkovito rešujejo gospodarske, družbene in okoljske izzive. Zato spodbuja k izmenjavi najboljših praks med metropolitanskimi regijami, da bi lahko razvili dolgoročne strategije in inovativne rešitve, s katerimi bi lahko presegle razdrobljenost pristojnosti;

45.

podpira idejo o ustanovitvi sklada za pravičen prehod v podporo trajnostnemu energetskemu prehodu in spopadanje z družbenimi izzivi, povezanimi z mobilnostjo delovne sile in večjimi demografskimi spremembami, kar bi se financiralo z novimi sredstvi, ne samo s sredstvi kohezijske politike;

46.

poudarja, da imajo metropolitanske regije sicer ogromne vire človeškega kapitala in talentov, hkrati pa se soočajo s celo vrsto izzivov, ki segajo od socialne izključenosti do prilagajanja na prihodnje zahteve po znanju in spretnostih na trgu dela. Za reševanje teh izzivov v metropolitanskih regijah bi bilo treba uporabljati sredstva ESS+, v tesnem sodelovanju in v skladu z infrastrukturnimi ukrepi, ki se financirajo s sredstvi ESRR;

47.

poziva, naj vsa partnerstva v okviru nove agende EU za mesta obravnavajo sedanjo metropolizacijo območij ali pa naj bo oblikovano novo partnerstvo za metropolitanski vidik agende za mesta s horizontalnim in strateškim značajem.

---

(1)  Točka 20 Resolucije o predlogih Evropskega odbora regij za novi zakonodajni mandat Evropske unije, 27. junij 2019: https://webapi2016.cor.europa.eu/v1/documents/cor-2019-02550-00-01-res-tra-sl.docx/content.

(2)  COM(2018) 375, člen 105.

(3)  V zvezi s tem glej poročilo „The Impacts of metropolitan regions on their surrounding areas“ (Učinki metropolitanskih regij na območja v njihovi okolici), https://cor.europa.eu/en/engage/studies/Documents/Metropolitan-regions.pdf.