Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poklic kmeta in izziv glede donosnosti

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 353/12)

Poročevalec: Arnold PUECH D’ALISSAC

Sklep plenarne skupščine	20.2.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28.6.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	18.7.2019
Plenarno zasedanje št.	545
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	188/0/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Donosnost in ekonomska sposobnost kmetij v EU sta resno vprašanje, pri čemer dohodek kmeta povprečno dosega zgolj 46,5 % dohodka v drugih gospodarskih sektorjih. Kljub nizki donosnosti pa ima kmetijski sektor EU ključno vlogo, saj je gonilna sila podeželskih gospodarstev in prideluje kakovostno hrano z upoštevanjem najvišjih standardov na svetu. Okoljsko trajnost je nemogoče doseči ločeno od prav tako pomembnih ekonomskih, poslovnih, okoljskih in socialnih vidikov kmetijske dejavnosti.

1.2

Kljub vse večjemu pritisku zaradi podnebnih sprememb in družbenih zahtev glede okoljske trajnosti kmetijski sektor Evropske unije potrošnikom zagotavlja prehransko varnost. Poleg tega evropski kmetijski sektor dejavno prispeva k ohranjanju konkurenčnosti in dinamičnosti EU na mednarodnih trgih ter pomaga pri zagotavljanju trgovinskega presežka EU. Kmetijski sektor EU je tudi eden izmed največjih virov zaposlovanja, saj zaposluje več kot 40 milijonov ljudi po vsej EU. Na teh območjih je kmetijstvo pogosto edini gospodarski sektor, ki ustvarja rast in delovna mesta.

1.3

V EU je potrebna poštena, pregledna, dobro delujoča in pravična prehranska veriga, ki je dobra za kmete in vse deležnike, vključno s predelovalci, trgovci na drobno in predvsem potrošniki. Na nacionalni ravni bi bilo treba razmisliti o obrnjenem pristopu k tržnim pogajanjem z vzpostavitvijo vrednostnih verig, ki bi kmetom zagotovile mesečni dohodek v višini dvakratnika minimalne plače.

1.4

Kmetijski sektor EU zagotavlja pozitivne javne storitve in zunanje učinke, ki jih trg ne upošteva. Cilj zagotavljanja prehranske varnosti ob upoštevanju najvišjih proizvodnih standardov je bil dosežen. Vendar pa se pojavljajo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, izrazitejše nihanje cen, nepoštena konkurenca proizvodnih sistemov z nižjimi standardi, nepoštena trgovinska praksa, upad podeželskega prebivalstva in staranje kmečkega prebivalstva, kar kmetom v EU povzroča težave na mednarodnem trgu.

1.5

Nove tehnologije so skupaj z vključujočimi dejavnostmi raziskav in inovacij del rešitve za ohranjanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja EU in omogočajo kmetom v EU, da neposredno in učinkovito obravnavajo vprašanje trajnosti.

1.6

Potrebna sta vseživljenjsko izobraževanje in razvoj spretnosti, da se kmetom v EU zagotovijo ustrezna orodja za boljše izkoriščanje potenciala novih tehnologij in uporabo inovativnih rešitev na kmetijah.

1.7

Kmetje v EU si z več ukrepi prizadevajo povečati svoj prispevek k boju proti podnebnim spremembam, saj čedalje bolj opažajo njihove učinke, doživljajo spremembe pri času spravila pridelka, zgodnjo ali pozno pozebo, požare, poplave in sušo. Poleg tega okoljski ukrepi ne smejo ogrožati prehranske varnosti in v zvezi z njimi je treba upoštevati, da kmetje potrebujejo pravično plačilo za dodatno delo, ki ga trajnostni in blažitveni ukrepi pogosto zahtevajo.

1.8

Močna EU ne želi doseči zgolj ciljev Lizbonske pogodbe, temveč tudi globalne cilje, kot so cilji Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov. Te ambiciozne obveze je treba podpreti z močnim proračunom in učinkovito politiko, ki bo zagotovila prihodnost, razvoj in uspešnost kmetijstva in podeželja. Evropski kmetje in kmetijske zadruge potrebujejo močan proračun SKP za naslednje obdobje.

2.   Uvod

2.1

EESO je pripravil to mnenje, da bi poudaril pomembno vlogo evropskih kmetov in njihov prispevek h gospodarstvu EU, svetovni prehranski varnosti in ohranjanju podeželskih območij. Ta prispevek pogosto ni ustrezno nagrajen, kar odvrača nove generacije od prevzemanja družinskih kmetij in zmanjšuje privlačnost sektorja za novince.

3.   Vloga kmetov v EU

3.1    Prispevek k prehranski varnosti, dobavi zdravih in hranljivih živil ter celotnemu gospodarstvu EU

3.1.1

Povpraševanje po hrani in biomasi se povečuje, kmetje v EU ter njihove zadruge in podjetja pa se posvečajo pridelavi, predelavi in trženju varne, visokokakovostne hrane za evropske državljane in potrošnike po vsem svetu. Kljub vse večjemu pritisku zaradi podnebnih sprememb in družbenih zahtev glede okoljske trajnosti potrošnikom zagotavljajo prehransko varnost. Poleg tega evropski kmetijski sektor dejavno prispeva k ohranjanju konkurenčnosti in dinamičnosti EU na mednarodnih trgih. Po podatkih Eurostata (1) je bil v letu 2017 delež kmetijskega sektorja v BDP EU 1,2-odstoten, sektor pa je ustvaril (bruto) dodano vrednost v višini 188,5 milijarde EUR, k trgovinskemu presežku EU pa je v istem obdobju prispeval s kmetijskim izvozom v višini 137 milijard EUR.

3.2    Zaposlovanje na podeželju in območjih z omejenimi možnostmi

3.2.1

Agroživilska veriga EU je eden izmed največjih gospodarskih sektorjev v EU, ki ohranja in ustvarja rast in delovna mesta ter zaposluje približno 40 milijonov ljudi. Približno 10 milijonov ljudi je neposredno zaposlenih na kmetijah in v kmetijskih zadrugah oziroma tam delajo. Kmetijstvo je za nekatera območja ali regije edini vir zaposlovanja.

3.3    Kmetje kot varuhi tradicionalnih krajin in upravljavci zemljišč

3.3.1

Kmetje v EU, kmetijska podjetja in kmetijske zadruge upravljajo približno 173 milijonov hektarjev zemlje, kar je približno 39 % celotne površine EU. Kmetje in njihovi družinski člani ohranjajo podeželsko krajino in biotsko raznovrstnost ter družbi zagotavljajo številne pozitivne učinke: s svojim prizadevnim delom na področju upravljanja zemljišč in ohranjanja krajine dejavno prispevajo k blaženju posledic velikih katastrof v primeru ekstremnih vremenskih razmer. Veliko kmetov je tudi lastnikov gozdov, njihov prispevek k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi pa je precejšen. Poleg tega kmetje pomagajo ohranjati in obnavljati tradicionalno krajino podeželja EU, zagotavljajo ohranjanje kulturne dediščine in omogočajo tudi pozitivne sinergije s turističnim sektorjem EU. Kljub vsemu pa dosedanja prizadevanja v kmetijstvu ne morejo skriti dejstva, da bo za dosego evropskih in globalnih ciljev na področju biotske raznovrstnosti, vključno z zaščito čebel, žuželk in ptic, treba narediti še veliko več in da bo treba sprejeti dodatne ukrepe. To je deloma v nasprotju s potrebo po rentabilnosti, zato mora EU z dodatnimi sredstvi za SKP nujno nagraditi večji okoljski prispevek kmetijstva.

4.   Spremembe v poklicu kmetov

4.1    Povečanje družbenih zahtev v zvezi z zdravo prehrano, poreklom in kakovostjo hrane, vplivom na okolje in dobrobitjo živali

4.1.1

Potrošniki imajo na voljo veliko informacij glede proizvodov, ki jih vsakodnevno uporabljajo. Prav tako posvečajo več pozornosti poreklu in kakovosti hrane ter njenemu vplivu na okolje. Drugi pomembni dejavniki izbire potrošnikov so upoštevanje praks za dobrobit živali in razdalja od kraja, kjer se živilo prideluje, vključno s skrajšanjem verig preskrbe s hrano.

4.1.2

Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov, so kmetje v EU začeli izvajati ukrepe za nadaljnje izboljšanje dobrobiti živali in zmanjšanje škodljivega vpliva kmetijskih dejavnosti na okolje in na kakovost tal, obenem pa pridelovati visokokakovostne proizvode. Kmetje v EU vlagajo veliko energije in virov, da bi sprejeli ta nov potrošniški vzorec, pri čemer jim pomagajo javni organi in akademski krogi.

4.2    Vloga tehnologije in inovacij v kmetijstvu

4.2.1

Kmetijski sektor EU je v ospredju tehnološke in digitalne revolucije, s številnimi preboji na področju genetike, avtomatiziranih vozil, robotov, brezpilotnih zrakoplovov, satelitskih posnetkov, daljinskega zaznavanja, velepodatkov itd. Kmetje so vedno sprejemali, razvijali in uporabljali inovativne kmetijske poslovne modele in agronomske prakse, vključno z novimi tehnikami in proizvodnimi metodami, ki so povečale obseg pridelave in omogočile prilagajanje kmetijskih praks spreminjajočim se razmeram.

4.2.2

S tega vidika nove tehnologije pomagajo kmetom v EU, da zagotavljajo prehransko varnost ob upoštevanju najvišjih svetovnih standardov in izpolnjevanju pričakovanj potrošnikov. V tem smislu nove tehnologije omogočajo kmetom v EU, da se neposredno in učinkovito spopadajo z okoljskim vprašanjem. Zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev je na primer mogoče doseči s kombinacijo tehnologij, ki pomagajo kmetom pri vseh vidikih pridelave. Največji vpliv na zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev ter odpornost rastlin in živali na škodljivce, glive in zunanje patogene organizme imajo med drugim nove tehnike vzreje.

4.2.3

Vloga tehnologij ni povezana zgolj s proizvodnjo, temveč tudi s sledljivostjo, prehransko varnostjo, dobrobitjo živali in ukrepi za blažitev podnebnih sprememb, ki pomagajo ohranjati kmetijski sektor EU kot enega najbolj naprednih in varnih na svetu.

4.2.4

Za uvajanje inovativnih tehnoloških rešitev na kmetijah je bistveno, da imajo kmetje v EU dostop do financiranja. V zvezi s tem je treba v novi SKP ohraniti in spodbujati funkcijo subsidiarnosti drugega stebra SKP. Pomembno je razumeti, da bodo kmetje v EU uvajali najnovejše tehnološke dosežke v svoje poslovanje zgolj, če bodo imeli enostaven dostop do posojil.

5.   Izzivi

5.1    Podnebne spremembe

5.1.1

Kmetje v EU pomembno prispevajo k boju proti podnebnim spremembam, saj čedalje bolj opažajo njihove učinke, doživljajo spremembe pri času spravila pridelka, zgodnjo ali pozno pozebo, požare, poplave in sušo. Učinkoviti ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam so zato ključnega pomena za dolgoročno sposobnost preživetja kmetij. Obenem kmetje zmanjšujejo emisije tako na kmetijah kot drugod s trajnostnimi praksami upravljanja, z uporabo novih tehnologij in učinkovitejšo uporabo pridelkov, slame, gnoja in drugih ostankov za obnovljivo energijo, s solarnim ogrevanjem in z zagotavljanjem električne energije iz vetrne energije in drugih virov. Proizvodi iz pridelkov in ostankov živine se lahko uporabljajo tudi za proizvodnjo biogoriv in obnovljivih industrijskih materialov na kmetijah po načelih krožnega gospodarstva. To prispeva k zmanjšanju emisij v drugih sektorjih in odvisnosti EU od fosilnih goriv.

5.1.2

Pomembno je omeniti, da Pariški sporazum in cilji trajnostnega razvoja določajo pomembne cilje za kmetijski sektor EU, ki jih je treba doseči med letoma 2030 in 2050. Kmetje v EU bodo na te izzive pripravljeni, če bodo opremljeni s pravimi orodji. Zbirka orodij mora vključevati pozitiven in uporabniku prijazen okvir politike, nove tehnologije, strategije za upravljanje voda (tj. shranjevanje in namakanje) ter močan proračun SKP, ki podpira dodatna prizadevanja kmetov. Če eno od zgoraj navedenih orodij kmetom ne bi bilo na voljo, bi to lahko ogrozilo prehransko varnost in negativno vplivalo na kakovost pridelave hrane v EU.

5.2    Dohodek v kmetijskem sektorju

5.2.1

Kmetijski dohodek (2) na letno delovno enoto, izražen kot indeks, je bil v EU-28 v letu 2017 za 10,9 % višji kot v letu 2016. Vendar je treba to primerjati z drugimi gospodarskimi sektorji, kjer je povprečni dohodek precej višji. Dejansko je v letu 2017 podjetniški dohodek kmeta na družinsko delovno enoto znašal le 46,5 % povprečne plače v gospodarstvu.

5.2.2

Te razmere močno vplivajo na razvoj sektorja v smislu splošne privlačnosti za zunanje akterje, vlagatelje in bančne partnerje, preprečujejo razvoj sinergij z drugimi gospodarskimi sektorji in zaostrujejo težavo generacijske pomladitve na podeželju.

5.3    Nihanje cen in pojav novih trgov

5.3.1

Realne (deflacionirane) cene večine primarnih proizvodov so bile v letu 2017 višje kot v predhodnem letu: povprečna cena mleka je v primerjavi z letom 2016 narasla za 17,1 %, cene prašičev za 8,3 %, žit za 3,0 %, cene goveda za 2,2 %, prav tako pa so narasle cene perutnine (za 1,0 %). Nasprotno pa so se realne cene ovc in koz v letu 2017 še naprej zniževale (–1,4 %). To pozitivno gibanje večine primarnih proizvodov je del razcveta, ki se je začel leta 2003. Vendar pa je leta 2008 prišlo do hudega padca cen, kar je povzročilo nihanje cen na mednarodnem trgu ter pomenilo izziv za male in srednje velike kmete v EU ter vlagatelje, ki so šele pred kratkim začeli z naložbami v kmetijski sektor.

5.3.2

Zaradi svoje raznovrstnosti se je kmetijski sektor EU drugače odzval na šok padca cen iz leta 2008: številni mali in srednje veliki kmetje so se morali za ohranitev svoje dejavnosti zanašati samo na neposredna plačila SKP, kar pa ni bilo dovolj, da bi zagotovili gospodarsko vzdržnost svoje kmetije. Glede na izvoz EU so glavni trgovinski partner EU pri kmetijskih proizvodih ZDA (16 % celotnega kmetijskega izvoza, neto vrednost 33,3 milijarde EUR v letu 2017). S tako koncentracijo izvoza na en sam trg je kmetijski sektor EU izpostavljen političnim odločitvam tretjih strani, ki lahko povzročijo močno nihanje cen (tj. uvedba prepovedi izvoza ali visokih carinskih dajatev). Enotni trg EU je najbolj odprt in dostopen trg na svetu, pri čemer se kmetje v EU soočajo z izzivom konkuriranja uvoženim kmetijskim proizvodom, ki upoštevajo drugačne standarde proizvodnje. Sledljivost živilskih proizvodov, ki prihajajo iz tretjih držav, je mogoče še vedno izboljšati, kar bi lahko vodilo do številnih nesoglasij glede kakovosti hrane in označevanja živil, povezanih z uvoženimi proizvodi (tj. živilski proizvodi, pridobljeni z novimi tehnikami vzreje, uporabo fitofarmacevtskih sredstev, upoštevanjem standardov dobrobiti živali itd.). Ti uvoženi proizvodi so zelo konkurenčni na trgu EU zaradi drugačnega standarda proizvodnje, kar ustvarja napetosti med kmeti v EU, ki že upoštevajo najvišje proizvodne standarde na svetu.

5.4    Upad podeželskega prebivalstva in generacijska pomladitev

5.4.1

Po podatkih Evropske komisije je bilo na 10,5 milijona kmetijskih gospodarstvih v EU sedem od desetih (71,5 %) upravljavcev kmetij moških, večina (57,9 %) pa je bila stara 55 let ali več. Samo približno eden od desetih (10,6 %) upravljavcev kmetij je mlad kmet, mlajši od 40 let, ta delež pa je bil še nižji pri ženskah (8,6 %).

5.4.2

Kmetje, lastniki gozdov, kmetijska podjetja in kmetijske zadruge so temelj gospodarstva podeželskih območij EU. Staranje kmetov povzroča splošen upad podeželskega prebivalstva (pojavlja se tako imenovana podeželska diaspora) z neposrednimi posledicami za gospodarsko in družbeno strukturo teh območij. Poleg tega nove generacije ne želijo prevzeti družinskega posla zaradi nizke donosnosti kmetijske dejavnosti in težav pri dostopu do zemljišč.

6.   Priložnosti

6.1    Digitalizacija in precizno kmetijstvo

6.1.1

Kmetijstvo je vstopilo v obdobje digitalno izboljšanega kmetovanja, pri katerem lahko vsaka naprava, ki beleži podatke med različnimi stopnjami kmetijske proizvodnje, pošlje te podatke v zbiranje, obdelavo in analizo. Uporaba velepodatkov lahko kmetom pomaga stopiti v prihodnost kmetovanja in dosegati ambiciozne cilje.

6.1.2

Kmetija proizvaja številne vrste podatkov, ki jih je mogoče razvrstiti v različne kategorije, kot so agronomski podatki, finančni podatki, podatki o skladnosti, meteorološki podatki, okoljski podatki, podatki o strojih, podatki o osebju itd. Ti sklopi podatkov izvirajo iz vrste vse zmogljivejših in stroškovno učinkovitejših virov, kot so stroji, brezpilotni zrakoplovi, naprave GPS, daljinski senzorji, sateliti, pametni telefoni itd., in jih dopolnjujejo ponudniki storitev, svetovalni organi, javni organi itd. Poleg tega drugi partnerji v vrednostni verigi, kot so predelovalci in trgovci na drobno, supermarketi, hipermarketi, pa tudi reklamne agencije, zbirajo ogromne količine podatkov o trgih, na katerih kmetje prodajajo svoje proizvode.

6.1.3

Zbiranje in uporaba podatkov v kmetijstvu ni nov koncept, saj so kmetje to počeli že od začetka kmetijstva. Novost pa je priložnost za razvoj kmetijskega sektorja, usmerjenega v podatke, in sicer zaradi velikosti in obsega teh podatkov, ki eksponentno naraščata. Novost sta tudi kakovost informacij v realnem času, pridobljenih na ravni kmetije, in tehnologija, ki se uporablja za zbiranje, shranjevanje, uporabo, upravljanje, skupno rabo, obdelavo in posredovanje podatkov.

6.1.4

Lastništvo podatkov in pravica do določitve, kdo lahko dostopa do podatkov in jih uporablja, je bistvenega pomena za vključitev kmetov v uvajanje novih tehnologij. Trenutno ni skupnega okvira, v katerem bi bilo jasno razloženo lastništvo podatkov. Zato je kmetijski sektor EU oblikoval kodeks ravnanja o pogodbeni souporabi kmetijskih podatkov (3), v katerem je pojasnjena pravica ustvarjalca podatkov do nadomestila za uporabo podatkov, ustvarjenih med njegovo dejavnostjo.

6.1.5

Digitalizacija in precizno kmetijstvo imata pomembno vlogo pri oblikovanju prihodnosti kmetijskega sektorja EU. Vplivata tudi na trg dela in vrsto znanj in spretnosti, ki so potrebni v kmetijstvu, ter na novo opredeljujeta vlogo kmetov in poslovnih modelov kmetijskih zadrug.

6.2    Ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih posledic

6.2.1

Kmetijski sektor EU je v zadnjih desetletjih izvedel številne ukrepe za izboljšanje okoljske trajnosti. SKP nalaga stroge in zahtevne okoljske ukrepe in prakse trajnostnega upravljanja, ki spreminjajo delovanje kmetov na teh področjih in učinkovito združujejo kakovost s trajnostjo.

6.2.2

Kmetijstvo in gozdarstvo imata posebno vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb, saj sta edini gospodarski sektor, ki s pomočjo fotosinteze odstranjuje toplogredne pline iz ozračja. Ta dosežek sektorja še vedno ni v celoti priznan ter ustrezno izračunan in upoštevan, zato morajo oblikovalci politik bolje oceniti, kako lahko gozdovi ter trajni nasadi in enoletnice prispevajo k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

6.2.3

Danes si kmetje želijo, da bi njihova prizadevanja v boju proti podnebnim spremembam priznali tako družba kot tudi oblikovalci politik. Predvsem oblikovalci politik se morajo zavedati, da okoljski ukrepi ne smejo ogrožati prehranske varnosti, in morajo upoštevati, da kmetje potrebujejo pravično plačilo za dodatno delo, ki ga trajnostni in blažitveni ukrepi pogosto zahtevajo.

6.3    Večja preglednost trga v celotni prehranski verigi

6.3.1

Porazdelitev dodane vrednosti v prehranski verigi glede na informativni pregled Komisije, objavljen marca 2017, znaša približno 25 % za kmeta, 25 % za predelavo hrane ter 50 % za maloprodajo hrane in prehrambne storitve.

6.3.2

Dosledno je treba spoštovati direktivo EU o nepoštenih poslovnih praksah. Med podjetji v agroživilski verigi obstajajo velike razlike v pogajalski moči med kmeti in predelovalci kmetijskih proizvodov in živil. K temu močno prispevajo velike trgovinske organizacije (supermarketi, hipermarketi in velike zbornice živilskopredelovalne industrije, ki delujejo po vsej Evropi).

6.3.3

Fazi predelave in prodaje na drobno sta povečali svojo skupno dodano vrednost v prehranski verigi zaradi povečanega povpraševanja potrošnikov po pripravljenih proizvodih. Obenem se dodana vrednost v kmetijstvu po letu 2014 zmanjšuje (leta 2016 je bila za 4 % nižja). To je posledica konkurence in povečanih vhodnih stroškov za omejene vire, pa tudi omejenih možnosti za kmete, da dodajo vrednost osnovnemu proizvodu ali da zanj prejmejo plačilo.

6.3.4

Poleg tega je Oxfam v svoji nedavni študiji Ripe for change (Čas za spremembe, 2018) opisal neenakost v prehranski verigi na podlagi primerov iz Združenega kraljestva, Nizozemske in Nemčije. Pri podrobnem pregledu razčlenitve cen za končne potrošnike je v študiji, osredotočeni na Združeno kraljestvo, ugotovil, da so v letu 2015 več kot polovico te cene dobili supermarketi (52,8 %), 38,5 % trgovci in proizvajalci hrane, le 5,7 % cene pa so dobili mali kmetje in delavci. Zadnji 3 % cene so pokrili vhodne stroške.

6.3.5

Glede na visoko stopnjo koncentracije maloprodajnega sektorja in temeljni pomen zaščite dobro delujočega notranjega trga okvirna zakonodaja EU, ki vključuje prepoved nepoštenih trgovinskih praks, s kontrolnimi in izvršilnimi mehanizmi v kombinaciji z odvračilnimi ukrepi v teh okoliščinah predstavlja dobro izhodišče. Nadaljevanje teh prizadevanj za povečanje preglednosti trga in zagotavljanje pravičnega deleža vrednosti za kmete je ključnega pomena. Poleg tega se bo julija 2020 začela izvajati nova uredba o napotenih delavcih, ki mora prispevati k preglednejšemu in pravičnejšemu poslovanju med kmeti na nacionalni ravni.

6.3.6

Na nacionalni ravni bi bilo treba razmisliti o obrnjenem pristopu k tržnim pogajanjem z vzpostavitvijo vrednostnih verig, ki bi kmetom zagotovile mesečni dohodek v višini dvakratnika minimalne plače.

7.   Rešitve

7.1

Za sistem družinskih kmetij, ki ga evropski potrošniki zelo cenijo, je treba oblikovati dobro politiko, pravične in razumne predpise ter močno in učinkovito zakonodajo, ki bo pomagala blažiti resne grožnje izjemnega nihanja cen in vse večjega neravnovesja moči v dobavni verigi. Projektna skupina za trge je korak v to smer, vendar jo je treba še okrepiti.

7.2    Raziskave in inovacije, prilagojene potrebam kmetov, pristop več akterjev in neposredno vključevanje deležnikov

7.2.1

Sodelovanje deležnikov je ključnega pomena za izvajanje raziskav v praksi. Umeščanje interesov kmetov v središče inovacijskega procesa bo ne le bistveno okrepilo njegov vpliv, temveč bo nudilo tudi več možnosti za uporabo rezultatov raziskav in inovacij v praksi. Poleg tega bo to pomagalo zagotoviti, da se bodo dodeljena sredstva za raziskave bolje porabila.

7.2.2

Kmetje, kmetijska podjetja, lastniki gozdov in njihove zadruge so lahko gonilna sila inovacij in gospodarske rasti, tudi s pomočjo vladnih programov. Zato je treba spodbujati njihovo sodelovanje od začetka raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti na področju kmetijstva, prehrane, gozdarstva in ribogojstva. Njihova udeležba v vseh fazah projektov bo zagotovila, da bodo raziskave in inovacije bolj povezane s povpraševanjem, ter pomagala premostiti sedanjo vrzel med akademskim svetom in prakso, da bodo nastale uporabne rešitve. Nenazadnje bo to pomenilo, da bodo evropski kmetje in pridelovalci postali bolj konkurenčni.

7.3    Odličnost in kakovost (ekološka proizvodnja, geografske označbe, znamčenje in kratka prehranska veriga)

7.3.1

Proizvodi z visoko dodano vrednostjo, kot so geografska označba in ekološki proizvodi, so dober vir dohodka za mnoge izvajalce dejavnosti, zlasti za kmete. Te posebne prehranske verige so še bolj zanimive, če ni posrednikov. V tem primeru postanejo te kratke prehranske verige zelo dober vir dohodka za kmete in podeželsko skupnost, kjer se ti proizvodi pridelujejo.

7.3.2

Natančneje, kratke prehranske verige v EU predstavljajo alternativo običajnim daljšim prehranskim verigam, pri katerih mali kmetje ali zadruge pogosto nimajo veliko pogajalske moči in potrošnik ne more slediti hrani do znanega proizvajalca ali lokalnega območja. Tak prehranski sistem je zelo zanimiv, saj se odziva na številne potrebe in priložnosti, in sicer tako kmetov kot potrošnikov. Razvoj različnih vrst kratkih prehranskih verig (tj. neposredna prodaja posameznikov in/ali kolektivna neposredna prodaja, partnerstva – kmetijstvo, ki ga podpira skupnost) je eden od pristopov skupne kmetijske politike k izboljšanju konkurenčnosti v Evropi. Kratke prehranske verige lahko delujejo kot gonilna sila sprememb in model za povečanje preglednosti, zaupanja, pravičnosti in rasti v celotni agroživilski verigi.

7.3.3

Dovolj hrane zagotavlja določeno stopnjo socialne stabilnosti v življenju državljanov EU, medtem ko v nekaterih delih sveta primanjkuje hrane, kar povzroča tudi ekonomske migracije v Evropo ali druge države.

7.4    Izobraževanje in razvoj novih spretnosti v primarnem sektorju (krajše)

7.4.1

Po podatkih Eurostata ima večina upravljavcev kmetij v EU samo praktične izkušnje; to je v letu 2016 veljalo za sedem od desetih (68,3 %) upravljavcev kmetij. Manj kot eden od desetih (9,1 %) upravljavcev kmetij je opravil celotno kmetijsko usposabljanje, ostali (22,6 %) pa so opravili osnovno kmetijsko usposabljanje.

7.4.2

Za spodbujanje modernizacije in izboljšanje uporabe novih tehnologij je ključnega pomena izobraževanje v primarnem sektorju.

7.4.3

To je danes ključnega pomena, saj digitalne spretnosti postajajo bistven element sodobnega upravljanja kmetij. Te spretnosti so potrebne na številnih področjih in kmetijstvo pri tem ni nobena izjema. V kmetijstvu se povečuje potreba po ljudeh z znanji IKT in digitalnimi spretnostmi, vendar v gospodarstvu vlada očitno pomanjkanje strokovnega znanja, zlasti na podeželju.

7.4.4

Da bi kmetijska skupnost v celoti izkoristila priložnosti tehnološke in digitalne preobrazbe, je treba izboljšati raven digitalnih veščin kmetijske delovne sile.

7.4.5

To je mogoče storiti na ravni kmetij ter znotraj združenj in zadrug, pa tudi znotraj sistema izobraževanja in usposabljanja v EU, ki mora zagotavljati vseživljenjske programe za razvoj novih znanj in spretnosti.

---

(1)  Eurostat, Agriculture, forestry and fishery statistics 2018 (Statistični podatki za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 2018).

(2)  Eurostat, Agriculture, forestry and fishery statistics 2018 (Statistični podatki za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 2018).

(3)  COPA COGECA – EU Code of conduct on agricultural data sharing by contractual agreement (Kodeks ravnanja EU o pogodbeni souporabi kmetijskih podatkov).