Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vrnitev k „uporabni vrednosti“: novi obeti in izzivi za evropske izdelke in storitve

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 97/04)

Poročevalec:

Dimitris DIMITRIADIS

Sklep plenarne skupščine	24. 1. 2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	19. 11. 2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 12. 2019
Plenarno zasedanje št.	548
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	191/3/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da lahko zagotavljanje inovativnih, visokospecializiranih izdelkov in storitev s splošno priznanimi in certificiranimi ključnimi značilnostmi, ki izpolnjujejo potrebe strank ter zahteve glede socialne in okoljske trajnosti, postane bistvo in usmeritev sodobne evropske konkurenčnosti. Namen tega mnenja je oblikovati evropsko identiteto v skladu s svetovnimi sistemskimi družbeno-gospodarskimi spremembami.

1.2

EESO meni, da je nedavni razvoj uporabno vrednost znova postavil v ospredje sodobne konkurence. To je lahko podlaga za preusmeritev vseh sektorjev in industrijskih panog evropske proizvodnje k trajnosti. Evropska mala in srednja podjetja (MSP) nimajo le dokazanega družbeno-gospodarskega učinka, temveč lahko postanejo tudi pomemben dejavnik za ponovno opredelitev položaja Evrope v sodobni razdelitvi dela, saj se odzivajo na svetovno povpraševanje po raznovrstnosti.

1.3

„Vrnitev k uporabni vrednosti“ je povezana z osnovnimi značilnostmi Evrope, ki je družbeno-kulturno, geološko in podnebno zelo raznolika. Zato so prizadevanja za visokospecializirane izdelke in storitve tako pomembna; zaradi zagotavljanja konkurenčnosti bi morali biti tudi proizvodni postopki v skladu s politikami za socialno in okoljsko trajnost.

1.4

Glede na velikansko ekonomijo obsega v gospodarstvih v vzponu in razvoju na eni strani, na drugi pa zanikanje družbene in okoljske odgovornosti ter vrnitev agresivnega protekcionizma v mnogih razvitih državah je sprejetje specializiranih, kakovostnih in trajnostnih proizvodnih vzorcev najbrž najboljši, če ne edini, izhod iz te pasti, ne le za Evropo, temveč tudi za ves svet.

1.5

Zato EESO priporoča ukrepe politike z naslednjo usmeritvijo: (i) pri upravljanju na ravni držav članic in EU bi bilo treba uporabljati kombinacijo politik, usmerjeno v uporabno vrednost in krajevno prilagojeno glede na lokalne značilnosti in potrebe; (ii) oblikovati je treba enako ambiciozno industrijsko politiko za Evropo ter spodbujati združevanje (delno) avtonomnih proizvajalcev v grozde in zadruge, pri čemer se lahko hkrati ohranja raznovrstnost ter dosegajo koristi ekonomije obsega v specifičnih segmentih življenjskega cikla izdelka; (iii) razširiti je treba industrijsko simbiozo za spodbujanje krožnega gospodarstva ter (iv) izboljšati dostop do finančnih virov z izvajanjem akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov in spodbujanjem orodij za mikrofinanciranje, pa tudi z okolju prijaznimi bančnimi pristopi, povezanimi z uporabno vrednostjo.

1.6

Poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vseživljenjsko učenje so odlična priložnost za povezovanje v mreže in grozde, da se znižajo stroški človekovega razvoja in okrepijo ključne horizontalne sposobnosti.

1.7

Naslednje področje, na katerem so potrebni ukrepi politike, je dostop do podatkov in zmožnost njihovega upravljanja. Vendar je lahko hkratno zagotavljanje digitalne suverenosti ter zasebnosti fizičnih in pravnih oseb s tehničnega in pravnega vidika zahtevna naloga. Po drugi strani pa morajo imeti proizvajalci izdelkov in ponudniki storitev tudi možnost ter zmožnost, da uporabljajo potrebne metode in postopke, naj bodo digitalizirani ali ne. Tako nas ta razprava znova vrača k potrebi po odprtokodni programski opremi ter poklicnem izobraževanju, usposabljanju in vseživljenjskem učenju.

2. Ozadje mnenja

2.1

Uporabna vrednost je odgovor na vprašanje, čemu služi izdelek ali storitev. V širšem, celostnem pristopu zajema vse različne pozitivne ali negativne načine uporabe, ki so neposredno povezani ali so nastali posredno. Nanaša se na vse resnične, objektivne in/ali subjektivno pričakovane lastnosti izdelka ali storitve v celotnem življenjskem ciklu („od zibelke do groba“). Vse, kar ima uporabno vrednost, ne glede na to, ali je materialno ali ne, je gospodarska dobrina. V dobi „skomercializiranega gospodarstva“ je menjalna vrednost (cena) izpodrinila uporabno vrednost z delujočega trga, pri čemer se uporabna vrednost v najboljšem primeru kaže v menjalni vrednosti.

2.2

Zaradi vse hitrejše rasti produktivnosti se človekove potrebe danes postopoma preusmerjajo: namesto želje po količini, ki je na vodilnih svetovnih trgih že dolgo izpolnjena, v ospredje prihaja želja po raznovrstnosti. Na splošno potrošniki vse bolj izbirajo izdelke in storitve posebne, različne in certificirane kakovosti. To je značilno celo za trge v razvoju, in sicer za posebne segmente lokalnega povpraševanja, ki so odvisni od starosti, izobrazbe, poklica, stopnje urbanizacije ipd.

2.3

Ni presenetljivo, da je cilj zadnjih tehnoloških in postopkovnih posodobitev povečati produktivnost, ne le v smislu množične proizvodnje, ampak, še pomembneje, v smislu proizvodnje izdelkov različne kakovosti, s čimer se izboljšuje neposredna povezava med proizvodnjo in željami potrošnikov.

2.4

Poleg tega vse hitrejše tehnične spremembe vodijo k temu, da blago izgublja svojo tipično tržno naravo, ter sprožajo proces postopne dekomercializacije, čeprav v posameznih panogah v različnem obsegu. Vse to uporabno vrednost znova postavlja v ospredje sodobne konkurence, kar bi lahko služilo kot podlaga za preusmeritev vseh sektorjev evropske proizvodnje k trajnosti.

2.5

Zdi se, da so institucije EU zaznale te strukturne spremembe. Komisija se je v sporočilu COM(2017) 479 osredotočila na potrebo po vlaganju v pametno, inovativno in trajnostno evropsko industrijo. EESO se je odzval z mnenjem (1), pripravljenim na zaprosilo, v katerem poudarja potrebo po rasti malih in srednjih podjetij ter spodbujanju ustreznih inovacij.

2.6

V novejšem raziskovalnem mnenju pa je EESO pozval k celostnemu pristopu, da bi se izzivi, povezani z rastjo, podnebjem in okoljem, uskladili z družbenimi problemi v duhu pravičnega prehoda. V zvezi s tem je Komisijo in države članice pozval, naj „sprejmejo dolgoročno, celovito in globalno naravnano strategijo“, pri čemer „mora biti ena od prednostnih nalog kakršne koli industrijske politike, ki temelji na inovacijah in konkurenčnosti, privlačnost Evrope“ (2).

2.7

Glede na dilemo med nujnostjo, da se spopademo z učinkom tople grede, in stroški teh ukrepov, je EESO pripravil mnenje na lastno pobudo o industrijskem vidiku iskanja ravnovesja med podnebno in energetsko politiko (3),v katerem je preučil tehnično in pravno izvedljivost prilagoditvenih ukrepov na mejah za notranjo ceno emisij toplogrednih plinov. V tem dokumentu je Komisiji priporočil, naj temeljiteje preuči to in druge politične možnosti, kot so reformiran sistem trgovanja z emisijami, ogljična prilagoditev na mejah ter stopnja DDV glede na ogljično intenzivnost.

2.8

To mnenje na lastno pobudo gre še korak dlje. Opisuje, kaj bi moral vključevati obsežen pristop k industrijski politiki, da bi evropska proizvodnja blaga in storitev znova našla svoje mesto v svetovnem okviru na podlagi ekološko-socialnega modela odprtega trga, ki ustreza tradiciji, pa tudi prihodnosti EU.

3. Mikroraven

3.1

Zaradi omenjenih strukturnih sprememb so MSP na nove načine koristna: poleg njihovega dokazanega družbeno-gospodarskega učinka – da znatno povečujejo dodano vrednost v sodobni družbi in ustvarjajo delovna mesta – lahko postanejo glavni dejavnik okrepitve evropske proizvodnje, saj so se zmožna odzivati na posebne potrebe nišnih trgov in vse večje povpraševanje po raznovrstnosti po vsem svetu.

3.2

Priznanje, kako pomembna so MSP v današnjem času, pa še ne pomeni, da so manj ranljiva. Tako je eden od ciljev tega mnenja pomagati najti nove načine za podporo evropskim malim in srednjim proizvajalcem pri odpravljanju pomanjkljivosti, ki so posledica njihove majhnosti. EESO ponavlja svoj poziv k spodbujanju novih metod združevanja v mreže, grozde in zadruge, pri čemer je treba ohraniti avtonomijo proizvajalcev zaradi proizvajanja blaga različne kakovosti, nekatere segmente življenjskega cikla proizvodnje pa souporabljati, da bi izkoristili ekonomijo obsega. To bi lahko veljalo na primer za oblikovanje in promoviranje izdelkov, ustanavljanje podjetniških inkubatorjev in predinkubatorjev, na področjih prevoza in logistike, dostopa do finančnih sredstev, velepodatkov in specializiranih zbirk podatkov ter njihove uporabe, pa tudi pri medsebojni povezljivosti v okviru krožnega gospodarstva.

3.3

Izboljšanje dostopa do finančnih sredstev in storitev je ključno za evropska podjetja, zlasti za MSP. Izvajanje akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov je bistveno, saj so v njem predlagana orodja za mikrofinanciranje inovacij, zagonskih podjetij in podjetij, ki ne kotirajo na borzi, ter metode za lajšanje vstopa podjetij na javne trge, zbiranje kapitala na njih itd. Poleg tega bi bilo treba glede na pomembnost okoljskih in socialnih vidikov, (neposredno ali posredno) povezanih z blagom in storitvami, nadalje spodbujati okolju prijazne bančne pristope, usmerjene v uporabno vrednost. Ustrezna strokovna središča bi se lahko izkazala za zelo koristna pri vključevanju načel trajnosti v delovanje MSP.

3.4

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi prehodu na krožno gospodarstvo, pri čemer je treba proizvajalce spodbujati, da sodelujejo in si učinkovito delijo vire. V ta namen in ker je treba evropskim potrošnikom zagotoviti čim bolj objektivne informacije, EESO opozarja na ustanavljanje ekološko-industrijskih parkov in okrožij. Skupnost podjetij za proizvodnjo in storitve lahko poveča okoljsko in gospodarsko učinkovitost s sodelovanjem pri obravnavanju okoljskih vprašanj in vprašanj, povezanih z viri, vključno z energijo, vodo in materiali. Takšna prostorska „simbioza“ spodbuja izmenjavo virov med subjekti v istem sektorju ali celo med različnimi sektorji.

3.5

Koristi industrijske simbioze je čutiti na vseh ravneh trajnosti: s širjenjem vertikalnih povezav znotraj industrijskih parkov in proizvodnih okrožij odlaganje in obdelava odpadkov nista več strošek, temveč vir dobička, saj se znižajo stroški surovin, optimalno poveča uporaba premalo izkoriščenih virov in zmogljivosti ter porazdelijo stroški nove infrastrukture, naložbe pa se izvajajo v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi iz istega sektorja ali celo iz drugih sektorjev.

3.6

Poleg tega upravljanje virov postane izvor inovacij, ki dodaja vrednost „nekoristnim“ virom ali virom, ki jih „ni mogoče izkoriščati“, obenem pa odpira nove poslovne priložnosti, omogoča skladnost s predpisi ter odpravlja tveganje denarnih kazni. Enako pomembne so okoljske koristi: z industrijsko simbiozo se zmanjšajo raba surovin, neto proizvodnja odpadkov in emisije ogljika, ne da bi bila gospodarska dejavnost ogrožena. Ti dejavniki lahko služijo kot podlaga za prepoznavno svetovno certifikacijo končnega izdelka, s katero bi dodatno poudarili kakovost evropskih izdelkov in storitev.

3.7

Izboljšanje sposobnosti evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih proizvajalcev, za učinkovito upravljanje vseh relevantnih podatkov in informacij (poslovno obveščanje je nov pomemben izraz) povečuje njihove možnosti za preživetje, pa tudi njihovo spodobnost prilagajanja spreminjajočemu se svetovnemu trgu:

—	pametnejša raba virov, ko podatki v realnem času o statusu izdelkov, kot so vozila in drugi stroji, podjetjem omogočajo, da opredelijo morebitne neuspehe in ustrezno načrtujejo napovedno vzdrževanje ter popravila, kar podaljšuje življenjsko dobo izdelkov,

—	večja varnost dobave, ki izvira iz sedanjega prehoda h krožnemu gospodarstvu, tj. manjša odvisnost od „deviških“ virov in večja uporaba recikliranega blaga, kar zmanjšuje izpostavljenost podjetij nestanovitnim cenam surovin ter tako krepi njihovo odpornost,

—	zagotavljanje izdelkov kot storitev s pomočjo senzorjev, ki nadzorujejo njihovo uporabo – potrošniki lahko nato plačajo pristojbino glede na porabo, podjetja pa ostanejo lastniki izdelka. Tako se izdelki lahko uporabljajo dlje, stranke pa plačajo le dejansko uporabo,

—	večja prožnost in konkurenčnost zaradi ustrezne obravnave izzivov, kot so večja nestanovitnost, interakcija s strankami in njihova zvestoba ter vprašanje dragega odlaganja odpadkov,

—	omogočanje načinov za ustvarjalno interakcijo s strankami, pri čemer lahko podjetja vzpostavijo intimnejše storitvene odnose z njimi ter jim učinkoviteje prilagajajo izdelke in storitve.

3.8

Nenazadnje je vprašanje združevanja v mreže in v grozde pomembno tudi, ko gre za razvoj zahtevanega znanja in spretnosti zaposlenih. Cedefop, Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja, je poudaril, da je potrebno večje sodelovanje med ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje, univerzami, raziskovalnimi središči in podjetji, zlasti na področju učenja na delovnem mestu. Horizontalno znanje in spretnosti bi bilo treba krepiti z osnovnim in tudi vseživljenjskim učenjem, da se oblikujejo prožnejši proizvodni procesi ter spodbudijo ustvarjalnost in inovacije, tudi v zvezi z digitalno preobrazbo itd.

4. Makroraven

4.1

Po obdobju deindustrializacije in vse večjega oddajanja zunanjim izvajalcem, predvsem neevropskim regijam, je prišlo do izrazite ponovne industrializacije v smislu obnove večsektorske proizvodne strukture v Evropi. Priznava se, da ima obnovitev raznolikega, produktivnega trajnostnega „ekosistema“ več pozitivnih učinkov na družbeno-gospodarski razvoj. Razlogi za to so, da: (i) ustvarja vertikalne povezave v proizvodnji, (ii) krepi lokalne trge, (iii) niža raven proizvodne odvisnosti, s čimer se krepi odpornost lokalnega gospodarstva, in (iv) spodbuja interdisciplinarne dejavnosti na področju raziskav in razvoja, ki krepijo inovacije v proizvodnih procesih ter glede značilnosti izdelkov in storitev, ki so na voljo.

4.2

Da bi dosegli preusmeritev evropske proizvodnje k trajnosti in izkoristili obstoječi svetovni trend selitve proizvodnje nazaj, je treba na novo oblikovati evropsko konkurenčnost v okviru sodobnih internacionaliziranih trgov. Svetovne vrednostne verige doživljajo pomembne spremembe: (i) nenehno krčenje po svetovni finančni krizi; (ii) „regionalizacija“ kot strategija za približevanje večjim potrošniškim trgom in (iii) prestrukturiranje prostorske ločitve proizvodnih verig.

4.3

Dejstvo, da se poleg cene namenja prednost kakovosti in da blago izgublja svojo običajno tržno naravo, ustreza glavnim značilnostim Evrope – območja, ki je v družbeno-kulturnem, geološkem in podnebnem smislu izjemno raznoliko in kjer imajo MSP obenem – ali morda ravno zato – še naprej pomembno vlogo kot „ojačevalci“ v gospodarstvu. Zato lahko zagotavljanje inovativnih, visokospecializiranih izdelkov in storitev s splošno priznanimi in certificiranimi ključnimi značilnostmi, ki izpolnjujejo potrebe strank ter ustrezajo socialni in okoljski trajnosti, postane bistvo in usmeritev sodobne evropske konkurenčnosti.

4.4

Ta argument je še bolj prepričljiv, če upoštevamo novo razvijajoči se bipolarni svet: obsežno ekonomijo obsega v gospodarstvih v vzponu in razvoju ter zanikanje družbene in okoljske odgovornosti skupaj z vrnitvijo agresivnega protekcionizma v mnogih razvitih državah, pri čemer je Evropa ujeta na sredini (in nanjo na primer vpliva trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko). Osupljive tehnološke, socialne in demografske spremembe povzročajo dramatično preobrazbo narave in strukture svetovnega gospodarstva, pri čemer nastajajo novi lokalni trgi in potrebe. Prilagajanje sistemskemu razvoju in sprejemanje prej omenjenih značilnosti specializirane, kakovostne in trajnostne proizvodnje bi bila lahko izhod iz tega položaja, ne le za Evropo, temveč za ves.

5. Predlog političnih ukrepov na lokalni in nacionalni ravni ter ravni EU

5.1

Da bi obravnavali vse izzive, povezane z vzpostavitvijo evropske identitete in ponovno uveljavitvijo pomena evropskih izdelkov ter storitev v svetovnem gospodarstvu, morajo EU in njene države članice vložiti veliko več sredstev v raziskave in razvoj, izobraževanje, infrastrukturo, trženje ter inovativne tehnologije. Kot trdijo evropski socialni partnerji, civilna družba in druge zainteresirane strani, je za to potrebna ambiciozna industrijska politika za Evropo, ki je osredotočena na inovacije, pametno pravno ureditev, socialno partnerstvo, prosto trgovino ter socialno in okoljsko odgovornost.

5.2

Glede na hitro spreminjajočo se in vse močnejšo svetovno konkurenco je trgovinska politika neizbežna in celo bistvena za boj proti nedelovanju trgov zaradi notranjih vzrokov. Kljub temu se ne bi smeli ujeti v spiralo protekcionizma, ampak bi moralo nacionalno upravljanje in upravljanje na ravni EU razviti in uporabljati kombinacijo politik, usmerjeno v uporabno vrednost ter prostorsko prilagojeno lokalnim značilnostim in potrebam. Sem sodijo: (i) ukrepi za standardizacijo in certificiranje za domačo zaščito in čezmorsko promoviranje evropskih znamk; (ii) (pro)aktivna gospodarska diplomacija, ki izkorišča mednarodne politične, kulturne in družbeno-gospodarske vezi; (iii) uporaba javnih naročil kot instrumenta za uveljavljanje standardov kakovosti na evropskih trgih ter (iv) spodbujanje potrebnih infrastrukturnih naložb in institucionalnih ureditev, ki dodatno krepijo konkurenčnost lokalne proizvodnje.

5.3

Zgoraj omenjeni predpisi na področju pametne trgovine bi morali biti usklajeni s pametnimi industrijskimi politikami EU in držav članic. Sem sodijo: (i) digitalizacija, kibernetski razvoj in uporaba umetne inteligence pri proizvodnji; (ii) naložbe v razvoj globlje diferenciranih in visokospecializiranih izdelkov in storitev; (iii) naložbe v tehnične zmogljivosti za učinkovito proizvodnjo diferenciranih različic; (iv) spodbujanje združevanja v grozde in zadruge (delno) avtonomnih proizvajalcev, pri čemer se lahko hkrati ohranja raznolikost ter dosegajo koristi ekonomije obsega v posebnih, previdno izbranih segmentih življenjskega cikla izdelka; (v) razširitev sistema industrijske simbioze za spodbujanje krožnega gospodarstva in (vi) nadaljnja krepitev povezav med proizvodnjo ter raziskavami in razvojem, tudi na znanstvenih področjih, ki štejejo za manj uporabna (glej razpravo o novem programu Obzorje Evropa za obdobje 2020–2025).

5.4

Zlasti za zgoraj omenjeno spodbujanje usmerjenega združevanja v grozde in industrijske simbioze bodo potrebne regionalne študije za posamezne panoge, ki bodo razkrile segmente lokalne proizvodnje, kjer bi bilo mogoče vzpostaviti različne vrste povezovanja v mreže in zadruge.

5.5

Kot je bilo že navedeno, sta tako poklicno izobraževanje in usposabljanje kot vseživljenjsko učenje orodji za združevanje v mreže in grozde, namenjeni doseganju koristi ekonomije obsega, kar zadeva stroške človekovega razvoja, ki jih morajo nositi delodajalci. Poleg tega sta način za krepitev ključnih sposobnosti za spodbuditev ustvarjalnosti, inovacij in prilagodljivosti v proizvodnem procesu. Prihodnja evropska politika na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter vseživljenjskega učenja bo morala dati prednost temu horizontalnemu znanju in spretnostim na vseh ravneh in na različne načine, vključno z novimi metodami učenja, izkoriščanjem sodobne tehnologije in novimi mehanizmi financiranja, kar bi proizvodnim enotam pomagalo pri uvajanju najnovejših dosežkov ter njihovi uporabi za razvoj novih diferenciranih izdelkov.

5.6

Še eno politično področje, na katerem so potrebni ukrepi politike, je dostop do podatkov ter zmožnost njihovega upravljanja za podporo evropskim proizvajalcem in ponudnikom storitev pri odzivanju na sodobni razvoj globaliziranih trgov ter uporabi njihove primerjalne prednosti pri visokospecializiranem blagu in storitvah. To je zlasti pomembno za MSP. Kljub temu pa sproščanje dostopa do podatkov prinaša vse večje tveganje njihove zlorabe. Zagotavljanje digitalne suverenosti ter zasebnosti fizičnih in pravnih oseb je lahko s tehničnega in pravnega vidika zahtevna naloga, ki pa je obenem bistvenega pomena.

5.7

Nazadnje morajo proizvajalci izdelkov in ponudniki storitev poleg že lažjega dostopa do eksponentno naraščajoče količine podatkov imeti tudi možnost in zmožnost, da uporabljajo potrebne zbirke orodij za upravljanje podatkov, ki zajemajo metode in postopke, naj bodo digitalizirani ali ne. Poslovno obveščanje je razmeroma nov izraz v zadevni literaturi, ki natančno opisuje sposobnost uporabe informacij in podatkovnih sklopov. Tako nas ta razprava vrača nazaj k tehničnim in zakonskim ukrepom za zagotavljanje odprtokodne programske opreme ter k horizontalnemu znanju in spretnostim, ki jih je treba razviti s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter vseživljenjskim učenjem.

V Bruslju, 11. decembra 2019

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 227, 28.6.2018, str. 70.

(2) UL C 197, 8.6.2018, str. 10.

(3) UL C 353, 18.10.2019, str. 59.