Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Panožni industrijski vidik iskanja ravnovesja med podnebno in energetsko politiko

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 353/10)

Poročevalec: Aurel Laurențiu PLOSCEANU

Soporočevalec: Enrico GIBELLIERI

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja komisije CCMI	3.6.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	17.7.2019
Plenarno zasedanje št.	545
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	148/3/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Panoge evropske industrije, ki so intenzivne glede na porabo virov in energije (v nadaljevanju: intenzivne panoge), so strateško pomembne za industrijske vrednostne verige EU. V skladu s politiko EU za blažitev podnebnih sprememb morajo do leta 2050 doživeti temeljito preobrazbo v smeri podnebne nevtralnosti in zanjo zagotoviti obsežne naložbe.

1.2

Cilj sedanjega sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) je spodbuditi te naložbe z določitvijo cene emisij toplogrednih plinov, pri čemer so zahteve protislovne: (1) za doseganje podnebnih ciljev je treba zvišati cene, (2) intenzivne panoge pa jih morajo zaradi zunanje konkurenčnosti uskladiti s cenami zunanjih konkurentov, ki so nizke ali celo enake nič.

1.3

EESO je zaskrbljen zaradi nevarnosti selitve virov CO2 ali naložb (selitev proizvodnje ali naložb na območja, kjer se sistem EU za trgovanje z emisijami ne uporablja) v teh intenzivnih panogah in posledične izgube delovnih mest, saj so cene emisij toplogrednih plinov na svetovnih trgih trenutno različne.

1.4

EESO je v predhodnem mnenju (1) pozval k vzpostavitvi svetovnega sistema za trgovanje z emisijami, da bi imele intenzivne panoge enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni. Ta pričakovanja se zaenkrat še niso uresničila.

1.5

EESO meni, da je industrijsko in energetsko politiko bistveno uskladiti s podnebno politiko, da bi mobilizirali obsežne naložbe, ki so potrebne za prehod na ogljično nevtralen gospodarski model za intenzivne panoge. Prehod bi moral biti „pravičen“, pri čemer bi morali biti socialni partnerji dejavno vključeni v njegovo opredelitev in izvajanje.

1.6

Naložbe EU in držav članic bi morale biti usmerjene v raziskave, razvoj in inovacije ter uvajanje nizkoogljičnih ali brezogljičnih tehnologij za intenzivne panoge, vključno z dodatno proizvodnjo električne energije, ki jo te industrije potrebujejo, ter izobraževanjem in usposabljanjem delovne sile. V naslednjem večletnem finančnem okviru (2021–2027) bi bilo zato treba povečati sredstva, ki jih je Komisija za ta namen predvidela v predlogu za program InvestEU, in sredstva za druge naložbene programe, ki bodo povezani z njim.

1.7

EESO namerava prispevati k razmisleku o dolgoročni industrijski strategiji, h kateri je pozval Evropski svet (2), s preučitvijo tehnične in pravne izvedljivosti ene od številnih političnih možnosti, ki se trenutno javno obravnavajo: izvajanja prilagoditvenih ukrepov na mejah za notranjo ceno emisij toplogrednih plinov, ki temelji na emisijah toplogrednih plinov iz osnovnih kovin, kemikalij in materialov, uporabljenih v industrijskih izdelkih. Kot poudarja Odbor, je opozoril na potrebo po preučitvi in morebitni uvedbi takega mehanizma že leta 2014, in sicer v mnenju na lastno pobudo z naslovom Tržni instrumenti za nizkoogljično gospodarstvo v EU (3), vendar ni prejel ustreznega odgovora Komisije ali Sveta.

1.8

EESO Komisiji priporoča, naj poglobi svoj razmislek o tej in drugih političnih možnostih, kot so reformirani sistem trgovanja z emisijami, ogljična prilagoditev na mejah (4) in stopnja DDV, prilagojena intenzivnosti ogljika (5), ter jih primerja glede na: — vpliv na selitev virov CO2 in naložb v primeru višjih cen in manjše razpoložljivosti pravic za trgovanje z emisijami v EU v prihodnje, — pravno varnost glede skladnosti s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO), — sprejemljivost za trgovinske partnerje, — tehnično izvedljivost, zlasti glede na svetovno sprejete računovodske standarde in standarde merjenja ter zanesljive in priznane zbirke podatkov.

1.9

EESO Komisiji tudi priporoča, naj se čim prej posvetuje z glavnimi trgovinskimi partnerji EU, da preveri, kakšna so njihova stališča do obravnavanih možnosti.

2.   Splošne ugotovitve

2.1    Dilema v zvezi s podnebno politiko, ki se uporablja za panoge z intenzivno rabo virov in energije

Podnebna politika ima osnovno težavo.

2.1.1

Po eni strani je njen namen ambiciozno zmanjšati emisije toplogrednih plinov (tako iz zgorevanja fosilnih goriv kot iz industrijskih procesov): cilj EU je doseči ogljično nevtralnost do leta 2050, k čemur Komisija poziva v sporočilu z naslovom Čist planet za vse. S tem zmanjšanjem bi moralo globalno segrevanje ostati precej pod 2 °C in po možnosti pod 1,5 °C, in sicer na način, ki je združljiv s kmetijstvom, s katerim je mogoče pridelati dovolj hrane za vse ljudi na svetu. V tržnem gospodarstvu je zelo učinkovito orodje določanje cene emisij toplogrednih plinov. Tako lahko gospodarski akterji bodisi donosno vlagajo v opremo ali procese za prihranek emisij (vključno z zajemanjem in shranjevanjem/uporabo ogljika) bodisi prihranijo denar z zmanjšanjem porabe materialov (npr. z uporabo izdelkov z daljšo življenjsko dobo) ali tako, da začnejo kupovati materiale, pri katerih nastaja manj emisij toplogrednih plinov (kot so reciklirani materiali). Za učinkovitost te metode mora biti cena emisij toplogrednih plinov dovolj visoka in predvidljiva, da sproži spremembo naložb ali obnašanja.

2.1.2

Po drugi strani stroški energije predstavljajo visok delež skupnih stroškov za intenzivne panoge: 25 % v industriji jekla, 22 %–29 % v industriji aluminija (6) in 25 %–32 % v industriji stekla (7).

2.1.3

Če se stroški energije zvišajo zaradi visoke cene emisij toplogrednih plinov v EU v primerjavi s cenami drugod po svetu ter zaradi obsežnih in zgodnjih naložb v nizkoogljične ali brezogljične tehnologije za intenzivne panoge in zanje potrebno proizvodnjo električne energije ter zmogljivosti za njen prenos in skladiščenje (8), kar povzroča visoke stroške amortizacije, je ogrožena zunanja konkurenčnost intenzivnih panog s sedežem v EU. Kljub prizadevanjem za energijsko učinkovitost so njihove proizvodne cene na koncu višje kot pri zunanjih konkurentih. Na teh trgih z zelo standardiziranimi proizvodi višja cena povzroči izgubo tržnega deleža in s tem povezanih delovnih mest. V takem primeru se emisije toplogrednih plinov preprosto prenesejo s proizvajalcev v EU na proizvajalce drugod po svetu (ki so pogosto energijsko manj učinkoviti), pri čemer to (v najboljšem primeru) nima nobenega vpliva na svetovne emisije toplogrednih plinov. Ta pojav se imenuje selitev virov CO2. V svetovnem konkurenčnem okolju, kjer je cena emisij toplogrednih plinov enaka nič, se to odraža v zahtevi, da je cena ogljika čim nižja ali celo enaka nič. Ta pojav se še zaostruje s pojavom selitve naložb. Čeprav je cena emisij toplogrednih plinov v EU nizka, negotovost glede njenega gibanja že ovira naložbe v vzdrževanje in nadgradnjo industrijskih območij z intenzivnimi panogami, kar vodi v ponovno in zelo zaskrbljujočo izgubo konkurenčnosti med proizvajalci EU. Selitev naložb v intenzivnih panogah v EU bi se znatno povečala, če bi bile cene emisij toplogrednih plinov ne samo nestanovitne, temveč tudi visoke.

2.1.4

Sistem trgovanja z emisijami je najnovejši poskus EU, da določi ceno emisij toplogrednih plinov. Ta poskus je bil precej neučinkovit: cena emisij toplogrednih plinov je že več let zelo nizka (čeprav se je v zadnjem času zvišala), vendar je vseeno tako nestanovitna, da je povzročila selitev naložb. Poleg tega je ta sistem zapleten in poln izjem. Eden od strukturnih razlogov za neučinkovitost in zapletenost bi lahko bil, da s sistemom ETS ni mogoče rešiti opisane osnovne težave med nasprotujočimi si zahtevami po visokih oziroma nizkih cenah emisij toplogrednih plinov. Zato bo torej verjetno treba rešiti to dilemo in uskladiti nasprotujoča si cilja politike, tj. (1) blažitev podnebnih sprememb in (2) zunanja konkurenčnost evropskih intenzivnih panog, obenem pa upoštevati vse druge cilje politike, kot sta svobodna in pravična trgovina, v okviru dolgoročne industrijske strategije, ki jo zahteva Evropski svet.

2.2    Prilagoditveni ukrepi na mejah kot možna rešitev

2.2.1

Institucije EU bi to dilemo najraje rešile z uvedbo enotnega, globalnega sistema za trgovanje z emisijami, ki bi določil svetovno ceno emisij toplogrednih plinov. Vendar se ta pričakovanja niso uresničila. Nedavni geopolitični razvoj v smeri unilateralizma daje le malo upanja, da bo tak svetovni dogovor pravočasno dosežen. Z določbami, ki jih je sprejela Evropska komisija (uporaba prihodkov iz sistema trgovanja z emisijami za industrijo, podporo inovacijam, brezplačne pravice, dovoljenje državam članicam za nadomestitev posrednih stroškov itd.), se morda ne bo zagotovilo dovolj zaščitnih ukrepov za preprečitev selitve virov CO2 ali naložb glede na asimetrične podnebne politike in vse ambicioznejše podnebne cilje v EU. Zato je bilo več pozivov k alternativnim pristopom k usklajevanju ciljev podnebne politike z zunanjo konkurenčnostjo intenzivnih panog, kar naj bi bila zadnja možnost. Ti pristopi se nanašajo na koncept prilagoditvenih ukrepov na mejah, kot ga je opredelila Svetovna trgovinska organizacija (STO). Namen tega mnenja je preučiti tehnično in pravno izvedljivost takšne možnosti s konkretnim predlogom.

2.3

Pravna načela STO: s prilagoditvenimi ukrepi na mejah zaradi notranjih davkov na potrošnjo ne bi smeli biti diskriminirani zunanji gospodarski akterji.

2.3.1

Načelo teh ukrepov je naslednje: ko je znotraj neke jurisdikcije določen notranji davek na potrošnjo, obstaja tveganje, da bodo lokalni proizvajalci (ki ta davek plačujejo) v slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi z zunanjimi konkurenti (ki ga ne plačujejo) tako na notranjem trgu (kjer lokalni proizvajalci konkurirajo uvoznikom) kot na izvoznih trgih. Organi te jurisdikcije lahko ponovno vzpostavijo pošteno konkurenco z (1) uvedbo davka na uvoženo blago in (2) vračilom davka na izvoženo blago.

2.3.2

Pregled prilagoditvenih ukrepov na mejah v zvezi z izdelki, ki je bil izveden leta 1970 (9) (poročilo delovne skupine o trgovinskih prilagoditvah na mejah), je pokazal, da so ti ukrepi v okviru STO zakoniti, če so izpolnjeni nekateri pogoji, pri čemer ni bilo nobenih zadržkov glede protekcionizma. V skladu s temi pogoji ne bi smeli diskriminirati zunanjih gospodarskih akterjev (členi II-2a, III-2 in VI-4 sporazuma GATT (10)), kar pomeni, da se v tem primeru za uvoženo blago ne bi smel plačati davek, višji od davka, ki ga plačujejo lokalni proizvajalci, pri čemer bi bilo treba za izvoženo blago vrniti le znesek davka, ki je bil že plačan na lokalnem trgu.

2.4    Predvideni mehanizmi: pregleden računovodski sistem za izvoznike; znesek, ki ga plačajo uvozniki, temelji na emisijah toplogrednih plinov iz osnovnih materialov

2.4.1

Mehanizmi, s katerimi bi se splošna zamisel o prilagoditvenih ukrepih na mejah prilagodila primeru emisij toplogrednih plinov, so naslednji: — za določitev zneska, ki se povrne izvoznikom, se s preglednim računovodskim sistemom sledi emisijam toplogrednih plinov, ki jih vključuje vsak industrijski izdelek, pri čemer se ta znesek upošteva vzdolž vrednostne verige in se navede kot dodatna vrstica na računu, — uvozniki plačajo emisije toplogrednih plinov, vključene v osnovne materiale, uporabljene za izdelavo industrijskega izdelka, ne plačajo pa emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri njihovem preoblikovanju ali oblikovanju, niti emisij, povezanih z logistiko. To je zelo dober približek, saj je več kot 90 % emisij toplogrednih plinov industrijskega izdelka zajetih v osnovnih materialih. Tako se carinskim organom zagotovi nesporen dokaz za določitev davčne osnove (narava in teža posameznega materiala). Poleg tega so zaradi tega uvozniki v rahli prednosti, zato ne morejo trditi, da so diskriminirani. Ti mehanizmi so predstavljeni in podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

2.5    Cena emisij toplogrednih plinov v izvoženem blagu se povrne prek računovodskega sistema

2.5.1

Sistem bi bil naslednji: kadar morajo intenzivne panoge plačati za svoje emisije toplogrednih plinov (v obliki pravic za trgovanje z emisijami, kupljenih po variabilni ceni na kg ekvivalenta CO2 na trgu ali v obliki davka na ogljik po fiksni ceni), morajo to plačilo (in obseg emisij toplogrednih plinov, ki je podlaga za plačilo) zabeležiti v svojem računovodskem sistemu in z njim seznaniti svoje stranke na izdanih računih (vključno z amortizacijo emisij toplogrednih plinov, ki so vključene v njihovo opremo). To bi omogočilo ponovno uporabo sedanjega izpopolnjenega sistema obračunavanja toplogrednih plinov, ki je bil razvit v EU zaradi izračunavanja brezplačnih pravic za trgovanje z emisijami, kar je očitno prednost. Izkušnje, pridobljene v zvezi z DDV v zadnjih več kot 50 letih, bi morale pokazati, da je tak sistem prenosa stroškov tehnično izvedljiv.

2.5.2

Točko dobavne verige, na kateri bi bilo treba takšno plačilo vključiti na račun, je treba še določiti. Če bi se ta strošek prenesel na končnega potrošnika, bi to imelo naslednje posledice: — predlagani sistem bi se približal vzorcu notranjega davka na potrošnjo, kot so DDV in trošarine, za katere je STO izrecno priznala zakonitost prilagoditvenih ukrepov na mejah – povečala bi se torej pravna varnost, — izognili bi se kaznovanju vmesnih podjetij, — spodbudili bi naklonjenost potrošnikov izdelkom, ki so bolj prijazni do podnebja.

2.5.3

Kadar podjetje izvozi izdelek, ki vključuje stroške emisij toplogrednih plinov, mora v svojem računovodskem sistemu odšteti obseg emisij toplogrednih plinov iz izvoženega izdelka in od države zahtevati povračilo za količino emisij toplogrednih plinov v tem proizvodu (bodisi s ponovno prodajo ustreznih pravic za trgovanje z emisijami na trgu ali z vrnjenim davkom na ogljik).

2.5.4

Če bi ohranili sedanje brezplačno dodeljevanje pravic za trgovanje z emisijami najbolj uspešnim proizvajalcem iz EU, bi povračilo bilo v višini povprečnega stroška pravice za trgovanje z emisijami na ravni gospodarstva EU, na podlagi cene na promptnem trgu in deleža brezplačnih pravic, izdanih proizvajalcem EU.

2.5.5

Ta računovodski sistem dokazuje, da se izvozniku povrne točen strošek vseh emisij toplogrednih plinov, vključenih v proizvod vzdolž dobavne verige. Izvoznik tako nima neupravičene prednosti, zato je sistem v skladu z zahtevami STO. Poštenost te rešitve je lažje dokazati za vsak primer posebej, če je cena emisij toplogrednih plinov fiksno določena (kot pri davku na ogljik). Če pa je cena emisij toplogrednih plinov spremenljiva (kot na trgu za trgovanje z emisijami), to velja le kot povprečje med uspešnimi in neuspešnimi špekulanti na trgih za trgovanje z emisijami in med zelo uspešnimi in nizko uspešnimi proizvajalci iz EU, ki prejemajo različne dodelitve brezplačnih pravic za emisije.

2.6    Prilagoditveni ukrepi za uvoženo blago lahko temeljijo na emisijah toplogrednih plinov iz osnovnih kovin, kemikalij ali materialov

2.6.1

Obseg emisij toplogrednih plinov v industrijskem blagu je v bistvu mogoče določiti na podlagi emisij iz materialov, iz katerih je blago izdelano. Razdeliti jih je mogoče na tri glavne dele, od katerih vsak ustreza različni kategoriji dejavnosti, s katerimi se ustvarja dodana vrednost: — emisije toplogrednih plinov iz osnovnih kovin, kemikalij in materialov, iz katerih je proizvod neposredno ali posredno narejen (npr. jeklo, etilen, benzen, amoniak, klorovodikova kislina, steklo, les itd.), — emisije toplogrednih plinov iz industrijskih dejavnosti preoblikovanja in oblikovanja osnovnih kovin, kemikalij ali materialov (npr. polimeriziranje, modeliranje, strojna obdelava, rezanje itd.), — emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo v logistiki znotraj lokacij in med njimi v različnih fazah ustvarjanja dodane vrednosti.

Velika večina emisij toplogrednih plinov industrijskega izdelka je povezana z osnovnimi kovinami, kemikalijami in materiali, iz katerih je izdelek narejen (zlasti če se uporabijo nereciklirani materiali). Kako različna je sorazmerna teža teh elementov, nazorno kaže primer kosa strojno obdelanega jekla, za obdelavo katerega se porabi 2,8 kWh (11) energije, medtem ko je v materialu prisotne 117 kWh (12) energije, kar je 40-krat več. Pri gnojilih, plastičnih masah, elastomerih, topilih, mazivih in tekstilnih vlaknih prevladujoči delež toplogrednih plinov iz končnega proizvoda izhaja iz osnovnih kemikalij, iz katerih so bili proizvedeni, kar je mogoče sklepati iz njihove formule. To pomeni, da se lahko celotne emisije toplogrednih plinov iz industrijskega izdelka približajo emisijam iz uporabljenih osnovnih kovin, kemikalij in materialov (13).

2.6.2   Izračunavanje prilagoditvenih ukrepov za uvoženo blago

2.6.2.1

Da bi carinski organi, odgovorni za izvajanje prilagoditvenih ukrepov na mejah, delovali učinkovito in hkrati zagotovili pravno varnost, tako zase kot za družbo uvoznico, ki deluje v dobri veri, je treba določiti davčno osnovo in davčno stopnjo, pri katerih je možnost za različno razlago ali pravni spor zelo majhna. Davčna stopnja pri obravnavi oblikovanja cen emisij toplogrednih plinov je bodisi v obliki zahteve za nakup pravic za trgovanje z emisijami za količino emisij toplogrednih plinov, vključenih v uvoženem izdelku, po isti ceni za pravico za trgovanje z emisijami, kot velja za povračilo za izvoznike (v primeru tržnega sistema), bodisi v obliki davka na ogljik (pri ureditvi s fiksno davčno stopnjo).

2.6.2.2

Davčna osnova mora biti preverljiva z analizo uvoženega blaga, kar je dokaz, ki mu je najtežje oporekati. V zadevnem primeru bi bila idealna davčna osnova skupna vsebnost emisij toplogrednih plinov v uvoženem blagu. Skupno vsebnost emisij toplogrednih plinov v industrijskem izdelku je težko določiti zaradi zapletenosti vseh dejavnosti ustvarjanja dodane vrednosti, ki so izvedene v zvezi s proizvodom vzdolž vrednostne verige, od katerih mnoge ne puščajo sledi v samem izdelku. Predlagana možnost zajema uporabo preprostega, vendar izvedljivega približka, ki je opisan zgoraj: približek skupnih emisij toplogrednih plinov iz uvoženega blaga se izračuna glede na emisije toplogrednih plinov iz osnovnih kovin, kemikalij ali materialov, iz katerih je narejen izdelek, pri čemer se je treba omejiti na tiste, ki predstavljajo več kot npr. 1 % skupne mase. Mikroelektronika, ki kljub svoji majhni masi ustvarja velike količine emisij toplogrednih plinov, bi bila še vedno vključena v izračun. Skupne emisije toplogrednih plinov iz materialov, prisotnih v izdelku, se izračunajo, kot sledi: masa posamezne vrste osnovnih kovin, kemikalij ali materiala, ki je v izdelku prisotna v znatnem deležu, se pomnoži z intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov iz te osnovne kovine, kemikalije ali materiala (npr. emisije toplogrednih plinov, prisotne v vsakem kilogramu te osnovne kovine, kemikalije ali materiala). Povprečna intenzivnost emisij toplogrednih plinov na ravni posamezne države je bila določena za večino osnovnih kovin, kemikalij in materialov. Podatki so na voljo v številnih javno dostopnih zbirkah podatkov (našteti so npr. v protokolu za toplogredne pline (14)), ki temeljijo na dobro razvitih metodologijah analize življenjskega kroga, tudi za Kitajsko.

2.6.2.3

Da bi spodbudili in nagradili manjšo intenzivnost emisij toplogrednih plinov v posameznih objektih in razkrivanje podatkov, se predlaga naslednji mehanizem pozitivnega cikla. — Če lahko proizvajalec zanesljivo dokaže dejansko intenzivnost emisij toplogrednih plinov, se ta vrednost uporablja za njegove izdelke, uvožene v EU. Če zanesljivi podatki niso na voljo, se uporabi povprečna intenzivnost emisij toplogrednih plinov v državi izvora, pri čemer se to povprečje izračuna za preostalo proizvodnjo in preostale emisije toplogrednih plinov po odbitku tistih, za katere so bili predloženi zanesljivi podatki. — Tako bodo okolju najprijaznejši proizvajalci v državi najprej opravili računovodski izračun (da ne bi bili kaznovani zaradi uporabe svojega nacionalnega povprečja). Po tem, ko so ti „dobri“proizvajalci izvzeti iz izračuna, se torej nacionalno povprečje sčasoma poslabša, s čimer se dodatne proizvajalce spodbudi, da zagotovijo zanesljive podatke.

2.6.2.4

EU bi lahko poleg tega podjetjem v tujini zagotavljala tehnično podporo pri vzpostavljanju zanesljivih sistemov za obračunavanje emisij toplogrednih plinov in s tem ohranila svoj sedanji pozitiven odnos do trgovinskih partnerjev.

2.6.2.5

Da bi brezvestnim akterjem preprečili neupravičeno pripisovanje nizke intenzivnosti emisij toplogrednih plinov iz enega obrata proizvodnji drugega obrata, bi lahko razvili in uporabljali sistem sledljivosti, ki bi na primer temeljil na tehnologiji veriženja blokov.

---

(1)  UL C 71, 24.2.2016, str. 57, točka 1.9.

(2)  Sklepi Evropskega sveta z dne 22. marca 2019, EUCO 1/19.

(3)  UL C 226, 16.7.2014, str. 1.

(4)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2015 o razvoju trajnostne evropske industrije navadnih kovin (2014/2211(INI)).

(5)  A. Gerbeti: CO2 in goods and European industrial competitiveness (CO2 v izdelkih in konkurenčnost evropske industrije), Editoriale Delfino (2014), in A. Gerbeti: A Symphony for energy: CO2 in goods (Simfonija za energijo: CO2 v izdelkih), Editoriale Delfino (2015).

(6)  A. Marcu, W. Stoefs: Study on composition and drivers of energy prices and costs in selected energy-intensive industries (Študija sestave in dejavnikov cen energije ter stroškov v izbranih energetsko intenzivnih panogah),

CEPS, 2016, na voljo na povezavi: http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/20355

(7)  C. Egenhofer, L. Schrefler: Study on composition and drivers of energy prices and costs in energy-intensive industries. The case of the flat glass industry, CEPS, 2014, na voljo na povezavi: https://www.ceps.eu/system/files/Glass.pdf

(8)  Kot navaja študija T. Wyns Industrial Value Chain: A Bridge towards a Carbon Neutral Europe (Industrijska vrednostna veriga: most do ogljično nevtralne Evrope), VUB-IES, 2018, na voljo na povezavi: https://www.ies.be/node/4758, v kateri je opisanih 11 evropskih intenzivnih panog, bi za obsežno vzpostavitev nizkoogljičnih tehnoloških poti potrebovali od 2 980 TWh do 4 430 TWh dodatne električne energije letno.

(9)  GATT, Report by the Working Party on Border Trade Adjustments (Poročilo delovne skupine o trgovinskih prilagoditvah na meji), 1970, na voljo na povezavi: https://www.wto.org/gatt_docs/English/SULPDF/90840088.pdf, zlasti odstavki 4, 11 in 14.

(10)  Na voljo na povezavi: https://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/analytic_index_e/gatt1994_e.htm

(11)  Yohei Odaa in drugi: Energy Consumption Reduction by Machining Process Improvement (Zmanjšanje porabe energije z izboljšanjem postopka strojne obdelave), 3. konferenca CIRP o procesnih strojnih interakcijah, 2012, na voljo na povezavi: http://isiarticles.com/bundles/Article/pre/pdf/17172.pdf

(12)  Popis zalog ogljika in energije (IEC), na voljo na povezavi: http://www.circularecology.com/embodied-energy-and-carbon-footprint-database.html

(13)  Te emisije so na splošno pozitivne. Lahko so negativne v primeru trajnostno pridobljenih, bioloških materialov (kot je npr. les).

(14)  Celoten seznam zbirk podatkov o emisijah toplogrednih plinov za različne materiale in postopke je na voljo na povezavi: http://www.ghgprotocol.org/life-cycle-databases