P8_TA(2018)0057

Možnosti in izzivi za čebelarski sektor EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 1. marca 2018 o možnostih in izzivih za čebelarski sektor EU (2017/2115(INI))

(2019/C 129/05)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2011 o zdravju medonosnih čebel in izzivih za čebelarski sektor (1),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta Ministrov za kmetijstvo in ribištvo (8606/11 ADD 1 REV 1) na sporočilo Komisije o zdravju medonosnih čebel (COM(2010)0714),

—	ob upoštevanju dela, opravljenega v okviru evropskega tedna čebel in opraševanja – EU Bee Week – ki ga od leta 2012 organizira Evropski parlament,

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) iz septembra 2017 z naslovom Collecting and Sharing Data on Bee Health: Towards a European Bee Partnership (Zbiranje in izmenjava podatkov o zdravju čebel: za vzpostavitev evropskega partnerstva za čebele), ki je konkretizacija evropskega partnerstva za čebele;

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0014/2018),

A.	ker je čebelarski sektor sestavni del evropskega kmetijstva, ki predstavlja več kot 620 000 čebelarjev Evropske unije (2); ker je poleg poklicnega čebelarstva ta dejavnost pogosto ljubiteljska ali namenjena lastni porabi;

B.	ker gospodarska vrednost čebel zajema opraševanje ter pridelavo medu, čebeljega voska in drugih čebeljih izdelkov, zelo pomembni pa so tudi leseni satniki in čebelji panji ter čebelarski turizem;

ker je čebelarski sektor bistven za EU in občutno prispeva k družbi, tako z gospodarskega vidika, s približno 14,2 milijarde EUR na leto, kot tudi z okoljskega vidika, tako da ohranja ekološko ravnovesje in biotsko raznovrstnost, saj je kar 84 % rastlinskih vrst in 76 % proizvodnje hrane v Evropi odvisnih od opraševanja, ki ga opravijo divje in domače čebele;

ker čebele in drugi opraševalci z opraševanjem zagotavljajo razmnoževanje številnih kulturnih in divjih rastlin ter posledično proizvodnjo hrane in prehransko varnost, ob tem pa brezplačno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti v Evropi in po svetu; ker pomen opraševanja v EU ni dovolj priznan in se pogosto zdi samoumeven, medtem ko na primer v ZDA porabijo za umetno opraševanje 2 milijardi EUR na leto; ker je Evropa dom približno 10 % svetovnih čebeljih vrst; ker naj bi po podatkih francoskega nacionalnega inštituta za kmetijske raziskave svetovni stroški, povezani s smrtnostjo čebel, znašali 150 milijard EUR, kar je 10 % tržne vrednosti hrane in priča, da je treba opraševalce zaščititi;

E.	ker nedavne študije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) kažejo, da večja gostota in raznolikost opraševalcev neposredno vplivata na obilnost pridelka in lahko na splošno pomagata malim kmetom povečati proizvodnjo v povprečju za 24 %;

F.	ker vse države nimajo sistema registracije čebelarjev in čebeljih panjev, ki bi omogočal spremljanje razvoja sektorja, trga in zdravja čebel;

ker je Evropska komisija leta 2004 nacionalnim čebelarskim programom zgolj za samo dejavnost čebelarstva zagotovila 32 milijonov EUR podpore, do leta 2016 pa je podporo povečala na 36 milijonov EUR, kar predstavlja vsega 0,0003 % proračuna skupne kmetijske politike in je še vedno daleč od zadostne vsote;

ker se je število čebeljih družin zaradi vstopa novih držav v EU med letoma 2004 in 2016 povečalo za 47,8 %, financiranje EU za te dejavnosti pa za samo 12 %, kar pomeni, da razpoložljivo financiranje ne zadostuje za vzdrževanje populacije čebel in ustrezno podporo čebelarjem pri obnavljanju družin po izgubah, ki so sledile visoki stopnji smrtnosti v nekaterih državah članicah;

ker so kljub tej statistični rasti mnogi čebelarji prenehali z dejavnostjo, število čebeljih družin pa je v nekaterih državah članicah padlo za kar 50 % ali več (3), in sicer zaradi podnebnih sprememb (na primer pomladne pozebe, suša, požari), določenih kemičnih aktivnih snovi in motenj na notranjem trgu z medom v EU; ker se še vedno beležijo številni primeri zimskih izgub in motenj;

J.	ker so nacionalni programi za čebelarski sektor, ki prejemajo dodatna sredstva EU, večinoma uspešni; ker je bolj verjetno, da izvajanje na nacionalni ravni včasih povzroči nezaupanje sektorja in posledično slabši sprejem;

ker je staranje demografsko gledano resen problem za čebelarski sektor, saj je le majhen odstotek čebelarjev mlajših od 50 let, kar ogroža prihodnost sektorja; ker čebelarstvo pomeni možnost delovnih mest in vključevanja na podeželskih območjih za mlade, saj je v številnih evropskih regijah dostop do zemljišč omejen;

ker lahko dobro teoretično znanje ter praktično usposabljanje omogočita boljše razumevanje in ukrepanje pri soočanju s prihodnjimi izzivi za čebelje družine in sta zato zelo pomembna; ker bi morali čebelarji delovati odgovorno in strokovno ter tesno sodelovati s kmeti, da bi se uspešno soočili s prihodnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, naravne nesreče, krčenje pasišč, napadi divjih živali in v nekaterih regijah tudi vrst ptic selivk (čebelnjaki so zelo izpostavljeni takim plenjenjem, saj so običajno na prostem) ter veliko upravno breme v nekaterih državah članicah;

ker nacionalni čebelarski programi, ki se sofinancirajo s sredstvi EU, nudijo udeležencem možnost za izvajanje raziskovalnih in razvojnih projektov; ker lahko uspešni projekti veliko prispevajo h krepitvi čebelarskega sektorja in njegovi zmogljivosti, da bolje premošča naravne in tržne krize; ker prenos znanja ter izmenjava dobrih in inovativnih praks prinašata dodano vrednost evropskemu čebelarskemu sektorju, zlasti če se dopolnjujeta s posebnim programom, kot je sedanji „Erasmus za čebelarje“ iz drugega stebra skupne kmetijske politike;

N.	ker ima t. i. nomadsko kmetijstvo številne pozitivne vidike, a tudi nekatere pomanjkljivosti, zlasti glede upoštevanja pravil za preprečevanje širjenja tveganj; ker je zato potrebno natančnejše preverjanje;

ker je sedanja povečana smrtnost medonosnih čebel in divjih opraševalcev v Evropi zaskrbljujoča, saj negativno vpliva na kmetijstvo, biotsko raznovrstnost in ekosisteme; ker smrtnost čebel povzročajo številni stresni dejavniki, vezani na geografsko območje, lokalne značilnosti in podnebne razmere; ker ti dejavniki vključujejo velik vpliv invazivnih tujerodnih vrst, kot so pršice Varroa destructor, mali panjski hrošč (Aethina tumida), azijski sršen (Vespa velutina) in huda gniloba čebelje zalege, ter živalskih patogenov, kot so nosemavost, učinek nekaterih aktivnih snovi v fitofarmacevtskih sredstvih in drugih biocidih, podnebne spremembe, degradacijo okolja, propadanje habitatov in postopno izginjanje cvetočih rastlin; ker so čebele odvisne od kmetijskih zemljišč, katerih površine in raznolikost posevkov so njihov glavni vir prehrane, zato bi bilo koristno, da začnejo čebelarji in kmetje uporabljati določen tip površin z ekološkim pomenom, imenovanih „čebelarska območja“, ki bi se nato lahko razširila v vseh državah članicah, zlasti zunaj sezon cvetenja;

ker so čebelarji pogosto nemočni pred boleznimi in paraziti, ki napadajo čebele, zaradi pomanjkanja informacij in usposabljanja ter učinkovitih sredstev za spopadanje z boleznimi, kot so zdravila za čebele; ker čebelarji prejemajo podporo za zaščitne ukrepe proti Varroa destructor, čeprav ti ukrepi še niso v celoti uspešni, saj raziskovalna in razvojna prizadevanja za zdaj niso dala zadovoljivih rezultatov glede zatiranja zajedavskih vrst, učinka prehrane na čebele ter izpostavljenosti kemikalijam;

ker morajo čebelarji zaradi obveznosti prijavljanja bolezni in parazitov sistematično uničevati panje, kar bi jih lahko pripravilo do tega, da bolezni ne prijavljajo; ker so zdravila, ki so na voljo na trgu za zdravljenje bolezni čebel, omejena in ne ustrezajo vse večji potrebi po učinkovitih veterinarskih zdravilih; ker je bilo za nadzor nad varoozo preizkušenih več naravnih snovi, med katerimi so tri postale osnova organskega zdravljenja, in sicer mravljinčna kislina, oksalna kislina in timol;

ker monokulturno kmetijstvo, ki uporablja sorte poljščin in hibride, ki imajo nižji donos nektarja in cvetnega prahu ter krajše obdobje cvetenja, močno zmanjšuje biotsko raznovrstnost in obseg območja za čebeljo pašo; ker so britanski raziskovalci pred nedavnim ugotovili, da določeno področje zagotavlja lokalnim in regionalnim čebeljim pasmam boljše preživetje kot pasmam, ki so bile naseljene od drugod (4); ker dolgotrajno zdravje in trajnost čebelarskega sektorja v Evropi temeljita na zagotavljanju dolgoročnega zdravja in trajnosti lokalnih ekotipov medonosnih čebel, glede na njihovo raznolikost in prilagoditve na lokalno okolje;

ker sta Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) v svojem poročilu z dne 26. februarja 2016 in Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) v svojem poročilu o sistemskih insekticidih Worldwide integrated Assesment opozorili na zmanjševanje števila opraševalcev; ker so čebele pomemben kazalnik kakovosti okolja;

ker čebelarji, kmetje, okoljevarstveniki in državljani pričakujejo ukrepe, ki temeljijo na jasnem znanstvenem soglasju glede vseh vzrokov za smrtnost čebel, vključno z učinki aktivnih snovi v pesticidih (na primer nekaterih neonikotinoidov in nekaterih drugih sistemskih insekticidov), kot jih je opredelila agencija EFSA;

ker se razlike v znanstvenih dognanjih lahko delno pripišejo uporabi različnih analitičnih metod in raziskovalnih protokolov; ker se zaradi slabe usklajenosti pri raziskavah opraševalcev na ravni EU ter pri dostopnosti in poenotenju podatkov med deležniki množijo različne in nasprotujoče si študije;

ker je treba ohranjati in okrepiti dialog in sodelovanje med vsemi deležniki (čebelarji, kmeti, znanstveniki, nevladnimi organizacijami, lokalnimi organi, fitofarmacevtskim sektorjem, zasebnim sektorjem, veterinarji in širšo javnostjo), da bi raziskave uskladili in omogočili pravočasno izmenjavo vseh pomembnih zbranih podatkov;

ker obstaja splošna potreba po skupni in usklajeni zbirki podatkov (ki bi med drugim vključevala vrste kmetijskih rastlin in kmetijske prakse, navzočnost škodljivih organizmov in bolezni, podnebne in vremenske razmere, vrsto pokrajine in infrastrukturo, gostoto čebeljih družin in stopnje smrtnosti po regijah), pa tudi po ustreznih digitalnih orodjih in tehnologiji, neškodljivih za čebele, ter medijih, kot je bilo omenjeno v pobudi evropskega partnerstva za čebele, sprejeti junija 2017; ker so za sprejetje odločitev, ki bi temeljile na zadnjih znanstvenih spoznanjih, nujni rezultati obsežnega znanstvenega pregleda agencije EFSA, ki zamujajo že več kot eno leto; ker potrebujemo čim prej jasne rezultate o vseh indikatorjih zdravja čebel, zlasti prek preskusov na terenu, če želimo zaustaviti in zmanjšati smrtnost čebel; ker čebelarji, kmetje in državljani pričakujejo, da bo Komisija skupaj z ustreznim agencijami EU in strokovnjaki iz držav članic natančno spremljala smernice agencije EFSA za oceno vpliva fitofarmacevtskih sredstev na čebele ter da jih bodo države članice ustrezno izvajale;

ker na pridelavo medu vplivajo tudi vremenske razmere, saj toplo in vlažno vreme pridelavo spodbuja, mrzlo in vlažno vreme pa jo ovira; ker se čebelje družine dodatno redčijo zaradi jesenskih in zimskih izgub, pridelava medu pa se manjša, v nekaterih državah članicah za kar 50 %, v nekaterih regijah pa celo za 100 %;

Y.	ker je treba nameniti pozornost različni številčnosti populacij medonosnih čebel na različnih kmetijskih področjih, saj v nekaterih državah pridelovalkah medu raste, v drugih pa pada;

ker morajo čebelarji zaradi povečanja smrtnosti čebel pogosteje kupovati družine ter imajo zato višje proizvodne stroške; ker se je cena čebelje družine od leta 2002 početverila; ker se ob nadomestitvi čebelje družine kratko- in srednjeročno pridelava pogosto zmanjša, saj so nove družine na začetku manj produktivne; ker čebelarji medu nikoli ne pridelujejo s tolikšnim številom čebeljih družin, kot kažejo statistični podatki, saj čebelarji skozi leto – na račun količine pridelka – ponovno vzpostavijo staro število čebeljih družin, saj je med potreben tudi za nadomeščanje izgubljenih družin;

AA.

ker se je v nekaterih tretjih državah v zadnjih 15 letih podvojila količina pridelanega medu in njegovega izvoza; ker je stopnja samooskrbe Unije z medom le 60-odstotna in ta stopnja ne narašča, medtem ko se je število panjev v Uniji v obdobju med 2003 in 2016 skoraj podvojilo, število čebelarjev pa se je v istem času povečalo s 470 000 na 620 000; ker so leta 2016 v Evropi največ medu pridelale Romunija, Španija in Madžarska pred Nemčijo, Italijo in Grčijo;

AB.

ker EU vsako leto uvozi okoli 40 % svoje letne porabe; ker je bil med, uvožen leta 2015, v povprečju 2,3-krat cenejši od medu, pridelanega v EU; ker EU uvozi približno 200 000 ton medu letno, zlasti iz Kitajske, Ukrajine, Argentine in Mehike, kar postavlja evropske čebelarje v slabši konkurenčni položaj v primerjavi s pridelovalci iz tretjih držav ter preprečuje povečanje samozadostnosti; ker uvoženi med pogosto ne izpolnjuje standardov, ki veljajo za čebelarje v EU;

AC.	ker potrošniki pogosto mislijo, da uživajo med, pridelan v Uniji, čeprav je delež tega medu mešanica medu, uvoženega iz tretjih držav, in medu iz EU, velik del uvoženega medu pa je ponarejen;

AD.

ker od leta 2002 na območjih z največjo pridelavo medu na svetu zaradi slabega zdravstvenega stanja medonosnih čebel količina pridelanega medu stagnira ali pa upada, na Kitajskem pa se je količina medu podvojila (na okoli 450 000 ton na leto od 2012), kar je več kot pridelava EU, Argentine, Mehike, ZDA in Kanade skupaj;

AE.

ker je leta 2015 več kot polovica uvoženega medu v Evropsko unijo prišla s Kitajske – okoli 100 000 ton, kar je dvakrat več od količine uvoženega medu leta 2002, kljub temu da je drugod po svetu število čebeljih družin upadlo; ker združenja čebelarjev in strokovnjaki menijo, da je velik del medu, uvožen s Kitajske, ponarejen z dodanim trsnim ali koruznim sladkorjem; ker vse države članice ne morejo opravljati analiz na zunanjih mejnih nadzornih točkah EU, da bi zaznale nepravilnosti v uvoženem medu;

AF.	ker je med tretji najbolj ponarejen proizvod na svetu; ker ponarejanje povzroča precejšnjo škodo evropskim čebelarjem, hkrati pa resno ogroža zdravje potrošnikov;

AG.	ker po mnenju stroke podjetja, ki izvažajo med iz Kitajske, problema vsebnosti kloramfenikola od leta 2002 ne odpravljajo z upoštevanjem predpisov, ampak s filtriranjem medu s smolo;

AH.	ker je Svet za kmetijstvo in ribištvo na seji decembra 2015 obravnaval pomisleke glede kakovosti medu, uvoženega v EU, in konkurenčnosti čebelarskega sektorja EU; ker je na podlagi tega Komisija odredila centraliziran nadzor medu;

AI.

ker je laboratorijsko kontrolo vzorcev medu iz držav članic opravilo Skupno raziskovalno središče, ki je med drugim ugotovilo, da 20 % vzorcev medu, odvzetih na zunanjih mejnih prehodih EU in v prostorih uvoznikov, ni ustrezalo merilom o sestavi in/ali postopkom pridelave medu, kot so opredeljeni v direktivi o medu (2001/110/ES), v 14 % vzorcev pa je bil medu dodan sladkor; ker kljub temu v Evropo še vedno prihaja ponarejen in razredčen med;

AJ.	ker je med na podlagi predpisov Codex Alimentarius, ki ga uporablja tudi Evropska unija, naravni proizvod, h kateremu ni dovoljeno dodajati ali mu odvzemati nobenih snovi, prav tako pa ni dovoljeno zorenje medu zunaj panjev;

AK.

ker je neravnovesje na evropskem trgu medu, povzročeno z veleprodajnim uvozom poceni ponarejenega medu, med letoma 2014 in 2016 razpolovilo odkupno ceno medu v glavnih državah pridelovalkah v EU (Romunija, Španija, Madžarska, Bolgarija, Portugalska, Francija, Italija, Grčija in Hrvaška), zaradi česar so evropski čebelarji še vedno v težkem in zanje škodljivem položaju;

AL.

ker drugi odstavek točke (a) člena 2(4) direktive o medu, kot je bila spremenjena z Direktivo 2014/63/EU, določa, da se obvezna oznaka držav porekla, če je med po poreklu iz več kakor ene države članice ali tretje države, nadomesti z najustreznejšo izmed naslednjih oznak: „mešanica medu iz držav članic EU“, „mešanica medu iz držav, ki niso članice EU“ ali „mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU“; ker oznaka „mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU“ potrošniku ne ponuja dovolj informacij;

AM.

ker številni polnilci medu in trgovci danes zlorabljajo ta način označevanja, da bi zamolčali dejansko državo porekla ter delež medu, ki prihaja iz različnih zadevnih držav, saj so čedalje bolj ozaveščeni kupci nezaupljivi do prehranskih artiklov iz določenih držav; ker imajo zdaj mnoge države, ki so pomembne pridelovalke medu, kot so ZDA, Kanada, Argentina ali Mehika, mnogo strožje zahteve glede označevanja medu kot poenostavljena pravila EU, zato lahko veliko lažje zagotovijo potrebne informacije za potrošnike kot EU;

AN.

ker veljavna pravila ne obravnavajo goljufij s predelanimi proizvodi, kot so keksi, žitni kosmiči za zajtrk, slaščice itd.; ker lahko oznaka „med“ potrošnika zavaja glede prave sestave določenega proizvoda, saj se pogosto uporabi v primerih, ko je manj kot 50 % vsebnosti sladkorja v proizvodu dejansko iz medu;

AO.

ker je bila pobuda evropski medeni zajtrk, ki se je začela leta 2014, zelo uspešna, in je odprta za vse države članice EU, njen namen pa je prispevati k izobraževanju otrok o uživanju zdrave hrane, kot je med, ter promociji čebelarskega sektorja; ker je Slovenija 11. maja 2015 na seji Sveta za kmetijstvo in ribištvo dala pobudo, da bi Organizacija združenih narodov uradno razglasila 20. maj za svetovni dan čebel, ki so jo široko podprle vse države članice, pa tudi organizacija FAO, ki jo je sprejela na konferenci julija 2017 v Rimu; ker je bil tam sprejet dogovor, da bi bilo treba nameniti čebelarskemu sektorju z vidika kmetijstva, varstva rastlin in trajnostnega kmetovanja posebno pozornost, saj imajo čebele velik vpliv na okoljsko ravnovesje v svetu;

AP.

ker programi EU za razdeljevanje sadja, zelenjave in mleka v šolah pomenijo ključno orodje za ponovno povezovanje otrok s kmetijstvom in različnimi kmetijskimi proizvodi EU, zlasti tistimi, ki se proizvajajo v njihovi regiji; ker ti programi omogočajo državam članicam, da poleg svežega sadja in zelenjave ter konzumnega mleka vključijo tudi druge lokalne, regionalne ali nacionalne specialitete, na primer med;

AQ.

ker lahko vključevanje lokalnih pridelovalcev medu v programe EU za razdeljevanje sadja, zelenjave in mleka v šolah sicer povzroča dodatno stroškovno in upravno breme, vendar bi možne koristi (krepitev ozaveščenosti o prehranski koristi medu in pomenu čebelarstva, spodbujanje večje porabe in netežavno vključevanje lokalnih čebelarjev) pozitivno vplivale na sektor in celotno verigo medu; ker lokalni pridelovalci težko sodelujejo v shemah EU za razdeljevanje v šolah zaradi omejevalne uporabe zakonodaje v zvezi z neposredno dobavo majhnih količin medu v nekaterih državah članicah; ker je nujno treba spodbujati lokalno pridelavo in uživanje medu;

AR.

ker se stopnja letne porabe medu med državami članicami Evropske unije močno razlikuje: medtem ko znaša povprečna poraba medu v zahodnoevropskih članicah 2,5–2,7 kg/osebo, znaša ta v nekaterih državah članicah, ki so se pridružile EU po letu 2004 tudi le 0,7 kg/osebo; ker so evropske sheme kakovosti, zlasti sheme za geografske označbe, zelo pomembne za ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest; ker je bilo do sedaj registriranih več kot 30 geografskih označb za med; ker se oznaki „evropski“ in „proizvedeno v Evropi“ pogosto povezujeta s kakovostnimi proizvodi;

AS.	ker ima med pozitivne fiziološke učinke, predvsem na zdravje, zaradi antiseptičnih, protivnetnih ter zdravilnih lastnosti, kar bi bilo treba poudariti v prihodnji kmetijski politiki;

AT.	ker številni zgledi samoorganizacije in neposredne prodaje čebelarjev dokazujejo, da je trženje medu, zlasti biološko pridelanega, in drugih čebeljih izdelkov v kratkih oskrbovalnih verigah in na tržnicah lokalnih pridelovalcev izjemno uspešno;

AU.

ker priljubljenost čebelarstva v mestih v zadnjih letih narašča, kar bi lahko okrepilo ozaveščenost širšega kroga državljanov, tudi otrok, o naravi in prednostih čebelarstva; ker državljani in/ali lokalni in regionalni organi s sajenjem cvetočih rastlin v vrtovih in mestih prispevajo tudi k bogatenju prehranskih virov opraševalcev;

AV.

ker tudi drugi čebelji izdelki, kot so cvetni prah, propolis, čebelji vosek, čebelji strup in matični mleček, v bistveni meri prispevajo k dobremu počutju državljanov, se uporabljajo za visokokakovostno hrano in so iskani kot del naravnega načina življenja; ker so pomembni tudi za zdravstveno in kozmetično industrijo in so zato dodatni vir za izboljšanje gospodarskega položaja za čebelarje; ker vsi ti izdelki niso opredeljeni v direktivi o medu, kar omejuje izvajanje učinkovite sektorske politike in ovira kakovostni pristop ter boj proti goljufijam in ponaredkom; ker se lahko vsaka država članica odloči, da bo prepovedala gojenje gensko spremenjenih organizmov na svojem ozemlju, da bi evropske potrošnike zaščitila pred medom, okuženim s cvetnim prahom iz teh rastlin;

AW.

ker se v EU uvažajo velike količine medu, kar je že velikokrat povzročilo resne motnje in celo krize na trgu medu v EU in slabitev evropskega čebelarskega sektorja; ker si čebelarski sektor zasluži, da ga EU v pogajanjih o prostotrgovinskih sporazumih obravnava prednostno, med in druge čebelarske izdelke pa bi bilo treba razglasiti za „občutljive proizvode“;

Pomen čebelarstva

poudarja, da opravljajo medonosne čebele, poleg divjih čebel in drugih opraševalcev, z opraševanjem rož in tudi kmetijskih posevkov temeljne ekosistemske in kmetijske storitve, brez katerih evropsko kmetijstvo, predvsem gojenje žužkocvetk (rastlin, ki jih oprašujejo žuželke), ne bi obstajalo; pri tem poudarja pomen skupne kmetijske politike, usmerjene v trajnostni razvoj in krepitev biotske raznovrstnosti, kar ne koristi samo nadaljnjemu obstoju čebel in obnovitvi populacije, ampak tudi povečanju pridelka;

poziva Komisijo, naj čebelarstvu zagotovi pomembno mesto v prihodnjih predlogih kmetijske politike, kar zadeva podporo in poenostavitev, raziskave in inovacije ter čebelarske izobraževalne programe;

poudarja, da EU sicer lahko sprejme nadaljnje ukrepe za čebelarje in čebele, vendar je treba priznati prispevek sedanje skupne kmetijske politike pri podpori čebelarstvu ter morebitnemu izboljšanju okolja in biotske raznovrstnosti s pomočjo različnih orodij, kot so ukrepi za diverzifikacijo posevkov, površine z ekološkim pomenom, Natura 2000, ekološko kmetijstvo, drugi kmetijsko-okoljski ukrepi, ki so v pomoč pri nastajanju čebeljih družin, ukrepi za varstvo podnebja ali evropsko partnerstvo za inovacije;

Podpora EU čebelarstvu

poudarja, da mora biti v prihodnji kmetijski politiki (predvidoma od leta 2021) financiranje čebelarstva za pridelavo hrane in v terapevtske namene strukturirano na bolj usmerjen in učinkovit način ter ustrezno povečano;

poziva Komisijo in države članice, naj čebelarski sektor EU podprejo s trdnimi orodji politike ter ustreznimi ukrepi financiranja, ki ustrezajo trenutnemu stanju čebeljega staleža; zato predlaga, naj se vrstica v proračunu Evropske unije za nacionalne čebelarske programe poveča za 50 % v skladu s sedanjo populacijo medonosne čebele v EU ter pomembnost samega sektorja na splošno; odločno poziva vse države članice, naj na podlagi člena 55 Uredbe (EU) št. 1308/2013 o skupni ureditvi trgov sprejmejo nacionalne programe za čebelarski sektor;

poziva Komisijo, naj temeljito pretehta vključitev nove sheme podpore za čebelarje v skupno kmetijsko politiko po letu 2020, da bi ustrezno upoštevali ekološko vlogo čebel kot opraševalk; pri tem poudarja, da je treba upoštevati posebne potrebe mikro podjetij ter malih in srednjih podjetij, pa tudi podjetij, ki svoje dejavnosti opravljajo v najbolj oddaljenih in gorskih regijah ter na otokih; poleg tega poziva Komisijo, naj preuči dodatne ukrepe, kot je podpora za nakup satnic;

čebelarje poziva k aktivnemu dialogu s pristojnimi organi, da bi učinkoviteje uporabljali nacionalne programe za čebelarstvo ter jih tako izboljšali in odpravili morebitne težave;

Obvladovanje tveganj

poziva Komisijo, naj izvede študijo o izvedljivosti sheme za obvladovanje tveganj v čebelarstvu v okviru nacionalnih čebelarskih programov, da bi odvzeli breme proizvodnih izgub poklicnih čebelarjev; poleg tega predlaga, naj se nadomestilo izračuna na podlagi povprečnega prometa prizadetih podjetij; poudarja, da zavarovalnice v več državah članicah nočejo zavarovati čebeljih družin in da imajo čebelarji težave z uporabo instrumentov za obvladovanje tveganja iz drugega stebra SKP; zato poziva Komisijo in države članice, naj čebelarjem omogočijo dostop do instrumentov za obvladovanje tveganja;

Nacionalni čebelarski programi, ki jih sofinancira EU

poudarja, da je v čebelarstvu potrebno ustrezno usposabljanje, in države članice spodbuja, naj to kot predpogoj vključijo v nacionalne programe; meni, da bi morali biti stroški nakupa čebelarske opreme, ki so upravičljivi in sofinancirani iz posameznih nacionalnih čebelarskih programov, priznani v celotnem triletnem programskem obdobju in ne samo v tistem programskem letu, ko so ti stroški nastali;

10.

poziva države članice, naj preučijo uvedbo sistema nadomestil v svoje nacionalne čebelarske programe za smrtnost čebeljih družin zaradi naravnih nesreč, bolezni ali plenilcev;

11.

poziva Komisijo, naj zaradi nacionalnih čebelarskih programov predlaga spremembo v časovnem razporedu programskega leta, tako da se konec leta podaljša na 30. oktober, saj se po sedaj veljavni uredbi programsko leto zaključi 31. julija, ko je v nekaterih državah članicah višek čebelarske sezone, kar ni primeren čas;

12.

poudarja, da širjenje rjavega medveda in drugih plenilcev v nekaterih evropskih regijah za čebelarje predstavlja nove izzive glede osebne varnosti in gospodarskih dejavnosti, ter poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo primerne načine za reševanje tega problema, predvsem prek odškodnin za nastalo škodo;

Raziskave, usposabljanje in izobraževanje

13.

predlaga širjenje in izmenjavo raziskovalnih tem in pridobljenega znanja na področju čebelarstva med državami članicami, tudi v okviru konzorcija Apitherapy project, zlasti kjer je sredstva prispevala EU, da bi se tako izognili podvajanju; pri tem poziva k vzpostavitvi skupne digitalne zbirke podatkov, usklajene na ravni EU, za izmenjavo informacij med čebelarji, raziskovalci in vsemi vpletenimi stranmi; zato poziva Komisijo, naj promovira in spodbuja evropske raziskovalne projekte na področju čebelarstva, kot je raziskovalni program Evropske agencije za varnost hrane v okviru projekta o zbiranju in izmenjavi podatkov o zdravju čebel: za vzpostavitev evropskega partnerstva o čebelah; meni, da so večje zasebne in javne naložbe v tehnično in znanstveno znanje in izkušnje bistvenega pomena in jih je treba spodbujati na nacionalni ravni in ravni EU, zlasti glede genetskih in veterinarskih vidikov ter razvoja inovativnih zdravil za čebele; podpira dejavnost referenčnih inštitutov in laboratorijev EU, s čimer prihaja do večje usklajenosti pri raziskavah, med drugim za nadaljnje raziskave o razlogih za smrtnost čebel;

14.

poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne osnovne programe in programe poklicnega usposabljanja za čebelarje; poudarja, da bi moralo učno gradivo poleg kmetijskih in drugih gospodarskih vidikov čebelarstva vsebovati tudi znanje o opraševanju in drugih okoljskih praksah, kot so vzdrževanje ekološkega ravnotežja in ohranjanje biotske raznovrstnosti ter izboljšanje pogojev za preživetje opraševalcev v kmetijski krajini; meni, da bi bilo treba o teh temah skupaj s čebelarji pripraviti posebne modele usposabljanja za kmete, ki obdelujejo zemljo; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo večje sodelovanje in izmenjavo znanja in informacij ter napredne in vzajemne sisteme zgodnjega opozarjanja med kmeti in čebelarji, gozdarji, znanstveniki in veterinarji o času škropljenja in drugi uporabi insekticidov, preprečevanju in nadzoru bolezni, tehnologiji, ki ni škodljiva za čebele, ter o načinih za varstvo rastlin s čim manjšo smrtnostjo opraševalcev;

15.

poziva Komisijo, naj sprejme priporočila, da bi podprla različne nacionalne kakovostne osnovne programe in programe poklicnega usposabljanja na področju čebelarstva v EU; poziva, naj se s programi spodbuja mlade k čebelarskemu poklicu glede na to, da je v tem sektorju nujno potrebna menjava generacij; meni, da je treba razvijati potencial čebelarstva na načine, prilagojene potrebam vseh čebelarjem; ravno tako poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in s sektorjem oblikuje kodeks najboljše prakse v čebelarstvu, ki ga bo na ravni držav članic podpiral dostop do kakovostnega usposabljanja; pri poklicnem izobraževanju spodbuja fakultete za veterino na univerzah, naj okrepijo področja veterinarskega nadzora in delovanja; meni, da bi morali programi, kot sta Obzorje 2020 in Erasmus+, krepiti raziskave in usposabljanje na področju apiterapije;

Zdravje čebel in okoljski vidiki

16.

ponovno izraža zaskrbljenost, da bo povečana smrtnost in zmanjšanje števila medonosnih čebel in divjih opraševalcev, tudi divjih čebel, v Evropi močno negativno vplivala na kmetijstvo, proizvodnjo hrane, prehransko varnost, biotsko raznovrstnost, okoljsko trajnost in ekosisteme;

17.

poudarja, da morajo EU in države članice takoj uvesti nujne ukrepe, potrebne za izvajanje obsežne in dolgoročne strategije za zdravje čebel in okrepitev populacije, da bi ohranili stalež divjih čebel v EU, ki se trenutno zmanjšuje, tudi s pomočjo kmetijsko-okoljskih ukrepov za podporo oblikovanja čebeljih družin;

18.

poudarja pomen biotske raznovrstnosti za zdravje in dobrobit čebel, saj jim je tako zagotovljena paša ter naravni in polnaravni habitati skupaj z ekstenzivnimi trajnimi pašniki; opozarja na postopno izginjanje dragocenih pašnih rastlin za čebele, kot so modri glavinec, grašica, pegasti badelj ali bela detelja, ki ga povzroča neprimerna uporaba fitofarmacevtskih sredstev, krčenje travnatih površin za pašo in njihova vedno večja uporaba za pridobivanje sena; poudarja, da je zaradi tega manj cvetnega prahu, zato so čebele slabo prehranjene, kar prispeva k pešanju njihovega zdravja in večji dovzetnosti za patogene in zajedavce; poudarja, da je treba v Evropi zaščititi divje rože in žuželkam prijazne vrste; opozarja, da predstavljajo „čebelarska območja“ s korekcijskim koeficientom 1,5 vrsto površin z ekološkim pomenom pri zelenitvi skupne kmetijske politike; poziva Komisijo, pridelovalce semen in kmete, naj spodbujajo kakovostne sheme žlahtnjenja rastlin z visoko in dokazano medonosno ali pelodonosno zmogljivostjo po selekcijskih merilih, prednost pa naj ima čim večja biološka raznovrstnost lokalno prilagojenih vrst in sort iz lokalnega okolja;

19.

opozarja na potrebo po ustreznih finančnih spodbudah za ekološke čebelarje, in sicer zaradi dodatnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati ekološki čebelarji in vse več vplivov iz okolja;

20.

poudarja, da je treba ohraniti izjemno gensko dediščino, raznolikost in prilagoditveno zmožnost lokalnih, endemičnih populacij medonosnih čebel, ki so že več generacij prilagojene posebnostim svojega lokalnega okolja, in opozarja, da je ta raznolikost pomembna v boju proti invazivnim vrstam, tudi zajedavcem in boleznim;

21.

ugotavlja, da se v monokulturnem kmetijstvu zmanjšuje biotska raznovrstnost ter da v takem kmetijstvu obstaja tveganje nezadostnega opraševanja in izginjanje medonosnega rastlinstva, zato poziva države članice, naj razvijejo strategije za setev medonosnih rastlin na neobdelanih zemljiščih; pri tem poudarja, da so za varstvo čebel bistvenega pomena ohranjanje abiotskih virov, zlasti zemlje in vode, ter precejšnja raznolikost cvetnega prahu in velik nabor hrane;

22.

zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo potrebne spodbude za lokalne prakse, da bi ohranili ekotipe in rejo medonosne čebele v vsej EU;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj z ukrepi povečajo pravno zaščito in finančno podporo za lokalne ekotipe medonosnih čebel in populacij v vsej Uniji, tudi z lokalno pravno zaščito varstvenih območij endemičnih medonosnih čebel;

24.

poziva Komisijo, naj naredi seznam za oceno obstoječih in novih tveganj za zdravje na ravni EU in mednarodni ravni, da bi pripravili akcijski načrt za boj proti smrtnosti čebel;

25.

poziva Komisijo, naj še naprej izvaja pilotne projekte s čebelami in drugimi opraševalci kot kazalniki zdravega okolja in življenjskega prostora, saj bi se lahko izkazali za koristne pri razvoju prihodnje politike;

26.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo pri kmetijskih subvencijah iz različnih proračunskih vrstic SKP upoštevala čebelam prijazna praksa, kot so na primer površine z ekološkim pomenom ali gojenje divjih, čebelam priljubljenih rož na zemljiščih v prahi;

27.

poudarja, da je treba uporabljati previdnostno načelo, da bi zaščitili vse opraševalce, domače in divje;

28.

ugotavlja, da je zdrava čebela lažje kos zajedavstvu, boleznim in plenjenju; meni, da so nekatere tujerodne invazivne vrste, kot so pršica Varroa destructor, mali panjski hrošč (Aethina tumida), azijski sršen (vrsta, ki je izjemno agresivna do drugih žuželk), huda gniloba čebelje zalege in nekateri patogeni, kot je nosema, glavni vzroki za smrtnost čebel in čebelarjem povzročajo ogromno škodo; ponovno poudarja podporo pilotnemu projektu Evropskega parlamenta o vzrejnem in selekcijskem programu za raziskave o odpornosti varoje; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo uporabne raziskave na ravni EU prek učinkovitih vzrejnih programov za vzrejo čebeljih sort, odpornih na invazivne vrste in bolezni in z značilnim vedenjem „na varozo občutljive higiene“; zaradi tveganja, da bi nekatere tujerodne invazivne vrste, kot je Varroa destructor, razvile odpornost na nekatera zdravila za uporabo v veterinarski medicini, države članice spodbuja, naj letno preverjajo raven odpornosti pršice na različne aktivne snovi, ki se uporabljajo v teh zdravilih; predlaga, naj bo boj proti varoji še naprej obvezen na ravni EU;

29.

poziva Komisijo, naj v raziskave zdravil za zdravje čebel vključi vsa zainteresirana farmacevtska podjetja, da bi odpravili pršico Varroa destructor ter preprečili negativne stranske učinke teh zdravil na imunski sistem čebel, poleg tega naj oblikuje skupno informacijsko platformo za izmenjavo najboljših rešitev in zdravil z zainteresiranimi stranmi, naj izboljša razpoložljivost veterinarskih proizvodov, nujnih za čebelarstvo, naj okrepi vlogo veterinarjev pri upravljanju zdravja čebel ter čebelarje seznani z vsemi rešitvami, ki so na voljo; poziva k javnim in zasebnim raziskavam o alternativnih bioloških in fizičnih metodah, ki ne škodujejo zdravju ljudi in živali, ter k uporabi naravnih snovi in spojin za nadzor varoze, pri čemer je treba upoštevati specifične prednosti ekološkega zdravljenja;

30.

priznava pomen rezultatov spremljanja pri oceni zdravstvenega stanja čebel, ki ga izvajajo nekatere države članice, zato bi bilo treba te rezultate izmenjati z ostalimi državami članicami in Komisijo;

31.

poziva države članice in regije, naj z vsemi sredstvi obvarujejo lokalne in regionalne vrste medonosne čebele (podvrste čebele Apis Mellifera) pred neželenim širjenjem udomačenih ali invazivnih tujerodnih vrst, ki posredno ali neposredno vplivajo na opraševalce; podpira, da se panji, izpraznjeni zaradi invazivnih tujih vrst, ponovno naselijo z lokalnimi avtohtonimi vrstami; državam članicam priporoča, naj ustanovijo centre za vzrejo in ohranjanje avtohtonih vrst čebel; pri tem poudarja, da je pomembno razvijati vzrejne strategije, da bi povečali pogostost dragocenih lastnosti v lokalnih populacijah medonosnih čebel; je seznanjen z možnostmi iz Uredbe (EU) št. 1143/2014 o invazivnih tujerodnih vrstah, pa morebiti tudi iz nedavno sprejetih uredb o zdravju živali in rastlin (uredbi (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031); izraža zaskrbljenost, da lahko iz Kitajske uvoženi vosek pogosto povzroči zdravstvene težave pri čebelah;

32.

poziva k premišljenemu postopku za razširitev seznama invazivnih rastlinskih vrst, ki bi lahko povzročile zmanjšanje raznolikosti čebelje paše v EU;

Za čebele škodljive kemikalije

33.

poziva Komisijo, naj začasno prekliče registracijo za tiste pesticidne aktivne snovi, ki ogrožajo zdravje čebel na podlagi znanstvenih ugotovitev Evropske agencije za varnost hrane, ki temeljijo na preskusih na terenu, vsaj dokler ta agencija ne bo objavila končne podrobne ocene učinka; ponovno poudarja, da mora vsak postopek odločanja temeljiti na znanstveni oceni in ugotovitvah;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj ravnajo na podlagi uveljavljenega znanstvenega soglasja ter prepovejo tiste pesticidne aktivne snovi, vključno z neonikotinoidi in tistimi sistemski insekticidi, ki znanstveno dokazano (na podlagi laboratorijskih analiz in zlasti preizkusov na terenu) škodujejo zdravju čebel; hkrati poziva, naj se namesto tistih aktivnih snovi, ki ogrožajo čebele, uporabljajo varni alternativni proizvodi ali agronomske metode (npr. različne učinkovite oblike zatiranja škodljivcev z majhno uporabo pesticidov, biološki nadzor in integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi);

35.

poziva Komisijo, naj skupaj z ustreznim agencijami EU in strokovnjaki iz držav članic natančno spremlja smernice agencije EFSA za oceno vpliva fitofarmacevtskih sredstev na čebele, ter poziva države članice, naj jih ustrezno izvajajo;

36.

poudarja, da bi bilo treba vsak proizvod, ki vsebuje snovi, ki pri kmetijski uporabi dokazano škodujejo čebelam, označiti kot škodljiv za čebele“;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma povečajo znanstvene raziskave po jasno določenem časovnem razporedu, in sicer o vseh snoveh, ki bi lahko ogrožale zdravje čebel;

38.

poudarja, da se podcenjuje dolgoročni učinek sistemskih fitofarmacevtskih sredstev; pozdravlja nedavno sprejetje pilotnega projekta o okoljskem spremljanju uporabe pesticidov prek medonosnih čebel;

39.

priznava, da je odpornost čebel znatno oslabljena zaradi kumulativne izpostavljenosti kemikalijam, zaradi česar niso sposobne obvladati povzročiteljev stresa, kot so mokra leta, pomanjkanje nektarja, bolezni ali zajedavci, kar potrjujejo neodvisni, strokovno pregledani znanstveni dokazi;

40.

opozarja na Direktivo 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov, zlasti na člen 14 te direktive, ki uvaja obvezno izvajanje načel integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi na kmetijah za vse kmete od leta 2014 dalje, in na člen 9, ki uvaja splošno prepoved tretiranja iz zraka;

41.

opozarja, da je EU uveljavila začasno omejitev uporabe štirih neonikotinoidnih insekticidov (klotianidin, tiametoksam, imidakloprid in fipronil), da bi se zmanjšal vpliv na čebele;

Boj proti ponarejanju medu

42.

od držav članic in Komisije pričakuje, da bodo zagotovile popolno skladnost uvoženega medu in drugih čebeljih izdelkov s kakovostnimi standardi EU in se tako borile proti proizvajalcem medu iz tretjih držav, ki pri proizvodnji medu uporabljajo nepoštene prakse, ter polnilcem medu in trgovcem z medom iz Evropske unije, ki uvožen ponarejen med zavestno mešajo z medom iz EU;

43.

poziva Komisijo, naj razvije učinkovite laboratorijske analitične metode za odkrivanje ponaredkov medu, kot je testiranje z jedrsko magnetno resonanco in odkrivanje za čebele značilnih peptidov in drugih označevalcev, ter poziva države članice, naj uvedejo strožje kazni za kršitelje; poziva Komisijo, naj v izvajanje najbolj zapletenih preiskav vključi tudi mednarodno priznane zasebne laboratorije, kot sta francoski EUROFINS ali nemški QSI; poziva Komisijo, naj vzpostavi uradno podatkovno zbirko medu in naj med različnega porekla razvrsti na podlagi enotne analitske metode;

44.

je seznanjen, da se za polnilnice medu, ki mešajo ali predelujejo med več proizvajalcev, izvaja nadzor EU glede varnosti hrane, določen z Uredbo (ES) št. 853/2004; meni, da bi bilo treba to razširiti na vse obrate, ki predelujejo uvožen med; natančneje opredeljuje, da je treba preprečiti nastanek finančnega ali upravnega bremena za čebelarje EU, ki polnijo lasten med;

45.

poudarja, da bi s predlaganimi ukrepi okrepili nadzor EU nad polnilnicami medu v tretjih državah, posledično pa bi organi za nadzor lahko odkrili morebitno uporabo ponarejenega medu in zagotovili njegovo izločitev iz prehranske verige;

46.

meni, da bi morala biti možna identifikacija medu vzdolž celotne prehranske verige ter da bi se morala opraviti njegova klasifikacija glede na botanično poreklo, ne glede na to, ali gre za domač ali uvožen med, razen v primerih neposrednega poslovanja med pridelovalcem in potrošnikom; v zvezi s tem zahteva, da se okrepi zahteva za sledljivost medu; meni, da bi morala podjetja, ki uvažajo med iz tujine, in trgovci na drobno spoštovati predpise EU in prodajati le čebelje izdelke, ki so v skladu z opredelitvijo medu v Codex Alimentarius;

47.

zahteva, naj Komisija dopolni direktivo o medu in določi jasne opredelitve in glavne značilnosti vseh čebeljih izdelkov, kot so sortni in mešani med, propolis, matični mleček, čebelji vosek, obnožnina, cvetni prah in čebelji strup, k čemur je Parlament že večkrat pozval v sprejetih besedilih;

48.

poziva Komisijo, naj temeljito preuči delovanje trga EU za klajo, dodatke in zdravila, ter naj pripravi potrebne ukrepe za njegovo usmerjanje in preprečevanje ponarejanja in nezakonite trgovine s temi proizvodi;

49.

poziva Komisijo, naj določi protokole „brez ukrepanja“, referenčne točke za ukrepanje ali mejne vrednosti ostankov v medu in drugih čebeljih izdelkih za snovi, ki jih ni mogoče odobriti za evropski čebelarski sektor, in naj uskladi veterinarski mejni nadzor in nadzor na notranjem trgu, saj v primeru medu uvoz nizke kakovosti, ponaredki in nadomestki izkrivljajo trg ter povzročajo pritisk na cene in navsezadnje na kakovost proizvoda na notranjem trgu EU, treba pa je zagotoviti tudi enake pogoje za proizvode in proizvajalce iz EU in tretjih držav;

50.

se zaveda praktičnega pomena sistema hitrega obveščanja za živila in krmo, zato poziva Komisijo, naj med, ki je očitno ponarejen, v vsakem primeru uvrsti na seznam v okviru tega sistema;

51.

poziva Komisijo, naj čim prej prepove promet z medom, filtriranim s smolo, saj v tovrstnem medu ni nikakršnih snovi biološke vrednosti;

52.

poziva, naj se stalno preverja kakovost medu, uvoženega iz tretjih držav, katerih zakonodaja omogoča zdravljenje čebeljih družin z antibiotiki;

53.

poziva Komisijo k pripravi standardov za izdelavo satnic, ki morajo vključevati dovoljene deleže vsebnosti parafina, deleže vsebnosti spor hude gnilobe in deleže vsebnosti ostankov akaricidov, pri čemer vsebnosti ostankov akaricidov v vosku, namenjenem za predelavo v satnice, ne smejo biti v količini, ko lahko začnejo prehajati v med;

54.

poziva Komisijo, naj v skladu z Uredbo (EU) 2016/1036 temeljito preveri velik uvoz medu s Kitajske, predvsem preveri delovanje podjetij, ki izvažajo med s Kitajske, in oceni kakovost, količino in tržno ceno tega medu na trgu medu v Evropski uniji;

55.

meni, da bi se Komisija morala glede na velik uvoz kitajskega medu, kar se je v zadnjih 15 letih še okrepilo, odkupne cene medu glede na dejanske proizvodne stroške v EU in slabo kakovost „proizvedenega“ in ne pridelanega uvoženega medu, zavedati, da je čas za preiskavo praks nekaterih kitajskih izvoznikov in po možnosti začeti protidampinški postopek;

56.

poziva Komisijo, naj v skladu z Uredbo (EU) 2017/625 (prej Uredba (ES) št. 882/2004) na zunanjih mejah Evropske unije odredi uraden odvzem vzorcev in testiranje medu s poreklom iz tretjih držav;

57.

ugotavlja, da direktiva o medu, kot je bila spremenjena z Direktivo 2014/63/EU, določa, da je treba na označbi navesti državo porekla, v kateri je bil med pridelan, če med izvira iz ene države članice ali tretje države; vendar ugotavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za boj proti goljufijam na področju čebeljih izdelkov ter za odpravo nepoštene konkurence, ki jo predstavlja ponarejen „med“;

58.

opominja Komisijo, da ima potrošnik pravico vedeti za poreklo slehernega živila; vendar meni, da oznake, kot so „mešanica medu iz EU“, „mešanica medu, ki ni iz EU“, predvsem pa oznaka „mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU“, potrošniku povsem skrijejo izvor medu in zato niso v skladu z načeli zakonodaje EU za varstvo potrošnikov; zato poziva Komisijo, naj zagotovi natančno in obvezno označevanje medu in čebeljih izdelkov ter večjo harmonizacijo za pridelavo medu v skladu z zakonodajo o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov, da bi tako preprečili zavajanje potrošnikov in olajšali odkrivanje goljufij; priznava uspešnost neposredne prodaje medu, s čimer se odpravi problem označevanja izvora;

59.

poziva, naj se namesto oznake „mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU“ na etiketi navede, iz katere države ali držav natančno izvira med, uporabljen v končnem izdelku, in sicer v vrstnem redu, ki bo odražal odstotek vsebnosti medu iz posameznih držav v končnem izdelku (ali poleg tega tudi odstotek medu iz EU in odstotek medu, ki ni iz EU);

60.

poziva Komisijo, naj dopolni direktivo o medu tako, da bo mogoče besedo „med“ ali izraze „vsebuje med“ in „izdelano z medom“ pri označevanju predelanih izdelkov ali v grafičnih ali negrafičnih elementih, ki navajajo vsebnost medu v izdelku, uporabiti samo, če vsaj 50 % sladkorja v izdelku izvira iz medu;

61.

podpira, da se državam članicam omogoči, da po zgledu mesnih in mlečnih izdelkov tudi v primeru medu in čebeljih izdelkov predpišejo obvezno navedbo kraja izvora;

Promocija čebeljih izdelkov in terapevtska uporaba medu

62.

pozdravlja pobudo „Evropski medeni zajtrk“ ter spodbuja države članice, naj otroke seznanjajo z lokalno pridelanimi izdelki in ponovno odkrivajo dolgoletne pridelovalne tradicije; ugotavlja, da med vsebuje veliko kalorij in se lahko v zmernem obsegu uporablja namesto rafiniranega sladkorja in drugih sladil, kar prispeva k javnemu zdravju;

63.

poudarja, da spada méd med kmetijske proizvode, ki bi jih lahko vključili v shemo sadja, zelenjave in mleka v šolah; spodbuja države članice, naj okrepijo sodelovanje lokalnih pridelovalcev medu v ustreznih šolskih programih, in poudarja, da so pomembni izobraževalni ukrepi, s katerimi bi se mladi seznanili z lokalnimi proizvodi ter bi kmetovanje približali otrokom;

64.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog za povečanje podpore Evropske unije za 50 % na letni ravni, s čimer bi omogočili uspešno delovanje teh programov, organizacijo predšolskih tekmovanj in ustrezno vključitev lokalnih proizvodov, kot so med, namizne olive in oljčno olje;

65.

poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o količini zaužitega medu in prehranjevalnih navadah v vseh državah članicah ter drugo poročilo o različnih terapevtskih praksah v Uniji, kjer se uporabljajo med, cvetni prah, matični mleček in čebelji strup; poudarja vse večji pomen apiterapije kot naravne alternative zdravljenju s konvencionalnimi zdravili, zato spodbuja vse države članice, naj te izdelke promovirajo med zdravstvenimi delavci in zdravilci ter v javnosti v EU;

66.

poziva Komisijo, naj preuči prostovoljno uvedbo znamke „med iz EU“, s katero bi označili med, ki v celoti in izključno izvira iz držav članic EU; ravno tako poziva Komisijo, naj stori vse in zagotovi, da Organizacija združenih narodov 20. maj razglasi za svetovni dan čebel;

67.

poziva Komisijo, naj nameni določen znesek iz promocijskega proračuna Evropske unije za oglaševanje medu iz Evropske unije za uživanje in v medicinske namene, vključno z ukrepi, kot je spodbujanje neposredne prodaje medu na lokalnih tržnicah, javne pokušnje medu, delavnice in drugi dogodki; spodbuja države članice h krepitvi lokalne in regionalne prodaje medu, zlasti ekološko pridelanega medu, z vsemi razpoložljivimi sredstvi, predvsem z intenzivnejšo podporo kratkih dobavnih verig prek programov za razvoj podeželja ter s promocijo kakovostnih proizvodov na podlagi shem geografske označbe; priznava vlogo uživanja lokalno pridelanega medu kot sredstva za krepitev odpornosti na lokalne alergene; poziva Komisijo, naj vključi čebelji vosek med izdelke, ki jih pokriva Uredba (EU) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil glede na vse večje zanimanje potrošnikov in pridelovalcev, pa tudi zaradi dolge tradicije pridelave v nekaterih državah članicah;

68.

predlaga, naj države članice z vsemi sredstvi, ki jih imajo na voljo, spodbujajo uporabo čebeljih izdelkov, kot so cvetni prah, propolis ali matični mleček, v farmacevtsko industrijo;

69.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja harmonizacijo zakonodaje med državami članicami na področju ekološke pridelave medu, da bi odpravili neskladnosti, ki evropskim ekološkim čebelarjem onemogočajo dostop do trga pod enakimi pogoji;

70.

poziva Komisijo, naj na sedanjih ali prihodnjih pogajanjih o prostotrgovinskih sporazumih zagotovi, da bodo med in drugi čebelji izdelki obravnavani kot „občutljivi proizvodi“, saj bi bil čebelarski sektor EU zaradi neposredne konkurence lahko izpostavljen čezmernemu ali nevzdržnemu pritisku; poziva Komisijo, naj jih zato po možnosti izključi iz področja uporabe prostotrgovinskih sporazumov;

71.

poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s kmetijskim in čebelarskim sektorjem razvijejo sistem označevanja, ki bo spodbujal vzpostavitev odgovornega proizvodnega sistema za čebele;

72.

pozdravlja sedanji trend mestnega čebelarstva in hkrati poziva k tesnemu in obveznemu vključevanju regionalnih čebelarskih združenj in organov ter k uvedbi minimalnih standardov, da bi odpravili škodljive prakse pri vzreji in preprečili namerno širjenje epidemij in bolezni v čebeljih populacijah;

o o

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 43.

(2) https://ec.europa.eu/agriculture/honey_sl

(3) To vodi k zmanjšanju produktivnosti, saj morajo čebelarji povečati staleže čebel, da bi pridobili iste količine medu.

(4) Honey bee genotypes and the environment (Genotipi medonosnih čebel in okolje) v reviji Journal of Agricultural Research 53(2), str. 183–187 (2014).