Bruselj, 17.12.2018

COM(2018) 844 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o pregledu in oceni statistike in informacij o avtomatičnih izmenjavah na področju neposrednega obdavčevanja


1.UVOD

V vedno bolj globaliziranem svetu lahko razlike v sistemih obdavčitve negativno vplivajo na pobiranje prihodkov od davkov, saj lahko podjetja preusmerijo dobiček prek meja, davčni zavezanci pa lahko ustvarijo neobdavčene prihodke iz tujine, če ne spoštujejo predpisov v vseh vključenih državah. Zato so bili razviti različni mehanizmi sodelovanja med davčnimi organi, ki jih označujemo kot „upravno sodelovanje pri neposrednem obdavčevanju“.

V EU je Direktiva Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju neposrednega obdavčevanja (direktiva ali direktiva DAC) glavni element sodelovanja med državami članicami. Državam članicam od leta 2013 pomaga z zagotavljanjem novega izboljšanega okvira za splošno strukturirane delovne metode in elektronska orodja na podlagi izkušenj z medsebojno pomočjo od leta 1977.

Dostop do informacij o prihodkih in sredstvih, ki jih davčni zavezanci rezidenti ustvarijo oziroma imajo v tujini, je za davčne organe velikega pomena. Zato je izmenjava informacij o davčnih zavezancih, vključenih v čezmejne dejavnosti, bistvena sestavina učinkovitega upravnega sodelovanja in ena od oblik sodelovanja iz direktive DAC. Izmenjava informacij zajema dvostranski pretok informacij med pristojnimi davčnimi organi v dveh državah in se nanaša na podatke, ki bodo predvidoma pomembni in so povezani z različnimi davki, ki se uporabljajo za fizične in pravne osebe.

V direktivi DAC so predvidene te tri oblike izmenjave informacij:(i) izmenjava informacij na zaprosilo, ki se nanaša na informacije v zvezi z določenimi osebami ali transakcijami, ki jih navede država prosilka; (ii) izmenjava informacij na lastno pobudo, ki se nanaša na nesistematične pretoke informacij, za katere se šteje, da bodo zanimale državo prejemnico; in (iii) avtomatična izmenjava informacij, ki se nanaša na izmenjavo vnaprej opredeljenih davčnih podatkov ob uporabi vnaprej opredeljenih oblik ob vnaprej določenem času brez predhodnega zaprosila druge države.

Avtomatična izmenjava informacij je predmet tega poročila. Od drugih oblik izmenjave informacij se razlikuje, ker je obvezna in širša po obsegu.

Države članice so se dogovorile, da bodo z obvezno avtomatično izmenjavo informacij o davčnih zavezancih rezidentih v drugih državah članicah začele sredi leta 2015, in sicer za pet kategorij prihodkov in kapitala (DAC1).Leta 2014 so se države članice dogovorile, da bodo posodobile direktivo zaradi izvajanja skupnega standarda poročanja, ki ga je razvila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v EU, ter tako uvedle avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih (DAC2).Leta 2015 je bila z nadaljnjo spremembo direktive uvedena avtomatična izmenjava informacij za davčna stališča in vnaprejšnje cenovne sporazume (DAC3). Avtomatična izmenjava informacij je bila ponovno razširjena leta 2016 in 2017 1 .

To poročilo temelji na členu 8b(2) direktive, ki zahteva, da Komisija pred 1. januarjem 2019 pošlje poročilo s pregledom in oceno avtomatične izmenjave informacij v skladu z DAC1, DAC2 in DAC3. Predstavlja glavne ugotovitve o izvajanju avtomatične izmenjave informacij, njenih stroških in koristih ter ukrepih držav članic za uporabo prejetih informacij.

Osnutek poročila je bil pripravljen predvsem na podlagi informacij, zbranih od davčnih organov držav članic z letno anketo in letnimi nabori statističnih podatkov 2 .Nanaša se na obdobje od leta 2015 do sredine leta 2018 za DAC1 ter na obdobje od leta 2017 do sredine leta 2018 za DAC2 in DAC3.

Treba je opozoriti, da Komisija v času priprave tega poročila pripravlja izčrpno oceno direktive DAC 3 , ki poleg avtomatične izmenjave informacij vključuje še vse druge oblike upravnega sodelovanja.



2.DAC1

Direktiva DAC1 za države članice predpisuje avtomatično izmenjavo informacij, ki so na voljo za pet kategorij prihodkov in kapitala: dohodek iz zaposlitve, plačila direktorjem, produkti življenjskih zavarovanj, pokojnine ter lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek 4 . 

Te informacije je treba vsaj enkrat na leto poslati državi članici, katere rezident je davčni zavezanec.Prva izmenjava teh podatkov je potekala junija 2015 za davčno obdobje 2014. Ob uporabi postopnega pristopa so morale države članice do leta 2017 poslati informacije za vsaj tri kategorije prihodkov ali kapitala od petih, navedenih v členu 8(1) direktive.

To poročilo se nanaša na informacije držav članic za leta2015, 2016 in 2017.

2.1 Glavne značilnosti izmenjave informacij v skladu z DAC1

Do junija 2017 so države članice izmenjale informacije o skoraj 16 milijonih davčnih zavezancev, povezane s prihodki in kapitalom v višini več kot 120 milijard EUR. Večina informacij se je nanašala na dohodek iz zaposlitve in pokojnine, ki se nanašajo na več kot 80 % davčnih zavezancev in pomenijo 95 % skupne vrednosti.

Število davčnih zavezancev (v milijonih)

Vrednost izmenjanih informacij (v milijonih EUR)

* Delno

* Delna

Slika 1 Razvoj izmenjave informacij v skladu z DAC1 po letu sporočanja

Količina izmenjanih informacij se je sčasoma povečala, med letoma 2015 in 2016 za dvakrat. Podatki o izmenjavah informacij v prvi polovici leta 2017 kažejo, da se je trend povečevanja nadaljeval. To potrjujejo tudi poročila o zneskih, ki jih je mogoče pridobiti iz varnega kanala za izmenjavo, ki ga države članice uporabljajo za dvostranske izmenjave: pozitivni trend velja tudi za zneske v letu 2017, za katere so bili izmenjani podatki. 

Države pošiljateljice

Države prejemnice

Število davčnih zavezancev (v milijonih)

Slika 2 10 največjih pošiljateljic in prejemnic – datoteke, poslane v letu 2016

Vzorci izmenjave se večinoma ujemajo z migracijskimi vzorci znotraj EU. Države emigracije so neto prejemnice informacij. Zlasti Poljska prejme informacije, ki se nanašajo na 14-krat več davčnih zavezancev (na 19-krat višji znesek) kot informacije, ki jih pošlje. Nasprotno velja za neto države imigracije, kot je Luksemburg, ki pošlje informacije, ki se nanašajo na petkrat več davčnih zavezancev in na tridesetkrat višjo vrednost kot informacije, ki jih prejme. Drugi neto prejemnici sta še Španija in Portugalska, medtem ko sta Nemčija in Danska neto pošiljateljici.

Ne preseneča, da so velike države EU, kot so Francija, Nemčija, Italija in Združeno kraljestvo, med največjimi pošiljateljicami in največjimi prejemnicami, čeprav se profil nekoliko razlikuje glede na kategorije prihodkov. V zvezi z zadevnimi davčnimi zavezanci sta na primer Francija in Nemčija daleč največji pošiljateljici informacij o dohodku iz zaposlitve in pokojninah, medtem ko se velik delež prejetih informacij nanaša na nepremičnine.Za Italijo, Španijo in Portugalsko je položaj ravno nasproten: velik delež informacij, ki jih pošiljajo, se nanaša na nepremičnine, prejemajo pa večinoma informacije, ki se nanašajo na pokojnine.

Pregled dvostranskih interakcij kaže na visoko stopnjo koncentracije, pri čemer so različni vzorci odvisni od tega, ali gre za število davčnih zavezancev ali vrednost izmenjanih informacij. Glede na število davčnih zavezancev sta Nemčija in Francija glavni državi pošiljateljici. Večina izmenjav poteka vzdolž dveh osi, od katerih ena povezuje Nemčijo in Francijo s Španijo in Portugalsko, druga pa Nemčijo in Italijo, dva dodatna pomembna pretoka pa sta še med Francijo in Italijo ter Nizozemsko in Poljsko.

Položaj je drugačen, če upoštevamo evrske zneske, ki so bili predmet izmenjave informacij. Trije največji pretoki informacij, ki se nanašajo na več kot 9 milijard EUR, potekajo iz Luksemburga v Belgijo, Francijo in Nemčijo. Dopolnjuje jih pomemben pretok informacij iz Francije na Portugalsko, ki je očitno povezan z izmenjavo informacij glede na število davčnih zavezancev.

Slika 3 Glavni dvostranski pretoki informacij/vrednost izmenjanih informacij/leto 2016

Razpoložljivost informacij

Na podlagi DAC1 morajo države članice deliti samo informacije, ki so na voljo v njihovih nacionalnih zbirkah davčnih podatkov. Poleg podatkov, ki jih davčni organi zbirajo za notranje davčne namene, dodatno zbiranje podatkov ni potrebno.

Leta 2017 je imelo osem držav članic razpoložljive informacije za vseh pet kategorij prihodkov in kapitala iz direktive DAC1, drugih devet pa je imelo razpoložljive informacije za vse kategorije, razen za produkte življenjskih zavarovanj. Samo ena država, Ciper, je imela razpoložljive informacije za samo eno kategorijo prihodkov (pokojnine).Preostalih deset držav si je lahko izmenjevalo informacije za tri kategorije prihodkov. Razpoložljivost se je v treh opazovanih letih le zanemarljivo spreminjala. Od leta 2015 so samo Češka republika, Estonija, Finska in Italija povečale število kategorij prihodkov. 

Slika 4 Število kategorij iz direktive DAC1, za katere so na voljo informacije za obdobje 2015–2017

Za davčne organe je lahko pridobivanje novih razpoložljivih informacij za avtomatično izmenjavo informacij dolgotrajno in drago. Irska je na primer poročala, da bi vzpostavitev potrebne zakonodaje in informacijskih sistemov za zbiranje informacij o produktih življenjskih zavarovanj zahtevala veliko virov in časa. Malta je poudarila, da bi zbiranje dodatnih informacij pomenilo veliko obremenitev za gospodarske subjekte.

Vendar nekateri dokazi kažejo, da povečanje razpoložljivosti informacij ne zahteva vedno zbiranja dodatnih informacij. Razpoložljivost je mogoče povečati z izboljšanim dostopom do obstoječih informacij. Češka republika je leta 2015 preuredila svoje nacionalne zbirke davčnih podatkov, da bi lahko pošiljala informacije o dohodku iz nepremičnin, Finska pa je leta 2016 začela pošiljati informacije o dohodku iz nepremičnin z združevanjem različnih obstoječih podatkovnih zbirk.

Razpoložljivost identifikacijskih elementov – davčna številka

Vključitev identifikacijskih elementov v poslane podatke je bistveno za države članice, da lahko prejete informacije povežejo z nacionalnimi zbirkami davčnih zavezancev. Ime davčnega zavezanca in davčna številka, ki jo je izdala država prejemnica, se štejeta za najkoristnejša identifikacijska elementa v primeru samodejnega ugotavljanja ujemanja. S sistematično vključitvijo informacij o davčni številki davčnega zavezanca bi se lahko izognili več težavam, povezanim z uporabo imena za identifikacijo, kot so napake v črkovanju ali prevod/prečrkovanje in homonimi.

Vendar sta samo dve državi, Irska in Litva, v izmenjavo informacij dejansko vključili davčno številko, ki jo je izdala država prejemnica, za vse zadevne davčne zavezance. Estonija je to storila za skoraj 60 % davčnih zavezancev.

V nič manj kot 15 primerih poslane informacije niso vključevale davčne številke države prejemnice za nobenega od davčnih zavezancev, o katerih so bile informacije poslane. Ker ti primeri vključujejo največje pošiljateljice, sta bila skupno samo 2 % davčnih zavezancev, o katerih so bile informacije izmenjane, povezana z davčno številko, ki jo je izdala država prejemnica. Zato identifikacija davčnih zavezancev v praksi temelji na informacijah o njihovem rojstnem datumu in imenu v prosti ali strukturirani obliki.

Slika 5 Delež davčnih zavezancev/strank, za katere je država pošiljateljica vključila davčno številko države prejemnice (vsa leta sporočanja, tehtano povprečje)

Časovna vrzel med davčnim letom prihodka in datumom pošiljanja

Države članice morajo informacije v skladu z DAC1 poslati v šestih mesecih po koncu davčnega leta države članice, v katerem so informacije postale razpoložljive. V praksi bi lahko prišlo do enajst mesecev zamika od konca davčnega leta.

Od začetka izmenjave informacij v skladu z DAC1 so bile davčne informacije na splošno v povprečju poslane v dvanajstih mesecih po koncu davčnega leta, na katerega se nanašajo, vendar so med državami članicami velike razlike. 

Potrebni čas se je sčasoma skrajšal, med različnimi kategorijami prihodkov pa ni večjih razlik. Delež informacij, poslanih v šestih mesecih, se je z 31 % za podatke za davčno leto 2014, povečal na 45 % za podatke za davčno leto 2015.

Med časom, potrebnim za izmenjavo informacij, ter vrsto prihodka in kapitala, številom poslanih datotek, številom davčnih zavezancev ali skupno vrednostjo ni bila ugotovljena korelacija. Medtem ko je deset držav članic poslalo vsa sporočila istočasno, se druge države članice nagibajo k pošiljanju sporočil v več mesecih.

Obravnava in uporaba prejetih informacij

Za uporabo prejetih podatkov je treba najprej odpreti datoteko in jo začeti obdelovati. Države članice se nagibajo k temu, da datoteke odprejo v enem letu po prejemu. Leta 2017 je glede na vrsto prihodka 23 držav članic poročalo, da so odprle prejete datoteke v letu prejema. Zdi se, da od leta 2017 samo tri države članice (Bolgarija, Malta in Slovaška) niso uporabljale prejetih datotek niti v letu prejema niti v naslednjih letih.

Običajno je prvi korak ugotavljanja ujemanja prejetih informacij z zapisom o identificiranem davčnem zavezancu. Informacije o neidentificiranem davčnem zavezancu niso tako preprosto uporabne. Ugotavljanje ujemanja omogoča povezovanje informacij, prejetih iz drugih držav, z ustreznimi spisi davčnih zavezancev.

Delež podatkov o davčnih zavezancih, avtomatično izmenjanih v skladu z DAC1, ki so bili identificirani in katerih ujemanje z nacionalnimi podatkovnimi zbirkami je bilo uspešno, je odvisen od vrste prihodkov in kapitala. V primeru držav članic, za katere so bili rezultati ujemanja za leto 2017 na voljo, je stopnja ujemanja v povprečju znašala okrog 90 % za dohodek iz zaposlitve in pokojnine, med 75 in 80 % za plačila direktorjem ter lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek in skromnih 59 % za produkte življenjskih zavarovanj. Skoraj 90 % ugotavljanja ujemanja se izvede samodejno ali polsamodejno. Delež ročnega ugotavljanja ujemanja se je sčasoma zmanjšal.

Ocena tveganja in odmera dohodnine 5 sta najpogostejša načina uporabe sporočenih informacij v vseh treh letih. Zdi se, da je splošni trend povečana in intenzivnejša uporaba prejetih informacij. Z izjemo produktov življenjskih zavarovanj, ki se sistematično manj uporabljajo kot druge vrste prihodkov, pri uporabi informacij iz različnih kategorij prihodkov ni večjih razlik.

Slika 6 Uporaba informacij v skladu z DAC1

3.DAC2

V skladu z direktivo DAC2 morajo države članice avtomatično izmenjati informacije o finančnih računih, tj. stanje sredstev na računu, o katerem se poroča, ob koncu leta, ter dividende, obresti, bruto iztržek in druge dohodke iz naložb, izplačane na ta račun med letom. Davčnim organom držav članic pošljejo te informacije finančne institucije, ki morajo izvesti določene postopke dolžne skrbnosti za identifikacijo finančnih računov, o katerih se poroča, in nato sporočiti zahtevane informacije. Direktiva DAC2 izvaja skupni standard poročanja, ki ga je razvila OECD in se splošno uporablja na mednarodni ravni, v EU.

Informacije se pošiljajo vsako leto, in sicer v devetih mesecih po koncu koledarskega leta ali drugega ustreznega poročevalnega obdobja, na katero se nanašajo. Prve izmenjave informacij so potekale septembra 2017.

Informacije, ki so na razpolago za to poročilo, se nanašajo na polletno obdobje od sredine septembra 2017 do marca 2018. Zato ni mogoče ugotoviti resničnih trendov pri pretoku informacij niti ni mogoče narediti zanesljivih analiz o mogoči uporabi podatkov. Poleg tega je Avstrija začela direktivo DAC2 v celoti uporabljati šele leta 2018.

Glavne značilnosti izmenjave informacij v skladu z DAC2

Države članice so si izmenjale informacije o skupno približno 8,7 milijona računov in o finančnih prihodkih glede na stanje na računih ob koncu leta v skupni višini 2 919 milijard EUR. Vendar so se do zdaj izmenjave nanašale samo na obstoječe „račune visoke vrednosti“ 6 in na „nove račune“, odprte v zadnjih mesecih leta 2016. Zato se pričakuje, da bo število računov naraslo, ko se bo poročanje v skladu z DAC2 izvajalo v celoti. 

Zdi se, da se druge finančne informacije, ki so bile izmenjane, nanašajo predvsem na bruto iztržek, ki znaša 3 466 milijard EUR. 7 Nasprotno je vrednost dividend ocenjena na 21,2 milijarde EUR, vrednost obresti na 19,0 milijarde EUR in vrednost drugih izplačil na 61,8 milijarde EUR.

Države pošiljateljice

Države prejemnice

Število računov (v milijonih)

Skupni znesek (v milijardah EUR)

Slika 7 10 največjih pošiljateljic in prejemnic informacij v skladu z DAC2

Mreža dvostranskih izmenjav informacij ima središče v Luksemburgu in v veliko manjši meri na Irskem. Pri izhodnih tokovih finančnih informacij prevladuje Luksemburg s 17 % računov in skoraj 80 % zneskov, o katerih se poroča. Irska je prav tako pomembna država pošiljateljica, in sicer je glede na število računov in skupni znesek, o katerem se poroča, na četrtem mestu. 

Pri vhodnih informacijah so razlike odvisne od upoštevane spremenljivke. Vrstni red držav glede na število računov na splošno odraža velikost gospodarstev držav članic, pri čemer polovica celotnega števila računov odpade na Nemčijo, Italijo, Francijo in Združeno kraljestvo. Nasprotno so glede na vrednost, o kateri se poroča, na prvem mestu Belgija, Švedska in Združeno kraljestvo, ki skupaj izmenjajo informacije o 63 % celotne vrednosti. 

Slika 8 Glavni dvostranski pretoki informacij – število računov (levo) in vrednost izmenjanih informacij (desno)

Razpoložljivost in pravočasnost informacij

Razpoložljivost informacij in vprašanje pravočasnosti za DAC2 nista pomembna, saj ni „določbe o razpoložljivosti“ niti morebitnega dolgega časovnega okvira za izmenjavo informacij, ki jih davčni organi prejmejo od finančnih institucij. V primeru DAC2 je v podatke vključenih veliko več davčnih številk kot pri DAC1. Na splošno je približno 70 % računov, katerih imetniki so fizične osebe, povezanih z vsaj eno davčno številko imetnikov računov in 73 % računov, katerih imetniki so pravne osebe, povezanih z identifikacijsko številko organizacije. To je povezano z obveznostmi finančnih institucij ali bank, da poznajo svoje stranke.

Obravnava in uporaba prejetih informacij

V prvem letu izmenjav informacij v skladu z DAC2 so samo tri države, Bolgarija, Slovaška in Malta, poročale, da niso odprle prejetih datotek. Italija in Švedska sta poročali, da sta med prejetimi datotekami opravili začetno odbiro, pri kateri sta uporabili kombinacijo mejnih vrednosti in drugih meril, medtem ko so vse druge države članice neposredno uporabljale celotni nabor podatkov.

Informacije o stopnjah ujemanja in načinih ugotavljanja ujemanja (v celoti ali delno samodejno ali ročno) so na voljo samo za nekatere države članice. Večina držav članic uporablja samodejno ugotavljanje ujemanja. Samo nekatere od njih se zanašajo na manj učinkovite ročne postopke. Kar zadeva rezultate, je sedem držav članic ugotovilo ujemanje pri 80 ali več odstotkih prejetih informacij, dve državi članici pa sta ugotovili ujemanje pri 75 % podatkov.Za druge države članice so rezultati slabši. Estonija je sporočila najnižjo splošno stopnjo ujemanja (37 %). 

V skladu s poročili je ocena tveganja najpogostejši način uporabe informacij po DAC2, sledi ji davčna odmera. Številne države članice so poročale tudi o uporabi informacij za kampanje ozaveščanja in obveščanje davčnih zavezancev za pripravo razkritja. 

Ker so prve izmenjave informacij potekale septembra 2017, se informacije v skladu z DAC2 v letu 2017 niso uporabljale v tolikšni meri kot informacije v skladu z DAC1. Devet držav je poročalo, da informacij, ki so jih prejele v skladu z DAC2, ne uporabljajo. Od tega pet držav – Bolgarija, Nemčija, Luksemburg, Malta in Slovaška – v istem letu prav tako ni uporabljalo informacij, prejetih v skladu z DAC1. Italija, skromna uporabnica informacij v skladu z DAC1, je poročala, da uporablja podatke v skladu z DAC2, čeprav samo za kampanje ozaveščanja.

4.DAC3

Avtomatična izmenjava informacij v skladu z DAC3 zahteva deljenje informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih, izdanih osebi ali skupini oseb, ki niso fizične osebe. Informacije se delijo z vnosom v osrednjo podatkovno zbirko, dostopno vsem državam članicam.

Posledica DAC3 je veliko povečanje preglednosti informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih. Leta 2017 je bilo v osrednji podatkovni zbirki evidentiranih 18 000 stališč v primerjavi z zanemarljivim številom stališč, izmenjanih na lastno pobudo pred letom 2015.Za poročanje o tem, kako se te dodatne informacije uporabljajo, je še prezgodaj.

1.STROŠKI IN KORISTI

Stroški, ki so nastali državam članicam, so večinoma povezani z razvojem in vzdrževanjem informacijskih sistemov, ki se uporabljajo za avtomatično izmenjavo informacij. Večina stroškov nastane v času razvoja informacijskih sistemov, medtem ko so tekoči stroški precej nižji.

Kot kaže na podlagi razpoložljivih podatkov, znašajo splošni stroški izvajanja določb o avtomatični izmenjavi informacij za obdobje 2012–2017 približno 112 milijonov EUR. Stroški se razlikujejo glede na sistem, kot je navedeno v spodnjih oddelkih poročila.

DAC1

Skupni stroški, ki so državam članicam nastali zaradi izvajanja avtomatične izmenjave informacij v skladu z DAC1, so znašali 69 milijonov EUR. Stroški se močno razlikujejo med državami članicami in leti. To je mogoče pojasniti z razlikami v zapletenosti informacijskih sistemov, ki se uporabljajo za avtomatično izmenjavo informacij, in v načinih javnega naročanja (npr. zunanje izvajanje v primerjavi z notranjim razvojem).Stroški so lahko višji tudi, če so bile rešitve za uporabo informacij (npr. orodja za ugotavljanje ujemanja) od začetka vključene v razvoj.

Slika 9 Stroški izvajanja DAC1 do leta 2017 (22 držav članic) (v milijonih EUR)



DAC2

Skupni stroški, ki so državam članicam nastali zaradi izvajanja avtomatične izmenjave informacij v skladu z DAC2, so znašali 45,4 milijona EUR. Ker določbe DAC2 temeljijo na skupnem standardu poročanja (v nadaljevanju: CRS) organizacije OECD, so informacijski sistemi, ki se uporabljajo za zbiranje podatkov po DAC2 in CRS ter za izmenjavo informacij, v veliki meri primerljivi. Zato je težko razlikovati med stroški DAC2 in stroški CRS, zaradi stroškov, o katerih so poročale države članice, pa so lahko stroški, ki jih je mogoče pripisati samo DAC2, precenjeni.

Slika 10 Stroški izvajanja DAC2 do leta 2017 (21 držav članic) (v milijonih EUR)

Kot pri DAC1 so tudi pri stroških DAC2 velike razlike med državami članicami. 

Poleg držav članic so morale pri DAC2 stroške za prilagajanje informacijskih sistemov nositi tudi finančne institucije. Točen znesek teh stroškov ni na razpolago, na podlagi razpoložljivih dokazov pa se zdi, da so bili stroški, ki so jih imele finančne institucije, višji od stroškov, ki so nastali državam članicam. Skupni enkratni stroški, ki so nastali finančnim institucijam v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu in Združenem kraljestvu, so po ocenah zainteresiranih strani znašali približno 340 milijonov EUR, letni stroški pa so po ocenah znašali 120 milijonov EUR.

Za upravno breme za davčne zavezance, ki morajo izpolnjevati obveznosti poročanja po DAC2, ni na voljo kvantitativnih ocen. Pri DAC2 dejanski organi za poročanje davčnim organom niso davčni zavezanci, temveč finančne institucije, ki vodijo račune, o katerih se poroča.

DAC3

Skupni stroški, ki so nastali državam članicam zaradi izvajanja avtomatične izmenjave informacij v skladu z DAC3, so znašali 2,1 milijona EUR. Znesek, ki je bistveno nižji od stroškov DAC1 ali DAC2, je posledica naslednjega:

·informacije DAC3 se ne izmenjujejo na dvostranski ravni, temveč se naložijo v osrednjo podatkovno zbirko, ki jo upravlja Komisija;

·število informacij, ki se delijo, je veliko manjše kot število informacij v skladu z DAC1 in DAC2;

·države članice so morale vzpostaviti manj zapletene sisteme in postopke.

Kljub nižjim stroškom ostajajo razlike med državami članicami velike.

Slika 11 Stroški izvajanja DAC3 do leta 2017 (16 držav članic) (v EUR)

Koristi avtomatične izmenjave informacij med pristojnimi davčnimi organi

Ključna korist avtomatične izmenjave informacij je zagotavljanje informacij, koristnih v boju proti čezmejnim davčnim utajam, goljufijam in izogibanju davkom, davčnim organom. Obstaja veliko tveganje nenamernega in namernega nespoštovanja predpisov v zvezi s prihodki ali sredstvi, o katerih tretje osebe, kot so delodajalci in banke, ne poročajo na nacionalni ravni. Ker o prihodkih in sredstvih iz tujih virov v državi rezidentstva poročajo samo davčni zavezanci, je mogoče domnevati, da gre za področje tveganja v zvezi s spoštovanjem predpisov 8 .

Vendar so v zvezi s kvantificiranjem koristi avtomatične izmenjave informacij v smislu dodatnih prihodkov od davkov države članice vedno znova pojasnjevale, kako težko je opredeliti neposredno denarno korist davčnih podatkov, prejetih iz tujine, ki so v najboljšem primeru samo del informacij, ki se uporabljajo za odmero dodatnih davkov, ali sploh ne vodijo v dodatne prihodke od davkov. Mogoče je reči, da je že davčna korektnost dragocena korist, ki se želi doseči z obvezno avtomatično izmenjavo informacij, ki pa ne pomeni nujno dodatnih prihodkov od davkov. Poleg tega imajo podatki, ki avtomatično prihajajo iz tujine, kot del celotnega nabora informacij o nekem davčnem zavezancu vlogo pri zagotavljanju celotnega profila tveganega davčnega zavezanca ali davčnega zavezanca, ki spoštuje predpise. Nazadnje, druga pomembna korist je zaradi pričakovane povečane uporabe izmenjanih informacij gotovo odvračilni učinek za davčne zavezance.

Nekatere države članice so lahko z uporabo informacij, ki so jih prejele od drugih držav članic v okviru avtomatične izmenjave, identificirale nezadostno poročanje prihodkov pri nekaterih davčnih zavezancih.

Na področju koristi v smislu povečanega spoštovanja davčnih predpisov je pet držav članic (Belgija, Estonija, Finska, Poljska in Slovenija) izračunalo denarne koristi, ki so posledica uporabe informacij DAC1.

Tabela 12 Dodatni prihodki od davkov iz ukrepov, povezanih z DAC1 (v tisoč EUR)

Za Estonijo, Poljsko in Slovenijo so na voljo podatki za več kot eno leto. Pokazalo se je, da se koristi sčasoma povečujejo. To se lahko pojasni s tem, da davčni organi postopno bolje uporabljajo izmenjane informacije.Za Belgijo, Poljsko in Slovenijo, ki so poslale informacije za posamezno kategorijo informacij v skladu z DAC1, praktično vse koristi izvirajo iz uporabe informacij po DAC1 o dohodku iz zaposlitve in pokojninah z vidika spoštovanja predpisov, torej nadzorovanja, ali so davčni zavezanci prijavili te prihodke iz tujine. Belgija in Finska poročata o koristih v obliki povečanja davčne osnove. Dejanski dodatni prejeti prihodki niso znani, vendar so verjetno delček splošnega povečanja davčne osnove.Za Belgijo, Estonijo, Finsko in Slovenijo so koristi, o katerih poročajo, večje od stroškov poročanja 9 .Belgija je na primer poročala o stroških izvajanja DAC1 v višini 9 100 000 EUR in dodatnem (neprijavljenem) dohodku v višini 289 470 000 EUR v davčni osnovi. Če bi davek na ta dodatni dohodek znašal 10 %, bi to pomenilo 28 947 000 EUR dodatnih prihodkov od davkov.Za DAC2 in DAC3 ni razpoložljivih informacij o koristih uporabe prejetih informacij z vidika spoštovanja predpisov, ker je med tem poročilom in prvimi izmenjavami informacij v skladu z DAC2 in DAC3 leta 2017 minilo premalo časa.

V zvezi z vprašanjem koristi v smislu odvračanja ocene kažejo, da ima CRS (ki se v EU izvaja z DAC2) velik odvračilni učinek. Po informacijah svetovnega foruma je CRS prispeval k prostovoljnim razkritjem in preiskavam, ki so prinesli skoraj 85 milijard EUR dodatnih prihodkov od davkov 10 .Vendar se ta znesek nanaša na celotno področje uporabe CRS in ne samo na izmenjave v skladu z DAC2 znotraj EU. Čeprav je težko razlikovati med koristmi (in stroški) DAC2 in CRS, je treba opozoriti, da bi že zelo majhen delež tega zneska, na primer 1 milijarda EUR, močno odtehtal stroške, o katerih poročajo davčni organi.



2.SKLEPI IN PRIHODNJI UKREPI

Na podlagi tega poročila je mogoče narediti tri glavne sklepe.

Prvič, države članice so potrdile, da je mogoče davčne informacije, prejete v okviru avtomatične izmenjave informacij, uporabiti na različne načine. Davčni organi informacije uporabljajo predvsem za oceno tveganja in odmero dohodnine. Vendar nekatere države članice še vedno zelo omejeno uporabljajo prejete informacije, če sploh.

Drugič, avtomatična izmenjava informacij je zahtevala velike razvojne naložbe držav članic, in čeprav so tekoči stroški nižji, se pojavljajo letni stroški za vzdrževanje dejavnosti izmenjave. V zvezi s koristmi avtomatične izmenjave informacij kaže, da so glavne koristi v povečanem spoštovanju davčnih predpisov in odvračilnem učinku za davčne zavezance. Vendar je koristi avtomatične izmenjave informacij v smislu dodatnih prihodkov od davkov zelo težko kvantificirati.

Tretjič, države članice pogosto pošljejo informacije, ki ne vsebujejo vseh potrebnih identifikacijskih elementov, ki bi omogočali samodejno ugotavljanje ujemanja teh informacij z informacijami, razpoložljivimi na nacionalni ravni. Med prihodnjimi ukrepi je mogoče opredeliti dve področji izboljšav:

Izboljšanje kakovosti informacij

Če bi države članice avtomatično izmenjavo informacij uporabljale učinkoviteje, bi izboljšale spoštovanje predpisov po vsej EU in zagotovile enake konkurenčne pogoje za davčne zavezance, ki delujejo na nacionalni in mednarodni ravni.Za učinkovito uporabo velike količine informacij sta potrebna dva glavna ukrepa:

•    države članice bi morale preveriti kakovost zbranih informacij, preden jih pošljejo;

•    države članice, ki prejemajo informacije, bi morale dati državam pošiljateljicam pravočasne in konstruktivne povratne informacije, da bi se kakovost avtomatične izmenjave informacij sčasoma lahko izboljšala. Države članice bi morale dati povratne informacije tudi podjetjem (npr. finančnim institucijam), ki zagotavljajo informacije za avtomatično izmenjavo. 

Boljša uporaba podatkov, prejetih v okviru avtomatične izmenjave informacij

Za polno uporabo informacij v okviru avtomatične izmenjave informacij je potrebna strateška usmeritev na ravni držav članic in dogovor o nekaterih skupnih ključnih kazalnikih za koristi in metode ocenjevanja:

•    države članice bi morale razviti skupno metodologijo za zanesljivo in popolno ocenjevanje koristi avtomatične izmenjave informacij;

•    države članice bi morale zagotoviti, da bi bila avtomatična izmenjava informacij del cikla obvladovanja davčnega tveganja in da bi se več uporabljala za kampanje ozaveščanja za izboljšanje prostovoljnega spoštovanja predpisov in za revizije, ter pri tem združevati vse pretoke v okviru avtomatične izmenjave informacij in informacije, pridobljene na nacionalni ravni in prejete v okviru drugih oblik upravnega sodelovanja (npr. sočasni davčni nadzor, prisotnost v drugih davčnih organih med poizvedbami ter z izmenjavo informacij na zaprosilo in na lastno pobudo);

•    države članice bi morale deliti znanje o najboljših praksah za popolno in učinkovito uporabo podatkov, na primer z uporabo naprednih analitičnih tehnik, kot je podatkovno rudarjenje.

Program Fiscalis za sodelovanje na področju davkov v EU 11 lahko pomaga pri izboljševanju kakovosti podatkov pri avtomatični izmenjavi informacij in zagotavljanju, da se izmenjane informacije uspešno in učinkovito uporabljajo ter tako prispevajo k bolj poštenemu davčnemu sistemu v korist Evrope in njenih državljanov.

(1)

Za več informacij glejte spletne strani Generalnega direktorata za obdavčenje in carinsko unijo (DG TAXUD) o upravnem sodelovanju.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/99 o obliki letne ocene in statističnih podatkov.

(3)

Časovni načrt ocene: https://ec.europa.eu/info/law/better-regulation/initiatives/ares-2018-1068597_sl.  

(4)

V tem poročilu se za avtomatično izmenjavo informacij v skladu z DAC1 uporabljajo te kratice: dohodek iz zaposlitve (DZ); pokojnine (POK); produkti življenjskih zavarovanj (PŽZ); lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek (NEP); plačila direktorjem (PD).

(5)

Informacije v skladu z DAC1 se ne glede na vrsto prihodkov večinoma uporabljajo na področju dohodnine. Drugi področji, na katerih se informacije v skladu z DAC1 uporabljajo razmeroma pogosto, sta davek od dohodkov pravnih oseb in izterjave.

(6)

Izraz „račun visoke vrednosti“ se nanaša na račun, odprt pred 1. 1. 2016, s skupnim stanjem ali vrednostjo, ki od 31. decembra 2015 ali 31. decembra katerega koli naslednjega leta presega znesek, ki ustreza 1 000 000 USD.

(7)

Treba je opozoriti, da na to vrednost močno vplivajo statistični podatki o informacijah o bruto iztržku v vrednosti več kot 1 254 milijard EUR, poslanih iz Združenega kraljestva v Francijo, in o informacijah o bruto iztržku v vrednosti 1 320 milijard EUR, poslanih iz Francije v Združeno kraljestvo. 

(8)

Glej poročilo odboru za finance in ameriškemu senatu o davčni vrzeli, ki ga je pripravila ameriška služba za nadzor javne porabe (GAO).

(9)

Stroški za Poljsko niso na voljo.

(10)

Poročilo svetovnega foruma o napredku finančnim ministrom iz marca 2018, str. 13.

http://www.oecd.org/tax/transparency/about-the-global-forum/g20/.  

(11)

Predlog Uredbe o vzpostavitvi programa „Fiscalis“ za sodelovanje na področju obdavčitve z dne 8. junija 2018 kot del večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027:

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1542891602586&uri=CELEX:52018PC0443.