(1)

Svetovno gospodarstvo hitro postaja digitalno, zato so se pojavili novi načini poslovanja. Za digitalne družbe je značilno dejstvo, da je njihovo poslovanje močno povezano z internetom. Zlasti digitalni poslovni modeli so v veliki meri odvisni od zmožnosti opravljanja dejavnosti na daljavo in z omejeno fizično prisotnostjo ali brez nje, prispevka končnih uporabnikov k ustvarjanju vrednosti in pomena neopredmetenih sredstev.

(1)

Svetovno gospodarstvo hitro postaja digitalno, zato so se pojavili novi načini poslovanja. Za digitalne družbe je značilno dejstvo, da je njihovo poslovanje močno povezano z internetom. Zlasti digitalni poslovni modeli so v veliki meri odvisni od zmožnosti opravljanja dejavnosti na daljavo in z omejeno fizično ali obdavčljivo prisotnostjo v zadevni državi ali brez nje, prispevka končnih uporabnikov k ustvarjanju vrednosti in pomena neopredmetenih sredstev.

(2)

Sedanja pravila o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb so bila v glavnem razvita v 20. stoletju za tradicionalna podjetja. Temeljijo na zamisli, da bi bilo treba obdavčitev izvesti tam, kjer se ustvarja vrednost. Vendar je uporaba sedanjih pravil za digitalno gospodarstvo privedla do neusklajenosti med krajem obdavčitve dobička in krajem ustvarjanja vrednosti, zlasti v primeru poslovnih modelov, ki so močno odvisni od udeležbe uporabnikov. Zato se je izkazalo, da sedanja pravila o davku od dohodkov pravnih oseb niso primerna za obdavčitev dobička digitalnega gospodarstva in jih je treba pregledati.

(2)

Sedanja pravila o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb so bila v glavnem razvita v 20. stoletju za tradicionalna podjetja. Temeljijo na zamisli, da bi bilo treba obdavčitev izvesti tam, kjer se ustvarja vrednost. Vendar je uporaba sedanjih pravil za digitalno gospodarstvo privedla do neusklajenosti med krajem obdavčitve dobička in krajem ustvarjanja vrednosti, zlasti v primeru poslovnih modelov, ki so močno odvisni od udeležbe uporabnikov . Digitalizacija je spremenila vlogo uporabnikov in jim omogočila vse večjo vključenost v ustvarjanje vrednosti. Zato se je izkazalo, da sedanja pravila o davku od dohodkov pravnih oseb za obdavčitev dobička digitalnega gospodarstva ne upoštevajo tega novega dejavnika in jih je nujno treba pregledati.

(2a)

Cilj je zapolniti vrzel med obdavčenjem digitalnih prihodkov in tradicionalnih prihodkov. Trenutno digitalna podjetja v povprečju plačujejo dejansko davčno stopnjo samo 9,5  % v primerjavi z 23,2  % za tradicionalne poslovne modele  (1a) . Davčni sistem mora biti pravičen in koristiti celotni družbi. Vsa podjetja na enotnem trgu morajo imeti enake konkurenčne pogoje.

(3)

Navedeni pregled je pomemben element enotnega digitalnega trga (3), saj enotni digitalni trg potrebuje sodoben in stabilen davčni okvir za digitalno gospodarstvo, da bi se spodbujale inovacije, odpravila razdrobljenost trga in da bi se vsem akterjem omogočilo, da pod pravičnimi in uravnoteženimi pogoji izkoristijo novo tržno dinamiko.

(3)

Navedeni pregled je pomemben element enotnega digitalnega trga (3), saj enotni digitalni trg potrebuje pravičen, sodoben in stabilen davčni okvir za digitalizirano gospodarstvo, da bi se spodbujale inovacije in vključujoča rast , odpravila razdrobljenost trga in da bi se vsem akterjem omogočilo, da pod pravičnimi in uravnoteženimi pogoji izkoristijo novo tržno dinamiko. Digitalizacija vpliva na celotno gospodarstvo, kar presega uvedbo davka na digitalne storitve, zato bi bilo treba spremeniti davčna pravila. Ad hoc ukrepi iz te direktive ne bi smeli omejevati prizadevanj na področju obdavčenja pomembne digitalne prisotnosti in vključitve tega obdavčenja v skupno konsolidirano osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb.

(5)

Ker je problem obdavčitve digitalnega gospodarstva globalen, bi bilo zanj najbolje poiskati večstransko mednarodno rešitev. Zato je Komisija dejavno vključena v mednarodno razpravo. OECD se trenutno ukvarja s tem vprašanjem. Vendar je napredek na mednarodni ravni težko doseči. Zato se sprejemajo ukrepi za prilagoditev pravil o davku od dohodkov pravnih oseb na ravni Unije (6) in za spodbujanje sklenitve sporazumov z državami, ki niso pod jurisdikcijo Unije (7), tako da se lahko okvir davka od dohodkov pravnih oseb uskladi z novimi digitalnimi poslovnimi modeli.

(5)

Ker je problem obdavčitve digitalnega gospodarstva globalen, bi bilo zanj najbolje poiskati večstransko mednarodno rešitev. Zato je Komisija dejavno vključena v mednarodno razpravo. OECD , Mednarodni denarni sklad (MDS), Združeni narodi (OZN) in Skupina Svetovne banke, ki oblikujejo platformo za sodelovanje na davčnem področju, se trenutno ukvarjajo s tem vprašanjem. Vendar je napredek na mednarodni ravni težko doseči. Zato se sprejemajo ukrepi za prilagoditev pravil o davku od dohodkov pravnih oseb na ravni Unije (6) in za spodbujanje sklenitve sporazumov z državami, ki niso pod jurisdikcijo Unije (7), tako da se lahko okvir davka od dohodkov pravnih oseb uskladi z novimi digitalnimi poslovnimi modeli. Zagotoviti bi bilo treba skladnost z zbirnim okvirom za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, da se preprečita odstopanje od mednarodnih standardov in še večja zapletenost.

(6)

Države članice se do uvedbe takega ukrepa, za sprejetje in izvajanje katerega bo morda potreben čas, spopadajo s pritiskom glede ukrepanja v zvezi s tem vprašanjem zaradi tveganja, da se njihove osnove za davek od dohodkov pravnih oseb sčasoma precej znižujejo. Zaradi neusklajenih ukrepov, ki jih države članice sprejmejo same, bi se lahko razdrobil enotni trg in izkrivljala konkurenca, kar bi oviralo razvoj novih digitalnih rešitev in konkurenčnost Unije kot celote. Zato je treba sprejeti usklajen pristop k vmesni rešitvi, ki bo usmerjeno odpravila to težavo, dokler ne bo na voljo celovita rešitev.

(6)

Države članice se do uvedbe takega ukrepa, za sprejetje in izvajanje katerega bo morda potreben čas, spopadajo s pritiskom glede ukrepanja v zvezi s tem vprašanjem zaradi tveganja, da se njihove osnove za davek od dohodkov pravnih oseb sčasoma precej znižujejo. Zaradi neusklajenih ukrepov, ki jih države članice sprejmejo same, bi se lahko razdrobil enotni trg in izkrivljala konkurenca, kar bi oviralo razvoj novih digitalnih rešitev in konkurenčnost Unije kot celote. Zato je treba sprejeti usklajen pristop k vmesni rešitvi, ki bo usmerjeno odpravila to težavo, dokler ne bo na voljo celovita rešitev. Začasno rešitev bi bilo treba časovno omejiti, da ne bi nehote postala trajna. Zato bi bilo treba uvesti klavzulo o časovni omejitvi veljavnosti, v skladu s katero bi ta direktiva samodejno prenehala veljati, ko bi bila vzpostavljena celovita rešitev, po možnosti na mednarodni ravni. Če do 31. decembra 2020 ne bo sprejeta nobena celovita rešitev, bi morala Komisija razmisliti o predlogu na podlagi člena 116 Pogodbe o delovanju Evropske unije, pri čemer Evropski parlament in Svet delujeta po rednem zakonodajnem postopku. To je nujno potrebno za to, da se brez odlašanja doseže dogovor in prepreči povečevanje enostranskih nacionalnih davkov držav članic na digitalne storitve.

(7)

S to vmesno rešitvijo bi se moral vzpostaviti skupni sistem davka na digitalne storitve za prihodke od nekaterih digitalnih storitev, ki jih opravljajo nekateri subjekti. Ukrep bi moral biti enostaven za izvajanje in usmerjen v prihodke od opravljanja digitalnih storitev, kjer uporabniki znatno prispevajo k procesu ustvarjanja vrednosti. Na takem dejavniku (ustvarjanje vrednosti s strani uporabnikov) temelji tudi ukrep v zvezi s pravili o davku od dohodka pravnih oseb, kot je opisano v uvodni izjavi 5.

(7)

S to vmesno rešitvijo bi se moral vzpostaviti skupni sistem davka na digitalne storitve za prihodke od nekaterih digitalnih storitev, vključno s spletno vsebino, ki jih opravljajo nekateri subjekti. Ukrep bi moral biti enostaven za izvajanje in usmerjen v prihodke od opravljanja digitalnih storitev, kjer uporabniki in neopredmetena sredstva znatno prispevajo k procesu ustvarjanja vrednosti. Na tem dejavniku (ustvarjanje vrednosti s strani uporabnikov in močno opiranje na neopredmetena sredstva ) temelji tudi ukrep v zvezi s pravili o davku od dohodka pravnih oseb, kot je opisano v uvodni izjavi 5.

(9)

Davek na digitalne storitve bi bilo treba uporabljati le za prihodke od opravljanja nekaterih digitalnih storitev . Digitalne storitve bi morale biti tiste , ki so večinoma odvisne od ustvarjanja vrednosti s strani uporabnikov , pri čemer je razlika med krajem obdavčitve dobička in krajem, v katerem so uporabniki, običajno največja . Obdavčiti bi bilo treba prihodke od obdelave prispevka uporabnika in ne same udeležbe uporabnikov.

(9)

Davek na digitalne storitve bi bilo treba uporabljati za prihodke od opravljanja digitalnih storitev, ki so večinoma odvisne od ustvarjanja vrednosti s strani uporabnikov in zmožnosti dobave storitev brez fizične prisotnosti ali z zelo omejeno fizično prisotnostjo . V teh primerih je razlika med krajem obdavčitve dobička in krajem, kjer so uporabniki, običajno največja .

(10)

Obdavčljivi bi morali biti zlasti prihodki od opravljanja naslednjih storitev: (i) oglaševanje na digitalnem vmesniku, usmerjeno v uporabnike tega vmesnika; (ii) omogočanje dostopa do večstranskih digitalnih vmesnikov, ki uporabnikom omogočajo, da poiščejo druge uporabnike in z njimi komunicirajo, lahko pa tudi omogočajo osnovno dobavo blaga ali opravljanje storitev neposredno med uporabniki (včasih imenovane „posredniške storitve“), in (iii) prenos podatkov, zbranih o uporabnikih, ki so bili ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih. Če se z opravljanjem takih storitev ne pridobijo nobeni prihodki, ne bi smelo biti obveznosti plačila davka na digitalne storitve. Tudi drugi prihodki subjekta, ki opravlja take storitve, vendar ki ne izvirajo neposredno iz opravljanja takih storitev, ne bi smeli spadati na področje uporabe zadevnega davka.

(10)

Obdavčljivi bi morali biti zlasti prihodki od opravljanja naslednjih storitev: (i) oglaševanje na digitalnem vmesniku, usmerjeno v uporabnike tega vmesnika; (ii) omogočanje dostopa do večstranskih digitalnih vmesnikov, ki uporabnikom omogočajo, da poiščejo druge uporabnike in z njimi komunicirajo, lahko pa tudi omogočajo osnovno dobavo blaga ali opravljanje storitev neposredno med uporabniki (včasih imenovane „posredniške storitve“), (iii) obdelava, prenos in prodaja podatkov, zbranih o uporabnikih, ki so bili ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih ; in (iv) dobava digitalnih vsebin, kot so video in zvočne vsebine ali besedilo. Če se z opravljanjem takih storitev oziroma dobavo takih vsebin in blaga ne pridobijo nobeni prihodki, ne bi smelo biti obveznosti plačila davka na digitalne storitve. Tudi drugi prihodki subjekta, ki opravlja take storitve, vendar ki ne izvirajo neposredno iz opravljanja takih storitev, ne bi smeli spadati na področje uporabe zadevnega davka.

(13)

V primeru večstranskih digitalnih vmesnikov, ki omogočajo osnovno dobavo blaga ali opravljanje storitev neposredno med uporabniki vmesnika, osnovne transakcije in prihodki, ki jih s temi transakcijami pridobijo uporabniki, ne bi smeli spadati na področje uporabe zadevnega davka. Tudi prihodki od dejavnosti, povezanih s trgovino na drobno, ki vključujejo prodajo blaga ali storitev, naročenih na spletu prek spletnega mesta dobavitelja takega blaga ali storitev, in kadar dobavitelj ne deluje kot posrednik, ne bi smeli spadati na področje uporabe davka na digitalne storitve , saj se vrednost za trgovca na drobno ustvari z zagotovljenim blagom ali storitvami, digitalni vmesnik pa se uporablja le kot komunikacijsko sredstvo. To, ali dobavitelj prodaja blago ali storitve na spletu za svoj račun ali opravlja posredniške storitve, bi se določilo z upoštevanjem pravne in ekonomske vsebine transakcije, kot je izražena v dogovorih med zadevnimi stranmi. Za dobavitelja digitalnega vmesnika, na katerem je dano na voljo blago tretje osebe, bi se lahko na primer trdilo, da opravlja posredniško storitev (povedano drugače, omogoča dostop do večstranskega digitalnega vmesnika), kadar ni prevzeto nobeno znatno tveganje znižanja vrednosti zalog ali kadar je tretja oseba tista, ki dejansko določi ceno takega blaga.

(13)

V primeru večstranskih digitalnih vmesnikov, ki omogočajo osnovno dobavo blaga ali opravljanje storitev neposredno med uporabniki vmesnika, osnovne transakcije in prihodki, ki jih s temi transakcijami pridobijo uporabniki, ne bi smeli spadati na področje uporabe zadevnega davka. Tudi prihodki od dejavnosti, povezanih s trgovino na drobno, ki vključujejo prodajo blaga ali storitev, naročenih na spletu prek spletnega mesta dobavitelja takega blaga ali storitev, in kadar dobavitelj ne deluje kot posrednik, ne bi smeli spadati na področje uporabe davka na digitalne storitve . Glede na to, da je mogoče podatke uporabnikov obdelati prek digitalnega vmesnika in s tem ustvariti dodatno vrednost iz transakcije , in ker lahko odsotnost fizične prisotnosti ustvari priložnost za agresivno davčno načrtovanje , bi bilo treba pri pregledu te direktive upoštevati širitev obsega navedenih storitev .

(14)

Storitve, pri katerih subjekt dobavi digitalne vsebine prek digitalnega vmesnika, bi bilo treba izvzeti iz področja uporabe zadevnega davka, ne glede na to, ali je digitalna vsebina v lasti subjekta ali pa je ta subjekt pridobil pravico do njenega distribuiranja. Tudi če je mogoča določena vrsta interakcije med prejemniki takih digitalnih vsebin in bi se lahko zato za dobavitelja takih storitev štelo, da omogoča dostop do večstranskega digitalnega vmesnika, je manj jasno, da ima uporabnik osrednjo vlogo pri ustvarjanju vrednosti za družbo, ki dobavlja digitalne vsebine . Namesto tega je z vidika ustvarjanja vrednosti poudarek na sami digitalni vsebini, ki jo dobavlja subjekt. Zato prihodki od takih dobav ne bi smeli spadati na področje uporabe zadevnega davka .

(14)

Storitve, pri katerih subjekt dobavi digitalne vsebine prek digitalnega vmesnika, bi bilo treba vključiti v področje uporabe zadevnega davka, ne glede na to, ali je digitalna vsebina v lasti subjekta ali pa je ta subjekt pridobil pravico do njenega distribuiranja. Komisija bi morala v … [dve leti po datumu začetka veljavnosti te direktive] oceniti prihodke od takih dobav.

(15)

Digitalna vsebina bi morala biti opredeljena kot podatki, ki so dobavljeni v digitalni obliki, kot so računalniški programi, aplikacije, igre, glasba, videoposnetki ali besedila, ne glede na to, ali se do njih dostopa s prenosom podatkov ali pretakanjem, in ki niso podatki samega digitalnega vmesnika. To je zato, da se zajamejo različne oblike, ki jih lahko ima digitalna vsebina, ko jo pridobi uporabnik, kar pa ne spremeni dejstva, da je edini ali glavni namen z vidika uporabnika pridobitev digitalne vsebine.

(15)

Digitalna vsebina bi morala biti opredeljena kot podatki, ki so dobavljeni v digitalni obliki, kot so računalniški programi, aplikacije, igre, glasba, videoposnetki ali besedila, ne glede na to, ali se do njih dostopa s prenosom podatkov ali pretakanjem, in ki niso podatki samega digitalnega vmesnika.

(15a)

(16)

Storitev, opisano v uvodni izjavi 14, bi bilo treba razlikovati od storitve omogočanja dostopa do večstranskega digitalnega vmesnika, prek katerega lahko uporabniki naložijo in izmenjujejo digitalne vsebine z drugimi uporabniki, ali omogočanja dostopa do vmesnika, ki omogoča osnovno dobavo digitalnih vsebin neposredno med uporabniki. Te zadnje navedene storitve pomenijo storitev posredovanja in bi zato morale spadati na področje uporabe davka na digitalne storitve, ne glede na naravo osnovne transakcije.

(17)

Obdavčljive storitve, ki vključujejo prenos podatkov, zbranih o uporabnikih, bi morale zajemati le podatke, ki so bili ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih , ne pa tudi podatkov, ki jih ustvarijo senzorji ali druga sredstva in so zbrani digitalno . Storitve, ki spadajo na področje uporabe davka na digitalne storitve, bi namreč morale biti tiste, pri katerih se digitalni vmesniki uporabijo za ustvarjanje prispevka uporabnika, ki ga monetizirajo , ne pa tiste, pri katerih se vmesniki uporabljajo kot način za prenos podatkov, ki so bili drugače ustvarjeni . Davek na digitalne storitve zato ne bi smel biti davek na zbiranje podatkov ali uporabo podatkov, ki jih podjetje zbere za svoje interne namene, ali brezplačno izmenjavo podatkov, ki jih zbere podjetje, s tretjimi osebami . Davek na digitalne storitve bi moral biti usmerjen v ustvarjanje prihodka od prenosa podatkov, pridobljenih z zelo specifično dejavnostjo (dejavnostmi uporabnikov na digitalnih vmesnikih).

(17)

Obdavčljive storitve, ki vključujejo obdelavo, prenos ali prodajo podatkov, zbranih o uporabnikih, bi morale zajemati podatke, ki so bili ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih. Te obdavčljive storitve bi morale biti tiste, pri katerih se digitalni vmesniki uporabijo za ustvarjanje prispevka uporabnika, ki ga monetizirajo. Davek na digitalne storitve ni davek na zbiranje podatkov kot tak . Davek na digitalne storitve bi moral biti usmerjen v ustvarjanje prihodka od obdelave, prodaje ali prenosa podatkov, pridobljenih z zelo specifično dejavnostjo (dejavnostmi uporabnikov na digitalnih vmesnikih) , tretjim osebam .

(22)

Za namene davka na digitalne storitve bi se morali za davčne zavezance šteti le nekateri subjekti, ne glede na to, ali imajo sedež v državi članici ali državi, ki ni pod jurisdikcijo Unije. Zlasti bi se subjekt moral šteti za davčnega zavezanca le, če izpolnjuje oba naslednja pogoja: (i) skupni znesek prihodka na svetovni ravni, ki ga subjekt prijavi za zadnje zaključeno poslovno leto, za katero je na voljo računovodski izkaz, presega 750 000 000  EUR in (ii) skupni znesek obdavčljivega prihodka, ki ga subjekt pridobi v Uniji med navedenim poslovnim letom, presega 50 000 000  EUR.

(22)

Za namene davka na digitalne storitve bi se morali za davčne zavezance šteti le nekateri subjekti, ne glede na to, ali imajo sedež v državi članici ali državi, ki ni pod jurisdikcijo Unije. Zlasti bi se subjekt moral šteti za davčnega zavezanca le, če izpolnjuje oba naslednja pogoja: (i) skupni znesek prihodka na svetovni ravni, ki ga subjekt prijavi za zadnje zaključeno poslovno leto, za katero je na voljo računovodski izkaz, presega 750 000 000  EUR in (ii) skupni znesek obdavčljivega prihodka, ki ga subjekt pridobi v Uniji med navedenim poslovnim letom, presega 40 000 000  EUR.

(23)

S prvim pragom (skupni letni prihodki na svetovni ravni) bi se morala uporaba davka na digitalne storitve omejiti na družbe določene velikosti, in sicer tiste, ki lahko opravljajo zlasti take digitalne storitve, pri katerih ima prispevek uporabnikov bistveno vlogo, ter se močno opirajo na obsežne mreže uporabnikov, velik uporabniški promet in izkoriščanje močnega tržnega položaja. Taki poslovni modeli, pri katerih je pridobivanje prihodkov odvisno od ustvarjanja vrednosti s strani uporabnikov in ki so izvedljivi le, če jih izvajajo družbe določene velikosti, so tisti, odgovorni za večjo razliko med krajem obdavčitve dobička in krajem ustvarjanja vrednosti. Poleg tega v večjih družbah obstaja priložnost za izvajanje agresivnega davčnega načrtovanja. Zato je bil enak prag predlagan v drugih pobudah Unije  (9) . Takšen prag naj bi tudi zagotovil pravno varnost, saj bi družbam in davčnim organom olajšal ugotavljanje in znižal stroške takega ugotavljanja, ali je subjekt zavezan plačilu davka na digitalne storitve. Prav tako izključuje mala in zagonska podjetja, za katera bi imela bremena izpolnjevanja novih davčnih obveznosti verjetno nesorazmeren učinek.

(23)

S prvim pragom (skupni letni prihodki na svetovni ravni) bi se morala uporaba davka na digitalne storitve omejiti na družbe določene velikosti, in sicer tiste, ki lahko opravljajo zlasti take digitalne storitve, pri katerih ima prispevek uporabnikov bistveno vlogo ter se močno opirajo na mobilna neopredmetena in/ali digitalna sredstva, obsežne mreže uporabnikov, velik uporabniški promet in izkoriščanje močnega tržnega položaja. Taki poslovni modeli, pri katerih je pridobivanje prihodkov odvisno od ustvarjanja vrednosti s strani uporabnikov in ki so izvedljivi le, če jih izvajajo družbe določene velikosti, so tisti, odgovorni za večjo razliko med krajem obdavčitve dobička in krajem ustvarjanja vrednosti. Poleg tega v večjih družbah obstaja priložnost za izvajanje agresivnega davčnega načrtovanja. Prag naj bi tudi zagotovil pravno varnost, saj bi družbam in davčnim organom olajšal ugotavljanje in znižal stroške takega ugotavljanja, ali je subjekt zavezan plačilu davka na digitalne storitve. Prav tako izključuje mala in zagonska podjetja, za katera bi imela bremena izpolnjevanja novih davčnih obveznosti verjetno nesorazmeren učinek.

(27)

Da bi ublažili morebitne primere dvojne obdavčitve, kadar za iste prihodke veljata davek od dohodkov pravnih oseb in davek na digitalne storitve, se pričakuje, da bodo države članice podjetjem dovolile , da plačani davek na digitalne storitve odbijejo kot strošek od davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb na svojem ozemlju, ne glede na to, ali se oba davka plačata v isti državi članici ali v različnih državah članicah.

(27)

Da bi ublažili morebitne primere dvojne obdavčitve, kadar za iste prihodke veljata davek od dohodkov pravnih oseb in davek na digitalne storitve, bo treba poiskati prihodnjo skupno rešitev v celotni Uniji, ki bo podjetjem omogočila , da plačani davek na digitalne storitve odbijejo kot strošek od davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb na svojem ozemlju, ne glede na to, ali se oba davka plačata v isti državi članici ali v različnih državah članicah.

(29)

Kadar so uporabniki zadevne obdavčljive storitve v različnih državah članicah ali državah, ki niso pod jurisdikcijo Unije, bi bilo treba ustrezne obdavčljive prihodke od navedene storitve sorazmerno razporediti vsaki državi članici na podlagi nekaterih posebnih ključev razporeditve. Take ključe bi bilo treba določiti glede na naravo vsake od obdavčljivih storitev in posameznih elementov, ki sprožijo prejem prihodkov za ponudnika take storitve.

(29)

Kadar so uporabniki zadevne obdavčljive storitve v različnih državah članicah ali državah, ki niso pod jurisdikcijo Unije, bi bilo treba ustrezne obdavčljive prihodke od navedene storitve sorazmerno razporediti vsaki državi članici na podlagi nekaterih posebnih ključev razporeditve. Take ključe bi bilo treba določiti glede na naravo vsake od obdavčljivih storitev in posameznih elementov, ki sprožijo prejem prihodkov za ponudnika take storitve. Kadar ključ razporeditve povzroči neravnovesje v porazdelitvi, ki ne odraža dejanske gospodarske dejavnosti, se to lahko popravi z mehanizmom za reševanje sporov. Glede na to bi morala Komisija razmisliti o ustanovitvi mehanizma za reševanje sporov, da bi zagotovili ustrezne postopke za reševanje sporov, kadar bi šlo za različne države članice.

(30)

Kadar obdavčljiva storitev zajema oglaševanje na digitalnem vmesniku, bi bilo treba pri določanju deleža obdavčljivih prihodkov, ki ga je treba v davčnem obdobju razporediti državi članici, upoštevati število predvajanj oglasa na uporabniških napravah v tem davčnem obdobju v tej državi članici.

(30)

Kadar obdavčljiva storitev zajema oglaševanje ali dobavo vsebin na digitalnem vmesniku, bi bilo treba pri določanju deleža obdavčljivih prihodkov, ki ga je treba v davčnem obdobju razporediti državi članici, upoštevati število predvajanj oglasa ali digitalnih vsebin na uporabniških napravah v tem davčnem obdobju v tej državi članici.

(32)

Kar zadeva prenos podatkov, zbranih o uporabnikih, bi bilo treba pri razporeditvi obdavčljivih prihodkov v davčnem obdobju državi članici upoštevati število uporabnikov, katerih podatki, preneseni v navedenem davčnem obdobju, so bili ustvarjeni, ker so taki uporabniki uporabili napravo v tej državi članici.

(32)

Kar zadeva obdelavo, prodajo ali prenos podatkov, zbranih o uporabnikih, bi bilo treba pri razporeditvi obdavčljivih prihodkov v davčnem obdobju državi članici upoštevati število uporabnikov, katerih podatki, ki so bili izkoriščeni, prodani ali preneseni v navedenem davčnem obdobju, so bili ustvarjeni, ker so taki uporabniki uporabili napravo v tej državi članici.

(34)

Vsako obdelavo osebnih podatkov, ki se izvede v okviru davka na digitalne storitve, bi bilo treba izvesti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10), tudi tisto, ki je morda potrebna v zvezi z naslovi internetnega protokola (IP) ali drugimi načini geolociranja. Zlasti bi bilo treba upoštevati potrebo po zagotavljanju ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov za skladnost s pravili v zvezi z zakonitostjo in varnostjo dejavnosti obdelave, zagotavljanjem informacij in pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kadar je to mogoče, bi morali biti osebni podatki anonimizirani.

(34)

Vsako obdelavo osebnih podatkov, ki se izvede v okviru davka na digitalne storitve, bi bilo treba izvesti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10), tudi tisto, ki je morda potrebna v zvezi z naslovi internetnega protokola (IP) ali drugimi načini geolociranja , brez omogočanja identifikacije uporabnikov. Davčni organi držav članic so obveščeni o metodi, ki se uporablja za določanje lokacije uporabnikov . Zlasti bi bilo treba upoštevati potrebo po zagotavljanju ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov za skladnost s pravili v zvezi z zakonitostjo in varnostjo dejavnosti obdelave , predvsem z načeloma nujnosti in sorazmernosti , zagotavljanjem informacij in pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kadar je to mogoče, bi morali biti osebni podatki anonimizirani.

(35)

Obdavčljivi prihodki bi morali biti enaki skupnim bruto prihodkom, ki jih pridobi davčni zavezanec, brez davka na dodano vrednost in drugih podobnih davkov. Za obdavčljive prihodke bi bilo treba priznati, da jih je davčni zavezanec pridobil v trenutku njihove zapadlosti, ne glede na to, ali so bili do takrat že plačani. Davek na digitalne storitve bi moral biti v državi članici obračunan glede na delež obdavčljivih prihodkov, ki jih davčni zavezanec pridobi v davčnem obdobju in za katere se šteje, da so pridobljeni v tej državi članici, izračunati pa bi ga bilo treba z uporabo stopnje davka na digitalne storitve za navedeni delež. Da bi se preprečila izkrivljanja enotnega trga, bi morala biti na ravni Unije določena enotna stopnja davka na digitalne storitve. Stopnjo davka na digitalne storitve bi bilo treba določiti na 3 %, s čimer se doseže ustrezno ravnovesje med prihodki, ustvarjenimi z davkom, in zajame različni učinek davka na digitalne storitve za podjetja z različnimi stopnjami dobička.

(35)

Obdavčljivi prihodki bi morali biti enaki skupnim bruto prihodkom, ki jih pridobi davčni zavezanec, brez davka na dodano vrednost in drugih podobnih davkov. Za obdavčljive prihodke bi bilo treba priznati, da jih je davčni zavezanec pridobil v trenutku njihove zapadlosti, ne glede na to, ali so bili do takrat že plačani. Davek na digitalne storitve bi moral biti v državi članici obračunan glede na delež obdavčljivih prihodkov, ki jih davčni zavezanec pridobi v davčnem obdobju in za katere se šteje, da so pridobljeni v tej državi članici, izračunati pa bi ga bilo treba z uporabo stopnje davka na digitalne storitve za navedeni delež. Da bi se preprečila izkrivljanja enotnega trga, bi morala biti na ravni Unije določena enotna stopnja davka na digitalne storitve. Stopnjo davka na digitalne storitve bi bilo treba določiti na 3 %, s čimer se doseže ustrezno ravnovesje med prihodki, ustvarjenimi z davkom, in zajame različni učinek davka na digitalne storitve za podjetja z različnimi stopnjami dobička.

(37)

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo obveznosti v zvezi z računovodstvom in vodenjem evidenc ali druge obveznosti, s katerimi se zagotovi dejansko plačilo dolgovanega davka na digitalne storitve, pa tudi druge ukrepe za preprečevanje davčne utaje, davčnega izogibanja in davčne zlorabe.

(37)

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo obveznosti v zvezi z računovodstvom in vodenjem evidenc ali druge obveznosti, s katerimi se zagotovi dejansko plačilo dolgovanega davka na digitalne storitve, pa tudi druge ukrepe , vključno s kaznimi in sankcijami, za preprečevanje davčne utaje, davčnega izogibanja in davčne zlorabe.

(37a)

Skupni davek na digitalne storitve, ki ga plača davčni zavezanec posamezne države članice, bi moral biti del sistema poročanja po državah.

(38a)

Če je davčni zavezanec zavezan plačilu davka na digitalne storitve v več kot eni državi članici, bi morala Komisija vsaka tri leta opraviti revizijo obračuna davka na digitalne storitve, predloženega v državi članici identifikacije.

(40a)

Davek na digitalne storitve je začasen ukrep do sprejetja trajne rešitve, kar pa v nobenem primeru ne bi smelo odložiti začetka veljavnosti trajne rešitve. Ta direktiva bi morala prenehati veljati ob sprejetju direktive Sveta o določitvi pravil glede obdavčitve dohodkov pravnih oseb v zvezi s pomembno digitalno prisotnostjo ali ob sprejetju direktiv Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb in o skupni osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb – odvisno od tega, kaj se bo zgodilo prej –, vključno z določitvijo digitalne stalne poslovne enote, kot jo je Evropski parlament predlagal v zakonodajnih resolucijah z dne 15. marca 2018 o predlogu direktive Sveta o skupni osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb in predlogu direktive Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb ali direktive o izvajanju političnega dogovora, doseženega v okviru mednarodnega foruma, kot je OECD ali OZN.

(40b)

Države članice bi morale Komisiji redno poročati o plačilu davka na digitalne storitve s strani subjektov, delovanju točke „vse na enem mestu“ in sodelovanju z drugimi državami članicami na področju pobiranja in plačevanja davka.

(40c)

Komisija bi morala dve leti po … [datum začetka veljavnosti te direktive] oceniti uporabo te direktive ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo. Poročilu bi morala po potrebi priložiti predloge za njen pregled v skladu z načeli pravične obdavčitve v digitalnem sektorju.

(41)

Cilji te direktive so namenjeni zaščiti celovitosti enotnega trga, zagotavljanju njegovega pravilnega delovanja in preprečevanju izkrivljanja konkurence. Ker države članice teh ciljev zaradi njihove narave ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –

(41)

Cilji te direktive so namenjeni zaščiti celovitosti enotnega trga, zagotavljanju njegovega pravičnega in pravilnega delovanja ter preprečevanju izkrivljanja konkurence. Ker države članice teh ciljev zaradi njihove narave ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –

(7a)„

(c)

prenos podatkov, ki so bili zbrani o uporabnikih in ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih.

(c)

obdelava in prenos podatkov, ki so bili zbrani o uporabnikih in ustvarjeni z dejavnostmi takih uporabnikov na digitalnih vmesnikih;

(ca)

omogočanje dostopa uporabnikov do vsebin na digitalnem vmesniku, kot so video in zvočne vsebine, igre ali besedila, z uporabo tega vmesnika;

(a)

omogočanja dostopa do digitalnega vmesnika, kadar je edini ali glavni namen omogočanja dostopa do vmesnika ta, da ga subjekt da na voljo za dobavo digitalnih vsebin uporabnikom, opravljanje komunikacijskih storitev za uporabnike ali opravljanje plačilnih storitev za uporabnike;

(a)

omogočanja dostopa do digitalnega vmesnika, kadar je edini ali glavni namen omogočanja dostopa do vmesnika ta, da ga subjekt da na voljo za opravljanje komunikacijskih storitev za uporabnike ali opravljanje plačilnih storitev za uporabnike , če se ne ustvarjajo dodatni prihodki zaradi obdelave, prenosa ali prodaje podatkov uporabnikov ;

(b)

skupni znesek obdavčljivega prihodka, ki ga subjekt pridobi v Uniji med ustreznim poslovnim letom, presega 50 000 000  EUR.

(b)

skupni znesek obdavčljivega prihodka, ki ga subjekt pridobi v Uniji med ustreznim poslovnim letom, presega 40 000 000  EUR.

(ca)

se v primeru storitve, ki spada v točko (ca) člena 3(1), zadevne digitalne vsebine predvajajo na napravi uporabnika v času, ko se naprava v tej državi članici v tem davčnem obdobju uporablja za dostop do digitalnega vmesnika;