Objava zahtevka v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2017/C 252/11)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek.

ENOTNI DOKUMENT

„MEĐIMURSKO MESO $Z TIBLICE“

EU št.: PGI-HR-02180 – 14.9.2016

ZOP ( ) ZGO ( X )

1.   Ime (imena)

„Međimursko meso $z tiblice“

2.   Država članica ali tretja država

Hrvaška

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1   Vrsta proizvoda

Skupina 1.2 Mesni proizvodi (kuhani, soljeni, dimljeni itn.)

3.2   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1

„Međimursko meso $z tiblice“ je proizvod, sestavljen iz dveh sestavin, in sicer so to „slaníne“ [zaseka] ter dimljeni in toplotno obdelani kosi prašičjega mesa.

„Slaníne“ (izraz, ki se uporablja na opredeljenem geografskem območju) so proizvod, ki se pridobiva s toplotno obdelavo hrbtne slanine pod nadzorovanimi pogoji. Hrbtna slanina se najmanj 30 minut kuha v vreli vodi, lahko pa se dodajo tudi začimbe (čebula, česen, poper in lovor). Kuhana slanina se odcedi in ohladi, nato se zmelje in soli z 2 %–3 % kuhinjske soli, doda se česen, ter se pusti do 24 ur na sobni temperaturi.

Kosi prašičjega mesa se solijo in lahko se začinijo (sladkor, lovor, česen in poper), tako nasoljeni pa morajo počivati najmanj 21 dni. Nato se dimijo na dimu bukovega in gabrovega lesa, dokler se v sredici kosa mesa ne doseže minimalna temperatura 40 °C. Kosi prašičjega mesa se potem najmanj eno uro pečejo v pečici na temperaturi od 180 °C do 220 °C.

Toplotno obdelani kosi mesa se nato zložijo v „slaníne“, tako da mora biti vsak kos mesa obložen z njimi. Z zorenjem najmanj 45 dni dobimo končni proizvod „Međimursko meso $z tiblice“, ki je pripravljen na uživanje.

Organoleptične značilnosti proizvoda:

Zunanji videz: „slaníne“ so bele do belo-rumenkaste barve, kosi mesa pa so rdečkaste barve.

Videz prereza: kosi mesa so rožnato-rdeče barve v svetlih odtenkih, kar je značilno za soljeno meso.

Tekstura: kosi mesa so mehki in rahli (dobre žvečljivosti), „slaníne“ pa so drobnozrnate in mazljive konsistence.

Vonj in okus: „Međimursko meso $z tiblice“ je blage arome, vonja in okusa, značilnega za dimljeno in toplotno obdelano prašičje meso, zmerno slanega okusa ter blagega vonja in arome po česnu.

Fizikalno-kemijske značilnosti proizvoda so opredeljene z naslednjimi parametri: prašičje meso: aw – manj kot 0,93; „slaníne“: aw – manj kot 0,93.

3.3   Krma (samo za proizvode živalskega izvora) in surovine (samo za predelane proizvode)

Pri proizvodnji proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ se kot surovina uporablja sveže prašičje meso (prašičje stegno v kosu brez kosti in kože, prašičji hrbet in zarebrnica, pleče, vrat, rebra in potrebušina) in hrbtna slanina. Dovoljena je uporaba prašičjih trupov, težkih najmanj 105 kg, oz. trupov živali, ki morajo ob zakolu biti stare najmanj deset mesecev.

3.4   Posebne faze proizvodnje, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vse faze proizvodnje proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ od zakola, razkosanja, soljenja, dimljenja, toplotne obdelave in zorenja se izvajajo na opredeljenem geografskem območju iz točke 4.

3.5   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn. proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Končni proizvod se da na trg vakuumsko zapakiran ali kot predpakiran proizvod v tradicionalnih posodah, imenovanih „tiblice“. V končnem proizvodu mora biti najmanj 50 % mesa.

3.6   Posebna pravila za označevanje proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Ko se proizvod da na trg, mora biti označen tudi s kolektivnim znakom „Međimursko meso $z tiblice“. Pravico do uporabe kolektivnega znaka imajo pod enakimi pogoji vsi proizvajalci, ki dajejo na trg proizvod, skladen s specifikacijo proizvoda. Znak je prikazan v nadaljnjem besedilu.

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja

Območje proizvodnje zajema ozemlje Medžimurske županije, ki se nahaja v severozahodnem delu Hrvaške. Omejena je z naravnimi mejami, in sicer reko Muro na severu in vzhodu ter reko Dravo na jugu. Zahodni hriboviti del pripada predalpskemu območju, osrednji in vzhodni del pa sta ravninska (del Panonske nižine). Medžimurska županija je razdeljena na tri mesta in 22 občin. Medžimurska mesta so Čakovec, Mursko Središće in Prelog. Občine so Belica, Dekanovec, Domašinec, Donja Dubrava, Donji Kraljevec, Donji Vidovec, Goričan, Gornji Mihaljevec, Kotoriba, Mala Subotica, Nedelišće, Orehovica, Podturen, Pribislavec, Selnica, Strahoninec, Sveta Marija, Sveti Juraj na Bregu (sedež Lopatinec), Sveti Martin na Muri, Šenkovec, Štrigova in Vratišinec.

5.   Povezava z geografskim območjem

Zaščita proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ temelji na njegovem slovesu ter tradicionalnem znanju in spretnostih lokalnih prebivalcev glede načina priprave, ki je značilen za opredeljeno geografsko območje in vpliva na samo kakovost proizvoda. Medžimurska županija se nahaja v celinskem, najbolj severnem delu Republike Hrvaške. Medžimurje leži na meji dveh velikih reliefnih enot, in sicer Vzhodnih Alp in Panonske nižine. Glede na naravno-geografske značilnosti se loči na dve regionalni enoti, hribovito zgornje Medžimurje in nižinsko dolnje Medžimurje. Splošne podnebne značilnosti so določene s pripadnostjo tega območja podnebni regiji Panonski nižini, kar se odraža v vročih poletjih in hladnih zimah oziroma v hitrem naraščanju temperatur spomladi in ugodnih temperaturnih razmerah jeseni. Podnebje je zmerno celinsko. Značilen je hiter prehod iz hladnejšega v topli del leta.

Na območju Medžimurja je bila prašičereja že od nekdaj najpomembnejša živinorejska panoga, tako pa je ostalo tudi do danes. Najpomembnejši dogodki v življenju kmečkih družin Medžimurja so bili koline, poroke in verski prazniki. Čas kolin je bil vedno pozimi, oziroma od novembra do januarja, najpogosteje pa okrog božiča. Prvi zapisi o kolinah, predelavi prašičjega mesa, njegovem shranjevanju in uporabi se pojavljajo šele ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, prav tako pa tudi prvi zapisi o proizvodu „Međimursko meso $z tiblice“ (E. Kerecsenyi, Povijest i materijalna kultura pomurskih Hrvata [Zgodovina in materialna kultura pomurskih Hrvatov], 1982). Ker so medžimurske družine bile številne in revne ter jih je večina imela le po enega prašiča, je bilo treba uporabiti vsak kos prašiča. Podnebne razmere geografskega območja Medžimurja so v več pogledih vplivale na način shranjevanja prašičjega mesa. Posebne mikropodnebne razmere s hladnimi zimami in vročimi poletji oziroma z visoko relativno vlažnostjo zraka skozi celo leto ter pomanjkanjem močnejših zračnih tokov (vetrov) so onemogočile shranjevanje mesa s sušenjem. Glede na to, da se prašičje meso ni moglo sušiti in da niso obstajale hladilne naprave, v katerih bi se meso lahko shranjevalo, so medžimurske ženske morale najti enostaven način, kako shraniti čim več prašičjega mesa, da se ne bi pokvarilo. Tako so našle zelo učinkovit način za dolgotrajno shranjevanje mesa v leseni posodi, imenovani „tiblica“, v katero so izmenično zlagale prašičje meso in slanino. Tako pripravljen proizvod so lahko več mesecev shranjevale v shrambah. Da tak tradicionalni način shranjevanja hrane oziroma priprave proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ ne bi bil pozabljen, je opisan v kulinarični publikaciji Vodič kroz hrvatske gastro ikone [Vodič po hrvaških kulinaričnih ikonah], v kateri so avtorji zbrali vrsto tradiocionalnih proizvodov iz cele Hrvaške z izborom kulinaričnih ikon, kar hkrati kaže tudi na sloves, ki ga proizvod „Međimursko meso $z tiblice“ ima za geografsko območje Medžimurja (Vodič kroz hrvatske gastro ikone [Vodič po hrvaških kulinaričnih ikonah], 2007).

Posebnost proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ je prav v tradicionalnem načinu njegove priprave, ki bistveno vpliva na značilnosti oziroma kakovost končnega proizvoda. Način priprave proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“, ki se je skozi zgodovino izkazal za zelo učinkovitega, zlasti pri ohranjanju proizvoda v daljšem časovnem obdobju, se je ohranil vse do danes. „Međimursko meso $z tiblice“ se pripravlja na poseben način, tako da se najprej na dno posode za zorenje da sloj „slanín“, nato sloj prašičjega mesa, kar se ponavlja vse do vrha posode, pri čemer je na koncu sloj „slanín“. Pri tem je treba paziti, da se iz posode iztisne ves zrak, da se meso ne bi pokvarilo. Pri zlaganju mesa in „slanín“ so pomembne spretnosti in znanje samega proizvajalca pri pritiskanju mesa v „slaníne“ in previdnem „stiskanju“ sestavin, s čimer se zagotovi, da v posodi ni ostal zrak, zaradi katerega bi se lahko pokvaril cel proizvod.

„Međimursko meso $z tiblice“ je bilo tema več znanstvenih del. V znanstvenem delu iz leta 2012 je bilo s preskusi ugotovljeno, da je „Međimursko meso $z tiblice“ zdravstveno neoporečen in varen proizvod, glede na to, da noben preskusni vzorec mesa in maščobnega tkiva ni vseboval patogenih bakterij. V istem znanstvenem delu je navedeno tudi, da so bile dobre ocene zlasti podeljene za okus, vonj in konsistenco mesa. Poln in zrel (bolj aromatičen) okus proizvoda ter konsistenca mesa se lahko pripišeta interakciji med mišičnim in maščobnim tkivom oziroma spremembam teh tkiv (Znanstveni rad [Znanstveno delo], I. Filipović, V. Dobranić, L. Kozačinski in dr., 2012).

Sloves in kakovost, ki ju „Međimursko meso $z tiblice“ ima še danes, dokazuje dejstvo, da se to ime in priprava proizvoda omenjata v strokovnih revijah o mesu (Časopis Meso [Revija Meso], 2009 in Časopis Vikend kuhinja [Revija Vikend kuhinja], 2015).

Sloves proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ se je izrecno začelo navajati v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko so se na območju Medžimurja, pa tudi na širšem območju, organizirale kulinarično ocenjevalne manifestacije, ki se prirejajo tudi danes:

Povezanost naziva „Međimursko meso $z tiblice“ z geografskim območjem Medžimurja se kaže tudi v promociji turističnih vodičev Medžimurja, v katerih se ta proizvod predstavlja kot tradicionalna posebnost tega kraja (Turistička zajednica grada Čakovca [Turistična skupnost mesta Čakovec], 2014).

Ime „Međimursko meso $z tiblice“ se omenja tudi v različnih kuharskih publikacijah, v katerih so objavljeni recepti za njegovo pripravo (Međimurska kuharica, A. Tišlarić, 1991; Kolinje i domaće mesne prerađevine [Koline in domači mesni pripravki], 1987; Zipka u horvatskom cvetnjaku [Zibelka v hrvaškem cvetličnem vrtu], 1991). Tudi danes se na trgu in v vsakdanjem govoru uporablja ime „Međimursko meso $z tiblice“ (računi, 2013 in 2015).

Vzročna povezava med proizvodom „Međimursko meso $z tiblice“ in območjem Medžimurja, od koder proizvod izhaja, temelji na tradicionalnem znanju in spretnostih lokalnih prebivalcev pri pripravi proizvoda ter na njegovi kakovosti. „Međimursko meso $z tiblice“ je tradicionalen proizvod posebne kakovosti in vrednosti ter je sestavni del kulturne dediščine međimurskega območja. Tako se je do danes ohranil poseben proizvod, ki svoje značilnosti dolguje prav načinu njegove priprave oziroma shranjevanju mesa v „slanínah“.

Na oblikovanje organoleptičnih značilnosti proizvoda „Međimursko meso $z tiblice“ (zrel okus in mehkejše meso) je neposredno vplivala interakcija mesa in „slanín“ med shranjevanjem proizvoda, izpolnjeni pa so tudi mikrobiološki pogoji z vidika varnosti in zdravstvene neoporečnosti mesnih proizvodov. Danes je proizvod „Međimursko meso $z tiblice“ enako zanimiv za male in velike obrate za proizvodnjo mesnih proizvodov, ter za kmečka gospodarstva, prav tako pa je tudi del turistične ponudbe. Skupaj z drugimi jedmi medžimurske tradicionalne kuhinje se ta avtohtoni proizvod ni samo ohranil v ponudbi gostinskih obratov in gospodinjstvu, temveč je tudi v posebnem pakiranju našel svoje mesto na mnogih prodajnih mestih.

Sklic na objavo specifikacije proizvoda

(drugi pododstavek člena 6(1) te uredbe)

http://www.mps.hr/UserDocsImages/HRANA/meso%20z%20tiblice/2017-03-01%20-%20Izmijenjena%20Specifikacija%20proizvoda%20Međimursko%20meso%20z%20tiblice.pdf

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.