OBVESTILO KOMISIJE

o tržnem nadzoru proizvodov, ki se prodajajo prek spleta

(Besedilo velja za EGP)

(2017/C 250/01)

Vsebina

UVOD

Splet je spremenil način, kako potrošniki nakupujejo in kako podjetja oglašujejo in prodajajo svoje blago in storitve. E-trgovanje potrošnikom in podjetjem omogoča drugačen način interakcije ter potrošnikom z nižjimi spletnimi cenami in večjo izbiro zagotavlja več ugodnosti (1). E-trgovanje hitro raste in lahko znatno prispeva k ciljem rasti Evropske unije (EU) (2).

Vendar razvoj e-trgovanja prinaša nekatere izzive glede varovanja zdravja in varnosti potrošnikov ter drugih končnih uporabnikov v zvezi z nevarnimi neživilskimi proizvodi in/ali proizvodi, ki niso skladni z zahtevami harmonizacijske zakonodaje Unije o proizvodih (v nadaljnjem besedilu: neskladni proizvodi) (3). Organi za nadzor trga v državah članicah se v zvezi s tem in v primerjavi z nespletno prodajo srečujejo s številnimi težavami, na primer:

Cilj tega obvestila je organom držav članic pomagati pri izvrševanju zakonodaje EU o varnosti in skladnosti neživilskih proizvodov. Ta dokument se nanaša na materialno blago in ne zajema nevgrajene programske opreme in aplikacij. Obvestilo se nanaša na uporabo direktive o splošni varnosti proizvodov in Uredbe (ES) št. 765/2008, dveh najpomembnejših zakonodajnih aktov, ki urejata nadzor trga ter varnost in skladnost proizvodov pri spletni prodaji. Obvestilo prav tako navaja dobre prakse nadzora trga glede proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, ter komuniciranja s podjetji in potrošniki.

Izboljšano izvrševanje predpisov EU glede proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, prispeva k zagotavljanju varnosti in skladnosti neživilskih proizvodov ter nadalje prispeva k varovanju zdravja in varnosti potrošnikov ali drugih končnih uporabnikov v EU. Izboljšana varnost in skladnost proizvodov pri e-trgovanju povečuje zaupanje v spletne trge in vodi v razvoj e-trgovanja. Boljše izvrševanje tudi pomaga zagotavljati enake pogoje gospodarskim subjektom v tradicionalnih in spletnih dobavnih verigah ter med subjekti znotraj in zunaj EU. To obvestilo torej prispeva k eni od prednostnih nalog Komisije: nadaljnji razvoj enotnega digitalnega trga.

To obvestilo je naslovljeno na države članice ter Islandijo, Lihtenštajn in Norveško, ki so podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (6) (EGP). Sklicevanje na EU, Unijo ali enotni trg bi bilo torej treba razumeti kot sklicevanje na EGP ali trg EGP.

Namen tega obvestila je prispevati k boljšemu razumevanju zakonodaje EU o proizvodih in k bolj poenoteni in skladnejši uporabi navedene zakonodaje v zvezi s proizvodi, ki se prodajajo prek spleta. V njem so upoštevane razprave z organi držav članic in zainteresiranimi stranmi v okviru postopka sodelovanja, ki je potekal med letoma 2013 in 2016.

To obvestilo je namenjeno zgolj zagotovitvi smernic – pravno veljavna so le besedila same zakonodaje Unije. Njegov cilj je ponuditi nasvete na podlagi sedanjih skupnih izkušenj in najboljših praks. Informacije so zgolj splošne in se ne nanašajo na nobene določene posameznike ali subjekte.

Za uradno razlago prava EU je pristojno samo Sodišče Evropske unije. Stališča, izražena v tem dokumentu, ne morejo prejudicirati stališč, ki bi jih Evropska komisija lahko izrazila pred Sodiščem Evropske unije. Niti Evropska komisija niti nobena oseba, ki deluje v njenem imenu, ni odgovorna za kakršno koli uporabo informacij iz te publikacije.

Ker to obvestilo odraža stanje v času priprave, se smernice, ki jih ponuja, lahko pozneje spremenijo.

DEL A: PRAVNI OKVIR, KI SE UPORABLJA ZA PROIZVODE, KI SE PRODAJAJO PREK SPLETA

Del A vsebuje smernice za uporabo direktive o splošni varnosti proizvodov in Uredbe (ES) št. 765/2008 v zvezi s proizvodi (7), ki se prodajajo prek spleta.

Namen direktive o splošni varnosti proizvodov je zagotoviti, da so proizvodi, dani na trg Unije, varni. Določa zahteve za organizacijo in izvajanje nadzora trga glede vidikov zdravja in varnosti neživilskih proizvodov za potrošnike. To zajema proizvode, ki so dobavljeni ali dostopni potrošnikom ali ki jih ti uporabljajo kot del zagotavljanja storitev. Nanaša se na vse neživilske proizvode za potrošnike, če v zakonodaji EU ne obstajajo posebne določbe z istim ciljem, ki urejajo varnost zadevnih proizvodov (8). Zato deluje kot varnostna mreža, saj zajema proizvode za potrošnike, ki jih ne zajemajo posebne določbe zakonodaje EU o proizvodih.

V Uredbi (ES) št. 765/2008, katere cilj je zagotoviti visoko stopnjo varovanja javnega zdravja in varnosti na splošno, zdravja in varnosti uporabnikov na delovnem mestu, okolja itd., so določene zahteve za organizacijo in izvajanje nadzora trga vseh potrošniških in nepotrošniških proizvodov, ki jih zajema harmonizacijska zakonodaja Unije o proizvodih (9). Uredba (ES) št. 765/2008 se uporablja za vse proizvode, če ni posebnih določb z istim ciljem, naravo ali učinkom v drugih predpisih harmonizacijske zakonodaje Unije (10). Poleg tega se posebna sektorska zakonodaja nanaša na spletno prodajo proizvodov, povezanih z energijo (11), s čimer dopolnjuje predpise EU o energijskem označevanju in okoljsko primerni zasnovi (12), katerih cilj je zmanjšanje porabe energije in zagotavljanje informacij potrošnikom.

Za uporabo direktive o splošni varnosti proizvodov in Uredbe (ES) št. 765/2008 je treba najprej opredeliti, ali se proizvod dobavlja v okviru gospodarske dejavnosti. Proizvodi se dobavljajo v okviru gospodarske dejavnosti s spletno prodajo, kadar jih spletni ponudnik (13) ponudi naprodaj potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU. Na splošno se proizvodi prek spleta ponujajo naprodaj za plačilo. Vendar je lahko tudi brezplačna dobava proizvodov pod nekaterimi pogoji gospodarska dejavnost (14). Prodaja med potrošniki (C2C) se običajno ne šteje za gospodarsko dejavnost (15), zato je direktiva o splošni varnosti proizvodov ali Uredba (ES) št. 765/2008 ne urejata.

Šteje se, da so naslednji trije glavni vidiki pravnega okvira EU najbolj upoštevni za spletno prodajo:

V naslednjih poglavjih so opisane razlage teh treh vprašanj v zvezi s spletno prodajo.

1.   Pojem „dajanja na trg“ v okviru spletne prodaje

1.1    Pojem dajanja na trg na splošno

Direktiva o splošni varnosti proizvodov, Uredba (ES) št. 765/2008 in harmonizacijska zakonodaja Unije se na svojih področjih uporabe uporabljajo za proizvode, ki so dani na trg Unije, ne glede na tehniko prodaje, vključno s prodajo na daljavo in spletno prodajo (16). Proizvodi, ki so dani na trg EU, morajo biti torej varni in skladni z zakonodajo, ki se uporablja, ne glede na tehniko prodaje.

Uredba (ES) št. 765/2008 izraz „dajanje na trg“ opredeljuje kot „da je proizvod prvič na voljo na trgu [Unije]“, izraz „dostopnost na trgu“ pa kot „vsako dobavo proizvoda za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu [Unije] v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno“ (17). Ti pojmi imajo pravne učinke v smislu opredelitve odgovornih gospodarskih subjektov (18) in njihovih zadevnih obveznosti na podlagi harmonizacijske zakonodaje Unije v zvezi s proizvodi, kot je podrobneje pojasnjeno v Modrem vodniku (19).

Direktiva o splošni varnosti proizvodov ne uporablja izraza „prvič dostopno na trgu“, temveč brez razlikovanja uporablja pojme „dajanje na trg“, „dobava“ in „dostopnost“, pri čemer ne opredeljuje nobenega od teh pojmov (20)  (21),. Na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov so gospodarski subjekti opredeljeni glede na to, ali bi njihova dejavnost vplivala na varnostne lastnosti proizvodov (22). Hkrati pa je mogoče izraz „dajanje na trg“ v okviru direktive o splošni varnosti proizvodov razumeti tudi, kot da pokriva različne faze dobavne verige, vključno s „prvo“ dostopnostjo proizvoda na trgu in nadaljnjo dostopnostjo (ki jo npr. zagotavlja distributer) ali dobavo (npr. v okviru zagotavljanja storitve (23)).

Proizvodi, ki jih pokriva harmonizacijska zakonodaja Unije, in proizvodi, ki jih pokriva direktiva o splošni varnosti proizvodov, morajo biti torej varni od trenutka, ko so prvič dostopni na trgu Unije (24).

1.2    Pojem „dajanja na trg“ pri e-trgovanju

Pri poslovnem modelu e-trgovanja lahko proizvodi potrošnike in druge končne uporabnike dosežejo po različnih kanalih.

2.   Vloge in odgovornosti organov za nadzor trga

Zadevni organi držav članic so odgovorni za izvajanje nadzora trga ter imajo pristojnosti za preverjanje, ali so proizvodi, ki se prodajajo prek spleta, varni in skladni z zakonodajo EU o proizvodih. Poleg tega so v primeru proizvodov, ki so kupljeni v spletnih trgovinah, ki se vodijo iz tretjih držav, in nato uvoženi v EU, pristojni (37) posredovati tudi organi, odgovorni za nadzor zunanjih meja, kadar gre za varnost in skladnost proizvodov (38).

3.   Vloge in odgovornosti gospodarskih subjektov

Prodaja proizvodov prek spleta se precej razlikuje v primerjavi s tradicionalnimi trgovinami, tako v smislu tehnik prodaje kot tudi uporabljenih dobavnih verig. V tem poglavju je treba analizirati različne vrste gospodarskih subjektov, ki sodelujejo v dobavnih verigah proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, ob upoštevanju zakonodaje EU, ki se uporablja, in morebitnih izvršilnih ukrepov pristojnih organov za nadzor trga.

3.1    Proizvajalci, pooblaščeni zastopniki, uvozniki in distributerji

Obveznosti proizvajalcev in distributerjev na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov se nanašajo tudi na proizvode, ki se prodajajo prek spleta (39). Proizvajalci morajo zagotoviti, da so proizvodi, ki jih dajo na trg Unije, varni, distributerji pa morajo ravnati s potrebno skrbnostjo, da pomagajo zagotoviti skladnost z varnostnimi zahtevami, ki se uporabljajo (40). Direktiva tudi določa vrsto ukrepov, ki jih lahko organi držav članic sprejmejo zoper proizvode, ki jih pokriva Direktiva, in sicer sorazmerno z resnostjo nevarnosti in ob upoštevanju previdnostnega načela (41).

Harmonizacijska zakonodaja Unije in Uredba (ES) št. 765/2008 določata (42) vsako kategorijo akterjev, ki so vključeni v dobavno verigo proizvoda: proizvajalec, pooblaščeni zastopnik, uvoznik in distributer. Njihove posamezne odgovornosti so opredeljene v harmonizacijski zakonodaji Unije sorazmerno z njihovo vlogo in vključenostjo v dobavno verigo. Proizvajalec nosi najvišjo stopnjo odgovornosti, saj proizvede proizvod in ga zato pozna ter je sposoben oceniti vsa morebitna tveganja in jih obvladovati že v fazah zasnove in proizvodnje. Uvoznik (43) in distributer nosita manj odgovornosti, saj ne posegata v fazi proizvodnje in ugotavljanja skladnosti. Modri vodnik podrobno opisuje vsako kategorijo gospodarskega subjekta in zagotavlja informacije o njihovih vlogah in obveznostih. To velja tudi za spletno dobavno verigo.

3.2    Ponudniki storitev odpremnih skladišč

3.2.1   Vloge ponudnikov storitev odpremnih skladišč v spletni dobavni verigi

Ponudniki storitev odpremnih skladišč pomenijo nov poslovni model, ki se je razvil z e-trgovanjem. Ti subjekti opravljajo storitve za druge gospodarske subjekte. Na splošno skladiščijo proizvode ter jih po prejemu naročila zapakirajo in odpremijo strankam. Lahko tudi obravnavajo vračila. Obstajajo najrazličnejši poslovni modeli za opravljanje storitev odpremnih skladišč. Nekateri ponudniki storitev odpremnih skladišč ponujajo širok nabor storitev, drugi pa le osnovno raven storitve. Razlikujejo se tudi po velikosti in obsegu, saj segajo od svetovnih ponudnikov storitev do mikropodjetij.

Ob tem novem poslovnem modelu ponudnikov storitev odpremnih skladišč se postavljajo vprašanja, povezana z njihovo odgovornostjo na podlagi zakonodaje EU o proizvodih. To zlasti velja, kadar je gospodarski subjekt, ki zagotavlja blago, zunaj EU, sporazum o dobavi proizvoda pa se sklene neposredno med tem gospodarskim subjektom in potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU, pri čemer v EU ni mogoče opredeliti nobenega gospodarskega subjekta, ki bi bil odgovoren (npr. uvoznika ali pooblaščenega zastopnika). V takem primeru je edini akter, ki ga je v dobavni verigi v EU mogoče opredeliti, pogosto ponudnik storitev odpremnih skladišč. Iz izkušenj izhaja, da se njihova pripravljenost na sodelovanje z organi precej razlikuje.

Proizvode, ki jih ponujajo spletni ponudniki, lahko ponudniki storitev odpremnih skladišč v EU skladiščijo, da se zagotovi hitra dobava potrošnikom in drugim končnim uporabnikom v EU. V skladu s tem je mogoče za proizvode, ki jih skladiščijo taki ponudniki storitev odpremnih skladišč, šteti, kot da so bili dobavljeni za distribucijo, potrošnjo ali uporabo na trgu Unije, s čimer so dani na trg Unije, zlasti če so bili dani v prosti promet, preden so bili shranjeni v odpremnem skladišču (44).

3.2.2   Odgovornosti ponudnikov storitev odpremnih skladišč v spletni dobavni verigi

Nacionalni organi za nadzor trga morajo vedeti, ali je ponudnik storitev odpremnih skladišč odgovoren gospodarski subjekt, kot je opredeljeno v zakonodaji EU o proizvodih, da lahko ocenijo njihovo morebitno odgovornost na podlagi navedene zakonodaje.

3.2.2.1   Proizvajalci v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 ali proizvajalci v smislu direktive o splošni varnosti proizvodov

Proizvajalec je opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki izdeluje proizvod ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje in ki trži ta proizvod pod svojim imenom ali blagovno znamko (45). Ponudniki storitev odpremnih skladišč običajno zagotavljajo storitve skladiščenja, pakiranja in dobave proizvodov, ki jih je gospodarski subjekt že proizvedel. Če pa proizvode označijo s svojim imenom ali blagovno znamko in se tako predstavijo kot proizvajalci, jih je treba šteti za proizvajalce v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

Če ponudniki storitev odpremnih skladišč proizvode označijo s svojim imenom, blagovno znamko ali posebnim znakom in se tako predstavijo kot proizvajalci, ali če jih obnovijo, jih je treba šteti za proizvajalce na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov (46). Poleg tega se v skladu s členom 2(e)(iii) direktive o splošni varnosti proizvodov oseba v dobavni verigi šteje za proizvajalca, če lahko njeno delovanje vpliva na varnostne lastnosti proizvoda (47). Vpliv na varnostne lastnosti proizvoda pomeni zlasti spreminjanje njegove strukture, sestave ali predstavitve na način, ki pomeni tveganje za zdravje in varnost oseb (48). Če so torej ponudniki storitev odpremnih skladišč del dobavne verige in njihove dejavnosti vplivajo na varnostne lastnosti proizvoda, bi jih bilo treba šteti za proizvajalce na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov.

3.2.2.2   Pooblaščeni zastopniki v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 ali zastopniki proizvajalca v smislu direktive o splošni varnosti proizvodov

V skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 „pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v EU, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge (49). Ponudniki storitev odpremnih skladišč se lahko štejejo za pooblaščene zastopnike, če so v EU in imajo uradno pisno pooblastilo gospodarskega subjekta, ki proizvaja in trži blago, da lahko v njegovem imenu izvajajo določene naloge.

Ponudniki storitev odpremnih skladišč v EU se na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov štejejo za zastopnike proizvajalca, če jih proizvajalec iz tretje države kot take posebej pooblasti (50).

3.2.2.3   Uvozniki v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 in/ali v smislu direktive o splošni varnosti proizvodov

V skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 so uvozniki opredeljeni kot fizične ali pravne osebe s sedežem v EU, ki dajo proizvod iz tretje države na trg Unije (51). Ponudniki storitev odpremnih skladišč ne dajejo na trg proizvodov, ki jih skladiščijo, če niso sami tisti, ki prvič ponudijo proizvode v distribucijo, potrošnjo ali uporabo na trgu Unije. V takem primeru ponudniki storitev odpremnih skladišč proizvode zgolj prejmejo od spletnih prodajalcev za izvajanje naknadnih storitev, zato ni verjetno, da bi se šteli za uvoznike, kot so določeni v harmonizacijski zakonodaji Unije o proizvodih. Na podlagi analize posameznega primera pa bi se lahko izkazalo, da so ponudniki storitev odpremnih skladišč uvozniki, kot so določeni v harmonizacijski zakonodaji Unije (52).

V nasprotju z Uredbo (ES) št. 765/2008 direktiva o splošni varnosti proizvodov ne določa uvoznika; v nekaterih okoliščinah se uvozniki štejejo za proizvajalce (zlasti če proizvajalec v EU nima zastopnika) (53). Da se omogoči učinkovita uporaba tega pojma, se lahko ponudniki storitev odpremnih skladišč na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov štejejo za uvoznike, če proizvodi, ki jih skladiščijo, označujejo, pakirajo itd., prihajajo iz tretjih držav in jih dajejo na trg Unije.

3.2.2.4   Distributerji v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 in v smislu direktive o splošni varnosti proizvodov

Kadar se ponudniki storitev odpremnih skladišč ne štejejo za proizvajalce, pooblaščene zastopnike ali uvoznike in njihove dejavnosti presegajo dejavnosti ponudnika storitev dostave paketov, ki opravlja storitve sprejema, razvrščanja, prevoza in dobave paketov (54), se štejejo za distributerje v smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

V skladu z direktivo o splošni varnosti proizvodov je distributer vsaka oseba v dobavni verigi, katere delovanje ne vpliva na varnostne lastnosti proizvoda (55). V skladu s členom 2(f) direktive o splošni varnosti proizvodov ima „vpliv na varnostne lastnosti proizvoda“ enak pomen kot na podlagi člena 2(e)(iii) navedene direktive. Če se ob oceni posameznih dejavnosti ponudnika storitev odpremnih skladišč v posameznem primeru ugotovi, da ti ponudniki ne vplivajo na varnostne lastnosti proizvodov, se lahko na podlagi direktive o splošni varnosti proizvodov štejejo za distributerje v dobavni verigi, razen če njihove dejavnosti ne presegajo dejavnosti ponudnikov storitev dostave paketov (56).

V praksi to pomeni, da imajo ponudniki storitev odpremnih skladišč, ki se štejejo za distributerje, na podlagi harmonizacijske zakonodaje Unije in direktive o splošni varnosti proizvodov naslednje odgovornosti:

V praksi to pomeni, da bi morali biti ponudniki storitev odpremnih skladišč, ki se štejejo za distributerje, kot je pojasnjeno zgoraj, sposobni opredeliti proizvajalca in katerega koli drugega spletnega ponudnika (64) in stopiti v stik z njim, sodelovati z organi pri katerem koli korektivnem ukrepu in izvesti korektivne ukrepe, kolikor je to mogoče (npr. ustaviti dobavo, medtem ko stopajo v stik s proizvajalcem ali katerim koli drugim spletnim ponudnikom).

Nazadnje, člen 8(4)(c) direktive o splošni varnosti proizvodov organom držav članic omogoča izvajanje ukrepov, ki so naslovljeni na katero koli osebo (razen na proizvajalca ali distributerja v smislu direktive o splošni varnosti proizvodov), kadar je to potrebno, zaradi sodelovanja v ukrepih, katerih cilj je izogniti se nevarnostim, povezanim s proizvodom, v skladu z načelom sorazmernosti (65).

3.3    Drugi pomembni akterji

3.3.1   Deklarant na podlagi carinskega zakonika Unije

Deklarant je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo (66). Pristojni organi lahko zahtevajo sodelovanje deklarantov pri izvajanju dejavnosti nadzora trga.

Člena 188 in 189 carinskega zakonika Unije carinske organe pooblaščata, da lahko pregledajo carinsko deklaracijo in spremne listine, preverijo točnost navedenih informacij, od deklaranta zahtevajo predložitev kakršnih koli dodatnih listin, pregledajo blago in vzamejo vzorce. Ti postopki se izvedejo na odgovornost deklaranta, ki tudi nosi stroške.

3.3.2   Spletni posredni ponudniki storitev

Gospodarski subjekti lahko proizvode prodajajo neposredno potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom prek spletnih trgovin, lahko pa uporabijo tudi tržnice, ki jih zagotavljajo spletne platforme (67).

Z Direktivo o elektronskem poslovanju (68) je vzpostavljen splošni pravni okvir za elektronsko poslovanje v EU. Obveznosti, ki so določene, se med drugim uporabljajo za spletne prodajalce proizvodov in storitev ali spletne oglaševalce, če so ponudniki storitev informacijske družbe (69), ki spadajo na področje uporabe navedene direktive. Direktivo o elektronskem poslovanju dopolnjuje druga zakonodaja EU, zlasti pravo EU na področju varstva potrošnikov in trženja (70).

Direktiva o elektronskem poslovanju tudi standardizira oprostitev odgovornosti tretjih oseb za vsebino, ki se uporabljajo za tiste ponudnike storitev informacijske družbe, ki delujejo kot posredniki. V ta namen opisuje tri različne kategorije storitev, od katerih je gostovanje najbolj upoštevna oblika z vidika varnosti proizvodov in skladnosti (71). Gostovanje je storitev, pri kateri posredni ponudnik storitev, kot je spletna tržnica ali spletna platforma (72), na svojem strežniku samo pasivno shranjuje (in daje na voljo javnosti) informacije, ki jih zagotavlja prejemnik storitve, kot je spletni prodajalec proizvodov.

Posredni ponudniki storitev, ki opravljajo dejavnosti gostovanja, lahko pod določenimi pogoji izkoristijo oprostitev odgovornosti (73) za nezakonite informacije, ki jih zagotavljajo tretje osebe z uporabo njihovih omrežij, ali nezakonite dejavnosti, ki jih izvajajo tretje osebe, kot so informacije, ki pomenijo kršitev avtorskih pravic ali blagovne znamke ali nepoštene poslovne prakse. Čeprav Direktiva o elektronskem poslovanju ne opredeljuje pojma nezakonite informacije ali dejavnosti, pa lahko na podlagi harmonizacijske zakonodaje Unije in direktive o splošni varnosti proizvodov ta pojem pokriva tudi ponudbo proizvodov, ki niso varni in/ali skladni (74).

Vendar je oprostitev odgovornosti odvisna od posebnih pogojev. Uporablja se samo, če posredni ponudniki storitev dejansko ne vedo za nezakonito dejavnost ali informacije ali se jih ne zavedajo ali če jih po tem, ko za to izvedo ali se tega zavejo (npr. na podlagi „dovolj natančnega in ustrezno utemeljenega“ obvestila (75)), hitro odstranijo ali onemogočijo dostop do njih. Če ponudniki storitev gostovanja teh pogojev ne izpolnjujejo, niso oproščeni odgovornosti in se torej lahko štejejo za odgovorne za vsebino, ki jo gostijo.

Oprostitev odgovornosti, določena v Direktivi o elektronskem poslovanju, državam članicam ne preprečuje, da določijo postopke, ki urejajo odstranitev ali onemogočenje dostopa do podatkov (76).

Enako lahko sodišče ali upravni organ na podlagi pravnih sistemov držav članic od ponudnika storitve zahteva ustavitev ali preprečitev kršitve, tako da odstrani vsebino tretje osebe in/ali prepreči, da bi se domnevne kršitve v prihodnje ponovile (77). V tem smislu lahko javni organi vzpostavijo posebne zahteve za nadzor, če je njihovo področje uporabe jasno usmerjeno, kot je opisano v oddelku 5.2 dela B tega obvestila.

Na sedanji pravni podlagi pa države članice spletnim posrednikom, kot so ponudniki storitev gostovanja, ne morejo naložiti niti splošne obveznosti za nadzor vsebine niti splošne obveznosti za dejavno ugotavljanje dejstev ali okoliščin, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost.

To na primer pomeni, da nacionalni organi takim posrednikom ne morejo naložiti splošne obveznosti dejavnega nadzorovanja svojega celotnega spletnega prometa in iskanje delov, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost, kot je ponujanje neskladnih ali nevarnih proizvodov naprodaj (78). Sodišče Evropske unije je to nadalje pojasnilo (79).

V okviru dejavnosti nadzora trga na podlagi uporabe direktive o splošni varnosti proizvodov, Uredbe (ES) št. 765/2008 in zadevne harmonizacijske zakonodaje Unije se določbe Direktive o elektronskem poslovanju uporabljajo v primerih, ko se proizvodi, ki niso varni in/ali skladni, prodajajo prek spletnega posrednega ponudnika storitev. Ne glede na kakršne koli ukrepe, ki jih organi za nadzor trga sprejmejo zoper spletnega posrednega ponudnika storitev, bi morali navedeni organi nadzor trga izvajati na podlagi določb direktive o splošni varnosti proizvodov, Uredbe (ES) št. 765/2008 in zadevne harmonizacijske zakonodaje Unije, ki se uporabljajo, ter se usmeriti tudi v akterje v dobavni verigi (v zvezi z direktivo o splošni varnosti proizvodov na primer na proizvajalca ali distributerja, kot je ustrezno (80)). Organi za nadzor trga lahko za vsak primer posebej in glede na načelo sorazmernosti presodijo o najustreznejšem ukrepu, ki ga je treba sprejeti. Ob tem upoštevajo raven tveganja, če je gospodarski subjekt mogoče opredeliti, nujnost, če so bili zoper zadevni proizvod že sprejeti ukrepi, itd. (81).

3.3.3   Izvajalci poštnih storitev

Direktiva o poštnih storitvah ne zajema blaga, za katerega veljajo omejitve, in prepovedanega blaga. Države članice pa lahko uvedejo pogoje izvajanja poštnih storitev, da se zagotovi skladnost z bistvenimi zahtevami, kot je varnost omrežja glede prevoza nevarnega blaga (82). Glede na to, da morajo izvajalci poštnih storitev zagotavljati zaupnost dopisovanja in poštnih pošiljk, ki jih dostavljajo, načeloma niso odgovorni za njihovo vsebino. Kljub temu pa lahko na delo izvajalcev poštnih storitev vpliva nadzor nad proizvodi, saj lahko carinski organi pakete, ki vsebujejo proizvode, naročene iz tretjih držav, v carinskem postopku odprejo in preverijo (83).

DEL B: PRAKTIČNI VIDIKI NADZORA TRGA GLEDE PROIZVODOV, KI SE PRODAJAJO PREK SPLETA

Ta del vsebuje nasvete in nekatere primere dobrih praks za organe držav članic glede nadzora trga proizvodov, ki se prek spleta ponujajo naprodaj potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU, pri čemer ti v glavnem temeljijo na sedanjih praksah (84).

1.   Splošna načela nadzora trga

Organi držav članic se morajo pri izvajanju dejavnosti nadzora trga zavedati nekaterih splošnih načel, ki se uporabljajo pri dejavnostih nadzora tradicionalnega in spletnega trga.

V skladu z načelom sorazmernosti (85) morajo organi sprejeti ukrepe, ki so sorazmerni z resnostjo nevarnosti, ki jo predstavlja proizvod (86) in/ali s stopnjo neskladnosti (87). Hkrati morajo upoštevati tudi načelo previdnosti.

Poleg tega bi moral biti nadzor trga prednostno usmerjen v najpomembnejše akterje v dobavni verigi in zahtevati korektivne ukrepe zlasti od oseb (proizvajalca ali uvoznika), ki so odgovorne za dajanje proizvoda na trg Unije. Navedena zahteva bi morala biti dana, preden se naslovi na distributerja, ali hkrati z naslovitvijo na distributerja, ki je nižje v dobavni verigi.

Organi različnih držav članic bi morali tudi sodelovati, da se doseže učinkovit nadzor trga (88). To je zlasti pomembno ob upoštevanju čezmejne narave e-trgovanja.

2.   Strategija in načrtovanje nadzora spletnega trga

Koristno je, če organi držav članic opredelijo strategijo nadzora trga glede proizvodov, ki so ponujeni naprodaj prek spleta, da se tako uravnotežijo njihova naloga nadzora najrazličnejših vrst proizvodov na spletu in viri, ki so na voljo za izvajanje preverjanj, da se tako zagotovi učinkovita organizacija dejavnosti nadzora trga. V strategiji bi morale biti določene prednostne naloge glede njihove dejavnosti nadzora in temu namenjena ustrezna sredstva. Prav tako bi bilo treba v njej upoštevati, da lahko organi držav članic nadzor trga izvajajo proaktivno in odzivno.

Pri proaktivnem izvajanju nadzora trga organi nadzirajo nekatere kategorije proizvodov ali nekatere gospodarske subjekte na lastno pobudo in na podlagi svojih meril, povezanih s tveganji. Organi za nadzor trga bi morali nadzor prednostno usmeriti v tiste gospodarske subjekte, ki povzročajo največ škode na območju pristojnosti navedenega organa.

Kadar organi držav članic nadzor trga izvajajo odzivno, to poteka na podlagi prejetih informacij o ponujanju nevarnih in neskladnih proizvodov prek spleta. Odziven nadzor trga je mogoče izvajati z uporabo različnih virov informacij. Učinkovit način izvajanja navedenega je preverjanje, ali se nevarni proizvodi, zabeleženi v sistemu hitrega obveščanja EU o nevarnih neživilskih izdelkih, prodajajo prek spleta (89). Drugi viri informacij, ki jih je mogoče uporabiti v ta namen, zajemajo svetovni portal odpoklicanih izdelkov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (90), pritožbe potrošnikov ter informacije, prejete od drugih organov, gospodarskih subjektov in medijev.

3.   Organizacija nadzora spletnega trga

Nadzor nad proizvodi, ki se prodajajo prek spleta, zahteva nekatere posebne praktične spremembe tradicionalnega načina organizacije nadzora trga v organih držav članic v praksi.

Na podlagi izkušenj nekaterih držav članic lahko imenovanje osrednjih enot za nadzor in spremljanje nevarnih in neskladnih proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, pomaga zagotoviti učinkovito rabo virov, ki so na voljo organom za nadzor trga (91)  (92). Ko enota za spletni nadzor opredeli nevarne in neskladne proizvode ter zadevne gospodarske subjekte, lahko nato delo prevzamejo pristojni inšpektorji.

Spletni inšpektorji bi morali imeti posebna znanja ter biti ozaveščeni o spletnem okolju in preiskovanju, da lahko učinkovito zaznavajo nevarne in neskladne proizvode. V tem smislu lahko razvoj posebnih standardnih operativnih postopkov in smernic za nadzor trga v državah članicah glede proizvodov, ki se prodajajo prek spleta:

Poleg tega bi morali organi držav članic skupaj z Evropsko komisijo izvajati usposabljanja ter si medsebojno izmenjevati informacije o dobrih praksah spletnega preiskovanja.

Spletne preiskave, povezane z izvajanjem zakonodaje o varnosti proizvodov in zakonodajo o izvrševanju gospodarskih interesov potrošnikov (94), imajo mnogo skupnih značilnosti. Pogosto se nanašajo na ista spletišča ali celo na iste gospodarske subjekte. Zato je lahko učinkovito, če spletne preiskave, povezane z obema področjema, izvajajo iste osrednje enote. To je zlasti koristno, kadar je isti organ države članice odgovoren za ti dve področji, kar trenutno velja v večini držav članic. Zaradi podobnosti teh spletnih preiskav so lahko smernice, uveljavljene na enem področju varstva potrošnikov, koristne tudi na drugih področjih.

4.   Posebne značilnosti in potrebe spletnih preiskav

Ko bodo vzpostavljene ustrezne strategije, načrti in organizacija nadzora spletnega trga, bodo organi držav članic učinkoviteje izvajali spletne preiskave. Pri izvajanju spletnih preiskav je treba upoštevati nekatere posebne značilnosti.

Ena od glavnih razlik med spletnimi preiskavami in tistimi v tradicionalnih dobavnih verigah je dostop organov do fizičnih proizvodov. Pri spletnih preiskavah morajo organi preveriti informacije, ki so na voljo na spletišču, kjer je proizvod ponujen naprodaj, in če obstajajo dvomi o skladnosti, morajo proizvode vzorčiti. Pri tradicionalnih dobavnih verigah organi razmeroma preprosto dostopajo do vzorcev proizvodov iz distribucijske verige. To pa ne velja za spletne proizvode. Če je proizvod na zalogi v določeni državi članici, je vzorčenje preprosto. Če pa je proizvod na zalogi le v drugi državi članici, bi bilo treba uporabiti čezmejno sodelovanje za prejem vzorcev za preskušanje ali se dogovoriti, da se preskusi izvedejo tam, kjer so proizvodi. Organi morajo vzorce proizvodov tudi kupiti prek spleta, zato bi lahko organi držav članic za nadzor trga v ta namen izvajali prikrito nakupovanje, če bi jim anonimno pridobivanje vzorcev, kot da so običajna stranka, dalo prednost v preiskavi (95).

Druga velika razlika med preiskavami na spletu in v tradicionalnih dobavnih verigah se nanaša na izzive iskanja odgovornih gospodarskih subjektov, da se lahko od njih zahtevajo nadaljnje informacije in vzorci proizvodov ter izvajajo nadaljnje dejavnosti nadzora trga. Če informacije niso takoj na voljo, je lahko iskanje gospodarskih subjektov, ki ponujajo proizvode naprodaj prek spleta, največji izziv spletne preiskave. Zato bi morali organi za nadzor trga uporabljati razpoložljiva orodja za zahtevanje podatkov, potrebnih za opredelitev gospodarskih subjektov na podlagi zadevnih virov informacij, vključno s ponudniki spletnih storitev, registri imen domen (96), ponudniki plačilnih storitev, posredniki (npr. platformami) in ponudniki storitev odpremnih skladišč.

Organi za nadzor trga morajo pri iskanju podatkov o posameznem gospodarskem subjektu upoštevati pravila o varstvu osebnih podatkov (glej Direktivo o varstvu podatkov (97) in od 25. maja 2018 Splošno uredbo o varstvu podatkov (98) in Direktivo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah (99)). Nacionalni organi morajo upoštevati pravila, ki se uporabljajo, zato se priporoča, da njihovi pristojni nacionalni organi za nadzor nad varstvom podatkov preverijo take postopke (100).

Nazadnje, organi držav članic bodo med spletno preiskavo morda morali zbrati ustrezna dokazila o nevarnih in neskladnih proizvodih. Metode zbiranja dokazov bi morale upoštevati, da je mogoče informacije na spletu takoj spremeniti in jih odstraniti s spleta. Različna tehnična orodja, ki so na voljo, lahko zagotovijo, da se dokazi, povezani s spletnimi preiskavami, ustrezno zabeležijo, shranijo in uporabijo v vseh postopkih, ki bodo morda sledili.

5.   Korektivni ukrepi, povezani s proizvodi, ki se prodajajo prek spleta

Organi držav članic morajo sprejeti korektivne ukrepe zoper nevarne in neskladne proizvode, ki se prodajajo prek spleta. V čezmejnih primerih bo to morda zahtevalo sodelovanje drugih organov in ne samo organov zadevne države članice.

5.1    Korektivni ukrepi, ki so odvisni od lokacije gospodarskega subjekta

Pristojnosti nacionalnih organov za nadzor trga glede izvrševanja so omejene na njihovo območje pristojnosti. Zato se možnosti in učinkovitost korektivnih ukrepov, ki jih sprejmejo nacionalni organi, razlikujejo glede na lokacijo gospodarskega subjekta. V tem oddelku je opisano, katere ukrepe lahko organi držav članic sprejmejo glede na lokacijo opredeljenega gospodarskega subjekta, ki dobavlja nevarne in neskladne proizvode, in kako lahko organi sodelujejo.

5.1.1   Če je gospodarski subjekt na območju pristojnosti organa

Če je gospodarski subjekt na območju pristojnosti organa, lahko organ sprejme ukrepe na podlagi svojih pristojnosti. Po opredelitvi gospodarskega subjekta lahko organ od njega zahteva kakršno koli dokumentacijo, ki dokazuje skladnost (npr. izjava EU o skladnosti, zadevna tehnična dokumentacija, poročila o preskusih itd.), in po potrebi sprejme korektivne ukrepe (101).

5.1.2   Če je gospodarski subjekt v EU, vendar zunaj območja pristojnosti organa

Če iz spletnega nadzora izhaja, da spletni prodajalec, ki je v EU, vendar zunaj območja pristojnosti preiskovalnega organa, ponuja naprodaj nevarne in neskladne proizvode, bi morali nacionalni organi najprej stopiti v stik neposredno z zadevnim gospodarskim subjektom, da dobijo informacije, potrebne za preiskavo, ali zahtevajo korektivne ukrepe na podlagi ugotovitve neskladnosti (102).

Če gospodarski subjekt ne sodeluje, se priporoča, da nacionalni organ uporabi čezmejno sodelovanje na naslednji način (103):

Komisija to sodelovanje olajšuje z zagotavljanjem seznama stikov zadevnih organov držav članic za primere, ko je potrebno čezmejno sodelovanje (109).

5.1.3   Če je gospodarski subjekt zunaj EU

Če je gospodarski subjekt zunaj EU, imajo organi držav članic nekatere možnosti izvrševanja ukrepov zoper njih. Te gospodarske subjekte bi bilo treba seznaniti, da morajo biti proizvodi, ki so prek spleta ponujeni naprodaj strankam v EU, skladni z zahtevami EU. Obvestiti bi jih bilo treba tudi o njihovih obveznostih in od njih zahtevati odpravo vseh primerov neskladnosti. Države članice lahko, če je to potrebno, blokirajo spletne strani, ki ponujajo nevarne ali neskladne proizvode. Člen 8(1)(d) in (e) direktive o splošni varnosti proizvodov državam članicam omogoča sprejetje posebnih ukrepov v ta namen. Podobno lahko organi za nadzor trga na podlagi člena 16(2) Uredbe (ES) št. 765/2008 sprejmejo potrebne ukrepe za umik, prepoved ali omejitev dostopnosti proizvodov na trgu.

Sodelovanje z organi z drugih območij pristojnosti lahko zagotovi orodja za obravnavo takih primerov. Države članice so zato spodbujene k sodelovanju s pristojnimi organi v tretjih državah. Spodbujene so tudi k obveščanju Komisije o takih dejavnostih sodelovanja. To je pomembno zlasti za vprašanja, ki morda zahtevajo usklajen pristop na ravni EU, da se olajša sodelovanje pri preiskavah, povezanih z varnostjo in skladnostjo proizvodov, ki so prek spleta ponujeni naprodaj potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU. Države članice bi morale v obvestilih o nevarnih proizvodih, ki se pošiljajo prek sistema hitrega obveščanja, navesti, ali je bil proizvod prodan prek spleta iz tretje države in prek katere spletne trgovine ali spletne platforme.

Poseben okvir mednarodnega sodelovanja glede varnosti proizvodov že obstaja v obliki sistema RAPEX-Kitajska, ki je bil vzpostavljen med službami Evropske komisije in kitajsko Splošno upravo za nadzor nad kakovostjo, inšpekcijo in karanteno (AQSIQ) (110).

Kadar proizvodi, ki so prek spleta ponujeni naprodaj, v EU vstopijo iz tretjih držav, bi si bilo treba prizadevati tudi za sodelovanje med organi za nadzor trga in carinskimi organi z namenom nadzora in ustavitve pošiljk proizvodov na meji (111)  (112). To je ključnega pomena, kadar pošiljka prispe neposredno iz tretje države do stranke v EU in kadar v EU ni nobenega gospodarskega subjekta.

5.2    Posebni korektivni ukrepi v zvezi s proizvodi, ki se prodajajo prek spleta

Pri ponujanju proizvodov naprodaj prek spleta lahko nacionalno pravo v nekaterih primerih organom za nadzor trga omogoča, da zahtevajo posebne korektivne ukrepe od spletnih posrednih ponudnikov storitev (npr. ponudnikov storitev gostovanja, kot so spletne platforme) za odstranitev informacij, ki se nanašajo na neskladne proizvode in proizvode, ki niso varni, ali onemogočanje dostopa do njih na svojem spletišču. To zajema tudi primere, ko so prodajalci zunaj EU. To se imenuje postopek za obveščanje in ukrepanje (113).

Čeprav Direktiva o elektronskem poslovanju tega postopka kot takega ne določa, pa se lahko šteje, da je podlaga zanj, kar zadeva pogoje za oprostitev odgovornosti, kot je določena v členu 14(1) navedene direktive glede vedenja ali zavedanja in poznejše odstranitve informacij ali onemogočanja dostopa do njih. Organi za nadzor trga bi morali imeti pooblastila in vire, da lahko neposredno uporabijo te postopke za obveščanje in ukrepanje ali vzpostavijo sodelovanje s svojimi nacionalnimi organi, pristojnimi za izvajanje Direktive o elektronskem poslovanju (114).

Če se želi posrednik sklicevati na oprostitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive o elektronskem poslovanju, mora po tem, ko je na primer obveščen o neskladnem proizvodu ali proizvodu, ki ni varen, hitro ukrepati in odstraniti nezakonite informacije ali onemogočiti dostop do njih (115). Zato bi morali organi, ki predložijo obvestilo, zagotoviti dovolj informacij, da lahko posredni ponudnik storitve razumno opredeli zadevne nezakonite informacije.

Poleg tega velja, da čeprav člen 15(1) Direktive o elektronskem poslovanju prepoveduje nalaganje splošne obveznosti nadzora ali dejavnega iskanja dejstev, pa navedeni člen določa, da lahko države članice posrednikom naložijo obveznosti, naj takoj obvestijo pristojne organe o domnevno nezakonitih dejavnostih ali informacijah, ki jih opravljajo ali zagotavljajo prejemniki njihovih storitev. Od posrednikov se lahko tudi zahteva, da pristojnim organom na njihovo zahtevo posredujejo informacije, ki omogočajo identifikacijo prejemnikov njihovih storitev, s katerimi so sklenili dogovore o skladiščenju.

Organom držav članic se priporoča, da vzpostavijo tesne stike s ključnimi posredniki, ki opravljajo storitve gostovanja glede proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, s čimer se posrednikom pomaga pri učinkovitem odzivanju in odstranitvi informacij o ponudbi prodaje proizvodov, ki niso varni ali skladni, s svojega spletišča, in tako omogoči hitro ukrepanje.

Nekateri organi za nadzor trga v EU lahko poleg morebitnih postopkov za obveščanje in ukrepanje, ki jih določa nacionalno pravo, tudi blokirajo in odstranijo nekatera spletišča, in sicer na podlagi svojih zadevnih nacionalnih pravnih okvirov.

Nazadnje, glede posebnih značilnosti upravljanja varnosti proizvodov pri e-trgovanju je treba opozoriti, da je pri spletnih nakupih preprosto opredeliti potrošnike in druge končne uporabnike, saj so njihovi kontaktni podatki na voljo pri nakupovanju prek spleta. To pomeni, da lahko gospodarski subjekti učinkoviteje dosežejo stranke, če so potrebni korektivni ukrepi, kot je na primer odpoklic izdelka (116).

DEL C: OZAVEŠČANJE POTROŠNIKOV IN PODJETIJ O VARNOSTI IN SKLADNOSTI PROIZVODOV, KI SE PRODAJAJO PREK SPLETA

Ta del vsebuje najboljše prakse organov držav članic glede ozaveščanja potrošnikov in podjetij o izzivih, ki jih prinašajo nevarni in neskladni proizvodi, ki se prodajajo prek spleta.

1.   Ozaveščanje potrošnikov

En način za preprečevanje izpostavljenosti potrošnikov zdravstvenim, varnostnim in drugim tveganjem zaradi proizvodov, kupljenih prek spleta, je njihovo ozaveščanje o izzivih, povezanih s spletnim nakupovanjem, in omogočanje, da sprejemajo informirane odločitve.

Organom se priporoča, da izboljšajo varstvo potrošnikov tako, da svoje dejavnosti nadzora in izvrševanja dopolnijo s komunikacijskimi dejavnostmi, naslovljenimi na potrošnike.

Organi lahko svoj nabor orodij za komuniciranje in obveščanje potrošnikov razvijejo na podlagi predpostavke, da potrošniki na splošno pričakujejo, da so proizvodi, ki jih kupijo prek spleta, varni in skladni z zadevnimi pravili. Potrošniki se ne zavedajo nujno možnih tveganj, povezanih s spletnim nakupovanjem (117).

V tem poglavju gre za poskus obravnave dveh vidikov, ki se nanašata na ozaveščanje potrošnikov: kaj je koristno, da potrošniki vedo, in kako lahko organi držav članic obveščajo potrošnike. Ti predlogi se lahko uporabijo v morebitnih informacijskih kampanjah za potrošnike.

1.1    Kaj je koristno, da potrošniki vedo?

Organi držav članic lahko z vidika varnosti in skladnosti proizvoda ukrepajo in tako zagotovijo, da so potrošniki vsaj seznanjeni z naslednjimi bistvenimi vidiki v zvezi s spletno prodajo potrošniških izdelkov:

Za kategorije proizvodov, pri katerih je več možnosti za resno tveganje, nesreče in poškodbe, bi lahko bile zagotovljene tudi nadaljnje podrobne informacije glede posameznih sektorjev (122).

1.2    Kako naj države članice potrošnike obveščajo o vidikih varnosti proizvodov, ki jih je treba upoštevati pri nakupovanju prek spleta?

V tem oddelku so opisana posebna orodja za obveščanje potrošnikov in najboljše prakse, ki jih več držav članic že uporablja za seznanjanje potrošnikov z varnostjo proizvodov na spletu.

1.2.1   Spletišča organov

Spletišča organov lahko zagotovijo strnjene in posodobljene informacije o zakonodaji glede varnosti proizvodov in pravicah potrošnikov ter pravicah in obveznostih gospodarskih subjektov. Navedena spletišča bi lahko omogočala jasen prostor, kjer bi potrošniki lahko vlagali pritožbe glede varnosti in/ali neskladnosti v zvezi s proizvodi, ki se prodajajo prek spleta.

1.2.2   Uporaba medijev in kampanj ozaveščanja

Organi bi lahko uporabili medije in splet za zagotavljanje ključnih sporočil potrošnikom. Mediji, uporabljeni za sporočanje širokemu krogu ciljnega občinstva, bi lahko zajemali uveljavljene televizijske programe, specializirana spletišča in tiskane medije, vključno z revijami za potrošnike.

Kadar težave v zvezi z varnostjo proizvodov postanejo novica dneva, mediji zelo pogosto prosijo organe za komentar ali intervju. To bi lahko bila priložnost za organe, da poudarijo ključna sporočila potrošnikom o kupovanju proizvodov prek spleta (123).

Organom se tudi priporoča, naj pripravijo kampanje ozaveščanja, vključno z družbenimi mediji, ki se osredotočajo na varnost in skladnost proizvodov, ki se prodajajo prek spleta. Organi bi lahko vključili informacije o vidikih, ki bi jih bilo treba upoštevati pri varnem spletnem nakupovanju.

1.2.3   Sistemi pritožb potrošnikov

Sistemi pritožb potrošnikov so pomembni za organe za nadzor trga, saj izpostavljajo nevarne in neskladne proizvode ter pomisleke in potrebe potrošnikov (124). Pritožbe so dober vir informacij za načrtovanje nadzora in dejavnosti seznanjanja potrošnikov. Nacionalni organi bi lahko potrošnikom zagotovili jasne informacije o tem, (a) kdaj se pritožiti, (b) kako se pritožiti in (c) kateri organ je pristojen za obravnavo pritožbe.

Države članice bi lahko zagotovile, da so sistemi za pritožbe potrošnikov glede nevarnih ali neskladnih proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, na voljo na spletu, ob upoštevanju Priporočila Komisije o uporabi usklajene metodologije za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov v EU ter poročanje o njih (125).

2.   Ozaveščanje podjetij

Čeprav so gospodarski subjekti odgovorni za upoštevanje pravil EU, pa ozaveščanje podjetij o zahtevah, ki jih morajo izpolniti, pomaga zagotoviti, da potrošniki prejmejo varne in skladne proizvode. Dostopnost informacij o pravilih, ki se uporabljajo, običajno prispeva k varnejšim proizvodom na trgu, saj vpliva na upoštevanje skladnosti s strani gospodarskih subjektov in jo izboljšuje. Skladen profil gospodarskim subjektom zagotavlja veliko prednosti, saj prispeva k učinkoviti uporabi njihovih virov, prihranku pri stroških v zvezi s korektivnimi ukrepi in preprečevanju izgube ugleda.

Ozaveščanje podjetij se običajno začne z omogočanjem preprostega dostopa do osnovnih informacij o zahtevah, ki se uporabljajo, in o tem, kako jih izpolniti. Zaradi učinkovitosti je mogoče informacije zagotoviti glede na posamezne sektorje ali proizvode. V tem smislu je mogoče klasične informacijske kampanje ter seminarje glede varnosti in skladnosti itd. prilagoditi spletnemu okolju (126).

Drug način doseganja podjetij je uporaba posebnih smernic, naslovljenih nanje. Take smernice bi lahko poudarile vse koristne informacije o tem, kako prek spleta prodajati varno in skladno blago v posameznem sektorju, katere zahteve je treba izpolniti in kakšno odgovornost nosi spletni ponudnik. Poudarijo se lahko tudi kazni in sankcije za spletne ponudnike, če kršijo zakonodajo, ki se uporablja (127).

Ker pa potrošniški izdelki, ki so na voljo na trgu EU, prihajajo tudi iz držav zunaj EU, je pomembno, da se dosežejo tudi podjetja, ki delujejo iz tujine, na primer spletne trgovine zunaj EU. Eden od ukrepov bi lahko bil zagotoviti, da so informacije, ki so pripravljene za podjetja EU, dostopne in sporočene tudi tistim podjetjem zunaj EU, na primer na sejmih, ter zadevnim gospodarskim zbornicam, središčem za pospeševanje trgovine in informacijskim središčem ter lokalnim organom, ki lahko obveščajo gospodarske subjekte v tretjih državah.

Sodelovanje s spletnimi platformami je lahko koristno pri širjenju/sporočanju ustreznih informacij podjetjem, ki na svojih platformah ponujajo potrošniške izdelke potrošnikom EU.

Poleg tega bi bilo najustrezneje, če bi se lahko v ključnih partnerskih državah v sodelovanju z lokalnimi organi pripravili seminarji, usklajeni ali organizirani na ravni EU, da bi se tako bolje zagotovilo, da informacije dosežejo prava podjetja. Posebno usposabljanje uvoznikov bi se lahko prav tako izkazalo za uporabno.

(1)  V leta 2011 opravljeni študiji potrošniškega trga, ki jo je opravila družba Civic Consulting, o delovanju e-trgovanja, spletnega trženja in tehnik prodaje v zvezi z maloprodajnim blagom je bilo ocenjeno, da bi enotni trg e-trgovanja v EU s 15-odstotnim deležem e-trgovanja potrošnikom zagotovil ugodnosti (zaradi nižjih spletnih cen in večje izbire za potrošnika) v višini 204,5 milijarde EUR na leto.

(2)  Po podatkih iz leta 2015 je 65 % tistih, ki uporabljajo splet v zasebne namene, v zadnjem letu tudi kupilo spletno blago ali storitve. Vir: Eurostat.

(3)  Glej Obvestilo Komisije – „Modri vodnik“ za izvajanje predpisov EU o proizvodih 2016 (UL C 272, 26.7.2016).

(4)  Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4).

(5)  Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

(6)  UL L 1, 3.1.1994, str. 3.

(7)  Na podlagi člena 2(a) direktive o splošni varnosti proizvodov je proizvod opredeljen kot „vsak proizvod – vključno v okviru zagotavljanja storitev – ki je namenjen potrošnikom ali ga bodo v razumno predvidljivih razmerah potrošniki verjetno uporabljali, četudi jim ni namenjen, in je dobavljen ali dostopen proti plačilu ali brezplačno v okviru poslovne dejavnosti ne glede na to, ali je nov, rabljen ali obnovljen“. Na podlagi člena 15(4) Uredbe (ES) št. 765/2008 pomeni „proizvod“ vse snovi, pripravke ali proizvode, pridelane v proizvodnem procesu, razen hrane, krme, živih rastlin in živali, proizvodov človeškega izvora ter rastlinskih in živalskih proizvodov, ki so neposredno povezani z njihovo prihodnjo reprodukcijo.

(8)  Člen 1(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(9)  Priloga I Obvestila Komisije C(2016) 1958 final z dne 5. aprila 2016„Modri vodnik“ za izvajanje predpisov EU o proizvodih 2016, ki je na voljo na povezavi: http://ec.europa.eu/growth/tools-databases/newsroom/cf/itemdetail.cfm?item_id=7326&lang=sl&title=%E2%80 %98Blue-Guide%E2 %80 %99-on-the-implementation-of-EU-product-rules, vsebuje seznam harmonizacijske zakonodaje Unije o proizvodih, ki pa ni izčrpen.

(10)  Uvodna izjava 5 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(11)  Glej na primer Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 518/2014 z dne 5. marca 2014 v zvezi z označevanjem izdelkov, povezanih z energijo, na internetu.

(12)  Pregled harmonizacijske zakonodaje, ki določa zahteve glede energetsko učinkovitih proizvodov, je na voljo na: https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-efficiency/energy-efficient-products.

(13)  Spletni ponudniki so proizvajalci, uvozniki ali distributerji, ki poslujejo na spletu, kot so opredeljeni v direktivi o splošni varnosti proizvodov oziroma Uredbi (ES) št. 765/2008.

(14)  Člen 2(a) direktive o splošni varnosti proizvodov in člen 2(1) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(15)  Kljub temu je treba oceno, ali je proizvod, ki je predmet prodaje med potrošniki, dobavljen v okviru gospodarske dejavnosti ali ne, opraviti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh ustreznih meril, kot so rednost dobav, namen dobavitelja itd.

(16)  Uvodna izjava 7 direktive o splošni varnosti proizvodov.

(17)  Člen 2 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(18)  Uvoznik je na primer gospodarski subjekt, ki daje proizvode na trg, distributer pa gospodarski subjekt, ki omogoča njihovo dostopnost na trgu, glej člen 2(5) in (6) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(19)  Obvestilo Komisije C(2016) 1958 final.

(20)  Na primer členi 1(1), 2(a), 3(1) ter 5(2) in (3). Poleg tega direktiva o splošni varnosti proizvodov v tem smislu navaja tudi „dobavo“ (npr. člen 2(a), tretji pododstavek člena 5(1), člen 5(2) in uvodna izjava 6).

(21)  Opredelitev iz Uredbe (ES) št. 765/2008 ni mogoče smiselno prenesti za namene direktive o splošni varnosti proizvodov.

(22)  Na primer, opredelitev pojma „proizvajalec“ zajema „osebe v dobavni verigi, če lahko njihovo delovanje vpliva na varnostne lastnosti proizvoda“, medtem ko „distributer“ pomeni „vsako osebo v dobavni verigi, katere delovanje ne vpliva na varnostne lastnosti proizvoda“.

(23)  Člen 2(a) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(24)  Glej zlasti člen 3(1) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(25)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

(26)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

(27)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 ali direktive o splošni varnosti proizvodov.

(28)  V smislu direktive o splošni varnosti proizvodov.

(29)  V uvodni izjavi 7 direktive o splošni varnosti proizvodov je pojasnjeno, da naj bi se Direktiva uporabljala za proizvode ne glede na tehniko prodaje, vključno s prodajo na daljavo in elektronsko prodajo.

(30)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

(31)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008.

(32)  V smislu Uredbe (ES) št. 765/2008 ali direktive o splošni varnosti proizvodov.

(33)  V smislu direktive o splošni varnosti proizvodov.

(34)  Glej tudi sodbi Sodišča Evropske unije z dne 12. julija 2011 v zadevi C-324/09, L’Oréal proti eBay, točka 65, in z dne 7. decembra 2010 v združenih zadevah C-585/08 in C-144/09, Peter Pammer proti Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG, C-585/08, in Hotel Alpenhof GesmbH proti Oliver Heller, C-144/09.

(35)  Glede ponudnikov storitev odpremnih skladišč glej oddelek 3.2 tega obvestila.

(36)  Člen 8(1)(d) direktive o splošni varnosti proizvodov na primer določa, da se lahko ukrepi sprejmejo za vsak proizvod, ki je lahko nevaren, za obdobje, potrebno za različne ocene varnosti, preglede in kontrole, z začasno prepovedjo njegovega dobavljanja, ponujanja ali razstavljanja; glej tudi člena 16(2) in 15(4) v povezavi s členom 2(17) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(37)  V nekaterih primerih mora odločitev o skladnosti in varnosti sprejeti organ za nadzor trga, v drugih primerih pa so carinski organi in organi za nadzor trga ista organizacija. To je odvisno od tega, kako so nacionalni organi za nadzor trga organizirani na nacionalni ravni.

(38)  Člen 27(1) in (3) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(39)  V uvodni izjavi 7 direktive o splošni varnosti proizvodov je pojasnjeno, da naj bi se Direktiva uporabljala za proizvode ne glede na tehniko prodaje, vključno s prodajo na daljavo in elektronsko prodajo.

(40)  Člena 3 in 5 direktive o splošni varnosti proizvodov.

(41)  Člen 8 direktive o splošni varnosti proizvodov.

(42)  Uredba (ES) št. 765/2008 vsebuje opredelitve gospodarskih subjektov (proizvajalec, pooblaščeni zastopnik, uvoznik in distributer) ter njihove odgovornosti. Poleg tega Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov (UL L 218, 13.8.2008, str. 82) vsebuje vzorčne določbe, ki se vnesejo v zakonodajo o proizvodih; več kot deset direktiv novega pristopa že vsebuje te standardne določbe, na primer direktive o varnosti igrač, o nizki napetosti, o eksplozivih za civilno uporabo itd. (http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32008D0768&from=SL). Smernice se uporabljajo brez poseganja v bolj specifične opredelitve gospodarskih subjektov in povezane zahteve, določene v zakonodaji, ki se uporablja za posamezni sektor.

(43)  Pri tem nosi uvoznik višjo stopnjo odgovornosti kot distributer.

(44)  To pojasnilo se ne nanaša na vprašanje odgovornosti posrednika, izraz „spletni ponudnik“, uporabljen v tem smislu, pa morda ne zajema takih posrednikov.

(45)  Člen 2(3) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(46)  Člen 2(e)(i) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(47)  Člen 2(e)(iii) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(48)  Člen 2(b) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(49)  Člen 2(4) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(50)  Člen 2(e) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(51)  Člen 2(5) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(52)  Na to bi lahko kazali ime, registrirana blagovna znamka in kontaktni naslov na proizvodu in/ali spremnih dokumentih.

(53)  Člen 2(e) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(54)  Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (direktiva o poštnih storitvah) (UL L 15, 21.1.1998, str. 14). Glej tudi oddelek 3.3.3 tega obvestila o izvajalcih poštnih storitev.

(55)  Člen 2(f) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(56)  Direktiva o poštnih storitvah; glej tudi oddelek 3.3.3 tega obvestila o izvajalcih poštnih storitev.

(57)  Glej Obvestilo Komisije C(2016) 1958 „Modri vodnik“, oddelek 3.4 o distributerjih in sektorsko zakonodajo, usklajeno z vzorčnim členom R5 „Obveznosti distributerjev“ in členom R7 „Identifikacija gospodarskih subjektov“ Sklepa št. 768/2008/ES. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32008D0768&from=SL.

(58)  Člen 5(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(59)  Glej tudi Obvestilo Komisije C(2016) 1958 „Modri vodnik“, oddelek 3.4. „Potrebna skrbnost“ se nanaša na raven presoje, skrbnosti, preudarnosti, odločnosti in delovanja v posameznih okoliščinah. Distributer lahko torej obveznost potrebne skrbnosti izvaja različno, odvisno od okoliščin, kar lahko na primer zajema tudi nadzorni sistem na podlagi tveganja.

(60)  Glej sprotno opombo 57.

(61)  Glej sprotno opombo 57. Poleg tega je v vzorčnem členu R31 Sklepa št. 768/2008/ES določeno, da gospodarski subjekt zagotovi izvajanje vseh primernih korektivnih ukrepov glede proizvoda, ki ga je dal na trg po vsej EU. Gospodarski subjekti sodelujejo z organi za nadzor trga, kot je potrebno.

(62)  Člen 5(2) in (3) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(63)  Člen 5(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(64)  Glej sprotno opombo 13.

(65)  Člen 8(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(66)  Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1). Člen 4(15) carinskega zakonika Unije opredeljuje deklaranta kot osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali osebo, v imenu katere je taka deklaracija vložena.

(67)  Obstajajo podjetja, ki izvajajo spletne posredniške storitve in storitve odpremnih skladišč. Njihove zadevne obveznosti je treba presojati glede na vlogo, ki jo imajo v posameznem primeru.

(68)  Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(69)  Glej člen 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta, ki določa postopek zagotavljanja informacij na področju tehničnih predpisov in postopek zagotavljanja pravil glede storitev informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1); ta opredelitev zajema katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitve.

(70)  Glej člen 1(3) Direktive o elektronskem poslovanju. Direktive, kot sta Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov (UL L 304, 22.11.2011, str. 4) in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22), se uporabljajo za kateri koli gospodarski subjekt, ki ga je mogoče šteti za trgovca in se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo za potrošnike, tudi v okviru elektronskega trgovanja. V skladu s smernicami Komisije o uporabi Direktive 2005/29/ES glede gospodarskih subjektov tretjih oseb, ki delujejo prek platforme, bi morala sama platforma sprejeti ustrezne ukrepe, da trgovcem tretjim osebam omogoči skladnost s pravom EU na področju varstva potrošnikov in trženja, v povezavi z zakonodajo EU o proizvodih in/ali pravnimi zahtevami glede varnosti proizvodov (vključno z navedbo oznak CE, kakršnih koli zahtevanih opozoril, informacij in oznak na svojem spletišču v skladu z zakonodajo, ki se uporablja). Zakonodaja, ki se uporablja za posamezni sektor, lahko vsebuje tudi zahteve glede označevanja pri spletni prodaji, kot na primer glede izdelkov, povezanih z energijo, ki se prodajajo prek spleta (Delegirana uredba Komisije (EU) št. 518/2014). Smernice Komisije glede uporabe Direktive 2005/29/ES z dne 25. maja 2016, SWD(2016) 163 final, so na voljo na: http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/files/ucp_guidance_en.pdf, glej zlasti strani 75 in 76.

(71)  Druge dejavnosti, ki jih Direktiva o elektronskem poslovanju prav tako opisuje, so: (1) „dejavnosti izključnega prenosa“, kot je prenos podatkov (ki jih zagotovi prejemnik storitve) ali zagotovitev dostopa do komunikacijskega omrežja (npr. spletni ponudniki), in (2) „dejavnosti shranjevanja v predpomnilniku“, kot je zagotovitev učinkovitejšega posredovanja podatkov, na primer podvajanje podatkovne zbirke, s katero se kopira vsebina prvotnega strežnika za zagotovitev popolne pokritosti.

(72)  Nekateri gospodarski subjekti izvajajo različne vrste dejavnosti. Zagotavljajo lahko storitve gostovanja, vendar lahko trgujejo tudi v svojem imenu in zagotavljajo druge storitve, povezane z e-trgovanjem. Pristojni organi morajo vedno v vsakem posameznem primeru opredeliti, kako obravnavati gospodarski subjekt ali spletišče.

(73)  Člen 14 Direktive o elektronskem poslovanju.

(74)  Če se taka ponudba šteje za nezakonito.

(75)  Sodišče Evropske unije je v zadevi L’Oréal proti eBay, C-324/09, pojasnilo, da je ustrezno vprašanje v zvezi s pogoji za upravičenost do oprostitve odgovornosti to, ali je bila družba eBay seznanjena z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je bilo očitno, da gre za nezakonito dejavnost (točke 120–123).

(76)  Člen 14(3) in uvodna izjava 46 Direktive o elektronskem poslovanju.

(77)  Člen 14(3) in uvodna izjava 47 Direktive o elektronskem poslovanju.

(78)  Člen 15 Direktive o elektronskem poslovanju.

(79)  Glej na primer zadevi C-70/10, SABAM proti Scarlet, in C-360/10, SABAM proti Netlog, v katerih je Sodišče navedlo, da je treba Direktivo o elektronskem poslovanju, Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (direktiva o avtorskih pravicah) (UL L 167, 22.6.2001, str. 10) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (direktiva o uveljavljanju pravic) (UL L 157, 30.4.2004, str. 45), razlagane ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz varstva temeljnih pravic, ki se uporabijo, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče ponudniku storitev gostovanja odredi vzpostavitev sistema filtriranja informacij, ki so jih uporabniki teh storitev shranili v njegovih strežnikih, ki se uporabi brez razlikovanja za vse njegove uporabnike, preventivno, na njegove izključne stroške in časovno neomejeno ter s katerim je mogoče identificirati elektronske datoteke, ki vsebujejo glasbena, kinematografska ali avdiovizualna dela, o katerih tožeča stranka trdi, da ima v zvezi z njimi pravice intelektualne lastnine, zato da bi se onemogočilo dajanje navedenih del na voljo javnosti, kar pomeni kršitev avtorske pravice.

(80)  Glej člen 8(4) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(81)  Člen 8(2) ter pododstavka 2 in 3 člena 18(1) direktive o splošni varnosti proizvodov. Členi 18(4), 19(1), 20(2) in 21 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(82)  Člena 9 in 2(19) direktive o poštnih storitvah.

(83)  Glej carinski zakonik Unije, člene 46, 188 in 189.

(84)  Opisi nekaterih praks organov so na voljo v dokumentu „Study on Good Practice in Market Surveillance Activities related to Non-Food Consumer Products sold Online“ (Študija dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta) in njegovi prilogi: http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(85)  Na podlagi člena 18(4) Uredbe (ES) št. 765/2008 in člena 8(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(86)  Člen 8(2) direktive o splošni varnosti proizvodov.

(87)  Členi 18(4), 19(1), 20(2) in 21 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(88)  Člen 24 Uredbe (ES) št. 765/2008 od organov zahteva zagotavljanje pomoči na zahtevo ter izmenjavo informacij in dokumentacije. Glej tudi dokument 2015-IMP-MSG-02rev03, ki ga je potrdila strokovna skupina za notranji trg proizvodov – „Market Surveillance and Conformity Assessment Policy“ (Politika nadzora trga in ugotavljanja skladnosti) http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/17108/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(89)  http://ec.europa.eu/consumers/consumers_safety/safety_products/rapex/index_en.htm

(90)  http://globalrecalls.oecd.org/

(91)  Praksa držav članic: primera 5 in 6 iz dokumenta „Study on Good Practice in Market Surveillance Activities related to Non-Food Consumer Products sold Online“ (Študija dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta) – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(92)  Take enote bi lahko na primer racionalizirale nadzor trga s hkratnim preverjanjem zahtev iz različnih zakonodajnih aktov (npr. varnost proizvoda, zahteve glede energijskega označevanja).

(93)  Praksa držav članic: primera 3 in 4 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(94)  http://ec.europa.eu/consumers/consumer_rights/index_en.htm

(95)  Praksa držav članic: primer 11 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(96)  Seznam registrov imen domen je na voljo na spletnem naslovu: http://www.iana.org/domains/root/db.

(97)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Direktiva o varstvu podatkov) (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

(98)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(99)  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).

(100)  Opozoriti je treba, da cilj tega dokumenta ni izčrpna obravnava vseh upoštevnih zahtev glede varstva podatkov na podlagi prava EU.

(101)  Člena 19(1) in 21 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(102)  Člen 19(2) Uredbe (ES) št. 765/2008 določa, da organi za nadzor trga sodelujejo z gospodarskimi subjekti pri ukrepih za zmanjšanje tveganj, ki jih povzročajo proizvodi, ki so jih ti gospodarski subjekti dali na voljo. Sektorska zakonodaja, usklajena z vzorčnimi členi R2(8), R4(7) in R5(4) Sklepa št. 768/2008/ES, vsebuje splošno obveznost zadevnih gospodarskih subjektov za sprejetje korektivnih ukrepov, da se zagotovi skladnost proizvodov, kadar menijo ali sumijo, da proizvod ni skladen s harmonizacijsko zakonodajo Unije, ki se uporablja. Poleg tega mora gospodarski subjekt v skladu s sektorsko zakonodajo, usklajeno z vzorčnim členom R31 Sklepa št. 768/2008/ES, zagotoviti sprejetje vseh ustreznih korektivnih ukrepov glede vseh zadevnih proizvodov, ki jih je dal na voljo na trgu po vsej EU.

(103)  http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/17108/attachments/1/translations/en/renditions/native

(104)  Pravna podlaga za to vrsto vzajemne pomoči je določena v členu 24(2) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(105)  Člen 19(3) Uredbe (ES) št. 765/2008; sektorska zakonodaja, ki je usklajena z vzorčnim členom R31(4) Sklepa št. 768/2008/ES.

(106)  To ne posega v možnost sprejetja vzporednih ukrepov glede distributerjev s sedežem v državi organa, da se omogoči obravnava podjetij, ki so fizično na ozemlju organa.

(107)  https://webgate.ec.europa.eu/icsms/?locale=sl

(108)  V skladu s členom 12 direktive o splošni varnosti proizvodov in členom 22 Uredbe (ES) št. 765/2008 ter v skladu z zaščitnim postopkom Unije v sektorski zakonodaji ali določbah, ki so usklajene z vzorčnim členom R31(6) in (8) Sklepa št. 768/2008/ES.

(109)  http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/12802/attachments/1/translations/en/renditions/native,

http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/12803/attachments/1/translations/en/renditions/native,

http://ec.europa.eu/consumers/consumers_safety/safety_products/rapex/index_en.htm.

(110)  Sistem RAPEX-Kitajska omogoča reden in hiter prenos podatkov med EU in kitajsko upravo za varnost proizvodov glede nevarnih neživilskih potrošniških izdelkov. Komisija kitajskim organom zagotavlja informacije o nevarnih potrošniških izdelkih, ki izvirajo s Kitajske in glede katerih so države članice objavile obvestilo v sistemu hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih izdelkih (RAPEX). Kitajski organi ta obvestila preverijo in, kadar je mogoče, sprejmejo ukrepe zoper navedene proizvode, ki lahko preprečijo ali omejijo nadaljnji izvoz navedenih proizvodov v EU.

(111)  Člen 27 Uredbe (ES) št. 765/2008.

(112)  Nadaljnje informacije o sodelovanju s carinskimi organi so na voljo v Obvestilu Komisije C(2016) 1958 final „Modri vodnik“ za izvajanje predpisov EU o proizvodih 2016 in v Smernicah za uvozni nadzor na področju varnosti in skladnosti proizvodov, ki je na voljo na: http://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/resources/documents/common/publications/info_docs/customs/product_safety/guidelines_sl.pdf.

(113)  Glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Spletne platforme in enotni digitalni trg: priložnosti in izzivi za Evropo z dne 25. maja 2016, COM(2016) 288, ki je na voljo na http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52016DC0288&from=EN.

(114)  Nadaljnje informacije o teh obveznostih so določene v delovnem dokumentu služb Komisije „Online services, including e-commerce, in the Single Market“ (Spletne storitve, vključno z e-trgovanjem, na enotnem trgu), str. 30, http://ec.europa.eu/internal_market/e-commerce/docs/communication2012/SEC2011_1641_en.pdf.

(115)  „[S]eznanitev z domnevno nezakonitimi dejavnostmi in podatki [se utegne] izkazati za premalo natančno in utemeljeno, [vendar] pa je ta praviloma še vedno dejavnik, ki ga mora nacionalno sodišče glede na podatke, ki so tako sporočeni upravljavcu, upoštevati pri presoji resničnosti njegovega vedenja o dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih bi moral skrben gospodarski subjekt ugotoviti obstoj nezakonitosti“, zadeva C-324/09, L’Oréal SA in drugi proti eBay International AG in drugi, točka 122.

(116)  Upoštevati je treba zahteve glede varstva podatkov.

(117)  Glej na primer: Mnenja potrošnikov glede varnosti proizvodov pri spletnem nakupovanju, NVWA 2016, poročilo v OECD (2016) „Online Product Safety: Trends and Challenges“ (Varnost proizvodov na spletu: trendi in izzivi), OECD Digital Economy Papers, št. 261, OECD Publishing, Pariz. DOI: http://dx.doi.org/10.1787/5jlnb5q93jlt-en.

(118)  V zvezi s tem glej tudi Smernice Komisije o izvajanju/uporabi Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah z dne 25. maja 2016 (SWD(2016) 163 final), ki so na voljo na: http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/files/ucp_guidance_en.pdf, zlasti stran 75 o varnostnih opozorilih glede določenega proizvoda. Glej na primer tudi člen 11(2) Direktive 2009/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o varnosti igrač (UL L 170, 30.6.2009, str. 1).

(119)  http://ec.europa.eu/consumers/consumers_safety/safety_products/rapex/alerts/main/index.cfm?event=main.search

(120)  http://globalrecalls.oecd.org/

(121)  Spletni prodajalec in proizvajalec ni vedno isti subjekt. Spletni prodajalci lahko proizvode kupijo od proizvajalca in jih prodajajo na namenskem spletišču (ali prek posrednika/ponudnika gostovanja). Možno pa je tudi, da proizvajalec sam proizvaja in prodaja svoje proizvode v svoji namenski spletni trgovini.

(122)  Glej na primer: http://www.electricalsafetyfirst.org.uk/mediafile/100129855/Buying-Electrical-Goods-Online-A5-Leaflet-2014.pdf.

(123)  Prakse držav članic glede uporabe medijev za obveščanje potrošnikov, opisane v študiji primera 12 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(124)  Praksa držav članic: primer 9 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(125)  C(2010) 3021, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32010H0304&qid=1498128866364&from=EN.

(126)  Praksa držav članic: primer 16 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.

(127)  Praksa: primer 17 Študije dobrih praks dejavnosti nadzora trga glede neživilskih potrošniških proizvodov, ki se prodajajo prek spleta – http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8723/attachments/1/translations/en/renditions/native in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/8724/attachments/1/translations/en/renditions/native.