16.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 191/1

1.

2.

3.

4.

5.

5.1

5.2

6.

6.1

6.2

6.2.1

6.2.2

6.2.3

6.2.4

7.

1.

Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba) je osnovni pravni akt, ki organizira notranji trg na področju letalstva (2). Ta uredba ureja licenciranje letalskih prevoznikov Skupnosti, pravice za opravljanje zračnih prevozov letalskih prevoznikov Skupnosti znotraj Skupnosti in določanje cen zračnih prevozov znotraj Skupnosti.

2.

Uredba uvaja pojem „letalski prevoznik Skupnosti“ (v nadaljnjem besedilu: letalski prevoznik EU) kot „letalskega prevoznika z veljavno operativno licenco, ki jo je izdal organ, pristojen za izdajo licenc, v skladu s poglavjem II“ (člen 2(11) Uredbe). Letalski prevoznik EU ima pravico, da brez dodatnega dovoljenja opravlja vse storitve zračnega prevoza v EU (člen 15(1) Uredbe), zlasti prevoz potnikov, tovora in pošte.

3.

Uredba določa pogoje za pridobitev operativne licence letalskega prevoznika EU, vključno z zahtevo glede državljanstva. Člen 4 Uredbe določa, da „[o]rgan države članice, pristojen za izdajo licenc, izda podjetju operativno licenco, če: […] (f) imajo države članice in/ali državljani držav članic v lasti več kot 50 % podjetja in ga dejansko nadzorujejo, bodisi neposredno ali posredno prek enega ali več vmesnih podjetij, razen kot je določeno v sporazumu s tretjo državo, katerega pogodbenica je Skupnost […]“.

4.

Ta dva elementa, tj. več kot 50-odstotno lastništvo in dejanski nadzor, ki ga izvajajo države članice ali njihovi državljani, sta ločena in kumulativna, tj. oba morata biti vedno izpolnjena.

5.

Tretje države in njihovi državljani niso upravičeni do večinskega lastništva ali dejanskega nadzorovanja letalskih prevoznikov EU, razen če se EU in zadevna tretja država dogovorita drugače, tj. z ustrezno (na splošno vzajemno) sprostitvijo zahtev glede lastništva in nadzora. Če letalski prevoznik ni več v (več kot 50-odstotni) lasti ali pod dejanskim nadzorom države članice in/ali državljanov držav članic, ni več upravičen do licence in ne more več izkoristiti prednosti liberalizacije letalskega trga EU.

6.

Za presojo, ali je zagotovljena skladnost z določbami o lastništvu in nadzoru, je odgovoren zlasti organ, pristojen za izdajo licenc, tj. organ države članice, ki je pristojen za izdajo, zavrnitev, preklic ali začasni odvzem operativne licence v skladu s poglavjem II Uredbe (člen 2(2) Uredbe). Vendar lahko Komisija izvede tudi svojo presojo na podlagi pridobljenih informacij in se odloči, da od organa, pristojnega za izdajo licenc, zahteva, naj sprejme ustrezne popravne ukrepe ali začasno odvzame ali prekliče operativno licenco (člen 15(3) Uredbe).

7.

Zahteve glede lastništva in nadzora, ki jih je treba izpolniti za pridobitev operativne licence, na podlagi merila glede državljanstva, so običajne v mednarodnem sektorju letalstva in jih vsebujejo tudi druge zakonodaje, ne le zakonodaja EU. Poleg tega so take zahteve običajno vključene tudi v dvostranske sporazume o storitvah zračnega prevoza kot pogoj za dodelitev prometnih pravic. Take zahteve so danes zasnovane zlasti za zagotavljanje, da se prometne pravice, ki se izmenjajo na podlagi takih sporazumov, dejansko izkoristijo v korist sodelujočih strani, in da jih neposredno ali prek odvisnih podjetij ne izkoriščajo podjetja (3) iz držav, ki niso pogodbenice sporazuma. Takim podjetjem tudi v celoti preprečujejo opravljanje storitev v državi ali skupini držav prek odvisnih podjetij, ustanovljenih v navedeni državi ali skupini držav.

8.

Komisija je 7. decembra 2015 sprejela letalsko strategijo za Evropo, ki naj bi zagotovila, da sektor letalstva EU ostane konkurenčen in izkoristi prednosti hitro spreminjajočega in razvijajočega se svetovnega gospodarstva in letalskega trga (4).

9.

V letalski strategiji se je opredelila potreba po večji jasnosti za vlagatelje in letalske prevoznike glede uporabe Uredbe v zvezi z določbo o lastništvu in nadzoru. Komisija se je v skladu z željo, ki so jo večkrat izrazile države članice in druge zainteresirane strani, odločila za sprejetje smernic za razlago uporabe te določbe.

10.

Komisija je v preteklih nekaj letih preiskala več primerov, v katerih je vlagatelj iz tretje države (tj. države nečlanice EU) pridobil velik delež v letalskem prevozniku EU, da bi preverila skladnost z zahtevami iz člena 4(f) Uredbe.

11.

Komisija je sprejela le eno formalno odločitev o skladnosti z določbami o lastništvu in nadzoru po naložbi družbe Swiss Air v družbo Sabena (v nadaljnjem besedilu: odločba v zadevi Swissair in Sabena (5)). Ta odločba je bila sprejeta na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (v nadaljevanju: Uredba 2407/92 (6)), ki je predhodnica Uredbe. Komisija je ugotovila, da je družba Sabena v skladu s pogoji sporazuma med Belgijo in družbo Swissair izpolnila zahteve glede lastništva in nadzora iz Uredbe 2407/92. Menila je, da je treba merili glede lastništva in dejanskega nadzora razlagati in uporabiti v splošnem okviru Uredbe 2407/92. Zlasti je treba vsak posamezen primer presoditi ob upoštevanju cilja zaščite interesov sektorja letalske industrije Unije, kar zlasti pomeni, da družbam iz tretjih držav ne sme biti dovoljeno, da enostransko v celoti izkoristijo liberaliziran notranji trg Unije na področju zračnega prevoza. Povedano drugače, take družbe lahko imajo korist od notranjega trga z udeležbo v letalskem prevozniku EU, vendar le znotraj omejitev glede lastništva in nadzora, ki so določene v Uredbi.

12.

Poleg tega je Komisija navedla, da bi bilo treba pri „vsaki oceni posledic obsežne naložbe letalskega prevoznika iz tretje države v letalskega prevoznika Skupnosti […] upoštevati širši okvir, v katerem se navedena naložba izvaja, in zlasti odnose Skupnosti na področju letalstva z zadevno tretjo državo“ (7). V zadevnem primeru so širši okvir zaznamovala pogajanja med Skupnostjo in Švico, da bi se vzajemno odpravile obstoječe omejitve glede lastništva in nadzora. Komisija je ob upoštevanju tega širšega okvira menila, da so sporazumi med Belgijo in družbo Swissair „očitno v bistvu prehodne“ (8).

13.

Namen teh smernic je zagotoviti smernice za presojo skladnosti podjetja, ki je zaprosilo za operativno licenco ali jo že ima, z določbami Uredbe o lastništvu in nadzoru, na podlagi izkušenj, ki jih je Komisija pridobila pri svojih presojah zadev v preteklih letih. V smernicah se upoštevajo tudi analiza, ki se je izvedla v odločbi v zadevi Swissair in Sabena, in dobre prakse, ki so jih organi, pristojni za izdajo licenc, razvili na nacionalni ravni. V njih je opredeljeno, kako Komisija razume Uredbo glede te točke in njeno mnenje o tem, kako bi jo bilo treba uporabljati. Njihov namen nikakor ni oblikovati nove pravne obveznosti, prav tako pa ne posegajo v pristojnost Sodišča EU glede njegove zavezujoče razlage.

14.

Poglavje II Uredbe vsebuje določbe o operativni licenci. Člen 3(2) Uredbe določa, da „[o]rgan, pristojen za izdajo operativnih licenc, ne izda ali podaljša veljavnosti licenc, če niso izpolnjene zahteve iz tega poglavja“. Lastništvo in dejanski nadzor, ki ga izvajajo države članice ali njihovi državljani, so med drugimi del zahtev, ki jih je treba izpolniti za pridobitev in podaljšanje licence. Za presojo, ali je ta zahteva (oba sestavna dela) izpolnjena, je odgovoren zlasti organ, pristojen za izdajo licenc, ki letalskemu prevozniku dodeli operativno licenco.

15.

V skladu s členom 8(2) Uredbe „[o]rgan, pristojen za izdajo licenc, natančno spremlja izpolnjevanje zahtev iz tega poglavja“. V skladu s členom 8(7) Uredbe „[o]rgan, pristojen za izdajo licenc, odloči, ali morajo letalski prevozniki Skupnosti znova predložiti v odobritev operativno licenco, ki jim je bila izdana, če se spremeni ena ali več okoliščin, ki vplivajo na pravni položaj letalskega prevoznika Skupnosti, še zlasti v primeru združitve ali prevzema“. V skladu s členom 8(5) letalski prevozniki EU o teh spremembah vnaprej obvestijo organ, pristojen za izdajo licenc.

16.

Organ, pristojen za izdajo licenc, lahko prejme zahtevo za izdajo licence (ali pregled obstoječe licence) v okoliščinah, v katerih drugo podjetje, ki spada v isto skupino kot podjetje, na katero se nanaša primer, že ima operativno licenco, ki jo je izdal drug organ, pristojen za izdajo licenc. Organ, ki obravnava tak primer, bi moral ustrezno upoštevati presojo, ki jo je izvedel drug organ, zlasti kadar je zadevna lastniška struktura enaka. Vendar mora še vedno sam oceniti vsebino zadeve v skladu z določbami iz poglavja II Uredbe. Kot dobra praksa bi moral organ, ki ima določene pomisleke ali vprašanja glede prejšnje presoje, stopiti v stik z zadevnim drugim organom, da bi pridobil dodatne informacije ali razpravljal o zadevi.

17.

Kar zadeva morebitni pregled, ki ga izvede Komisija, se navajata člena 15(3) in 26(2) Uredbe.

18.

V skladu s členom 15(3), „[č]e Komisija […], ugotovi, da operativna licenca, izdana letalskemu prevozniku Skupnosti, ni skladna z zahtevami iz te uredbe, posreduje svoje ugotovitve organu, pristojnemu za izdajo licenc, ki v roku 15 delovnih dni Komisiji pošlje svoje pripombe.

Če Komisija po preučitvi pripomb organa, pristojnega za izdajo licenc, še vedno meni, da operativna licenca ni skladna, ali od organa, pristojnega za izdajo licenc, ni prejela nobenih pripomb, v skladu s postopkom iz člena 25(2) od organa, pristojnega za izdajo licenc, zahteva, naj sprejme ustrezne korektivne ukrepe ali začasno odvzame ali prekliče operativno licenco. V odločitvi je določen datum, do katerega mora organ, pristojen za izdajo licenc, izvesti korektivne ukrepe. Če ti niso bili izvedeni do navedenega datuma, letalski prevoznik Skupnosti ni upravičen do [opravljanja storitev zračnega prevoza v EU]“.

19.

Člen 26(2) Uredbe določa, da „Komisija sme […] pridobiti vse potrebne informacije od držav članic, ki tudi olajšajo pridobivanje informacij o letalskih prevoznikih, katerim so podelili licenco njihovi pristojni organi“.

20.

Kot je pojasnjeno v drugem pododstavku člena 8(1), morajo podjetja, ki zaprosijo za izdajo licence, dokazati skladnost s členom 4(f) in drugimi zahtevami iz Uredbe. To velja tudi, kadar ima organ, pristojen za izdajo licenc, po izdaji licence razloge za preverjanje, ali so navedene zahteve še vedno izpolnjene.

21.

Zainteresirano podjetje mora zagotoviti, da ima organ, pristojen za izdajo licenc, na voljo ustrezne dokaze. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora navedeni organ v skladu s členom 10(1) „sprej[eti] odločitev o vlogi čim prej, najkasneje pa v treh mesecih po predložitvi vseh potrebnih podatkov, ob upoštevanju vseh razpoložljivih dokazil“. Torej je v interesu podjetja, brez poseganja v dolžnost organa, da postopek izvede v dobri veri, da zadevnemu organu čim prej predloži razpoložljiva dokazila, saj se mu lahko v nasprotnem primeru zahteva za licenco zavrne.

22.

Državljani države članice so lahko le fizične osebe. Komisija glede podjetja, ki je v lasti in/ali dejansko delno ali v celoti pod nadzorom enega ali več vmesnih subjektov, ki niso fizične osebe, meni, da je treba zahtevo glede državljanstva iz člena 4(f) Uredbe razumeti, da se nanaša na fizične osebe, ki imajo v lasti in/ali dejansko nadzorujejo navedene subjekte na končni ravni lastništva in nadzora.

23.

Uredba v členu 4(f) določa, da imajo „[…] državljani držav članic v lasti več kot 50 % podjetja in ga dejansko nadzorujejo […]“.

24.

Nekatere težave se lahko pojavijo, kadar imajo zadevne osebe več državljanstev in državljanstvo države članice ni njihovo prvotno državljanstvo. Opredelitev pogojev pridobitve in izgube državljanstva načeloma spada v pristojnost vsake države članice. Vendar kot je potrjeno v ustaljeni sodni praksi Sodišča (9), morajo države članice pri izvajanju svojih pristojnosti na področju državljanstva upoštevati pravo Unije. Povedano drugače, pogoje in postopke za pridobitev in izgubo državljanstva države članice ureja nacionalno pravo posameznih držav članic, ob upoštevanju prava Unije.

25.

Države članice svojo posebno pravico za dodelitev državljanstva uporabijo v duhu lojalnega sodelovanja z drugimi državami članicami in EU (člen 4(3) PEU). Upoštevati je treba norme in obveznosti, h katerim so zavezane na podlagi mednarodnega prava, in merila, na katerih običajno temeljijo zakoni držav članic glede državljanstva. Ta načela zahtevajo zlasti obstoj dejanske povezave med prosilcem in državo ali njenimi državljani.

26.

Kar zadeva lastništvo, člen 4(f) Uredbe določa, da organ, pristojen za izdajo licenc, podjetju izda operativno licenco, če „imajo države članice in/ali državljani držav članic v lasti več kot 50 % podjetja“.

27.

Komisija meni, da je ta zahteva glede lastništva izpolnjena, če imajo države članice in/ali državljani držav članic v lasti vsaj 50 % in eno delnico kapitala podjetja.

28.

V tem okviru Komisija kapital razume kot lastniški kapital podjetja. Za oceno skladnosti z zahtevo glede lastništva je zato bistveno, da se ugotovi, kateri kapital podjetja se šteje za lastniški kapital.

29.

Komisija je v odločbi v zadevi Swissair in Sabena menila, da je mogoče na vprašanje, ali se določena vrsta kapitala šteje za lastniški kapital, odgovoriti le v vsakem posameznem primeru ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin. Vendar če kapital svojim imetnikom ne podeljuje nobene od naslednjih dveh pravic v znatnem obsegu, se pri določanju lastniškega položaja podjetja na podlagi člena 4(f) na splošno ne sme upoštevati:

30.

Organ, pristojen za izdajo licenc, bi moral vedno podrobno analizirati zapletene strukture, vendar Komisija meni, da je podrobna analiza zlasti potrebna, kadar se pojavijo naslednja vprašanja:

31.

Kot izhaja iz točke 22, Komisija meni, da je treba lastništvo podjetja, katerega deleže ima v lasti drugi subjekt (ki ni fizična oseba; v nadaljnjem besedilu: vmesni subjekt), oceniti ob upoštevanju državljanstva zadevnih oseb (ali identitete držav), ki imajo deleže v tem drugem subjektu.

32.

V tem okviru premisleki iz točk 22–24 veljajo enako glede deležev v vmesnem subjektu.

33.

Posebne težave se lahko pojavijo, kadar delež, ki ga imajo delničarji EU v vmesnem subjektu, in delež, ki ga ima ta v letalskem prevozniku, ne obsegata 100 % zadevnih deležev.

34.

Za ponazoritev se lahko uporabi naslednji primer: delničarji EU imajo v lasti 55 % družbe A (preostanek je v lasti tretjih držav ali državljanov tretjih držav; v nadaljnjem besedilu: delničarji tretje države); družba A ima v lasti 60 % letalskega prevoznika B, preostali 40-odstotni delež v letalskem prevozniku B pa imajo delničarji tretje države.

35.

Pojavi se vprašanje, ali imajo delničarji EU „v lasti več kot 50 % podjetja“.

36.

Kot je pojasnjeno v točki 28, „lastništvo“ pomeni pravice do sodelovanja pri odločitvah, ki vplivajo na poslovanje podjetja, in denarne pravice, tj. do pridobitve deleža preostalega dobička, v primeru likvidacije pa preostalih sredstev podjetja po izpolnitvi vseh drugih obveznosti.

37.

Kar zadeva pravico do sodelovanja v odločitvah, ki vplivajo na poslovanje podjetja, bi bilo treba primer, kot je opisan zgoraj, običajno šteti za skladnega s členom 4(f) Uredbe, ob predpostavki, da imajo vsi zadevni deleži enake glasovalne pravice in da delničarjem EU nobeni posebni dogovori ne preprečujejo nadzora nad glasovi, ki ga lahko družba A zaradi svojega večinskega deleža izvaja v zvezi s prevoznikom B.

38.

Kar zadeva denarne pravice, bi bilo treba upoštevati, da lahko za take pravice veljajo posebne interne ureditve, tudi kadar imajo delničarji EU ustrezni delež v letalskem prevozniku v lasti neposredno in ne prek vmesnega subjekta. Te lahko vključujejo privilegije delničarjev tretje države v primerjavi z delničarji EU. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi Swissair in Sabena, taki primeri niso nujno izključeni na podlagi člena 4(f) Uredbe, če ima delničar EU zadevne (denarne) pravice „v znatnem obsegu“.

39.

Enaka načela bi morala veljati, kadar na denarne pravice vpliva dejstvo, da so delničarji EU udeleženi v letalskem prevozniku prek vmesnega subjekta in da udeležba na vsaki ravni pomeni manj kot 100 % delniškega kapitala.

40.

Če bi v navedenem primeru dobiček, ki ga razdeli letalski prevoznik B, in dohodek od preostalih sredstev v primeru likvidacije letalskega prevoznika B pripadala delničarjem EU sorazmerno s popravljenimi delnicami (ko so vse delnice v družbi A in letalskem prevozniku B istega razreda), se lahko denarne pravice še vedno štejejo za zadostne za namene člena 4(f) Uredbe.

41.

Vendar bi bilo treba podobne primere obravnavati posamično, ob upoštevanju vseh okoliščin in zlasti vseh ureditev, ki vplivajo na zadevne pravice in obveznosti.

42.

Da bi se lahko ta presoja izvedla, bi morali imetniki licence ali prosilci organu, pristojnemu za izdajo licenc, predložiti dokazila o pravicah, povezanih z različnimi razredi delnic, in o končnem upravičenem lastniku delnic.

43.

Posebni izzivi pri presoji zahteve glede lastništva bi se lahko pojavili v zvezi s podjetji, ki kotirajo na trgu lastniških vrednostnih papirjev ali so v lasti investicijskih družb, saj se lahko deleži spreminjajo vsakodnevno, ravni lastništva pa je lahko več. Podjetje bi moralo biti zmožno na vsaki ravni dokazati, da je večina deležev v lasti delničarjev EU.

44.

Kadar so deleži v lasti skrbniške družbe, sklada ali katerega drugega institucionalnega vlagatelja, je lahko zahteva glede lastništva izpolnjena, kadar je skrbnik ali fiduciar ali drugi registrirani lastnik država članica ali državljan države članice. Vendar bi bilo treba upoštevati vse elemente, ki kažejo, da je z gospodarskega vidika lastnik druga oseba, tj. končni upravičenec navedenih pravic. To bo odvisno zlasti od sporazumov ali drugih ureditev, ki zavezujejo take institucionalne vlagatelje.

45.

V členu 4(f) Uredbe je navedeno, da organ, pristojen za izdajo licenc, podjetju izda operativno licenco, če „države članice in/ali državljani držav članic […] dejansko nadzorujejo“ podjetje.

46.

Pojem dejanskega nadzora je v členu 2(9) Uredbe opredeljen kot:

„odnos, vzpostavljen s pravicami, pogodbami ali drugimi sredstvi, ki posamezno ali skupaj ob upoštevanju dejstev ali zakonov dajejo možnost za izvajanje neposrednega ali posrednega odločilnega vpliva na podjetje, zlasti s:

47.

Kot je bilo pojasnjeno v odločbi v zadevi Swissair in Sabena, je treba v skladu s to določbo presoditi položaj držav članic in/ali njihovih državljanov v zvezi s tem, ali lahko na splošno odločilno vplivajo na vodenje zadevnega podjetja na način, ki presega vpliv delničarjev tretje države. Ta analiza temelji na možnostih, ki jih ima delničar EU na voljo za pozitivno vplivanje na strateške poslovne odločitve podjetja.

48.

Strateške poslovne odločitve se nanašajo zlasti na imenovanje višjega vodstva, sprejetje proračuna in/ali poslovnega načrta ter pomembne naložbe ali posebne pravice, vezane na trg.

49.

V tem okviru bi bilo treba najprej ugotoviti, kje se sprejemajo take odločitve, in pod kakšnimi pogoji. To pomeni, da je treba ob splošnem pregledu delovanja podjetja izvesti analizo upravljanja podjetja.

50.

Nato bi bilo treba preučiti druga vprašanja, ki bi lahko vplivala na odločanje o pomembnih strateških poslovnih zadevah. Ta vprašanja vključujejo pravice delničarjev, finančne povezave in poslovno sodelovanje med podjetjem in katerim koli delničarjem tretje države. Smernice o teh merilih za ocenjevanje so podrobneje pojasnjene v nadaljevanju. Vendar ni mogoče pripraviti izčrpnega seznama elementov, ki so morda pomembni za analizo v nekem primeru. Pomembni so lahko torej tudi drugi elementi, ki tukaj niso navedeni, odvisno od okoliščin zadevnega primera.

51.

Kot je bilo pojasnjeno v odločbi v zadevi Swissair in Sabena, lahko dejanski nadzor izvajajo le države članice ali njihovi državljani. Tako očitno ne bi bilo v primeru, v katerem bi imele države članice ali njihovi državljani le pravico veta in nobene pravice, s katero bi lahko pozitivno vplivali na vodenje zadevnega podjetja.

52.

K omogočanju pozitivnega vpliva delničarjem EU lahko prispevajo številni dejavniki, kot so pristojnost lastne pobude ali mehanizmi zgodnjega ali prednostnega dostopa do informacij v podjetju.

53.

Pojasnjena splošna načela je treba uporabiti ob upoštevanju vseh zadevnih dejanskih oziroma pravnih okoliščin. Vsak posamezen primer je treba oceniti ločeno.

54.

Primeri, v katerih je potrebna analiza iz člena 4(f) Uredbe, pogosto vključujejo tudi uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (11) (v nadaljnjem besedilu: uredba o združitvah) ob upoštevanju pogojev te uredbe. Ker so si opredelitve nadzora v zadevnih uredbah nekoliko podobne, se zdijo naslednja pojasnila koristna.

55.

Najprej je treba opozoriti, da se v zvezi z delničarjem EU „skupni nadzor“ za namene uredbe o združitvah in „dejanski nadzor“ v smislu Uredbe vzajemno ne izključujeta, kot izhaja iz odločbe v zadevi Swissair in Sabena.

56.

Zahteva glede nadzora iz člena 4(f) Uredbe ni izpolnjena, kadar ima delničar tretje države edini nadzor nad podjetjem (12). V takem primeru podjetja po definiciji ne morejo dejansko nadzorovati delničarji EU v smislu Uredbe.

57.

Ker so si vprašanja, ki izhajajo iz uredbe o združitvah, in zahteva glede lastništva in nadzora iz Uredbe precej podobni, ne glede na razlike med obema ureditvama, Komisija zadeve po potrebi oceni vzporedno na podlagi obeh ureditev. Zadevne službe Komisije pri tem seveda tesno sodelujejo.

58.

Nobena smernica ne more predvideti vseh možnih oblik nadzora podjetja ob hkratnem upoštevanju razlik med nacionalnimi predpisi o upravljanju podjetij. Vsako presojo je treba izvesti za vsak primer posebej ob upoštevanju pravnega in dejanskega stanja v vsakem posameznem primeru.

59.

Te smernice ob upoštevanju navedenega zagotavljajo nekaj splošnih načel za presojo in poudarjajo nekatera vprašanja, zaradi katerih se lahko pojavijo pomisleki in zaradi katerih je potrebna podrobnejša analiza merila dejanskega nadzora (13).

60.

Prvi korak pri presoji dejanskega nadzora je analiza upravljanja podjetja. Upravljanje podjetja v tem okviru pomeni procese in postopke, s katerimi podjetje sprejme odločitve, ki so pomembne za njegovo poslovanje.

61.

Pri analizi upravljanja podjetij bi bilo treba upoštevati zadevne pravne in dejanske elemente.

62.

Z analizo bi bilo treba opredeliti organe odločanja v podjetju, njihove pristojnosti in sestavo, zadevna pravila v zvezi z imenovanjem, izvolitvijo, nadomestilom in odpovedjo, naravo odločitev, ki jih sprejemajo, njihove postopke sprejemanja odločitev, vključno z zahtevami glede sklepčnosti in pravili glede glasovanja (večina, soglasje), morebitne posebne pravice, ki so dodeljene drugim organom (npr. v zvezi s predlogi, imenovanji, svetovanjem, zavezujočimi in nezavezujočimi mnenji, priporočili, soglasjem).

63.

To določanje bi moralo zajeti vse organe odločanja, zlasti skupščino delničarjev, izvršilni organ (npr. svet direktorjev, upravni odbor), nadzorne organe (npr. nadzorni svet), ključno osebje (vodstveno osebje, ki lahko sprejema odločitve v zvezi s poslovanjem) in notranje odbore (svetovalne ali druge).

64.

V analizi bi bilo treba oceniti, kako so države članice in/ali njihovi državljani zastopani v organih odločanja in kako jim njihove pravice, ki jih imajo v tem okviru na voljo, omogočajo odločanje o strateških odločitvah ob upoštevanju postopka, v skladu s katerim se sprejemajo. V zvezi s tem bi bilo treba pri analizi preučiti tudi sklepčnost, potrebno za odločanje.

65.

Kar zadeva odločanje, je zelo pomembna analiza pravic veta morebitnih delničarjev tretje države. Če imajo navedeni delničarji obsežne pravice veta v zadevah, pomembnih za poslovanje, lahko to vpliva na zmožnost delničarjev EU, da dejansko nadzorujejo podjetje. Zato bi bilo treba podrobnejšo splošno presojo zadevnih pravic delničarjev EU in delničarjev tretjih držav izvesti za vsak primer posebej.

66.

Zmožnost zadevnega delničarja, da vloži veto na nekatere odločitve, ne pomeni nujno, da ima ta delničar dejansko nadzor. Preveriti bi bilo treba, ali te pravice veta vplivajo le na nekatere odločitve manjšega pomena ali na glavne strateške odločitve. Vprašanje je, ali države članice ali njeni državljani v splošni presoji različnih pravic delničarjev odločilno vplivajo na strateške poslovne odločitve, kot je pojasnjeno v točki 47 zgoraj. Tako splošno presojo, ki temelji na več dejavnikih, bi bilo treba izvesti za vsak primer posebej.

67.

Delničar tretje države lahko ima pravico veta, kar pa ne pomeni nujno, da delničar EU izgubi dejanski nadzor.

68.

Možni scenarij je, da so pravice veta delničarjev tretjih držav potrebne in sorazmerne s ciljem zaščite vrednosti manjšinske naložbe. Običajno bo taka pravica veta povezana s spremembami statuta ali podobnega ustanovnega dokumenta, povečanjem ali zmanjšanjem kapitala, izdajo zamenljivih obveznic, spremembo pravic, povezanih z delnicami, kotacijo na borzi ali ponudbo vrednostnih papirjev javnosti, izplačilom dividend, prenehanjem poslovanja ali znatno spremembo poslovanja in odločitvami o združitvi, razdružitvi ali likvidaciji. To ne pomeni, da delničarji EU ne ohranijo dejanskega nadzora.

69.

Morda je potrebna bolj poglobljena presoja, kadar se pravice veta delničarjev tretje države nanašajo na druge zadeve, zlasti odločitve, ki bodo verjetno znatno vplivale na poslovanje podjetja ali ga ovirale, kot so pridobitev sredstev, naložbe, podaljšanje ali sprejetje finančnih instrumentov, kot so jamstva ali posojila, pogodbe in poslovne transakcije z osebami, pridruženimi podjetju ali enemu od delničarjev.

70.

Elementi, na podlagi katerih je morda potrebna taka poglobljena presoja, odvisno od cilja odločitve, ki se bo sprejela, so na primer glasovanje, odločitve, za katere je potrebno soglasje, pravica delničarjev tretje države, da imenujejo osebe na nekatere (pomembne) položaje, zahteva, da morajo pred (pomembnimi) odločitvami navedeni delničarji predložiti predloge ali priporočila, klavzule, s katerimi na zahtevo navedenih delničarjev ni glasovanja, glasovanje v sklopu itd.

71.

Kar zadeva odločitve, sprejete na skupščinah delničarjev podjetja, je morda treba upoštevati strukturo delničarjev, udeležbo na skupščinah delničarjev in glasovalne vzorce na teh skupščinah. Kadar je lastništvo podjetja široko razpršeno in je en sam delničar tretje države eden od največjih delničarjev, je lahko navedeni delničar v položaju, ko bodo njegovi predlogi izglasovani, tudi z deležem, ki znaša precej manj kot 50 %. Morda bo treba zato oceniti stopnjo udeležbe delničarjev držav članic na skupščinah delničarjev in glasovalne vzorce navedenih delničarjev, da se ugotovi, ali resnično dejansko nadzorujejo podjetje.

72.

Organ, pristojen za izdajo licenc, bo na splošno morda moral poglobljeno oceniti zlasti delež v podjetju, ki je v lasti tretje države ali državljana tretje države in je večji od 30 %. Kadar je lastništvo podjetja široko razpršeno in je en sam delničar tretje države eden od največjih delničarjev, bo morda treba oceniti tudi manjši delež.

73.

V tem okviru je lahko pomembno tudi, ali so osebe na ključnih položajih v podjetju povezane z delničarjem tretje države. Vendar to ne velja za državljanstvo teh oseb. Njihovo državljanstvo samo nima okvirne vrednosti pri ugotavljanju, ali podjetje dejansko nadzorujejo države članice in/ali njeni državljani, kar velja zlasti v globalnem sektorju, kot je letalstvo. Pomembno je lahko le, ali države članice in/ali njihovi državljani nadzorujejo postopke, s katerimi se sprejmejo pomembne odločitve, ki lahko vključujejo imenovanje ali razrešitev ključnega osebja.

74.

Ocena pravic delničarjev v okviru presoje dejanskega nadzora je potrebna, ker bi lahko obsežne pravice delničarjev, ki jih imajo delničarji tretje države, dejansko privedle do tega, da slednji dejansko nadzorujejo podjetje namesto delničarja(-ev) EU, po možnosti na podlagi vpliva, ki ga ti izvajajo nad njimi. To se lahko na primer nanaša na zmožnost, da pridobijo privolitev o zadevah, za katere se na pogled in ob upoštevanju dogovorjenega upravljanja podjetja zdi, da jih nadzoruje(-jo) delničar(-ji) EU.

75.

Nekateri primeri pravic delničarjev, ki jih je treba podrobneje preučiti, so opisani v nadaljevanju.

76.

Pravico delničarja tretje države, da vloži veto na prenos deležev v lasti delničarja države članice v podjetju, bi bilo treba podrobno preučiti. Običajno je, da po naložbi delničarja tretje države določeno obdobje prenos deležev ni dovoljen nobeni strani ali pa je odvisen od soglasja druge strani. Dokler to obdobje ni daljše od običajne prakse v sektorju, se lahko običajno šteje za zaščitni ukrep zaradi stabilnosti naložbe in zato ne vpliva na stanje, kar zadeva dejanski nadzor. Vendar je lahko tudi v takih primerih zaradi posebnih okoliščin potreben natančen pregled. Zlasti kadar se omejitev uporablja le v korist delničarja tretje države, lahko to kaže na neravnovesje v smislu, da so morda delničarji EU precej odvisni od njega, medtem ko nasprotno morda ne velja.

77.

Predkupna pravica je pravica, na podlagi katere ima obstoječi delničar prvi možnost odkupiti delnice, ki jih morda želi prodati drugi delničar. Predkupne pravice so običajna poslovna praksa, iz katerih ne izhaja nobeno posebno vprašanje v zvezi z dejanskim nadzorom, če ne presegajo tistega, kar je potrebno za zaščito naložbe delničarjev. Vendar lahko imajo nekatere oblike predkupnih pravic podoben učinek kot pravica veta v zvezi s prenosom deležev. To je verjetno v primeru, kadar ima delničar tretje države pravico, da določi prodajno ceno zadevnih deležev.

78.

Da bi manjšinski delničarji zaščitili vrednost svoje naložbe in svoj vpliv v podjetju pred zmanjšanjem vrednosti, se pogosto dogovorijo za neko obliko prodajne opcije. Taka prodajna opcija zadevnemu manjšinskemu delničarju daje pravico, da v določenem trenutku svoje deleže po določeni ceni proda nazaj podjetju (letalskemu prevozniku) ali drugim delničarjem. V takem primeru bi bilo treba take prodajne pravice upoštevati pri splošni presoji dejanskega nadzora.

79.

Kadar se taka prodajna opcija dodeli delničarju tretje države, lahko to vpliva na dejanski nadzor, ki ga imajo delničarji EU, saj bi lahko izstop delničarja tretje države finančno in poslovno destabiliziral podjetje. To bi lahko privedlo do položaja, ko ima delničar tretje države takšen vzvod nad delničarjem(-i) EU, da ta (ti) ne more(-jo) ohraniti dejanskega nadzora.

80.

Učinek prodajne opcije bo odvisen od veljavnih pogojev, ki bi jih bilo treba zato skrbno preučiti. Zelo obsežna prodajna opcija, ki delničarju tretje države omogoča, da jo izkoristi v številnih primerih, lahko temu delničarju omogoči, da pridobi privolitev podjetja ali preostalih delničarjev v zadevah, glede katerih delničar tretje države običajno ne more odločati ali nanje uveljavljati veta. Posebnih težav ni, kadar je prodajna opcija omejena na tisto, kar je potrebno in sorazmerno za zaščito delničarja tretje države pred zmanjšanjem vrednosti njegovih deležev, v ostalih primerih pa je potreben natančen pregled.

81.

Nakupne opcije ali opcije zamenjave delničarju tretje države omogočajo, da kupi več deležev v podjetju ali pretvori dolg ali nepravi lastniški kapital v deleže. Vsake dodatne glasovalne ali druge pravice, ki bi jih takšen delničar pridobil na podlagi uveljavitve nakupne opcije ali opcije pretvorbe, bi bilo treba preučiti, kar zadeva njihov morebitni učinek na dejanski nadzor nad podjetjem.

82.

Če delničar tretje države za svojo naložbo določi pogoje, je morda treba podrobno preučiti njihov učinek na dejanski nadzor. Posebnih težav ni, če so pogoji potrebni in sorazmerni z zaščito vrednosti naložbe, druge pogoje pa bo morda treba podrobneje preučiti.

83.

Kar zadeva pogoje, povezane z regulativno potrditvijo ali drugimi zadevami, za katere je mogoče šteti, da spadajo na področje javne politike, ti običajno ne vplivajo na dejanski nadzor.

84.

Pogoji, ki jih delničar tretje države določi v zvezi s finančnimi zadevami podjetja, kot so revizija letnih računovodskih izkazov, solventnost, prestrukturiranje dolga ali posvetovanje o ključnih zadevah pred dokončanjem naložbe, običajno ne bi smeli vplivati na dejanski nadzor, saj se nanašajo na finančni položaj podjetja pred naložbo in s tem na vrednost naložbe za delničarja tretje države.

85.

Pogoji za naložbe, ki so povezani zlasti s poslovnim načrtom podjetja, imenovanjem ključnega osebja ali sklenitvijo sporazuma o sodelovanju, lahko v celoti ali delno, pravno ali dejansko omejujejo pristojnosti organov odločanja v podjetju. Te pogoje, ki se določijo, bi bilo treba upoštevati pri splošni presoji dejanskega nadzora. Pojavijo se lahko primeri, v katerih delničar tretje države svojo naložbo pogojuje s pomembnimi strateškimi odločitvami, in sicer tako, da vpliv na organe odločanja v podjetju, ki ga imajo delničarji EU v skladu s sklenjenimi sporazumi, nima več praktičnega učinka. To vprašanje je treba preučiti v splošnem okviru, zlasti ob natančnem upoštevanju sredstev in postopkov, na podlagi katerih je delničar EU upravičen do izvajanja svojega vpliva v podjetju.

86.

Vprašanje, ali zaradi finančnega prispevka delničarja tretje države delničarji držav članic nimajo več dejanskega nadzora, je treba presoditi ob upoštevanju finančne odvisnosti, ki jo tak prispevek prinaša v konkretnem primeru. Taka odvisnost lahko pomeni, da ta v celoti ali delno dejansko ne more vplivati na poslovanje podjetja prek njegovih organov odločanja. Za take situacije so običajni primeri, v katerih lahko delničar tretje države zaradi odvisnosti podjetja od financiranja, ki mu ga ta zagotavlja ali podaljšuje, pridobi privolitve na strateških področjih, čeprav bi delničar države članice zakonito imel na voljo sredstva, da zavrne tako privolitev.

87.

Da bi se ocenila stopnja finančne odvisnosti, bi bilo treba najprej ugotoviti, ali je delničar tretje države prispeval k financiranju podjetja sorazmerno s svojim deležem (14). V tem primeru in razen če ne obstajajo posebne okoliščine, bi se lahko štelo, da delničar tretje države ni pridobil vpliva na poslovanje podjetja, ki bi presegal to, kar vsebujejo njegove pravice v zvezi s poslovanjem podjetja na podlagi pridobljenih deležev in sklenjenih sporazumov.

88.

Pri tej oceni bi bilo treba višino prispevka delničarja tretje države primerjati s prispevkom drugih delničarjev in virov zunaj podjetja. Upoštevati bi bilo treba vse načine financiranja v najširšem smislu, kot so povečanje kapitala, posojila, jamstva, obveznice, odpisi dolga, varščine (15) in nepovratna sredstva. Poleg prispevkov po naložbi delničarja tretje države bi se morali upoštevati tudi prispevki, ki so jih obstoječi delničarji in zunanji viri zagotovili pri pripravi prodaje deležev v podjetju (tj. prodaje, po kateri je vstopil delničar tretje države).

89.

Če je prispevek delničarja tretje države k financiranju podjetja presegal njegov delež, bi bilo treba to upoštevati pri splošni presoji.

90.

Poslovno sodelovanje je lahko operativno sodelovanje med dvema podjetjema (letalskima prevoznikoma), na primer z leti pod skupno oznako, ali pa je lahko v obliki skupnega podjetja ali nakupa in prodaje blaga in storitev med delničarjem tretje države in podjetjem.

91.

Če je podjetje odvisno od takega sodelovanja z delničarjem tretje države, bo ta pridobil ustrezen vpliv nad podjetjem. Zato je treba v primerih takega sodelovanja presoditi, ali je odvisnost, ki iz tega izhaja, tolikšna, da je mogoče delničarja EU prisiliti, da podpre strateške odločitve partnerja iz tretje države.

92.

Nekateri sporazumi o sodelovanju bi lahko vključevali posebne postopke odločanja, s katerimi zadevni podjetji sprejemata odločitve v zvezi s tem sodelovanjem, zlasti v primeru skupnih podjetij.

93.

Če je poslovno sodelovanje pogoj za naložbo delničarja tretje države, bi bilo treba to pogojenost oceniti ob upoštevanju navedenih premislekov.

94.

Če lahko prekinitev ali kršitev sporazuma o poslovnem sodelovanju povzroči odhod delničarja tretje države, je treba tudi tako pravico delničarja oceniti, kot je opisano zgoraj.

95.

Kar zadeva spremljanje skladnosti podjetij, so osnovne pravne dolžnosti organov, pristojnih za izdajo licenc, določene v členu 8(2) Uredbe. Organom se lahko zdi primerno, da poleg teh dolžnosti pogosteje preverijo položaj glede deležev, na primer mesečno ali na tri mesece ali celo pogosteje, odvisno od velikosti deleža v lasti tretje države.

96.

V zvezi s tem morajo zlasti podjetja, ki javno kotirajo na borzi ali so v lasti investicijskih družb, zagotoviti, da ima organ, pristojen za izdajo licenc, na voljo dovolj informacij, da se prepriča glede njihove skladnosti z zahtevo iz člena 4(f) Uredbe. Zato bodo morda podjetja želela čim bolj voditi evidenco kupljenih in prodanih deležev. V statute podjetij bi se lahko vključile določbe, ki direktorjem omogočajo, da preverijo državljanstvo delničarjev in od večjih delničarjev zahtevajo izjave o državljanstvu.

97.

Da bi delničar tretje države dokazal izpolnjevanje zahtev iz člena 4(f) Uredbe, mora organu, pristojnemu za izdajo licenc, dati na voljo vse informacije, ki jih ta zahteva v okviru ocenjevanja licence (glej oddelek 3 zgoraj).

98.

Organ, pristojen za izdajo licenc, mora zagotoviti zaupnost vseh poslovnih skrivnosti, ki so mu bile razkrite med ocenjevanjem.

99.

Kar zadeva „dejanski nadzor“, veljajo zlasti naslednji dodatni premisleki.

100.

Organ, pristojen za izdajo licenc, lahko med izvajanjem svoje dejavnosti ugotovi, da nekateri ugotovljeni elementi ne vključujejo izgube dejanskega nadzora držav članic ali njihovih državljanov, ampak da bi lahko do tega privedli morebitni prihodnji dogodki, povezani s temi elementi. V navedenih primerih bo morda moral v okviru svojega rednega nadzora, tj. skladnosti zadevnega podjetja z zahtevami iz Uredbe, spremljati razvoj zlasti teh elementov. Cilj je, da se zadevni organ čim prej seznani z vsakim položajem, ko delničar(-ji) EU nima(-jo) več dejanskega nadzora in zahteve iz Uredbe torej niso več izpolnjene.

101.

Kadar ima organ, pristojen za izdajo licenc, kakšne podobne pomisleke, bi jih moral spremljati. Kadar jih ni mogoče drugače odpraviti, bi moral nanje opozoriti zadevno podjetje.

102.

Če se zadevno podjetje zaradi tega odloči za nekatere spremembe v zvezi z upravljanjem ali drugimi ustreznimi vidiki, bo morda potrebna priglasitev ali ponovna priglasitev na podlagi uredbe o združitvah v skladu z določbami navedene uredbe.