OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.Predmet urejanja predloga

Ta predlog se nanaša na sklep Sveta o določitvi stališča, ki ga je treba sprejeti v imenu Unije, v zvezi z zasedanji Mednarodne komisije za kitolov (v nadaljnjem besedilu: IWC) na podlagi Mednarodne konvencije o ureditvi kitolova (v nadaljnjem besedilu: MKUK), vključno z vmesnimi zasedanji in ukrepi.

Temelji na sklepih Sveta, ki sta bila sprejeta 2. marca 2009 in 13. decembra 2011 na podlagi predlogov Komisije 1 , ki sta Uniji omogočila, da uskladi svoje stališče o številnih vprašanjih na treh zasedanjih IWC (v letih 2012, 2014 in 2016), vključno s povezanimi vmesnimi zasedanji.

Predhodna sklepa, ki sta veljala več let, in stabilen pristop k politiki, ki sta ju zagotavljala, sta EU in njenim državam članicam omogočila postati bolj proaktivne v zadevah IWC, zaradi česar vlade tretjih držav vse pogosteje prosijo EU, naj sodeluje v ukrepih, ki jih je treba izvesti v kratkem roku. Zato se predlaga, naj prihodnji sklep Sveta ne ureja le zasedanj v zvezi z IWC, ampak bi se moral uporabljati tudi za ukrepanje med zasedanji, v okviru politike iz sklepa, na primer v demaršah.

2.Ozadje predloga

2.1.Mednarodna konvencija o ureditvi kitolova

Mednarodna konvencija o ureditvi kitolova (MKUK), podpisana leta 1946, na globalni ravni zagotavlja ohranjanje in trajnostno upravljanje kitov.

Konvencija vsebuje pravno zavezujoč program, v katerem so opredeljene zavarovane in nezavarovane vrste, odprte in zaprte vode, vključno z zavarovanimi območji, ter določene omejitve ulova pri komercialnem in samooskrbnem kitolovu. Ureja tudi kitolov za znanstvenoraziskovalne namene. V tem smislu se v programu vlade pogodbenice poziva, naj znanstvenemu odboru v pregled predložijo predloge dovoljenj za znanstvene namene, preden jih izdajo. Dovoljenja izdajajo posamezne države.

Ker je bila Konvencija sprejeta pred Rimsko pogodbo, je članstvo v MKUK omejeno na vlade, zato ima Evropska unija le status opazovalke 2 . Trenutno je 25 držav članic EU vlad pogodbenic MKUK 3 , skupno je vlad pogodbenic 87.

2.2.Mednarodna komisija za kitolov

Pristojni organ, ki ureja izvajanje Konvencije, je Mednarodna komisija za kitolov (v nadaljnjem besedilu: IWC), ki se sestane vsaki dve leti. IWC izvaja svoje osnovne pristojnosti za trajnostno upravljanje in ohranjanje s spreminjanjem programa MKUK v odziv na zahteve vlad pogodbenic. Spremembe mora sprejeti tričetrtinska večina članov IWC, ki glasujejo. Odločitve IWC o spremembi programa Konvencije imajo neposreden pravni učinek, saj začnejo veljati v določenem roku in zanje ni potrebna ratifikacija 4 . Na skoraj vseh zasedanjih IWC so bile predlagane spremembe programa Konvencije, s katerimi naj se omogoči kitolov pod določenimi pogoji ali določijo zavarovana območja.

Sčasoma se je IWC precej razvila in postala referenčna mednarodna organizacija za vse vidike v zvezi s kiti in kitolovom, saj izvaja dejavnosti, kot so programi terenskih raziskav, modeliranje populacije, načrti ohranjanja, znanje o grožnjah in njihovo obvladovanje. Na IWC bodo vse bolj vplivali Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja na splošno, zlasti cilj trajnostnega razvoja 14 5 .

Ključni prihodek IWC so finančni prispevki vlad pogodbenic, vendar vlade članice in organizacije civilne družbe dajejo tudi prostovoljne prispevke v podporo posameznim delovnim programom, ki jih upravlja IWC.

IWC svetuje njen znanstveni odbor, ki ji pomaga zlasti pri oceni staležev, odločanju o omejitvi ulova ter analizi informacij v zvezi s kiti in kitolovom. Znanstveni odbor prav tako pregleduje kitolovna dovoljenja za znanstvenoraziskovalne namene in sporoča pripombe k tem dovoljenjem 6 , preden jih vlade pogodbenice izdajo svojim državljanom 7 .

Zaradi dvojnega mandata IWC za upravljanje kitolova na eni strani in ohranjanje kitov na drugi so se z leti oblikovala skrajno nasprotujoča si stališča med vladami pogodbenicami, ki podpirajo kitolov, in vladami pogodbenicami, katerih cilj je strogo ohranjanje. Tak položaj slabi IWC, ki pa kljub temu ostaja edini obstoječi okvir, v katerem se lahko potencialno rešijo globalna vprašanja.

3.Stališče, ki ga je treba sprejeti v imenu Unije

3.1.Potreba po stališču Unije

Sklepi o spremembah programa, sprejeti v okviru IWC, lahko vplivajo na doseganje ciljev politik in zakonodaje EU v zvezi s kiti in delfini.

V skladu s členom 191(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je eden od ciljev okoljske politike EU spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov. Ta cilj vključuje ohranjanje vrst na svetovni ravni, vključno s kiti in delfini, in Evropska unija je sprejela okoljsko zakonodajo, ki spodbuja njihovo učinkovito varstvo z obsežnim usklajevanjem pravil na ravni EU.

Direktiva o habitatih 8 v svoji Prilogi IV navaja vse vrste kitov in delfinov. To pomeni, da so vse vrste kitov in delfinov v vodah EU zavarovane pred namernim vznemirjanjem, ujetjem ali ubitjem. To zagotavlja tudi okvir politike EU glede stališč o vprašanjih, kot so obremenitev s hrupom, trki ladij z živalmi, zapletanje in prilov. Direktiva o habitatih prepoveduje tudi posedovanje, prevoz in prodajo ali izmenjavo osebkov, vzetih iz narave. Ta zakonodaja ne dovoljuje ponovne vzpostavitve komercialnega kitolova.

Uredba Sveta (ES) 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi 9 , s katero se v EU izvajajo določbe Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), prepoveduje vnos kitov in delfinov v Unijo za namene, ki so predvsem komercialni. Navedeno visoko raven varstva še dodatno krepi Okvirna direktiva o morski strategiji 10 , ki naj bi izboljšala kakovost okolja za kite in delfine s spodbujanjem dobrega okoljskega stanja oceanov in morij EU.

Ker pa se kiti selijo, politika EU v vodah EU ne bo učinkovita, če ne bo podprta s skladnim svetovnim ukrepom na podlagi primerljivega mednarodnega regulativnega okvira. Ta okvir zagotavlja Mednarodna konvencija o ureditvi kitolova.

Članstvo EU v večstranskih okoljskih sporazumih, kot so Konvencija o biološki raznovrstnosti, Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja in Stockholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalih, ter naša ratifikacija Konvencije Minamata o živem srebru prav tako vplivata na številne teme, ki so bile obravnavane v resolucijah IWC.

3.2.Vprašanja posameznih politik

3.2.1.Komercialni kitolov, manj obsežni obalni kitolov in merila za dovoljenja za znanstvene namene

IWC ureja komercialni kitolov in je leta 1982 odločila, da bi moral od leta 1986 za komercialni kitolov veljati moratorij na vse vrste in populacije kitov.

Norveške in Islandije moratorij ne zavezuje, saj sta zoper njega vložili ugovor 11 oziroma izrazili pridržek 12 . Trenutno še naprej izvajata komercialni kitolov 13 . Ti dve državi določata lastne omejitve ulova in Komisiji zagotavljata informacije o svojem ulovu ter zadevne znanstvene podatke. Norveška in Islandija trdita, da svoje omejitve ulova določata na podlagi prenovljenega postopka upravljanja (Revised Management Procedure, RMP), ki ga je IWC razvila za oceno trajnostnih omejitev ulova za komercialni kitolov. Strogo upoštevanje prenovljenega postopka upravljanja na način, ki ga priporoča znanstveni odbor, je ključni element za izognitev določanju omejitve prekomernega ulova.

Japonsko zavezuje moratorij na komercialni kitolov, vendar podeljuje posebna dovoljenja na podlagi člena VIII MKUK, ki omogočajo ubijanje, lovljenje in obdelovanje kitov „za znanstvenoraziskovalne namene ob upoštevanju omejitev glede števila in drugih pogojev, za katere vlada pogodbenica meni, da so ustrezni“. Leta 2014 pa je Meddržavno sodišče razsodilo, da je glavni japonski program „kitolova za znanstvene namene“ nezakonit, saj ne dosega zadostne znanstvene kakovosti, da bi ga bilo mogoče jasno upravičiti „v znanstvenoraziskovalne namene“ 14 . Poleg tega ni bila izkazana potreba po smrtonosnem vzorčenju, da bi se dosegli zastavljeni znanstveni cilji. Kljub temu je Japonska leta 2016 ponovno uvedla kitolov „za znanstvene namene“ na Antarktiki in ga v letu 2017 nadaljevala na podlagi novega programa in brez upoštevanja revidiranega postopka pregleda kitolovnih dovoljenj, kot se zahteva v zadevnih resolucijah IWC 15 , zoper katere je Japonska vložila ugovor.

Čeprav te države še naprej izvajajo kitolov, je moratorij na komercialni kitolov v zadnjih tridesetih letih prispeval k varovanju kitov. Kljub temu pa so številne populacije kitov še vedno kritično izčrpane, tudi zaradi vse večjega števila groženj, ki niso povezane s kitolovom, kot so zapletanje v ribiško opremo, trki z ladjami, onesnaževanje, vključno s podvodnim hrupom, degradacija habitata itd. Izogibanje pritisku komercialnega lova zato ostaja pomembno, da si lahko te populacije opomorejo. Zato bi morala še naprej veljati splošna prepoved komercialnega kitolova, kot je bila že sprejeta znotraj IWC. Ta je v skladu s politikami EU in EU jo zahteva.

Japonska si je tudi prizadevala prepričati IWC, naj podpre novo kategorijo kitolova, manj obsežni obalni kitolov 16 , kar bi dejansko delno odpravilo moratorij na komercialni kitolov. EU bi morala nasprotovati predlogom, s katerimi se uvajajo nove kategorije kitolova, in podpirati ugotovitev Meddržavnega sodišča 17 , da MKUK kitolov deli na tri kategorije: komercialni kitolov in samooskrbni kitolov domačinov (oba sta zajeta v programu) ter kitolov na podlagi posebnega dovoljenja iz člena VIII. To bo preprečilo pravne vrzeli v prepovedi komercialnega kitolova in pomagalo preprečiti, da bi se ta koncept uporabljal v bližini voda EU.

Glede kitolova za „znanstvene namene“ bi morala EU vztrajati, da člena VIII, ki omogoča kitolov na podlagi posebnega dovoljenja, ni mogoče uporabiti za utemeljitev kitolova, ki je predvsem komercialen. Zloraba tega člena je v nasprotju z duhom moratorija in voljo IWC, kot je izražena v številnih resolucijah. Za EU so predlogi za dodelitev posebnega dovoljenja sprejemljivi kot legitimni na podlagi člena VIII le, če so skladni z vidiki, ki jih je Meddržavno sodišče navedlo v svoji sodbi z dne 31. marca 2014 o kitolovu na Antarktiki. To pomeni strogo upoštevanje Resolucije 2014-5 o kitolovu na podlagi posebnega dovoljenja, ki za izdajo tega dovoljenja zahteva izpolnitev dveh kumulativnih elementov: da je smrtonosno vzorčenje „znanstvena raziskava“ in da je opravljeno le „za namene“ take raziskave. V praksi bi to pomenilo, da je znanstveni odbor ugotovil, da je vsaka pogodbenica, ki želi izdati posebno dovoljenje, dokazala, da je mogoče pričakovani rezultat projekta upravičiti kot znanstveno raziskavo, da je skrbno presodila, ali bi uporaba nesmrtonosnega vzorčenja izpolnila cilje raziskave, in ugotovila, da to ni izvedljivo, ter da je dokazala, da so predlagane velikosti vzorcev strogo v skladu z znanstveno potrebo in ne presegajo tega, kar se razumno pričakuje za znanstveni cilj.

Poleg tega bi morala EU spodbujati mnenje, ki so ga nazadnje sprejele vse stranke zadeve Meddržavnega sodišča, da ima IWC legitimno vlogo pri razpravi o kitolovu na podlagi posebnega dovoljenja. EU bi morala torej še naprej zagovarjati pristope, ki zagotavljajo, da vsako posebno dovoljenje pred izdajo prouči znanstveni odbor IWC in IWC sama ter da je to dovoljenje skladno z njihovimi priporočili.

3.2.2.Ohranjanje

Leta 1946 je bila MKUK eden od prvih mednarodnih sporazumov, ki so ohranjanje povezali s trajnostnim izkoriščanjem. Sčasoma so se vplivi groženj, ki niso povezane s kitolovom, in vprašanja glede ohranjanja povečali in postali eden od največjih izzivov IWC.

Leta 2003 je bil ustanovljen odbor za ohranjanje. Ta tesno sodeluje z znanstvenim odborom pri obravnavi številnih groženj kitom in njihovim habitatom. Leta 2016 je IWC ob podpori držav članic EU, ki so vlade pogodbenice, na podlagi usklajenega stališča EU sprejela nov strateški načrt 18 z delovnim programom, ki opredeljuje prednostne grožnje kitom in delfinom (trke ladij z živalmi, morske odpadke, prilov, antropogeni zvok, kemično onesnaževanje in podnebne spremembe) ter prednostne ukrepe (trajnostno opazovanje kitov, načrti upravljanja za ohranjanje, zaščitena območja, zbiranje podatkov in poročanje). Poleg tega je bil dan nov poudarek prispevku kitov in delfinov k uravnavanju ekosistemov in zagotavljanju ekosistemskih storitev v času njihovega življenja in smrti.

EU bi morala podpirati nadaljnji razvoj vse večjega vključevanja IWC v ohranjanje, kar je v skladu s politiko in zakonodajo EU.

EU bi morala kot del svoje trdne politike zavezanosti k ohranjanju še naprej podpirati vse predloge za zaščitena območja za kite 19 . Da bi bili ti predlogi sprejeti, je potrebna sprememba programa s tričetrtinsko večino glasov. Da bi dosegli to večino, bodo potrebne dejavne pripravljalne razprave z vladami pogodbenicami, ki običajno glasujejo proti zaščitnim območjem. EU in njene države članice bi morale spodbujati tudi večjo preglednost, tako da bi predlagale, naj se določbe iz programa glede zaščitnih območij vstavijo v ločen oddelek znotraj navedenega naslova 20 .

Prav tako bi morali biti podprti predlogi IWC, ki so namenjeni izboljšanju dobrobiti kitov. Delo na področju dobrobiti živali lahko med drugim zajema zapletanje, trke ladij z živalmi, množično nasedanje, opazovanje kitov, obremenitev s hrupom, izboljšanje metod ubijanja in evtanazije itd.

V zadnjih letih se IWC vse bolj posveča vprašanjem bolezni kitov in delfinov, zlasti tistih, ki so morda povezane s človeškimi dejavnostmi, in tistimi, ki se lahko prenašajo med živalmi in ljudmi, kar bi lahko ogrozilo skupnosti domačinov, ki se ukvarjajo s samooskrbnim kitolovom, če uživajo proizvode iz kitov, ki ne izhajajo iz komercialnega kitolova. EU in njene države članice bi morale podpirati take razprave, če te temeljijo na znanosti in če njihova obravnava s strani IWC daje dodano vrednost delu drugih forumov.

3.2.3.Samooskrbni kitolov domačinov

Samooskrbni kitolov domačinov 21 je vključen v več zaporednih programov, njegovo urejanje pa je temeljni sestavni del obveznosti IWC, ki vsakih šest let določa omejitve ulova samooskrbnega kitolova domačinov (naslednjič leta 2018). Za samooskrbni kitolov domačinov ne velja moratorij, saj to ni komercialni kitolov. Vlade morajo zagotoviti dokaze o potrebah svojih domorodnih ljudstev v obliki „izjave o potrebah“, v kateri podrobno opredelijo kulturne, samooskrbne in prehranske vidike lova, proizvodov in distribucije. Znanstveni odbor zagotavlja nasvete o trajnosti predlaganega lova in varnih omejitvah ulova, IWC pa ob upoštevanju izjave o potrebah in mnenja znanstvenega odbora odloči o omejitvah ulova za vsak lov. Vendar se je to pogosto izkazalo za sporno vprašanje na ravni EU in IWC. Ne pomaga niti dejstvo, da program določa, da mora ulov samooskrbnega kitolova domačinov zadovoljevati potrebe domačinov po samooskrbi 22 , vendar teh ne opredeljuje. Taka opredelitev je še posebno težavna glede na zapleteno vsebino, raznolikost lova in posebnosti posameznih skupnosti, ki bi jih morala zajemati.

EU kot celota in Danska v imenu Grenlandije sta prevzeli pomembne pobude za zmanjšanje napetosti glede samooskrbnega kitolova domačinov. Leta 2014 je IWC sprejela resolucijo 2014-1 o potrebi po skladnejši in dolgoročnejši regulaciji samooskrbnega kitolova domačinov v prihodnje. Prosila je tudi znanstveni odbor in pododbor za samooskrbni kitolov domačinov, naj pred naslednjim določanjem kvot samooskrbnega kitolova domačinov leta 2018 izvedeta posebne naloge 23 , da se zagotovi trdnejša podlaga za določanje omejitev ulova.

Poleg resolucije 2014-1 so strokovnjaki z različnih področji, vključno s predstavniki skupnosti domačinov, ki se ukvarjajo s samooskrbnim kitolovom, razpravljali o pojmu potreb po samooskrbi glede na pravice domorodnih ljudstev 24 . Priporočali so izboljšanje razumevanja pravic, krepitev vloge domorodnih ljudstev v IWC ter povezovanje med IWC in drugimi zadevnimi forumi. Predlagali so tudi, da se „izjava o potrebah“, ki po njihovem mnenju omejuje pravice domorodnih ljudstev glede uporabe lastnih virov, nadomesti z manj zahtevnim dokumentom. Nazadnje so predlagali izboljšan postopek in časovni razpored za obravnavo omejitev ulova samooskrbnega kitolova domačinov po letu 2018.

EU in njene države članice, ki so vlade pogodbenice, so lahko oktobra 2016 na 66. zasedanju IWC v širšem smislu podprle potrebo, da se pri delu IWC več pozornosti nameni pravicam domorodnih ljudstev, in predlog strokovnjakov za izboljšanje postopka določanja omejitev ulova pri samooskrbnem kitolovu domačinov. Niso pa se strinjale glede nadomestitve izraza „izjava o potrebah“. Zato se je IWC na 66. zasedanju strinjala, da delovna skupina za samooskrbni kitolov domačinov ta vprašanja še nadalje obravnava in zagotovi ustrezna priporočila IWC na 67. zasedanju leta 2018. S tega vidika bo pomembno, da obe državi članici EU, ki sta najbolj vključeni v razpravo o teh vprašanjih, sodelujeta, da se zagotovi, da lahko EU kot celota podpre priporočila IWC na 67. zasedanju.

EU glede pravic domorodnih ljudstev že dolgo zagovarja spoštovanje človekovih pravic povsod po svetu in ima širok nabor politik, ki so pomembne za domorodna ljudstva 25 . EU bi lahko svojo podporo na pravicah temelječemu pristopu pokazala z upoštevanjem priporočil strokovnjakov 26 in IWC predlagala resolucijo o pomenu nedavnih dogodkov na področju pravic domorodnih ljudstev ter spodbujala proučevanje mehanizmov za izboljšanje statusa domorodnih delegatov na srečanjih IWC. Proučila bi lahko tudi razširitev predlaganih sprememb programa na 67. zasedanju IWC glede spremembe terminologije z „domorodci“ na „domorodna ljudstva“.

Ostala priporočila glede pravic domorodnih ljudstev, in sicer naročilo raziskave o instrumentih glede teh pravic, redna povabila posebnega poročevalca ZN o pravicah domorodnih ljudstev na zasedanja IWC, imenovanje predstavnika IWC za udeležbo na zasedanjih Stalnega foruma ZN za domorodne zadeve in proučitev morebitnih prednosti pridružitve sekretariata medagencijski podporni skupini za domorodna vprašanja, se zdijo nekoliko nesorazmerna za malo organizacijo, v kateri se le štirje člani ukvarjajo s samooskrbnim kitolovom domačinov. Ustrezne informacije o teh vidikih je mogoče IWC učinkoviteje in ceneje zagotoviti z zanašanjem na izjave zadevnih vlad pogodbenic in delegatov za samooskrbni kitolov domačinov.

Pri spodbujanju na pravicah temelječega pristopa se bo morala EU zavedati, da pravice domorodnih ljudstev niso absolutne, saj je mogoče vanje posegati z razumnimi in objektivno upravičenimi ukrepi. Na primer, predložitev informacij v podporo zahtev glede omejitev ulova samooskrbnega kitolova domačinov je razumno in objektivno utemeljena glede na dolžnost IWC, da določi omejitev ulova za samooskrbni kitolov domačinov za zadovoljitev potreb domačinov po samooskrbi. Omejevanje kvot samooskrbnega kitolova domačinov zaradi pomislekov o trajnosti lova je lahko prav tako razumno in objektivno upravičeno glede na mandat IWC za upravljanje populacij kitov na svetovni ravni.

3.3.Institucionalna vprašanja

Ker ima EU v IWC status opazovalke, stališča v njenem imenu izražajo države članice, ki skupaj delujejo v interesu EU, in to na način, da se čim bolj spodbuja priznanje EU, in brez poseganja v določbe Pogodbe o zastopanju EU.

Čeprav je malo verjetno, da bodo prizadevanja Japonske, ki trenutno predseduje IWC, glede sprožitve razprav o prihodnosti IWC vodila k pozivom o spremembah pogodbe, bi morale EU in njene države članice izkoristiti vsako priložnost, ki se bo ponudila v podporo vprašanju članstva EU.

Ker EU ni članica, je še pomembneje, da države članice v celoti uporabijo svojo kolektivno moč v zagovor stališč EU v IWC, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in načelom enotnosti v zunanjem zastopanju EU. Enotno stališče EU je tudi bistveni pogoj za dosego soglasja ali enoglasne odločitve znotraj IWC, kar je še posebno pomembno glede na ugotovitve Meddržavnega sodišča, da so resolucije IWC morda upoštevne za razlago Konvencije ali njenega programa, če so sprejete soglasno ali enoglasno 27 .

Za čim večje izkoriščanje kolektivne moči EU se zahteva, da so vse države članice vlade pogodbenice IWC ter imajo možnost glasovati o spremembah programa in drugih resolucijah. Trenutno je 25 držav članic EU vlad pogodbenic IWC in pomembno je, da se dve, ki še nista članici (Malta in Latvija) in ena, ki ni več članica (Grčija), pridružijo takoj, ko bo mogoče. Enako pomembno je, da vse države članice pravočasno plačajo svoje ocenjene prispevke, da pridobijo glasovalne pravice 28 .

Vsem državam članicam ni treba na zasedanja IWC pošiljati svojih nacionalnih predstavnikov iz svojih glavnih mest, da bi se tako čim bolj povečal vpliv EU kot celote. Pooblastila lahko podelijo osebju lokalnega veleposlaništva. Če država članica v državi gostiteljici zasedanja IWC nima predstavnika, lahko ustrezni nacionalni organ v skladu s prakso na podlagi drugih pravno zavezujočih sporazumov pooblastilo vnaprej podeli članu delegacije druge države članice.

Dolžnost lojalnega sodelovanja pomeni, da države članice EU ne bi smele glasovati ena proti drugi in bi morale storiti vse, da dosežejo skupno stališče.

Glede na to, da je vlad pogodbenic MKUK trenutno 87, trenutno število 22 držav članic, ki lahko glasujejo, pomeni eno četrtino članstva IWC z glasovalno pravico.

Zato osnovna načela politike in glasovalna moč od EU zahtevata, da kot celota doseže soglasje o predlogih IWC veliko pred zasedanji IWC.

4.Pravna podlaga

4.1.Postopkovna pravna podlaga

V členu 218(9) Pogodbe o delovanju Evropske unije so predvideni sklepi o določitvi „stališč, ki naj se v imenu Unije zastopajo v organu, ustanovljenem s sporazumom, kadar ta organ sprejema akte s pravnim učinkom, razen aktov o spremembah ali dopolnitvah institucionalnega okvira sporazuma“. Člen 218(9) PDEU se uporablja ne glede na to, ali je Unija članica organa ali pogodbenica obravnavanega sporazuma 29 .

IWC je organ, vzpostavljen s sporazumom, in sicer z MKUK. Akti, ki jih sprejema IWC, so akti s pravnim učinkom. Predvideni akti lahko odločilno vplivajo na vsebino zakonodaje EU (glej oddelek 3.1 zgoraj). Predvideni akti ne dopolnjujejo ali spreminjajo institucionalnega okvira sporazuma.

Postopkovna pravna podlaga za predlagani sklep je zato člen 218(9) PDEU.

4.2.Materialna pravna podlaga

Poglavitni cilj Unije v zvezi z IWC je zagotoviti učinkovit mednarodni regulativni okvir za ohranjanje in upravljanje kitov, s katerim se bo zagotovilo znatno izboljšanje stanja ohranjenosti kitov in delfinov ter vzpostavil nadzor IWC nad vsemi dejavnostmi kitolova, ki jih izvajajo članice IWC. V predhodnih predlogih sta se glavni cilj in vsebina predvidenega akta nanašala predvsem na okolje, zato je bila uporabljena materialna pravna podlaga člena 191(1) PDEU, pri čemer člen 43(2) PDEU ni bil predlagan kot del operativne pravne podlage za sklep o stališču Unije v IWC (glej tudi COM(2011) 495 final in COM(2008) 711 final). Za zdaj velja predlog, naj se predlaga enaka pravna podlaga kot v letih 2008 in 2011. Poudariti je treba, da je razmejitev med členoma 191(1) in 43(2) PDEU predmet nekaterih zadev, o katerih Sodišče še odloča 30 . Ta predlog materialne pravne podlage nikakor ne posega v izključno pristojnost Evropske unije na področju ohranjanja morskih bioloških virov v skladu z določbami člena 3(1)(d) v povezavi s členom 38 in Prilogo I k Pogodbi ter s tem vseh živih vodnih virov v okviru skupne ribiške politike, ki se izvaja v skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013 31 . Ta pristop ne ustvarja precedensa za nobena prihodnja pogajanja o ohranjanju in upravljanju živih vodnih virov, ki spadajo na področje navedene uredbe, zlasti pa ga bo morda treba prilagoditi glede na izide upoštevnih zadev o razmejitvi med členoma 191(1) PDEU in 43(2) PDEU, o katerih Sodišče še odloča.

4.3.Sklepna ugotovitev

Za zdaj bi morala biti pravna podlaga predlaganega sklepa člen 191(1) PDEU v povezavi s členom 218(9) PDEU.

2017/0215 (NLE)

Predlog

SKLEP SVETA

o stališču, ki ga je treba sprejeti v imenu Evropske unije na naslednjih treh zasedanjih Mednarodne komisije za kitolov, vključno s povezanimi vmesnimi zasedanji in ukrepi

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 191(1) v povezavi s členom 218(9) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Na podlagi Mednarodne konvencije o ureditvi kitolova (MKUK), podpisane leta 1946, je bila ustanovljena Mednarodna komisija za kitolov (IWC), ki je mednarodna organizacija, pristojna za ohranjanje in upravljanje kitov na svetovni ravni.

(2)Program, ki ureja izvajanje kitolova po vsem svetu, je priložen h Konvenciji kot njen sestavni del. Določa podrobne predpise o kitolovu glede ohranjanja in izkoriščanja staležev kitov. Njegove določbe in spremembe, ki jih je sprejela IWC, so za pogodbenice zavezujoče, razen če pogodbenica uradno nasprotuje spremembi v skladu s členom V(3) MKUK.

(3)Leta 1986 je na podlagi spremembe programa, o kateri se je dogovorila večina držav, zastopanih v IWC, začel veljati moratorij na komercialni kitolov. Vodilne kitolovne države dosledno izpodbijajo moratorij in še vedno izvajajo kitolov za tako imenovane znanstvene namene ali na podlagi drugih izjem.

(4)Primerno je opredeliti stališče, ki ga je treba v IWC sprejeti v imenu Unije, saj lahko imajo sklepi o spremembi programa, ki se sprejmejo v IWC, pravne učinke in vplivajo na doseganje ciljev politik in zakonodaje Unije v zvezi s kiti in delfini. Cilj nekaterih predlogov sklepov, ki so redno predloženi na zasedanjih IWC, je odobritev kitolova z določitvijo kvot in uporabo ukrepov upravljanja ali vzpostavitev zaščitenih območij za kite, zato se zanje zahteva stališče Unije.

(5)Članice IWC so lahko le vlade. Trenutno je 25 držav članic Evropske unije članic IWC 32 . Evropska unija ima v IWC status opazovalke, zastopa pa jo Komisija.

(6)Ker ima Evropska unija pri IWC status opazovalke, bi moral stališče, ki ga je treba sprejeti v imenu Unije v zvezi z zadevami v njeni izključni pristojnosti na podlagi člena 3(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, sprejeti Svet, izraziti pa bi ga morale države članice, ki bi skupaj delovale v interesu Unije, saj lahko navedene zadeve vplivajo na skupna pravila ali spremenijo njihovo področje uporabe.

(7)Da bi se okrepilo stališče Unije v okviru IWC, bi bilo treba podpreti vsako revizijo MKUK, ki bi Uniji omogočala postati članica IWC.

(8)V Prilogi IV k Direktivi Sveta 92/43/EGS 33 so navedene vse vrste kitov in delfinov kot vrste v interesu Unije, ki jih je treba strogo varovati. Vse vrste kitov so torej zavarovane pred namernim vznemirjanjem, ujetjem ali ubitjem v vodah Unije. Z isto direktivo so prepovedani tudi posedovanje, prevoz in prodaja ali izmenjava osebkov, vzetih iz narave, ter ponujanje takih osebkov za prodajo ali izmenjavo.

(9)Uredba Sveta (ES) št. 338/97 34 , s katero se v Uniji izvajajo določbe Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, prepoveduje vnos kitov in delfinov v Unijo za namene, ki so predvsem komercialni. Poleg tega Uredba Sveta (EGS) št. 348/81 35 dovoljuje uvoz nekaterih proizvodov iz Priloge k navedeni uredbi le, če se ne uporabljajo za komercialne namene.

(10)Kiti so selivske vrste. Zato bodo politike in zakonodaja Unije v zvezi s kiti v vodah Unije učinkovitejše, če bodo podprte s skladnimi ukrepi po vsem svetu.

(11)Unija podpira Deklaracijo Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev in dokument o izidih svetovne konference o domorodnih ljudstvih, ki je potekala leta 2014 36 .

(12)Stališče Unije izrazijo države članice Unije, ki so članice IWC in ki delujejo skupaj –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Stališče Evropske unije na naslednjih treh zasedanjih 37 Mednarodne komisije za kitolov (IWC), vključno s povezanimi vmesnimi zasedanji in ukrepi, je opredeljeno v Prilogi.

Člen 2

Stališče iz člena 1 izrazijo države članice, ki so članice IWC in ki delujejo skupaj.

Člen 3

Kadar je verjetno, da bodo na stališče iz člena 1 vplivale nove znanstvene ali tehnične informacije, predstavljene pred zasedanji IWC ali med njimi, ali kadar se na kraju samem vložijo predlogi o vprašanjih, ki še niso vključena v stališče Unije, se stališče o zadevnem predlogu določi z usklajevanjem, tudi na kraju samem, preden se glasuje o predlogu. Predstavniki Unije v IWC se lahko dogovorijo o manjših spremembah stališča brez nadaljnjega sklepa Sveta.

Člen 4

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V Bruslju,

Za Svet

(1) COM(2008) 711 final in COM(2011) 495 final.

(2) Za spremembo Konvencije, ki bi EU omogočila članstvo, bi morale vse članice IWC ratificirati protokol. Leta 1992 je Komisija sprejela predlog o pogajanjih glede pristopa Unije h Konvenciji, vendar Svet ni nadalje ukrepal (Osnutek sklepa Sveta o pooblastitvi Komisije, da se v imenu Skupnosti pogaja o protokolu, ki spreminja Mednarodno konvencijo o ureditvi kitolova, podpisano 2. decembra 1946 v Washingtonu, COM(92) 316).

(3) Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Hrvaška, Irska, Italija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo.

(4) Glej člen V Konvencije. V skladu z odstavkom 3 začnejo spremembe programa za pogodbenice veljati v 90 dneh, razen če ne predložijo ugovora.

(5) Cilj trajnostnega razvoja 14: „Ohranjati in trajnostno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj“.

(6) Člen VIII Konvencije.

(7) Odstavek 30 programa izrecno zahteva, da morajo vlade pogodbenice dovoljenja za znanstvene namene predložiti znanstvenemu odboru, preden jih izdajo, da jih lahko ta pregleda in sporoči pripombe.

(8) Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).

(9) UL L 61, 3.3.1997, str. 1.

(10) Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja.

(11) Člen V(3) Konvencije vladam pogodbenicam omogoča vložitev ugovora zoper vsako spremembo programa, s čimer dosežejo, da jih taka sprememba ne zavezuje.

(12) Islandija je iz IWC izstopila leta 1992, vendar se je leta 2002 vanjo znova vključila s pridržkom na moratorij.

(13) Tudi Ruska federacija je vložila ugovor zoper moratorij, vendar ga ne izvaja.

(14) Točki 227 in 245 sodbe Meddržavnega sodišča z dne 31. marca 2014 v zadevi kitolov na Antarktiki (Avstralija proti Japonski: posredovanje Nove Zelandije).

(15) Resolucija IWC 2014-5 o kitolovu na podlagi posebnega dovoljenja in resolucija IWC 2016-2 o izboljšanju postopka pregleda kitolova na podlagi posebnega dovoljenja. Japonska je vložila ugovor zoper ti dve resoluciji, saj naj bi bil njun cilj „neupravičeno omejevanje izvajanja japonskih znanstvenoraziskovalnih programov, ne glede na znanstveno vrednost in na način, ki ni skladen s Konvencijo“.

(16) Manj obsežni obalni kitolov je vrsta kitolova, za katerega je značilna uporaba manjših čolnov, pri čemer se kiti (ščukasti ali pritlikavi kiti in drugi mali kiti) lovijo na dnevnih lovih v nacionalnih vodah v komercialne namene. Japonska je zahtevala določitev omejitve ulova manj obsežnega obalnega kitolova za skupnosti, za katere je trdila, da trpijo zaradi moratorija.

(17) Točki 229 in 230 sodbe Meddržavnega sodišča z dne 31. marca 2014.

(18) https://iwc.int/private/downloads/YTtNWzZ21VOaPZRjvTQGng/CC_StrategicPlan2016_26_FINAL.pdf.

(19)

Trenutno IWC določa dve zaščitni območji – zaščitno območje Indijskega oceana in zaščitno območje Južnega oceana –, kjer je prepovedan komercialni kitolov. V zadnjih letih je bil Komisiji večkrat predložen dodatni predlog za zaščitno območje v južnem Atlantskem oceanu, vendar do zdaj ni bil podprt s potrebno tričetrtinsko večino glasov.

(20) Trenutno so te določbe vključene v oddelek III programa pod naslovom „Ulov“.

(21) Samooskrbni kitolov domačinov je kitolov, ki ga izvajajo skupine domorodcev s tradicijo kitolova, ki kite lovijo za samooskrbo.

(22) Program, odstavek 13(a).

(23) Naloge so zajemale dokončanje dela glede algoritmov omejitve trkov z živalmi (Strike Limit Algorithms) za love na Grenlandiji in obravnavo zahtev za zagotovitev standardiziranih izjav o potrebah ter boljše razumevanje odnosa med vzorci potreb in potrošnje ter predlog za posodobitev programa, ki bi upošteval pristop algoritmov omejitve trkov z živalmi.

(24) Strokovna delavnica na temo samooskrbnega kitolova domačinov, Maniitsoq/Grenlandija, 2015.

(25) EU je na Generalni skupščini ZN leta 2007 podprla sprejetje Deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (GS ZN 61/295) in dokument o rezultatih (GS ZN 69/2) svetovne konference o domorodnih ljudstvih, ki je potekala kot del plenarnega zasedanja Generalne skupščine ZN na visoki ravni leta 2014. Oba dokumenta poudarjata pravice domorodnih ljudstev do virov, ki jih tradicionalno uporabljajo, in potrebo držav, da zaščitijo navedene pravice ter sodelujejo in se posvetujejo z domorodnimi ljudstvi. Svet EU je 15. maja 2017 sprejel sklepe (dokument 8814/17 z dne 15. maja 2017), v katerih ponovno izraža podporo pravicam domorodnih ljudstev in priznava, da je mogoče ta okvir politike ob večstranskem sodelovanju še učinkoviteje izvajati, predvsem z nadaljnjo krepitvijo priložnosti za dialog in posvetovanje na vseh ravneh sodelovanja EU.

(26) Priporočili 2 in 6 na strani 21 Poročila strokovne delavnice IWC o samooskrbnem kitolovu domačinov (IWC/66/ASW Rep01).

(27) Točka 46 sodbe Meddržavnega sodišče z dne 31. marca 2014.

(28) Trenutno so glasovalne pravice začasno odvzete trem državam članicam, v enem primeru pa država dolguje prispevke za tri leta.

(29) Zadeva C-399/12, Nemčija proti Svetu (OIV), EU:C:2014:2258, točka 64.

(30) Zadevi C-626/15 in C-659/16, Evropska komisija proti Svetu Evropske unije (zadeve Weddellovo morje). Glej tudi zahtevo za predhodno odločanje v zadevi C-683/16.

(31) Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 22).

(32) Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Irska, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo (januar 2017). Od navedenih držav članic jih ima trenutno 22 glasovalno pravico v IWC.

(33) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).

(34) Uredba Sveta (ES) št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi (UL L 61, 3.3.1997, str. 1).

(35) Uredba Sveta (EGS) št. 348/81 z dne 20. januarja 1981 o skupnih pravilih za uvoz kitov ali proizvodov iz kitov in delfinov (UL L 39, 12.2.1981, str. 1).

(36) Sklepi Sveta o domorodnih ljudstvih, dokument 8814/17, 15. maj 2017.

(37) 67. zasedanje IWC leta 2018, 68. zasedanje IWC leta 2020 in 69. zasedanje IWC leta 2022.