EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.11.2017
JOIN(2017) 41 final
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU EMPTY
Izboljšanje vojaške mobilnosti v Evropski uniji
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.11.2017
JOIN(2017) 41 final
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU EMPTY
Izboljšanje vojaške mobilnosti v Evropski uniji
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
Izboljšanje vojaške mobilnosti v Evropski uniji
1. Uvod
Varnost evropskih državljanov je prednostna naloga Unije in vprašanje, v zvezi s katerim državljani pričakujejo, da ga bo EU obravnavala. EU je sprejela vrsto pobud, da bi Evropejcem omogočila, da prevzamejo večjo odgovornost za svojo varnost. V globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko EU iz leta 2016 je bilo pozvano k vzpostavitvi učinkovitejše, odzivne in povezane Unije, ki je sposobna izpolnjevati skupne interese in prednostne naloge EU pri zavzemanju za mir in zagotavljanju varnosti svojih državljanov in ozemlja. Za dodatno pomoč pri izpolnjevanju sedanjih in prihodnjih potreb Evrope se je Komisija v evropskem obrambnem akcijskem načrtu zavezala k sodelovanju z drugimi zadevnimi akterji EU, da bi se povečale skladnost in sinergije med obrambnimi zadevami in drugimi politikami Unije, pri katerih obstaja dodana vrednost EU 1 . Evropski svet je priznal, da je bil na področju varnosti in obrambe dosežen pomemben napredek. V dokumentu z razmislekom o prihodnosti evropske obrambe iz junija 2017 je bila predstavljena gonilna sila ukrepanja EU na področju obrambe 2 . Predsednik Juncker je v govoru o stanju v Uniji 13. septembra 2017 poudaril, da je treba do leta 2025 povsem razviti evropsko obrambno unijo. Namen vseh teh pobud je en sam: oblikovati Unijo, ki varuje.
EU bo za zaščito Unije in njenih državljanov v današnjih negotovih varnostnih razmerah sprejela potrebne ukrepe, da bi zagotovila svojo sposobnost za učinkovit in pravočasen odziv na notranje in zunanje krizne razmere, tudi z okrepitvijo svoje pripravljenosti in odpornosti 3 . Države članice si v teh okoliščinah tudi prizadevajo za poglobitev svojega obrambnega sodelovanja, tudi na podlagi stalnega strukturnega sodelovanja, kot je določeno v Pogodbah. Obstajata priložnost in strateška potreba, da se v celoti izkoristijo civilno-vojaške sinergije za pospešitev vojaške mobilnosti znotraj naših meja in s ciljem hitrega začetka vojaških operacij v tujini.
Države članice popolnoma suvereno odločijo o tem, ali lahko enote iz druge države vstopijo na njihovo ozemlje. Da pa bi bile pripravljene na krize, tudi z vojaškimi vajami, in bi se odzvale nanje, je treba zagotoviti, da se lahko navedene odločitve sprejmejo hitro ter da se lahko enote in oprema, kadar so take odločitve sprejete, premaknejo hitro in nemoteno. Poleg tega ima varnostna in obrambna politika določenih držav članic posebne značilnosti, ki jih je treba upoštevati.
V tem okviru hitre in nemotene premike vojaškega osebja in opreme po EU trenutno preprečujejo številne fizične, pravne in regulativne ovire, kot so infrastruktura, ki ne more nositi mase vojaškega vozila, ali okorni carinski in drugi postopki. Kot se je pokazalo med nedavnimi velikimi vojaškimi vajami, lahko take ovire povzročijo zamude, motnje, višje stroške in večjo ranljivost. Zaradi posebnega statusa oboroženih sil in opreme so za vojaško mobilnost pravno zavezujoče najrazličnejše nacionalne odločbe in pravila EU, ki določajo, ali so nacionalni in mednarodni premiki mogoči. Pomembnih je lahko več različnih področij politike (notranje zadeve, pravosodje, gospodarstvo in finance, delo, promet, obramba, carina, okolje, zdravje). Standarde in postopke na tem področju za svoje člane določa tudi zveza NATO. Vprašanja segajo od carinskih zadev do zahtev za varen prevoz oseb in vojaške opreme, vključno s prevozom nevarnega blaga, vidikov odgovornosti, vključno z okoljsko zakonodajo, od fizičnega in pravnega varstva osebja do razpoložljivosti in ustreznosti zadevne prometne infrastrukture. Zaradi zakonodajnega in fizičnega okvira se vojska pogosto ne more odzvati tako hitro, kot bi bilo potrebno. Zato je treba preučiti ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti za izboljšanje postopkov, pri tem pa v celoti spoštovati suverenost držav članic ter ravnati v skladu s Pogodbama in zakonodajo EU.
Čeprav o večini ukrepov odločajo in bodo odločale države članice, lahko EU pomaga na različne načine. Namen tega skupnega sporočila je torej predstaviti, kako si bo EU, vključno s svojimi obstoječimi politikami, prizadevala olajšati in pomagati pospešiti vojaško mobilnost, ki sega od vsakodnevnih potreb do strateške predhodne napotitve vojaških sil in virov, v sinergiji z nevojaškimi dejavnostmi in brez motenja civilne uporabe infrastrukture ali z izogibanjem nepotrebnim nevšečnostim.
2. Sedanji projekti, dejavnosti in pobude v zvezi z vojaško mobilnostjo
K izboljšanju vojaške mobilnosti v EU že prispeva več pobud. Prometna infrastruktura je že od nekdaj nujni sestavni del vsakega obrambnega sistema, saj zagotavlja zlasti poti za premike vojaške opreme in enot. EU je z leti razvila ambiciozno politiko prometne infrastrukture 4 . To področje ponuja jasno priložnost za povečanje skladnosti in sinergij med obrambnimi zadevami in obstoječimi politikami Unije, s čimer bi se izkoristila dodana vrednost EU, odpravila nepotrebna podvajanja in spodbudila učinkovitejša poraba javnega denarja ter dolgoročneje preprečile neoptimalne naložbe.
Izvajajo se tudi pobude za spodbujanje civilno-vojaških sinergij na podlagi politik EU na področjih, kot so raziskave, kibernetska varnost, letalstvo, nadzor meja in pomorski nadzor ter vesolje. Mehanizem, o katerem so se dogovorile Komisija, Evropska obrambna agencija in države članice, da se začne razvoj obrambnih in hibridnih standardov za izdelke z dvojno rabo, je dober primer bolj horizontalnih pobud. Take dejavnosti bi lahko imele pozitivne učinke tudi v zvezi z olajšanjem vojaške mobilnosti.
Države članice poleg tega izvajajo več projektov v okviru Evropske obrambne agencije:
-leta 2014 se je 14 držav članic odločilo začeti poseben projekt v okviru Evropske obrambne agencije, namenjen večmodalnemu prometnemu vozlišču EU. Navedene države članice so prepoznale potrebo po boljšem usklajevanju vojaških premikov. Razvija se omrežje večmodalnih prometnih vozlišč (M2TH), da bi se na podlagi usklajenih predpisov, postopkov in procesov ter združevanja in skupne rabe sredstev in infrastrukture v Evropi olajšali hitri premiki enot. V središču tega projekta je centralno usklajevanje premikov z opredelitvijo fizičnega omrežja lokacij in storitev, ki bodo zagotovljene. Vse to se izvaja z uporabo poenostavljenih in harmoniziranih postopkov v mejah zakonodaje EU in nacionalnih zakonov. Druge države članice so pokazale zanimanje za vključitev v ta projekt;
-pobuda za sporazum o diplomatskih dovoljenjih je še en program pod okriljem Evropske obrambne agencije, na podlagi katerega je bil leta 2012 sprejet tehnični sporazum o diplomatskih dovoljenjih. Število sodelujočih držav članic se je povečalo na 16. S tehničnim sporazumom so harmonizirani upravni postopki (obrazci in roki), ponuja pa tudi možnost podelitve preventivnih dovoljenj. Vse zadevne države članice so se odločile za podelitev dovoljenja, tako da je tehnični sporazum postal učinkovito sredstvo, ki omogoča vsakodnevne hitre vojaške zračne prevoze v večini rutinskih zadev.
Tudi zveza NATO razvija številne dejavnosti za olajšanje vojaške mobilnosti, kot so delo v zvezi s pravnimi instrumenti za olajšanje svobode gibanja, ozaveščanje o razmerah na področju infrastrukture, izboljšanje hitre mobilnosti po zraku ter delo na področju civilne pripravljenosti in odpornosti.
Izvajajo se tudi večnacionalne pobude, s katerimi se poskuša zmanjšati število omejitev za vojaško mobilnost in poiskati nove načine za odpravo obstoječih ovir. Nekateri akterji so dobro znani in že podpirajo različne dejavnosti z visoko stopnjo strokovnosti, na primer evropski center za usklajevanje premikov (Movement Coordination Centre Europe (MCCE)), tj. večnacionalna organizacija, ki ponuja rešitve večmodalnega prevoza, evropsko poveljstvo za zračni prevoz (European Air Transport Command), ki med drugim načrtuje zračni prevoz in določa njegove naloge, ter večnacionalni usklajevalni center za ladijske prevoze v Atenah (Athens Multinational Sealift Coordination Centre), ki določa primerna prevozna sredstva glede na zahteve misije. Na tem področju obstajajo in delujejo tudi druge večnacionalne pobude.
Pri kakršnih koli nadaljnjih ukrepih EU bi bilo treba upoštevati te tekoče projekte ter si prizadevati za sinergije in doslednost, pri tem pa se izogibati nepotrebnim podvajanjem ali protislovjem.
3. Potrebe in zahteve za vojaško mobilnost
Nedavno so v ospredje stopila preostala regulativna in infrastrukturna ozka grla, saj ovirajo vojaške premike v škodo obrambnih potreb držav članic. Potrebno je okrepljeno prizadevanje za razvoj bolj usklajenega pristopa, s katerim se bodo čim bolj povečale dodana vrednost EU in civilno-vojaške sinergije.
Izhodišče za učinkovit pristop po vsej EU, ki bo z obravnavanjem vseh zadevnih razsežnosti pomagal izboljšati vojaško mobilnost, je oblikovanje skupnega razumevanja potreb in zahtev.
Države članice bodo morale te vojaške zahteve in posebnosti dodatno preučiti in se o njih dogovoriti, saj so podlaga za nadaljnje ukrepanje EU. Te zahteve in posebnosti bodo morale zajemati vsaj naslednja področja:
-razpoložljivost fizične infrastrukture, ki je v skladu s potrebnimi tehničnimi zahtevami za vse načine prevoza in večmodalna vozlišča;
-pravne parametre za dostop do prometne infrastrukture v EU, tudi za uvoz/izvoz sil in vojaške opreme zunaj Evrope, vključno z nevarnim blagom;
-varstvo vojaškega osebja, opreme in zaupnih podatkov;
-odgovornost vojaških sil in status sil;
-preudarke, povezane s časom, kot so prednostne zahteve v zvezi s civilnim prometom, uradna obvestila in roki za zahteve;
-zahteve za podporo držav članic gostiteljic (gorivo, nastanitev, logistična podpora, vzdrževanje in obnova, nabava, zdravstvena in medicinska podpora itd.);
-zahteve, zmogljivosti in postopke za usklajevanje med nacionalnimi in mednarodnimi vojaškimi in civilnimi organi;
-izmenjavo informacij (elektronski podatki/podatkovna zbirka/vozlišča) med civilnimi in vojaškimi podatkovnimi zbirkami.
4. Opredelitev vrst ukrepov
Glede na potrebe in zahteve, ki jih morajo dodatno preučiti države članice, ter ob upoštevanju tekočega dela bi se lahko opredelile različne vrste ukrepov za odpravo pomanjkljivosti.
Za odpravo stalnih pomanjkljivosti ter spodbujanje boljšega usklajevanja in okrepljenih sinergij med vsemi deležniki je bila v Evropski obrambni agenciji nedavno ustanovljena strokovna ad hoc delovna skupina. Njeni cilji so opredeliti ovire za prehod meja in tranzit pri površinskih premikih vojaškega osebja in sredstev, določiti obstoječe pobude in pomanjkljivosti, opredeliti zadevne akterje na ravni EU in nacionalni ravni ter izdelati akcijski načrt s posebnimi nalogami in odgovornostmi, vključno s časovnim načrtom z roki. Med načeli, ki jih je treba upoštevati, sta izogibanje podvajanju in vključevanje, da se zajamejo vsi zadevni deležniki.
Čeprav bodo pri tem delu potrebna prizadevanja različnih akterjev na različnih ravneh, obstajajo področja, na katerih bi lahko EU ponudila morebitne rešitve v skladu s Pogodbama ter ustvarila sinergije na podlagi politik in projektov, ki so se z leti razvijali predvsem za civilne namene. Za ta področja se uporabljajo zakonodaja, postopki in naložbeni instrumenti, ki bi jih bilo treba prilagoditi – tudi na ravni EU –, da bi bili primerni za vojaške uporabe.
·Infrastruktura: dejanski premiki zahtevajo tesno usklajevanje med državami članicami EU. Zanje je potreben skupni dogovor o infrastrukturi, ki se bo uporabila. Zaradi kakovosti same infrastrukture in razlik v standardih je predložitev zahtev za premike zelo zamudna. To lahko privede do nepričakovanih ovir med izvajanjem premikov.
Zato bo treba oceniti sedanjo infrastrukturo in opredeliti infrastrukturne standarde, v katerih se upoštevajo tudi vojaške zahteve. Taka analiza bi EU omogočila, da razvije infrastrukturni standard, ki vključuje vojaški profil za večmodalni prevoz. To bi lahko zajemalo razvoj nove infrastrukture in posodobitev obstoječe. Vzpostaviti je treba tesno povezavo z dolgoročnimi naložbami Unije v infrastrukturo, saj finančne posledice tega področja dela še niso bile kvantificirane.
|
Primer prometne infrastrukture EU Vseevropsko prometno omrežje (TEN-T) obsega celovito omrežje, ki zagotavlja dostopnost vseh regij EU in naj bi bilo dokončano leta 2050, ter jedrno omrežje s strateško najpomembnejšimi deli, ki naj bi bilo dokončano leta 2030. Omrežje TEN-T vključuje pristanišča, letališča, železnice, ceste in celinske plovne poti. Za olajšanje dokončanja glavnih delov jedrnega omrežja je bilo vzpostavljenih devet večmodalnih koridorjev jedrnega omrežja. Najprej je treba analizirati morebitno dvojno uporabo omrežja ter ugotoviti, kje obstajajo prekrivanja in vrzeli, saj je to pomemben prvi korak za nadaljnje ukrepanje. V politiki TEN-T so za vse sestavne dele infrastrukture, zlasti za jedrno omrežje, opredeljeni ambiciozni in enotni standardi v obliki tehničnih zahtev. Ti kažejo na prevladujočo civilno uporabo infrastrukture. Nekatere od teh koridorjev bi bilo mogoče določiti kot možne testne primere za pilotno analizo. Politiko TEN-T podpira tudi interaktivni geografski in tehnični informacijski sistem (TENtec), ki vključuje zemljevide in druge informacije o enotnih standardih TEN-T. V zvezi s to podatkovno zbirko bi bilo mogoče okrepiti sodelovanje z zadevnimi deležniki na področju obrambe, da bi se vzpostavile morebitne sinergije. Instrument za povezovanje Evrope 5 je strateški naložbeni instrument EU za izvedbo omrežja TEN-T. Izkazal se je za zelo učinkovitega pri hitrem pridobivanju naložb za izboljšanje prometne infrastrukture EU in pri osredotočanju na projekte, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost EU. Poudarek instrumenta je na čezmejnih civilnih projektih in manjkajočih povezavah, vključno s potrebnimi sistemi interoperabilnosti – na primer za upravljanje zračnega in železniškega prometa – in inovacijami, ter na naložbah v pristanišča, letališča in njihove zaledne povezave za večmodalno delovanje omrežja. To je bistvenega pomena za prednjo prisotnost vojske. Kakovostna infrastruktura zahteva zadostne naložbe in vzdrževanje, zlasti za zagotovitev ustreznih in neoviranih večmodalnih povezav z vzajemnimi civilnimi in vojaškimi koristmi. Čeprav je instrument osredotočen samo na prednostne naloge v zvezi s civilnim prometom, obstajajo očitni primeri, v katerih bi lahko dodatne naložbe prinesle pomembne koristi za vojaške cilje, kot so čezmejni projekti, kritična infrastruktura in ključni sestavni deli infrastrukture. Opredelitev mogočih sinergij in preučitev take dvojne uporabe, po potrebi skupaj z okrepitvijo proračunov, sta torej nujni za civilno in vojaško infrastrukturo. To bi bilo mogoče okrepiti, da se do leta 2030 doseže jedrno omrežje TEN-T, do leta 2025 pa evropska obrambna unija. |
·Obravnavanje zadevnih regulativnih in postopkovnih vprašanj:
-Carinski organi: nova carinska zakonodaja EU, ki se uporablja od maja 2016, zahteva, da so vse carinske formalnosti načeloma v celoti elektronske. Za poenostavitev in harmonizacijo carinskih formalnosti, potrebnih za vojaške premike v Uniji, se analizirajo opredeljena carinska vprašanja s ciljem vzpostavitve carinskih postopkov, ki bolje izpolnjujejo posebne potrebe takih premikov. V vseh predlaganih spremembah carinskega regulativnega okvira se bodo zlasti upoštevale ustrezne obstoječe prakse, kot je obrazec 302 zveze NATO.
-Nevarno blago: zakonodaja EU o prevozu nevarnega blaga se trenutno ne uporablja za vojaški prevoz. Če so vojaška vozila v skladu s to zakonodajo, bi zanje morale veljati enake ugodnosti kot za civilna vozila. To bi olajšalo premike enot in vojaške opreme.
-Nacionalni postopki: glede na to, da je vojaška mobilnost močno odvisna od nacionalnih zahtev, postopkov in praks držav članic, bi bilo treba preučiti izmenjavo informacij za boljše razumevanje primerov, v katerih bi bila možna skupna pravila in bi bilo treba preučiti večjo skladnost. Razmisliti bi bilo mogoče na primer o razvoju enotnega postopka za zagotovitev vojaške mobilnosti za vse države članice EU. Podlaga za to je obsežno delo, opravljeno v Evropski obrambni agenciji. EU bi lahko s svojimi ukrepi države članice pri tem postopku spodbujala ali podpirala, če bi te to zahtevale.
·Hibridne grožnje: na podlagi skupnega okvira za boj proti hibridnim grožnjam je bilo opredeljenih več ukrepov za odpornost kritične infrastrukture v Evropi, kot je prometna infrastruktura, na hibridne grožnje. To delo se bo nadaljevalo in bo okrepljeno, tudi v okviru sedanjega sodelovanja med EU in zvezo NATO v boju proti hibridnim grožnjam, da se zagotovi odpornost tistih infrastruktur, ki so z vidika dela za izboljšanje vojaške mobilnosti v EU strateškega pomena.
Lahko bi se tudi preučila zakonodaja EU na drugih področjih, da se odkrije pomembnost za vojaško mobilnost.
5. Usklajevanje z drugimi deležniki
Države članice se z enakimi ovirami za hitre in neovirane premike vojaških sil in sredstev čez nacionalne meje v Evropi srečujejo tudi v drugih okoliščinah, zlasti v zvezi NATO. V zvezi s tem bi bilo treba okrepiti tudi usklajevanje in dialog z zvezo NATO. To bo izvedeno popolnoma odprto in pregledno ob polnem upoštevanju avtonomije odločanja in postopkov obeh organizacij, vključevanja ter vzajemnosti brez poseganja v posebno naravo varnostne in obrambne politike katere koli države članice. Za optimiziranje učinkovitosti, spodbujanje sinergij, kjer je to mogoče, in preprečevanje nepotrebnega podvajanja pri opredeljevanju naslednjih korakov za olajšanje in pospešitev vojaške mobilnosti v Evropi je pomembna tudi interakcija z drugimi zadevnimi deležniki in partnerji.
6. Nadaljnji koraki
Visoki predstavnik in Komisija bosta do marca 2018 državam članicam v odobritev predložila akcijski načrt o vojaški mobilnosti. Navedeni načrt bo temeljil na rezultatih ad hoc delovne skupine za vojaško mobilnost v Evropski obrambni agenciji in bo predlagal priporočene ukrepe, izvajalce in ambiciozne roke za obravnavanje opredeljenih ovir, ki omejujejo vojaško mobilnost v Evropski uniji.
COM(2016) 950, 30.11.2016.
COM(2017) 315, 7.6.2017 „Postopoma se postavljajo temelji evropske varnostne in obrambne unije. Naši državljani se bodo počutili varne samo, če bomo odločno sledili začrtani poti.“
Skupno sporočilo „Skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj – odziv Evropske unije“ (2016) in Skupno sporočilo „Strateški pristop k odpornosti pri zunanjem delovanju EU“ (2017).
Politika vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T).
Uredba (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010, UL L 348, 20.12.2013, str. 129.