P8_TA(2017)0207

Pobuda za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. maja 2017 o pobudi za učinkovito rabo virov: zmanjšanje živilskih odpadkov, izboljšanje varnosti hrane (2016/2223(INI))

(2018/C 307/03)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo (1),

—	ob upoštevanju pisne izjave št. 0061/2015 z dne 14. oktobra 2015 o podarjanju neprodane užitne hrane dobrodelnim organizacijam,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o tem, kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano (3),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. junija 2016 o izgubah hrane in živilskih odpadkih,

—	ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 15. junija 2016 o živilskih odpadkih (4),

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. marca 2013 o prispevku civilne družbe k strategiji preprečevanja in zmanjševanja izgub hrane in živilskih odpadkov (5),

—	ob upoštevanju posebnega poročila št. 34/2016 Evropskega računskega sodišča z naslovom Boj proti potrati hrane: priložnost, da EU izboljša učinkovitost rabe virov v verigi preskrbe s hrano,

—	ob upoštevanju resolucije skupščine Združenih narodov za okolje z dne 27. maja 2016 o preprečevanju, zmanjševanju in ponovni uporabi živilskih odpadkov,

—	ob upoštevanju študije z naslovom Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz junija 2014,

—	ob upoštevanju študije organizacije FUSIONS z naslovom Food Use for Social Innovation by Optimising Waste Prevention Strategies iz leta 2016 o ocenah količine živilskih odpadkov v Evropi,

—	ob upoštevanju pregleda zakonodaje in politik EU z vplivom na živilske odpadke, ki ga je leta 2015 izvedla organizacija FUSIONS,

—	ob upoštevanju poročila organizacije FUSIONS iz leta 2014 z naslovom Definitional Framework for Food Waste (Opredelitveni okvir za živilske odpadke),

—	ob upoštevanju svetovnega standarda za evidentiranje izgub hrane in živilskih odpadkov ter poročanje o njih, ki je bil objavljen junija 2016,

—	ob upoštevanju študije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 2013 z naslovom Food wastage footprint Impacts on natural resources (Odtis zavržene hrane – učinki na naravne vire),

—	ob upoštevanju študije FAO iz leta 2011 z naslovom Global food losses and food waste (Svetovne izgube hrane in živilski odpadki),

—	ob upoštevanju peticije Stop Food Waste in Europe! (Ustavimo nastajanje živilskih odpadkov v Evropi!),

—	ob upoštevanju milanske listine, sprejete med razstavo EXPO Milano 2015,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0175/2017),

A.	ker se po ocenah FAO vsako leto na svetovni ravni izgubi ali zavrže približno 1,3 milijarde ton oziroma približno tretjina (po teži) vse hrane, proizvedene za prehrano ljudi;

ker je hrana dragocena dobrina; ker „prehranski sistem“ izkorišča številne vire, kot so tla, prst, voda, fosfor in energija, zato je učinkovito in trajnostno upravljanje teh virov izjemnega pomena; ker živilski odpadki povzročajo ogromne gospodarske in okoljske stroške, ki po ocenah FAO (6) znašajo 1,7 bilijona USD na leto na svetovni ravni; ker preprečevanje in zmanjševanje količine živilskih odpadkov zagotavljata gospodarske koristi za gospodinjstva in celotno družbo ter hkrati zmanjšujeta okoljsko škodo;

ker živilski odpadki povzročajo visoke socialne, gospodarske in ekološke stroške ter etične posledice; ker izgubljena ali zavržena hrana prispeva k podnebnim spremembam s svetovnim ogljičnim odtisom, ki ustreza 8 % svetovnih antropogenih emisij toplogrednih plinov, in pomeni potrato omejenih virov, kot so zemlja, energija in voda (7), skozi življenjski cikel proizvodov; ker presežki prehranske verige ne bi smeli neposredno postati živilski odpadki, kadar bi se lahko uporabljali za prehrano ljudi, in ker bi ustrezna zakonodaja o presežkih hrane lahko omogočila, da živilski odpadki postanejo vir;

ker se glede na nedavne študije z vsakim kilogramom proizvedenih živil v ozračje sprosti 4,5 kg CO2; ker se v Evropi s približno 89 milijoni ton odpadne hrane proizvede 170 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno, in sicer 59 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno v živilski industriji, 78 milijonov ton z domačo porabo in 33 milijonov ton drugje; ker je za proizvodnjo 30 % hrane, ki se ne zaužije, treba uporabiti dodatnih 50 % vodnih virov za namakanje, za pridelavo kilograma govedine pa je potrebnih 5–10 ton vode;

E.	ker so se glede na številne študije obsežne spremembe prehranskih navad izkazale za najučinkovitejšo metodo za zmanjšanje vpliva potrošnje hrane na okolje; ker je za vzpostavitev trajnostnega sistema proizvodnje in porabe hrane v Evropi potrebna celovita in enovita prehranska politika;

ker po podatkih Svetovnega programa za hrano 795 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane za zdravo in aktivno življenje; ker je slaba prehrana vzrok za skoraj polovico (45 %) oziroma približno 3,1 milijona vseh smrtnih primerov pri otrocih, mlajših od pet let; ker ima eden od šestih otrok na svetu prenizko telesno težo in eden od štirih zaostaja v rasti; ker je zato zmanjšanje količine živilskih odpadkov ne le gospodarska in okoljska, temveč tudi moralna dolžnost (8);

ker je danes na svetu skoraj 793 milijonov ljudi podhranjenih (9), več kot 700 milijonov pa jih živi pod pragom revščine (10) in imajo manj kot 1,90 dolarja dohodka na dan; ker bi zato vsako neodgovorno ravnanje z naravnimi viri, namenjenimi za proizvodnjo hrane, in vsaki živilski odpadki morali veljati za moralno nesprejemljive;

H.	ker bi manj živilskih odpadkov prineslo učinkovitejšo rabo zemljišč, boljše upravljanje vodnih virov in pozitivne posledice za celoten kmetijski sektor po vsem svetu ter bi okrepilo boj proti podhranjenosti v državah v razvoju;

ker je EU podpisala agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015; ker je cilj trajnostnega razvoja št. 12.3 do leta 2030 na svetovni ravni zmanjšati količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih za 50 % ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, vključno z izgubami pri primarni proizvodnji, prevozu in skladiščenju; ker OZN ocenjuje, da se bo svetovno prebivalstvo do leta 2050 povečalo z zdajšnjih 7,3 milijarde na 9,7 milijarde (11); ker je zmanjšanje količine živilskih odpadkov ključni ukrep za zmanjšanje svetovne lakote in nujno, če želimo nahraniti rastoče svetovno prebivalstvo;

ker se je forum za potrošniško blago, ki zastopa 400 trgovcev, proizvajalcev, ponudnikov storitev in drugih deležnikov iz 70 držav, javno zavezal, da bo do leta 2050, tj. pet let pred ciljem trajnostnega razvoja št. 12.3, prepolovil količino živilskih odpadkov, ki izhajajo iz dejavnosti njegovih članov;

ker preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov prinaša okoljske, socialne in ekonomske koristi; ker ocene kažejo, da se v EU vsako leto zavrže 88 milijonov ton hrane, kar ustreza 173 kg zavržene hrane na osebo, in ker se pri proizvodnji in odstranjevanju živilskih odpadkov v EU ustvari 170 milijonov ton emisij CO2 in porabi 26 milijonov ton virov; ker stroški, povezani s to količino živilskih odpadkov, po ocenah znašajo približno 143 milijard EUR (12); ker po podatkih FAO na svetu zaradi lakote trpi 800 milijonov ljudi;

L.	ker si po podatkih iz leta 2014 55 milijona ljudi oziroma 9,6 % prebivalcev EU-28 ni moglo privoščiti kakovostnega obroka vsak drugi dan; ker je po podatkih iz leta 2 015 118,8 milijona ljudi oziroma 23,7 % prebivalcev EU-28 bilo izpostavljenih tveganju revščine in socialne izključenosti (13);

M.	ker se z zmanjševanjem količine živilskih odpadkov lahko izboljša gospodarski položaj gospodinjstev, ne da bi se znižal življenjski standard;

N.	ker se zaradi nepoštenih trgovinskih praks in cenovnega dampinga v prehrambni panogi hrana pogosto prodaja pod dejansko vrednostjo, kar povzroča še več odpadkov;

ker se hrana izgubi ali zavrže na vseh stopnjah prehranske verige, naj si bo pri proizvodnji, predelavi, prevozu, skladiščenju, prodaji na drobno, trženju in porabi; ker po ocenah, izvedenih v okviru projekta FUSIONS, največ živilskih odpadkov v EU ustvarijo gospodinjstva, in sicer 53 %, in sektor predelave, 19 %, tem pa sledijo maloprodaja z 12 %, primarna proizvodnja z 10 % in veleprodaja s 5 % (14); ker te ocene kažejo, da bi imeli največji učinek ukrepi za zmanjšanje količine živilskih odpadkov v gospodinjstvih in sektorju predelave; ker večina živilskih odpadkov v državah v razvoju nastane zaradi infrastrukturnih in tehnoloških omejitev;

P.	ker so podatki v projektu FUSIONS pridobljeni iz različnih virov in na podlagi različnih opredelitev živilskih odpadkov;

Q.	ker iz projekta FUSIONS izhaja, da obstaja zelo malo meritev odpadkov v kmetijstvu, hortikulturi, akvakulturi, ribištvu ali drugih dejavnostih primarne proizvodnje; ker to onemogoča dobro oceno dejanskega obsega izgube hrane in živilskih odpadkov v Evropi;

R.	ker so ciljno usmerjeni ukrepi, ki upoštevajo deležnike in ustrezno stopnjo v verigi, primernejši za boj proti živilskim odpadkom, saj so težave, s katerimi se srečujejo, vsakovrstne;

S.	ker je študija, izvedena v Združenem kraljestvu v okviru programa Waste and Resources Action Programme (WRAP) leta 2015, pokazala, da bi se lahko izognili vsaj 60 % živilskih odpadkov, ki jih ustvarijo gospodinjstva, to hrano pa bi lahko porabili, če bi z njo bolje upravljali (15);

ker so nekatere izgube in odpadki na ravni primarne proizvodnje posledica standardov trgovcev na drobno v zvezi s specifikacijami proizvodov, preklicev naročil zaradi sprememb v povpraševanju potrošnikov ter prevelike proizvodnje, ki je posledica zahtev po odzivanju na sezonske potrebe; ker je kvarjenje živil v proizvodnji še eden izmed razlogov za izgubo hrane med njeno proizvodnjo;

U.	ker se po navedbah FAO v Evropi 20 % sadja in zelenjave, 20 % korenovk in gomoljnic ter 10 % oljnic in stročnic izgubi v kmetijstvu, nadaljnjih 5 % sadja in zelenjave ter korenovk in gomoljnic pa se izgubi po spravilu (16);

V.	ker sadje in zelenjava, ki sta bila poškodovana v naravnih nesrečah, uničena ali zaradi izgubljenega trga ali nizkih cen ponovno vnesena v tla na družinskih kmetijah, za kmete pomenita izgubo naložbe in dohodka;

W.	ker gospodarski subjekti v verigi preskrbe s hrano pogosto internalizirajo stroške živilskih odpadkov in jih vključijo v končno ceno proizvoda za potrošnike (17);

ker je v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 obravnavano vprašanje, ali EU prispeva k učinkoviti rabi virov v verigi preskrbe s hrano z učinkovitim bojem proti živilskim odpadkom; ker ugotovitve poročila kažejo, da EU trenutno ni učinkovita v boju proti živilskim odpadkom ter da bi se obstoječe pobude in politike lahko učinkoviteje uporabljale za obravnavo problematike živilskih odpadkov; ker je v poročilu navedeno, da se je ambicioznost Komisije glede boja proti živilskim odpadkom znižala, kljub več zahtevam Evropskega parlamenta in držav članic po obravnavanju tega vprašanja; ker iz poročila izhaja, da so ukrepi, ki jih je doslej sprejela Komisija, razdrobljeni in neenakomerni ter premalo usklajeni; ker poročilo vsebuje priporočilo, naj Komisija: pripravi akcijski načrt za naslednja leta, upošteva živilske odpadke v svojih prihodnjih ocenah učinka, bolje usklajuje različne politike EU za boj proti živilskim odpadkom, pojasni razlago pravnih določb, ki lahko odvračajo od darovanja hrane, in razmisli o tem, kako olajšati darovanje hrane na drugih področjih politike;

ker se je Komisija, potem ko je vložila veliko sredstev in leta 2013 izvedla zelo uspešno javno posvetovanje, končno odločila, da ne bo objavila sporočila z naslovom Building a Sustainable European Food System (Vzpostavitev trajnostnega evropskega prehranskega sistema), čeprav so ga trije komisarji (GD za okolje, GD za zdravje in potrošnike ter GD za kmetijstvo in razvoj podeželja) že dokončali in odobrili; ker to sporočilo vsebuje številne dobre pristope za obravnavanje problematike živilskih odpadkov;

ker še nista bili oblikovani niti skupna dosledna opredelitev živilskih odpadkov niti skupna metodologija za merjenje živilskih odpadkov na ravni Unije, kar otežuje primerjavo različnih naborov podatkov in spremljanje napredka pri zmanjševanju količine; ker težave, povezane z zbiranjem celovitih, zanesljivih in skladnih podatkov, predstavljajo dodatno oviro pri ocenjevanju živilskih odpadkov v EU; ker v tej resoluciji živilski odpadki pomenijo hrano, namenjeno za prehrano ljudi, bodisi v užitni ali neužitni obliki, izločeno iz proizvodne ali dobavne verige, ki se zavrže na ravni primarne proizvodnje, predelave, proizvodnje, prevoza, skladiščenja, maloprodaje in potrošnikov, razen izgub pri primarni proizvodnji; ker je treba opredeliti „izgube pri primarni proizvodnji“;

AA.	ker je treba razlikovati med užitnimi živilskimi odpadki in neužitnimi deli odpadkov, da se preprečijo zavajajoči sklepi in neučinkoviti ukrepi; ker bi se morala prizadevanja za zmanjšanje količine živilskih odpadkov osredotočati na preprečevanje nastajanja užitnih živilskih odpadkov;

AB.	ker je protokol izgube hrane in živilskih odpadkov rezultat prizadevanj več deležnikov, na podlagi katerega je bil razvit svetovni standard za evidentiranje in poročanje, namenjen količinski opredelitvi hrane in povezanih neužitnih delov, ki so bili odstranjeni iz verige preskrbe s hrano (18);

AC.	ker lahko spremljanje količin hrane, ki se zavrže, pa tudi presežkov hrane in predelave hrane, omogoči bolj celosten pregled, koristen za oblikovanje dobrih politik na ravni EU;

AD.

ker hierarhija ravnanja z odpadki, vzpostavljena z okvirno direktivo o odpadkih (19) (preprečevanje nastajanja, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, predelava in odstranjevanje), ne upošteva posebnosti živilskih odpadkov, ki predstavljajo zelo spremenljiv tok odpadkov; ker se z neporabljeno hrano in živilskimi odpadki na ravni EU trenutno ne upravlja po posebni hierarhiji; ker bi bilo treba vzpostaviti hierarhijo živilskih odpadkov, ki bi upoštevala celotno dobavno verigo; ker bi preprečevanje in ponovna uporaba za prehrano ljudi morala biti prednostna ukrepa;

AE.	ker bi z dobrimi spodbudnimi politikami lahko predelali presežke hrane in jih uporabili za prehrano ljudi;

AF.	ker obstajajo možnosti za optimizacijo uporabe nekdanjih živil in stranskih produktov iz prehranske verige pri proizvodnji krme;

AG.	ker se v nekaterih delih EU še vedno uporabljata sežiganje živilskih odpadkov in njihovo odlaganje na odlagališčih, kar je v nasprotju s krožnim gospodarstvom;

AH.	ker člen 9(1)(f) Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (20) določa, da morajo nosilci živilske dejavnosti navesti minimalni rok trajanja ali datum uporabe hrane;

AI.

ker zlasti potrošniki slabo razumejo označbe datumov na živilih; ker označba minimalnega roka trajanja pomeni datum, po katerem je živilo na splošno še vedno primerno za uživanje, vendar morda ne bo najboljše kakovosti, označba datuma uporabe pa pomeni datum, po katerem živilo ni več varno za uživanje; ker niti polovica državljanov EU ne razume pomena označb minimalnega roka trajanja (uporabno najmanj do) in datuma uporabe (21); ker se uporaba teh označb in njihovo razumevanje razlikujeta glede na državo članico, različne proizvajalce, predelovalce in distributerje, tudi če gre za enak proizvod; ker mora biti datum uporabe v skladu s členom 13 Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o hrani za potrošnike označen tako, da je zlahka viden in jasno čitljiv;

AJ.

ker darovanje neprodane hrane vzdolž celotne prehranske verige prispeva k znatnemu zmanjšanju količine živilskih odpadkov, obenem pa pomaga ljudem v stiski, ki si ne morejo privoščiti določenih živil ali zadostnih količin hrane enake kakovosti; ker bi lahko pri tem imeli pomembno vlogo supermarketi in gostinski lokali;

AK.	ker evropski skladi, na primer Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, olajšujejo darovanje hrane, saj med drugim financirajo infrastrukturo za shranjevanje in prevoz darovane hrane; ker države članice tega sklada ne uporabljajo dovolj;

AL.

ker dobavo še vedno užitne presežne hrane pomoči potrebnim ovira ozko grlo v zmogljivosti distribucijskega kanala, v nekaterih primerih pa te zmogljivosti sploh ni; ker dobrodelne organizacije in institucije za socialno delo, ki jih vodi država ali lokalni organi, nimajo dovolj finančnih in človeških virov za prevoz in distribucijo užitne hrane, ki je na voljo za dobrodelne namene; ker to še posebej velja v najbolj prikrajšanih regijah;

AM.	ker lahko družbeni programi in programi od spodaj navzgor, kot so banke hrane ali menze, ki jih vodijo dobrodelne organizacije, pripomorejo k zmanjšanju ravni živilskih odpadkov, k pomoči najrevnejšim ter posledično tudi k oblikovanju odgovorne in ozaveščene družbe;

AN.	ker številna podjetja na enotnem trgu proizvajajo hrano za več kot eno državo; ker neprodanih proizvodov takih podjetij v nekaterih primerih ni mogoče darovati v državi proizvodnje zaradi označb v tujih jezikih;

AO.

ker se darovalci hrane v skladu z uredbo o splošni živilski zakonodaji (22) štejejo za nosilce živilske dejavnosti, zato morajo upoštevati vso živilsko zakonodajo EU v zvezi z odgovornostjo in sledljivostjo ter pravila o varnosti hrane, določena v svežnju za higieno živil (23); ker lahko tveganja, povezana z odgovornostjo za podarjeno hrano, prisilijo morebitne darovalce hrane, da presežke hrane zavržejo, namesto da bi jo podarili (24);

AP.	ker se zaradi upravnih ovir velikim trgovcem na drobno in supermarketom zdi sprejemljivo, da hrano, ki je pred iztekom minimalnega roka trajanja, zavržejo, namesto da bi jo darovali;

AQ.	ker Komisija trenutno pripravlja pojasnilo evropske zakonodaje o darovanju;

AR.

ker so številne države članice že sprejele nacionalne zakonodaje za omejevanje nastajanje živilskih odpadkov, Italija pa je sprejela tudi zakonodajo, ki olajšuje darovanje in razdeljevanje hrane v namene socialne solidarnosti, tako da izključuje odgovornost darovalcev za hrano, ki se podari v dobri veri in za katero je znano, da je v trenutku darovanja primerna za uživanje;

AS.	ker lahko države sprejmejo tudi prostovoljne nacionalne smernice za darovanje hrane, kot so smernice, ki so jih pripravili pristojni organi za varnost hrane na Finskem in ki so namenjene zmanjšanju količine živilskih odpadkov, ki jih je mogoče preprečiti;

AT.

ker Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (25) (direktiva o DDV) določa, da je podarjena hrana obdavčljiva in da oprostitve plačila davka na podarjeno hrano niso dovoljene; ker Komisija priporoča, naj bo za davčne namene vrednost podarjene hrane, ki je pred iztekom minimalnega roka trajanja ali ni primerna za prodajo, razmeroma nizka ali skoraj enaka nič (26); ker nekatere države članice spodbujajo darovanje hrane, tako da opuščajo obveznost plačila DDV, vendar je pri tem nejasna skladnost z direktivo o DDV; ker druge države članice za podarjeno hrano ponujajo odbitek davka od dohodkov pravnih oseb (27);

AU.	ker je v več državah članicah na žalost dražje podariti presežke hrane, ki je primerna za uživanje, kot jo poslati v anaerobno razgradnjo, kar ni v skladu z javnim interesom, saj veliko ljudi živi v hudi revščini;

AV.

ker embalaža živil pomembno prispeva k zmanjševanju količine živilskih odpadkov in trajnosti, saj podaljša uporabnost proizvodov in jih ščiti; ker lahko embalaža živil, ki jo je mogoče reciklirati in je izdelana iz obnovljivih surovin, dodatno prispeva k ciljem na področju okolja in učinkovite rabe virov;

AW.	ker lahko aktivni in inteligentni materiali, namenjeni za stik z živili, izboljšajo kakovost pakiranih živil in podaljšajo njihov rok uporabnosti ali zagotovijo boljše spremljanje stanja pakiranih živil in zagotovijo informacije o svežini živil;

AX.	ker ravnanje z zavrženo hrano terja dodatna sredstva;

AY.

ker boj proti živilskim odpadkom predstavlja tudi gospodarsko prednost, ker vsak evro, porabljen za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, prepreči nastanek 265 kg živilskih odpadkov v vrednosti 535 EUR, omogoči občinam, da privarčujejo 9 EUR pri stroških ravnanja z odpadki in omogoči prihranek 50 EUR pri okoljskih stroških v zvezi z emisijami toplogrednih plinov in onesnaževanjem zraka (28);

AZ.

ker bi bilo treba ukrepe za zmanjšanje količine živilskih odpadkov sprejeti na ustrezni ravni; ker imajo lokalni in regionalni organi ključno vlogo pri zmanjševanju količine živilskih odpadkov v okviru svojih odgovornosti in pristojnosti na področju ravnanja z odpadki, svojih možnosti za začetek in izvajanje lokalnih kampanj, pa tudi svojega neposrednega stika in sodelovanja s civilno družbo in dobrodelnimi organizacijami, saj je njihov delež pri javnih naročilih velik, pogosto pa imajo tudi nadzor nad izobraževalnimi ustanovami;

BA.	ker sta izmenjava primerov dobre prakse na evropski in mednarodni ravni ter pomoč državam v razvoju zelo pomembni v boju proti živilskim odpadkom po svetu;

BB.	ker Evropski parlament od druge polovice leta 2013 izvaja celostno politiko, katere cilj je občutno zmanjšati količino živilskih odpadkov, ki jih ustvarijo njihove službe za pripravo in dostavo hrane; ker službe Parlamenta v Bruslju redno darujejo neporabljeno hrano iz prekomerne proizvodnje;

poudarja, da je treba v Uniji nujno zmanjšati količino živilskih odpadkov in povečati učinkovito rabo virov v vseh členih verige preskrbe, tako pri proizvodnji, predelavi, prevozu, skladiščenju, prodaji na drobno in trženju kot pri porabi, saj se v močno industrializiranih državah največja količina hrane zavrže na ravni prodaje in porabe, v državah v razvoju pa že na ravni proizvodnje in predelave živil; glede tega poudarja, da je pomembno politično vodenje in prizadevanja Komisije in držav članic; želi spomniti, da Evropski redno poziva Komisijo, naj ukrepa proti nastajanju živilskih odpadkov;

natančneje, poziva k zmanjšanju živilskih odpadkov na ravni prodaje na drobno in pri potrošnikih ter k zmanjšanju izgub hrane v proizvodni in dobavni verigi, vključno z izgubami po spravilu;

zato vztraja, da je treba izboljšati komunikacijo med vsemi akterji v verigi preskrbe s hrano, zlasti med dobavitelji in distributerji, da bi ponudbo uskladili s povpraševanjem;

poziva k usklajenemu odzivu politike na ravni EU in držav članic, pri čemer je treba upoštevati pristojnosti – ne samo glede politike v zvezi z odpadki, varnostjo hrane in informacijami, marveč tudi vidike gospodarstva, davkov in financ, raziskav in inovacij, okolja, strukturnih politik (kmetijstva in ribištva), izobraževanja, socialne politike, trgovine, energetike in javnih naročil; pri tem poziva k usklajevanju med EU in državami članicami; poudarja, da bi bilo treba okrepiti in bolje uskladiti prizadevanja EU za zmanjšanje živilskih odpadkov; ugotavlja, da so podjetja vzdolž verige preskrbe s hrano večinoma mala in srednja podjetja, ki jih ne bi smeli obremenjevati z nerazumno dodatno administracijo;

poziva Komisijo, naj vključi vse svoje ustrezne službe, ki se ukvarjajo z živilskimi odpadki, ter zagotovi stalno in okrepljeno usklajevanje na ravni Komisije; zato jo poziva, naj uporabi sistematičen pristop, pri katerem bo upoštevala vse vidike hrane, in naj pripravi celovit akcijski načrt za živilske odpadke, ki bo vključeval različna področja politike in v katerem bo opisana strategija za naprej;

poziva Komisijo, naj opredeli evropsko zakonodajo, ki utegne ovirati učinkovit boj proti nastajanju živilskih odpadkov, in preuči, kako bi jo lahko prilagodila cilju glede preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov;

poziva Komisijo, naj pri izvajanju ocene učinka za nove zakonodajne predloge oceni njihov morebitni učinek na nastajanje živilskih odpadkov;

poziva Komisijo in države članice, naj trajno ohranijo obstoječo finančno podporo za boj proti živilskim odpadkom; poziva države članice, naj bolj izkoristijo možnosti, ki jih na tem področju nudijo različne politike in programi financiranja Evropske unije;

poudarja, da so za razvoj prilagojenega pristopa k boju proti živilskim odpadkom v okviru EU odgovorni pristojnih organov v državah članicah; priznava, da je bilo v več državah članicah že opravljeno pomembno delo na tem področju;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri kampanjah ozaveščanja in obveščanja o preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov;

11.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje izgub hrane vzdolž vse dobavne verige, vključno z izgubo pri primarni proizvodnji, prevozu in skladiščenju;

12.

države članice poziva, naj sprejmejo potrebne ukrepe za uresničitev cilja EU glede zmanjšanja živilskih odpadkov za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030 v primerjavi z referenčnimi ravnmi iz leta 2014;

13.

poziva Komisijo, naj do 31. decembra 2020 preuči možnost, da bi za vso Unijo določili zavezujoče cilje glede zmanjšanja živilskih odpadkov, ki bi jih bilo treba uresničiti do leta 2025 in 2030, in sicer na podlagi meritev, preračunanih na podlagi skupne metodologije; poziva Komisijo, naj pripravi poročilo in mu po potrebi priloži zakonodajni predlog;

14.

poziva države članice, naj spremljajo in ocenjujejo izvajanje svojih ukrepov za zmanjševanje živilskih odpadkov tako, da merijo stopnje živilskih odpadkov na podlagi skupne metodologije; poziva Komisijo, naj podpre pravno zavezujočo opredelitev živilskih odpadkov in najkasneje do 31. decembra 2017 sprejme skupno metodologijo, ki bo vključevala minimalne zahteve kakovosti za enotno merjenje živilskih odpadkov; meni, da enotna opredelitev in metodologija EU za merjenje „izgube“ hrane, ki bi se uporabljala za vso dobavno verigo, državam članicam in deležnikom olajšala prizadevanja za izračun in zmanjšanje količine živilskih odpadkov;

15.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj uporabljajo naslednjo opredelitev živilskih odpadkov: „živilski odpadki pomenijo živila, namenjena za prehrano ljudi, bodisi užitna ali neužitna, ki so bila odstranjena iz proizvodne ali dobavne verige, tudi na ravni primarne pridelave, predelave, proizvodnje, prevoza, spravila, prodaje na drobno in na ravni potrošnikov, razen izgub pri primarni pridelavi“;

16.

poziva Komisijo, naj v prihodnjih politikah jasno razlikuje med zavrženo hrano in izgubo hrane, ki se ji na primarni proizvodni ravni ni mogoče izogniti zaradi dogodkov, povezanih z neugodnimi vremenskimi razmerami, na primer z neurji;

17.

poziva Komisijo, naj v svoje izračune vključi izgube hrane v kmetijskem in drugih primarnih sektorjih in tako poskrbi za pristop, pri katerem se bo upoštevala vsa dobavna veriga; ugotavlja, da utegne biti količinsko opredeljevanje izgub v fazi primarne pridelave težavno, in poziva Komisijo, naj opredeli dobre prakse za pomoč državam članicam pri zbiranju teh podatkov;

18.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in vsemi ustreznimi deležniki oblikuje skupno opredelitev pojma „izguba“ za vsako fazo živilske verige in skupno metodologijo za merjenje izgub;

19.

je seznanjen, da je v primarni proizvodni fazi zaradi raznolikosti proizvodov, zadevnih postopkov in odsotnosti jasne opredelitve živilskih odpadkov težko določiti količine zavržene hrane in izgube hrane; poziva Komisijo, naj opredeli in med državami članicami razširi primere dobre prakse v zvezi z zbiranjem podatkov o izgubah hrane in živilskih odpadkih na kmetijah, ne da bi kmetom nalagali dodatno upravno breme ali stroške;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj se posvetujejo z vsemi ustreznimi deležniki glede statistične metodologije in drugih ukrepov, ki jih je treba izvajati za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov po vsej Uniji in v vseh sektorjih;

21.

želi spomniti, da nimamo niti skupne opredelitve presežkov hrane niti skupne metodologije za merjenje njihovih količin; poudarja, da je Italija sprejela zakonodajo, ki opredeljuje presežke v prehranski verigi in določa hierarhijo za njihovo predelavo, pri čemer ima prednost prehrana ljudi; poziva Komisijo, naj preuči učinke te zakonodaje o darovanju hrane in živilskih odpadkih v Italiji in naj razmisli, ali bi lahko po potrebi predlagala podobno zakonodajo na ravni EU;

22.

poziva, da bi v Direktivi 2008/98/ES uporabil naslednjo izrecno hierarhijo živilskih odpadkov:

(a)	preprečevanje nastajanja pri viru;

(b)	„reševanje“ še užitne hrane, dajanje prednosti prehrani ljudi pred živalsko krmo in ponovno predelavo v neživilske proizvode;

(c)	organsko recikliranje;

(d)	energetska predelava;

(e)	odstranjevanje;

23.

želi izpostaviti pobude v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo glede ukrepov za vzpostavitev platforme za finančno podporo, s katero naj bi pritegnili naložbe in inovacije za zmanjšanje izgub ter smernice, namenjene državam članicam, za pretvorbo nekaterih izgub hrane ali kmetijskih stranskih proizvodov v energijo;

24.

poudarja, da bi bilo treba za energetske potrebe uporabiti odpadke in stranske proizvode, ki jih ni več mogoče uporabiti v nobenem drugem postopku višje v hierarhiji odpadkov;

25.

poudarja, da so za uspešno ukrepanje proti živilskim odpadkom potrebne tudi visoke stopnje recikliranja v revidirani okvirni direktivi o odpadkih in da je treba v energetsko politiko EU vključiti načelo kaskadne uporabe za biomaso;

26.

poudarja, da je treba vključiti obveznost, da morajo države članice Evropsko komisijo enkrat letno obvestiti o skupni količini živilskih odpadkov v posameznem letu;

27.

poziva države članice, naj v okviru svojih programov za preprečevanje nastajanja odpadkov sprejmejo posebne ukrepe za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov; poziva države članice, naj uvedejo prostovoljne sporazume ter ekonomske in davčne spodbude za darovanje hrane in druge načine za zmanjšanje živilskih odpadkov;

28.

zlasti meni, da bi morale države članice spodbujati kompostiranje v gospodinjstvih in ločevanje organskih odpadkov pri viru ter poskrbeti za organsko recikliranje teh odpadkov, da bi zagotovile visoko stopnjo varstva okolja in končni proizvod po visokokakovostnih standardih, na primer pregnito blato in kompost; poleg tega meni, da bi morale države članice prepovedati odlaganje organskih odpadkov na odlagališča;

29.

se zaveda tveganja onesnaževanja zaradi plastike in kovin v živilskih odpadkih, ki se uporabljajo za kompostiranje in prst, nato pa prehajajo v sladkovodne in morske ekosisteme, ter poziva, naj se ta pot onesnaževanja čim bolj zmanjša; poleg tega opozarja, da je namen direktive o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu zmanjšati onesnaženje kmetijskih zemljišč; zato poziva k previdnosti pri razmišljanju, da bi mešali tokove odpadkov, in k sprejetju ustreznih zaščitnih ukrepov;

30.

poudarja, da je varnost hrane bistvenega pomena in da ukrepi za zmanjšanje živilskih odpadkov ne smejo ogroziti veljavnih standardov na področju varnosti hrane; poudarja, da boj proti nastajanju živilskih odpadkov ne bi smel ogrožati standardov varnosti hrane, okoljskih standardov in standardov varstva živali, zlasti zdravja in dobrobiti živali;

31.

poziva Komisijo, naj pristojne organe držav članic spodbudi k sprejetju ukrepov za nadzor varnosti hrane s stališča zdravja, če je to potrebno, da se pridobi zaupanje državljanov in potrošnikov v politike, ki prispevajo k zmanjševanju količine živilskih odpadkov;

32.

opozarja, da je preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov najpomembnejši ukrep za pravilno ravnanje z odpadki v skladu z načeli krožnega gospodarstva; poudarja tudi, da še ni mogoče popolnoma odpraviti živilskih odpadkov; zato sodi, da je treba na ravni EU opredeliti obvezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bodo živilski odpadki lahko postali novi viri;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ekonomske spodbude, s katerimi bi podprle zbiranje neuporabljene hrane, ki se lahko razdeli dobrodelnim organizacijam ali ponovno uporabi za drug sekundarni namen in se tako prepreči nastajanje živilskih odpadkov – na primer uporaba neuporabljene hrane kot dragocenega vira pri proizvodnji krme za živino in druge domače živali;

34.

se zaveda možnosti za optimizirano uporabo neizogibno izgubljenih ali zavrženih živil in stranskih produktov iz živilske verige, zlasti živalskega izvora, pri proizvodnji krme, recikliranju krmil in proizvodnji sredstev za izboljšanje tal ter da je to pomembno za primarno proizvodnjo;

35.

poudarja, da bi učinkovitejša evropska zakonodaja na področju stranskih proizvodov iz Direktive 2008/98/ES lahko prispevala k občutnemu zmanjšanju živilskih odpadkov; zato poziva Komisijo, naj zlasti prek programa obzorje 2020 podpre projekte za pospeševanje sodelovanja med agroživilskimi podjetji in kmetijstvom;

36.

ponovno poudarja, da mora Komisija najkasneje do 31. decembra 2018 pripraviti poročilo z oceno potrebe po horizontalnih regulativnih ukrepih na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje ter izdelati poročilo o učinku, da bi ugotovila, kateri predpisi ovirajo razvoj sinergije med različnimi sektorji in onemogočajo nadaljnjo uporabo stranskih proizvodov;

37.

poudarja, da poraba zalog in hrane, ki bi jih sicer zavrgli, ne izključuje potrebe po dobrem upravljanju ponudbe in pametnem upravljanju živilske verige, da bi preprečili sistematične strukturne presežke;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo večjo uporabo nekdanjih živil in stranskih proizvodov iz prehranske verige za proizvodnjo živalske krme;

39.

poziva Komisijo, naj analizira pravne ovire za uporabo nekdanjih živil v proizvodnji krme in naj spodbuja raziskave na tem področju, obenem pa poudarja, da so potrebne boljša sledljivost, skladnost s standardi biološke zaščite ter uporaba postopkov za ločevanje in predelavo, pri katerih se izničijo tveganja za varnost hrane;

40.

pozdravlja, da je bila nedavno vzpostavljena platforma EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih, s katero naj bi ugotovili, kateri prednostni ukrepi so potrebni na ravni EU za preprečevanje izgub hrane in živilskih odpadkov, in omogočali izmenjavo informacij med sodelujočimi subjekti; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo zaželeno sodelovanje Evropskega parlamenta pri delovanju platforme; poziva Komisijo, naj mu posreduje podroben načrt ukrepov, ki se izvajajo, zadanih ciljev in podciljev ter napredka pri oblikovanju skupne metodologije in darovanju; meni, da bi bila lahko ta platforma pravo orodje za spremljanje količin živilskih odpadkov pa tudi presežkov hrane in predelanih živil; vseeno je prepričan, da je to lahko le prvi korak k reševanju problematike živilskih odpadkov;

41.

poziva Komisijo, naj poskrbi za prevod dokumentov platforme EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih v vseh 24 jezikov EU;

42.

poziva platformo, naj med drugim podpre razvoj različnih kanalov za obveščanje potrošnikov pa tudi izobraževalnih programov na področju potrošniških informacij in živil; poziva jo tudi, naj omogoči sodelovanje lokalnih deležnikov pri pobudah za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov in za darovanje hrane s poudarkom na zmanjševanju stroškov, ki nastanejo pri tem; ponovno poudarja, da je pomembno izmenjevati primere dobre prakse, združevati znanja in preprečevati podvajanje s podobnimi forumi, kot so na primer forum trgovcev na drobno EU o trajnosti, okrogla miza EU o trajnostni potrošnji in proizvodnji hrane, forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in forum o potrošniškem blagu;

43.

poziva Komisijo, naj v okviru ukrepov platforme EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih oceni dobro prakso, ki se že izvaja v različnih državah članicah, da bi bolje opredelila učinkovite instrumente za zmanjšanje količine živilskih odpadkov;

44.

meni, da je treba, če želimo kar se da zmanjšati količino živilskih odpadkov, k temu pritegniti vse udeležence v verigi preskrbe s hrano in se usmeriti na raznolike vzroke za odpadke po posameznih sektorjih; zato poziva Komisijo, naj preuči vso živilsko verigo, da bo ugotovila, v katerem živilskem sektorju nastane največ živilskih odpadkov in s katerimi rešitvami je mogoče preprečiti njihov nastanek;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj izmenjujejo in spodbujajo dobro prakso zmanjševanja živilskih odpadkov in metode ohranjanja virov, ki jih deležniki že uporabljajo; spodbuja države članice ter lokalne in regionalne organe, naj se posvetujejo z ustreznimi deležniki glede ciljno usmerjenih sektorskih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov;

46.

poudarja, da bi se morale Komisija in države članice najprej posvetovati predvsem z vsemi najpomembnejšimi deležniki, vključno s kmetijskim sektorjem, in izvesti oceno učinka za vse predlagane ukrepe, ki jih je treba izvajati, da se v Uniji prepreči nastajanje živilskih odpadkov;

47.

poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne organe, naj si v sodelovanju z vsemi deležniki prizadevajo za izboljšanje razumevanja datumov uporabe in rokov trajanja ter uporabnosti živil po datumu uporabe, zlasti med potrošniki, in sicer z uvedbo kampanj ozaveščanja in izobraževanja ter z omogočanjem dostopa do izčrpnih in razumljivih informacij o proizvodih; poudarja, da lahko uporaba etiket z dvojnim rokom na istem proizvodu, na primer rokom prodaje in uporabe, negativno vpliva na odločitve potrošnikov glede ravnanja z živili; poudarja, kako pomembno je ozaveščati potrošnike, da bodo lahko sprejemali ozaveščene odločitve;

48.

poziva Komisijo, naj v okviru ocenjevanja, ki ga že izvaja, oceni predvsem: ali veljavna zakonodaja EU in praksa o oznakah „uporabno najmanj do“ in „rok uporabnosti“ v različnih državah članicah ustreza svojemu namenu; ali treba ta izraza spremeniti, da bosta za potrošnike lažje razumljiva; ali bi bilo koristno odstraniti nekatere datume z izdelkov, če to ne predstavlja nevarnosti za zdravje in okolje, in ali bi bilo smiselno izdati evropske smernice o tem; poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri bo ocenila povezavo med označbami datumov in preprečevanjem nastajanja odpadkov;

49.

pozdravlja pobudo nekaterih velikih maloprodajnih subjektov, da bi spremenili cene proizvodov, namenjene za uživanje, glede na rok trajanja in tako ozaveščali potrošnike in jih spodbujali k nakupu proizvodov, ki so pred iztekom roka trajanja;

50.

glede na to, da številna živila v dneh po izteku navedenega roka trajanja ohranijo svoje organoleptične in hranilne lastnosti, čeprav v zmanjšani meri, in so še naprej primerna za uživanje, če so spoštovana načela varnosti hrane, poziva Komisijo, naj opredeli logistične in organizacijske modele, s katerimi bi omogočili popolnoma varno ponovno uporabo vseh vrst proizvodov, ki niso prodani do roka;

51.

poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o variabilnem oblikovanju cen glede na rok trajanja, s čimer bi zmanjšali količine užitne hrane, še preden postane odpadek; sodi, da je mogoče odpadke na stopnji distribucije znatno zmanjšati z uvedbo znižanj glede na čas, ki ostane do izteka roka proizvoda; meni, da bi bilo treba spodbujati in podpirati to prakso, ki se zdaj izvaja prostovoljno;

52.

poziva Komisijo, naj posodobi seznam živil, izvzetih iz označb minimalnega roka trajanja, da se prepreči nastajanje živilskih odpadkov;

53.

meni, da je potrebnih več raziskav in informacij o rokih trajanja posameznih proizvodov ter da je treba spodbujati in povečati uživanje svežih in nepakiranih proizvodov ter zmanjšati dolgotrajno pakiranje in skladiščenje;

54.

poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj v sodelovanju z deležniki uvedejo kampanje informiranja in obveščanja za ozaveščanje potrošnikov in vseh subjektov v verigi o preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov, varnosti hrane, o dragocenosti hrane in dobri predelavi hrane ter dobri praksi v zvezi z ravnanjem s hrano in njeno porabo; poudarja, da bi morale te pobude pokazati tako okoljske kot tudi ekonomske in socialne koristi boja proti živilskim odpadkom; poziva k uporabi in spodbujanju sodobnih informacijskih orodij, na primer mobilnih aplikacij, da se dosežejo tudi mlajše generacije, ki uporabljajo predvsem digitalne medije; poziva k ustreznemu obravnavanju nastajanja živilskih odpadkov in lakote, ki sta velika problema današnjega časa; opozarja, da moramo biti solidarni in pripravljeni deliti s tistimi, ki so najbolj v stiski;

55.

poziva Svet in Komisijo, naj razglasita evropsko leto boja proti nastajanju živilskih odpadkov kot pomembno pobudo za obveščanje in ozaveščanje evropskih državljanov in naj pritegneta pozornost nacionalnih vlad k tej pomembni tematiki, da bi namenili dovolj finančnih sredstev za izzive, s katerimi se bo treba spoprijeti v bližnji prihodnosti;

56.

poudarja, da je pomembno vzgajati otroke o preprečevanju nastajanja živilskih in jih pritegniti k temu; ugotavlja, da je v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 o boju proti živilskim odpadkom poudarjeno, da je pomembno v spremljevalne ukrepe k programoma razdeljevanja mleka ter sadja in zelenjave v šolah vključiti sporočila o živilskih odpadkih, zapisano pa je tudi, da se je za to odločilo zelo malo držav članic; spodbuja pristojne organe držav članic, naj dodobra izkoristijo potencial teh programov, saj naj bi z njima mladim privzgojili dobre prehranjevalne navade in jim dali priložnosti za spoznavanje sveže hrane in kmetijskih proizvodnih postopkov;

57.

poziva Komisijo in države članice, naj motivirajo gospodinjstva k prizadevanjem proti nastajanju živilskih odpadkov s spodbujanjem dneva v tednu, namenjenega ostankom hrane, ter z informiranjem o dobri praksi nakupovanja in kuhanja, s katerimi lahko potrošniki zmanjšajo količino živilskih odpadkov;

58.

poudarja, da je treba postopke distribucije, hrambe in pakiranja ustrezno prilagoditi lastnostim proizvodov in potrebam potrošnikov, da se prepreči potrata proizvodov;

59.

poudarja, da je treba zagotoviti ustrezen način distribucije in hrambe glede na značilnosti proizvodov, da se zmanjša količina odpadkov;

60.

poziva Komisijo, države članice in deležnike, naj bolje obveščajo potrošnike glede načinov hrambe in/ali ponovne uporabe izdelkov;

61.

vztraja, da imajo poleg trgovcev na drobno in medijev pomembno vlogo tudi lokalni organi in občinska podjetja, saj lahko obveščajo državljane in jim pomagajo pri najboljših načinih za hrambo in uporabo hrane, da se prepreči nastajanje živilskih odpadkov in zmanjšajo njihove količine;

62.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izda priporočila o primerni hladilni temperaturi, saj je hrana zaradi neoptimalne in neprimerne temperature dokazano predčasno postane neužitna, kar povzroča nepotrebne odpadke; poudarja, da bi z uskladitvijo temperatur vzdolž vse verige preskrbe s hrano izboljšali ohranjanje proizvodov in pri proizvodih, ki se prevažajo in prodajajo čez mejo, zmanjšali količino živilskih odpadkov;

63.

izpostavlja, da je treba v agroživilskem sektorju izboljšati načrtovanje proizvodnje, da bi omejili presežke hrane; vendar pa poudarja, da je minimalna raven presežkov hrane trenutno fiziološki dejavnik v vsej agroživilski verigi in da jih povzročajo tudi zunanji dejavniki, ki jih ni mogoče nadzirati; zato meni, da bi bili lahko ukrepi za spodbujanje podarjanja pomembno orodje, s katerim lahko preprečimo, da bi presežki hrane postali živilski odpadek;

64.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo inovacije in naložbe v predelovalne tehnologije v kmetijski proizvodnji, da bi zmanjšale količino živilskih odpadkov v verigi preskrbe s hrano in izgube pri proizvodnji hrane na družinskih kmetijah;

65.

spodbuja države članice, naj uporabijo sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi zmanjšale živilske odpadke v primarni proizvodnji in v sektorju predelave;

66.

poudarja, da se morajo kmetje združevati v zadruge ali poklicna združenja, da bi zmanjšali izgube hrane s poglobljenim poznavanjem trgov, kar bi omogočilo učinkovitejše načrtovanje in ekonomijo obsega ter izboljšalo njihove zmogljivosti za trženje proizvodov;

67.

poudarja, da je pomembno sodelovanje, na primer prek organizacij proizvajalcev ali drugih organov, kot so medpanožne organizacije in zadruge, za boljši dostop do financiranja za inovacije in naložbe v tehnologije obdelave, kot sta kompostiranje in anaerobna presnova, kjer je ustrezno, ali nadaljnja predelava proizvodov, ki bi lahko kmetom omogočila dostop do novih proizvodov, trgov in strank; v zvezi s tem opominja, da boljša sektorska organizacija in uporaba pogodb omogočata boljše upravljanje proizvodnje in učinkovitejši boj proti nastajanju živilskih odpadkov; meni, da je bistvenega pomena, da se to izvaja na lokalni ali regionalni ravni, da bi upoštevali načelo bližine;

68.

se zaveda, da kmetom prednosti sodelovanja in digitalizacije, ki omogočata boljši dostop do podatkov in napovedi povpraševanja, ter razvoj programov napredne proizvodnje prinašata koristi, saj jim omogočata prilagajanje proizvodnje povpraševanju, boljše usklajevanje z drugimi sektorji verige preskrbe s hrano ter zmanjšanje količine odpadkov; glede na zahtevni izziv zmanjševanja neizogibnih živilskih odpadkov poudarja, da je treba spodbujati učinkovito uporabo živilskih odpadkov, tudi v biogospodarstvu;

69.

meni, da bi k bolj usklajeni ponudbi in povpraševanju po proizvodih pomagali predpisi o označevanju, ki bi zagotavljali ustrezne informacije o izvoru sestavin ter tehnikah, uporabljenih pri proizvodnji in predelavi, tako da bi potrošniki kupovali bolj ozaveščeno ter s tem neposredno vplivali tudi na proizvodne dejavnike, kar bi pozitivno vplivalo v okoljskem, gospodarskem in socialnem pogledu;

70.

poziva Komisijo in države članice, naj kmete in potrošnike bolje poučijo o učinkovitejšem ravnanju z energetskimi, vodnimi in naravnimi viri vzdolž vse živilske verige, da bi znatno zmanjšali izgubo virov in hrane ter s tem znižali vhodne stroške in izgubo hranil ter povečali inovacije in trajnost v sistemih kmetovanja;

71.

meni, da je potrebnih več raziskav in informacij, da bi se izognili živilskim odpadkom v primarni proizvodnji in da bi prakse, ki v okviru kmetijske proizvodnje, predelave ali distribucije hrane povzročajo izgubljanje virov, nadomestili z okolju prijaznimi metodami;

72.

poudarja, da bi morali za ohranitev najmanjšega možnega obsega živilskih odpadkov kmetom omogočiti, da bi lahko svoje proizvode s tehničnega in ekonomskega vidika uporabljali z najučinkovitejšo mogočo rabo virov;

73.

meni, da lahko pobude kmetov in skupnosti omogočijo trajnostne, ekonomsko vzdržne rešitve in dodajo vrednost proizvodom, ki bi jih sicer zavrgli, z razvijanjem trgov za proizvode, ki bi bili običajno izključeni iz živilske verige, in opozarja na potencial socialnoinovacijskih projektov kmetov in skupnosti, kot sta paberkovanje in podarjanje presežnih živil združenjem za zagotavljanje pomoči v hrani, tudi bankam hrane; poziva Komisijo in države članice, naj te prakse priznajo in jih spodbujajo v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike;

74.

poudarja, da bi bilo treba za zmanjšanje odpadkov med proizvodnjo uporabljati inovativne tehnike in tehnologije za optimizirano obdelovanje polj ter pretvorbo proizvodov, ki ne ustrezajo standardom trga, v predelane proizvode;

75.

poudarja, da velike količine povsem užitnega sadja in zelenjave ne pridejo na trg iz estetskih razlogov in zaradi trženjskih standardov; ugotavlja, da obstajajo uspešne pobude za uporabo takih proizvodov, in spodbuja deležnike iz veleprodajnega in maloprodajnega sektorja, naj spodbujajo take prakse; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo razvoj trgov za ta živila, ter v ta namen izvedejo raziskave o povezavi med trženjskimi standardi in živilskimi odpadki;

76.

poziva Komisijo in države članice, naj skušajo skupaj vplivati na javne standarde Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, da bi se s preprečevanjem nastajanja živilskih odpadkov izognili izgubljanju virov;

77.

meni, da je potrebnega več sodelovanja med proizvajalci in da je treba izkoristiti organizacije proizvajalcev, da bi zagotovili in spodbujali dostop do priložnosti na sekundarnih trgih, drugih prodajnih možnosti in alternativnih možnosti uporabe za presežke hrane, ki bi jih bilo sicer treba ponovno vnesti v tla ali zavreči, pri čemer je treba dati prednost ponovni uporabi za prehrano ljudi, kot sta prodaja predelane hrane po nižji ceni in prodaja na lokalnih trgih;

78.

ugotavlja, da je treba proizvode, ki jih je mogoče še naprej uporabljati za neprehranske namene, kot so pretvorba v krmo, gnojenje polj ali uporaba za kompostiranje ali proizvodnjo energije, jasno ločevati od tistih, ki veljajo za odpadek, da ne bi ogrozili njihove ponovne uporabe;

79.

ugotavlja, da bi se količina zavrženih pridelkov lahko zmanjšala, če bi se prodajali neposredno potrošniku, na primer na kmetijskih tržnicah ali v prodajalnah s kmetijskimi pridelki, z ustvarjanjem kratkih prodajnih poti in kupovanjem lokalnih in le malo predelanih proizvodov;

80.

spodbuja države članice in Komisijo, naj spodbujajo lokalno pridelano hrano in podpirajo kratke verige preskrbe s hrano in domačo prodajo kmetijskih proizvodov;

81.

poudarja, da lokalni in regionalni proizvodi ter kmetijski programi, ki jih podpirajo skupnosti, skrajšajo dobavne verige, s čimer se zvišajo standardi kakovosti proizvodov, podpira sezonsko povpraševanje ter zagotovijo znatne socialne, okoljske in gospodarske koristi;

82.

meni, da bi lahko imele kratke dobavne verige pomembno vlogo pri zmanjševanju živilskih odpadkov in pretirane uporabe embalaže, zmanjševanju razdalj v živilski verigi ter zagotavljanju kakovostnejše hrane in preglednosti živilskih verig, s tem pa bi pri podeželskih skupnostih spodbujali zmožnost ekonomskega preživetja;

83.

poziva k spodbujanju uživanja sezonske zelenjave in sadja v vseh državah članicah;

84.

poziva, naj se posebna pozornost nameni dobrobiti živali;

85.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje izgub zaradi neustrezne skrbi za dobrobit živali;

86.

poudarja, da so lahko živilski odpadki posledica nepoštenih trgovinskih praks v dobavni verigi; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, kako nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano ustvarjajo živilske odpadke, in po potrebi ukrepajo proti temu;

87.

meni, da se bo z rešitvijo problema nepoštenih trgovinskih praks izboljšal položaj kmetov, ki so najšibkejši člen v tej verigi, in da zmanjšanje prevelike proizvodnje in kopičenja presežkov ne bo le pripomoglo k stabilizaciji cen in kmetom omogočilo poštene in dobičkonosne odkupne cene, marveč bo tudi zmanjšalo živilske odpadke vzdolž vse verige in ublažilo izgube, ki jih ustvarjajo družinske kmetije; poudarja, da bi pravičnejše plačevanje proizvajalcev povečalo vrednost proizvodov, s čimer bi se zmanjšali živilski odpadki v zadnjih delih dobavne verige;

88.

poudarja, da lokalni in regionalni organi ter deležniki nosijo poglavitno odgovornost za izvajanje programov za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, in poziva Komisijo in države članice, naj to upoštevajo v vseh fazah procesa;

89.

poziva Komisijo, naj prizna vlogo javnih agencij, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, pri ravnanju z odpadki in prizadevanjih za boj proti živilskim odpadkom, ter prizadevanja podjetij, kot so mala in srednja podjetja, ki neposredno prispevajo h krožnemu gospodarstvu;

90.

poziva države članice, naj spodbujajo lokalne vlade, civilno družbo, supermarkete in druge ustrezne deležnike, naj podprejo pobude za zmanjšanje količine živilskih odpadkov in prispevajo k strategiji uživanja lokalne hrane, na primer z obveščanjem potrošnikov prek mobilnih aplikacij o neprodani hrani, ter s tem usklajujejo povpraševanje in ponudbo;

91.

pozdravlja uvedbo živilskih obratov, v katerih se živila, ki so primerna za uživanje, lahko prepustijo ljudem v stiski (ang. foodsharing); poziva, naj se poenostavijo postopki za ustanavljanje tovrstnih obratov;

92.

meni, da je v EU največja ovira za dobavo še vedno užitne presežne hrane pomoči potrebnim nezadostna ali celo popolnoma neobstoječa zmogljivost distribucijskih kanalov; ugotavlja, da dobrodelne organizacije in državni ali lokalni organi za socialno delo nimajo dovolj materiala ali človeških virov za prevoz in distribucijo še vedno užitne hrane, ki je na voljo za dobrodelne namene; ugotavlja, da to še posebej velja v najbolj prikrajšanih regijah;

93.

ugotavlja, da je živilska industrija že sprejela pobude za zmanjšanje živilskih odpadkov in okrepila sodelovanje z združenji za zagotavljanje pomoči v hrani, med drugim tudi z bankami hrane po vsej Evropi;

94.

poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev praks v državah članicah, pri katerih bi prodajalci živil na drobno neprodane proizvode razdelili dobrodelnim organizacijam;

95.

poziva vse deležnike, naj okrepijo prizadevanja, da bi hrano, ki je tik pred iztekom roka trajanja podarili dobrodelnim ustanovam; vendar ugotavlja, da še vedno obstajajo predvsem pravne prepreke za podarjanje hrane; poziva Komisijo, naj pojasni razlago pravnih določb, ki odvrača od podarjanja hrane;

96.

ima pomisleke, ker še vedno ni zagotovljena „pojasnitev zadevne zakonodaje EU o odpadkih, hrani in krmi, da se olajšajo donacije živil in uporaba živil, ki to več niso, za živalsko krmo“, kar je bilo napovedano za leto 2016 (29);

97.

pozdravlja osnutek smernic EU za darovanje hrane kot prvi korak v pravo smer; meni pa, da je treba glede na različne ovire za darovanje hrane, ki jih vsebuje zakonodaja EU, darovanje neprodane hrane v vsej verigi preskrbe s hrano dodatno spodbuditi z zakonodajnimi spremembami;

98.

poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da bi podjetja darovala hrano dobrodelnim organizacijam v državi proizvodnje, ne glede na jezik na embalaži; poudarja, da bi bilo treba omogočiti darovanje teh proizvodov, če so informacije, ki so ključnega pomena za vzdrževanje varnosti hrane, npr. o alergenih, prejemnikom na voljo v uradnem jeziku njihove države članice;

99.

poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi deležniki na področju darovanja hrane z zmanjšanjem stroškov poslovanja in tako znižajo prag udeležbe, npr. s ponujanjem orodij za predloge, ki se lahko prilagodijo posebnim lokalnim potrebam ter jih lahko lokalni akterji uporabijo za usklajevanje ponudbe in povpraševanja po presežkih hrane ter za učinkovitejše organiziranje logistike;

100.

pozdravlja vzpostavitev socialnih trgovin z živili pa tudi javnih in zasebnih partnerstev z dobrodelnimi organizacijami za čim bolj smotrno uporabo hrane, ki je še užitna, a ni primerna za prodajo;

101.

poziva države članice, naj institucionalno in finančno podprejo socialne supermarkete, ki so ključni posredniki pri darovanju hrane;

102.

poudarja, da morajo subjekti v živilskem sektorju, ki izvajajo brezplačen prenos hrane, ravnati v skladu z dobrimi praksami delovanja, da se zagotovi higienska in zdravstvena varnost hrane v skladu z Uredbo (ES) št. 852/2004;

103.

poudarja, da imajo nacionalni organi pomembno vlogo pri zagotavljanju pomoči vzdolž verige preskrbe s hrano za uporabo užitne hrane in živil pred iztekom roka trajanja, saj lahko pri izvajanju pravil o varnosti hrane uporabijo spodbujevalni pristop, ne pa kaznovalnega;

104.

poziva Komisijo, naj razišče možnosti za uvedbo zakonodaje „usmiljenega samarijana“ in njene učinke; poziva Komisijo, naj razjasni, kako zakonodajni akti, kot sta Uredba (ES) št. 178/2002 in Direktiva 85/374/EGS, urejajo odgovornost na področju darovanja hrane;

105.

poziva Komisijo, naj predlaga spremembo direktive o DDV, s katero bi se izrecno oprostilo plačilo davka na podarjeno hrano; poziva države članice, naj sledijo priporočilom Komisije in za hrano, ki se podari pred iztekom minimalnega roka trajanja ali ki ni primerna za prodajo, določijo skoraj ničto stopnjo DDV;

106.

poziva Komisijo, naj dopolni Uredbo (EU) št. 223/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o Skladu za evropsko pomoč najbolj ogroženim (30) z izvedbenim aktom, ki bo spodbujal uporabo tega sklada za omogočanje darovanja hrane s financiranjem stroškov zbiranja, prevoza, skladiščenja in razdeljevanja in bo urejal uporabo intervencijskih zalog v okviru skupne kmetijske politike; spodbuja lokalne, regionalne in nacionalne organe, naj podprejo vzpostavitev infrastrukture za darovanje hrane v regijah in na območjih, kjer jih še ni, so neustrezne ali nimajo zadostnih zmogljivosti;

107.

poziva Komisijo in države članice, naj ne preusmerjajo sredstev Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim, ki so že rezervirana za banke hrane in dobrodelne organizacije za druge ciljne skupine;

108.

poudarja, da darovanja hrane ni mogoče jemati kot samoumeven ukrep za rešitev srži revščine; zato poudarja, da se je treba izogibati nestvarnim pričakovanjem v zvezi s tem: ni namreč mogoče pričakovati, da bi z darovanjem hrane hkrati ublažili socialno problematiko in preprečili nastajanje živilskih odpadkov; zato poziva Komisijo, naj odločneje ukrepa za preprečevanje revščine;

109.

poziva Komisijo in države članice, naj bodo v zvezi z darovanjem hrane čuječne in naj poskrbijo, da ne bo nastal alternativni trg z darovano hrano, tako da bi bili ljudje v stiski prikrajšani za darovano hrano, podjetja pa je ne bi želela darovati;

110.

poziva Komisijo in države članice, naj brez nepotrebnega obremenjevanja malih in srednjih podjetij ter prostovoljskih organizacij pobliže spremljajo darovanje hrane in poskrbijo, da se ne bo izgubljala drugam in da se ne bo prodajala na alternativnih trgih, tako da bo zares prišla do ljudi v stiski in da trgovcev ne bi odvračali od podarjanja hrane zaradi tveganja nepoštene konkurence;

111.

poziva vse akterje v verigi preskrbe s hrano, naj prevzamejo svoje del odgovornosti in izvajajo skupni izjavi o živilskih odpadkih z naslovom Every Crumb Counts (Vsaka drobtinica šteje) in Retail agreement on waste (Maloprodajni sporazum o odpadkih); poudarja, da je maloprodajni sektor vsak dan v stiku z več milijoni potrošnikov in ima edinstven položaj za izobraževanje in ozaveščanje o živilskih odpadkih ter s tem za spodbujanje k ozaveščenim odločitvam; poudarja, da trženjske prakse, kot je „dva za ceno enega“, povečujejo tveganje, da potrošniki kupijo več, kot lahko porabijo; v zvezi s tem poudarja, da je potrebna ponudbi manjših pakiranj za manjša gospodinjstva; pozdravlja, da nekateri trgovci na drobno prodajajo živila s kratkimi roki uporabe po znižanih cenah, a meni, da bi morala biti ta praksa bolj razširjena;

112.

ponovno poudarja, da so zavržena jajca še vedno eden od glavnih problemov, ki pesti trgovce na drobno; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za zmanjšanje količine zavrženih jajc ob upoštevanju znanstvene ocene EFSA, in prosi države članice, naj ustrezno obveščajo potrošnike o tem pomembnem vprašanju;

113.

poziva Komisijo, naj izvede študijo o vplivu reform skupne kmetijske in skupne ribiške politike na nastajanje in zmanjševanje živilskih odpadkov;

114.

poudarja, da so možnosti kmetov za preživetje odvisne od dobavljanja izdelkov na trg pod poštenimi pogoji in po dobičkonosnih cenah ter da pomeni izguba pridelka na ravni kmetije izgubo naložbe in prihodka za kmete, vključno z izgubami zaradi ekstremnih ali neobičajnih podnebnih dogodkov, poškodovanim pridelkom zaradi naravnih nesreč ali uničenim, ker cene na trgu padejo ali so nizke; ob tem poudarja, da nihanje cen na kmetijskih trgih vpliva na proizvodnjo in prihodke kmetov ter lahko pripomore k nastajanju živilskih odpadkov, zato bi morala skupna kmetijska politika vsebovati orodja za boj proti nihanju cen;

115.

poudarja, da Komisija še ni izvedla študije, s katero bi ugotovila učinek različnih reform na obseg kmetijske proizvodnje in njen vpliv na nastajanje živilskih odpadkov, zato jo poziva, naj vprašanje živilskih odpadkov vključi v oblikovanje svojih prihodnjih politik in v izvajanje skupne kmetijske politike;

116.

poudarja, da je lahko nastajanje živilskih odpadkov v fazi proizvodnje posledica poslabšane kmetijske proizvodnje zaradi zmanjšanja kakovosti zemlje, biotske raznovrstnosti (zmanjšanje opraševanja) in različnih naravnih virov ter da bi bilo treba to upoštevati pri prihodnjem razvoju kmetijstva in skupne kmetijske politike;

117.

spodbuja države članice, naj dodobra izkoristijo potencial Evropskega sklada za ribištvo in Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, da bi zmanjšale živilske odpadke zaradi zavržkov rib in pri organizmih, gojenih v okviru akvakulture, izboljšale stopnjo preživetja;

118.

upa, da bo obveznost iztovarjanja v okviru skupne ribiške politike, ki se ravno postopno uvaja, pripomogla k bolj selektivnim ribolovnim orodjem in praksi ter s tem do manj zavržkov rib na morju; ugotavlja, da se obveznost iztovarjanja ne uporablja za vse ribe in da so zato potrebni nadaljnji ukrepi;

119.

izraža pomisleke zaradi količine odpadkov pri ulovu rib, saj gre za hitro pokvarljivo blago in pogosto izredno dolge poti, da ribe pridejo do predelave, kar pomeni pogost prevoz iz Evrope v Azijo in nazaj v Evropo za končno prodajo;

120.

opozarja, da je pri hrani in krmi pomemben koncept odtisa porabe vode;

121.

želi spomniti, da po Uredbi (ES) št. 178/2002 med hrano šteje tudi voda, ki je „namenoma vgrajena v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila“, ter da je voda temeljni strateški vir vse agroživilske industrije;

122.

poudarja, da živilski odpadki glede na kakovost, vrsto in količino porabljene vode pri proizvodnji hrane pomenijo tudi izgubo vode;

123.

opozarja, da je v kmetijstvu pomembno izboljšati gospodarjenje z vodo, razviti sisteme pridelave hrane, ki vključujejo pametno porabo vode, ter povečati varnost vode in hrane ter zanesljivost oskrbe z njima na območjih z največjim tveganjem zaradi podnebnih sprememb;

124.

poudarja, da lahko inovativne in okolju prijazne rešitve na področjih, kot so upravljanje soproizvodov in stranskih proizvodov v proizvodnji hrane, trgovini z živili, shranjevanje hrane, digitalna tehnologija in embalaža, ki je v stiku z živili, bistveno prispevajo k zmanjšanju količine živilskih odpadkov; spodbuja Komisijo, države članice in druge deležnike, naj podpirajo raziskave na teh področjih in spodbujajo trajnostne in učinkovite rešitve; meni, da so storitve v okviru sodelovalnega gospodarstva pomembne za ozaveščanje in spodbujanje trajnostne porabe; poziva Komisijo, naj pospešuje inovacije v okviru raziskovalnih projektov in programov, ki se financirajo iz proračuna EU, kot je evropsko partnerstvo za inovacije;

125.

poudarja, da odgovornost za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov nosijo vsi v dobavni verigi, vključno s proizvajalci sistemov pakiranja; poudarja, da embalažni materiali in rešitve pozitivno prispevajo k preprečevanju izgub hrane in nastajanja živilskih odpadkov vzdolž dobavne verige, npr. embalaža, ki zmanjša izgube hrane pri prevozu in skladiščenju, ki dlje časa ohrani kakovost in higieno živil ali ki podaljšuje rok uporabnosti; poudarja pa, da je treba zagotoviti, da bo embalaža ustrezala svojemu namenu (torej da hrana ne bo preveč ali premalo zapakirana), da bo ustrezala proizvodu in potrošnikovim potrebam ter da bo upoštevan vidika vsega življenjskega cikla pakiranega proizvoda, vključno z zasnovo in uporabo embalaže; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo koristi embalaže za živila, ki je izdelana na biološki osnovi, je biološko razgradljiva in primerna za kompostiranje, ob tem pa naj upoštevajo vpliv na zdravje ljudi in varnost hrane ter delujejo po pristopu življenjskega cikla; poudarja, da morajo biti cilji zmanjševanja živilskih odpadkov v skladu z ukrepi in cilji iz Direktive 94/62/ES ter da morajo države članice sprejeti ukrepe, s katerimi bodo znatno zmanjšale uporabo embalaže, ki ni primerna za recikliranje, in čezmerno embaliranje;

126.

spodbuja Komisijo in države članice, naj podpirajo razvoj in uporabo aktivnih in pametnih embalažnih materialov za stik v živili in drugih inovativnih rešitev, ki bi pripomogli k učinkoviti rabi virov in krožnemu gospodarstvu; poudarja, da bi morala zakonodaja o materialih za stik z živili omogočati največjo možno raven varstva potrošnikov za ves embalažni material, vključno z uvoženim materialom iz tretjih držav; zato poziva Komisijo, naj predstavi usklajena pravila EU za materiale za stik z živili in naj da prednost pripravi posebnih ukrepov EU za papir, karton in podobne materiale v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1935/2004 o materialih, namenjenih za stik z živili (31);

127.

priporoča spodbujanje uporabe prostovoljnih kodeksov dobre prakse v podjetjih, ki bi jih pripravile sektorske organizacije v živilstvu, gostinstvu in hotelirstvu, za optimalno uporabo proizvodov in spodbujanje darovanja hrane programom, ki zbirajo presežno hrano za socialne namene;

128.

poziva države članice, naj spodbujajo k sklepanju dogovorov ali memorandumov o soglasju za uveljavljanje odgovornega ravnanja in dobre prakse za zmanjševanje količin živilskih odpadkov, kot je uvedba posod za večkratno uporabo iz recikliranih materialov v restavracijah, ki bi gostom omogočile, da ostanke hrane odnesejo s seboj;

129.

priporoča, naj se v gostinstvu in turizmu uporabljajo lokalni in regionalni ter sezonski proizvodi, da se skrajša veriga proizvodnje in porabe hrane in skrčijo faze predelave ter s tem zmanjša količina odpadkov, ustvarjenih v različnih fazah;

130.

poudarja, da razvoj v digitalnem sektorju ponuja številne možnosti za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov, zlasti vzpostavitev spletnih platform za „reševanje“ hrane, ki restavracijam omogočajo ponujanje neprodanih jedi po znižanih cenah; poudarja, da so takšne izkušnje obrodile pomembne rezultate v državah članicah, v katerih so se razvile;

131.

poziva Komisijo, naj prizna prispevek družbeno odgovornih pobud, kot je pobuda Healthy Nutritional Standard, katere cilj je s prostovoljnim in soreguliranim označevanjem hrane v restavracijah in turizmu zagotavljati kakovostnejše informacije o hrani različnim skupinam potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami ali navadami, da se zmanjša količina živilskih odpadkov v teh sektorjih;

132.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z državami v razvoju, da bi izboljšali njihovo infrastrukturo prehranske verige in zmanjšali količino njihovih živilskih odpadkov;

133.

poziva vse institucije in organe Evropske unije, naj v javne razpise, povezane z gostinstvom, vključijo zahtevo o načrtih za ravnanje z živilskimi odpadki in njihovo zmanjšanje; poziva kvestorje, naj dajo prednost ukrepom za zmanjšanje količine živilskih odpadkov v Evropskem parlamentu, in spodbuja tudi druge evropske institucije, naj sledijo temu zgledu; spodbuja države članice, naj zmanjšajo količino živilskih odpadkov v javnih ustanovah;

134.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0266.

(2) UL C 227 E, 6.8.2013, str. 25.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0250.

(4) UL C 17, 18.1.2017, str. 28.

(5) UL C 161, 6.6.2013, str. 46.

(6) Študija FAO z naslovom Food waste Foodprint. Impacts on natural resources (Odtis zavržene hrane. Učinki na naravne vire), Rim, 2013.

(7) FAO, 2015. Food wastage footprint & climate change (Odtis zavržene hrane in podnebne spremembe).

(8) https://www.wfp.org/hunger/stats.

(9) The State of Food Insecurity in the World 2015 (Stanje neustrezne prehranske varnosti za leto 2015), FAO, OZN.

(10) Development Goals in an Era of Demographic Change (Razvojni cilji v dobi demografskih sprememb), Global Monitoring Report 2015/2016, Svetovna banka.

(11) http://www.un.org/en/development/desa/news/population/2015-report.html

(12) FUSIONS, Estimates of European food waste levels (Ocene ravni evropskih živilskih odpadkov), marec 2016.

(13) Eurostat, People at risk of poverty or social exclusion (Izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti).

(14) FUSIONS, Estimates of European food waste levels (Ocene ravni evropskih živilskih odpadkov), marec 2016.

(15) WRAP, 2015. Household Food Waste in the UK (Živilski odpadki, ki jih ustvarijo gospodinjstva v Združenem kraljestvu).

(16) FAO (2011): Global food losses and food waste (Svetovne izgube hrane in živilski odpadki).

(17) Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 34/2016 z naslovom Boj proti potrati hrane: priložnost, da EU izboljša učinkovitost rabe virov v verigi preskrbe s hrano, str. 14.

(18) Standard za evidentiranje izgub hrane in živilskih odpadkov ter poročanje o njih, 2016.

(19) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).

(20) UL L 304, 22.11.2011, str. 18.

(21) Raziskava Flash Eurobarometer 425, Food waste and date marking (Živilski odpadki in označevanje datuma), september 2015.

(22) Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(23) Uredba (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1); Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (UL L 139, 30.4.2004, str. 55); Uredba (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (UL L 139, 30.4.2004, str. 206).

(24) Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz leta 2014, ki jo je naročil Evropski ekonomsko-socialni odbor.

(25) UL L 347, 11.12.2006, str. 1.

(26) Skupni odgovor na parlamentarni vprašanji za pisni odgovor (E-003730/13, E-002939/13), 7. maj 2013.

(27) Comparative Study on EU Member States’ legislation and practices on food donation (Primerjalna študija o zakonodaji in praksah držav članic EU v zvezi s darovanjem hrane) iz leta 2014, ki jo je naročil Evropski ekonomsko-socialni odbor.

(28) Delovni dokument služb Komisije, povzetek ocene učinka, ocena učinka ukrepov, ki se nanašajo na živilske odpadke, za dopolnitev SWD(2014)0207 o oceni ciljev za ravnanje z odpadki (SWD(2014)0289, 23.9.2014).

(29) Priloga k sporočilu Komisije COM(2015)0614.

(30) UL L 72, 12.3.2014, str. 1.

(31) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0384.