2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/29

Poročevalec:

Alfred GAJDOSIK

Soporočevalec:

Thomas WAGNSONNER

1.1

EESO podpira razvojno politiko, ki je zasnovana kot proces enakopravnega sodelovanja med državami članicami in temelji na spoštovanju ter suverenem odločanju. Za financiranje in uresničitev ciljev Združenih narodov (ZN) glede trajnostnega razvoja so potrebna prizadevanja, usklajena na svetovni ravni. Poudariti je treba, da bi ekonomsko-socialni svet ZN kot forum, ki je primeren za obravnavanje davčnih vprašanj, lahko imel še pomembnejšo vlogo. S tem bi bili zagotovljeni usmeritev Agende 2030 v cilje trajnostnega razvoja ter enakopravna udeležba vseh držav.

1.2

Glede na mednarodne sporazume o reformi mednarodnega davčnega prava, npr. akcijski načrt OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (BEPS), bi bilo treba oceniti posledice teh mednarodnih reformnih prizadevanj na cilje trajnostnega razvoja in jih pri nadaljnjem razvoju mednarodnih davčnih politik tudi bolj upoštevati. EESO poudarja, da so za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja potrebna finančna sredstva. Toda mnogo držav se pri zagotavljanju javnih prihodkov iz davkov sooča z velikimi izzivi. Razlog v državah v razvoju so ureditve glede dohodnine in prometnega davka, ki jih je težko izvajati, pa tudi svetovna konkurenca na področju davka od dohodkov pravnih oseb ter konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Prišteti je treba še omejene zmogljivosti in premalo informacij.

1.3

EESO izrecno poudarja, da so si Evropska unija in njene države članice v okviru mednarodne reforme močno prizadevale za odpravo slabosti v mednarodnem davčnem sistemu. Ta prizadevanja je treba pozdraviti, jih podpreti in učinkovito prenesti v prakso ter jih tudi redno spremljati. Gonilna sila reform so predvsem velike industrijske države v okviru OECD. Preveriti bi bilo treba, ali ne bi bili ZN zaradi mednarodnega članstva, zlasti ker so članice tudi države v razvoju, primernejši kot forum za razvoj mednarodne davčne politike na svetovni ravni. EESO se seveda zaveda, da odbor ZN za davčne zadeve nima dovolj virov in osebja, zato bi bilo treba ZN dati na voljo zadostna sredstva.

1.4

Ukrepi EU za večjo mednarodno davčno preglednost in akcijski načrt BEPS bodo imeli posledice tudi za države v razvoju. EESO izraža zadovoljstvo, ker sta Evropski parlament in Evropska komisija že podala stališče o vprašanjih, pri katerih se davčna in razvojna politika prepletata. Tudi platformo Evropske komisije za dobro davčno upravljanje je treba pozdraviti. Orodje, ki je na platformi predstavljeno kot delovni dokument o učinkih prelivanja konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, je za države članice priporočljiva podlaga za razmislek o reviziji teh konvencij, sklenjenih z državami v razvoju.

1.5

EESO ugotavlja, da je Evropski parlament v poročilu iz leta 2015 pozval k vrsti izboljšav, ki pa še niso bile izvedene. EESO glede tega opozarja na svoja prejšnja mnenja, v katerih je navedel ugotovitve predvsem o poročilih po posameznih državah ter boju proti pranju denarja in priporočila glede javnih registrov lastništva. EESO ugotavlja, da je v pripravi seznam jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo. Odbor poziva k okrepljenim prizadevanjem za uresničitev zahtev Evropskega parlamenta in priporoča, naj se obravnavajo kritična stališča, ki so jih izrazile nevladne organizacije. Smiselno bi bilo spodbujati uvajanje teh ukrepov na svetovni ravni prek mednarodnih davčnih sporazumov, da se izboljšajo informacije, ki jih imajo na voljo davčni organi v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi enakopravno sodelovale tudi države v razvoju.

1.6

EESO poziva k uskladitvi mednarodnih davčnih politik držav članic s cilji razvojne politike, da se preprečijo neskladja med davčnimi politikami posameznih držav ter skupnimi prednostnimi nalogami na področju razvoja.

1.7

EESO meni, da bi bilo treba z ocenami učinka mednarodnih davčnih politik držav članic preverjati posledice, ki jih imajo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in davčne spodbude za države v razvoju. Tovrstne ocene bi bilo treba spodbujati in morale bi postati splošna praksa. V primeru potencialnega neskladja z evropskimi razvojnimi politikami bi jih morala pripravljati tudi Evropska unija. Sklenjene konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja bi bilo treba preveriti, nove, o katerih se je treba še pogajati, pa bi bilo treba skleniti ob upoštevanju teh razmislekov.

1.8

Vzorčna konvencija OECD o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki se trenutno najbolj uporablja, je bila pripravljena predvsem z vidika interesov industrijskih držav. Zato EESO državam članicam EU priporoča, naj v pogajanjih o konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja bolj upoštevajo potrebe držav v razvoju. EESO ugotavlja, da je bil na podlagi sporazuma OECD pripravljen tudi vzorčni sporazum ZN, ki ureja obdavčitev med državami v razvoju in industrijskimi državami ter državam izvora daje več pravic do obdavčitve.

1.9

EESO podpira zasebne naložbe za spodbujanje razvoja, če so v skladu s cilji trajnostnega razvoja ter temeljnimi ekonomskimi, okoljskimi in socialnimi pravicami, glavnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela ter agendo za dostojno delo. Pravna varnost je pomemben dejavnik pri podpori poslovnemu okolju, ki spodbuja naložbe in je tako ugodno tudi za neposredne tuje naložbe. Ker so davčna vprašanja povezana s cilji trajnostnega razvoja, bi morala podjetja davke ustrezno plačevati tam, kjer ustvarjajo dobiček na podlagi dodane vrednosti (npr. s proizvodnjo, pridobivanjem surovin).

1.10

EESO ugotavlja, da so se EU in države članice v okviru novega evropskega soglasja o razvoju zavezale sodelovanju s partnerskimi državami pri spodbujanju progresivne obdavčitve, ukrepov za boj proti korupciji, prerazporeditvenih politik in boja proti nezakonitim finančnim tokovom. Vendar pa bi morala davčna politika postati še pomembnejši element evropske razvojne politike. EESO pozdravlja prizadevanja Evropske komisije v zvezi z regionalnimi forumi in organizacijami civilne družbe, ki so v državah v razvoju dejavni na davčnem področju. Organizacije civilne družbe v državah v razvoju imajo funkcijo nadzora in podpore, tudi na davčnem področju, zato bi jih bilo treba bolj pritegniti k sodelovanju in jih podpreti. Podpora ustreznim ukrepom za krepitev zmogljivosti na davčnem področju, med drugim vzajemnemu učenju in sodelovanju jug-jug, bi trajno vplivala na razvojne projekte.

1.11

Dobro davčno upravljanje bi bilo treba v okviru obveznosti poročanja podjetij obravnavati kot del njihove družbene odgovornosti.

1.12

EESO priporoča, naj se v vse sporazume med EU in tretjimi državami ali regijami vključijo klavzule o dobrem davčnem upravljanju, z namenom spodbujati trajnostni razvoj.

1.13

EESO priporoča, naj se pri sklepanju novih ali revidiranih prostotrgovinskih sporazumov med EU in državami v razvoju analizirajo tudi dvostranski davčni sporazumi, v kar je treba vključiti še oceno učinka mednarodnih davčnih politik držav članic na cilje trajnostnega razvoja.

2.1

Rezultati več študij (1) so pokazali, da so mednarodne davčne politike držav članic, zlasti mnoge določbe v dvostranskih konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, morebiti v nasprotju s cilji evropske razvojne politike. Poleg tega so države v razvoju neto izvoznice kapitala v industrijske države, kar je v precejšnji meri posledica kapitalskih tokov, ki se izogibajo plačilu davkov. To najbolj vpliva ravno na države v razvoju z najnižjimi dohodki, saj v teh skoraj ni domačih virov financiranja.

2.2

EU in njene države članice skupaj so največje donatorke razvojne pomoči in pomembno sooblikujejo mednarodne davčne sporazume. Zavezale so se uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja, čeprav je le malo držav članic doseglo cilj glede tuje pomoči v višini 0,7 % BDP. Posledice brexita za prihodnje financiranje evropskega razvojnega sodelovanja so nejasne. Načrtujejo se okrepljeni ukrepi za spodbuditev zasebnih naložb, povezanih s cilji razvojne politike. Sredstva za uradno razvojno pomoč so odvisna od politike donatork.

2.3

Cilji trajnostnega razvoja za države v razvoju med drugim vključujejo mobilizacijo domačih virov, mednarodno podporo za krepitev zmogljivosti za pobiranje davkov, zmanjšanje nezakonitih finančnih tokov ter udeležbo v globalnih institucijah upravljanja. Iz tega sledi, da so stabilna osnova za javne prihodke, prizadevanja za boj proti nezakonitemu odtoku sredstev ter enakopravnost vseh držav pri pripravi globalnih davčnih pravil pomembni stebri trajnostnega razvoja. Razvoj v državah članicah zlasti koristi otrokom, ženskam in drugim ranljivim skupinam v družbi (2).

2.4

Sredstva uradne razvojne pomoči ne zadoščajo za financiranje ciljev trajnostnega razvoja. Za uresničitev ciljev so potrebni domači viri; tako je bilo že pri razvojnih ciljih tisočletja (3). Za mobilizacijo teh virov je treba izboljšati pobiranje davkov in zagotoviti večje davčne prihodke na podlagi trajnostne gospodarske rasti ter širše davčne osnove.

3.1

Obdavčevanje je stabilnejši vir financiranja kot druge vrste prihodkov, vendar pa mnoge države v razvoju težje ustvarjajo zadostne davčne prihodke kot pa razvite države.

3.2

V zadnjih desetletjih so potekala močna prizadevanja za liberalizacijo svetovne trgovine z zmanjšanjem uvoznih in izvoznih tarif s ciljem spodbuditi gospodarski razvoj, naložbe in blaginjo prebivalstva na splošno. Ti učinki, ki so načeloma pozitivni, če jih davčne uprave lahko izkoristijo, omogočajo tudi razširitev davčne osnove. Vendar pa so se v tem času zmanjšali tudi prihodki držav v razvoju iz pomembnih in lahko dostopnih virov. Rast in naložbe pa se morajo odražati tudi v strukturi prihodkov držav članic.

3.3

Za nadomestitev izgube prihodka države v razvoju pogosto uvajajo prometni davek, ki pa ima lahko regresiven učinek. Davčni sistem, ki temelji na različnih vrstah davka, zmanjša odvisnost od posameznih vrst davkov in zagotavlja stabilne domače prihodke.

3.4

Obdavčitev zemlje in lastništva je v državah v razvoju pogosto težko izvajati. Davek od dohodkov prinaša sorazmerno malo davčnih prihodkov, saj so dohodki mnogih prebivalcev prenizki. Dohodnino plačujejo predvsem zaposleni v javnem sektorju in osebe, ki delajo v mednarodnih podjetjih. K tem težavam je treba prišteti še pogosto zelo razširjeno sivo ekonomijo.

3.5

V poročilu Mbeki se prihodki, nastali z izogibanjem davkom, štejejo za nezakonite finančne tokove (4). Zdi se, da so višji od pritoka sredstev iz razvojnega sodelovanja (5). Za zajezitev teh finančnih odlivov so pomembni večje mednarodno sodelovanje med organi za večjo preglednost ter krepitev zakonodajnih in regulativnih ukrepov. Pomemben korak za preprečevanje odtoka kapitala je tudi krepitev lastniških pravic v državah v razvoju.

3.6

Davek od dohodkov pravnih oseb je v strukturi davčnih prihodkov držav v razvoju pomembnejši kot v industrijskih državah, zato strategije izogibanja davkom prve močneje prizadenejo. Hkrati se tako nominalne kot dejanske stopnje davka od dohodkov pravnih oseb od osemdesetih let po vsem svetu znižujejo zaradi privabljanja naložb. Davek od dohodkov pravnih oseb je za podjetje pomemben kazalnik investicijskega ozračja. Tako je nastala mednarodna konkurenca na davčnem področju, ki je za države v razvoju zaradi njihove strukture davčnih prihodkov bolj problematična kot za industrijske države. T. i. učinki prelivanja davčne konkurence so vprašanje, ki ga je že obravnaval Mednarodni denarni sklad (6). Poleg tega se mnoge države v razvoju soočajo z naložbami majhnega števila velikih podjetij, ki predstavljajo pomemben delež celotnih prihodkov iz davka od dohodkov pravnih oseb.

3.7

Izračun transfernih cen čezmejnih transakcij med podjetji ene skupine na podlagi neodvisnih tržnih načel (angl. arm’s length principle) je za davčne organe težaven. Zmogljivosti v državah v razvoju so omejene in manipulacije transfernih cen, ki so posledica obdavčitve, so še naprej velik problem.

3.8

Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja določajo pravice držav pogodbenic do obdavčitve, urejajo izmenjavo informacij med davčnimi organi in tako zagotavljajo pravno varnost. Za podjetja lahko pomenijo spodbudo za neposredne tuje naložbe, s čimer konec koncev pospešujejo rast. Te konvencije pa lahko vplivajo tudi na pravice držav izvora do obdavčitve. Stopnje odtegnjenega davka za dividende, obrestne mere in licenčnine so običajno nižje od davčnih stopenj v državi. Pravice do obdavčitve lahko zmanjšajo tudi nekatere določbe, na primer restriktivna opredelitev stalne poslovne enote. Države v razvoju so seveda zainteresirane za obsežnejše naložbe, vendar lahko izgubijo pravice do obdavčitve. Sporazumi o izmenjavi davčnih informacij so lahko tukaj boljša možnost, če si država predvsem prizadeva pridobiti davčne informacije od drugih sodnih oblasti.

3.9

Kot izhodišče za pogajanja se najpogosteje uporablja vzorčna konvencija OECD, ki je bolj prilagojena interesom industrializiranih držav (7). Vzorčni sporazum ZN naj bi bila alternativa za države v razvoju, saj bolj upošteva njihove interese (8). Na splošno predvideva več pravic do obdavčitve za državo izvora kot pa za domačo državo podjetja, ki proizvaja.

3.10

Države v razvoju lahko ostanejo brez davčnih prihodkov, če podjetja v različnih državah ustanavljajo „posebne“ podružnice, z namenom izkoristiti več konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja in zmanjšati davke. Lahko se tudi izkaže, da države izvora na podlagi določb iz konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja težko obdavčijo storitve in posredni prenos sredstev. Upoštevati bi bilo treba željo po ugodnih možnostih za prenos tehnologije za namene spodbujanja trajnostne rasti v državah v razvoju.

3.11

Izvedene so bile študije o izgubah prihodkov za države članice. Nizozemska nevladna organizacija SOMO ocenjuje, da letne izgube prihodkov iz davčnih odtegljajev za obrestne mere in dividende, ki nastanejo na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med Nizozemsko in 28 državami v razvoju, znašajo 554 milijonov EUR (9). V študiji, pripravljeni v Avstriji, pa je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba izvajati ocene učinka konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, saj lahko te konvencije povzročijo izgube prihodkov celo, če se naložbe povečujejo (10). Po ocenah Konference ZN za trgovino in razvoj (Unctad), navedenih v poročilu o svetovnih naložbah za leto 2015, multinacionalna podjetja v proračune držav v razvoju vplačajo približno 730 milijard USD. Kljub temu poročilo hkrati navaja, da države v razvoju letno izgubijo približno 100 milijard USD davčnih prihodkov pri izvajanju vhodnih investicij prek naložbenih vozlišč offshore (11). Takšne izgube prihodkov pa so v nasprotju z zgoraj navedenimi cilji trajnostnega razvoja.

4.1

Prizadevanja za pomoč državam v razvoju na davčnem področju, npr. z davčno pobudo iz Adis Abebe, so se okrepila. Za mednarodne davčne politike so pristojne države članice. Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja se sklepajo dvostransko, zakonodajne pobude EU pa so v bistvu omejene na instrumente za dokončanje notranjega trga. Evropska unija in njene države članice sodelujejo glede skladnosti politik za razvoj (angl. Policy Coherence for Development) (12). Tudi Evropska komisija priznava, da ima mednarodni davčni sistem posledice za razvoj, in to vprašanje obravnava (13). Za zagotovitev usklajenosti razvojne politike je treba preučiti posledice davčnih politik v EU za države v razvoju, ki so v nasprotju s cilji razvojne politike, ter po potrebi ustrezno ukrepati.

4.2

Na ravni ZN poteka delo v zvezi z vprašanji obdavčevanja, in sicer v okviru procesa Financiranje za razvoj, ekonomskega in socialnega sveta ZN ter odbora ZN za davčna vprašanja, pa tudi v specializiranih agencijah, kot je Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (Unctad). Na zahtevo skupine G20 je bil v okviru OECD sklenjen dogovor o daljnosežnih reformah na podlagi projekta BEPS. Glavne naloge pri tem so odprava izbiranja najugodnejšega sporazuma, odprava škodljivih davčnih praks, ki jih uporabljajo vlade (kot so posebna ureditev za obdavčitev intelektualne lastnine (angl. patent box) in nepregledne sodbe (angl. opaque rulings), hibridna neskladja pri davčni obravnavi dolga ter neučinkovite transferne cene in poročanje. Glede na pomen prihodkov iz davka od dohodka pravnih oseb v državah v razvoju se pričakuje, da jim bo akcijski načrt na področju BEPS prinesel pozitivne učinke.

4.3

Mnoge države, ki niso članice OECD, tudi afriške države, so se pridružile obsežnemu okviru akcijskega načrta OECD na področju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. 103 držav sodeluje pri pripravi novega večstranskega sporazuma BEPS, ki je bil sprejet junija 2017 in je poenotil tolmačenje dvostranskih davčnih sporazumov v smislu akcijskega načrta BEPS. Združeni narodi, OECD, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka so vzpostavili platformo za sodelovanje v davčnih vprašanjih, da bi okrepili mednarodno sodelovanje na tem področju. Ta pobuda lahko prispeva k večji usklajenosti med delom OECD in forumi ZN; ali prinaša pričakovani učinek, pa bo treba še preveriti.

4.4

EESO se zaveda prizadevanj OECD za nadaljnji razvoj boljšega mednarodnega davčnega sistema. Vendar pa so organizacije civilne družbe kritične glede dejstva (14), da države v razvoju v OECD nimajo glasovalnih pravic. K sodelovanju so bile povabljene šele po pripravi akcijskega načrta BEPS. Podobno pripombo je podal tudi Evropski parlament, ki je pozval k okrepitvi pristojnih teles ZN, da bi omogočili pripravo in reformo mednarodne davčne politike na enakopravni osnovi (15). V delovnem dokumentu Mednarodnega denarnega sklada pa so strokovnjaki izrazili pomisleke glede posledic akcijskega načrta BEPS za države v razvoju (16).

4.5

Za oceno in po potrebi prilagoditev reformnih ukrepov bi bilo treba okrepiti ustrezna telesa ZN, zlasti odbor za davčne zadeve, in jim dati na voljo več virov. Evropska komisija bi morala v vsakem primeru spremljati izvajanje večstranske konvencije BEPS, podpisane junija 2017, ter nadaljevati prizadevanja za tesnejše mednarodno sodelovanje pri davčnih vprašanjih med ZN, OECD in mednarodnimi finančnimi institucijami.

4.6.1

Sveženj ukrepov proti izogibanju davkom obravnava vprašanja, povezana z mednarodno davčno politiko, tj. politiko, ki presega meje EU (17). Informacije, ki naj bi jih po navodilih EU, skupine G20 in OECD vsebovala poročila za posamezne države (18), so za davčne uprave pomembno orodje. Objava informacij za posamezne države na svetovni ravni lahko širši javnosti, torej tudi delojemalcem in odgovornim vlagateljem, omogoči boljšo oceno, ali podjetja plačujejo davke tam, kjer ustvarjajo dobiček. EESO ugotavlja, da je Evropski parlament v poročilu iz leta 2015 pozval k vrsti izboljšav, ki pa še niso bile izvedene. Pri tem želi opozoriti na svoja prejšnja mnenja, v katerih je navedel ugotovitve predvsem o poročilih po posameznih državah ter boju proti pranju denarja in priporočila glede javnih registrov lastništva. EESO ugotavlja, da je v pripravi seznam jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo, in poziva k okrepljenim prizadevanjem za uresničitev zahtev Evropskega parlamenta, Priporoča tudi, naj se obravnavajo kritična stališča, ki so jih izrazile nevladne organizacije. Smiselno bi bilo spodbujati uvajanje teh ukrepov na svetovni ravni prek mednarodnih davčnih sporazumov, da se izboljšajo informacije, ki jih imajo na voljo davčni organi v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi enakopravno sodelovale tudi države v razvoju.

4.6.2

Samodejna izmenjava informacij o davčnih zadevah je bila v Evropski uniji vzpostavljena s spremembami direktive o vzajemni pomoči (19). Države v razvoju pa morajo še naprej sklepati dvostranske sporazume o vzajemni pomoči z državami članicami. V ta namen sta potrebni izmenjava in varnost podatkov, kar je v državah v razvoju pogosto problem, povezan z zmogljivostmi.

4.6.3

Evropska komisija v sporočilu o zunanji strategiji za učinkovito obdavčenje (20) obravnava vprašanja iz tega mnenja. Trenutno je v pripravi skupen seznam EU jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo (21); EESO takšen seznam podpira, nevladne organizacija pa so glede tega bolj skeptične (22). Tudi EP je pozval k svetovni opredelitvi davčnih oaz, ki bi vključevala države članice EU in njihova čezmorska ozemlja (23).

4.6.4

Priporočilo o davčnih sporazumih (24) obravnava pomembna vprašanja v zvezi s konvencijami o izogibanju dvojnega obdavčevanja in države članice poziva, naj v svoje sporazume vključijo strožje klavzule za preprečitev zlorabe takšnih sporazumov in izbiranja sporazuma, ki je najugodnejši (ang. treaty abuse and treaty shopping). Vendar pa priporočilo ne predvideva nobene ocene učinka konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, zlasti njihovih posledic za usklajenost razvojne politike ali učinkov prelivanja. V okviru platforme Evropske komisije za dobro davčno upravljanje, ki jo je treba pozdraviti in ki v sodelovanju z organizacijami civilne družbe obravnava vprašanja mednarodne obdavčitve, je bil predložen delovni dokument o takšnih učinkih prelivanja (25). To bi morale države članice upoštevati.

4.6.5

Strategije izogibanja davkom so pogosto povezane z nepreglednimi lastniškimi razmerji. Vendar pa s spremembo četrte direktive o pranju denarja (26) niso bili uvedeni javno dostopni registri lastništva skladov in drugih podjetij, ki izvajajo naložbe. Takšni registri bi državam v razvoju pomagali preučevati primere suma pranja denarja in davčnih goljufij.

4.6.6

Predloge o skupni (konsolidirani) osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (C(C)CTB) obravnava drugo mnenje EESO (27). Sporazum o takšni osnovi in informacije, ki bi bile tako zagotovljene, bi lahko z vidika udeležbe pri mednarodnih davčnih sporazumih in zaradi njihovega pomena za davčne uprave držav v razvoju služili kot zgled, ki bi vplival na konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja s tretjimi državami. Podatki za območje Evrope bi tudi zagotovili oporne točke za podobne izračune v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi morale enakopravno sodelovati tudi države v razvoju.

4.6.7

EESO priporoča, naj se v vse sporazume med EU in tretjimi državami ali regijami vključijo klavzule o dobrem davčnem upravljanju, z namenom spodbujati trajnostni razvoj.

4.6.8

EESO priporoča, naj se pri sklepanju novih ali revidiranih prostotrgovinskih sporazumov med EU in državami v razvoju analizirajo tudi dvostranski davčni sporazumi, v kar je treba vključiti še oceno učinka mednarodnih davčnih politik držav članic na cilje trajnostnega razvoja. S tem bi lahko prispevali k uresničitvi zahtev iz poročila Evropskega parlamenta.

5.1

V skladu s svežnjem proti izogibanju davkom in zaradi skladnosti politik držav članic in EU za razvoj (PCD) je treba redno pripravljati ocene učinka mednarodne davčne politike in konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja držav članic (28). Za boljšo usklajenost razvojne politike EU in davčnih politik držav članic bi morala Evropska komisija zagotoviti, da države članice, ki se z državo v razvoju pogajajo o konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ustrezno upoštevajo usklajene razvojne politike EU. V tem smislu Odbor pozdravlja Priporočilo Komisije o izvajanju ukrepov za preprečevanje zlorab davčnih sporazumov (29). Zaradi uresničitve razvojnih ciljev bi bilo treba bolj upoštevati potrebe držav v razvoju. Pri tem bi bilo treba okrepiti prizadevanja EU na ravni ZN, namreč v zvezi z odborom ZN za davčne zadeve, ter spodbujati okrepitev zmogljivosti v globalnem forumu ob enakopravnem vključevanju vseh držav.

5.2

Določiti je treba prehodna obdobja, ki bi državam v razvoju omogočila sodelovanje pri ukrepih za samodejno izmenjavo informacij, medtem ko še razvijajo svoje zmogljivosti.

5.3

V okviru obveznosti poročanja podjetij bi bilo treba dobro davčno upravljanje obravnavati kot del njihove družbene odgovornosti.

5.4

Zaradi načrtovanega tesnejšega vključevanja zasebnih vlagateljev v evropsko razvojno politiko vprašanje davčnih olajšav za razvojne projekte postaja pomembnejše (30). Ker so davčna vprašanja povezana s cilji trajnostnega razvoja, bi morala podjetja davke ustrezno plačevati tam, kjer ustvarjajo dobiček na podlagi dodane vrednosti (31). To bi moralo biti zagotovljeno pri spodbujanju udeležbe zasebnega sektorja.

5.5

Poleg tega je treba na splošno paziti, da se z odobravanjem davčnih olajšav ne spodkopa izvajanja ciljev trajnostnega razvoja.

5.6

EESO opozarja na svoje ugotovitve o javnem registru dejanskih lastnikov bančnih računov, podjetij in skladov ter upravičencev pri transakcijah (32) in meni, da bi bilo treba na svetovni ravni spodbujati uvedbo teh ukrepov v okviru mednarodnih davčnih sporazumov. Te ukrepe bi bilo treba zlasti upoštevati v prizadevanjih za krepitev zmogljivosti, da se podpre boj proti nezakonitim davčnim tokovom iz držav v razvoju. Bati se je, da mnoga evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju, ne sodijo v področje uporabe, ki ga zajemajo poročila po posameznih državah, zato EESO opozarja na svoje ugotovitve o tem vprašanju (33) in priporoča tudi oceno učinka drugih zadevnih ureditev na države v razvoju, zlasti ureditev, katerih uporaba je odvisna od obsega letnega prometa.

5.7

EU in države članice so se v okviru novega evropskega soglasja o razvoju zavezale sodelovanju s partnerskimi državami pri spodbujanju progresivne obdavčitve, ukrepov za boj proti korupciji, prerazporeditvenih politik in boja proti nezakonitim finančnim tokovom (34). Medtem ko se v državah v razvoju vzpostavljajo tehnične in kadrovske zmogljivosti, potrebne za polno sodelovanje pri mednarodnih sporazumih, bi bilo treba že sedaj omogočiti vzajemno izmenjavo informacij, da se s soglasjem uresničijo dogovorjeni cilji. Prizadevanja Evropske komisije (35), da prek odbora ZN za davčne zadeve spodbuja regionalne forume (36), se priznavajo in bi jih bilo treba še okrepiti. Zagotoviti je treba, da so v te forume tesno vključene zainteresirane strani in da so uvedeni trdni postopki posvetovanj. Organizacije civilne družbe v državah v razvoju imajo funkcijo nadzora in podpore, tudi na davčnem področju, zato bi jih bilo treba podpreti.

5.8

Pri razvojnem sodelovanju bi bilo treba bolj upoštevati davčni sistem države. V državah prejemnicah bi bilo treba krepiti zmogljivosti in jim tako omogočiti, da si bodo lahko bolje same pomagale, da bodo povečale učinkovitost davčnih sistemov ter legitimnost države. Posebno dobre so izkušnje z neposredno izmenjavo med davčnimi upravami, ki se soočajo s podobnimi izzivi (t. i. peer-learning), ter s sodelovanjem med državami s podobnimi pogoji za razvoj (npr. sodelovanje jug–jug). Omogočajo vzajemno usklajevanje glede podobnih izzivov in izmenjavo primerov najboljše prakse, prilagojenih zmogljivostim.

5.9

EESO meni, da je usklajevanje razvojnih politik na davčnem področju nujno, saj imajo ukrepi, ki jih sprejema EU, posledice za države v razvoju na mednarodni ravni, ki jih je treba upoštevati, prizadete države v razvoju pa je treba vključiti v procese.