EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.3.2017

COM(2017) 134 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Evropski okvir interoperabilnosti – strategija za izvajanje

{SWD(2017) 112 final}
{SWD(2017) 113 final}

1Uvod

Ena od desetih prednostnih nalog Komisije, ki jih je predlagal predsednik Juncker 1 , je odstraniti ovire za enotni digitalni trg v Evropi. Javni sektor, ki zagotavlja več kot četrtino vseh delovnih mest in prek javnih naročil prispeva približno petino BDP EU, ima na enotnem digitalnem trgu pomembno vlogo kot regulator, ponudnik storitev in delodajalec.

Države članice digitalizirajo svoje javne uprave, da bi prihranile čas, zmanjšale stroške, povečale preglednost ter izboljšale kakovost podatkov in izvajanje javnih storitev. Vendar indeks digitalnega gospodarstva in družbe za e-upravo za leto 2016 kaže, da digitalne javne storitve v Evropski uniji še niso postale resničnost 2 . Še večji izziv so čezmejne storitve v Uniji, saj še vedno obstajajo ovire za dostop do njih 3 .

Še vedno je veliko možnosti za nadaljnje izboljšanje javnih storitev z vseobsežnim povezovanjem in avtomatizacijo, boljšim izkoriščanjem zanesljivih virov informacij in objavljanjem javnih podatkov ob hkratnem zagotavljanju, da se evidence državljanov in podjetij obravnavajo v skladu s pravili o varstvu podatkov, da se poveča zaupanje. Nacionalne javne storitve bi morale biti povezane in segati čez nacionalne meje, da bi se povezale s podobnimi storitvami na ravni EU in s tem prispevale k enotnemu digitalnemu trgu. Za uresničitev tega bi se moral na vseh ravneh uporabljati usklajen pristop pri pripravi zakonodaje, organizaciji poslovnih procesov v javnih upravah, upravljanju informacij in razvoju informacijskih sistemov za izvajanje javnih storitev. V nasprotnem primeru se bo obstoječa digitalna razdrobljenost še povečala, kar bi ogrozilo ponudbo povezanih javnih storitev v EU.

Interoperabilnost je ključni dejavnik, ki omogoča digitalno preobrazbo. Upravnim subjektom omogoča, da si medsebojno ter z državljani in podjetji elektronsko izmenjujejo pomembne informacije tako, da so razumljive vsem stranem. Obravnava vse plasti, ki vplivajo na izvajanje digitalnih javnih storitev v EU, vključno:

s pravnimi vprašanji, npr. z zagotavljanjem, da zakonodaja ne postavlja neupravičenih ovir za ponovno uporabo podatkov na različnih področjih;

z organizacijskimi vidiki, npr. z zahtevanjem formalnih sporazumov o pogojih, ki veljajo za medorganizacijske interakcije;

s težavami, povezanimi s podatki, oziroma semantičnimi težavami, npr. z zagotavljanjem uporabe splošnih opisov izmenjanih podatkov;

s tehničnimi izzivi, npr. z vzpostavitvijo potrebnega okolja informacijskih sistemov, da se omogoči neprekinjen pretok bitov in bajtov.

Komisija je že leta 1999 4 ugotovila, da je potrebna interoperabilnost med javnimi upravami, in od takrat podpira programe za razvoj, spodbujanje in uporabo interoperabilnostnih rešitev v EU. Leta 2010 je sprejela sporočilo 5 z naslovom Za interoperabilnost evropskih javnih storitev, ki sta mu bila priložena evropska strategija interoperabilnosti 6 in evropski okvir interoperabilnosti 7 . Od tedaj se evropski okvir interoperabilnosti uporablja kot referenca po vsej Uniji in zunaj nje ter je bil podlaga za večino nacionalnih okvirov in strategij interoperabilnosti. Na podlagi tega uspeha je zdaj čas za posodobitev in razširitev veljavnega evropskega okvira interoperabilnosti, da bi se vključile nove ali spremenjene zahteve glede interoperabilnosti, ki izhajajo iz politik in programov Unije, pa tudi iz javnih uprav, ob upoštevanju razvoja in trendov na področju tehnologije.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da sporočilo o strategiji za enotni digitalni trg za Evropo 8 z dne 6. maja 2015 priznava interoperabilnost kot glavni pogoj za „učinkovitejše povezave med državami, skupnostmi ter javnimi službami in organi“ ter poziva k reviziji in razširitvi obstoječega evropskega okvira interoperabilnosti.

2Stanje na področju interoperabilnosti in pot naprej

Program za interoperabilnostne rešitve za evropske javne uprave (ISA) (2010–2015) 9 in njegov naslednik, tj. program ISA² (2016–2020) 10 , sta glavna instrumenta, s katerima se izvajata sedanja evropska strategija interoperabilnosti in evropski okvir interoperabilnosti. To vključuje različne ukrepe, namenjene izboljšanju digitalnega sodelovanja med javnimi upravami v Evropi.

Observatorij nacionalnih okvirov interoperabilnosti (NIFO), ki ga je Komisija vzpostavila v okviru izvajanja programa ISA za merjenje napredka in spremljanje stanja na področju interoperabilnosti v Uniji, je pokazal, da je bila leta 2014 dosežena 72-odstotna povprečna stopnja usklajenosti nacionalnih okvirov interoperabilnosti z evropskim okvirom interoperabilnosti 11 . Vendar je bila stopnja izvajanja nacionalnega okvira interoperabilnosti pri posameznih nacionalnih projektih leta 2015 45-odstotna, kar kaže, da so še vedno težave pri praktičnem izvajanju sedanjih priporočil.

Javne uprave potrebujejo natančnejše smernice o tem, kako izboljšati upravljanje svojih dejavnosti na področju interoperabilnosti, vzpostaviti medorganizacijske odnose, poenostaviti postopke, ki podpirajo vseobsežne digitalne storitve, in zagotoviti, da veljavna in nova zakonodaja ne bosta ogrožali prizadevanj za interoperabilnost. Smernice so predložene v posodobljenem sklopu priporočil za interoperabilnost, vključenem v evropski okvir interoperabilnosti, kot je določen v Prilogi 2 k temu sporočilu.

Ta priporočila bi morala pomagati javnim upravam:

izboljšati njihovo nacionalno upravljanje dejavnosti na področju interoperabilnosti;

uporabljati skupne operativne modele za razvoj boljših digitalnih javnih storitev ter vključitev potreb državljanov in podjetij iz drugih držav članic EU;

upravljati svoje podatke v enotnih semantičnih in sintaktičnih oblikah, da bi jih lažje objavljale na svojih portalih ter jih združevale, izmenjevale in ponovno uporabljale.

Posodobljena priporočila za interoperabilnost se razvijajo, da bi se upoštevale politike EU, kot so revidirana direktiva o ponovni uporabi informacij javnega sektorja 12 , direktiva INSPIRE 13 in uredba eIDAS 14 .

Obravnavajo se tudi nove pobude EU, kot sta evropska pobuda za računalništvo v oblaku 15 in evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 16 , ter načrtovane pobude, kot je enotni digitalni portal 17 , pri čemer posodobljena priporočila za interoperabilnost prispevajo k njihovemu izvajanju.

Potreba po reviziji evropskega okvira interoperabilnosti je bila potrjena med posvetovanji 18 z vsemi zadevnimi deležniki, in sicer javnimi upravami držav članic, državljani, podjetji in drugimi zainteresiranimi stranmi, kot so institucije in organi Unije.

3Potreba po novem evropskem okviru interoperabilnosti 

Za obravnavanje opredeljenih izzivov, povezanih z interoperabilnostjo, Komisija v tem sporočilu predstavlja novi evropski okvir interoperabilnosti in strategijo za njegovo izvajanje.

V novem evropskem okviru interoperabilnosti je večji poudarek na tem, kako bi bilo treba načela in modele interoperabilnosti uporabljati v praksi, upoštevane pa so tudi nastajajoče potrebe, povezane s politiko in tehnološke potrebe. Število priporočil se je povečalo s 25 na 47. Priporočila so podrobnejša, da se olajša njihovo izvajanje. Večji poudarek je na odprtosti in upravljanju informacij, prenosljivosti podatkov, upravljanju interoperabilnosti in zagotavljanju celostnih storitev 19 .

Izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti usmerja naslednja vizija: „Javne uprave bi morale na nacionalni ravni in ravni Unije podjetjem in državljanom zagotoviti ključne interoperabilne digitalne javne storitve, osredotočene na uporabnike, ki bi podpirale prosti pretok blaga, oseb ter storitev in podatkov v Uniji“. Ta vizija je bila široko sprejeta 20 med predstavniki držav članic v odborih ISA in ISA², javnimi upravami in drugimi deležniki, s katerimi so bila opravljena posvetovanja.

Sporočilu je priložen akcijski načrt za interoperabilnost (kot je določen v Prilogi 1), razdeljen na pet strateških prednostnih področij. Temelji na prednostnih nalogah za interoperabilnost, ki bi morale podpirati izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti v obdobju 2016–2020.

Akcijski načrt za interoperabilnost bi moral usmerjati izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti. Poleg tega se od držav članic pričakuje, da bodo ukrepe na ravni EU (opredeljene v akcijskem načrtu za interoperabilnost) dopolnile z nacionalnimi ukrepi ter s tem zagotovile skladnost, ki je ključna za uspešno uporabo interoperabilnosti v javnem sektorju v Uniji. V akcijskem načrtu za interoperabilnost so obravnavana vprašanja, povezana z opredelitvijo stabilnih mehanizmov za upravljanje interoperabilnosti na nacionalni in nadnacionalni ravni, sodelovanje med organizacijami, vključevanje deležnikov in ozaveščanje o koristih interoperabilnosti. Zajema tudi razvoj, izboljšanje in spodbujanje ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost, ter podporne instrumente, ob upoštevanju potreb in prioritet končnih uporabnikov.

4Prednostna področja

4.1Zagotavljanje upravljanja, usklajevanja in izmenjave pobud za interoperabilnost

Za uresničevanje interoperabilnosti javnih uprav so potrebni upravljalni in usklajevalni organi ter postopki za načrtovanje, izvajanje in uporabo interoperabilnostnih rešitev na nacionalni ravni in v Uniji.

V tem okviru je ključna vloga Komisije in držav članic dvojna:

I.upravljati, usklajevati in izmenjavati vse pobude za interoperabilnost 21 na nacionalni ravni in ravni Unije za zagotovitev, da javne uprave upoštevajo načela in priporočila evropskega okvira interoperabilnosti 22 ;

II.spodbujati boljše sodelovanje na vseh ravneh javnih uprav v Uniji ter odstraniti preostale organizacijske in digitalne ovire.

Komisija in države članice bi morale izvajati evropski okvir interoperabilnosti. Komisija bo spremljala izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti prek programa ISA² 23 .

Program ISA² bo imel ključno vlogo pri razvoju, vzpostavitvi, izpopolnjevanju, izvajanju, ponovni uporabi, izboljševanju in spodbujanju interoperabilnostnih rešitev, s čimer se bo olajšalo sodelovanje med javnimi upravami. Komisija bo ob podpori programa ISA² zagotovila ustrezno upravljanje interoperabilnosti, razvrščala in spodbujala interoperabilnostne rešitve ter usklajevala različne pobude EU za interoperabilnost 24 .

4.2Razvoj organizacijskih interoperabilnostnih rešitev

Podjetja in državljani bi morali imeti možnost uživati koristi interoperabilnih javnih storitev na podlagi boljšega povezovanja poslovnih procesov ter izmenjave informacij med javnimi upravami v Uniji.

V tem okviru organizacijska interoperabilnost pomeni povezovanje ali usklajevanje medorganizacijskih poslovnih procesov ter formaliziranje odnosov med ponudniki storitev in uporabniki evropskih javnih storitev.

4.3Vključevanje deležnikov in ozaveščanje o interoperabilnosti

Vsaka pobuda za interoperabilnost bi morala temeljiti na določenem poslovnem primeru, ki bi dokazoval, da je interoperabilnost smotrna naložba in da so potrebe uporabnikov bolje zadovoljene, če lahko komunikacijski sistemi medsebojno komunicirajo.

V tem okviru bi morale javne uprave:

I.meriti in sporočati glavne koristi, ki bi se lahko dosegle z uporabo načel in priporočil v zvezi z evropskim okvirom interoperabilnosti;

II.spodbujati uporabo evropskega okvira interoperabilnosti in rešitev, ki jih predlaga.

Podjetja in državljani kot končni uporabniki bi morali biti vključeni tudi v zasnovo, analizo, ocenjevanje in razvoj evropskih javnih storitev. Zato akcijski načrt za interoperabilnost vključuje posebne ukrepe v zvezi z vključevanjem uporabnikov za zbiranje mnenj in potreb podjetij in državljanov (vključno z invalidi) prek udeležbe in sodelovanja. Komisija in države članice bi morale pri zasnovi in razvoju javnih storitev čim bolj upoštevati potrebe uporabnikov.

4.4Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost

Danes javne uprave upravljajo veliko količin podatkov v različnih oblikah, pri čemer uporabljajo različne metode upravljanja podatkov, hranijo več izvodov v različnih repozitorijih in jih pogosto objavljajo na portalih po vsej Evropi brez usklajevanja v smislu vsebine in predstavitve. To pojasnjuje, zakaj obstoječe informacije o državljanih in podjetjih ponovno uporabljajo v samo 48 % primerov 25 . Zaradi tega je zagotavljanje javnih storitev državljanom in podjetjem pogosto težavno in zahteva veliko časa. Sproži lahko tudi vprašanja zaupanja v zvezi z varstvom podatkov.

Za izboljšanje kakovosti evropskih javnih storitev, ki se digitalno zagotavljajo končnim uporabnikom, bi morale Komisija in države članice opredeliti, razviti, izboljšati, pripraviti za izvajanje, vzdrževati in spodbujati sklop ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost 26 , ter hkrati zagotavljati varnost izmenjanih podatkov.

4.5Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje instrumentov, ki podpirajo interoperabilnost

Države članice pri oblikovanju, izvajanju in uporabi interoperabilnostnih rešitev potrebujejo podporo praktičnih instrumentov, tj. orodij, okvirov, smernic in specifikacij, ki so potrebni za doseganje interoperabilnosti na nacionalni in nadnacionalni ravni. Komisija in države članice bi morale spodbujati ponovno uporabo obstoječih instrumentov in nadalje razvijati nove, zlasti:

evropsko referenčno arhitekturo interoperabilnosti in evropsko kartografijo interoperabilnosti 27 ;

načine ocenjevanja posledic prava Unije na IKT 28 in ugotavljanja vrzeli v zakonodaji, ki ovirajo interoperabilnost 29 ;

„okvir izmenjave in ponovne uporabe za informacijske rešitve“, razvit v okviru programa ISA², za spodbujanje in izboljšanje izmenjave, skupnega razvoja in ponovne uporabe informacijskih rešitev (vključno z odprtokodnimi) s strani javnih uprav.

5Finančni instrumenti

Komisija bo podpirala, spodbujala in spremljala izvajanje akcijskega načrta za interoperabilnost in evropskega okvira interoperabilnosti na splošno, zlasti prek programa ISA².

Načrtovani ukrepi se lahko tudi v celoti ali delno financirajo z drugimi instrumenti, na primer:

program Obzorje 2020 30 lahko podpira ukrepe, povezane z inovacijami v javnem sektorju 31 ;

instrument za povezovanje Evrope 32 lahko podpira uvajanje in uporabo ključnih čezmejnih izpopolnjenih digitalnih storitev, kot so elektronska identifikacija, nabava in interoperabilne zdravstvene storitve;

evropski strukturni in investicijski skladi 33 lahko podpirajo ukrepe, povezane z digitalno rastjo, z razvojem izdelkov in storitev IKT 34 ter ukrepe, povezane s krepitvijo institucionalne zmogljivosti in učinkovitosti javnih uprav 35 ;

program za podporo strukturnim reformam 36 lahko zagotavlja podporo javnim upravam pri izvajanju nacionalne razsežnosti evropskega okvira interoperabilnosti.

Drugi finančni instrumenti lahko podpirajo izvajanje akcijskega načrta za interoperabilnost ali evropskega okvira interoperabilnosti prek ciljno usmerjenih ukrepov na posameznih področjih politike.

6Spremljanje in poročanje

Evropski okvir interoperabilnosti in zlasti akcijski načrt za interoperabilnost je mogoče izvajati le s skupno odgovornostjo Komisije in držav članic. Komisija bi morala s podporo programa ISA² upravljati in usklajevati izvajanje in spremljanje.

Komisija bo oblikovala celovit okvir za spremljanje, ocenjevanje in poročanje o napredku pri izvajanju evropskega okvira interoperabilnosti in akcijskega načrta za interoperabilnost. Te dejavnosti se bodo izvajale v okviru dela observatorija za interoperabilnost v skladu s programom ISA² z uporabo ključnih kazalnikov uspešnosti in merljivih ciljev.

Komisija bo do konca leta 2019 ocenila izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti. Na podlagi rezultatov ocenjevanja in v skladu z načeli boljšega pravnega urejanja lahko Komisija oceni, ali bi morala biti posamezna priporočila evropskega okvira za interoperabilnost del obveznega instrumenta.

7Zaključek

Med deležniki obstaja široko soglasje glede potrebe po posodobitvi obstoječega evropskega okvira interoperabilnosti. Če ne bodo sprejeti nobeni ukrepi, bi lahko države članice v svojih prizadevanjih, da bi se hitro odzvale na trenutne izzive, izbrale individualne in različne pristope k interoperabilnosti. Posledica tega bi bile nezdružljive rešitve, ki bi lahko povečale digitalno razdrobljenost v EU in ovirale uresničitev enotnega digitalnega trga.

Novi evropski okvir za interoperabilnost je bil oblikovan v tesnem sodelovanju z državami članicami in po obsežnem posvetovanju z vsemi drugimi zadevnimi deležniki. Za njegovo uspešno izvajanje bo potrebna aktivna udeležba vseh akterjev, zlasti javnih uprav. Načrtovani ukrepi bodo zagotovili možnost, da novi evropski okvir za interoperabilnost doseže svoj končni cilj, tj. interoperabilne, na uporabnike osredotočene javne storitve v EU.

(1)

Nov začetek za Evropo: moj načrt za delovna mesta, rast, pravičnost in demokratične spremembe – Politične usmeritve naslednje Evropske komisije, uvodna izjava na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, Strasbourg, 15. julija 2014.

(2)

Vrednost kazalnika za e-upravo je 55,4 %, pri čemer je razlika med državama članicama z najvišjo in najnižjo vrednostjo velika.

(3)

Kot je navedeno v poročilu o pregledu notranjega trga za leto 2014 v zvezi z enotnimi kontaktnimi točkami.

(4)

Komisija je leta 1999 začela izvajati pobudo, namenjeno interoperabilnosti. Odločba št. 1719/1999/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 1999 o nizu smernic, vključno z opredelitvijo projektov skupnega interesa, za čezevropska omrežja za elektronsko izmenjavo podatkov med upravami (IDA).

(5)

 Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Za interoperabilnost evropskih javnih storitev, COM(2010) 744 final z dne 16. decembra 2010, Bruselj.

(6)

 COM(2010) 744 final, Priloga 1.

(7)

 COM(2010) 744 final, Priloga 2.

(8)

  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo, COM(2015) 192 final z dne 6. maja 2015, Bruselj.

(9)

Sklep št. 922/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta iz septembra 2009 o interoperabilnostnih rešitvah za evropske javne uprave (ISA).

(10)

Sklep (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o uvedbi programa za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA²) kot sredstvo za posodobitev javnega sektorja.

(11)

Stanje na področju interoperabilnosti v Evropi – poročilo za leto 2014.

(12)

2003/98/ES, revidirana z Direktivo 2013/37/EU.

(13)

Direktiva 2007/2/ES iz marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE).

(14)

Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES.

(15)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi, COM(2016) 0178 final.

(16)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 – Pospešitev digitalne preobrazbe uprave, COM(2016) 0179 final.

(17)

Pobuda za enotni digitalni trg v okviru sklopa ukrepov za e-upravo.

(18)

Delovni dokument služb Komisije SWDXXX, povezan z zbirnim poročilom o posvetovanjih, kaže, da so države članice in institucije EU izrazile potrebo po novem evropskem okviru interoperabilnosti, ki bi (i) upošteval nove tehnološke trende (73 %); (ii) zagotovil praktične in bolj ciljno usmerjene smernice za izvajanje zahtev glede interoperabilnosti (73 %) ter (iii) bil usklajen z razvojem strategij EU, zlasti strategijo za enotni digitalni trg (65 %).

(19)

V delovnem dokumentu služb Komisije SWDXXX z naslovom Revision of the European Interoperability Framework - Analysis (Revizija evropskega okvira interoperabilnosti – analiza) so navedene podrobnosti o povečanju števila priporočil in dodani vrednosti posodobitev.

(20)

Delovni dokument služb Komisije SWDXXX, povezan z zbirnim poročilom o posvetovanjih, kaže, da se je 87 % vprašanih strinjalo s to vizijo.

(21)

Pobude za interoperabilnost bi bilo treba razumeti kot ukrepe in rešitve (tj. okvire, storitve in orodja), ki prispevajo k izboljšanju interakcij med evropskimi javnimi upravami na vseh ravneh, vključno z izmenjavo informacij in znanja med organizacijami. Te pobude bi morale zajemati vse ravni interoperabilnosti: pravno, organizacijsko, semantično in tehnično.

(22)

Načelo sorazmernosti omejuje ukrepanje EU na to, kar je potrebno za doseganje dogovorjenih ciljev politike. To pomeni, da bo EU izbrala rešitve, ki dajejo največ možne svobode državam članicam.

(23)

Sklep (EU) 2015/2240 o programu ISA², člen 1(2).

(24)

Sklep (EU) 2015/2240 o programu ISA², člena 1 in 3.

(25)

Kot je navedeno v oddelku 4.3.2 E-upravljanje strategije za enotni digitalni trg (COM(2015) 192 final).

(26)

Kot je določeno v členu 2(14) pravnega sklepa o programu ISA2, „ključni elementi, ki omogočajo interoperabilnost“, pomenijo interoperabilnostne rešitve (npr. storitve in orodja, standarde in specifikacije), ki so potrebne za učinkovito in uspešno izvajanje javnih storitev v upravah.

(27)

Sklep (EU) 2015/2240 o programu ISA², člen 3(f).

(28)

Sklep (EU) 2015/2240 o programu ISA², člen 3(c).

(29)

Sklep (EU) 2015/2240 o programu ISA², člen 3(d).

(30)

Uredba (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi Sklepa št. 1982/2006/ES [Uradni list Evropske unije L 347, str. 104], Bruselj, 20. december 2013.

(31)

Družbeni izziv 6 programa Obzorje 2020 „Evropa v spreminjajočem se svetu: vključujoče, inovativne in varne družbe“.

(32)

Uredba (EU) št. 283/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o smernicah za vseevropska omrežja na področju telekomunikacijske infrastrukture in razveljavitvi Odločbe št. 1336/97/ES.

(33)

  http://ec.europa.eu/regional_policy/sl/information/legislation/guidance/ .

(34)

Tematski cilj št. 2 skladov ESI.

(35)

Tematski cilj št. 11 skladov ESI.

(36)

  http://ec.europa.eu/about/srss/index_en.htm .

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.3.2017

COM(2017) 134 final

PRILOGA

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Akcijski načrt za interoperabilnost

{SWD(2017) 112 final}
{SWD(2017) 113 final}

Akcijski načrt za interoperabilnost

Akcijski načrt za interoperabilnost obravnava vzroke 1 za obstoječe težave v interoperabilnosti in je okviren. Če bo opredeljenih in vanj vključenih več ukrepov ali če bodo kateri od ukrepov umaknjeni, se lahko posodobi. Evropska komisija lahko kadar koli predlaga spremembe, pri čemer bi morala navesti tehtne razloge, tj. ugotovitve, ki izhajajo iz spremljanja ukrepov interoperabilnosti. Komisija je v posvetovanju z odborom ISA² ali, če je ustrezno, upravljavskimi organi pobud za podporo akcijskega načrta za interoperabilnost, pristojna za odločanje o morebitnih posodobitvah seznama.

Cilji	Ukrepi	Časovni razpored	Odgovornost
Prednostno področje 1: Zagotavljanje upravljanja, usklajevanja in izmenjave pobud za interoperabilnost
Upravljanje in usklajevanje pobud za interoperabilnost na ravni EU in nacionalni ravni.	1.Opredelitev drugih ustreznih politik in njihovih struktur upravljanja na ravni EU in nacionalni ravni ter povezovanje z njimi (vključno s sektorskimi odbori).	2017–2020	Evropska komisija (EK), države članice (DČ)
	2.Opredelitev in opis struktur upravljanja in dobrih praks za usklajevanje interoperabilnosti.	2017–2020	EK, DČ
	3.Zagotavljanje upoštevanja interoperabilnosti pri pripravi zakonodajnih instrumentov in po potrebi vključitve ustreznih sklicev.	2017–2020	EK, DČ
Zagotovitev izvrševanja in spremljanja izvajanja evropskega okvira interoperabilnosti.	4.Razširitev in vzdrževanje observatorija nacionalnih okvirov interoperabilnosti za spremljanje izvajanja evropskega okvira interoperabilnosti in skladnosti nacionalnih strategij/okvirov interoperabilnosti z evropskim okvirom interoperabilnosti, pa tudi spremljanje in ocenjevanje izvajanja akcijskega načrta za interoperabilnost.	2017–2020	EK, DČ
	5.Zagotavljanje ad hoc podpore in usposabljanja javnim upravam držav članic za zagotovitev izvajanja evropskega okvira interoperabilnosti na vseh ravneh nacionalnih uprav.	2017–2020	EK, DČ

Prednostno področje 2: Razvoj organizacijskih interoperabilnostnih rešitev
Zagotavljanje in uporaba ustreznih elementov, ki omogočajo interoperabilnost (npr. sporazumi o interoperabilnosti), in artefaktov (npr. modeli poslovnih procesov).	6.Pojasnitev in predlaganje načinov za formaliziranje organizacijskih odnosov javnih uprav v okviru vzpostavitve evropskih javnih storitev. Opredelitev in razvoj skupnih modelov procesov za opis poslovnih procesov. Opredelitev dobrih praks.	2017–2020	EK, DČ
	7.Opredelitev ključnih čezmejnih poslovnih procesov, ki vključujejo izmenjavo upravnih informacij (vključno z dokumenti), njihovo izvajanje v različnih državah članicah ter priprava smernic za njihovo boljšo uskladitev in poenostavitev.	2017–2020	EK, DČ
Prednostno področje 3: Vključevanje deležnikov in boljša ozaveščenost o interoperabilnosti
Spodbujanje javnih uprav k uporabi obstoječih in novih interoperabilnostnih rešitev ob hkratni uporabi načel, priporočil in modelov evropskega okvira interoperabilnosti. Opredelitev, merjenje in sporočanje glavnih koristi, ki bi jih bilo mogoče doseči z uporabo načel, priporočil in modelov evropskega okvira interoperabilnosti.	8.Načrtovanje in izvajanje komunikacijskih kampanj za ozaveščanje o pomenu interoperabilnosti in koristih uporabe evropskega okvira interoperabilnosti.	2017–2020	EK, DČ
	9.Povezovanje s skupinami EU, zadolženimi za posamezne države, za nacionalno izvajanje (npr. podpora za vzpostavitev strukture upravljanja, izvajanje rešitev, spodbujanje sodelovanja v pilotnih projektih EU).	2018–2020	EK, DČ
	10.Vzdrževanje, izboljšanje in poživitev platforme Joinup za večje sodelovanje uporabnikov in oblikovanje skupnosti.	2017–2020	EK, DČ
Usmerjanje zasnove in razvoja javnih storitev na podlagi potreb uporabnikov.	11.Opredelitev ali uvedba načinov sodelovanja uporabnikov pri razvoju digitalnih javnih storitev.	2018–2020	EK, DČ
Prednostno področje 4: Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost
Opredelitev, razvoj, izboljšanje, uveljavljanje, vzdrževanje in spodbujanje interoperabilnih storitev in orodij, standardov ter specifikacij.	12.Opredelitev in izvajanje skupnih specifikacij pogojev za dostop do osnovnih registrov in njihovo upravljanje. Razširitev kartografije obstoječih rešitev na področje osnovnih registrov.	2017–2020	EK, DČ
	13.Izvajanje in spodbujanje skupnih modelov za opis in katalogizacijo javnih storitev v EU.	2017–2020	EK, DČ
	14.Razvoj podatkovnih specifikacij in orodij za podporo pobudam v zvezi z „odprtimi podatki“.	2018–2020	EK, DČ
	15.Opredelitev ukrepov za vzpostavitev zaupanja v zagotavljanje evropskih digitalnih javnih storitev. V tem okviru pospešitev uvajanja storitev eIDAS, vključno z elektronsko identifikacijo in elektronskim podpisom.	2018–2020	EK, DČ
	16.Analiza vsebine informacij javnih uprav in obstoječih metapodatkovnih sistemov za informacije javnih uprav (vključno z dokumenti), ki se uporabljajo v čezmejnem in medsektorskem okviru. Opredelitev ovir za medsebojno priznavanje, razvoj evidentiranja in podpora prizadevanj za uskladitev.	2018–2020	EK, DČ
	17.Nadaljnje podpora izvajanja in izboljšave direktive INSPIRE z uporabo geoprostorskih podatkov pri digitalnih javnih storitvah.	2017–2020	EK, DČ
	18.Povezovanje s pobudami Komisije za računalništvo v oblaku in drugimi pobudami, povezanimi z „oblikovanjem podatkovnega gospodarstva“ enotnega digitalnega trga (kar zadeva storitve javne uprave), ter zagotovitev potrebnih priporočil in specifikacij za interoperabilnost ob ustreznem upoštevanju sporočila o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg (COM(2016) 176).	2018–2020	EK, DČ
Prednostno področje 5: Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje podpornih instrumentov za interoperabilnost
Opredelitev, razvoj, izboljšanje, uveljavljanje, vzdrževanje in spodbujanje instrumentov, ki podpirajo izvajanje, ocenjevanje in spremljanje dejavnosti na področju interoperabilnosti.	19.Razvoj metode za oceno možnega vpliva zakonodaje z vidika IKT na ravni EU in, če je mogoče, nacionalni ravni; opredelitev zakonodaje, ki ovira interoperabilnost (vključno s pravnim pregledom zakonodaje); izvedba digitalnih preverjanj predlaganih ali obstoječih politik in zakonodaje; podpora ukrepom za olajšanje priprave in skladnosti zakonodaje.	2017–2020	EK, DČ
	20.Razvoj, vzdrževanje in uporaba mehanizmov in orodij za ocenjevanje izpopolnjenosti, stroškov in koristi interoperabilnosti.	2017–2020	EK, DČ
	21.Vzdrževanje in spodbujanje „okvira izmenjave in ponovne uporabe za informacijske rešitve“ (vključno z odprtokodnimi), razvitega v okviru programa ISA².	2017–2020	EK, DČ
	22.Zagotovitev vzdrževanja, izboljšanja in spodbujanja evropske referenčne arhitekture interoperabilnosti (EIRA) in evropske kartografije interoperabilnosti (EIC) kot instrumentov za olajšanje ponovne uporabe obstoječih interoperabilnostnih rešitev v nacionalnem ali čezmejnem okviru.	2017–2020	EK, DČ

(1)

Vzroki za težave v interoperabilnosti so navedeni v glavnem besedilu Sporočila. Med prednostnimi področji in temeljnimi vzroki ni neposredne povezave, vendar pa so vsi vzroki obravnavani z enim ali kombinacijo predlaganih ukrepov.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.3.2017

COM(2017) 134 final

PRILOGA

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Evropski okvir interoperabilnosti

{SWD(2017) 112 final}
{SWD(2017) 113 final}

Kazalo

1    Uvod    

1.1    Opredelitev pojmov    

1.2    Namen in pravni okvir EIF    

1.3    Področje uporabe, naslovniki in uporaba EIF    

2    Temeljna načela evropskih javnih storitev    

2.1    Uvod    

2.2    Temeljno načelo 1: subsidiarnost in sorazmernost    

2.3    Temeljno načelo 2: odprtost    

2.4    Temeljno načelo 3: preglednost    

2.5    Temeljno načelo 4: možnost ponovne uporabe    

2.6    Temeljno načelo 5: tehnološka nevtralnost in prenosljivost podatkov    

2.7    Temeljno načelo 6: osredotočenost na uporabnika    

2.8    Temeljno načelo 7: vključevanje in dostopnost    

2.9    Temeljno načelo 8: varnost in zasebnost    

2.10    Temeljno načelo 9: večjezičnost    

2.11    Temeljno načelo 10: upravna poenostavitev    

2.12    Temeljno načelo 11: hramba informacij    

2.13    Temeljno načelo 12: ocena učinkovitosti in uspešnosti    

3    Ravni interoperabilnosti    

3.1    Upravljanje interoperabilnosti    

3.2    Integrirano upravljanje javnih storitev    

3.3    Pravna interoperabilnost    

3.4    Organizacijska interoperabilnost    

3.5    Semantična interoperabilnost    

3.6    Tehnična interoperabilnost    

4    Konceptualni model za zagotavljanje integriranih javnih storitev    

4.1    Uvod    

4.2    Pregled modela    

4.3    Osnovni sestavni deli    

5    Sklepne ugotovitve    

6    Priloga    

6.1    Kratice    

Kazalo slik

Slika 1: Razmerje med EIF, NIF in DIF    

Slika 2: Načela interoperabilnosti    

Slika 3: Model interoperabilnosti    

Slika 4: Konceptualni model za integrirane javne storitve    

Slika 5: Razmerja konceptualnega modela EIF    

1Uvod

Kot je določeno v Pogodbah Evropske unije (EU), notranji trg EU zagotavlja štiri „svoboščine“, in sicer prosti pretok blaga, kapitala, storitev in oseb med 28 državami članicami. Te svoboščine se zagotavljajo s skupnimi politikami, ki jih podpirajo medsebojno povezani in interoperabilni sistemi in omrežja. Ljudje lahko prosto delajo in se selijo, podjetja pa lahko prosto trgujejo in poslujejo v vseh državah članicah EU. Pri tem so neizogibno v elektronski interakciji z javnimi upravami držav članic.

Da bi bile te interakcije učinkovite, uspešne, pravočasne in visokokakovostne ter bi prispevale k zmanjšanju birokracije in z njo povezanih stroškov in obveznosti, države članice posodabljajo svoje javne uprave z uvajajanjem digitalnih javnih storitev. Vendar pri tem tvegajo, da bodo ustvarile osamljena digitalna okolja in s tem elektronske ovire, ki bi lahko javnim upravam preprečile medsebojno povezovanje, državljanom in podjetjem pa prepoznavanje in uporabo razpoložljivih digitalnih javnih storitev v državah, ki niso njihove matične države. Prizadevanja za digitalizacijo javnega sektorja bi morala torej biti dobro usklajena na evropski in nacionalni ravni, da se prepreči digitalna razdrobljenost storitev in podatkov ter prispeva k nemotenemu delovanju enotnega digitalnega trga EU.

Hkrati se morajo države članice in Komisija na izzive, s katerimi se sooča Unija, odzivati s skupnimi politikami v okviru zakonodaje EU, za kar je potrebna čezmejna in medsektorska interakcija. To vključuje tudi vzpostavitev in upravljanje interoperabilnih sistemov. Takšni sistemi, kot so določeni v strategiji za enotni digitalni trg 1 , so namenjeni zagotavljanju učinkovite komunikacije med digitalnimi sestavinami, kot so naprave, omrežja in odložišča podatkov. Zagotavljajo tudi učinkovitejše povezave med državami, skupnostmi ter javnimi službami in organi.

EIF s sklopom priporočil javnim upravam zagotavlja smernice, kako izboljšati upravljanje njihovih dejavnosti na področju interoperabilnosti, vzpostaviti medorganizacijske odnose, poenostaviti postopke, ki podpirajo vseobsežne digitalne storitve, ter zagotoviti, da veljavna in nova zakonodaja ne bosta ogrožali prizadevanj za interoperabilnost.

1.1Opredelitev pojmov

1.1.1Interoperabilnost

Za namen EIF je interoperabilnost zmožnost organizacij 2 , da sodelujejo pri vzajemno koristnih ciljih, ki vključujejo izmenjavo informacij in znanja med temi organizacijami prek poslovnih procesov, ki jih podpirajo, z izmenjavo podatkov med njihovimi sistemi IKT.

1.1.2Evropska javna storitev

Evropska javna storitev zajema vse storitve javnega sektorja, za katere je značilna čezmejna razsežnost in jih zagotavljajo javne uprave ena drugi ali podjetjem in državljanom v Uniji.

1.1.3Evropski okvir interoperabilnosti

Evropski okvir interoperabilnosti je skupno dogovorjen pristop k izvajanju evropskih javnih storitev na interoperabilen način. Opredeljuje osnovne smernice za interoperabilnost v obliki skupnih načel, modelov in priporočil.

1.2Namen in pravni okvir EIF

Namen EIF je:

navdihovati evropske javne uprave pri njihovem prizadevanju za zasnovo in izvajanje nemotenih evropskih javnih storitev za druge javne uprave, državljane in podjetja, ki so čim bolj privzeto digitalne (tj. po možnosti zagotavljajo storitve in podatke prek digitalnih poti), čezmejne (tj. dostopne vsem državljanom v EU) in odprte (tj. omogočajo ponovno uporabo, sodelovanje/dostop in preglednost);

usmerjati javne uprave glede zasnove in posodabljanja nacionalnih okvirov interoperabilnosti (NIF) ali nacionalnih politik, strategij in smernic, ki spodbujajo interoperabilnost;

prispevati k vzpostavitvi enotnega digitalnega trga s spodbujanjem čezmejne in medsektorske interoperabilnosti za izvajanje evropskih javnih storitev.

Pomanjkanje interoperabilnosti je velika ovira za napredek na področju enotnega digitalnega trga. Uporaba EIF za usmerjanje pobud za evropsko interoperabilnost prispeva k skladnemu evropskemu interoperabilnemu okolju ter olajšuje izvajanje storitev, ki se zagotavljajo skupaj, znotraj organizacij ali področij in med njimi.

EIF se načeloma spodbuja in vzdržuje s programom ISA² 3 ob tesnem sodelovanju med državami članicami in Komisijo v smislu členov 26, 170 in 171 Pogodbe o delovanje Evropske unije 4 , ki pozivajo k vzpostavitvi interoperabilnih vseevropskih omrežij, ki bodo državljanom omogočila, da v celoti izkoristijo evropski notranji trg.

1.3Področje uporabe, naslovniki in uporaba EIF

EIF naj bi bil splošen okvir, ki se uporablja za vse javne uprave v EU. Določa osnovne pogoje za doseganje interoperabilnosti, pri čemer deluje kot skupni imenovalec ustreznih pobud na vseh ravneh, vključno z evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno, ter zajema javne uprave, državljane in podjetja. Ta dokument je namenjen vsem, ki sodelujejo pri opredelitvi, zasnovi, razvoju in izvajanju evropskih javnih storitev.

Ker imajo države članice različne upravne in politične sisteme, je treba pri prenosu EIF v nacionalni okvir upoštevati nacionalne posebnosti. Pričakuje se, da bodo politike EU in nacionalne politike (na primer NIF) temeljile na EIF, pri čemer mu bodo dodale nove elemente ali izpopolnile obstoječe. Podobno bi morali okviri interoperabilnosti za posamezno področje (DIF) 5 ostati združljivi s področjem uporabe EIF in ga po potrebi razširiti, da bodo zajeli posebne zahteve zadevnega področja glede interoperabilnosti. To pomeni, da se lahko nekateri elementi EIF neposredno preslikajo v NIF ali DIF, druge pa bo morda treba umestiti v okvir in nadalje prilagoditi, da bodo zajemali posebne potrebe.

Razmerje med EIF, NIF in DIF je opisano na sliki 1. EIF zagotavlja skupno jedro elementov interoperabilnosti za evropske NIF in DIF. Skladnost z EIF zagotavlja, da se NIF in DIF usklajeno razvijajo in hkrati zagotavljajo potrebno prožnost za obravnavanje posebnih zahtev, ki izhajajo iz nacionalnih zahtev ali zahtev, značilnih za posamezno področje.

Slika 1: Razmerje med EIF, NIF in DIF

EIF na splošno zagotavlja vrednost v dveh smereh:

od spodaj navzgor: če se NIF, usklajen z EIF, uporablja za izvajanje javnih storitev na vseh ravneh nacionalnih uprav, ustvarja pogoje interoperabilnosti za razširitev uporabe teh storitev v druge države;

od zgoraj navzdol: če se EIF upošteva v zakonodaji EU in na področjih politike prek priložnostnih sklicevanj ali bolj strukturirano z uporabo DIF, se poveča možnost za interoperabilnost nadaljnjih nacionalnih ukrepov, ki izhajajo iz prenosa v zakonodajo.

V obeh primerih je končni rezultat razvoj okolja evropskih javnih storitev, v katerem se lastniki ter snovalci sistemov in javnih storitev zavedajo zahtev interoperabilnosti, javne uprave so pripravljene sodelovati ena z drugo ter s podjetji in državljani, informacije pa nemoteno prehajajo čez meje, s čimer se podpira enotni digitalni trg v Evropi.

1.3.1Področja interoperabilnosti

Področje uporabe EIF zajema tri vrste interakcij:

A2A (interakcija uprave z upravo), ki se nanaša na interakcije med javnimi upravami (na primer držav članic ali institucij EU);

A2B (interakcija uprave s podjetjem), ki se nanaša na interakcije med javnimi upravami (v državi članici ali instituciji EU) in podjetji;

A2C (interakcija uprave z državljanom), ki se nanaša na interakcije med javnimi upravami (v državi članici ali instituciji EU) in državljani.

1.3.2Vsebina in struktura

Spodaj sta predstavljeni vsebina in struktura EIF:

v poglavju 2 je predstavljen sklop načel, namenjenih vzpostavitvi splošnih delovanj v zvezi z interoperabilnostjo;

v poglavju 3 je predstavljen večplastni model interoperabilnosti, ki različne vidike interoperabilnosti, ki jih je treba obravnavati pri zasnovi evropskih javnih storitev, razvršča v ravni;

v poglavju 4 je opisan konceptualni model za interoperabilne javne storitve. Model je usklajen z načeli interoperabilnosti ter spodbuja zamisel o „interoperabilnosti z zasnovo“ kot standardnem pristopu k zasnovi in izvajanju evropskih javnih storitev;

dokument se zaključi s poglavjem 5, ki zajema pregled in povezovanje glavnih elementov EIF;

v različnih poglavjih je obravnavan niz 47 priporočil kot uporabnih elementov, ki bi jih morale izvesti javne uprave.

2Temeljna načela evropskih javnih storitev

2.1Uvod

Načela interoperabilnosti so temeljni vidiki delovanja, ki usmerjajo ukrepe interoperabilnosti. V tem poglavju so določena splošna načela interoperabilnosti, ki so pomembna v postopku vzpostavljanja interoperabilnih evropskih javnih storitev. Opisujejo okolje, v katerem se evropske javne storitve zasnujejo in izvajajo.

Dvanajst temeljnih načel 6 EIF je razporejenih v štiri kategorije:

1.načelo, ki določa okvir za ukrepe EU glede interoperabilnosti (št. 1);

2.osnovna načela interoperabilnosti (št. 2 do 5);

3.načela, povezana s splošnimi potrebami in pričakovanji uporabnikov (št. 6 do 9);

4.temeljna načela za sodelovanje med javnimi upravami (št. 10 do 12).

Slika 2: Načela interoperabilnosti

2.2Temeljno načelo 1: subsidiarnost in sorazmernost

V skladu z načelom subsidiarnosti je treba odločitve EU sprejemati čim bližje državljanom. To pomeni, da EU ne ukrepa, razen če njeno ukrepanje ni učinkovitejše od enakega ukrepanja na nacionalni ravni. Načelo sorazmernosti omejuje ukrepanje EU na to, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb.

Kar zadeva interoperabilnost, je evropski okvir utemeljen za premagovanje razlik v politikah, katerih posledica sta heterogenost in pomanjkanje interoperabilnosti ter ki ogrožajo enotni digitalni trg.

EIF je predviden kot „skupni imenovalec“ politik interoperabilnosti v državah članicah. Države članice bi morale imeti dovolj svobode, da ob upoštevanju priporočil EIF razvijejo svoje NIF. Pričakuje se, da bodo NIF prilagojeni in razširjeni tako, da bodo ustrezno obravnavane nacionalne posebnosti.

2.3Temeljno načelo 2: odprtost

V okviru interoperabilnih javnih storitev se pojem odprtosti nanaša zlasti na podatke, specifikacije in programsko opremo.

Odprti vladni podatki (v tem besedilu enostavno „odprti podatki“) se nanašajo na zamisel, da bi morali biti vsi javni podatki na voljo drugim, ki jih lahko prosto in ponovno uporabijo, razen v primeru omejitev, na primer zaradi varstva osebnih podatkov, zaupnosti ali pravic intelektualne lastnine. Javne uprave zberejo in ustvarijo ogromno podatkov. Direktiva o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (PSI) 7 države članice spodbuja, naj omogočijo dostop do javnih informacij in njihovo ponovno uporabo v obliki odprtih podatkov. Poleg tega direktiva INSPIRE 8 določa, da si morajo javni organi izmenjevati zbirke prostorskih podatkov brez omejitev ali praktičnih ovir za njihovo ponovno uporabo. Te podatke bi bilo treba objaviti s čim manj omejitvami in jasnimi licencami za njihovo uporabo, da se omogoči boljši pregled nad postopki odločanja uprav in v praksi uresniči preglednost. Odprti podatki so podrobneje obravnavani v oddelku 4.3.4.

Uporaba odprtokodnih programskih tehnologij in izdelkov lahko pomaga prihraniti razvojne stroške, preprečiti učinek odvisnosti od določene tehnike in omogočiti hitro prilagoditev posebnim potrebam podjetij, saj jih skupnosti razvijalcev, ki jih podpirajo, nenehno prilagajajo. Javne uprave bi ne le morale uporabljati odprtokodno programsko opremo, ampak tudi prispevati k ustreznim skupnostim razvijalcev, kadar koli je mogoče. Odprta koda omogoča temeljno načelo EIF glede možnosti ponovne uporabe.

Raven odprtosti specifikacije/standarda je odločilna pri ponovni uporabi sestavnih delov programske opreme, ki so v skladu z navedeno specifikacijo. To velja tudi, kadar se takšni sestavni deli uporabijo za uvedbo novih evropskih javnih storitev. Če se načelo odprtosti uporablja v celoti:

imajo vsi deležniki možnost prispevati k razvoju specifikacije, javni pregled pa je del postopka odločanja;

je specifikacija na voljo vsem za proučitev;

pravice intelektualne lastnine za specifikacijo se podelijo pod pogoji FRAND 9 na način, ki omogoča uporabo za lastniško programsko opremo in odprtokodno programsko opremo 10 , ter po možnosti brez plačila licenčnine.

Zaradi njihovega pozitivnega učinka na interoperabilnost je bila v več izjavah o politiki spodbujana uporaba odprtih specifikacij, njihova uporaba pa se spodbuja tudi pri izvajanju evropskih javnih storitev. Pozitivni učinek odprtih specifikacij dokazuje internetno okolje. Vendar se lahko javne uprave odločijo za uporabo manj odprtih specifikacij, če odprte specifikacije ne obstajajo ali ne izpolnjujejo funkcionalnih potreb. V vseh primerih bi morale biti specifikacije izpopolnjene, trg pa jih mora dovolj podpirati, razen če se ne uporabljajo za ustvarjanje inovativnih rešitev.

Odprtost pomeni tudi ozaveščanje državljanov in podjetij, da se vključijo v zasnovo novih storitev, prispevajo k izboljšanju storitev in podajo povratne informacije o kakovosti obstoječih javnih storitev.

2.4Temeljno načelo 3: preglednost

V okviru EIF se preglednost nanaša na:

I.omogočanje prepoznavnosti v upravnem okolju javne uprave. To pomeni omogočiti drugim javnim upravam, državljanom in podjetjem, da pregledajo in razumejo upravna pravila, postopke 11 , podatke, storitve ter odločanje;

II.zagotavljanje razpoložljivosti vmesnikov z notranjimi informacijskimi sistemi. Javne uprave upravljajo številne pogosto heterogene in različne informacijske sisteme, ki podpirajo njihove notranje procese. Interoperabilnost je odvisna od zagotovitve razpoložljivosti vmesnikov do teh sistemov in podatkov, ki jih obdelujejo. Posledično interoperabilnost olajša ponovno uporabo sistemov in podatkov ter omogoča njihovo vključitev v večje sisteme;

III.zagotavljanje pravice do varstva osebnih podatkov z upoštevanjem veljavnega pravnega okvira za velike količine osebnih podatkov državljanov, ki jih hranijo in upravljajo javne uprave.

2.5Temeljno načelo 4: možnost ponovne uporabe

Ponovna uporaba pomeni, da javne uprave, ko se soočijo z določeno težavo, poskušajo to težavo odpraviti na podlagi dela drugih, tako da proučijo razpoložljive možnosti, ocenijo njihovo uporabnost ali ustreznost za težavo ter sprejmejo, kadar je to primerno, rešitve, ki so se drugje izkazale kot koristne. Zato morajo biti javne uprave odprte ter z drugimi deliti svoje interoperabilnostne rešitve, koncepte, okvire, specifikacije, orodja in sestavne dele.

Možnost ponovne uporabe informacijskih rešitev (na primer sestavnih delov programske opreme, vmesnikov za aplikacijsko programiranje in standardov), informacij in podatkov omogoča interoperabilnost ter izboljšuje kakovost, saj razširja operativno uporabo ter prihrani denar in čas. S tem pomembno prispeva k razvoju enotnega digitalnega trga v EU. Nekateri standardi in specifikacije EU obstajajo tudi v DIF in bi jih bilo treba uporabljati širše. Direktiva INSPIRE na primer določa standarde interoperabilnosti za naslove, katastre, ceste in mnoge druge tematske podatke, ki so pomembni za številne javne uprave. Ti obstoječi standardi in specifikacije se lahko in bi se morali uporabljati širše ter presegati področje, za katero so bili prvotno razviti.

Več javnih uprav in vlad v EU že spodbuja izmenjavo in ponovno uporabo informacijskih rešitev, tako da sprejema nove poslovne modele ter spodbuja uporabo odprtokodne programske opreme pri ključnih storitvah IKT in uporabi infrastrukture za digitalne storitve. 

Obstaja pa nekaj ključnih izzivov na tehnični, organizacijski in pravni ravni ter ravni komunikacije, ki omejujejo izmenjavo in ponovno uporabo informacijskih rešitev. Okvir za izmenjavo in ponovno uporabo ISA² za informacijske rešitve 12 zagotavlja priporočila za javne uprave, ki jim pomagajo premagati te izzive in izmenjati/ponovno uporabljati skupne informacijske rešitve. Ponovno uporabo in izmenjavo lahko učinkovito podpirajo platforme za sodelovanje 13 .

2.6Temeljno načelo 5: tehnološka nevtralnost in prenosljivost podatkov

Pri vzpostavljanju evropskih javnih storitev bi se morale javne uprave osredotočiti na funkcionalne potrebe in odložiti odločitve glede tehnologije, kolikor dolgo je to mogoče, da čim bolj zmanjšajo tehnološko odvisnost, se izognejo vsiljevanju posebnih tehničnih izvedb ali izdelkov svojim sestavnim delom ter se lahko prilagodijo hitro razvijajočemu se tehnološkemu okolju.

Javne uprave bi morale zagotoviti dostop in ponovno uporabo svojih javnih storitev in podatkov ne glede na posebne tehnologije ali izdelke.

Za delovanje enotnega digitalnega trga morajo biti podatki enostavno prenosljivi med različnimi sistemi, da se prepreči odvisnost od določene tehnike in podpre prosti pretok podatkov. Ta zahteva se nanaša na prenosljivost podatkov, tj. možnost enostavnega prenosa in ponovne uporabe podatkov med različnimi aplikacijami in sistemi, kar je še zahtevnejše v čezmejnih okoliščinah.

2.7Temeljno načelo 6: osredotočenost na uporabnika

Uporabniki evropskih javnih storitev naj bi bile vse javne uprave, državljani ali podjetja, ki dostopajo do teh storitev in imajo koristi od njihove uporabe. Pri določanju, katere javne storitve bi bilo treba zagotavljati in kako jih izvajati, bi bilo treba upoštevati potrebe uporabnikov.

Zato bi morale zasnovo in razvoj javnih storitev čim bolj usmerjati potrebe in zahteve uporabnikov v skladu z naslednjimi pričakovanji:

pristop večkanalnega izvajanja storitev, ki pomeni razpoložljivost nadomestnih kanalov, in sicer fizičnih in digitalnih, za dostop do storitve, je pomemben del zasnove javnih storitev, saj lahko uporabniki dajejo prednost različnim kanalom glede na okoliščine in svoje potrebe;

enotna kontaktna točka bi morala biti na voljo vsem uporabnikom, da se zakrije notranja upravna zapletenost in olajša dostop do javnih storitev, na primer če mora pri zagotavljanju javne storitve sodelovati več organov;

pri zasnovi novih javnih storitev in nadaljnjem izboljševanju obstoječih bi bilo treba sistematično zbirati, ocenjevati in uporabljati povratne informacije uporabnikov;

kolikor je v skladu z veljavno zakonodajo mogoče, bi morali uporabniki imeti možnost zagotoviti podatke le enkrat, uprave pa jih morajo biti zmožne pridobiti in izmenjevati v korist uporabnika v skladu s predpisi o varstvu podatkov;

od uporabnikov naj se zahtevajo le informacije, ki so nujno potrebne za izvedbo dane javne storitve.

2.8Temeljno načelo 7: vključevanje in dostopnost

Vključevanje pomeni, da se vsem omogoči, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije, za dostop do evropskih javnih storitev in njihovo uporabo ter premagovanje socialnih in ekonomskih razlik ter izključenosti. 

Dostopnost zagotavlja, da lahko invalidi, starejši in osebe iz drugih prikrajšanih skupin uporabljajo javne storitve na ravneh storitev, ki so primerljive z ravnmi, zagotovljenimi drugim državljanom 14 .

Vključevanje in dostopnost morata biti del celotnega razvojnega življenjskega cikla evropskih javnih storitev v smislu zasnove, vsebine informacij in izvajanja. Usklajena bi morala biti s specifikacijami za e-dostopnost, ki so splošno priznane na evropski ali mednarodni ravni 15 .

Vključevanje in dostopnost običajno zajemata večkanalno izvajanje. Tradicionalno izvajanje storitev na papirju ali osebno prek pulta se mora izvajati še naprej skupaj z elektronskimi storitvami.

Vključevanje in dostopnost je mogoče izboljšati tudi prek zmožnosti informacijskega sistema, da tretjim osebam omogoči opravljanje storitev v imenu državljanov, ki trajno ali začasno ne morejo uporabljati javnih storitev neposredno.

2.9Temeljno načelo 8: varnost in zasebnost

Državljani in podjetja morajo biti prepričani, da njihova interakcija z javnimi organi poteka v varnem in zaupanja vrednem okolju ter je v celoti skladna z ustreznimi predpisi, na primer z uredbo in direktivo o varstvu podatkov 16 ter uredbo o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja 17 . Javni organi morajo državljanom zagotoviti zasebnost ter zaupnost, verodostojnost, celovitost in nezatajljivost informacij, ki jih predložijo državljani in podjetja. Varnost in zasebnost sta podrobneje obravnavani v oddelku 4.3.7.

2.10Temeljno načelo 9: večjezičnost

Evropske javne storitve bi lahko uporabljal kdor koli v kateri koli državi članici. Zato je treba pri njihovi zasnovi skrbno upoštevati večjezičnost. Državljani v Evropi imajo pogosto težave pri dostopu do digitalnih javnih storitev in njihovi uporabi, če te niso na voljo v jezikih, ki jih govorijo.

Poiskati je treba ravnovesje med pričakovanji državljanov in podjetij glede opravljanja storitev v njihovih jezikih ali željenih jezikih ter zmožnostjo javnih uprav držav članic, da zagotovijo opravljanje storitev v vseh uradnih jezikih EU. Ustrezno ravnovesje bi se lahko doseglo tako, da so evropske javne storitve na voljo v jezikih pričakovanih končnih uporabnikov, kar pomeni, da se število jezikov določi na podlagi potreb uporabnikov, kot je stopnja, do katere je storitev ključna za izvajanje enotnega digitalnega trga ali nacionalnih politik, oziroma velikost zadevnega občinstva.

Večjezičnost ni pomembna le pri uporabniškem vmesniku, ampak na vseh ravneh pri zasnovi evropskih javnih storitev. Odločitve glede predstavitve podatkov v elektronskih zbirkah podatkov na primer ne bi smele omejevati njene zmožnosti za podporo različnih jezikov.

Večjezični vidik interoperabilnosti je pomemben tudi, če je za javno storitev potrebna izmenjava med informacijskimi sistemi prek jezikovnih meja, saj je treba ohraniti pomen informacij, ki se izmenjujejo.

2.11Temeljno načelo 10: upravna poenostavitev

Kadar je mogoče, bi si morale javne uprave prizadevati racionalizirati in poenostaviti svoje upravne postopke, tako da jih izboljšajo ali odpravijo tiste, ki ne zagotavljajo javne vrednosti. Upravna poenostavitev lahko pomaga podjetjem in državljanom zmanjšati upravno breme zaradi izpolnjevanja zakonodaje EU ali nacionalnih obveznosti. Javne uprave bi morale uvesti tudi evropske javne storitve, podprte z elektronskimi sredstvi, vključno z njihovimi interakcijami z drugimi javnimi upravami, državljani in podjetji.

Digitalizacija javnih storitev mora potekati v skladu z naslednjima konceptoma:

privzeto digitalno, kadar koli je to ustrezno, da je za dostop do dane evropske javne storitve in njeno uporabo na voljo vsaj en digitalni kanal;

najprej digitalno, kar pomeni, da ima pri uporabi koncepta večkanalnega izvajanja in politike „vedno pravi naslov“, tj. soobstoj fizičnih in digitalnih kanalov, prednost uporaba javnih storitev prek digitalnih kanalov.

2.12Temeljno načelo 11: hramba informacij

Zakonodaja določa, da se odločitve in podatki shranijo in so dostopni določen čas. To pomeni, da je treba zapise 18 in informacije v elektronski obliki, ki jih imajo javne uprave za namen dokumentiranja postopkov in odločitev, hraniti in po potrebi pretvoriti v nove medije, ko stari mediji postanejo zastareli. Cilj je zagotoviti, da zapisi in druge oblike informacij ohranijo svojo čitljivost, zanesljivost in celovitost ter je do njih mogoče dostopati, dokler je potrebno, in sicer v skladu z določbami glede varnosti in zasebnosti.

Za zagotovitev dolgoročne hrambe elektronskih zapisov in drugih vrst informacij je treba izbrati oblike, ki zagotavljajo dolgoročno dostopnost, vključno s hrambo s tem povezanih elektronskih podpisov ali pečatov. V tem smislu se lahko dolgoročna hramba informacij zagotovi z uporabo kvalificirane storitve hrambe v skladu z Uredbo (EU) št. 910/2014.

Hramba virov informacij v lasti nacionalnih uprav, ki z njimi tudi upravljajo, je v celoti nacionalno vprašanje. Hramba informacij, ki niso izključno nacionalne, pa je evropsko vprašanje. V tem primeru morajo zadevne države članice uporabiti ustrezno „politiko hrambe“ in se tako soočiti z vsemi težavami, ki bi se lahko pojavile, če se zadevne informacije uporabljajo v okviru različnih jurisdikcij.

2.13Temeljno načelo 12: ocena učinkovitosti in uspešnosti

Obstaja več načinov za oceno vrednosti interoperabilnih evropskih javnih storitev, vključno s področji, kot so donosnost naložb, skupni stroški lastništva, raven prožnosti in prilagodljivosti, manjše upravno breme, učinkovitost, manjše tveganje, preglednost, poenostavitev, boljše delovne metode in stopnja zadovoljstva uporabnikov.

Pri prizadevanju za zagotovitev učinkovitosti in uspešnosti evropske javne storitve je treba ovrednotiti različne tehnološke rešitve 19 .

3Ravni interoperabilnosti

V tem poglavju je opisan model interoperabilnosti, ki se uporablja za vse digitalne javne storitve in se lahko šteje tudi za sestavni del paradigme interoperabilnosti z zasnovo. Vključuje:

štiri ravni interoperabilnosti: pravno, organizacijsko, semantično in tehnično;

horizontalno sestavino štirih ravni, tj. „integrirano upravljanje javnih storitev“;

referenčno raven, tj. „upravljanje interoperabilnosti“.

Model je prikazan spodaj:

Slika 3: Model interoperabilnosti

3.1Upravljanje interoperabilnosti

Upravljanje interoperabilnosti se nanaša na odločitve glede okvirov interoperabilnosti, institucionalne ureditve, organizacijske strukture, vlog in pristojnosti, politike, sporazumov ter drugih vidikov zagotavljanja in spremljanja interoperabilnosti na nacionalni ravni in ravni EU.

Pomembni deli upravljanja interoperabilnosti na ravni EU so evropski okvir interoperabilnosti, akcijski načrt za interoperabilnost (Priloga 1 k Sporočilu) in evropska referenčna arhitektura interoperabilnosti (EIRA).

Direktiva INSPIRE je pomemben prikaz 20 okvira interoperabilnosti za posamezno področje, vključno s pravno interoperabilnostjo, usklajevalnimi strukturami in dogovori glede tehnične interoperabilnosti.

Evropske javne storitve se opravljajo v zapletenem in spreminjajočem se okolju. Da bi medsektorska in/ali čezmejna prizadevanja za interoperabilnost olajšala sodelovanje med javnimi upravami, morajo imeti politično podporo 21 . Za učinkovito sodelovanje morajo imeti vsi deležniki isto vizijo, se strinjati o ciljih in časovnih okvirih ter uskladiti prednostne naloge. Interoperabilnost med javnimi upravami na različnih upravnih ravneh bo uspešna le, če bodo vlade zadevnim prizadevanjem za interoperabilnost namenile ustrezno prednost in dodelile sredstva zanje 22 .

Še ena ovira za izvajanje politik interoperabilnosti je pomanjkanje potrebnih internih znanj in spretnosti. Države članice morajo v svoje strategije za interoperabilnost vključiti znanja in spretnosti v zvezi z interoperabilnostjo ter priznati, da je interoperabilnost večrazsežnostno vprašanje, za katero so potrebni ozaveščenost ter znanja in spretnosti na pravni, organizacijski, semantični in tehnični ravni.

Izvajanje in zagotavljanje dane evropske javne storitve sta pogosto odvisna od sestavnih delov, ki so skupni več evropskim javnim storitvam. Postopno je treba zagotoviti tudi trajnost teh sestavnih delov, ki so zajeti v sporazumih o interoperabilnosti, sklenjenih zunaj področja uporabe določene evropske javne storitve. To je temeljno, saj je treba interoperabilnost zagotoviti na trajnosten način in ne kot enkratni cilj ali projekt. Ker so skupni sestavni deli in sporazumi o interoperabilnosti rezultat dela javnih uprav na različnih ravneh (na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU), je za usklajevanje in spremljanje potreben celovit pristop.

Upravljanje interoperabilnosti je ključno za celovit pristop k interoperabilnosti, saj združuje vse instrumente, ki so potrebni za njeno uporabo.

Za uspešno upravljanje so najpomembnejši usklajevanje, komunikacija in spremljanje. Evropska komisija prek programa ISA2 podpira observatorij nacionalnih okvirov interoperabilnosti (NIFO). Njegov glavni cilj je zagotoviti informacije o NIF ter povezanih strategijah/politikah interoperabilnosti in digitalnih strategijah/politikah, da bi javnim upravam pomagal izmenjevati in ponovno uporabljati izkušnje ter podprl nacionalni „prenos“ EIF. NIF je lahko en ali več dokumentov, ki opredeljujejo okvire, politike, strategije, smernice in akcijske načrte za interoperabilnost v državi članici.

3.1.1Opredelitev in izbira standardov in specifikacij

Standardi in specifikacije so za interoperabilnost temeljni. Ustrezno se upravljajo s šestimi koraki:

opredelitev možnih standardov in specifikacij na podlagi posebnih potreb in zahtev;

ocena možnih standardov in specifikacij z uporabo standardiziranih, preglednih, poštenih in nediskriminatornih metod 23 ;

izvajanje standardov in specifikacij v skladu z načrti in praktičnimi smernicami;

spremljanje skladnosti 24 s standardi in specifikacijami;

upravljanje sprememb z ustreznimi postopki;

dokumentiranje standardov in specifikacij v odprtih katalogih in z uporabo standardiziranih opisov 25 .

Standardi in specifikacije se lahko opredelijo v EIRA ter katalogizirajo v evropski kartografiji interoperabilnosti (EIC).

V nekaterih primerih lahko javne uprave ugotovijo, da za posebno potrebo na posebnem področju ni na voljo primernih standardov/specifikacij. Dejavno sodelovanje pri postopku standardizacije zmanjšuje skrbi o zamudah, izboljšuje uskladitev standardov in specifikacij s potrebami javnega sektorja ter lahko pomaga vladam, da ostanejo v koraku s tehnološkimi inovacijami.

3.2Integrirano upravljanje javnih storitev

Za zagotavljanje evropskih javnih storitev je pogosto potrebno sodelovanje različnih javnih uprav, da izpolnijo potrebe končnih uporabnikov in javne storitve izvajajo na integriran način. Če je vključenih več organizacij, morajo organi s pooblastilom za načrtovanje, izvajanje in upravljanje evropskih javnih storitev zagotoviti usklajevanje in upravljanje. Storitve je treba upravljati, da se zagotovijo: integracija, nemoteno izvajanje, ponovna uporaba storitev in podatkov ter razvoj novih storitev in „gradnikov“ 26 . Več o vidikih „zagotavljanja integriranih javnih storitev“ je navedeno v oddelku 4.3.1.

Ker je poudarek na upravljalnem delu, bi morale biti zajete vse ravni: pravna, organizacijska, semantična in tehnična. Zagotavljanje interoperabilnosti pri pripravi pravnih instrumentov, organizaciji poslovnih procesov, izmenjavi informacij, storitvah in sestavnih delih, ki podpirajo evropske javne storitve, je nenehno prizadevanje, saj interoperabilnost redno prekinjajo spremembe okolja, tj. zakonodaje, potreb podjetij ali državljanov, organizacijske strukture javnih uprav in poslovnih procesov, ter pojav novih tehnologij. Med drugim so za to potrebni organizacijske strukture in vloge ter pristojnosti za zagotavljanje in izvajanje javnih storitev, sporazumi o ravni storitve, sklenitev in upravljanje sporazumov o interoperabilnosti, postopki upravljanja sprememb ter načrti za neprekinjeno poslovanje in kakovost podatkov.

Upravljanje integriranih javnih storitev bi moralo vključevati vsaj:

opredelitev organizacijskih struktur, vlog in pristojnosti ter postopek odločanja za vključene deležnike;

uvedbo zahtev za:

ovidike interoperabilnosti, vključno s kakovostjo, razširljivostjo in razpoložljivostjo ponovno uporabnih gradnikov, vključno z viri informacij (osnovnimi registri, odprtimi podatkovnimi portali itd.) in drugimi medsebojno povezanimi storitvami;

ozunanje informacije/storitve, pretvorjene v jasne sporazume o ravni storitve (vključno s sporazumi o interoperabilnosti);

načrt upravljanja sprememb, da se opredelijo postopki in procesi, potrebni za obravnavanje in nadzor sprememb;

načrt neprekinjenega poslovanja/obnovitveni načrt po krizi za zagotovitev, da bodo digitalne javne storitve in njihovi gradniki še naprej delovali v različnih razmerah, npr. po kibernetskih napadih ali napaki gradnikov.

3.2.1Sporazumi o interoperabilnosti

Organizacije, ki sodelujejo pri zagotavljanju evropskih javnih storitev, bi morali skleniti formalne dogovore o sodelovanju prek sporazumov o interoperabilnosti. Priprava in upravljanje teh sporazumov sta del upravljanja javnih storitev.

Sporazumi bi morali biti dovolj natančni, da se doseže njihov cilj, tj. zagotovijo evropske javne storitve, pri čemer se vsaki organizaciji pusti čim večja izvedljiva notranja in nacionalna avtonomija.

Na semantični in tehnični ravni ter v nekaterih primerih tudi na organizacijski ravni sporazumi o interoperabilnosti običajno vključujejo standarde in specifikacije. Na pravni ravni so sporazumi o interoperabilnosti specifični in zavezujoči prek zakonodaje na ravni EU in/ali nacionalni ravni ali prek dvostranskih in večstranskih sporazumov.

Druge vrste sporazumov lahko dopolnjujejo sporazume o interoperabilnosti in obravnavajo operativne zadeve. Na primer memorandumi o soglasju (MoU), sporazumi o ravni storitve (SLA), postopki podpore/stopnjevanja in kontaktni podatki, ki se po potrebi sklicujejo na osnovne sporazume na semantični in tehnični ravni.

Ker je izvajanje evropskih javnih storitev rezultat kolektivnega dela s stranmi, ki opravljajo ali koristijo dele storitve, je vključitev ustreznih postopkov upravljanja sprememb v sporazume o interoperabilnosti ključnega pomena za zagotavljanje natančnosti, zanesljivosti, neprekinjenosti in razvoja storitve, ki se zagotavlja drugim javnim upravam, podjetjem in državljanom.

3.3Pravna interoperabilnost

Vsaka javna uprava prispeva k zagotavljanju evropskih javnih storitev znotraj svojega nacionalnega pravnega okvira. Pravna interoperabilnost pomeni zagotavljanje, da lahko organizacije, ki delujejo v skladu z različnimi pravnimi okviri, politikami in strategijami, sodelujejo. Za to bi lahko bilo potrebno, da zakonodaja ne ovira vzpostavitve evropskih javnih storitev v državah članicah in med njimi ter da obstajajo jasni sporazumi o tem, kako obravnavati čezmejne razlike v zakonodaji, vključno z možnostjo sprejetja nove zakonodaje.

Prvi korak k obravnavanju pravne interoperabilnosti je izvajanje „preverjanj interoperabilnosti“ s pregledovanjem veljavne zakonodaje, da se opredelijo ovire za interoperabilnost: sektorske ali geografske omejitve pri uporabi in shranjevanju podatkov, različni in nejasni modeli licenciranja podatkov, preveč omejujoče obveznosti glede uporabe posebnih digitalnih tehnologij ali načinov zagotavljanja javnih storitev, nasprotujoče si zahteve glede istih ali podobnih poslovnih procesov, zastarele potrebe glede varnosti in varstva podatkov itd.

Skladnost zakonodaj glede zagotavljanja interoperabilnosti bi bilo treba oceniti pred njihovim sprejetjem in z rednim vrednotenjem uspešnosti, ko se začnejo uporabljati.

Ker je jasno, da naj bi se evropske javne storitve med drugim zagotavljale prek digitalnih kanalov, je treba IKT obravnavati čim prej v zakonodajnem postopku. Izvesti bi bilo treba zlasti „digitalno preverjanje“ predlagane zakonodaje:

da se zagotovi njena primernost tako za fizični kot digitalni svet (na primer internet),

da se opredelijo morebitne ovire za digitalno izmenjavo ter

da se opredeli in oceni njen vpliv z vidika IKT na deležnike.

Tako se bo olajšala tudi interoperabilnost med javnimi storitvami na nižjih ravneh (semantični in tehnični) ter povečala možnost za ponovno uporabo obstoječih rešitev IKT, s tem pa se bodo zmanjšali stroški in skrajšal čas izvajanja.

Pravno veljavo vseh informacij, izmenjanih med državami članicami, bi bilo treba ohraniti čezmejno, spoštovati pa je treba zakonodajo s področja varstva podatkov v državi izvora in državi prejemnici. Za to so lahko potrebni dodatni sporazumi, da se odpravijo morebitne razlike pri izvajanju veljavne zakonodaje.

3.4Organizacijska interoperabilnost

Organizacijska interoperabilnost se nanaša na način, kako javne uprave usklajujejo svoje poslovne procese, pristojnosti in pričakovanja, da dosežejo skupno dogovorjene in vzajemno koristne cilje. V praksi to pomeni dokumentiranje in združevanje ali usklajevanje poslovnih procesov in izmenjavo ustreznih informacij. Organizacijska interoperabilnost si prav tako prizadeva za izpolnitev zahtev skupnosti uporabnikov s tem, da so storitve na voljo, enostavno prepoznavne, dostopne in osredotočene na uporabnika.

3.4.1Uskladitev poslovnih procesov

Da bodo različni upravni subjekti lahko med seboj učinkovito in uspešno sodelovali za zagotavljanje evropskih javnih storitev, bodo morda morali uskladiti svoje obstoječe poslovne procese ali opredeliti in vzpostaviti nove.

Uskladitev poslovnih procesov pomeni, da jih je treba dokumentirati na dogovorjen način in v skladu s splošno sprejetimi tehnikami modeliranja, vključno z zadevnimi izmenjanimi informacijami, da lahko vse javne uprave, ki prispevajo k izvajanju evropskih javnih storitev, razumejo splošen (vseobsežen) poslovni proces in svojo vlogo v njem.

3.4.2Organizacijski odnosi

Usmerjenost v storitve, na kateri je zasnovan konceptualni model za javne storitve, pomeni, da mora biti odnos med ponudniki storitev in uporabniki storitev jasno opredeljen.

To vključuje iskanje instrumentov za formalizacijo vzajemne pomoči, skupnega ukrepanja in medsebojno povezanih poslovnih procesov kot del zagotavljanja storitve, na primer MoU in SLA med sodelujočimi javnimi upravami. Za čezmejne ukrepe so primernejši večstranski ali skupni evropski sporazumi.

3.5Semantična interoperabilnost

Semantična interoperabilnost zagotavlja, da se natančna oblika in pomen izmenjanih podatkov in informacij ohranita ter razumeta pri vseh izmenjavah med stranmi, to pomeni, „kar se pošlje, se razume“. V EIF semantična interoperabilnost zajema tako semantični kot sintaktični vidik:

semantični vidik se nanaša na pomen podatkovnih elementov in razmerje med njimi. Vključuje pripravo besedišč in shem za opis izmenjave podatkov ter zagotavlja, da vse strani, vključene v komunikacijo, podatkovne elemente razumejo na enak način;

sintaktični vidik se nanaša na opis natančne oblike informacij, ki jih je treba izmenjati, v smislu slovnice in oblike.

Izhodišče za izboljšanje semantične interoperabilnosti je dojemanje podatkov in informacij kot dragocenih javnih sredstev.

Na čim višji možni ravni (na poslovni ravni oziroma ravni podjetja) je treba pripraviti in uskladiti strategijo upravljanja informacij, da se prepreči razdrobitev in določijo prednostne naloge.

Ključni pogoji za doseganje semantične interoperabilnosti so na primer sporazumi o referenčnih podatkih v obliki taksonomij, nadzorovanih besedišč, tezavrov in seznamov kod 27 ter podatkovne strukture/modeli, ki jih je mogoče ponovno uporabiti 28 . Pristopi, kot je zasnova, ki ga usmerjajo podatki, skupaj s tehnologijami povezanih podatkov, so inovativni načini za znatno izboljšanje semantične interoperabilnosti.

Podobno kot tehnični standardi že desetletja spodbujajo tehnično interoperabilnost (na primer omrežno povezljivost), so potrebni zanesljivi, skladni ter splošno uporabni standardi in specifikacije za informacije, ki bodo omogočili smiselno izmenjavo informacij med evropskimi javnimi organizacijami 29 . 

Glede na različna jezikovna, kulturna, pravna in upravna okolja v državah članicah ta raven interoperabilnosti vključuje precejšnje izzive. Če pa prizadevanja v zvezi s standardizacijo na semantični ravni interoperabilnosti ne dozorijo, je težko zagotoviti nemoteno izmenjavo informacij, prost pretok podatkov in prenosljivost podatkov med državami članicami, da se podpre enotni digitalni trg v EU.

3.6Tehnična interoperabilnost

Tehnična interoperabilnost zajema aplikacije in infrastrukture, ki povezujejo sisteme in storitve. Vidiki tehnične interoperabilnosti vključujejo specifikacije vmesnikov, storitve medsebojnega povezovanja, storitve združevanja podatkov, predstavitev in izmenjavo podatkov ter varne komunikacijske protokole.

Ena od pomembnih ovir za interoperabilnost izhaja iz obstoječih sistemov. Aplikacije in informacijski sistemi v javnih upravah so se nekdaj razvijali na način od spodaj navzgor, pri čemer so si prizadevali reševati težave, značilne za posamezna področja, in lokalne težave. Zato so nastali razdrobljeni otoki IKT, ki so težko interoperabilni.

Zaradi velikosti javne uprave in razdrobljenosti rešitev IKT je obilje obstoječih sistemov dodatna ovira za interoperabilnost na tehnični ravni.

Kadar koli je mogoče, bi bilo treba interoperabilnost zagotoviti z uporabo formalnih tehničnih specifikacij.

4Konceptualni model za zagotavljanje integriranih javnih storitev

4.1Uvod

V tem poglavju je predlagan konceptualni model za integrirane javne storitve, ki države članice usmerja pri njihovem načrtovanju, razvoju, izvajanju in vzdrževanju. Pomembno je za vse ravni upravljanja od lokalne ravni do ravni EU. Model je modularen in zajema ohlapno povezane sestavne dele storitev 30 , ki so med seboj povezani prek skupne infrastrukture.

Javne uprave morajo opredeliti skupen pristop k medsebojnemu povezovanju sestavnih delov storitev ter se o njem pogajati in dogovoriti. To se bo izvedlo na različnih nacionalnih upravnih ravneh v skladu z organizacijsko strukturo posamezne države. Meje dostopa do storitev in informacij bi bilo treba opredeliti z vmesniki in pogoji dostopa.

Obstajajo dobro znane tehnične rešitve, ki se široko uporabljajo v ta namen, na primer spletne storitve, vendar bodo za njihovo izvajanje na ravni EU potrebna usklajena prizadevanja javnih uprav, vključno s skupnimi ali združljivimi modeli, standardi in pogodbami glede skupne infrastrukture.

4.2Pregled modela

Konceptualni model spodbuja zamisel o interoperabilnosti z zasnovo. Da bi bile evropske javne storitve interoperabilne, bi morale torej biti zasnovane v skladu s predlaganim modelom ter ob upoštevanju nekaterih zahtev glede interoperabilnosti in možnosti ponovne uporabe 31 . Model spodbuja ponovno uporabo kot gonilno silo interoperabilnosti, pri čemer priznava, da morajo evropske javne storitve ponovno uporabiti informacije in storitve, ki že obstajajo in so lahko na voljo prek različnih virov znotraj ali zunaj organizacijskih meja javnih uprav. Informacije in storitve bi moralo biti mogoče poiskati in morajo biti na voljo v interoperabilnih oblikah.

Osnovni sestavni deli konceptualnega modela so predstavljeni spodaj.

Slika 4: Konceptualni model za integrirane javne storitve

Struktura modela vključuje:

„izvajanje integriranih storitev“, ki temelji na „funkciji usklajevanja“, da odpravi zapletenost za končnega uporabnika;

politiko izvajanja storitev „vedno pravi naslov“, da se zagotovijo nadomestne možnosti in kanali za izvajanje storitev ter hkrati razpoložljivost digitalnih kanalov (privzeto digitalno);

ponovno uporabo podatkov in storitev, da se zmanjšajo stroški ter povečata kakovost in interoperabilnost storitev;

kataloge, ki opisujejo storitve in druga sredstva za ponovno uporabo, da se povečata njihova najdljivost in uporaba;

upravljanje integriranih javnih storitev;

varnost in zasebnost.

4.3Osnovni sestavni deli

4.3.1Funkcija usklajevanja

Funkcija usklajevanja zagotavlja, da se opredelijo zahteve ter navedejo in organizirajo ustrezne storitve za zagotovitev evropske javne storitve. S to funkcijo bi bilo treba izbrati ustrezne vire in storitve ter jih povezati. Usklajevanje je lahko samodejno ali ročno. Naslednje stopnje postopka so del „zagotavljanja integriranih javnih storitev“ in se izvajajo s funkcijo usklajevanja.

I.Opredelitev potrebe: sproži jo zahteva državljana ali podjetja za javno storitev.

II.Načrtovanje: vključuje opredelitev potrebnih storitev in virov informacij z uporabo razpoložljivih katalogov ter njihovo združitev v en postopek ob upoštevanju potreb uporabnika (na primer personalizacija).

III.Izvedba: vključuje zbiranje in izmenjavo informacij, uporabo poslovnih pravil (kot določajo ustrezna zakonodaja in politike) za odobritev ali zavrnitev dostopa do storitve in nato zagotavljanje zahtevane storitve za državljane ali podjetja.

IV.Ocena: ko je storitev zagotovljena, se zberejo in ocenijo povratne informacije uporabnikov.

4.3.2Notranji viri informacij in storitve

Javne uprave vzpostavijo in dajo na voljo številne storitve, pri čemer vzdržujejo in upravljajo veliko različnih virov informacij. Ti viri informacij so zunaj meja posamezne uprave (in občasno celo znotraj teh meja) pogosto neznani. Posledica je podvajanje prizadevanj in premajhna izkoriščenost razpoložljivih virov in rešitev.

Viri informacij (osnovni registri, odprti podatkovni portali in drugi verodostojni viri informacij) in storitve, ki so na voljo tako znotraj upravnega sistema kot v zunanjem okolju, se lahko kot gradniki uporabijo za vzpostavitev integriranih javnih storitev. Podatki ali funkcionalnost gradnikov (viri informacij in storitve) bi morali dostopni prek pristopov, usmerjenih v storitve.

Javne uprave bi morale spodbujati politike za izmenjavo storitev in virov informacij na tri glavne načine:

I.ponovna uporaba: prvi korak pri zasnovi novih storitev ali revidiranju obstoječih mora biti proučitev, ali se lahko obstoječe storitve in viri informacij ponovno uporabijo;

II.objava: pri zasnovi novih storitev in virov informacij ali revidiranju obstoječih morajo biti storitve in viri informacij, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, na voljo drugim za ponovno uporabo;

III.združevanje: ko so ustrezne storitve in viri informacij opredeljeni, jih je treba združiti v postopek zagotavljanja integrirane storitve. Gradniki morajo izkazovati naravno zmožnost združevanja („interoperabilnost z zasnovo“), da so pripravljeni za prepletanje v različnih okoljih s čim manj prilagoditvami. To združevanje je pomembno za informacije, storitve in druge interoperabilnostne rešitve (na primer programsko opremo).

Pristop z gradniki, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, določa, katera uporaba je ustrezna, z načrtovanjem rešitev glede na konceptualne gradnike referenčne arhitekture 32 , ki omogoča zaznavanje sestavnih delov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, to pa spodbuja tudi racionalizacijo. Rezultat tega načrtovanja je kartografija 33 rešitev, vključno z gradniki, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, da se izpolnijo skupne potrebe podjetij in zagotovi interoperabilnost.

Natančneje, da se preprečijo podvajanje prizadevanj, dodatni stroški in nadaljnje težave v zvezi z interoperabilnostjo ter se hkrati poveča kakovost ponujenih storitev, konceptualni model vključuje dve vrsti ponovne uporabe:

ponovna uporaba storitev: različne vrste storitev se lahko ponovno uporabijo. Primeri vključujejo osnovne javne storitve, npr. izdajo rojstnega lista, in skupne storitve, kot sta elektronska identifikacija in elektronski podpis. Skupne storitve lahko zagotavlja javni sektor, zasebni sektor ali pa se izvajajo v modelih javno-zasebnega partnerstva (PPP);

ponovna uporaba informacij: javne uprave že shranjujejo velike količine informacij z možnostjo ponovne uporabe. Primeri vključujejo: matične podatke iz osnovnih registrov kot verodostojne podatke, ki jih uporabljajo različne aplikacije in sistemi; odprte podatke na podlagi licenc za odprto uporabo, ki jih objavijo javne organizacije; druge vrste verodostojnih podatkov, ki se potrjujejo in upravljajo pod vodstvom javnih organov. Osnovni registri in odprti podatki so podrobneje obravnavani v naslednjem oddelku.

4.3.3Osnovni registri

Osnovni registri so temelj izvajanja evropskih javnih storitev. Osnovni register je zaupanja vreden in verodostojen vir informacij, ki ga drugi lahko in morajo digitalno ponovno uporabiti, pri čemer je ena organizacija pristojna in odgovorna za zbiranje, uporabo, posodobitev in hrambo informacij. Osnovni registri so zanesljivi viri osnovnih informacij o ljudeh, družbah, vozilih, licencah, zgradbah, lokacijah in cestah. Te vrste informacij so „matični podatki“ za javne uprave in izvajanje evropskih javnih storitev. „Verodostojno“ v tem smislu pomeni, da se osnovni register šteje za „vir“ informacij, tj. kaže pravilno stanje, je posodobljen ter čim bolj kakovosten in celovit.

V primeru centraliziranih registrov je za zagotavljanje kakovosti podatkov in za ukrepe, ki zagotavljajo pravilnost podatkov, pristojen in odgovoren en organizacijski subjekt. Takšni registri so pod pravnim nadzorom javnih uprav, upravljanje in vzdrževanje pa se lahko po potrebi oddata v izvajanje drugim organizacijam. Obstaja več vrst osnovnih registrov, na primer register prebivalstva, poslovni register, register vozil in zemljiški kataster. Pomembno je, da imajo uprave pregled na visoki ravni nad delovanjem osnovnih registrov in podatki, ki jih shranjujejo (register registrov).

V primeru porazdeljenih registrov mora biti za vse dele registra pristojen in odgovoren en organizacijski subjekt. Poleg tega mora biti en subjekt pristojen in odgovoren za usklajevanje vseh delov porazdeljenega registra.

Okvir osnovnega registra „opisuje sporazume in infrastrukturo za delovanje osnovnih registrov in razmerja do drugih subjektov“.

Dostop do osnovnih registrov mora biti reguliran, da je skladen s predpisi o zasebnosti in drugimi predpisi; osnovni registri se urejajo po načelih upravljanja informacij.

Upravitelj informacij je organ (ali po možnosti posameznik), pristojen in odgovoren za zbiranje, uporabo, posodabljanje, vzdrževanje in brisanje informacij. To vključuje opredelitev dovoljene uporabe informacij, skladnost s predpisi o zasebnosti in varnostnimi politikami, zagotavljanje, da so informacije najnovejše, in zagotavljanje, da so podatki dostopni pooblaščenim uporabnikom.

Osnovni registri morajo pripraviti in izvajati načrt zagotavljanja kakovosti podatkov, da se zagotovi kakovost njihovih podatkov. Državljani in podjetja morajo imeti možnost preveriti, ali so njihovi podatki v osnovnih registrih točni, pravilni in popolni.

Za ljudi in za namene strojnega branja informacij mora biti na voljo vodnik po uporabljenih izrazih in/ali glosar ustreznih izrazov, uporabljenih v posameznem osnovnem registru.

4.3.4Odprti podatki

Direktiva o ponovni uporabi informacij javnega sektorja zagotavlja skupen pravni okvir za ponovno uporabo podatkov javnega sektorja. Poudarek je na sprostitvi strojno berljivih podatkov v uporabo za druge, da se spodbujajo preglednost, poštena konkurenca, inovacije in podatkovno vodeno gospodarstvo. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev morata biti odprtje in ponovna uporaba podatkov nediskriminatorna, torej morajo biti podatki interoperabilni, da se lahko poiščejo, odkrijejo in obdelajo.

Trenutno je ovir za uporabo odprtih podatkov veliko. Podatki so pogosto objavljeni v različnih oblikah ali oblikah, ki ovirajo enostavno uporabo, manjkajo jim lahko ustrezni metapodatki, sami podatki so lahko slabe kakovosti itd. V idealnih razmerah morajo biti osnovni metapodatki 34 in semantika odprtih podatkovnih nizov opisani v standardni obliki, ki je strojno berljiva.

Podatki se lahko uporabijo na različne načine in v različne namene, kar mora omogočati objava odprtih podatkov. Kljub temu lahko imajo uporabniki težave s podatkovnimi nizi, pripombe glede njihove kakovosti ali pa dajo prednost drugim načinom objave. K podrobnejšemu spoznavanju, kako se podatkovni nizi uporabljajo in kako izboljšati njihovo objavo, lahko prispevajo povratne informacije.

Pravna interoperabilnost in varnost sta ključni za to, da se lahko izkoristijo vse možnosti ponovne uporabe odprtih podatkov. Zato je treba v vseh državah članicah jasno obveščati o pravici vsakogar do ponovne uporabe odprtih podatkov ter čim bolj spodbujati in standardizirati pravne ureditve za olajšanje ponovne uporabe, kot so licence.

4.3.5Katalogi

Katalogi pomagajo drugim poiskati vire, ki jih je mogoče ponovno uporabiti (na primer storitve, podatke, programsko opremo in podatkovne modele). Obstajajo različne vrste katalogov, na primer seznami storitev, knjižnice sestavnih delov programske opreme, portali odprtih podatkov, registri osnovnih registrov, katalogi metapodatkov ter katalogi standardov, specifikacij in smernic. Da se omogoči interoperabilnost med katalogi, so potrebni skupno dogovorjeni opisi storitev, podatkov, registrov in interoperabilnih rešitev, objavljenih v katalogih 35 . Posebna vrsta kataloga je evropska kartografija interoperabilnosti (EIC) interoperabilnostnih rešitev, ki so na voljo za ponovno uporabo in izmenjavo.

4.3.6Zunanji viri informacij in storitve

Javne uprave morajo izkoristiti storitve, ki jih zunaj njihovih organizacijskih meja izvajajo tretje strani, kot so plačilne storitve, ki jih izvajajo finančne institucije, ali storitve povezovanja, ki jih izvajajo ponudniki telekomunikacijskih storitev. Izkoristiti morajo tudi zunanje vire informacij, kot so odprti podatki in podatki mednarodnih organizacij, trgovinskih zbornic itd. Poleg tega se lahko uporabni podatki zberejo prek interneta stvari (na primer s tipali) in aplikacij za družabna omrežja.

4.3.7Varnost in zasebnost

Varnost in zasebnost sta glavna pomisleka pri opravljanju javnih storitev. Javne uprave morajo zagotoviti, da:

upoštevajo pristopa zasebnost z zasnovo in varnost z zasnovo ter s tem v celoti zavarujejo svojo infrastrukturo in gradnike;

storitve niso ranljive za napade, ki bi lahko prekinili njihovo izvajanje in bili razlog za krajo ali okvaro podatkov, ter

izpolnjujejo pravne zahteve in obveznosti glede varstva podatkov in zasebnosti, pri čemer priznavajo tveganja za zasebnost, ki jih predstavljata napredna obdelava in analiza podatkov.

Zagotoviti morajo tudi, da nadzorniki spoštujejo zakonodajo o varstvu podatkov, tako da zajemajo:

„načrte za obvladovanje tveganja“ za opredelitev tveganj, oceno njihovega možnega učinka in načrtovanje odzivov z ustreznimi tehničnimi in organizacijskimi ukrepi. Na podlagi najnovejšega tehnološkega razvoja morajo ti ukrepi zagotoviti, da je raven varnosti sorazmerna s stopnjo tveganja;

„načrte neprekinjenega poslovanja“ ter „rezervne in obnovitvene načrte“ za vzpostavitev postopkov, potrebnih za delovanje funkcij po kriznem dogodku, in čim prejšnjo ponovno vzpostavitev običajnega delovanja vseh funkcij;

„načrt za dostop do podatkov in avtorizacijo“, ki določa, kdo ima dostop do katerih podatkov in pod katerimi pogoji, da se zagotovi zasebnost. Spremljati bi bilo treba nepooblaščene dostope in varnostne kršitve ter sprejeti ustrezne ukrepe, da se preprečijo ponovitve kršitev;

uporabo kvalificiranih storitev zaupanja v skladu z uredbo o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja 36 za zagotovitev celovitosti, verodostojnosti, zaupnosti in nezatajljivosti podatkov.

Če si javne uprave in drugi subjekti izmenjujejo uradne informacije, bi bilo treba informacije, odvisno od varnostnih zahtev, prenesti prek varnega, usklajenega, upravljanega in nadzorovanega omrežja 37 . Mehanizmi prenosa morajo olajšati izmenjavo informacij med upravami, podjetji in državljani, pri čemer so informacije:

registrirane in preverjene, da sta pošiljatelj in prejemnik identificirana in avtenticirana z dogovorjenimi postopki in mehanizmi;

šifrirane, da je zagotovljena zaupnost izmenjanih podatkov;

časovno ožigosane, da se ohrani točen čas prenosa elektronskih zapisov in dostopa do njih;

zabeležene, da so elektronski zapisi arhivirani, s čimer se zagotovi pravna revizijska sled.

Ustrezni mehanizmi morajo omogočati varno izmenjavo elektronsko preverjenih sporočil, zapisov, obrazcev in drugih oblik informacij med različnimi sistemi. Vključevati morajo posebne varnostne zahteve in elektronsko identifikacijo ter storitve zaupanja, kot sta priprava in preverjanje elektronskih podpisov/žigov. Poleg tega morajo spremljati promet, da se zaznajo vdori, spremembe podatkov in druge vrste napadov.

Informacije je treba med prenosom, obdelavo in shranjevanjem tudi ustrezno zavarovati z različnimi varnostnimi postopki, kot so:

opredelitev in uporaba varnostnih politik,

usposabljanje in ozaveščanje glede varnosti,

fizična varnost (vključno z nadzorom dostopa),

varnost pri razvoju,

varnost pri izvajanju (vključno s spremljanjem varnosti, obravnavanjem incidentov in obvladovanjem ranljivosti),

varnostni pregledi (vključno z revizijami in tehničnimi preverjanji).

Ker se za podatke iz različnih držav članic morda uporabljajo različni pristopi k izvajanju varstva podatkov, se je treba pred izvajanjem združenih storitev dogovoriti o skupnih zahtevah za varstvo podatkov.

Zagotovitev varne izmenjave podatkov zahteva tudi več upravljalnih funkcij, vključno z:

upravljanjem storitev za nadzor vseh komunikacij glede identificiranja, overjanja, avtorizacije, prenosa podatkov itd., vključno z avtorizacijami dostopa, preklici in revizijo;

registracijo storitev za zagotavljanje dostopa, na podlagi ustrezne avtorizacije, do razpoložljivih storitev prek predhodne lokalizacije in preverjanja, ali je storitev vredna zaupanja;

beleženjem storitev za zagotovitev, da so vse izmenjave podatkov zabeležene za prihodnjo uporabo in po potrebi arhivirane.

5Sklepne ugotovitve

V zadnjih desetletjih so evropske javne uprave vlagale v IKT ter s tem posodobile svoje notranje delovanje, zmanjšale stroške in izboljšale storitve, ki jih zagotavljajo državljanom in podjetjem. Uprave se kljub znatnemu napredku in koristim, ki so jih že pridobile, še vedno soočajo z velikimi ovirami za izmenjavo informacij in elektronsko sodelovanje. Te vključujejo zakonodajne ovire, nezdružljive poslovne procese in informacijske modele ter raznolikost uporabljenih tehnologij. Tako je zato, ker so se v preteklosti informacijski sistemi v javnem sektorju vzpostavljali neodvisno drug od drugega in ne usklajeno. Raznolikost institucionalnih konfiguracij v Evropi je še ena od plasti zapletenosti na ravni EU.

Interoperabilnost je glavni pogoj za omogočanje elektronske komunikacije in izmenjave informacij med javnimi upravami. Zato je tudi glavni pogoj za uresničitev enotnega digitalnega trga. Programi interoperabilnosti v EU so se postopno razvijali. Najprej so bili povezani z doseganjem interoperabilnosti na posameznih področjih in nato z vzpostavljanjem skupne infrastrukture. Nedavno so začeli obravnavati interoperabilnost na semantični ravni. Upravljanje, združljivost pravnih ureditev, uskladitev poslovnih procesov in varen dostop do virov podatkov so nekatera od vprašanj, ki jih je treba obravnavati naslednje, da se zagotovijo javne storitve v pravem pomenu besede.

EIF spodbuja elektronsko komunikacijo med evropskimi javnimi upravami s tem, ko zagotavlja sklop skupnih modelov, načel in priporočil. Priznava in poudarja, da interoperabilnost ni zgolj predmet IKT, saj njen vpliv sega od pravne do tehnične ravni. Obravnavanje vprašanj prek celostnega pristopa na vseh teh ravneh in na različnih upravnih ravneh, od lokalne ravni do ravni EU, ostaja izziv. EIF opredeljuje štiri ravni izzivov interoperabilnosti (pravno, organizacijsko, semantično in tehnično) ter hkrati poudarja ključno vlogo upravljanja pri zagotavljanju usklajevanja ustreznih dejavnosti na vseh ravneh in v vseh sektorjih uprave.

Konceptualni model EIF za javne storitve zajema zasnovo, načrtovanje, razvoj, izvajanje in vzdrževanje integriranih javnih storitev na vseh ravneh upravljanja, od lokalne ravni do ravni EU. Tukaj vzpostavljena načela usmerjajo odločanje glede uvajanja interoperabilnih evropskih javnih storitev. Poleg tega EIF zagotavlja praktična orodja v obliki sklopa uporabnih priporočil.

Sestavni deli EIF so prikazani na sliki 5.

Slika 5: Razmerja konceptualnega modela EIF

Revidiran EIF je ključni instrument za vzpostavitev interoperabilnih digitalnih javnih storitev na regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU, s čimer prispeva k uresničevanju enotnega digitalnega trga.

6Priloga

6.1Kratice

Kratica	Pomen
A2A	interakcija uprave z upravo (Administration to Administration)
A2B	interakcija uprave s podjetjem (Administration to Business)
A2C	interakcija uprave z državljanom (Administration to Citizen)
DIF	okvir interoperabilnosti za posamezno področje (Domain-specific Interoperability Framework)
DSM	enotni digitalni trg (Digital Single Market)
EK	Evropska komisija
EIC	evropska kartografija interoperabilnosti (European Interoperability Cartography)
EIF	evropski okvir interoperabilnosti (European Interoperability Framework)
EIRA	evropska referenčna arhitektura interoperabilnosti (European Interoperability Reference Architecture)
EU	Evropska unija
EUPL	javna licenca Evropske unije (European Union Public Licence)
IKT	informacijska in komunikacijska tehnologija
INSPIRE	Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE)
ISA	interoperabilnostne rešitve za evropske javne uprave (Interoperability Solutions for European Public Administrations)
ISA²	interoperabilnostne rešitve in skupni okviri za evropske javne uprave, podjetja in državljane (Interoperability Solutions and Common Frameworks for European Public Administrations, Business and Citizens)
MoU	memorandum o soglasju (Memorandum of Understanding)
DČ	država članica
NIF	nacionalni okvir interoperabilnosti (National Interoperability Framework)
NIFO	observatorij nacionalnih okvirov interoperabilnosti (National Interoperability Framework Observatory)
PSI	informacije javnega sektorja (Public Sector Information)
SLA	sporazum o ravni storitve (Service Level Agreement)
SOA	arhitektura, usmerjena v storitve (Service Oriented Architecture)

(1) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo, COM(2015) 192 final z dne 6. maja 2015, Bruselj.  

(2) „Organizacije“ tukaj pomenijo enote javnih uprav ali kateri koli subjekt, ki deluje v njihovem imenu, oziroma institucije ali organe EU.

(3) Uveden s Sklepom (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015.

(4) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=SL  .

(5) Na primer Direktiva 2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) ter ustrezne izvedbene uredbe in smernice.

(6) Načela ostajajo praktično enaka kot v prejšnjem EIF. Njihova razporeditev in natančno področje uporabe posameznega priporočila sta bila posodobljena, da izražata nedavni razvoj politike in tehnični razvoj.

(7) Direktiva 2003/98/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/37/EU.

(8) Direktiva 2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE). Nedavno vrednotenje REFIT (COM(2016) 478 in SWD(2016) 273) je pokazalo, da v EU še vedno obstajajo resne ovire za načelo odprtosti.

(9) FRAND: pravično, razumno in nediskriminatorno.

(10) To spodbuja konkurenčnost, ker so ponudniki, ki delujejo na podlagi različnih poslovnih modelov, lahko med seboj konkurenčni glede zagotavljanja izdelkov, tehnologij in storitev, ki temeljijo na takšnih specifikacijah.

(11) Na primer z vzpostavitvijo enotnega digitalnega portala, tj. ukrepa DSM.

(12) https://joinup.ec.europa.eu/community/isa/document/sharing-and-reuse-framework-fostering-collaboration-among-public-administrati.   

(13) https://joinup.ec.europa.eu/ Na ravni EU je bila vzpostavljena platforma Joinup () za izmenjavo sestavnih delov odprtokodne programske opreme, semantičnih sredstev, gradnikov in dobrih praks. Evropska komisija je uvedla tudi licenco EUPL, da bi spodbudila izmenjavo sestavnih delov programske opreme.

(14) Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja in delo Komisije v zvezi z „evropskim aktom o dostopnosti“.

(15) Glej tudi pooblastilo za standardizacijo Evropske komisije št. 376 o pripravi evropski standardov za javna naročila dostopnih proizvodov in storitev IKT.

(16) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij.

(17) Uredba (EU) št. 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu.

(18) Kot določa druga različica vzorčnih zahtev za upravljanje elektronskih zapisov (MoReq2): zapis so „informacije, ki se ustvarijo, prejmejo in hranijo kot dokaz, ter informacije organizacije ali osebe v skladu s pravnimi obveznostmi ali v okviru transakcij podjetij“.

(19) Na primer računalništvo v oblaku, internet stvari, velepodatki in programska oprema kot storitev.

(20) Člen 1 direktive INSPIRE omejuje njeno področje uporabe na „namene okoljskih politik Skupnosti ter politik ali dejavnosti, ki lahko vplivajo na okolje“.

(21) Program ISA² je primer takšne politične podpore.

(22) Glej na primer Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o izvajanju Direktive 2007/2/ES o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) iz marca 2007 v skladu s členom 23, 2016.

(23) Na primer skupna ocenjevalna metoda za standarde in specifikacije (CAMSS), razvita v okviru programa ISA.

(24) Modeli skladnosti lahko vključujejo možnosti, kot so obvezno, upoštevaj ali pojasni, dobro imeti, neobvezno itd.

(25) Na primer shema metapodatkov za opis sredstev (ADMS), razvita v okviru programa ISA.

(26) „Gradnik“ je samostojna, interoperabilna in nadomestljiva enota, ki zajema notranjo strukturo.

(27) Na primer tezaver Eurovoc ter evropska klasifikacija spretnosti, kompetenc in poklicev (ESCO).

(28) Primeri medsektorskih podatkovnih modelov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, so osnovna oseba, osnovno podjetje, osnovna lokacija in osnovna javna storitev, ki so bili razviti v okviru programa ISA.

(29) Peristeras V., „Semantic Standards: Preventing Waste in the Information Industry“, IEEE Intelligent Systems, št. 4, julij–avgust 2013, zvezek 28, str. 72–75.

(30) Arhitektura, usmerjena v storitve (SOA), je uporaba tega koncepta.

(31) Za oceno pripravljenosti storitve za interoperabilnost se lahko uporabi model izpopolnjenosti interoperabilnosti (IMM), ki je bil razvit v okviru programa ISA.

(32) Na primer evropska referenčna arhitektura interoperabilnosti (EIRA).

(33) Evropska kartografija interoperabilnosti (EIC), ki je na voljo prek platforme Joinup, je na evropski ravni dragoceno orodje za opredelitev interoperabilnostnih rešitev, ki jih je mogoče ponovno uporabiti.

(34) Na primer metapodatki, ki so vključeni v specifikacijo DCAT-AP, razvito v okviru programa ISA.

(35) Specifikacija DCAT-AP, osnovno besedišče javnih storitev (Core Public Service Vocabulary) in shema metapodatkov za opis sredstev (Asset Description Metadata Schema) so primeri specifikacij, ki se uporabljajo za opis odprtih podatkov, javnih storitev in interoperabilnostnih rešitev. Na primer: GeoDCAT-AP je razširitev specifikacije DCAT-AP za opis zbirk geoprostorskih podatkov, naborov podatkovnih nizov in storitev. Zagotavlja sintakso RDF, ki je zavezujoča za skupino metapodatkovnih elementov, ki so opredeljeni v osnovnem profilu standarda ISO 19115:2003, in tistih, ki so opredeljeni v okviru direktive INSPIRE.

(36) Uredba (EU) št. 910/2014. 

(37) Na primer varno omrežje TestaNG.