12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/111

1.

ponavlja svoj poziv k uresničitvi ambicioznejših ciljev glede energetske učinkovitosti na ravni EU za 40 % do leta 2030 in 40-odstotnega deleža obnovljivih virov energije na ravni EU ravno tako do leta 2030;

2.

podpira tri glavne cilje svežnja za čisto energijo za vse Evropejce: 1) postaviti energetsko učinkovitost na prvo mesto, 2) doseči vodilno mesto na svetu na področju obnovljivih virov energije in 3) omogočiti poštene pogoje za potrošnike; hkrati izraža obžalovanje, da ti cilji niso v celoti izvedljivi s spremljajočo zakonodajo in nezakonodajnimi pobudami ter da ni bilo dovolj poudarjeno zmanjšanje dejavnika odvisnosti od uvoza, ki odraža delež vseh čistih domačih virov energije (obnovljivih in konvencionalnih) v mešanici virov energije;

3.

v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj uvede energetsko učinkovitost s tem, da jo označi kot infrastrukturno prednostno nalogo in zagotovi, da se bodo javne subvencije in mehanizmi finančne podpore za energetsko učinkovitost obravnavali kot naložbe v osnovna sredstva, kar bi povečalo varnost in zanesljivost sistema energetske učinkovitosti. S tem bi se določila jasna politika zaščite proračuna in spodbujanja konkurenčnosti Evrope;

4.

pozdravlja predloge za vzpostavitev zakonodajnega okvira za upravljanje energetske unije, ki poenostavlja in združuje obstoječe načrtovanje, poročanje in spremljanje v zvezi z energetskimi in podnebnimi zavezami, ter poziva države članice in Komisijo, naj tesneje vključijo lokalne in regionalne oblasti v ta politični proces upravljanja;

5.

poudarja pomembno vlogo lokalne in regionalne ravni upravljanja pri zagotavljanju strateškega vodstva na ravni, ki je najbliže potrošnikom, upravljanju decentralizirane proizvodnje energije, spodbujanju ustreznih pogojev za naložbe ter povezovanju energetske in podnebne politike s stanovanjsko in prometno politiko, politiko boja proti energetski revščini ter politiko gospodarskega razvoja in rabe zemljišč oziroma prostorskega načrtovanja;

6.

opozarja na vodilno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju energetske politike, iskanju instrumentov za financiranje energetskih projektov, zlasti tistih za naložbe v obnovljive vire energije, ter pri spodbujanju modela trajnostne rabe energije kot primera dobre prakse med potrošniki;

7.

opozarja, da uradno nepriznavanje vodilne vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju energetske politike v energetski uniji ogroža uresničitev zadanih evropskih in nacionalnih energetskih in podnebnih ciljev;

8.

poudarja, da bi morala priprava nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov potekati transparentno in odgovorno, da bi lokalni akterji, podjetja in drugi deležniki vedeli, kaj lahko pričakujejo od nacionalne vlade, predvsem pa, kako bo zagotovljeno uresničevanje zavez in kateri ukrepi bodo sprejeti, če se izkaže, da nacionalni načrti ne zadostujejo za uresničitev ciljev EU;

9.

pozdravlja priznanje Komisije, da prehod na čisto energijo ne bo mogoč brez delovanja različnih zainteresiranih strani iz civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti, zato države članice poziva, naj ustrezno vključijo mesta in regije v razpravo o energetskem prehodu, zlasti v okviru celostnih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, da se bodo lahko ustrezno odzvali na potrebe na različnih področjih;

10.

kljub temu ne glede na različno ustavno ureditev posameznih držav članic EU meni, da v predlogih o upravljanju ni nikakršne konkretne navedbe institucionalne vloge lokalne in regionalne ravni, kaj šele drugih zainteresiranih strani, pač pa je v členu 10 samo splošni pogoj o javnem svetovanju, tako da „države članice zagotovijo, da ima javnost zgodaj in učinkovito možnost sodelovati pri pripravi osnutkov načrtov“;

11.

predlaga razmislek o nadaljnji reformi pravil EU o državni pomoči na področju energije, da bi podprli delovanje na ravni mest, zlasti z določanjem posebnih smernic za delovanje na ravni mest, s čimer bi poenostavili obstoječi okvir in omogočili izjeme za energetske projekte naknadne vgradnje v občinskih in socialnih stanovanjih, da bi odpravili problem energetske revščine. Zato je treba zagotoviti, da bosta v prihodnjem okviru, ki bo začel veljati z letom 2020, odpornost mest in energetski prehod označena kot prednostni nalogi;

12.

poziva Komisijo in vlade držav članic, naj pri oblikovanju prihodnjih energetskih in podnebnih načrtov na nacionalni ravni povečajo sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi akterji, zlasti s svojimi lokalnimi in regionalnimi agencijami za energijo, da se s tem premaknejo s politike ukrepanja nekaj akterjev na politiko ukrepanja vseh;

13.

poudarja, da so številni uspešni projekti uporabe obnovljivih virov energije ravno tako nastali in se razvili na ravni lokalnih skupnosti, v sodelovanju z MSP, nevladnimi in družbenimi organizacijami in z naložbami posameznikov v obnovljive vire električne energije in toplote;

14.

poudarja, da so številni drugi ključni akterji na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije aktivni na lokalni ravni, vključno z MSP, nevladnimi združenji in družbenimi organizacijami;

15.

poudarja potrebo po vključevanju lokalnih akterjev v podpiranje nacionalne vlade pri izvedbi vrste projektov v okviru sklada EFSI, ki so usmerjeni v prihodnost in ki prispevajo k uresničenju evropskih podnebnih in energetskih ciljev. Novoustanovljeno Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe bi moralo po hitrem postopku zagotoviti podporo mestom, ki so se zavezala razvoju nizkoogljičnih projektov;

16.

poziva k oblikovanju dodatnih ciljno usmerjenih programov tehnične pomoči, kot sta JASPERS in ELENA Evropske investicijske banke, ki so potrebni za podporo mestom in regijam pri zagotavljanju naložb za uresničitev ambicioznih projektov s podporo razvoju velikega števila različnih projektov za naložbe in združevanje majhnih in močno razpršenih nizkoogljičnih projektov;

17.

poudarja, da mora biti cilj upravljanja energetske unije EU „poenostavitev in združevanje“ načrtovanja v praksi in da v tem kontekstu spremljanje in poročanje pomenita oblikovanje učinkovitih povezav z obstoječimi pobudami;

18.

poudarja potrebo po vzpostavitvi učinkovitega usklajevanja med nacionalno ter lokalno in regionalno ravnjo z načrtovanjem, izvajanjem in poročanjem na področju podnebne in energetske politike. S tem bi se lahko izognili nepotrebnim upravnim obremenitvam, odgovorili pa bi lahko tudi na zahteve po boljši pripravi zakonodaje;

19.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti že osredotočene predvsem na delovanje na področju blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter da so številne med njimi že razvile strategije, akcijske načrte in postopke spremljanja, med drugim v okviru pobude Konvencije županov, ki obsega več kot 5 679 akcijskih načrtov za energetsko trajnosten razvoj mest;

20.

poudarja učinkovito povezovanje nacionalnih načrtov in ciljev s cilji, sprejetimi na lokalni in regionalni ravni, ki morajo temeljiti na realnih in usklajenih prispevkih posameznih regij in sektorjev;

21.

poudarja, da sodelovanje ne vključuje samo posvetovanja, temveč pomeni aktivno vlogo v snovanju in uvedbi konkretnih ukrepov;

22.

obžaluje, da v trenutnih priporočilih za upravljanje energetske unije ni vključen dovolj jasen koncept upravljanja na več ravneh, zato poziva, naj vlade držav članic vzpostavijo platforme za energetski dialog, da bi vse ravni upravljanja in vse ustrezne deležnike vključili v oblikovanje nacionalnih podnebnih akcijskih načrtov, njihovo spremljanje in poročanje o njih ter organizacijo izmenjav med različnimi nacionalnimi energetskimi dialogi s pomočjo Evropske komisije, da bi zagotovili doslednost in obravnavali čezmejne probleme;

23.

poudarja, da ima učinkovito upravljanje na več ravneh več prednosti: državljani in industrija postanejo soodgovorni za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami, kar povečuje njihovo prevzemanje odgovornosti nad procesom in ustvarja več možnosti za uspeh, saj se z vidnejšim upravljanjem povečuje občutek odgovornosti državljanov;

24.

poudarja, da se člen 11 (o regionalnem sodelovanju) tega predloga nanaša samo na sodelovanje med državami članicami in ne na sodelovanje med podnacionalnimi ravnmi oblasti v različnih državah članicah ali med njimi; poziva države članice in Evropsko komisijo, naj zagotovijo tudi ustrezno podporo za sodelovanje med organi na podnacionalni ravni, zlasti čezmejno sodelovanje, da bi uskladili dejavnosti za uresničitev celostnih nacionalnih podnebnih in energetskih načrtov;

25.

poziva Komisijo, naj v dokumente nacionalnim vladam s smernicami za poročanje o nacionalni energetski politiki in njeno načrtovanje vključi poglavje o sodelovanju na več ravneh;

26.

ponavlja poziv EU in državam članicam k oblikovanju zakonodajnih okvirov, ki bi bili koristni tako za končne odjemalce energije kot za proizvajalce-odjemalce (angl. prosumers), pa tudi za ostale dobavitelje energije, ki aktivno sodelujejo na maloprodajnem energetskem trgu; poleg tega poudarja, da prinašata decentralizirana in lastna proizvodnja energije iz obnovljivih virov številne koristi za energetski sistem (manjše potrebe po infrastrukturi za prenos energije in njeno vzdrževanje, večja odpornost in prožnost) in da bi se morale te koristi odražati v pošteni ceni za viške tako pridobljene energije, ki se prenesejo v omrežje; zato spodbuja države članice, naj v ta namen razvijejo inovativen sistem določanja cen oziroma z njim nadaljujejo;

27.

poudarja, da mora biti svetovanje strokovno, da ga je treba ustrezno predstavljati javnosti in da mora biti dostopno v ustrezni obliki, mediju in na območju ciljne skupine ter zajemati tehnične, finančne in praktične vidike prevzemanja nizkoogljične tehnologije;

28.

poudarja, da morajo ukrepi za upravljanje energije potrošnikom omogočati nadzor nad lastno porabo, da bi lahko aktivno sodelovali na trgu in imeli korist od učinkovitih in ustreznih mehanizmov varstva potrošnikov; to je zlasti pomembno v boju proti energetski revščini. OR zato poziva k oblikovanju skupne opredelitve energetske revščine na ravni EU in sklopa konkretnih predlogov politike, namenjenih najranljivejšim potrošnikom, ki bi jih varoval pred neupravičenim odklopom, določil prednostne ukrepe za energetsko učinkovitost za njihovo korist in pripravil njim namenjene usmerjene informacije;

29.

pozdravlja poudarek, ki ga je Komisija v sporočilu COM(2016) 763 o pospeševanju inovativnosti na področju čiste energije namenila dvema ključnima političnima prednostnima nalogama: izgradnji odporne energetske unije z napredno politiko boja proti podnebnim spremembam in novi spodbudi za zaposlovanje, rast in naložbe;

30.

poziva k pravemu poslovnemu okolju in postopkom, prijaznim do inovacij in naložb, s ciljno usmerjenimi signali, politikami, standardi in predpisi, podprtimi s finančni instrumenti iz javnih sredstev, ki omogočajo zasebne naložbe (in po potrebi pomoč za zmanjšanje tveganj);

31.

ponavlja pomen oblikovanja energetske politike v tesni navezi s politiko EU na področju raziskav in inovacij. Poudarja, da je treba inovacije na področju energije iz obnovljivih virov, trajnostne mobilnosti, modernizacije obstoječe energetske infrastrukture, izgradnje pametnih elektrarn, zajemanja ogljika in shranjevanja energije še naprej spodbujati na lokalni ravni, zato poziva Komisijo, naj zagotovi predvsem boljšo podporo inovativnim projektom, ki bi jih lahko najbolj oddaljene regije spremenile v resnične laboratorije energetskega prehoda;

32.

meni, da ima glede na inovacije na področju čiste energije oblikovanje partnerstev med lokalnimi oblastmi v pobudah za pametna mesta ključno vlogo v povezovanju področij, kot so varčevanje z energijo v mestnem prometu, medregionalne komunikacijske strategije, sodelovanje na področju novih tehnologij za shranjevanje energije in pametne javne zgradbe. Za izvedbo čezmejnih projektov na področju trajnostne energije je nujna večja sinergija med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in Evropskim skladom za strateške naložbe;

33.

pozdravlja poudarek na odprtih inovacijah in odprti znanosti, da bodo lahko MSP in civilna družba dosegli napredek na podlagi novih spoznanj;

34.

poudarja, da je treba čim prej opustiti posredno in neposredno pomoč za uporabo fosilnih goriv (vključno s podporo nekaterih držav članic), saj je s tem zakrit resnični strošek, ki ga imajo ta goriva in umetno nižje cene za družbo in okolje, s tem pa ustvarjajo tudi ovire za inovacije na področju čiste energije;

35.

se strinja s predlagano uporabo predpisov za pospešitev in oblikovanje inovativnih nizkoogljičnih tehnologij in njihovo učinkovito umestitev. Za prehod na nizkoogljično gospodarstvo so potrebne naložbe v pametne sisteme ogrevanja in hlajenja, povečanje energetske učinkovitosti v industriji, gradbeništvu in prometu ter sofinanciranje projektov za naložbe v obnovljive vire energije;

36.

poudarja, da mora upravljanje energetske unije zagotavljati spodbudno okolje za uresničevanje ciljev, kot so lažje oblikovanje javno-zasebnih partnerstev za hitrejšo izvedbo projektov, zmanjšanje birokracije in preučevanje možnih ovir za lokalne in regionalne oblasti ter zagotavljanje varnosti in predvidljivosti za vlagatelje;

37.

se strinja s predlogom, da se javna naročila uporabijo kot močan podporni instrument za oblikovanje trga za nizkoogljične tehnologije.

38.

meni, da predlagana uredba ne sproža pomislekov v zvezi s spoštovanjem načela subsidiarnosti, sproža pa pomisleke v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti, saj je predlagani sistem upravljanja prezapleten in prepodroben ter določa prekratke intervale za poročanje. OR bi bolj pozdravil sistem upravljanja, ki bi bil uveden z direktivo, ne z uredbo, in bi omogočal ustrezno vključevanje regionalnih oblasti v zveznih državah.