2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/167

Poročevalec:

Pavel TRANTINA

Soporočevalec:

Antonello PEZZINI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odobrava pobude in se strinja z njihovimi načeli, hkrati pa želi ob tej priložnosti izraziti svoje stališče o pomenu zagotavljanja potrebnih sredstev za izboljšanje šolskih sistemov v Evropi, da se zagotovi kakovostno izobraževanje za vse, ter izboljšanja sposobnosti izobraževanja za obravnavanje družbenih izzivov ter učinkovito pripravo učencev in študentov na kakovostno življenje in zaposlitev. Evropa bi na podlagi svojih vrednot lahko dosegla in mora imeti vodilno inovativno vlogo pri vzpostavljanju trajnostnega in vključujočega gospodarstva. Tovrstno gospodarstvo bi moralo biti sposobno povečati konkurenčnost in varovati prihodnost svojega socialnega modela. Sodelovanje na področju izobraževanja daje pojmu EU pravi pomen in prispeva k podobi, da je „skupnost“, tj. EU, nekaj konstruktivnega.

1.2

EESO ob upoštevanju sedanjega političnega ozračja v Evropi poziva Komisijo in države članice, naj potrebo po spoštovanju kulturne raznolikosti in strpnosti vključijo v izobraževalne politike kot še eno področje za krepitev aktivnega državljanstva v okviru ciljev EU, namenjenih spodbujanju temeljnih vrednot EU. Vsi smo odgovorni za izobraževanje državljanov in njihovo ozaveščanje o skupni evropski preteklosti ter vrednotah pa tudi o pomenu strpnosti in človekovih pravic.

1.3

EESO meni, da je za odzivanje na vse večje izzive sedanjosti potrebna ambicioznejša pobuda, na podlagi katere bi nastala bolj celostna strategija za izobraževanje, ki bi spremenila sedanjo paradigmo in tako zagotovila podporo za naše otroke in mlade ter hitre rešitve za obstoječe izzive.

1.4

Za izboljšanje izobraževanja je bistvenega pomena izboljšati položaj učiteljev in ravnateljev ter jim zagotoviti podporo. Potrebno je dodatno izobraževanje, ki ni namenjeno le učiteljem in ravnateljem, temveč tudi osebam, ki otroke in mlade vzgajajo v resničnem življenju, zunaj izobraževalnega okolja, tj. staršem, skupnosti in ponudnikom neformalnega izobraževanja. Z njimi je treba skleniti zavezništva.

1.5

Države članice potrebujejo natančnejše predloge v zvezi z izobraževanjem in podporo za učitelje, vključno z izboljšanjem šolskega okolja kot sestavnega dela njihovih delovnih pogojev in učnih pogojev za učence. Nekateri predlogi bi bili lahko oblikovani v okviru evropskega semestra, in sicer v priporočilih za posamezne države.

1.6

EESO pred vrhom o visokošolskem izobraževanju, ki naj bi ga Komisija predvidoma gostila na začetku leta 2018, odločno spodbuja države članice, naj naredijo pomemben korak naprej ter vzpostavijo – tudi z uporabo učinkovitih socialnih in civilnih dialogov – sisteme izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja, ki bodo učencem zagotovili obetavno prihodnost v Evropi.

1.7

EESO meni, da sta izboljšanje in posodobitev izobraževalnih sistemov odvisna od naslednjih dveh elementov: razpoložljivosti zadostnih in pravično dodeljenih sredstev ter usklajenega upravljanja v okviru kakovostnega in učinkovitega socialnega dialoga. To bi bilo treba bolj upoštevati v prihodnjih razpravah. Viri na področju izobraževanja ne bi smeli biti usmerjeni le v uspešnost, ampak tudi v vključevanje učencev iz okolij z manj možnostmi in beguncev.

1.8

EU mora več vlagati v izobraževanje in usposabljanje, raziskave in inovacije ter povečati sredstva za programa Erasmus+ in Obzorje 2020 ter njuna predvidena naslednika. To lahko prispeva k večjemu številu delovnih mest v prihodnosti in prinese nove priložnosti.

1.9

Poleg tega želi EESO opozoriti na pomen učinkovitega vključevanja različnih socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v ta postopek.

1.10

Sporočilo je sicer osredotočeno na šolsko in visokošolsko izobraževanje, vendar je treba v njem obravnavati tudi sodelovanje in povezave med formalnim, neformalnim in priložnostnim učenjem ter priznavanje rezultatov teh oblik izobraževanja.

1.11

EESO poudarja pomen sprejetja celovitega pristopa k podjetništvu. Za vse pedagoge je treba opredeliti rezultate izobraževanja na področju podjetništva, da se v razrede uvedejo učinkovite metode učenja o podjetništvu. Razvoj socialnih projektov v šolah in zunaj njih je izvrstna priložnost za pridobivanje teh znanj in spretnosti ter potrebne miselnosti, poleg tega pa prispeva k boljši povezavi z drugimi učnimi okolji.

1.12

EESO meni, da širši namen izobraževanja temelji na ravnovesju in tesnem sodelovanju med študijem na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter družboslovja in humanistike. Zato poziva k bolj interdisciplinarnemu pristopu k izobraževanju in vseživljenjskemu učenju, ki je osredotočen na partnerstva ter prilagodljive poti, ki presegajo eno samo raven izobraževanja in posamezno področje študija.

2.1

Evropska komisija je 30. maja 2017 po sporočilu o izboljšanju in posodabljanju izobraževanja (7. december 2016) uvedla novo pobudo za mlade o šolskem in visokošolskem izobraževanju, tj. strategijo za zelo kakovostno, vključujoče in v prihodnost usmerjeno izobraževanje. Sveženj zajema dve prenovljeni agendi EU za posodobitev izobraževanja, eno s področja šolskega in drugo s področja visokošolskega izobraževanja.

2.2

V zvezi s šolskim izobraževanjem se je na podlagi podatkov držav članic pokazalo, da so ukrepi potrebni na treh področjih, na katerih se lahko ob podpori EU obravnavajo pomembni izzivi:

2.3

Komisija predlaga, da bi ukrepe držav članic na teh treh področjih dopolnili s podpiranjem vzajemnega učenja, zbiranjem dokazov o uspešnih pristopih v izobraževanju in zagotavljanjem pomoči pri nacionalnih reformah v državah članicah, ki izrazijo željo po tem. Taka podpora lahko vključuje: spodbujanje razvoja kompetenc in medkulturnega učenja prek šolskih partnerstev, mobilnosti in projektov e-Twinning v okviru programa Erasmus+; krepitev medsebojnega učenja na poklicni poti in poklicni razvoj učiteljev in vodstvenih delavcev šole ter vzpostavitev novega podpornega mehanizma za pomoč državam članicam, ki iščejo pomoč pri snovanju in izvajanju reform izobraževanja.

2.4

Prenovljena strategija za visokošolsko izobraževanje temelji na agendi za posodobitev iz leta 2011. Komisija v sporočilu določa svoje načrte za štiri ključna področja:

2.5

Da pa bi zagotovili, da lahko visokošolsko izobraževanje pripomore k rasti in ustvarjanju delovnih mest, morajo univerze učne načrte prilagoditi sedanjim in pričakovanim potrebam gospodarstva in družbe, bodoči študenti pa potrebujejo posodobljene, zanesljive informacije, ki jim bodo pomagale pri odločitvi glede smeri študija. Zato je Komisija predstavila tudi vzporeden predlog za priporočilo Sveta o spremljanju diplomantov v okviru novega programa znanj in spretnosti za Evropo, v katerega bodo poleg visokošolskih diplomantov vključene tudi osebe, ki so zaključile programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja. To bi moralo spodbuditi in podpreti organe držav članic, da bi izboljšali kakovost in razpoložljivost informacij o tem, kako diplomanti po zaključku študija napredujejo na svoji poklicni poti ali v nadaljnjem izobraževanju.

3.1

EESO odobrava pobude, hkrati pa želi izraziti svoje stališče o pomenu zagotavljanja potrebnih sredstev za izboljšanje šolskih sistemov v Evropi, da se zagotovi kakovostno izobraževanje za vse, ter o pomenu izboljšanja sposobnosti izobraževanja za obravnavanje družbenih izzivov in učinkovito pripravo učencev in študentov na kakovostno življenje in zaposlitev. Strinja se s poudarkom na izobraževanju v zgodnjem otroštvu, vlaganju v izobraževanje učiteljev, spodbujanju sodelovanja med različnimi deležniki, izboljšanju upravljanja šol, sinergijah z raziskovanjem in splošni usmerjenosti v socialno vključevanje.

3.2

Čeprav je bilo splošno poudarjeno, da je izobraževanje ključno za odpravljanje socialno-ekonomskih neenakosti in spodbujanje socialnega vključevanja (1), je bilo v nedavnem priporočilu Komisije za evropski steber socialnih pravic in Pariški deklaraciji iz leta 2015 (2) ugotovljeno, da je v večini držav EU neenakost vse večja. Svet še nikoli ni doživljal tako hitrih sprememb, ki vplivajo na delo, povpraševanje po znanjih in spretnostih ter družbo, zato bi morala EU spodbujati države članice, naj svoje šolske sisteme prilagodijo tej novi resničnosti. Pri tem bi moralo pomagati redno ocenjevanje neusklajenosti med znanji in spretnostmi ter potrebami na trgu dela. Da bi zgradili družbo resnično enakih priložnosti, je treba zagotoviti tudi večjo prilagodljivost, inovativnost in celovitost učnih načrtov ter praks poučevanja ob upoštevanju številnih primerov dobre prakse, poudarjenih v zadnjih letih.

3.3

EESO kljub temu navdušeno ugotavlja, da je izobraževanje skupno dobro in bi moralo ostati ključen instrument za spodbujanje javnega interesa z usmerjenostjo v naložbe za zmanjšanje zasebnih in javnih stroškov pomanjkanja izobrazbe na številnih področjih, kot so preprečevanje nasilja, izboljšanje zdravja s športnim udejstvovanjem in spodbujanjem dobrega počutja, ozaveščanje o podnebnih spremembah in zagotavljanje socialnega miru v vse bolj raznolikih družbah. Cilj izobraževalnih reform s tega vidika ne bi smel biti le prenašanje nabora spretnosti, kompetenc in znanj prihodnosti, ki jih mladi potrebujejo za dostop do trga dela, ampak tudi povečanje sposobnosti učencev za odzivanje na žgoča družbena vprašanja, ki vplivajo na vsakdanje življenje evropskih državljanov.

3.4

Komisija mora v strategiji, ki jo načrtuje, posebno pozornost nameniti prehodu z ene ravni izobraževanja na drugo in sodelovanju med različnimi ponudniki izobraževanja v formalnem in neformalnem okolju. EESO veseli poudarek na vzpostavljanju vključujočih in povezanih visokošolskih sistemov in spodbujanju šol, naj zagotovijo boljše povezave in sodelovanje z visokošolskim izobraževanjem na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike (STEM), vendar meni, da širši namen izobraževanja temelji na ravnovesju in tesnem sodelovanju med študijem STEM ter družboslovja in humanistike. Zato poziva k bolj interdisciplinarnemu pristopu k izobraževanju in vseživljenjskemu učenju, ki je osredotočen na partnerstva ter prilagodljive poti, ki presegajo eno samo raven izobraževanja in posamezno področje študija. Ta pristop bi prispeval tudi k zmanjševanju različnih neenakosti, kot je neenakost spolov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter v znanosti na splošno, saj bi odpravil stereotipne poglede na to, kaj je primernejše ali bolj običajno glede na spol, raso in druge osebne značilnosti.

3.5

Odbor ponovno poziva (3) Komisijo, naj prevzame proaktivno vlogo pri uvajanju bolj inovativnih rešitev na področju izobraževanja ter razvoja znanj in spretnosti ter tudi pri spremljanju in spodbujanju praks in inovativnih pristopov, ki v državah članicah že obstajajo. Prepričan je, da je zdaj pravi čas za spremembo paradigme v zvezi s cilji in delovanjem sektorja izobraževanja in usposabljanja ter tudi za razumevanje njegovega mesta in vloge v družbi ter priznanje, da je tudi izobraževanje samo po sebi dejavnik produktivnosti. Proaktivna raven EU je ključna za oblikovanje boljšega izobraževanja za prihodnost.

3.6

EESO je v enem od svojih prejšnjih mnenj že navedel, da je „za spremembo vzorcev v izobraževanju izjemno pomembno vključiti vse zainteresirane in podpreti vzpostavljanje ‚partnerstev na področju izobraževanja‘ v družbi ter sodelovanje šol, podjetij, mestnih svetov, socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe, nevladnih mladinskih organizacij, staršev in učencev pri zasnovi in izvajanju ‚učnih načrtov‘“ (4).

3.7

Mladim je treba vse od zgodnjih šolskih let pomagati pri razvoju sklopa kompetenc, ki ne zajema le njihovega znanja, temveč tudi veščine, inovativnost in ustvarjalnost, kritično razmišljanje in poznavanje skupne evropske preteklosti. V teh kompetenčnih profilih bi bilo treba veliko prostora nameniti tudi različnim digitalnim znanjem in spretnostim, izkušnjam pri delu z drugimi in v skupini ter sposobnosti priznavanja različnih kultur. To je treba doseči s podporo pedagogov in mladinskih delavcev.

3.8

Izvirno ime pobud („pobuda za mlade“) je bilo zavajajoče, saj napeljuje na to, da so namenjene samo mladim, medtem ko se v sisteme formalnega izobraževanja vključuje vse več odraslih. Žal so „odrasli“ v sporočilu o visokošolskem izobraževanju komaj omenjeni, čeprav ima lahko to ključno vlogo v vseživljenjskem učenju oseb vseh starosti ter pri posodabljanju spretnosti, kompetenc in znanja zaposlenih in brezposelnih.

3.9

Izboljšanje in posodobitev izobraževalnih sistemov sta odvisna od razpoložljivosti zadostnih in pravično dodeljenih sredstev ter usklajenega upravljanja v okviru kakovostnega in učinkovitega socialnega dialoga. Komisija tega v svojih delovnih dokumentih ne obravnava zadovoljivo, poleg tega pa premalo poudarja dejstvo, da viri na področju izobraževanja ne bi smeli biti usmerjeni le v uspešnost, ampak tudi v vključevanje posameznih učencev iz okolij z manj možnostmi in beguncev. Poleg tega v nezadostni meri priznava pomen posvetovanja z različnimi deležniki in njihovega vključevanja v ta postopek, kar zlasti velja za organizacije civilne družbe.

4.1

Osnovne merljive veščine so nujne, kar pa velja tudi za mehke veščine in presečne spretnosti, kompetence in znanja.

4.1.1

EESO poudarja, kako pomembno je, da Komisija zagotovi, da države članice sprejmejo celovito opredelitev potreb učencev, tj. vključno z merljivimi in mehkimi veščinami ter kompetencami in interdisciplinarnim znanjem. Ti trije vidiki bi morali zajemati zmogljivosti, potrebne za delo, in upoštevati širši namen osebnega razvoja vseh posameznikov skozi vse življenje. Izboljšave na področju izobraževanja, zlasti visokega šolstva, se morajo zato osredotočiti tudi na to, kako bolje spodbujati aktivno državljanstvo, krepitev moči mladih, vseživljenjsko učenje ter poznavanje delovanja EU in koristi, ki jih zagotavlja. Ne smemo pozabiti, da izobraževanje samo ne more odpraviti družbenoekonomskih neenakosti, saj so za doseganje bolj trajnostne rešitve nujni sinergije in dopolnjevanje s socialnimi in zaposlitvenimi politikami.

4.1.2

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti razvoju tako imenovanih mehkih veščin, saj jih delodajalci vse bolj cenijo in so koristne tudi zunaj delovnega okolja. EESO zato spodbuja ukrepe, kakršni so opredeljeni v sporočilu Komisije, tj. projekte za oceno ustvarjalnosti, reševanja problemov, sodelovanja (5), dela v skupini in kritičnega mišljenja. Oblikovalci politik morajo biti deležni ustrezne podpore in usposabljanja, da bi razumeli splošno razsežnost teh veščin.

4.1.3

EESO pozdravlja podporo sodelovanju med univerzami in svetom dela, vendar ta ne bi smel biti omejen le na poslovni sektor. Oblikovanje partnerstev med podjetji in izobraževalnimi ustanovami ne bi smelo biti utemeljeno le z merilom „neposredne zaposljivosti“ mladih. Podjetja morajo biti sposobna v celoti izkoristiti človeški potencial z aktiviranjem pravih znanj in spretnosti ter zagotavljanjem novih priložnosti, ki jih omogoča digitalna revolucija, za vse starostne skupine. Poleg tega bi morala spodbujati usposabljanje mladih, ko vstopijo v svet dela, saj je izobraževanje trajen proces, ki v omejenih letih formalnega izobraževanja ne more izpolniti vseh potreb.

4.1.4

Kot je EESO že poudaril, pa obstaja potreba po tem, da države članice „v šolah spodbujajo uvajanje dualnih sistemov izobraževanja in usposabljanja, ki združujejo poučevanje v razredu in pridobivanje izkušenj na delovnem mestu, pri čemer naj organe, pristojne za izobraževanje, in podjetja osveščajo o pomenu teh pobud“ (6). Delovne izkušnje za učence in tesnejše povezave med šolami, industrijo, univerzami in raziskavami so bistvene za doseganje kvalificiranega in trajnostnega zaposlovanja mladih.

4.1.5

Ekonomija kljub potrebam po „merljivih veščinah“ ne more narekovati usmerjenosti (visokošolskega) izobraževanja. Drugače povedano, pobude, kot je sledenje diplomantom na sistemski ravni, bi morale zagotoviti, da programi in učni načrti v visokošolskem izobraževanju ne temeljijo na instrumentaliziranih izobraževalnih rezultatih, kot so plače ali zaposljivost diplomantov. Nekatere države članice že imajo svoje sisteme sledenja, zato bi jih moral združevati morebitni novi sistem na ravni EU, ki se vsekakor ne bi smel uporabljati za utemeljitev ukrepov varčevanja pri učnih načrtih s področja humanističnih in družboslovnih ved.

4.2

4.2.1

V „digitalni dobi izobraževanja“ mora uporaba tehnologije pri izobraževanju koristiti učnemu procesu: učenje programiranja na primer ni samo po sebi namen, vendar pa morajo učenci razumeti programiranje ter pridobiti znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo za uporabo vse bolj naprednih tehnoloških sredstev v učnem in življenjskem okolju.

4.2.2

Čeprav informacijsko-komunikacijske tehnologije ponujajo priložnosti na številnih področjih, odpirajo vrata tudi nevarnostim, kot so kibernetski kriminal, nevarne in škodljive vsebine ter vse bolj razširjeno trženje storitev, ter omogočajo tehnični nadzor in zlorabo osebnih podatkov. Zato je treba okrepiti digitalno pismenost, s čimer bi vsakogar opremili z ustreznim znanjem za vključitev v prihodnji svet dela. Informacijsko-komunikacijske tehnologije segajo na vse ravni industrije in storitev, zato morajo biti sestavni del vseživljenjskega učenja.

4.2.3

Izboljšave na področju digitalnega izobraževanja bi morale mladim tudi pomagati jasneje razlikovati med informacijami in znanjem, razviti kritično mišljenje in ustrezno medijsko pismenost ter na primer prepoznati lažne novice ali zaščititi svojo spletno zasebnost.

4.2.4

Sporočilo je sicer osredotočeno na šolsko in visokošolsko izobraževanje, vendar sodelovanje in povezave med formalnim, neformalnim in priložnostnim učenjem ter priznavanje rezultatov teh oblik izobraževanja v njem niso bili ustrezno obravnavani, kot je poudarjeno v sklepih Sveta iz leta 2012 (7) o partnerstvih in prožnih poteh za vseživljenjski razvoj spretnosti. Celovito strategijo vseživljenjskega učenja je doslej vzpostavila zgolj polovica držav članic EU (8). Na tem področju lahko tehnologije koristijo tudi v zvezi z raznolikimi pristopi k izobraževanju.

4.2.5

Komisija se že več let osredotoča na razvoj mrež EU in spodbujanje sodelovanja za izmenjavo dobrih praks in medsebojno učenje, vendar bi bilo zanimivo izmeriti tudi, v kolikšni meri pedagogi dejansko spodbujajo uporabo teh orodij in mehanizmov. Zelo verjetno je, da številni učitelji in pedagogi niso seznanjeni z vsemi sredstvi za podporo, financiranje in usposabljanje, ki so jim na voljo na ravni EU. Med prednostne naloge držav članic bi bilo treba vključiti izboljšanje razvoja zmogljivosti in delovnih pogojev za učitelje, vključno z njihovimi plačami.

4.2.6

Države članice morajo v skladu s priporočili Komisije spodbujati vseživljenjsko učenje pedagogov in učiteljev ter tudi povečati njihovo mobilnost, na primer prek programa Erasmus+. Posebno pozornost je treba nameniti izboljšanju sodelovalnih vidikov poučevanja, kar se je izkazalo za zelo dobro pedagoško prakso, ki učencem omogoča pridobivanje znanja ter razvoj nekaterih presečnih znanj in spretnosti, kot so spretnosti na področju komuniciranja. To bi bil izjemen prehod z izobraževanja, ki temelji na učitelju, k poučevanju, ki temelji na učencu, medtem ko mu učitelj pri učenju predvsem pomaga.

4.3

Učenje o podjetništvu prek socialnih projektov

4.3.1

Izobraževanje mora izboljšati ključne kompetence, znanja in spretnosti ter odnose, ki so potrebni za uspešno življenje po zaključku formalnega izobraževanja, na primer skupinsko delo in vodenje projektov. Ta novi nabor znanj in spretnosti ne bi le pomagal povečati zaposljivosti, ampak bi tudi izboljšal sposobnost prihodnjih odraslih, da bodo sami in kot celota ustvarjali svoja delovna mesta. Akcijsko učenje in izkustveno učenje sta alternativna pristopa k učenju, ki lahko povečata sposobnost ohranjanja znanja ter sta bolj koristna pri razvijanju praktičnih znanj in spretnosti, ne pa strokovnega znanja na posameznem področju.

4.3.2

EESO poudarja pomen sprejetja celovitega pristopa k podjetništvu in koristne uporabe novega okvira EntreComp (9). Razvoj socialnih projektov v šolah in zunaj njih je izvrstna priložnost za pridobivanje teh znanj in spretnosti ter potrebne miselnosti, poleg tega pa prispeva k boljšim povezavam z drugimi učnimi okolji. V zvezi s tem mora biti podpora pobude za evropsko solidarnostno enoto za mlade v šolskem in visokošolskem izobraževanju ključen ukrep za države članice. Poleg tega obstaja vse večje zanimanje za socialno podjetništvo, prek katerega je možno izpolniti težnje mladih po delovnih mestih z globljim pomenom.

4.3.3

Podjetništvo je ključno gonilo gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest. Posebno pozornost je treba nameniti razvoju podjetniških znanj in spretnosti. Kot je EESO že poudaril, je za podjetniško izobraževanje v Evropi in učnem načrtu ter kot del vseživljenjskega učenja še vedno potrebna resnična zavezanost nosilcev odločanja. Ambicije, ustvarjalnost in podjetništvo je treba same po sebi ceniti ter spodbujati, ne pa mešati s poslovno dejavnostjo ali ustvarjanjem dobička. Ustvarjalnost se razvija z učenjem v formalnih in neformalnih sistemih. Pedagogi morajo biti v celoti vključeni, da se zagotovi ustrezno sporočilo. Učitelji morda nasprotujejo ozki opredelitvi podjetništva, na primer v smislu ustanavljanja podjetij, bolj pa so lahko naklonjeni širokemu dojemanju tega pojma, ki predstavlja ključno sposobnost za življenje. Tega „podjetniškega duha“ bi lahko prinesli v učilnice s „podjetniškimi stopnicami“, s katerimi bi razvili dejavnosti in učne procese (10).

4.3.4

Mladi, ki se usposabljajo na področju podjetništva, pridobijo poslovno znanje, temeljne spretnosti in znanja ter odnose, vključno z ustvarjalnostjo, prevzemanjem pobude, vztrajnostjo, delom v skupini, razumevanjem tveganja in občutkom odgovornosti, ne glede na to, ali pozneje ustanovijo socialna ali druga podjetja. To je podjetniška miselnost, ki podjetnikom pomaga, da ideje spremenijo v dejanja, hkrati pa znatno poveča zaposljivost. Za vse pedagoge je treba opredeliti rezultate izobraževanja na področju podjetništva, da se v razrede uvedejo učinkovite metode učenja o podjetništvu. Države članice bi torej morale spodbujati podjetniške spretnosti z novimi, ustvarjalnimi pristopi k poučevanju in učenju od osnovne šole naprej ter s poudarjanjem možnosti ustanovitve podjetja kot poklicne poti od sekundarnega do visokošolskega izobraževanja. Z reševanjem konkretnih problemov in povezavami s podjetji bi morale biti v vsa področja izobraževanja vključene resnične podjetniške izkušnje, ki bi morale biti prilagojene vsem ravnem izobraževanja.