2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/65

Poročevalec:

Giuseppe GUERINI

Soporočevalec:

Krister ANDERSSON

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je lahko sodelovalno gospodarstvo, glede na to da ustvarja družbeno vrednost na področju digitalnega gospodarstva, nova priložnost za rast in razvoj za države Evropske unije, saj omogoča pridobivanje še neizkoriščenih virov in izvajanje pobud posameznih državljanov. EESO jasno razlikuje med sodelovalnim gospodarstvom, digitalnim gospodarstvom in gospodarstvom platform, in sicer zaradi različne intenzivnosti in obsega njihove razsežnosti vključevanja in sodelovanja.

1.2

Čeprav širjenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij spodbuja in krepi širjenje sodelovalnega gospodarstva, k čemur pripomorejo predvsem digitalne platforme in razširjena uporaba pametnih telefonov, EESO meni, da je treba pojav sodelovalnega gospodarstva ocenjevati kot celoto in se ne sme popolnoma zliti z digitalnim gospodarstvom.

1.3

EESO meni, da EU ne bi smela izpustiti priložnosti za prenovo povezav med institucijami, podjetji, državljani in trgi, ki jo ponuja sodelovalno gospodarstvo. Glede na posebno fluidnost in hitrost razvoja tega sektorja pa je davčne ureditve in obdavčitve nujno treba pametno in prožno prilagoditi novemu okviru sodelovalnega gospodarstva in splošneje digitalnega gospodarstva.

1.4

Po mnenju EESO ni potrebna nova, posebna obdavčitev podjetij sodelovalnega gospodarstva. Meni pa, da je nujno treba okrepiti oblike sodelovanja in usklajevanja med državami članicami in med različnimi sodelujočimi upravami znotraj različnih držav članic, da bi javni organi lahko sledili hitrosti in dinamiki digitalnega in sodelovalnega gospodarstva.

1.5

EESO priporoča, naj se pri obdavčitvi sodelovalnega gospodarstva spoštuje načelo nevtralnosti (tj. naj se izogne vmešavanju v razvoj trga), pri čemer naj se opredelijo ustrezni in pravični mehanizmi obdavčitve za različne oblike podjetij, ki delujejo v okviru sodelovalnega gospodarstva ali v klasični obliki.

1.6

EESO upa, da se bo hitro vzpostavil usklajen in celovit evropski sistem, ki bo zagotavljal skupna pravila v zvezi s pojavom digitalnega gospodarstva v različnih državah članicah in bo upošteval naravno težnjo digitalnih omrežij k čezmejnemu delovanju. Zato bi bilo škodljivo, če bi se v različnih državah članicah razvile različne ureditve, saj je potreben pravi evropski pristop.

1.7

EESO poziva evropske organe, naj si na vso moč prizadevajo za vzpostavitev različnih oblik mednarodnega sodelovanja zunaj Evrope, s katerimi bi vzpostavili nekatera osnovna pravila digitalnega gospodarstva, saj potencial digitalnih omrežij omogoča upravljanje storitvenih dejavnosti in menjave blaga kjer koli na svetu prek digitalne platforme na enem samem mestu.

1.8

EESO poleg tega meni, da bi bilo treba veljavna pravila in načela prilagoditi novim razmeram, ki se tudi zaradi priložnosti, ki so jih ustvarile nove tehnologije, razlikujejo od preteklih, da bi zagotovili enotno in sorazmerno obravnavo vseh gospodarskih subjektov, ki izvajajo nekatere dejavnosti v klasični obliki ali v okviru digitalnega gospodarstva.

1.9

EESO spodbuja Komisijo in države članice k skupnim prizadevanjem za sprejetje splošnega pravnega okvira za digitalno gospodarstvo, ki bi omogočil uskladitev davčnih pravil za te nove oblike gospodarske dejavnosti.

1.10

Glede na vse bolj čezmejen in vse manj ozemeljsko vezan okvir, v katerem se razvijata digitalno in sodelovalno gospodarstvo, bi bilo tudi za poenostavitev obdavčitve, zlasti pa za lažjo določitev DDV, po mnenju EESO vredno preizkusiti uvedbo stalne virtualne organizacije.

1.11

EESO se zdi poleg tega pomembno opozoriti, da je poleg ustrezne obdavčitve pomembno zagotoviti tudi varstvo in spoštovanje: (i) pravic potrošnikov, (ii) zasebnosti in pravil v zvezi z obdelavo osebnih podatkov ter (iii) delavcev in ponudnikov storitev, ki sodelujejo v novih poslovnih modelih in v dejavnostih sodelovalnih platform.

2.1

Po različnih podatkih sodeč, ima sodelovalno gospodarstvo ima vse večji obseg in se hitro širi. Leta 2015 so z njim povezani prihodki v Evropski uniji po ocenah znašali približno 28 milijard EUR, še leto pred tem pa le polovico tega zneska.

2.1.1

Od leta 2015 so znatne naložbe velikih platform dodatno prispevale k razvoju tega sektorja, tako da bo v prihodnosti promet v okviru sodelovalnega gospodarstva v EU predvidoma znašal od 160 do 572 milijard EUR.

2.2

Kot kažejo podatki, se sodelovalno gospodarstvo širi na vse več sektorjev ter bi lahko proizvedlo dodano vrednost, ustvarilo delovna mesta na različnih ravneh in evropskim potrošnikom zagotovilo učinkovite storitve po konkurenčnih cenah.

2.3

Hkrati evropskemu zakonodajalcu prinaša vrsto izzivov, saj mora ta oblikovati načela in pravila za vzpostavitev jasnega in predvidljivega pravnega okvira (1), njegovi regulativni ukrepi pa ne smejo ogroziti velikega potenciala za inovacije, ki ga je sektor že pokazal.

2.4

Pojem sodelovalno gospodarstvo (angl. collaborative economy) se pogosto sopojavlja s pojmom ekonomija delitve (angl. sharing economy), tako da je bila leta 2015 v slovar Oxford English Dictionary vključena nova besedna zveza sharing economy, ki je opredeljena kot gospodarski sistem, v katerem se blago oziroma storitve delijo med posamezniki, in sicer brezplačno ali za plačilo denarnega zneska, običajno po internetu.

2.5

V tem mnenju se bo uporabljal izraz „sodelovalno gospodarstvo“, ki ga je Evropska komisija uporabila v sporočilu Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 2. junija 2016 z naslovom Evropska agenda za sodelovalno gospodarstvo.

2.6

„Sodelovalno gospodarstvo“ se natančneje nanaša na poslovne modele, pri katerih se dejavnosti omogočajo prek platform za sodelovanje, ki omogočajo začasno uporabo blaga ali storitev, ki jih pogosto zagotavljajo posamezniki.

2.6.1

Vključuje tri kategorije akterjev: (i) ponudnike storitev, ki si delijo sredstva, vire, čas ali znanja in spretnosti – to so lahko posamezniki ali poklicni ponudniki storitev, (ii) uporabnike teh storitev in (iii) posrednike, ki prek ustrezne platforme (sodelovalne platforme) povezujejo ponudnike storitev s končnimi uporabniki. Posli v okviru sodelovalnega gospodarstva običajno ne vključujejo spremembe lastništva in se lahko izvajajo profitno ali neprofitno.

2.7

Natančneje, sodelovalno gospodarstvo prek platform za povezovanje in sodelovanje omogoča lažji in učinkovitejši dostop do blaga in storitev kot v preteklosti, pri čemer je lažje uskladiti povpraševanje potrošnikov s ponudbo blaga in storitev, ki jih lahko zagotovijo poklicni ali nepoklicni ponudniki.

2.8

Uporaba učinkovitih tehnologij in platform za povezovanje je preobrazila različne sektorje, kot so prevoz na kratke in dolge razdalje, hotelirstvo ali najem stanovanj ali sob, ki omogočajo učinkovito in hitro organizacijo storitev za usklajevanje povpraševanja s ponudbo.

2.8.1

Na tem področju so se uveljavili nekateri veliki upravljavci, večinoma s sedežem zunaj Evropske unije, ki so zgled vse večjega uveljavljanja sodelovalnega gospodarstva. Ti primeri kažejo izreden potencial rasti sektorja, hkrati pa razkrivajo težave, ki jih sodelovalno gospodarstvo prinaša za zakonodajalca s pravnega vidika, z vidika obdavčevanja in oblik ureditve dela ter socialne varnosti in zdravstvenega zavarovanja delavcev.

2.9

Poleg teh sektorjev se v sfero sodelovalnega gospodarstva vse bolj uvrščajo tudi drugi, denimo nekatere finančne storitve, storitve osebne nege in zdravstvene storitve. V prihodnjih letih se jim bo pridružilo še več sektorjev, tako da bo sodelovalno gospodarstvo dobilo še vidnejšo vlogo. Jasno je torej, da je obsežen razmislek o njegovih regulativnih in davčnih vidikih ne le koristen, pač pa tudi nujen.

3.1

S širitvijo orodij informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter interneta stvari so se uveljavile številne nove tehnološke družbe. Danes se pojavljajo številni poslovni modeli digitalnega in sodelovalnega gospodarstva, ki se razlikujejo po strukturi in velikosti podjetja pa tudi po velikosti referenčnih trgov, načinih uporabe tehnologij in organizaciji poslovanja. Z vidika davčnega poslovanja pa lahko kljub temu opredelimo tri večje skupine:

3.2

Model velikih platform za splošno iskanje na spletu omogoča obdelavo podatkov in ustvarjanje dodane vrednosti, ki jo je nato mogoče prilagoditi konkretnemu povpraševanju potrošnikov in prodati.

3.3

EESO želi v zvezi s tem opozoriti na posebno vrednost podatkov, ki so jih razglasili celo za „novo valuto“ (2). Za dodano vrednost se obračuna DDV in uporabi načelo namembne države. Vendar je včasih težko oceniti obseg ustvarjanja vrednosti v različnih fazah, in torej porazdeliti davčne obveznosti.

3.4

Zaradi hitrega vzpona novih poslovnih modelov je potrebna splošna ocena ustvarjanja vrednosti in davčnih obveznosti.

3.5

Pri platformah, ki posredujejo pri usklajevanju povpraševanja s ponudbo (model Uberja), se vnaprej zastavlja bistveno vprašanje določitve pravil in zahtev za dostop do trga, ki bi se uporabljali za digitalne platforme v sektorju sodelovalnega gospodarstva, zlasti pa za ponudnike storitev, ki uporabljajo take platforme.

3.5.1

Med zahteve za dostop do trga lahko spadajo uradna odobritev poslovanja, dovoljenje za poslovanje ali minimalne zahteve glede kakovosti (npr. o velikosti prostorov ali vrsti vozila, obvezno zavarovanje ali vložek itd.). Ustvarjeni prihodki se pogosto ocenijo in dodelijo posamezniku ali poslovnemu subjektu, ki je zavezanec za plačilo davka od dobička pravnih oseb.

3.6

Direktiva o storitvah določa, da morajo biti zahteve za dostop do trga v različnih državah članicah utemeljene in sorazmerne, pri čemer je treba upoštevati posamezen poslovni model in vključene inovativne storitve, noben poslovni model ali model upravljanja storitev pa ne sme imeti prednosti pred drugimi modeli (načelo nevtralnosti).

3.7

EESO se strinja s pripombo Komisije v letnem pregledu rasti za leto 2016, da bi bolj prilagodljiva ureditev trgov storitev, vključno s trgi v sodelovalnem gospodarstvu, prinesla večjo produktivnost, olajšala vstop novih akterjev na trg, znižala cene storitev in zagotovila večjo izbiro za potrošnike.

3.8

Zato upa, da bodo zahteve za dostop do trga za sodelovalno gospodarstvo, če obstajajo in bodo obstajale v različnih nacionalnih pravnih ureditvah, usklajene z direktivo o storitvah in bodo zagotovile: (i) enake konkurenčne pogoje za različne gospodarske subjekte v sektorjih, v katerih hkrati obstajajo konvencionalni subjekti in subjekti sodelovalnega gospodarstva, ter (ii) jasne in preproste regulativne zahteve, ki bodo spodbujale potencial za inovacije in možnosti, ki jih lahko sodelovalno gospodarstvo ponuja vse večjemu številu ljudi.

4.1

Sektor sodelovalnega gospodarstva sestavljajo spletne storitve, ki jih zagotavljajo digitalne platforme, zato vsaj delno presega vezanost na določeno ozemlje, ki je značilna za klasično gospodarsko dejavnost. Zato je pomembno, da se tudi za sodelovalno gospodarstvo oblikuje ustrezen in jasen regulativni okvir, ki bo izražal splošni cilj Evropske komisije, tj. obdavčevanje prihodkov, kjer so ustvarjeni.

4.2

EESO ugotavlja, da bi bila pravna varnost tako podkrepljena s pravili, v skladu s katerimi bi se štelo, da imajo družbe, ki ponujajo in spodbujajo storitve sodelovalnega gospodarstva, davčno povezavo v Evropi. Prav v zvezi s posebnostmi digitalnih podjetij se razmišlja o možnosti določitve nove oblike virtualnega sedeža podjetij, opredeljenih kot „stalna virtualna organizacija“. Gre za zanimivo opredelitev, s katero bi lahko obšli težave z določanjem sedeža tovrstnih dejavnosti, vendar sta za to potrebna poglobljen razmislek in ustrezna študija, ki bi ju bilo treba izvesti v prihodnjih letih. Tako bi lahko dejavnostim, ki se izvajajo prek digitalnega trga, določili sedež v EU in tako zagotovili, da bi bila ekonomska vrednost posla obdavčena v Evropi oziroma, bolj na splošno rečeno, tam, kjer se ustvarja vrednost.

4.3

Sodelovalno gospodarstvo bi lahko delno olajšalo delo nacionalnih davčnih organov z digitalizacijo plačil prek platform za sodelovanje in popolno sledljivostjo takih plačil. Zasnova plačilnih sistemov bi subjektom v sektorju olajšala izpolnjevanje davčnih obveznosti, tako kot v Estoniji, kjer je bil postopek za prijavo prihodkov voznikov in nekaterih ponudnikov storitev poenostavljen v sodelovanju z digitalnimi platformami.

4.4

EESO na splošno upa, da bo izmenjava točnih in sledljivih informacij med davčnimi organi, subjekti in platformami za sodelovanje pomagala zmanjšati upravno breme v zvezi s plačilom davkov v sektorju sodelovalnega gospodarstva in breme izvrševanja za finančne organe, pri čemer bi tehnološko okolje, v katerem potekajo posli, omogočilo enostavnejše in varnejše sodelovanje.

5.1

V zvezi z obdavčitvijo sodelovalnega gospodarstva je treba poudariti, da je strokovna skupina za obdavčenje v digitalnem gospodarstvu, ki jo je ustanovila Evropska komisija, v svojem poročilu z dne 28. maja 2014 sklenila, da ne bi smeli imeti posebnega davčnega režima za digitalno gospodarstvo ali podjetja, veljavna davčna pravila in modele pa bi bilo treba prilagoditi novim razmeram, pri čemer bi lahko za vodenje postopkov glede izpolnjevanja davčnih obveznosti izkoristili visoko stopnjo sledljivosti poslov, ki se izvajajo na platformah sodelovalnega gospodarstva.

5.2

Novi poslovni modeli v praksi zahtevajo posebno pozornost Evropske komisije in nacionalnih davčnih organov, zlasti če imajo platforme sedež zunaj EU, da bi lahko pravično in sorazmerno porazdelili davčno obremenitev ekonomske vrednosti, ki so jo proizvedli različni akterji: ponudniki, uporabniki oziroma upravičenci in platforme za posredovanje.

5.3

EESO meni, da je pri prilagajanju splošnih davčnih pravil in načel sodelovalnemu gospodarstvu potreben razumen in sorazmeren pristop. Ta bi moral subjektom ponuditi jasna in predvidljiva pravila, da ne bi nastali čezmerni stroški izpolnjevanja obveznosti, ki bi lahko ogrozili rast nedavno razvitega sektorja s svetlimi obeti za prihodnost, ki pa jih še ni mogoče v celoti predvideti ali izmeriti.

5.4

Morebitne prihodnje evropske pobude glede obdavčitve poslovnih modelov digitalnega gospodarstva bi morale upoštevati različne pobude proti izogibanju davkom, ki jih je v zadnjih letih začela izvajati Evropska komisija, s čimer bi zagotovili usklajenost regulativnih ukrepov znotraj celovitega in skladnega okvira za ukrepanje.

5.5

Za krepitev in razvoj evropskega notranjega trga je potrebna usklajena pobuda za obdavčitev digitalnega gospodarstva, saj je ta sektor že pomemben del evropskega gospodarstva in bo imel v prihodnjih letih še vidnejšo vlogo.

5.5.1

Člena 113 in 115 Pogodbe v zvezi s tem zagotavljata trdno pravno podlago za pripravo pravil o neposrednem in posrednem obdavčenju za sodelovalno gospodarstvo, namenjenih utrjevanju notranjega trga in izboljšanju njegovega delovanja.

5.6

Nekatere države članice so se odločile, da bodo v zvezi z obdavčitvijo digitalnega gospodarstva sprejele novo, zavezujočo zakonodajo, druge pa so odobrile smernice, namenjene subjektom v sektorju. Kot je že bilo poudarjeno, pa bi bila potrebna tudi pobuda za obdavčitev digitalnega gospodarstva na evropski ravni.

5.7

EESO zato upa, da bi bilo mogoče na evropski ravni sprejeti zakonodajni ukrep o obdavčitvi digitalnega gospodarstva, če bi zagotovili ustrezno uskladitev in sodelovanje med državami članicami, s čimer bi okrepili notranji trg in v celoti izkoristili možnosti, ki jih ponuja digitalno gospodarstvo.

5.8

Ponudniki storitev sodelovalnega gospodarstva so vsekakor zavezani davčnim obveznostim, vendar je davkoplačevalce včasih težko opredeliti, tudi zaradi dejstva, da lahko delujejo v poklicni (npr. stalno zagotavljanje storitev) ali občasni vlogi (kot dodaten zaslužek, ne da bi ta postala poklic). Poleg težav pri opredelitvi davkoplačevalcev je pogosto težko natančno opredeliti obdavčljivi prihodek.

5.9

EESO v zvezi s tem meni, da je določitev minimalnih dohodkovnih pragov uporaben način odločanja, ali se neka dejavnost šteje za poklicno ali ne, vendar upa, da je določitev takih pragov upravičena z ustreznimi dokazi ali razlogi.

5.10

V zvezi z novimi poslovnimi modeli je potrebno usklajevanje na ravni EU, da bi preprečili dvojno obdavčitev in davčne zlorabe. Države članice bi morale uvesti in uporabljati dobre prakse modelov obdavčitve, zlasti za podjetja, ki upravljajo in izvajajo dejavnosti za usklajevanje povpraševanja s ponudbo prek digitalnih platform. Evropska komisija mora zagotoviti uskladitev pravil, tako da z direktivo opredeli nekatera skupna pravila.

5.11

EESO hkrati nacionalne finančne uprave poziva, naj objavijo smernice, da bi zagotovile jasne kazalnike za ponudnike storitev, ki poslujejo v sodelovalnem gospodarstvu. Glede na to da so ponudniki storitev pogosto posamezniki, je treba zagotoviti informacije o davčnih obveznostih, saj se pogosto ne zavedajo, da so postali zavezanci za plačilo davkov.

5.12

EESO upa, da se bodo v evropski zakonodaji in nacionalnih zakonodajah predvideli mehanizmi, ki bodo spodbujali sodelovanje med subjekti sodelovalnega gospodarstva in davčnimi organi. S široko uporabo točnih in sledljivih podatkov bi to sodelovanje lahko spodbudilo poenostavitev obdavčenja in davčno preglednost ter celo omogočilo, da bi digitalne platforme za nekatere dejavnosti v sodelovanju z davčnimi organi postale „nadomestno mesto za neposredno plačilo davka“.

5.12.1

Da se zagotovi pravna varnost, EESO v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti hitremu razvoju in rasti novih poslovnih modelov, ki vzbujajo pomisleke zaradi negotovosti v davčnih zadevah in vpliva na čezmejno trgovino in naložbe, zlasti v okviru mednarodne obdavčitve (3).

5.13

EESO poudarja, da bi sodelovalno gospodarstvo lahko razširilo nacionalno davčno osnovo z zagotavljanjem delovnih mest in novih virov v gospodarstvu. Da bi izkoristili to novo osnovo, bi morali nacionalni pristojni organi razviti učinkovitejše sisteme za izmenjavo informacij. Ti podatki bi lahko v povezavi z novimi tehnološkimi možnostmi pomagali zagotoviti večjo pravno varnost na davčnem področju z nižjimi stroški za ponudnike storitev in davčne organe. Na digitalni platformi sta lahko ponudnik storitve in stranka v različnih državah članicah, zato bi bilo treba to vprašanje nadalje raziskati na ravni Skupnosti, da bi ustrezno pozornost namenili čezmejnemu varstvu podatkov.

6.1

V zvezi s tem, ali za dejavnosti sodelovalnega gospodarstva velja obveznost plačila DDV, je treba najprej razlikovati med dejavnostmi različnih novih poslovnih modelov, npr. neposrednih platform za sodelovanje, in dejavnostmi posameznih ponudnikov storitev, ki so registrirani pri takih platformah, in modelov, ki prek platform razvijajo različne dejavnosti, npr. prodajajo prostor ali podatke uporabnikov za oglaševanje.

6.2

Podjetja, ki temeljijo na platformah, morajo že plačevati davek od dobička pravnih oseb. Ta podjetja zbirajo podatke o uporabniku, vsakič ko vnese iskalni niz. Te podatke lahko nato prodajo oglaševalcem in drugim zainteresiranim stranem, če pa je ustvarjena vrednost, bi bilo treba za izmenjavo podatkov obračunati DDV (zbiranje in prodaja podatkov).

6.3

V zvezi z modeli, ki so usmerjeni k usklajevanju povpraševanja s ponudbo, je mogoče trditi, da se z zagotavljanjem storitve in omogočanjem posla/izmenjave med strankami in vozniki ustvarja „dodana vrednost“, zato bi bilo treba za storitev plačevati DDV.

6.4

Na splošno je treba za namene DDV razlikovati med tremi vrstami primerov v zvezi z načinom plačila za zagotovljene storitve v sodelovalnem gospodarstvu: (i) primeri, v katerih se storitve zagotovijo za plačilo denarnega zneska, (ii) primeri, v katerih se za storitev ne plača denarnega zneska, ampak se zagotovi druga storitev ali nedenarno nadomestilo, in (iii) primeri, v katerih se storitev zagotovi brezplačno brez nadomestila.

6.5

Pravila o DDV, ki veljajo za primer (i), je mogoče določiti na podlagi pravil in načel veljavne zakonodaje, kot jih določa Sodišče, medtem ko primer (iii) morda ne spada na področje uporabe sedanjih pravil o DDV.

6.5.1

EESO v zvezi s konkretnimi primeri, ki bi lahko spadali pod točko (ii), poziva k podrobni proučitvi vprašanja, ali za dejavnosti platform za sodelovanje veljajo obveznosti plačevanja DDV ali ne. Pravni okvir na tem področju trenutno res ni jasen, zlasti glede storitev, za katere, kot je bilo že omenjeno, ni zahtevano denarno plačilo, se pa pri njihovem izvajanju uporabljajo podatki o potrošnikih in njihovih preferencah za komercialne namene.

6.6

EESO meni, da je pomembno, da Komisija v akcijskem načrtu obravnava in uredi vprašanje DDV v sodelovalnem gospodarstvu, morda z uporabo poenostavljenih pravil in načel pod določenimi dohodkovnimi pragovi, kar se že izvaja v nekaterih državah, da bi omejili stroške izpolnjevanja obveznosti, zlasti za mala in srednja podjetja ter občasne ponudnike storitev.

6.7

Evropska komisija in nacionalni davčni organi bi morali poleg tega spodbujati sodelovanje in usklajevanje pri uporabi pravil o DDV za sektor sodelovalnega gospodarstva.

7.1

EESO podpira mnenje Evropskega parlamenta o evropski agendi za sodelovalno gospodarstvo, v katerem „ugotavlja, da so evropski podjetniki močno nagnjeni k ustvarjanju sodelovalnih platform v socialne namene, in priznava, da obstaja vse večje zanimanje za sodelovalno gospodarstvo na podlagi zadružnih modelov upravljanja“ (4).

7.2

Zaradi posebnih značilnosti sodelovalnega gospodarstva, njegovega potenciala za inovacije in potrebe po uskladitvi davčnih pravil z eksponentno rastjo sektorja bi bilo organizirano civilno družbo smiselno vključiti v posvetovanja in analize, ki jih izvaja Evropska komisija. Njen cilj je namreč deležnike sektorja, predstavnike institucij EU in nacionalnih finančnih uprav ter predstavnike akademskih krogov pritegniti k skupnemu razmisleku o vprašanjih, povezanih z obdavčitvijo sodelovalnega gospodarstva.

7.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj predlaga dodatna priporočila za boljšo izmenjavo informacij med nacionalnimi davčnimi organi in za enako davčno obravnavo ponudnikov storitev. Meni, da bi bilo potrebno dodatno mnenje, da bi podrobneje ocenili zahteve davčne politike ter učinek in rezultate obdavčitve digitalnega gospodarstva.

7.4

EESO se v zvezi s pravicami delavcev in potrošnikov, ki so vključeni v sodelovalno gospodarstvo, sklicuje na mnenje o ekonomiji delitve in samourejanju (5). V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da ima učinek sodelovalnega gospodarstva na trg dela pomembne posledice, zaradi katerih je treba nameniti posebno pozornost zaščiti delavcev, zlasti kar zadeva prispevke za socialno varnost in zdravstveno varstvo ter za sistem socialnih prejemkov.

7.4.1

EESO v zvezi s tem znova poudarja, da je treba proučiti učinek sodelovalnega gospodarstva na trg dela, in opozarja, da je celovita zaščita delavcev in ponudnikov storitev cilj, ki bi ga zakonodajalca EU in nacionalni zakonodajalci morali vedno imeti pred očmi.