EVROPSKA KOMISIJA

Strasbourg, 5.7.2016

COM(2016) 450 final

2016/0208(COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma ter Direktive 2009/101/ES

(Besedilo velja za EGP)

{SWD(2016) 223 final}
{SWD(2016) 224 final}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

•Skladnost z drugimi politikami Unije

–s kazenskopravnim okvirom, kar zadeva kršitve, povezane s terorističnimi skupinami, in še posebej inkriminacijo financiranja terorizma, kot je opredeljeno v predlogu za Direktivo o boju proti terorizmu 10 , ter z zavezami, ki jih je Unija sprejela ob podpisu dodatnega protokola h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma;

–z enotnim plačilnim trgom, ki zagotavlja varnejše in inovativnejše plačilne storitve povsod po Evropski uniji, oziroma s pravili, ki so določena v Direktivi (EU) 2015/2366 11 in Uredbi 2015/751 12 ;

–s pravnim okvirom, ki zagotavlja skrbno preverjanje strank pri finančnih računih, kar pri davčnih zadevah omogoča avtomatično izmenjavo podatkov o finančnih računih (z izvajanjem globalnega standarda), kot je določeno v Direktivi 2011/16/EU in spremenjeno z Direktivo 2014/107/EU 13 ;

–z okvirom za učinkovite javne in zasebne spletne storitve, elektronska poslovanja in elektronskega trgovanja v Evropski uniji, kot je določeno z Uredbo (EU) št. 910/2014 14 ;

–z reformirano ureditvijo varstva podatkov, ki izhaja iz Uredbe (EU) 2016/679 15 in Direktive (EU) 2016/680 16 in je v skladu z zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije;

–z enotnim digitalnim trgom, kot je določen v sporočilu Komisije z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo 17 , in posebnimi določbami o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije iz Uredbe (EU) št. 910/2014 (t. i. uredba eIDAS) 18 ;

–z varstvom potrošnikov in finančnim vključevanjem;

–s cilji, ki jih je Komisija navedla v svojem sporočilu o nadaljnjih ukrepih za izboljšanje preglednosti in o boju proti davčni utaji in izogibanju plačilu davkov 19 .

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

•Pravna podlaga

•Subsidiarnost

Poleg tega pa ima lahko kriminalno izkoriščanje neučinkovitega okvira AML/CFT v posamezni državi članici posledice v drugi državi članici. Zato je pomembno, da se na ravni Unije vzpostavi usklajen okvir, saj lahko obsežni tokovi nezakonitega denarja in financiranje terorizma škodujejo stabilnosti in ugledu finančnega sektorja.

Z jasno opredeljenimi pravili o večji preglednosti za vrsto gospodarskih subjektov, vključno s podjetji in skladi poslovnega tipa, se obravnavajo več kot le teoretične neskladnosti v delovanju notranjega trga. Tveganje oslabljenega delovanja notranjega trga je konkretno: na države članice neposredno vplivajo največja prizadevanja storilcev kaznivih dejanj in njihovih družabnikov doslej, da bi prikrili izvor nezakonitih dohodkov ali zakonit oziroma nezakonit denar namenili za terorizem.

•Sorazmernost

•Izbira instrumenta

3.REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

•Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi

–z državami članicami in predstavniki njihovih javnih organov,

–s predstavniki Evropskega parlamenta,

–s predstavniki sektorja plačilnih storitev (kartične sheme, izdajatelji predplačniških kartic, predstavniška združenja),

–z akterji zadevnih trgov virtualnih valut: menjalnimi platformami, ponudniki elektronskih denarnic, predstavniško skupino zainteresiranih strani za virtualne valute,

–z zainteresiranimi stranmi iz bančnega in finančnega sektorja,

–s forumom FIU EU,

–z Europolom,

–s potrošniškimi organizacijami,

–z evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

•Ocena učinka

Ocena učinka temelji na zadevnih poročilih, ki so jih pripravile Unija in mednarodne organizacije, kot so Evropski bančni organ (EBA), Evropska centralna banka (ECB), Europol, Banka za mednarodne poravnave (BIS) in Projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF). Prav tako temelji na podatkih, ki so javnosti dostopni prek mednarodnih medijev.

Obravnava naslednja vprašanja:

(1)Ker so zahteve v zvezi s skrbnim preverjanjem strank nejasne in neusklajene, se sumljive transakcije, kjer so vpletene tretje države z visokim tveganjem, ne nadzorujejo dovolj učinkovito;

(2)Organi oblasti sumljivih transakcij, ki potekajo prek virtualnih valut, ne spremljajo zadostno in jih niso zmožni povezati z identificiranimi osebami;

(3)Veljavni ukrepi za omejitev tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezanega z anonimnimi predplačniškimi instrumenti, niso zadostni;

(4)FIU imajo omejeno zmožnost zagotavljanja pravočasnega dostopa do – in izmenjave – podatkov, ki jih imajo pooblaščeni subjekti;

(5)Dostop, ki ga imajo FIU do podatkov o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, je pomanjkljiv oziroma odložen.

Ovrednotile so se nezakonodajne možnosti za obravnavo opredeljenih vprašanj. Komisija lahko (i) oblikuje najboljše prakse za reševanje praktičnih ovir, ugotovljenih pri zbiranju podatkov, ki se trenutno izvaja znotraj platforme za finančni nadzor; (ii) pripravi priporočila za države članice (na podlagi pristopa „upoštevaj ali pojasni“), da se tako omeji tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ugotovljeno med nadnacionalno oceno tveganja, ki se trenutno izvaja; in (iii) poveča svoj prispevek v mednarodnih forumih, ki obravnavajo preprečevanje financiranja terorizma, da bi se tako okrepilo sodelovanje in izmenjava podatkov na tem strateškem področju.

Potreba po posebnih regulativnih predpisih se je ohranila kot bistvena in najbolj primerna možnost.

V zvezi z izboljšanjem učinkovitosti politike EU za tretje države z visokim tveganjem so se obravnavale tri regulativne možnosti. Ohranila se je možnost, ki vključuje spremembo četrte direktive o preprečevanju pranja denarja tako, da se zagotovi predpisujoč seznam okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja strank, ki naj jih izvajajo pooblaščeni subjekti, skupaj s ponazoritvenim seznamom protiukrepov, ki se lahko uporabijo pri obravnavi tretjih držav z visokim tveganjem, ki jih je opredelila Komisija.

V zvezi z izboljšanjem odkrivanja sumljivih transakcij z virtualnimi valutami se je obravnavalo šest regulativnih možnosti. Ohranila se je možnost, ki vključuje kombinacijo sredstev, in sicer razširitev področja uporabe Direktive na (i) menjalne platforme za virtualne valute in (ii) ponudnike elektronskih denarnic s skrbniškimi storitvami, ter (iii) zagotovitev, da je za obravnavo možnosti, kar zadeva sistem prostovoljne samoidentifikacije uporabnikov virtualne valute, na voljo več časa.

V zvezi z omejevanjem zlorabe anonimnih predplačniških storitev se je obravnavalo pet regulativnih možnosti. Tukaj se je ohranila možnost, ki vključuje kombinacijo sredstev, in sicer (i) odpravo anonimnosti pri spletni uporabi predplačniških kartic, ki jih je mogoče napolniti ali ne, in (ii) znižanje obstoječega praga 250 EUR za anonimne predplačniške kartice na 150 EUR pri osebnih plačilih.

Da bi se izboljšal dostop FIU do podatkov, ki jih imajo pooblaščeni subjekti, ter njihova izmenjava, sta se obravnavali dve regulativni možnosti. Ohranila se je možnost, ki vključuje nadaljnjo razjasnitev pravnih obveznosti FIU tako, da se uskladi besedilo četrte direktive o preprečevanju pranja denarja z najnovejšimi mednarodnimi standardi o pooblastilih, ki jih morajo imeti FIU, ko zahtevajo dodatne podatke od pooblaščenih subjektov.

Da se za FIU (in morebiti druge pristojne organe, ki so dejavni na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma) omogoči učinkovit mehanizem za zagotavljanje pravočasnega dostopa do podatkov o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, so se obravnavale tri regulativne možnosti. Ohranila se je možnost, ki vključuje uvedbo avtomatičnega osrednjega mehanizma – kot na primer osrednjega registra ali elektronskega sistema za pridobivanje podatkov – na ravni držav članic, kar bi omogočilo hitro identifikacijo imetnikov računov. Ta mehanizem bi bil neposredno dostopen nacionalnim FIU in morebiti drugim pristojnim organom, ki so dejavni na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.

Drugi del ocene učinka je bil posebej pripravljen za obravnavo vprašanj glede pomanjkanja preglednosti in ukrepov za izboljšanje dostopa do informacij o dejanskem lastništvu.

Prvo vprašanje, ki se obravnava, je nesistematično spremljanje obstoječih dejanskih lastnikov obstoječih strank, kot so skladi, druge pravne ureditve in pravni subjekti, kot so fundacije. To omogoča izogibanje obstoječim standardom preglednosti EU, ki izhajajo iz Direktive 2011/16/EU o upravnem sodelovanju, in prikrivanje nezakonitega denarja, zaradi česar je treba na ravni Unije določiti nova pravila.

Drugo vprašanje, ki se obravnava, je dostopnost in preglednost registrov dejanskega lastništva za pravne subjekte. Četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja že določa obveznosti v zvezi z identifikacijo dejanskih lastnikov pravnih subjektov in pravnih ureditev, shranjevanjem teh podatkov in njihovimi različnimi stopnjami dostopnosti. Za boljše beleženje teh podatkov in boljši dostop do njih je v oceni učinka analiziranih več možnosti, kot so (i) ohranitev veljavnega sistema, (ii) določitev neobveznega sistema iz četrte direktive o preprečevanju pranja denarja kot obveznega in (iii) zagotovitev dostopa javnosti do podatkov. Kot najbolj primerna možnost z vidika stroškov, učinka in legitimnosti se je ohranila možnost, ki vključuje obveznost držav članic, da prek registrov razkrijejo informacije o dejanskem lastništvu družb, skladov poslovnega tipa in drugih podobnih pravnih ureditev, obenem pa je za dostop do podatkov o skladih in drugih pravnih ureditvah, ki niso poslovnega tipa, še vedno potrebno izkazati upravičen interes.

Poleg tega je v oceni učinkov obravnavana tudi potreba po uvedbi doslednega in enotnega sistema za registracijo informacij o dejanskem lastništvu vseh skladov, ki so ustanovljeni v Uniji. Zato so se na podlagi podrobne analize trenutnih razmer in težav, do katerih prihaja v praksi pri uporabi registracijskih sistemov, ki so predvideni v četrti direktivi o preprečevanju pranja denarja, obravnavale številne možnosti: (i) ohranitev veljavnega sistema, (ii) registracija v jurisdikciji veljavnega prava in (iii) registracija v upravni jurisdikciji. Možnost (iii) se je ohranila kot najbolj koristna in jasna, utemeljitev je naslednja: najmanj okorna možnost za države članice, najlažje uporabna.

•Temeljne pravice

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

5.DRUGI ELEMENTI

•Obrazložitveni dokumenti

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

Ker veljavnih mehanizmov, ki bi FIU omogočali pravočasen dostop do podatkov o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, niso vzpostavile vse države članice, so nekatere FIU ovirane pri odkrivanju kriminalnih in terorističnih finančnih tokov na nacionalni ravni. Poleg tega pa zadevne FIU niso zmožne izmenjati teh podatkov s svojimi kolegi iz EU in zunaj EU, kar otežuje čezmejno preventivno ukrepanje.

V členih 30 in 31 četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja določa pravila o zbiranju, shranjevanju in dostopu do podatkov o končnih dejanskih lastnikih družb, skladov in drugih vrst pravnih ureditev. Trenutno morajo ti subjekti hraniti točne podatke o lastnem dejanskem lastništvu.

Četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja določa strukturiran pristop v zvezi s pravnimi subjekti, s katerim se razlikuje med družbami, skladi in podobnimi pravnimi ureditvami. Ta predlog ohranja to strukturo.

– Gospodarski in drugi pravni subjekti

Na podlagi člena 30 četrte direktive o preprečevanju pranja denarja ima lahko do informacij o dejanskem lastništvu dostop vsaka oseba ali organizacija, ki izkazuje upravičen interes. V praksi so se kompleksne strukture lastništva uporabljale za prikrivanje povezav s kriminalnimi dejavnostmi, davčnih obveznosti in vpletenosti politično izpostavljenih oseb ter sankcioniranih posameznikov ali jurisdikcij. Obenem pa lahko različni pristopi k preglednosti v zvezi s končnimi dejanskimi lastniki ustvarjajo izzive in zmedo za družbe, ki morajo nameniti znatna sredstva za lastne sisteme in nadzore, medtem pa se morajo vlagatelji, družbeniki in druge zainteresirane strani zanašati na takojšnje in javno dostopne podatke o nadzoru in lastništvu družb, ki kotirajo na borzi.

Razumevanje dejanskega lastništva družb je osnova za zmanjševanje tveganja finančnega kriminala ter preventivne strategije reguliranih podjetij. Poleg tega je znotraj okvira EU ta vidik v središču povezave med preventivno ureditvijo iz četrte direktive o preprečevanju pranja denarja in pravom družb, tj. Direktive 2009/101/ES, pravnim aktom Unije, ki določa pravila o objavi dokumentov družbe. Ta predlog s spremembo omenjene Direktive obravnava to vprašanje, zato da se bo od držav članic zahtevalo zagotavljanje obvezne objave (javne dostopnosti) omejenega sklopa podatkov o dejanskih lastnikih družb in pravnih subjektov, ki opravljajo pridobitno dejavnost, kot je opredeljeno v členu 54 Pogodbe o delovanju EU. Dobra gospodarska infrastruktura upravljanja bi morala združevati preglednost, odgovornost in integriteto, kar vključuje obveščenost o dejanskem lastništvu.

Zahteva za zagotavljanje javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu je dobro utemeljena, saj bo omogočila dodatna jamstva za tretje osebe, ki želijo poslovati s temi družbami. Za zaščito manjšinskih vlagateljev in zainteresiranih strani, kot so na primer tretje osebe, ki želijo poslovati s subjektom ali strukturo, je potreben dostop do zanesljivih podatkov o lastništvu, vključno z identiteto lastnika, ki subjekt obvladuje, ter nadzornih strukturah tako družb kot skladov.

Javni dostop omogoča civilni družbi, vključno s tiskom in organizacijami civilne družbe, boljši nadzor nad podatki in prispeva k ohranjanju zaupanja v neoporečnost poslovnih transakcij in finančnega sistema. Lahko okrepi boj proti zlorabi pravnih subjektov in pravnih ureditev, tako da prispeva k preiskavam in vpliva na ugled subjektov, saj se bo vsakdo, ki bi lahko z njimi sklepal transakcije, zavedal identitete dejanskih lastnikov. Prav tako finančnim ustanovam ter pristojnim organom, vključno z organi tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti tem kršitvam, omogoča pravočasno in učinkovito dostopnost podatkov.

– Skladi in druge pravne ureditve

Četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja omogoča pristojnim organom in FIU pravočasen dostop do informacij o dejanskem lastništvu skladov in drugih pravnih ureditev. Pooblaščeni subjekti imajo lahko v okviru izvajanja skrbnega preverjanja strank dostop do teh podatkov. Informacije o dejanskem lastništvu zadevajo številne pravne ureditve: ekspresne sklade, značilne za običajno pravo, prav tako pa podobne subjekte, kot na primer družba Treuhand, družbe za fiduciarne posle ali fideicomiso in vse enakovredne pravne ureditve, kot so fundacije. Poleg tega veljavna pravila zahtevajo, da morajo imeti države članice za sklade, ki ustvarjajo posledice na področju obdavčitve, veljaven register z informacijami o dejanskem lastništvu.

Mnogi skladi in podobne pravne ureditve so tako kot običajne družbe vpleteni v trgovinske dejavnosti ali dejavnosti poslovnega tipa z namenom ustvariti dobiček. Zato v zvezi s tem tipom skladov ostajajo veljavni isti argumenti v prid javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu. Veljavna ureditev na ravni Unije v zvezi z dostopom do informacij mora biti dosledna in zagotoviti javen dostop do podatkov o dejanskem lastništvu za to kategorijo pravnih subjektov.

Obenem je treba upoštevati, da so lahko skladi in podobne pravne ureditve ustanovljeni za druge namene: shranjevanje in določanje pogojev za uporabo družinskih sredstev, dobrodelni cilji in drugi nameni, ki predstavljajo družbeno korist. Za te sklade in podobne pravne ureditve, ki niso opredeljeni kot poslovni tip, velja drugačna ureditev glede zasebnosti. Dostop do bistvenih informacij o dejanskem lastništvu teh subjektov je omogočen le osebam ali organizacijam z upravičenim interesom. Merila za izkazovanje upravičenega interesa so prav tako pojasnjena v uvodni izjavi.

Predlagani pristop upošteva posebnosti skladov in podobnih pravnih ureditev. Tako ne glede na njihovo opredelitev v okviru nacionalnega prava obstaja razlika med skladi, sestavljenimi iz kakršnega koli premoženja osebe oziroma hranjeni v imenu osebe, ki opravlja posel, ki pomeni ali vključuje upravljanje skladov, in deluje kot skrbnik sklada z namenom ustvariti dobiček, ter vsemi drugimi skladi.

Dodatni elementi

i) Registrirane gospodarske strukture

Na podlagi člena 3(6)(a) četrte direktive o preprečevanju pranja denarja je merilo za identifikacijo dejanskega lastnika gospodarskih subjektov imetništvo 25 % in ene delnice ali več kot 25-odstotni lastniški delež. V zvezi z omejenim številom vrst subjektov, ki predstavljajo posebno tveganje pranja denarja in davčne utaje, Komisija predlaga, da se prag iz četrte direktive o preprečevanju pranja denarja zniža na 10 odstotkov.

Posredniški subjekti, ki ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti in se uporabljajo le za distanciranje dejanskega lastnika od sredstev, se dokaj zlahka izognejo 25-odstotnemu pragu. Vzpostavitev nižjega praga za primere, ko obstaja posebno tveganje, bo omejilo obseg subjektov, za katere bodo morali pooblaščeni subjekti zbirati dodatne podatke, na samo tiste, kjer je tveganje nezakonitih dejavnosti visoko. To omogoča boljše odkrivanje dejanskih lastnikov, saj se bo večja pozornost namenila subjektom, ki delujejo v vlogi posredniških subjektov in sami po sebi ne ustvarjajo dobička, ampak je ta k njim preusmerjen iz drugih virov (Direktiva 2011/16/EU jih opredeljuje kot nedejavne nefinančne subjekte).

iii) Kraj spremljanja in registracije skladov

Na podlagi člena 31 četrte direktive o preprečevanju pranja denarja morajo države članice zahtevati, da skladi, ki jih ureja njihovo pravo, pridobijo in shranjujejo ustrezne, natančne in posodobljene podatke, zlasti o skrbniku. Isti člen zahteva od držav članic, da na nacionalni ravni uvedejo centralizirane registre dejanskih lastnikov skladov, ki ustvarjajo posledice na področju obdavčitve.

Komisija predlaga, da se pojasni, da te obveznosti zadevajo tisto državo članico, kjer se sklad upravlja.

Razumevanje veljavnih meril v zvezi z dogovorjenim pravom in ustvarjanjem posledic na področju obdavčitve ni dosledno in je zato potrebna pojasnitev. Trenutno besedilo člena 31 se namreč lahko razume tudi tako, da dokler država članica po lastni zakonodaji ne prizna skladov, zanjo tudi ne veljajo nobene obveznosti spremljanja in registracije skladov, ki se upravljajo na njenem ozemlju. To tveganje ustvarja vrzeli v registraciji in ni v skladu s cilji zahtev glede preglednosti, določenih v Direktivi. Poleg tega pa omejevanje zahtev glede registracije samo na sklade, ki ustvarjajo posledice na področju obdavčitve, ni povsem v skladu z obsežnejšo obveznostjo iz Direktive, da se pred sklenitvijo poslovnega odnosa identificirajo vse vrste skladov.

Določba veljavne Direktive prav tako ni dosledna v smislu, da so iz veljavnih zahtev glede registracije izvzeti skladi, ki zaradi pomanjkljive usklajenosti davčnih sistemov niso zajeti v pravila o obdavčevanju, ki veljajo v državah članicah (npr. zaradi neopredeljenega davčnega rezidentstva). Ti skladi ne plačujejo davkov, prav tako pa niso nikjer registrirani.

Predlog Komisije je usklajen s smernicami glede preglednosti in dejanskega lastništva, ki jih je določila FATF.

(i) Pojem pristojnih organov

(ii) Izključitev kartic z zaprto zanko

(iii) Popolna usklajenost z določbami o elektronski identifikaciji

2016/0208 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma ter Direktive 2009/101/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA -

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 50 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke 22 ,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 23 ,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta 24 velja za glavni pravni instrument pri preprečevanju uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma. Ta Direktiva, ki naj bi se prenesla do 26. junija 2017, določa celovit okvir za obravnavo zbiranja denarnih sredstev in premoženja za teroristične namene tako, da od držav članic zahteva, da identificirajo, razumejo in omejujejo tveganja, povezana s pranjem denarja in financiranjem terorizma.

(2)Nedavni teroristični napadi so razkrili na novo nastajajoče trende, zlasti v zvezi z načinom, kako teroristične skupine financirajo in vodijo svoje dejavnosti. Nekatere sodobne tehnološke storitve postajajo vse bolj priljubljene kot alternativni finančni sistemi in ostajajo zunaj področja uporabe zakonodaje Unije oziroma zanje veljajo izvzetja, ki morda niso več utemeljena. Da bi sledili razvijajočim se trendom, bi se morali sprejeti nadaljnji ukrepi za izboljšanje obstoječega preventivnega okvira.

(3)Upoštevati bi bilo treba cilje Direktive (EU) 2015/849, obenem pa bi morale biti vse spremembe te Direktive v skladu s ukrepi Unije na področju preprečevanja terorizma in financiranja terorizma, ki se že izvajajo. V Evropski agendi za varnost 25 je opredeljena potreba po ukrepih za obravnavo financiranja terorizma na učinkovitejši in doslednejši način, poudarjeno pa je dejstvo, da vdor na finančne trge omogoča financiranje terorizma. V sklepih Evropskega sveta z dne 17. in 18. decembra 2015 je prav tako poudarjena potreba po takojšnjem in nadaljnjem ukrepanju proti financiranju terorizma na vseh področjih.

(4)Komisija je sprejela akcijski načrt za nadaljnjo okrepitev boja proti financiranju terorizma 26 , ki poudarja potrebo po prilagoditvi novim grožnjam in po spremembi Direktive (EU) 2015/849 v ta namen.

(5)Ukrepi Unije morajo ustrezno odražati razvoj dogodkov in zaveze, sprejete na mednarodni ravni. Resolucija Varnostnega sveta ZN 2199 (2015) spodbuja države članice, da terorističnim skupinam preprečijo dostop do mednarodnih finančnih ustanov.

(6)Ponudniki menjalniških storitev med virtualnimi in papirnimi valutami(tj. zakonitim plačilnim sredstvom) ter ponudniki skrbniških denarnic za virtualne valute nimajo nobene obveznosti, da identificirajo sumljive dejavnosti. Teroristične skupine so torej zmožne s prikrivanjem prenosov oziroma po zaslugi določene stopnje anonimnosti na virtualnih platformah prenašati denar v finančni sistem Unije ali v omrežja virtualnih valut. Zato je bistveno, da se razširi področje uporabe Direktive (EU) 2015/849 tako, da se vključijo tudi platforme za menjavo virtualnih valut in ponudniki skrbniških denarnic. Pristojni organi bi morali biti zmožni spremljati uporabo virtualnih valut. Tako bo zagotovljen uravnovešen in sorazmeren pristop, ki bo ščitil tehnološke napredke in visoko stopnjo preglednosti, dosežene na področju alternativnih financ in socialnega podjetništva.

(7)Verodostojnost virtualnih valut ne bo naraščala, če se bodo uporabljale za kriminalne namene. V tem primeru bo anonimnost postala ovira in ne bo več prednost, ki bi prispevala k vzponu virtualnih valut in širjenju njihovih morebitnih ugodnosti. Vključitev platform za menjavo virtualnih valut in ponudnikov skrbniških denarnic ne bo povsem razrešila vprašanja anonimnosti v zvezi s transakcijami z virtualnimi valutami, saj bo velik del virtualnega okolja transakcij ostal anonimen, kajti uporabniki lahko sklepajo transakcije tudi brez menjalnih platform ali ponudnikov skrbniških denarnic. Za boj proti tveganjem, povezanim z anonimnostjo, bi morale biti FIU zmožne povezati naslove virtualnih valut z identitetami imetnikov virtualnih valut. Poleg tega bi bilo treba oceniti tudi možnost, da se uporabniki prostovoljno in sami prijavijo imenovanim organom.

(8)Lokalne valute (imenovane tudi komplementarne valute), ki se uporabljajo v zelo omejenih omrežjih, kot so mesta in regije, in imajo zelo majhno število uporabnikov, se ne bi smeli šteti za virtualne valute.

(9)Pri obravnavi fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav z visokim tveganjem morajo države članice od pooblaščenih subjektov zahtevati izvajanje ukrepov skrbnega preverjanja strank, da se tako tveganja obvladujejo in omejijo. Vsaka država članica torej na nacionalni ravni določi vrsto okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja strank, ki se bo izvajala v zvezi s tretjimi državami z visokim tveganjem. Toda različnost pristopov med državami članicami ustvarja pomanjkljivosti pri upravljanju poslovnih odnosov, kjer so udeležene tretje države z visokim tveganjem, ki jih je opredelila Komisija. Teroristi lahko te vrzeli izkoriščajo za preusmerjanje sredstev v finančni sistem Unije in iz njega. Pomembno je izboljšati učinkovitost seznama tretjih držav z visokim tveganjem, ki ga je sestavila Komisija, tako da se zagotovi usklajena obravnava teh držav na ravni Unije. Ta usklajeni pristop bi se moral predvsem osredotočati na okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja strank. Vseeno pa bi bilo treba poleg uporabe okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja strank v skladu z mednarodnimi obveznostmi državam članicam in pooblaščenim subjektom omogočiti tudi uporabo dodatnih blažilnih ukrepov. Mednarodne organizacije in organi za določanje standardov s pristojnostmi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma lahko zahtevajo uporabo ustreznih protiukrepov za zaščito mednarodnega finančnega sistema pred obstoječimi in velikimi tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga države predstavljajo. Države članice bi morale sprejeti in uporabljati dodatne blažilne ukrepe v zvezi s tretjimi državami z visokim tveganjem, ki jih je opredelila Komisija, tako da upoštevajo zahteve za protiukrepe, kot so tiste, ki jih je izrazila FATF.

(10)Glede na razvijajočo se naravo groženj in ranljivosti, povezanih s pranjem denarja in financiranja terorizma, bi morala Unija ob upoštevanju ocene učinkovitosti nacionalnih ureditev AML/CFT sprejeti integriran pristop k usklajevanju teh ureditev z zahtevami na ravni Unije. Za namene spremljanja pravilnosti prenosa zahtev Unije v nacionalne ureditve, njihovega učinkovitega izvajanja in zmožnosti vzpostavljanja trdne preventivne ureditve na zadevnem področju bi morala Komisija svojo oceno pripraviti na podlagi nacionalnih ureditev za tveganja, ta pa ne posega v ocene mednarodnih organizacij in organov za določanje standardov s pristojnostmi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, kot so FATF in Posebni odbor strokovnjakov za ocenjevanje ukrepov proti pranju denarja (MONEYVAL).

(11)Predplačniške kartice za splošno rabo imajo tudi zakonit namen in so instrument, ki prispeva k finančnemu vključevanju. Vendar pa se anonimne predplačniške kartice zlahka uporabljajo pri financiranju terorističnih napadov in logistike. Zato je pomembno, da se z dodatnim znižanjem omejitev in najvišjih zneskov, pri katerih pooblaščenim subjektom ni potrebno izvajati nekaterih ukrepov skrbnega preverjanja strank iz Direktive (EU) 2015/849, teroristom onemogoči to sredstvo za financiranje operacij. Potemtakem je bistveno, da se znižajo obstoječi pragi za anonimne predplačniške kartice za splošno rabo in da se za njihovo spletno uporabo odpravi izvzetje iz obveznosti skrbnega preverjanja strank, obenem pa je treba upoštevati potrebe potrošnikov pri uporabi predplačniških instrumentov za splošno rabo in zagotoviti, da ti instrumenti spodbujajo družbeno in finančno vključevanje.

(12)Čeprav je uporaba anonimnih predplačniških kartic, izdanih v Uniji, omejena samo na ozemlje Unije, je uporaba podobnih kartic, izdanih v tretjih državah, pogosto drugačna. Zato je pomembno zagotoviti, da se anonimne predplačniške kartice, izdane zunaj Unije, lahko znotraj Unije uporabljajo le, če so v skladu z zahtevami, enakovrednim tistim, ki jih določa zakonodaja Unije. Pravilo bi bilo treba sprejeti v popolnem skladu z obveznostmi Unije glede mednarodnega trgovanja, zlasti z določbami Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami.

(13)FIU imajo pomembno vlogo pri odkrivanju finančnih operacij terorističnih mrež, zlasti tistih čezmejne narave, in njihovih financerjev. Zaradi pomanjkanja predpisujočih mednarodnih standardov obstajajo pomembne razlike v funkcijah, pristojnostih in pooblastilih FIU. Te razlike pa vseeno ne bi smele vplivati na dejavnost FIU, še posebej na njihovo zmožnost preventivnega analiziranja, kar zagotavlja podporo vsem organom, zadolženim za obveščevalne podatke, preiskovalne in pravosodne dejavnosti ter mednarodno sodelovanje. FIU bi morale imeti dostop do podatkov in biti zmožne te podatke izmenjati brez ovir, vključno prek ustreznega sodelovanja z organi kazenskega pregona. V vseh primerih domnevne kriminalitete in zlasti v primerih, povezanih s financiranjem terorizma, mora biti pretok podatkov neposreden, hiter ter brez nepotrebnega odlašanja. Zato je s pojasnitvijo pooblastil in sodelovanja med različnimi FIU treba dodatno okrepiti učinkovitost in uspešnost FIU.

(14)FIU bi morale biti zmožne od katerega koli pooblaščenega subjekta pridobiti vse potrebne podatke, povezane z njihovimi funkcijami. Neomejen dostop do podatkov je bistven, saj zagotavlja ustrezno sledenje tokom denarja ter zgodnje odkrivanje nezakonitih mrež in tokov. Kadar morajo FIU pridobiti dodatne informacije od pooblaščenih subjektov na podlagi suma pranja denarja, lahko ta sum temelji bodisi na predhodnem poročilu o sumljivi transakciji, predloženem FIU, bodisi na drugih sredstvih, kot so analiza FIU oziroma obveščevalni podatki, ki jih priskrbijo pristojni organi, ali podatki, ki jih ima druga FIU. FIU bi morale zato biti zmožne pridobiti podatke od katerega koli pooblaščenega subjekta, četudi posamezni pooblaščeni subjekt predhodno ni predložil poročila. FIU bi morale prav tako biti zmožne pridobiti te podatke na podlagi zahteve druge FIU v Uniji ter izmenjati podatke s FIU, ki podatke zahteva.

(15)Odložen dostop FIU in drugih pristojnih organov do podatkov o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov ovira odkrivanje prenosov sredstev, povezanih s terorizmom. Nacionalni podatki, ki omogočajo identifikacijo bančnih in plačilnih računov, ki pripadajo eni osebi, so razdrobljeni in zato FIU ter drugim pristojnim organom niso pravočasno dostopni. Zato je bistveno, da se v vseh državah vzpostavijo centralizirani avtomatični mehanizmi, kot so registri in sistemi za pridobivanje podatkov, saj bodo učinkovito omogočali pravočasen dostop do podatkov o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, njihovih pooblaščencih in dejanskih lastnikih.

(16)Da se zagotovi spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov, bi morali ti registri shranjevati le podatke, ki so potrebni za izvajanje preiskav AML. Zadevni posamezniki, na katere se nanašajo podatki, bi morali biti obveščeni, da se njihovi podatki beležijo in so dostopni FIU, ter imeti na voljo kontaktno točko za uresničevanje svojih pravic do dostopa in popravka. Ob prenosu teh določb bi morale države članice za registracijo osebnih podatkov v registrih opredeliti najdaljša možna obdobja hranjenja (skupaj z ustreznimi utemeljitvami njihove dolžine) in zagotoviti uničenje podatkov, ko ne bodo več potrebni za navedeni namen. Dostop do teh registrov in podatkovnih baz bi moral biti omejen le na tiste, ki morajo biti s podatki seznanjeni.

(17)Točna identifikacija in preverjanje podatkov fizičnih in pravnih oseb je za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma bistvenega pomena. Najnovejši tehnološki napredki na področju digitalizacije transakcij in plačil omogočajo varno identifikacijo na daljavo ali elektronsko identifikacijo. Ta sredstva za identifikacijo, kot so opredeljena v Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta 27 , bi se morala upoštevati, zlasti v zvezi s priglašenimi shemami elektronske identifikacije ter sredstvi, ki zagotavljajo izjemno varna orodja in merilo, na podlagi katerega se lahko ocenjujejo metode identifikacije, vzpostavljene na nacionalni ravni. Zato je bistveno, da se priznajo varne elektronske kopije izvirnih dokumentov ter elektronska zagotovila, potrdila in poverilnice kot veljavna dokazila identitete.

(18)Prag za dejansko lastništvo iz člena 3(6)(a) Direktive (EU) 2015/849 ne razlikuje med pristnimi komercialnimi gospodarskimi subjekti in tistimi, ki ne poslujejo dejavno in se večinoma uporabljajo kot posredniške strukture med premoženjem ali prihodki ter končnim dejanskim lastnikom. Kar zadeva slednje, se je določenemu pragu moč zlahka izogniti, kar onemogoča identifikacijo fizičnih oseb, ki so končni lastniki pravnega subjekta oziroma ga obvladujejo. Da se v zvezi s posredniškimi strukturami v obliki družbe bolje opredelijo informacije o dejanskem lastništvu, je potrebno določiti specifičen prag kot znak lastništva.

(19)Pristop k preverjanju obstoječih strank v veljavnem okviru izhaja iz pristopa, ki temelji na oceni tveganja. Vendar pa v zvezi z večjimi tveganji pranja denarja, financiranja terorizma in povezanih predhodnih kaznivih dejanj, povezanih z nekaterimi posredniškimi strukturami, ta pristop ne omogoča vedno pravočasnega odkrivanja in ocene tveganj. Zato je pomembno zagotoviti, da se nekatere jasno opredeljene kategorije že obstoječih strank prav tako metodično spremljajo.

(20)Od držav članic se trenutno zahteva, da zagotovijo, da pravni subjekti, ustanovljeni na njihovem ozemlju, pridobijo ter imajo na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o svojem dejanskem lastništvu. Potreba po natančnih in posodobljenih informacijah o dejanskem lastniku je eden ključnih dejavnikov pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, ki bi svojo identiteto sicer lahko skrili za gospodarsko strukturo. Globalno povezani finančni sistem omogoča enostavno prikrivanje in prenašanje sredstev po celem svetu in osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, financerji terorizma ter drugi storilci kaznivih dejanj to vse bolj izkoriščajo.

(21)Potrebno bi bilo pojasniti posebni dejavnik, ki določa državo članico, ki je odgovorna za spremljanje in registracijo informacij o dejanskem lastništvu skladov in podobnih pravnih ureditev. Da bi se izognili temu, da se zaradi razlik v pravnih sistemih držav članic nekateri skladi ne spremljajo in niso nikjer v Uniji registrirani, bi morali biti vsi skladi in podobne pravne ureditve registrirati tam, kjer se upravljajo. Za zagotovitev učinkovitega spremljanja in registracije informacij o dejanskem lastništvu skladov je potrebno tudi sodelovanje med državami članicami.

(22)Javni dostop prek obveznega razkritja nekaterih informacij o dejanskem lastništvu družb zagotavlja tretjim osebam, ki želijo poslovati s temi družbami, dodatna jamstva. Nekatere države članice so že sprejele ukrepe ali napovedale, da nameravajo javnosti omogočiti dostop do podatkov v registrih dejanskega lastništva. Zaradi dejstva, da podatki ne bodo javno dostopni v vseh državah članicah, oziroma razlik tako v podatkih, ki bodo na voljo javnosti, kot v njihovi dostopnosti lahko pride do različnih stopenj zaščite tretjih oseb v Uniji. V dobro delujočem notranjem trgu obstaja potreba po uskladitvi, sicer prihaja do izkrivljanj.

(23)Javni dostop omogoča civilni družbi, vključno s tiskom in organizacijami civilne družbe, boljši nadzor nad podatki in prispeva k ohranjanju zaupanja v neoporečnost poslovnih transakcij in finančnega sistema. Lahko okrepi boj proti zlorabi pravnih subjektov in pravnih ureditev tako, da prispeva k preiskavam in učinkuje na ugled subjektov, saj se bo vsakdo, ki bi lahko z njimi sklepal transakcije, zavedal identitete dejanskih lastnikov. Prav tako finančnim ustanovam ter pristojnim organom, vključno z organi tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti tem kršitvam, omogoča pravočasno in učinkovito dostopnost podatkov.

(24)Zaupanje vlagateljev in širše javnosti v finančne trge je v veliki meri odvisno od obstoja zanesljive ureditve za razkritje dokumentov, ki zagotavlja preglednost informacij o dejanskem lastništvu in nadzornih strukturah družb. To še posebej drži za sisteme upravljanja družb, za katere je značilno koncentrirano lastništvo, kot je ta, ki obstaja v Uniji. Po eni strani lahko vplivni vlagatelji z velikim deležem glasovalnih pravic in denarnih tokov spodbudijo dolgoročno rast in uspešnost družb. Po drugi strani pa imajo lahko obvladujoči dejanski lastniki z velikimi glasovalnimi skupinami spodbude, da preusmerijo poslovno premoženje ter priložnosti v osebno korist, kar najbolj prizadene manjšinske vlagatelje.

(25)Države članice bi morale zato omogočiti dostop do informacij o dejanskem lastništvu prek osrednjih registrov, kjer se hranijo informacije o dejanskem lastništvu, na dovolj dosleden in usklajen način in določiti jasno pravilo javnega dostopa, da lahko tretje osebe po vsej Uniji preverijo, kdo so dejanski lastniki družb. Zato je treba spremeniti Direktivo 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta 28 , da se tako uskladijo nacionalne določbe o razkrivanju informacij o dejanskem lastništvu družb in zlasti zaščitijo interesi tretjih oseb.

(26)Prizadevati bi si bilo treba za primerno ravnovesje, zlasti med splošnim javnim interesom za poslovno preglednost in preprečevanje pranja denarja ter temeljnimi pravicami posameznikov, na katere se nanašajo podatki. Sklop podatkov, ki naj bo na voljo javnosti, bi moral biti omejen, jasno in izčrpno opredeljen ter splošne narave, da se tako omeji morebitna pristranskost do dejanskih lastnikov. Obenem pa se podatki, ki so na voljo javnosti, ne bi smeli znatno razlikovati od podatkov, ki se trenutno zbirajo. Da se omeji poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega življenja na splošno in zlasti do varstva osebnih podatkov, bi se morali ti podatki večinoma nanašati na status dejanskih lastnikov družb in skladov ter zadevati le področje gospodarske dejavnosti, na katerem dejanski lastniki delujejo.

(27)Razkritje informacij o dejanskem lastništvu mora biti namenjeno temu, da se lahko vlade in regulativni organi hitro odzovejo na alternative naložbene tehnike, kot so izpeljani finančni instrumenti, ki se poravnajo v gotovini. Po drugi strani pa se zakonitih večinskih delničarjev ne bi smelo odvračati od dejavne vloge pri spremljanju upravljanja v družbah, ki kotirajo na borzi. Za delovanje finančnih trgov, ki postajajo vse bolj mednarodno usmerjeni in kompleksni, je bistveno, da so nacionalnim nadzornim organom zagotovljeni pravni predpisi in zahteve, ki omogočajo izmenjavo podatkov na mednarodni ravni, ter njihovo učinkovito izvajanje.

(28)Osebni podatki dejanskih lastnikov bi se morali javno razkriti, da lahko tretje osebe in civilne družbe na splošno vedo, kdo so dejanski lastniki. Večji pregled javnosti bo prispeval k preprečevanju zlorabe pravnih subjektov in pravnih ureditev, vključno z izogibanjem plačilu davkov. Zato je bistvenega pomena, da ti podatki ostanejo javno dostopni prek nacionalnih registrov in sistemov medsebojno povezanih registrov še deset let po tem, ko se družba iz registra izbriše. Države članice bi morale biti zmožne z zakonodajo zagotoviti tudi, da se obdelujejo tako informacije o dejanskem lastništvu kot osebni podatki, ki so se sicer beležili za druge namene, če v danem primeru obdelava izpolnjuje cilj javnega interesa in je nujen ter sorazmeren ukrep za doseganje zakonitega cilja v demokratični družbi.

(29)Poleg tega bi morale za isti cilj zagotavljanja sorazmernega in uravnovešenega pristopa in pravic do zasebnosti ter varstva osebnih podatkov države članice zagotoviti izvzetja od razkrivanja in dostopa do informacij o dejanskem lastništvu v registrih za primere izjemnih okoliščin, kadar bi ti podatki dejanskega lastnika izpostavili tveganju prevar, ugrabitve, izsiljevanja, nasilja ali ustrahovanja.

(30)Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta 29 , ki jo bo nadomestila Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta 30 , se uporablja za obdelavo osebnih podatkov iz te Direktive.

(31)Posledično bi bilo treba fizične osebe, katerih osebni podatki se hranijo v nacionalnih registrih kot informacije o dejanskem lastniku, obvestiti o objavi njihovih osebnih podatkov, še preden do objave pride. Poleg tega bi morali biti na voljo le osebni podatki, ki so posodobljeni in ustrezajo resničnemu dejanskemu lastniku, ta pa bi moral biti obveščen o svojih pravicah v veljavnem okviru varstva pravnih podatkov Unije, kot je določen v Uredbi (EU) 2016/679 in Direktivi (EU) 2016/680 31 , ter o postopkih, ki jih lahko uporabi za uresničevanje teh pravic.

(32)Ta Direktiva ne posega v varstvo osebnih podatkov, ki jih obdelujejo pristojni organi v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ 32 , ki ga bo nadomestila Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta 33 .

(33)Trenutno imajo družbe in podobni pravni subjekti, ki so dejavni v Uniji, obveznost, da registrirajo podatke o svojem dejanskem lastništvu, vendar pa ista obveznost ne velja za vse sklade in druge pravne ureditve, ki imajo podobne značilnosti kot družba Treuhand in družbe za fiduciarne posle ali fideicomiso, ustanovljene v Uniji. Da bi se zagotovilo, da se dejanski lastniki vseh pravnih subjektov in pravnih ureditev, ki delujejo v Uniji, ustrezno identificirajo in spremljajo pod doslednimi in enakovrednimi pogoji, bi morala biti pravila o registraciji informacij o dejanskem lastništvu skladov, ki jo opravijo njihovi skrbniki, v skladu z veljavnimi pravili glede registracije informacij o dejanskem lastništvu družb.

(34)Kar zadeva javno dostopne podatke o dejanskih lastnikih, je bistveno, da se upošteva posebnosti skladov in podobnih pravnih ureditev. Ne glede na njihovo opredelitev po nacionalni zakonodaji bi morala obstajati razlika med skladi, ki so sestavljeni iz kakršnega koli premoženja osebe oziroma hranjeni v imenu osebe, ki opravlja posel, ki pomeni ali vključuje upravljanje skladov, in deluje kot skrbnik sklada z namenom ustvariti dobiček, ter vsemi drugimi skladi. Na podlagi narave prve kategorije skladov bi morali biti podatki o dejanskih lastnikih javno dostopni prek obveznega razkritja. Dostop bi moral biti omogočen do istega omejenega sklopa podatkov o dejanskem lastniku kot pri družbah.

(35)Da se zagotovi sorazmernost, bi dostop do informacij o dejanskem lastništvu v zvezi s katerimi koli drugimi skladi razen tistimi, ki so sestavljeni iz kakršnega koli premoženja osebe oziroma hranjeni v imenu osebe, ki opravlja posel, ki pomeni ali vključuje upravljanje skladov, in deluje kot skrbnik sklada z namenom ustvariti dobiček morale imeti le osebe, ki izkazujejo upravičen interes. Upravičen interes v zvezi s pranjem denarja, financiranjem terorizma in povezanimi predhodnimi kaznivimi dejanji bi se moral utemeljiti s takoj razpoložljivimi sredstvi, kot so statuti ali izjava o poslanstvu nevladnih organizacij, ali na podlagi izkazanih predhodnih dejavnosti, pomembnih za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma ali povezanim predhodnim kaznivim dejanjem, oziroma dokazanih izkušenj iz raziskovanja in ukrepanja na tem področju.

(36)Da se zagotovita dosledna in učinkovita registracija ter izmenjava informacij, bi morale države članice organu, ki je odgovoren za register informacij o dejanskem lastništvu skladov, omogočiti sodelovanje s kolegi v drugih državah članicah, da se tako delijo informacije o skladih, ki jih ureja zakonodaja prve države članice in ki se upravljajo v drugi državi članici.

(37)Pomembno je zagotoviti, da pooblaščeni subjekti pravilno izvajajo pravila o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. V tem pogledu bi morale države članice okrepiti vlogo javnih organov, ki delujejo v vlogi pristojnih organov z določenimi odgovornostmi za preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma, vključno s FIU, organi, ki imajo funkcijo preiskovanja in pregona pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter zasega, zamrznitve in zaplembe kriminalnih sredstev, in protikorupcijskimi organi, davčnimi organi, organi, ki prejemajo poročila o čezmejnem prenosu valut in prenosljivih instrumentov, ki se glasijo na prinosnika, ter organi, ki imajo odgovornosti nadzora ali spremljanja za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti pooblaščenih subjektov.

(38)Države članice so se v skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih 34 zavezale, da bodo v utemeljenih primerih k uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev tovrstnih dokumentov v primeru te Direktive upravičena.

(39)Ker cilja te direktive, in sicer varovanja finančnega sistema s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem pranja denarja in financiranja terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj bi bili lahko posamezni ukrepi, ki jih same sprejmejo za zavarovanje svojih finančnih sistemov, v neskladju z delovanjem notranjega trga ter predpisi pravne države in javnim redom Unije, in se zaradi obsega in učinkov ukrepov cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta Direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(40)Ta Direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (člen 7 Listine), pravico do varstva osebnih podatkov (člen 8 Listine) ter svobodo gospodarske pobude (člen 16 Listine).

(41)Na podlagi potrebe po takojšnjem izvajanju ukrepov, sprejetih z namenom okrepitve veljavne ureditve Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter zavez, ki so jih za hiter prenos Direktive (EU) 2015/849 sprejele države članice, bi se morala ta Direktiva prenesti do 1. januarja 2017. Iz istih razlogov bi se morale spremembe Direktive (EU) 2015/849 in Direktive 2009/101/ES prav tako prenesti do 1. januarja 2017.

(42)V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta 35 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov [ki je podal mnenje dne … 36 ],

(43)Direktivi (EU) 2015/849 in 2009/101/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Spremembe Direktive (EU) 2015/849

Direktiva (EU) 2015/849 se spremeni:

(1)v točki (3) člena 2(1) se dodata naslednji točki (g) in (h):

„(g) ponudniki, ki primarno in poklicno sodelujejo pri storitvah menjave med virtualnimi in papirnimi valutami;

(h) ponudniki denarnic s skrbniškimi storitvami za poverilnice, potrebne za dostop do virtualnih valut.“;

(2)Člen 3 se spremeni:

(a) v točki (6)(a)(i) se doda naslednji pododstavek:

„Za namene člena 13(1)(b) in člena 30 te Direktive se v primeru, ko je pravni subjekt pasivni nefinančni subjekt, kot je opredeljen v Direktivi 2011/16/EU, znak lastništva ali nadzora iz odstavka 2 zniža na 10 odstotkov.“;

(b) točka (16) se nadomesti z naslednjim:

„(16) ,elektronski denar pomeni elektronski denar, kot je opredeljen v točki (2) člena 2 Direktive 2009/110/ES, kar izključuje pojem denarne vrednosti iz členov 1(4) in 5 iste Direktive;“;

(c) doda se naslednja točka (18):

„(18) ,virtualne valute pomeni digitalno obliko vrednosti, ki je ne izda niti banka niti javni organ in ki ni nujno vezana na papirno valuto, ampak jo fizične in pravne osebe sprejemajo kot plačilno sredstvo, in ki se lahko elektronsko prenaša, shranjuje in izmenjuje.“;

(3)Člen 12 se spremeni:

(a)    odstavek 1 se spremeni:

(i) v prvem pododstavku se točki (a) in (b) nadomestita z naslednjim besedilom:

„(a) plačilnega instrumenta ni mogoče ponovno napolniti ali pa ima mesečno omejitev plačilnih transakcij v vrednosti največ 150 EUR, ki se lahko porabi le v tej državi članici;

(b) najvišji elektronsko shranjeni znesek ne presega 150 EUR;“;

(ii) drugi pododstavek se črta;

(b)    odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Države članice zagotovijo, da se odstopanje iz odstavka 1 ne uporablja v primeru spletnega plačila, unovčenja gotovine ali dviga gotovine v denarni vrednosti elektronskega denarja, kadar unovčeni znesek presega 50 EUR.“;

(c)    doda se naslednji odstavek 3:

„3. Države članice zagotovijo, da kreditne in finančne ustanove v Uniji, ki delujejo kot pridobitelji, sprejemajo le plačila, opravljena s predplačniškimi karticami, ki so izdane v tretjih državah, če te kartice izpolnjujejo zahteve, ki so enakovredne tistim, določenim v točkah (a), (b) in (c) prvega pododstavka člena 13(1) in člena 14, oziroma izpolnjujejo zahteve iz odstavkov 1 in 2 tega člena.“;

(4) v členu 13(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)    identifikacija stranke in preverjanje identitete stranke na podlagi dokumentov, podatkov ali informacij, pridobljenih od zanesljivega in neodvisnega vira, po možnosti vključno s sredstvi elektronske identifikacije, kot je opredeljeno v Uredbi (EU) št. 910/2014*;

_________________________________________________________________

* Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).“

(5)v členu 14 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5. Države članice zahtevajo, da pooblaščeni subjekti ukrepe skrbnega preverjanja strank uporabljajo ne le za vse nove stranke, ampak v primernem času in z upoštevanjem tveganja tudi za obstoječe stranke, oziroma kadar pride do spremembe relevantnih okoliščin stranke ali kadar imajo v zadevnem koledarskem letu dolžnost stopiti v stik s stranko za namene pregleda morebitnih podatkov, povezanih z dejanskimi lastniki, zlasti v okviru Direktive 2011/16/EU.“;

(6)v členu 18(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„V primerih iz členov 19 do 24 in drugih primerih večjega tveganja, ki jih ugotovijo države članice ali pooblaščeni subjekti, države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da za ustrezno obvladovanje in blažitev navedenih tveganj uporabljajo okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja strank.“;

(7)Vstavi se naslednji člen 18a:

„Člen 18a

1. V zvezi s transakcijami, ki vključujejo tretje države z visokim tveganjem, države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da pri obravnavi fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav, za katere je opredeljeno visoko tveganje, v skladu s členom 9(2), izvajajo vsaj naslednje okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja strank:

(a)pridobivanje dodatnih podatkov o stranki;

(b)pridobivanje dodatnih podatkov o predvideni naravi poslovnega odnosa;

(c)pridobivanje podatkov o viru sredstev ali viru premoženja stranke;

(d)pridobivanje podatkov o razlogih za predvidene ali opravljene transakcije;

(e)pridobivanje dovoljenja višjega vodstva za vzpostavitev ali nadaljevanje poslovnega odnosa;

(f)izvajanje okrepljenega spremljanja poslovnega odnosa s povečanjem pogostosti in podaljšanjem časa nadzora ter opredeljevanje transakcijskih vzorcev, ki jih je potrebno nadalje preučiti;

(g)zahtevanje, da se prvo plačilo opravi prek računa na ime stranke, in sicer z banko, za katero veljajo podobni standardi skrbnega preverjanja strank.

2. Poleg ukrepov, ki so določeni v odstavku 1 in so v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije, lahko države članice od pooblaščenih subjektov pri obravnavi fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav, za katere je opredeljeno visoko tveganje, v skladu s členom 9(2), zahtevajo izvajanje enega ali več dodatnih blažilnih ukrepov:

(a)    zahtevanje, da finančne ustanove izvajajo dodatne elemente okrepljenega skrbnega preverjanja;

(b)    uvajanje okrepljenih ustreznih mehanizmov za poročanje ali sistematičnega poročanja o finančnih transakcijah;

(c)     omejevanje poslovnih odnosov in finančnih transakcij s fizičnimi in pravnimi osebami iz opredeljene države;

3. Poleg ukrepov iz odstavka 1 lahko države članice v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije pri obravnavi tretjih držav, za katere je opredeljeno visoko tveganje, v skladu s členom 9(2), izvajajo enega od naslednjih ukrepov:

(a)    zavračanje ustanovitve hčerinskih družb, podružnic ali predstavništev finančnih ustanov iz zadevne države oziroma kakršno koli drugačno upoštevanje dejstva, da je zadevna finančna ustanova iz države, ki nima ustreznih sistemov AML/CFT;

(b)    onemogočanje finančnim ustanovam, da ustanovijo podružnice ali predstavništva v zadevni državi, oziroma kakršno koli drugačno upoštevanje dejstva, da bi zadevne podružnice ali predstavništva obstajala v državi, ki nima ustreznih sistemov AML/CFT;

(c)    onemogočanje finančnim ustanovam, da se za izvajanje elementov postopka skrbnega preverjanja zanašajo na tretje osebe iz zadevne države;

(d)    zahtevanje, da finančne ustanove pregledajo in spreminjajo oziroma po potrebi prekinjajo odnose s finančnimi ustanovami v zadevni državi;

(e)    zahtevanje okrepljenega nadzorstvenega pregleda ali zunanje revizije za podružnice in hčerinske družbe finančnih ustanov s sedežem v zadevni državi;

(f)    zahtevanje okrepljene zunanje revizije za finančne skupine v zvezi s katero koli od njihovih podružnic ali hčerinskih družb iz zadevne države.

4. Pri sprejetju in izvajanju ukrepov iz odstavkov 2 in 3 in v zvezi s tveganji, ki jih predstavljajo posamezne tretje države, države članice po potrebi upoštevajo ustrezna vrednotenja, ocene ali poročila, ki jih pripravijo mednarodne organizacije in organi za določanje standardov s pristojnostmi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.

5. Države članice Komisijo uradno obvestijo, preden sprejmejo ali pričnejo izvajati ukrepe, določene v odstavkih 2 in 3.“;

(8)v členu 27 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Države članice zagotovijo, da pooblaščeni subjekti, h katerim se stranko napoti, sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da tretja oseba na zahtevo takoj zagotovi zadevne kopije identifikacijskih in potrditvenih podatkov, po možnosti vključno s podatki, pridobljenimi prek sredstev elektronske identifikacije, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 910/2014, ter drugo zadevno dokumentacijo o identiteti stranke ali dejanskega lastnika.“;

(9)Člen 30 se spremeni:

(a) v odstavku 5 se točka (c) prvega pododstavka in drugi pododstavek črtajo;

(b) odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Osrednji register iz odstavka 3 pristojnim organom in FIU zagotavlja pravočasen in neomejen dostop do vseh podatkov, shranjenih v osrednjem registru, brez kakršnih koli omejitev in ne da bi se ob tem obvestil zadevni subjekt. Pravočasen dostop omogoča tudi pooblaščenim subjektom, kadar sprejemajo ukrepe skrbnega preverjanja strank v skladu s Poglavjem II..

Pristojni organi, ki se jim omogoči dostop do osrednjega registra iz odstavka 3, so tisti javni organi, ki imajo določene odgovornosti za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, vključno z davčnimi organi in organi, ki opravljajo funkcijo preiskovanja in pregona pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter zasega, zamrznitve in zaplembe kriminalnih sredstev.“;

(c) odstavka 9 in 10 se nadomestita z naslednjim:

„9.   Države članice lahko določijo izvzetje glede dostopa iz točke (b) odstavka 5 do vseh ali nekaterih informacij o dejanskem lastništvu, in sicer za vsak primer posebej in v izjemnih okoliščinah, ki jih določi nacionalna zakonodaja, kadar bi takšen dostop dejanskega lastnika izpostavil tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače nesposoben.

Izvzetja, odobrena v skladu s tem odstavkom, se ne uporabljajo za kreditne in finančne institucije ter za pooblaščene subjekte iz točke (3)(b) člena 2(1), ki so javni uslužbenci.

10. Države članice zagotovijo, da so osrednji registri iz odstavka 3 tega člena medsebojno povezani prek evropske osrednje platforme, vzpostavljene s členom 4a(1) Direktive 2009/101/ES. Povezanost osrednjih registrov držav članic s platformo se vzpostavi v skladu s tehničnimi specifikacijami in postopki, opredeljenimi z izvedbenimi akti, ki jih je Komisija sprejela v skladu s členom 4c Direktive 2009/101/ES.

Države članice zagotovijo, da so v skladu z nacionalnimi zakoni držav članic, ki urejajo izvajanje odstavka 5 tega člena, podatki iz odstavka 1 tega člena na voljo prek sistema medsebojno povezanih registrov, vzpostavljenih s členom 4a(2) Direktive 2009/101/ES.

Da se lahko v skladu z odstavkom 5 izvajajo različne vrste dostopa, države članice sodelujejo tako med seboj kot s Komisijo.“;

(10)Člen 31 se spremeni:

(a)    odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Države članice zagotovijo, da se ta člen uporablja za sklade in druge vrste pravnih ureditev, ki imajo strukturo ali funkcije, ki so podobne skladom, kot so med drugim družba Treuhand in družbe za fiduciarne posle ali fideicomiso.

Države članice zahtevajo, da skrbniki vsakega ekspresnega sklada, ki se upravlja na njihovem ozemlju, pridobijo in imajo na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o dejanskem lastništvu sklada. Te informacije vključujejo identiteto:

(a) ustanovitelja;

(b) skrbnika;

(c) morebitnega zaščitnika;

(d) upravičencev ali razreda upravičencev;

(e) katerih koli drugih fizičnih oseb, ki izvršujejo dejanski nadzor nad skladom.“;

(b)    vstavi se naslednji odstavek 3a:

„3a.   Podatki iz odstavka 1 se shranjujejo v osrednjem registru, ki ga vzpostavi država članica, v kateri se sklad upravlja.“;

(c)    odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Države članice zagotovijo, da so podatki, ki se hranijo v registru iz odstavka 3a, pravočasno in neomejeno dostopni pristojnim organom in FIU, ne da bi se ob tem obvestile stranke zadevnega sklada. Prav tako omogočajo tudi pravočasen dostop pooblaščenim subjektom v okviru skrbnega preverjanja strank v skladu s Poglavjem II. Države članice Komisijo uradno obvestijo o značilnostih teh nacionalnih mehanizmov.

Pristojni organi z dostopom do osrednjega registra iz odstavka 3a so javni organi z določenimi odgovornostmi za preprečevanje pranja denarja ali financiranja terorizma, vključno z davčnimi organi in organi, ki opravljajo funkcijo preiskovanja in pregona pranja denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter zasega, zamrznitve in zaplembe kriminalnih sredstev.“;

(d)    vstavita se naslednja odstavka 4a in 4b:

„4a. V zvezi s katerimi koli drugimi skladi razen tistimi, ki so opredeljeni v členu 7b(b) Direktive 2009/101/ES, so podatki, ki se hranijo v registru iz odstavka 3a tega člena, dostopni osebam in organizacijam, ki izkazujejo upravičen interes.

Podatki, ki so na voljo osebam in organizacijam, ki izkazujejo upravičen interes, zajemajo ime, mesec in leto rojstva ter državljanstvo in državo prebivališča dejanskega lastnika, kot je določeno v členu 3(6)(b).

4b. Ob sklepanju novega poslovnega odnosa s skladom ali drugo pravno ureditvijo, za katero v skladu z odstavkom 3a velja registracija informacij o dejanskem lastništvu, pooblaščeni subjekti zbirajo dokazila o registraciji, kadar je to primerno.“;

(e)    vstavi se naslednji odstavek 7a:

„7a.   V izjemnih okoliščinah, ki jih določi nacionalna zakonodaja, kjer bi dostop, opredeljen v odstavkih 4 in 4a, dejanskega lastnika izpostavil tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, nasilja ali ustrahovanja oziroma kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače nesposoben, lahko države članice za vsak primer posebej zagotovijo izvzetje glede dostopa do vseh ali nekaterih informacij o dejanskem lastništvu.

Izvzetja, odobrena v skladu s prvim pododstavkom, se ne uporabljajo za kreditne in finančne ustanove ter za pooblaščene subjekte iz točke (3)(b) člena 2(1), ki so javni uslužbenci.

Če se država članica odloči za izvzetje v skladu s prvim pododstavkom, pri tem pristojnim organom in FIU ne omejuje dostopa do podatkov.“;

(f)    odstavek 8 se črta;

(g)    odstavek 9 se nadomesti z naslednjim:

„9. Države članice zagotovijo, da so osrednji registri iz odstavka 3a tega člena medsebojno povezani prek evropske osrednje platforme, vzpostavljene s členom 4a(1) Direktive 2009/101/EU. Povezanost osrednjih registrov držav članic s platformo se vzpostavi v skladu s tehničnimi specifikacijami in postopki, opredeljenimi z izvedbenimi akti, ki jih je Komisija sprejela v skladu s členom 4c Direktive 2009/101/ES.

Države članice zagotovijo, da so v skladu z njihovimi nacionalnimi zakoni, ki urejajo izvajanje odstavkov 4 in 5 tega člena, podatki iz odstavka 1 tega člena na voljo prek sistema medsebojno povezanih registrov, vzpostavljenih s členom 4a(2) Direktive 2009/101/ES.

Države članice zagotovijo, da so prek njihovih nacionalnih registrov in sistemov medsebojno povezanih registrov na voljo le podatki iz odstavka 1, ki so posodobljeni ter zadevajo dejanske lastnike, ter da bo dostop do teh podatkov v skladu s predpisi o varstvu podatkov.

Da se v skladu z odstavkoma 4 in 4a tega člena lahko izvajajo različne vrste dostopa, države članice sodelujejo s Komisijo.“;

(h)    doda se naslednji odstavek 10:

„10. V tem členu se kot država članica, ki upravlja sklad, razume vsaka država članica, v kateri so registrirani skrbniki.“;

(11)Člen 32 se spremeni:

(a)    v prvem pododstavku odstavka 3 se četrti stavek nadomesti z naslednjim:

„Od pooblaščenih subjektov lahko pridobi podatke in jih uporabi.“;

(b)    doda se naslednji odstavek 9:

„9. V okviru svojih funkcij je vsaka FIU zmožna od katerega koli pooblaščenega subjekta pridobiti podatke za namene, določene v odstavku 1 tega člena, četudi ti pooblaščeni subjekti v skladu s členom 33(1)(a) niso predhodno predložili poročila.“;

(12)vstavi se naslednji člen 32a:

„Člen 32a

1. Države članice uvedejo avtomatične centralizirane mehanizme, kot so osrednji registri ali osrednji sistemi za pridobivanje elektronskih podatkov, ki omogočajo pravočasno identifikacijo katere koli fizične ali pravne osebe, ki ima ali obvladuje plačilne račune, kot je določeno v Direktivi 2007/64/ES, ter bančne račune pri kreditni ustanovi na njihovem ozemlju. Države članice Komisijo uradno obvestijo o značilnostih teh nacionalnih mehanizmov.

2. Države članice za izpolnjevanje obveznosti iz te Direktive zagotovijo, da so podatki, ki se hranijo v centraliziranih mehanizmih iz odstavka 1, na nacionalni ravni neposredno dostopni FIU in pristojnim organom. Države članice zagotovijo, da je v skladu s členom 53 katera koli FIU zmožna kateri koli drugi FIU pravočasno zagotoviti podatke, shranjene v centraliziranih mehanizmih iz odstavka 1.

3. Naslednji podatki so dostopni in jih je možno poiskati prek centraliziranih mehanizmov iz odstavka 1:

–za stranko oziroma imetnika računa in katere koli osebe, ki delujejo v imenu stranke: podatki o imenu ter drugi identifikacijski podatki, ki jih zahtevajo nacionalne določbe za prenos člena 13(1)(a), ali edinstvena identifikacijska številka;

–za dejanskega lastnika stranke oziroma imetnika računa: podatki o imenu ter drugi identifikacijski podatki, ki jih zahtevajo nacionalne določbe za prenos člena 13(1)(b), ali edinstvena identifikacijska številka;

–za banko ali plačilni račun: številka IBAN ter datum odprtja in zaprtja računa.“;

(13)v členu 33(1) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b)    zagotavljanje, da ima FIU na zahtevo neposreden dostop do vseh potrebnih podatkov.“;

(14)v členu 39 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3. Prepoved iz odstavka 1 ne preprečuje razkritja med kreditnimi in finančnimi institucijami iz držav članic pod pogojem, da pripadajo isti skupini, ali med temi institucijami in njihovimi podružnicami in hčerinskimi družbami v večinski lasti v tretjih državah pod pogojem, da te podružnice in hčerinske družbe v večinski lasti v celoti spoštujejo politike in postopke na ravni skupine, vključno s postopki za izmenjavo informacij v okviru skupine v skladu s členom 42, ter da politike in postopki na ravni skupine ustrezajo zahtevam iz te direktive.“;

(15)v členu 40 se odstavek 1 spremeni:

(a)    točki (a) in (b) se nadomestita z naslednjim:

„(a)    pri skrbnem preverjanju strank kopije dokumentov in informacije, po možnosti vključno s podatki, pridobljenimi prek sredstev elektronske identifikacije, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 910/2014, ki so potrebne za izpolnjevanje zahtev skrbnega preverjanja strank, določenih v Poglavju II, in sicer pet let po zaključku poslovnega odnosa s stranko ali po datumu izvedbe občasne transakcije;

(b)    dokazno dokumentacijo in evidence transakcij z originalnimi listinami ali kopijami, ki so po veljavnem nacionalnem pravu sprejemljive kot dokaz v sodnem postopku in so potrebne za identifikacijo transakcij, po možnosti vključno z informacijami, pridobljenimi prek sredstev elektronske identifikacije, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 910/2014, in sicer pet let po zaključku poslovnega odnosa s svojo stranko ali po datumu izvedbe občasne transakcije.“;

(b)    doda se naslednji pododstavek:

„Drugi pododstavek prav tako velja za podatke, dostopne prek centraliziranih mehanizmov iz člena 32a.“;

(16)v členu 47 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev menjave med virtualnimi in papirnimi valutami, ponudniki skrbniških denarnic, menjalnice, družbe, ki unovčujejo čeke, ter izvajalci storitev za sklade in družbe pridobijo licenco ali so registrirani ter da se regulirajo tudi ponudniki storitev iger na srečo.“;

(17)člen 49 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 49

Države članice zagotovijo, da imajo oblikovalci politike, FIU, nadzorni organi in drugi pristojni organi, ki sodelujejo pri AML/CFT, kot so davčni organi, učinkovite mehanizme, ki jim omogočajo sodelovanje in usklajevanje na domači ravni glede razvoja in izvajanja politik in dejavnosti za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, tudi zaradi izpolnjevanja obveznosti iz člena 7.“;

(18)v oddelku 3 Poglavja VI se doda naslednji pododdelek IIa:

„Pododdelek IIa

Sodelovanje med pristojnimi organi

Člen 50a

Države članice ne prepovedo ali uvedejo nerazumne ali neupravičene pogoje za izmenjavo podatkov ali pomoč med pristojnimi organi. Države članice zlasti zagotovijo, da pristojni organi ne zavračajo prošenj za pomoč na podlagi dejstva:

(a) da se prošnja nanaša tudi na davčne zadeve;

(b) da nacionalna zakonodaja od pooblaščenih subjektov zahteva varovanje tajnosti ali zaupnosti, razen če se zahtevani podatki hranijo v okoliščinah, kjer velja poklicna tajnost ali zaupnost;

(c) da v zadevni državi članici poteka poizvedovanje, preiskava ali postopek, razen če bi pomoč ovirala to poizvedovanje, preiskavo ali postopek;

(d) da je narava ali status organa, ki vlaga zahtevo, drugačna od narave ali statusa pristojnega organa, od katerega se zahteva pomoč.“;

(19)v členu 53 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Države članice zagotovijo, da si FIU na lastno pobudo ali na zahtevo izmenjujejo vse informacije, ki bi lahko bili pomembni za obdelavo ali analizo informacij s strani FIU, povezanih s pranjem denarja ali financiranjem terorizma in fizično ali pravno osebo, ki sodeluje pri takšnih transakcijah, tudi če vrsta povezanih predhodnih kaznivih dejanj v trenutku izmenjave ni opredeljena.“;

(b) v drugem pododstavku odstavka 2 se drugi stavek nadomesti z naslednjim:

„Ta FIU pridobi podatke v skladu s členom 32(9) in nemudoma posreduje odgovore.“;

(20)V členu 55 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2. Države članice zagotovijo, da FIU, ki prejme zahtevo za predhodno soglasje za posredovanje informacij, to soglasje pristojnim organom izda hitro in v čim večjem obsegu, ne glede na vrsto povezanega predhodnega kaznivega dejanja. FIU svojega soglasja za takšno posredovanje ne zavrne, razen če je to zunaj področja uporabe njenih določb AML/CFT, če bi to lahko vodilo do oviranja kazenske preiskave, če bi bilo v jasnem nasprotju z upravičenimi interesi fizične ali pravne osebe ali države članice FIU, ki prejme zahtevo, ali če bi bilo kako drugače v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava te države članice. Vsaka takšna zavrnitev izdaje soglasja se ustrezno pojasni.“;

(21)Člen 57 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 57

Razlike pri opredelitvah davčnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu ne omejujejo sposobnosti FIU, da lahko zagotovijo pomoč drugi FIU ali izmenjujejo, širijo in uporabljajo informacije v skladu s členi 53, 54 in 55.“;

(22)v členu 65 se doda naslednji drugi odstavek:

„Poročilo po potrebi spremljajo ustrezni predlogi v zvezi z virtualnimi valutami pa tudi pooblastila za vzpostavitev in vzdrževanje osrednje podatkovne baze, kjer so registrirane uporabniške identitete in naslovi denarnic, ki so dostopni FIU, ter obrazci za samoprijavo za uporabnike virtualnih valut.“;

(23)v členu 66 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Direktivi 2005/60/ES in 2006/70/ES se razveljavita z učinkom od 1. januarja 2017.“;

(24)v členu 67(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 1. januarja 2017. Komisiji takoj sporočijo besedila teh predpisov.“;

(25)v točki (2) Priloge III se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) brezosebni poslovni odnosi ali transakcije brez določenih zaščitnih ukrepov, npr. sredstev elektronske identifikacije ali zadevnih storitev zaupanja, kot je določeno v Uredbi (EU) 910/2014;“.

Člen 2

Spremembe Direktive 2009/101/ES

Direktiva 2009/101/ES se spremeni:

(1) v Poglavju 1 se vstavi člen 1a:

Člen 1a

Področje uporabe

Ukrepi glede razkritja informacij o dejanskem lastništvu veljajo v zvezi z zakoni in drugimi predpisi držav članic, ki se nanašajo na:

(a) gospodarske in druge pravne subjekte iz člena 30 Direktive 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta*, vključno z vrstami družb iz člena 1 te Direktive in z izjemo tistih, ki so nepridobitne;

(b) skladi, sestavljeni iz kakršnega koli premoženja osebe oziroma hranjeni v imenu osebe, ki opravlja posel, ki pomeni ali vključuje upravljanje skladov, in deluje kot skrbnik sklada z namenom ustvariti dobiček, ter druge vrste pravnih ureditev, ki imajo strukturo ali funkcijo, podobno takšnim skladom.

___________________________________________________________________

* Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).“;

(2) v Poglavju 2 se vstavi naslednji člen 7b:

„Člen 7b

Razkritje informacij o dejanskem lastništvu

1.    Države članice sprejmejo ukrepe, ki jih subjekti iz člena 1a(a) in (b) te Direktive v skladu s členoma 30 in 31 Direktive 2015/849 potrebujejo za obvezno razkritje ustreznih, natančnih in posodobljenih informacij o dejanskem lastništvu.

Informacije vsebujejo ime, mesec in leto rojstva ter državljanstvo in državo prebivališča dejanskega lastnika, prav tako pa tudi naravo in obseg deležev, ki jih ima lastnik.

2.    Razkritje informacij o dejanskem lastništvu iz odstavka 1 se zagotovi prek osrednjih registrov iz členov 30(3) in 31(3a) Direktive 2015/849.

3.    Države članice zagotovijo, da so informacije o dejanskem lastništvu iz odstavka 1 tega člena prav tako javno dostopne prek sistema medsebojno povezanih registrov iz člena 4a(2).

4.    V izjemnih okoliščinah, ki jih določi nacionalna zakonodaja, kjer bi dostop, opredeljen v odstavku 1, dejanskega lastnika izpostavil tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, nasilja ali ustrahovanja oziroma kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače nesposoben, lahko države članice za vsak primer posebej zagotovijo izvzetje glede dostopa do vseh ali nekaterih informacij o dejanskem lastništvu.

5.    Osebni podatki dejanskih lastnikov iz odstavka 1 se razkrijejo za namene omogočanja tretjim osebam in civilnim družbam na splošno, da vedo, kdo so dejanski lastniki, in tako s povečanim pregledom javnosti preprečujejo zlorabo pravnih subjektov in pravnih ureditev. V ta namen so informacije prek nacionalnih registrov in sistema medsebojno povezanih registrov javno dostopni največ deset let po tem, ko se družba izbriše iz registra.“.

Člen 3

Prenos

1.Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 1. januarja 2017. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 4

Začetek veljavnosti

Ta Direktiva začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 5

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu,

(1) Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).

(2) Direktiva 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim pododstavkom člena 48 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 258, 1.10.2009, str. 11).

(3) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, „Evropska agenda za varnost“, COM(2015)185 final.

(4) http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2015/11/20-jha-conclusions-counter-terrorism/.

(5) http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2015/12/08-ecofin-conclusions-corporate-taxation/.

(6) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2015/12/18-euco-conclusions/.

(7) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma, COM(2016)50 final.

(8) http://english.eu2016.nl/documents/publications/2016/04/22/informal-ecofin---line-to-take-nl-presidency .

(9) http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P8-TA-2015-0457+0+DOC+XML+V0//SL.

(10) COM(2015)625 final.

(11) Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(12) Uredba (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije.

(13) Direktiva Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja, UL L 359, 16.12.2014, str. 1.

(14) Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES.

(15) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(16) Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).

(17) COM(2015)192 final.

(18) Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).

(19) COM(2016)451.

(20) Direktiva 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim pododstavkom člena 48 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 258, 1.10.2009, str. 11).

(21) Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7).

(22) UL C […], […], str. [...].

(23) UL C […], […], str. [...].

(24) Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).

(25) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, „Evropska agenda za varnost“, COM(2015)185 final.

(26) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma, COM(2016)50 final.

(27) Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73). 

(28) Direktiva 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim pododstavkom člena 48 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 258, 1.10.2009, str. 11).

(29) Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

(30) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(31) Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).

(32) Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (UL L 350, 30.12.2008, str. 60).

(33) Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL L 119, 4.5.2016, str. 89).

(34) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(35) Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(36) UL C …