Namen Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Konvencija iz leta 1980), ki jo je do tega dne ratificiralo 93 držav, vključno z vsemi državami članicami EU, je povrniti razmere v prejšnje stanje, in sicer z ustrezno vrnitvijo neupravičeno premeščenih ali zadržanih otrok s pomočjo sistema sodelovanja med centralnimi organi, ki so jih določile podpisnice Konvencije.

Ker je preprečevanje protipravnega odvzema otrok bistveni del politike EU za spodbujanje spoštovanja otrokovih pravic, je Evropska unija dejavna na mednarodni ravni, da bi povečala uporabo Konvencije iz leta 1980 in spodbudila tretje države, da pristopijo k tej konvenciji.

Republika Koreja je listino o pristopu h Konvenciji iz leta 1980 predložila 13. decembra 2012. Konvencija je v Republiki Koreji začela veljati 1. marca 2013.

Člen 38(4) Konvencije iz leta 1980 določa, da se Konvencija uporablja med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki bodo izjavile, da sprejemajo pristop.

Ker mednarodni protipravni odvzem otrok spada v izključno zunanjo pristojnost Evropske unije, je treba odločitev, ali naj se pristop Republike Koreje sprejme, sprejeti na ravni EU v obliki sklepa Sveta. Države članice morajo tako v zvezi s pristopom Republike Koreje podati izjavo o sprejetju v interesu Evropske unije.

Izključno pristojnosti EU v zvezi s sprejetjem pristopa tretje države h Konvenciji iz leta 1980 je namreč potrdilo Sodišče Evropske unije na podlagi predloga Komisije za izdajo mnenja.

Sodišče Evropske unije je 14. oktobra 2014 v mnenju 1/13 potrdilo, da sprejetje pristopa tretje države k Haaški konvenciji iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok spada v izključno pristojnost Unije.

Sodišče je vztrajalo zlasti pri potrebi po enotnosti na tem področju na ravni EU ter se tako izognilo spremenljivi geometriji med državami članicami. Cilj tega sklepa je, da Konvencija iz leta 1980 začne veljati med Republiko Korejo in vsemi državami članicami EU.

Kar zadeva starševske protipravne odvzeme otrok, je Haaška konvencija iz leta 1980 mednarodna ustreznica Uredbe Sveta št. 2201/2003 (tako imenovana Uredba Bruselj IIa), ki je temelj pravosodnega sodelovanja EU v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo 1 .

Eden glavnih ciljev Uredbe je preprečevanje protipravnih odvzemov otrok med državami članicami z vzpostavitvijo postopkov za zagotovitev hitre vrnitve otroka v državo članico običajnega prebivališča. Uredba Bruselj IIa v ta namen v členu 11 vključuje postopek iz Haaške konvencije iz leta 1980 in ga dopolnjuje s pojasnitvijo nekaterih njegovih vidikov, zlasti v zvezi z zaslišanjem otroka, rokom za izdajo odločbe potem, ko je bil vložen zahtevek za vrnitev, in razlogi za to, da se otrok ne vrne. Prav tako uvaja določbe, ki urejajo primere nasprotujočih si odločb o tem, da se otrok vrne oziroma ne vrne, izdanih v različnih državah članicah.

Na mednarodni ravni Evropska unija podpira pristop tretjih držav h Konvenciji iz leta 1980, da bi njene države članice uporabljale skupen pravni okvir za ravnanje v primerih mednarodnih protipravnih odvzemov otrok.

Komisija je 21. decembra 2011 sprejela osem predlogov za sklepe Sveta, da bi se sprejel pristop osmih tretjih držav k Haaški konvenciji iz leta 1980 o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Maroka, Singapurja, Ruske federacije, Albanije, Andore, Sejšelov, Gabona in Armenije) 2 .

Med junijem in decembrom 2015 je Svet Evropske unije na podlagi zgoraj navedenih predlogov sprejel sedem sklepov 3 .

Ta predlog se nanaša na tretjo državo (Republiko Korejo), ki je pristopila h Konvenciji iz leta 1980 po sprejetju predlogov iz leta 2011.

Poleg splošnega cilja razvijati pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami v skladu s členom 81 PDEU, je ta predlog povezan s ciljem varstva otrokovih pravic iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji. Sistem Haaške konvencije iz leta 1980 je oblikovan tako, da ščiti otroke pred škodljivimi učinki starševskega protipravnega odvzema in zagotavlja, da lahko otrok vzdržuje stike z obema staršema, na primer z zagotovitvijo učinkovitega uveljavljanja pravice do stikov.

Predlog je skladen tudi s spodbujanjem uporabe mediacije za reševanje čezmejnih družinskih sporov. Direktiva o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah 4 se med drugim uporablja tudi za družinsko pravo v okviru skupnega evropskega pravosodnega prostora. Haaška konvencija iz leta 1980 prav tako spodbuja sporazumno rešitev družinskih sporov. Eden od priročnikov o dobrih praksah v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, ki ga je objavila Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu, so posvečene uporabi mediacije za reševanje mednarodnih družinskih sporov glede otrok, ki spadajo na področje uporabe Konvencije. Na pobudo Evropske komisije je bil ta priročnik preveden v vse uradne jezike EU, razen v angleščino in francoščino, ter v arabščino, da se podpre dialog z državami, ki Konvencije še niso ratificirale, in pomaga pri iskanju konkretnih načinov za reševanje problemov, ki jih povzroča mednaroden protipravni odvzem otrok pri državah, ki Konvencije niso ratificirale 5 .

Glede na to, da se sklep nanaša na mednarodni sporazum, se za pravno podlago uporabi člen 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije skupaj s členom 81(3). Svet odloča s soglasjem po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

Uredba (ES) št. 2201/2003 zavezuje tudi Združeno Kraljestvo in Irsko, ki zato sodelujeta pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

•    Subsidiarnost

Ta predlog je oblikovan po vzoru že sprejetih sklepov Sveta o isti zadevi in ne presega tistega, kar je potrebno za dosego cilja doslednega ukrepanja EU na področju mednarodnega protipravnega odvzema otrok, in sicer z zagotavljanjem, da vse države članice EU sprejmejo pristop Republike Koreje k Haaški konvenciji iz leta 1980 v določenem časovnem okviru.

Da bi EU lahko sprejela informirano odločitev o tem, ali bo sprejela pristop določene tretje države h Konvenciji iz leta 1980, je treba opraviti ustrezne priprave.

Na srečanju strokovnjakov 20. januarja 2015 so se Komisija in države članice EU dogovorile o sklopu meril za oceno položaja tretjih držav. V vprašalniku je okvirni seznam meril v pomoč pri ocenjevanju tretje države, ki je pristopila h Konvenciji. Iz posvetovanj z državami članicami in razprav na srečanju strokovnjakov 15. januarja 2016 je razvidno, da države članice v tej fazi ne ugovarjajo sprejetju pristopa Republike Koreje h Konvenciji iz leta 1980.

Zadevne informacije o izvajanju Konvencije v Republiki Koreji so bile zbrane iz različnih virov. Najprej je informacije zbrala delegacija EU v Republiki Koreji, zlasti glede sprejemanja izvedbene zakonodaje, obstoja koncentrirane pristojnosti za obravnavanje primerov protipravnega odvzema otroka in možnosti tujcev za dostop do pravne pomoči. Rezultati preiskave so bili zadovoljivi, in čeprav obstajajo pomisleki glede še vedno skromnega poznavanja Konvencije pri delavcih v pravni stroki ter glede pomanjkanja posebnih izvršilnih ukrepov, ti niso taki, da bi preprečili sprejetje pristopa Kazahstana.

Tudi države članice so zbrale informacije o razmerah v Republiki Koreji, o njihovih rezultatih pa se je razpravljalo na srečanju strokovnjakov 15. januarja 2016.

Dodatne informacije je zagotovil stalni urad Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu. Republika Koreja je izpolnila standardni vprašalnik za nove države pristopnice in profil države 6 . Poleg tega je Republika Koreja imenovala dva sodnika v mednarodno haaško mrežo sodnikov. Nazadnje, sodniki iz Republike Koreje, ki so bili v preteklosti napoteni v stalni urad (posamezne enoletne napotitve), so doma bistveno prispevali k izvajanju Konvencije iz leta 1980.

Ta predlog nima nobenega pomembnega gospodarskega, družbenega ali okoljskega učinka, za katerega bi bila potrebna ocena učinka v okviru smernic Evropske komisije za boljše pravno urejanje. Podobno kot za sedem sklepov Sveta, ki so že bili sprejeti leta 2015 in zadevajo sprejetje pristopa nekaterih tretjih držav k Haaški konvenciji iz leta 1980, ocena učinka tega predloga zaradi narave tega zakonodajnega akta ni potrebna. Za sprejetje pristopa tretje države h Konvenciji iz leta 1980 namreč ni nobene druge možnosti kot sklep Sveta.

Vendar so Komisija in države članice skupaj opravile posebno oceno razmer v Republiki Koreji, da bi preverile, ali je Republika Koreja sposobna zadovoljivo izvajati Konvencijo iz leta 1980, kot je opisano zgoraj.

Ker predlog zadeva samo pooblastilo državam članicam, da sprejmejo pristop Republike Koreje h Konvenciji iz leta 1980, je spremljanje njegovega izvajanja omejeno na to, ali države članice spoštujejo besedilo izjave in rok za predložitev izjave ter njeno sporočitev Komisiji, kot je določeno v sklepu Sveta.