30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/51

1.

poudarja, da so številna izmed njegovih prvotnih priporočil v zvezi s strategijo EU za prilagajanje (CoR 3752/2013) še vedno aktualna in bi jih bilo treba brati v povezavi s tem mnenjem; še zlasti opozarja na predloge o tem, da bi strategijo za prilagajanje bolj neposredno povezali s konceptom odpornosti na podnebne spremembe ter nadalje razvili koncept/ocene „ranljivosti“ različnih območij, na predlog, da bi več pozornosti namenili rešitvam za prilagajanje, ki bi temeljile na zeleni infrastrukturi ter vidikih biotske raznovrstnosti in ekosistema, pa tudi na opozorilo, da bo morda treba izdelati tudi scenarije za prilagajanje na zvišanje temperature nad 2 oC, če globalna prizadevanja v okviru Pariškega sporazuma ne bodo uspešna;

2.

ugotavlja, da se delo pri vseh osmih ukrepih strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam nadaljuje in da je že obrodilo prve rezultate (npr. sprejetje nacionalnih strategij za prilagajanje v 75 % držav članic EU, uvedba pobude „župani se prilagajajo“ (angl. Mayors Adapt), ki je zdaj zajeta v Konvencijo županov), zato od Evropske komisije z veseljem pričakuje oceno in pregled strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam; poudarja, da je to stalen proces, v okviru katerega bi morale države članice nenehno posodabljati tudi svoje strategije, da bi se prilagodile razvijajoči se bazi znanja ter ustreznim pravnim okvirom in mednarodnim sporazumom;

3.

ugotavlja, da so Evropska komisija in države članice ključni akterji pri oblikovanju političnih in regulativnih okvirov, lokalne in regionalne oblasti pa imajo osrednjo vlogo pri tem, da s konkretnimi prilagoditvenimi ukrepi zmanjšajo občutljivost svojih ozemelj na različne učinke podnebnih sprememb. Zato poudarja, da je ključnega pomena dobro delujoč okvir upravljanja na več ravneh;

4.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja tesno sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja (EU, države članice, regionalne in lokalne oblasti), da se uskladijo prednostne naloge ter čim bolj zmanjša število nasprotujočih si ali podvojenih nepovezanih postopkov in čim bolj povečajo sinergije med strategijami in načrti, ki se razvijajo na ravni EU in na ravni držav članic, ter strategijami in načrti, ki se razvijajo na regionalni in lokalni ravni, ter tako poveča skladnost politik, pa tudi usklajeno in dopolnjujoče delovanje;

5.

podpira pobude EU, kot so Konvencija županov za podnebne spremembe in energijo ter nova partnerstva v okviru agende EU za mesta, ki spodbujajo oblikovanje usklajenih sistemov upravljanja na več ravneh in platform za sodelovanje. Obravnavati bi jih morali kot akterje pri razmisleku o potrebah mest in regij ter izboljšanju sodelovanja. OR tudi z zanimanjem pričakuje pravočasno vzpostavitev partnerstva v okviru agende za mesta o tematski prednostni nalogi prilagajanja na podnebne spremembe, vključno z njeno gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnostjo;

6.

s tega vidika poudarja potrebo po večjem vključevanju mest in regij v pripravo in izvajanje nacionalnih strategij in načrtov za prilagajanje. Zato poziva države članice EU, naj vzpostavijo ustrezne institucionalne strukture ali platforme in s tem spodbujajo stalno posvetovanje in tesnejše sodelovanje (npr. v delovnih skupinah), pri čemer naj upoštevajo posebnosti držav članic, Evropsko komisijo pa prosi, naj ta razvoj podpre in spodbudi;

7.

meni, da bi morala biti bistvena vloga regij jasneje razvidna iz pregleda strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam (v posebnem poglavju) in da bi bilo treba njihova prizadevanja bolje podpreti. Dejansko bi regije lahko imele usklajevalno oziroma posredniško vlogo v postopku prilagajanja ter skrbele, da prednostne naloge, ki so jih opredelile države članice, ustrezajo potrebam in pričakovanjem, izraženim na terenu, in obratno. Lahko pa delujejo tudi kot pobudnice, ki podpirajo prizadevanja lokalnih oblasti pri krepitvi njihove odpornosti proti naravnim nesrečam in nesrečam, ki jih povzroči človek, z gradnjo zmogljivosti in uporabo razpoložljivih finančnih sredstev – kar so že dokazale regije, ki so se v Konvenciji županov že aktivirale kot „koordinatorke“. OR poziva Evropsko komisijo, naj še naprej priznava odgovornosti, ki jih prevzemajo ne samo lokalne, ampak tudi regionalne oblasti, in ukrepe, ki jih izvajajo v okviru pobude Konvencija županov (kot to že zdaj počnejo npr. pri pobudi RegionsAdapt);

8.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti dojemajo odsotnost obveznega zakonodajnega okvira v nekaterih državah članicah kot oviro za delovanje. Zato bi se razveselile jasnejšega pooblastila EU ali državnih oblasti za ukrepe na področju prilagajanja. OR pozdravlja nedavna prizadevanja nekaterih držav članic pri uvajanju vidikov prilagajanja v specifično zakonodajo (ki je npr. sledila okvirni direktivi o vodah in direktivi o poplavah) na nacionalni ravni;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj preuči, koliko lokalnih in regionalnih oblasti v EU in v državah članicah ima strategijo ali načrt za prilagajanje. Na tej podlagi bi Evropska komisija lahko v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi predlagala cilje na ravni EU in na nacionalni ravni, da bi lokalne in regionalne oblasti spodbudila k nadaljnjemu razvoju lokalnih in regionalnih strategij/načrtov prilagajanja;

10.

poudarja, da mora biti pri pregledu strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam – poleg dobro delujočega okvira upravljanja na več ravneh – večji poudarek na nujnem vključevanju več interesnih skupin in sektorjev (namesto omejevanja), da bi bili prilagoditveni ukrepi na lokalni ravni učinkovitejši in bolj celostni. Pregled bi lahko vključeval (ali preusmerjal na) nekaj konkretnih primerov koristi, ki jih prinaša skupno delo, za razliko od izoliranosti, pri soustvarjanju rešitev na regionalni in lokalni ravni. Takšne participativne pristope bi bilo treba močno spodbujati in podpirati, med drugim tudi s projekti, ki jih financira EU (npr. pri prihodnjih razpisih v okviru programov LIFE ali Obzorje 2020);

11.

poudarja pomen temeljite preučitve dejavnikov uspeha in ovir pri različnih načinih sodelovanja med znanstveniki, strokovnjaki in oblikovalci politik na lokalni in regionalni ravni. Na podlagi teh podatkov bi bilo treba pripraviti praktična priporočila, ki bi temeljila na konkretnih primerih partnerstev (z več interesnimi skupinami/javno-zasebnih) in ki bi jih bilo treba množično razširjati, npr. prek evropske platforme za prilagajanje podnebnim spremembam (Climate-ADAPT);

12.

ponovno poudarja, da je treba prek vseh mogočih komunikacijskih kanalov krepiti zavest o tem, da so enotni ukrepi prilagajanja in blažitve nujni, da bi tako dosegli največje možne sinergije med obema področjema podnebne politike in se izognili slabemu prilagajanju. Zato OR poziva Evropsko komisijo, naj v pregledu preuči inovativne mehanizme za povečanje ozaveščenosti in sprejemanja med regionalnimi akterji (vključno z državljani in podjetji) ter spodbujanje sprememb v obnašanju;

13.

poudarja pomen dodatne krepitve zmogljivosti in odprave vrzeli v znanju evropskih mest in regij ter meni, da sta portal Climate-ADAPT in z njim povezano orodje za podporo prilagajanju mest dobra osnova za to. Slednje je sicer treba stalno utrjevati in bogatiti, še naprej promovirati in bolj povezovati s platformo Konvencije županov, prav tako bo treba izboljšati tudi njegovo prijaznost do uporabnika. OR poziva Komisijo, naj se posvetuje z mesti in regijami, da bi skupaj ugotovili, kako prilagoditi portal Climate-ADAPT, da bi kar najbolj ustrezal njihovim potrebam, in se odločili, ali naj se vključi v spletno mesto Konvencije županov;

14.

poudarja, da je treba nadaljevati zbiranje primerov dobre prakse, preskušenih na terenu. Primere dobre prakse iz mest in regij je treba shraniti v enotno, javno dostopno zbirko podatkov, ki bo omogočala enostavno iskanje (npr. na portal Climate-ADAPT in/ali v katalog modelov na spletnem mestu Konvencije županov), da bi olajšali izmenjavo izkušenj med kolegi. Takšna zbirka podatkov bi morala zlasti imeti ustrezne funkcije za lažje opredeljevanje primerov, ki temeljijo na podobnih okoliščinah (npr. podnebna tveganja, gostota prebivalstva) ali ki imajo podobne geografske značilnosti (npr. gorska lega ali lega blizu gora, reke ali morja), da bi lahko razvili tipologije prilagajanja. OR je pripravljen sodelovati pri prepoznavanju uspešnih regionalnih praks ter angažiranju pionirskih regij, najprej z delom, ki ga opravlja njegova komisija ENVE ter skupina ambasadorjev konvencije OR, ki ga je treba še razširiti in spodbujati;

15.

poudarja, da je treba olajšati prenos znanja tudi prek sodelovanja med mesti. Evropska komisija bi morala določiti, promovirati in primerno financirati ustrezne dejavnosti na področju medsebojnega sodelovanja in mentorstva. Programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja, ki jih je že predlagala Konvencija županov, so se izkazali za uspešne in koristne, zato bi jo bilo treba v prihodnosti ponoviti in razširiti (npr. z vsakoletnimi razpisi);

16.

poziva Evropsko komisijo, naj okrepi prizadevanja za vzpostavitev učinkovitega okvira za krepitev zmogljivosti v mestih in regijah. Obilica pobud, orodij in programov EU, ki mestom in regijam že ponujajo razne možnosti krepitve zmogljivosti (npr. delavnice, spletni seminarji, gradiva s smernicami), trenutno povzroča zmedo med upravičenci;

17.

kljub nekaterim dosedanjim prizadevanjem – zlasti z nedavno uvedbo novega portala „vse na enem mestu“ (One-Stop-Shop) v okviru agende EU za mesta – bi morala Komisija razjasniti posebnosti, pa tudi možnosti dopolnjevanja različnih storitev, ki se mestom in regijam nudijo na področjih, povezanih s prilagajanjem, ter začeti zapolnjevati vrzeli, ki se pojavljajo med tem procesom ugotavljanja in zbiranja. OR poziva Komisijo, naj v okviru tega procesa:

18.

ugotavlja, da morajo vse ravni upravljanja – vključno z mesti in regijami – res dobro razumeti podnebna tveganja in ranljivost na svojih ozemljih, da lahko usmerjajo sprejemanje odločitev ter proces oblikovanja politik. Zato OR poziva Komisijo, naj še naprej podpira okvire za ocenjevanje tveganj in ranljivosti na regionalni in lokalni ravni, saj so izhodišče vsake strategije za prilagajanje, ter podpre delovanje na podlagi dokazov;

19.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti kot oviri za ukrepe prilagajanja redno izpostavljajo 1) pomanjkanje (dostopa do) uporabnih in razumljivih informacij o podnebju ter 2) pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj pri razlagi teh informacij. Nadaljnja pomoč – z dokumentiranjem in izmenjavo dobrih praks – je torej potrebna, da se jih usmerja skozi obstoječe informacije ter jim pomaga pri zmanjševanju in razlagi učinkov na ravni mesta/regije;

20.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira stalna prizadevanja regij in mest za podnebne napovedi in ocene tveganj s krepitvijo svojih (raziskovalnih) dejavnosti, povezanih z opredelitvijo ustreznih orodij in metod (za modeliranje tveganj), oblikovanjem scenarijev (makro-) regionalnih podnebnih vplivov in vzpostavljanjem omrežij za podnebne storitve (v okviru programa Obzorje 2020) na mednarodni, evropski in (pod-) nacionalni ravni. S takšnimi omrežji podnebnih storitev se ukvarjajo ustrezni strokovnjaki in ponudniki podatkov (npr. raziskovalne skupnosti), ki poskrbijo, da so informacije in znanje dostopni in razumljivi lokalnim in regionalnim oblikovalcem politik;

21.

poudarja pomen podpore razkrivanju podnebnih tveganj, da bi spodbudili prilagajanje in naložbe. Pojavljajo se mnoge nove prostovoljne in/ali zasebne pobude za razkrivanje podnebnih tveganj, ki bi jih lahko Komisija dodatno podprla in promovirala;

22.

v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije, da se preučijo možnosti za sodelovanje z zavarovalniškim sektorjem, saj so zavarovalnice med ključnimi ponudniki podatkov in potencialnih naložb. Spodbuja Komisijo, naj oceni zavarovalne mehanizme, ki bi lahko spodbudili preprečevanje tveganj in podprli zmanjševanje škode, ter sodeluje z zavarovalnicami in tako poskrbi, da bodo svoje znanje in strokovnost na področju modeliranja tveganj ter obvladovanja tveganja nesreč delile z javnim sektorjem. Sedanja uspešna partnerstva bi bilo treba pri pregledu še naprej spodbujati, da bi bila navdih in motivacija ostalim. V zvezi s tem tudi poudarja, da se lahko mesta ali regije, ki so za zavarovalnice izpostavljene visokemu tveganju, soočajo tudi s posebnimi ovirami za naložbe in razvoj, zato spodbuja Evropsko komisijo, naj pri pregledu preuči, kako bi bilo mogoče take težave odpraviti;

23.

meni, da je treba pri pregledu še naprej opozarjati na koristi, ki jih imajo ocene socialno-ekonomskih posledic prilagajanja. Takšna socialno-ekonomska analiza usmerja oblikovalce politik, saj jim nudi jasnejši vpogled v morebitne stroške in koristi ukrepov prilagajanja, za razliko od neukrepanja. S tem pa pomaga ozaveščati, razumeti omejitve glede zmogljivosti ter prepoznati ekonomsko najbolj vzdržne politične izbire;

24.

poudarja, da mesta in regije potrebujejo dodatne informacije o različnih metodah, ki se lahko uporabijo za takšno oceno (npr. stroškovna učinkovitost, uporaba več meril, odločanje zainteresiranih strani, preskušanje in opazovanje), in o njihovem pomenu v različnih kontekstih, zato predlaga, da jim Komisija ustrezno pomaga prek svojih referenčnih platform Climate-ADAPT in Konvencija županov;

25.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti opremiti z ustreznimi orodji in kazalniki za spremljanje, poročanje in ocenjevanje, da se jim zagotovijo podatki in podpora pri načrtovanju ukrepov prilagajanja na lokalni ravni. Tudi slednje bi lahko promovirali prek referenčnih platform za prilagajanje (Climate-ADAPT in Konvencija županov);

26.

je prepričan, da je pomembno, da so mednarodni, evropski, nacionalni in regionalni/lokalni okviri za spremljanje, poročanje in ocenjevanje medsebojno združljivi ter da se nadgrajujejo, kar bo zagotovilo skladnost in zmanjšalo breme za mesta in regije;

27.

pozdravlja napredek, ki je bil pri tem dosežen od objave strategije Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam s pripravo preglednice pripravljenosti na prilagoditev za države članice EU ter standardnih obrazcev Konvencije županov za spremljanje in poročanje za mesta, ki so podpisniki, in je vesel, da med njimi obstajajo tesne povezave, vendar meni, da je treba njihovo uporabo še naprej spodbujati in usmerjati (npr. na spletnem mestu Konvencije županov);

28.

poudarja, da je treba preučiti nadaljnje sinergije z drugimi partnerskimi pobudami, ki se hkrati oblikujejo na mednarodni ali evropski ravni (npr. Regions Adapt, CRAFT, Resilient Cities) in imajo lastne sisteme za spremljanje, poročanje in ocenjevanje, vendar poudarja, da nadaljnja prizadevanja za usklajevanje ali sodelovanje ne smejo potekati na račun potreb in interesov mest/regij;

29.

pozdravlja obstoječe finančne instrumente EU v podporo podnebnih ukrepov na lokalni in regionalni ravni (npr. evropski strukturni in investicijski skladi, pa tudi Obzorje 2020, LIFE, Solidarnostni sklad EU, finančni mehanizem za naravni kapital), vendar poudarja, da je še vedno največji izziv za mesta in regije prav dostop do teh sredstev. Zato poziva Komisijo, naj evropskim lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi 1) lahko dostopne in razumljive informacije o razpoložljivih sredstvih in finančnih instrumentih za pripravo in izvajanje akcijskih načrtov ter 2) dodatna navodila in pomoč pri dostopu do obstoječih instrumentov in njihovi uporabi ter morebitnem kombiniranju teh instrumentov (npr. prilagojeno usposabljanje);

30.

ponovno opozarja na svoj predlog o sprejetju pristopa na podlagi celotnega življenjskega cikla k ocenjevanju stroškov in koristi kapitala, s katerim se lahko zagotovi, da se naložbe ki so odporne na podnebne spremembe, dolgoročno povrnejo. Bilance in registri tveganj morajo zajeti gospodarske, okoljske in socialne posledice ukrepov in kapitalskih naložb, v katerih podnebne spremembe niso upoštevane, ali posledice neukrepanja;

31.

izraža upanje, da bo pregled dal večji poudarek morebitni vlogi regij pri omogočanju dostopa do nekaterih shem financiranja. Nekatere regije že zdaj pomagajo pri upravljanju in razdeljevanju strukturnih skladov EU ter povezovanju in združevanju manjših projektov, ki se jih lotevajo občine na svojem ozemlju, ali pa neposredno nudijo financiranje. Vseeno pa OR poudarja, da je še naprej potrebno usmerjanje, da bi ti organi upravljanja lahko v celoti izkoristili potencial razpoložljivih evropskih sredstev in inovativnih finančnih instrumentov;

32.

poziva Komisijo, naj dodatno preuči zamisel o hitrem dostopu do finančnih instrumentov za posamezne lokalne in regionalne oblasti na podlagi dejavnikov, kot je dejstvo, da so se celoviti prilagoditvi že javno zavezale (npr. s pridružitvijo Konvenciji županov) z izvedbo celovite ocene tveganja in ranljivosti ter oblikovanjem akcijskega načrta za prilagajanje. Takšen hiter dostop bi Komisija lahko omogočila in spodbudila z revizijo predpogojev za dostop do nekaterih skladov ali meril za izbiro in dodelitev sredstev v okviru različnih programov (kot sta Obzorje 2020 in LIFE). Takšno usmeritev bi bilo treba tudi odločneje preučiti v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, s priporočilom, da vsi upravni organi izberejo možnost, ki je že določena v nekaterih regionalnih operativnih programih, tj. dajanje prednosti pobudam iz akcijskih načrtov za trajnostno energijo ter iz akcijskih načrtov za trajnostno energijo in preprečevanje podnebnih sprememb, ki so jih sprejele občine, ki sodelujejo v Konvenciji županov;

33.

pozdravlja pobudo Evropske komisije, da med pripravo naslednjega večletnega finančnega okvira preuči napredek pri izvajanju različnih skladov EU ter uporabi nepovratnih sredstev in drugih finančnih instrumentov (npr. izkušnje iz programa LIFE ter vključevanje podnebnih ukrepov v sklade ESI). To bi moralo prispevati k 1) vzpostavitvi prave kombinacije splošnih finančnih instrumentov in bolj specifičnih finančnih instrumentov za prilagajanje brez zmanjševanja potrebnih proračunskih sredstev za blažitev podnebnih sprememb ter k 2) oblikovanju priporočil za prihodnje razpise za projekte (npr. v okviru programov LIFE in Obzorje 2020), s čimer bi zapolnili preostale vrzeli pri financiranju lokalnih ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe;

34.

poudarja, da program LIFE – oziroma še natančneje integrirani projekti za podnebne ukrepe v okviru tega programa za mesta in regije – velja za enega najpomembnejših finančnih instrumentov za preizkušanje in prikaz ukrepov za prilagajanje na podlagi medsektorskega pristopa in na velikih območjih (na regionalni, medregionalni, nacionalni ali nadnacionalni ravni), zato Komisijo močno spodbuja, naj program podaljša in ga podpira tudi v prihodnje;

35.

priznava, da imajo mnoga evropska mesta in regije ogromno neizkoriščenih možnosti za pritegnitev dodatnih naložb in da se soočajo s številnimi hudimi ovirami pri izvedbi lastnih naložb;

36.

zato meni, da mora Komisija še naprej preučevati inovativne načine za usmerjanje naložb, namenjenih ukrepom prilagajanja, k lokalnim in regionalnim oblastem, ter jo poziva, naj tem zagotovi ustrezno strokovno svetovanje, usmerjanje in pomoč pri pripravi izvedljivih naložb (npr. v okviru evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe ali drugih vrst usmerjenih dejavnosti za krepitev zmogljivosti), kakor tudi financiranje. V pregledu bi lahko navedli primere mehanizmov za obravnavo zasebnih vlagateljev in sodelovanje z zavarovalnicami – in Komisija bi morala še naprej podpirati pilotne pobude v tej smeri;

37.

poudarja, da bi bilo treba mestom in regijam pomagati najti kombinacijo javnih in zasebnih sredstev – iz mednarodnih, evropskih, nacionalnih in lokalnih virov –, ki bi bila glede na njihove lokalne razmere najprimernejša za financiranje ukrepov prilagajanja. Kot je bilo poudarjeno v vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira 2014–2020, bo Komisija nadalje preučila možnosti, kako z združevanjem sredstev EU ter sredstev iz nacionalnih in zasebnih virov pokriti preostale potrebe po naložbah;

38.

ugotavlja, da se je mednarodni dialog o podnebnih vprašanjih v zadnjih letih poglobil, kar je privedlo do sprejetja novih mednarodnih sporazumov, kot so Sendajski okvir za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030, Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum o podnebnih spremembah, zato poziva Komisijo, naj svoje ukrepe še bolj umesti v te globalne okvire, postane še boljši zgled ter pomaga ustvarjati sinergije med njimi;

39.

poudarja, da bo pri pregledu bolje proučen čezmejni vidik obvladovanja podnebnih tveganj. Zato se zdi, da je makroregionalno sodelovanje s spodbujanjem izmenjave informacij in skupnim delom, ki presega upravne meje, ustrezen pristop za izboljšanje prilaganja EU podnebnim spremembam. Komisija bi zato morala razmisliti o tem, da bi svoje pilotne nadnacionalne pobude – v Podonavju, regiji Baltskega morja, alpski regiji ter jadranski in jonski regiji – razširila tudi na druge makroregije v Evropi in drugod ter jih podpirala tudi v prihodnje;

40.

poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni prednostim, ki bi jih prineslo sodelovanje med regijami (in med mesti). Nova svetovna konvencija županov za podnebne spremembe in energijo bo tako za druge regije v svetu nova priložnost, da izkoristijo evropske izkušnje in primere, hkrati pa bo priložnost za evropske lokalne in regionalne oblasti, da se učijo od svojih kolegov z drugih celin;

41.

poudarja, da bi bilo treba – glede na nedavne napovedi UNFCC (Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja) o prihodnjih migracijskih tokovih – pri pregledu obravnavati povezavo med prilagajanjem na podnebne spremembe in migracijami, zato bi bilo treba vključiti novo poglavje o izzivih in priložnostih, ki nastajajo zaradi migracij, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Komisija bo zato preučila možnosti za nadaljnjo podporo mestom in regijam pri soočanju z mobilnostjo ter morebitnim vključevanjem migrantov in beguncev;

42.

za zaključek Odbor regij izraža svojo pripravljenost za sodelovanje v postopku posvetovanja z zainteresiranimi skupinami o pregledu strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki ga bo Evropska komisija izvedla v začetku leta 2017, ter meni, da so priporočila iz tega mnenja, pa tudi iz drugih mnenj, ki se nanašajo na temo prilagajanja (1), dobra podlaga za prihodnje izmenjave.