21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/2

—

ob upoštevanju člena 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 81(3) PDEU,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 24,

—

ob upoštevanju členov 8 in 20 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, v katerih je poudarjena obveznost vlad, da zaščitijo identiteto otrok, vključno z njihovimi družinskimi odnosi,

—

ob upoštevanju Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963, zlasti člena 37(b),

—

ob upoštevanju Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (1) (Bruselj IIa),

—

ob upoštevanju Agende EU za otrokove pravice (COM(2011)0060),

—

ob upoštevanju smernic iz dokumenta za razmislek, pripravljenega za 9. forum za otrokove pravice,

—

ob upoštevanju popisa sistemov za zaščito otrok, ki ga izvaja Agencija za temeljne pravice,

—

ob upoštevanju številnih peticij o praksah organov za socialno varstvo otrok in varovanju otrokovih pravic, skrbništvu nad otroki, ugrabitvah otrok in otroškem varstvu, ki jih je Odbor za peticije v zadnjih letih prejel iz različnih držav članic EU, ter priporočil, ki jih je podal v poročilih o obiskih za ugotavljanje dejstev v Nemčiji (23. in 24. novembra 2011) (Jugendamt), na Danskem (20. in 21. junija 2013) (socialne službe) in v Združenem Kraljestvu (5. in 6. novembra 2015) (posvojitve brez privolitve staršev),

—

ob upoštevanju vloge in dejavnosti mediatorja Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve otrok,

—

ob upoštevanju člena 216(2) Poslovnika,

A.

ker mora biti pri sprejemanju vseh odločitev o vprašanjih otroškega varstva na vseh ravneh otrokova korist vedno na prvem mestu;

B.

ker lahko EU sprejme ukrepe s področja družinskega prava s čezmejnimi posledicami (člen 81(3) PDEU), tudi za področje posvojitev;

C.

ker zaradi večje mobilnosti znotraj EU narašča število čezmejnih vprašanj v zvezi z zaščito otrok, ki vključujejo odvzem skrbništva;

D.

ker vprašanja v zvezi s skrbništvom nad otroki močno vplivajo na življenje vseh vpletenih posameznikov in na družbo v celoti, ker so v uredbi Bruselj IIa vrzeli ter ker se bliža njena revizija, ki je dobra priložnost za izboljšanje njenih določb,

E.

ker uveljavljanje temeljne pravice, kot je svoboda gibanja in prebivanja, ne bi smelo huje ogroziti pravice otroka do družinskega življenja;

F.

ker imajo v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah otroci, katerih starši uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pravico, da redno vzdržujejo osebni odnos in neposredne stike z obema staršema, če to ni v nasprotju z njihovimi koristmi;

1.

opozarja, da veliko število peticij, ki jih je Parlament prejel o zadevah, povezanih z otroki, kaže na resen problem pri izvajanju uredbe Bruselj IIa;

2.

meni, da bi bilo treba v sistemih za zaščito otrok vzpostaviti nadnacionalne in čezmejne mehanizme, ki bi upoštevali posebnosti čezmejnih konfliktov;

3.

poziva države članice, naj vzpostavijo sisteme spremljanja in vrednotenja (z ustreznimi socialno-ekonomskimi statistikami, ločenimi po državah) znotraj nacionalnega usklajevalnega okvira za čezmejne primere, povezane z otroki; priporoča, da Komisija usklajuje prenos informacij med zadevnimi organi držav članic;

4.

poziva Svet, naj poroča o posebnih ukrepih, ki jih izvajajo države članice, da bi se oblikovale sinergije med 28 nacionalnimi sistemi za zaščito otrok;

5.

poziva k oblikovanju jasne opredelitve običajnega prebivališča v revidirani uredbi Bruselj IIa;

6.

opozarja na obveznost nacionalnih organov, določeno v uredbi Bruselj IIa, da priznajo in izvršijo sodne odločbe sodišč drugih držav članic v zadevah, povezanih z otroki; poziva države članice, naj okrepijo in izboljšajo sodelovanje svojih pravosodnih organov v zadevah, v katere so vpleteni otroci;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj sofinancirajo in spodbujajo vzpostavitev platforme, ki bo državljanom EU, ki niso državljani zadevne države, nudila pomoč v družinskih postopkih, in zgolj ene evropske telefonske linije za pomoč v primeru ugrabitev ali zlorab otrok, ter svetovanje o postopkih skrbništva in posvojitev;

8.

poziva Komisijo, naj pripravi jasen in lahko dostopen vodnik za državljane EU s praktičnimi informacijami o institucionalnih ureditvah za zaščito otrok, pri tem pa naj se posebej osredotoči na posvojitve ali namestitve brez privolitve staršev in na starševske pravice v različnih državah članicah;

9.

poziva države članice, naj sprejmejo preventiven pristop ter zagotovijo ustrezno politiko z zadostnimi viri, ki bo, kolikor je mogoče, preprečevala začetek postopkov za skrbništvo, in sicer naj uvedejo postopke za zgodnje opozarjanje in nadzorne mehanizme ter nudijo ustrezno podporo družinam kot primarnim skrbnikom, zlasti v ranljivih skupnostih, v katerih obstaja tveganje za socialno izključenost;

10.

poudarja, da rezi v proračune, ki so posledica varčevalnih ukrepov, ne bi smeli negativno vplivati na ustrezne ocene individualnih primerov v družinskih zadevah, zlasti kadar gre za kakovost socialnih služb;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo specializirano usposabljanje in izobraževanje socialnim delavcem ter drugim strokovnim delavcem, ki se ukvarjajo s čezmejnimi primeri, povezanimi z otroki;

12.

poziva, naj pristojni organi države članice, ki namerava socialne delavce napotiti v drugo državo članico zaradi preiskave primera posvojitve ali namestitve, obvestijo organe druge države članice, da bodo opravili tako preiskavo;

13.

poziva države članice, naj imenujejo posebne senate v okviru družinskih sodišč ali organov za čezmejno mediacijo, ki bodo obravnavali čezmejne zadeve, povezane z otroki; poudarja, da je bistven ustrezen nadzor razmer po izdaji sodne odločbe, tudi kadar gre za stike s starši;

14.

poziva države članice, naj sistematično izvajajo določbe Dunajske konvencije iz leta 1963 in zagotovijo, da bodo veleposlaništva ali konzularna predstavništva od začetka obveščena o vseh postopkih, povezanih z otroškim varstvom, v katere so vpleteni državljani njihovih držav, in da bodo imela popoln dostop do ustreznih dokumentov; priporoča, da se konzularnim organom omogoči prisotnost v vseh fazah postopka;

15.

poziva države članice, naj staršem zagotovijo pravico do rednih obiskov, razen ko bi ta lahko ogrožala otrokovo korist, in naj staršem omogočijo, da med obiski z otrokom govorijo v svojem maternem jeziku;

16.

priporoča, naj države članice že od začetka postopkov, povezanih z otroki, in nato v vseh fazah staršem zagotovijo popolne in jasne informacije o postopkih in njihovih morebitnih posledicah; poziva jih tudi, naj starše obvestijo o pravilih o pravni podpori in pomoči, na primer s seznamom dvojezičnih odvetnikov, specializiranih za to področje, in z nudenjem tolmačenja, da bi se izognili primerom, kjer starši izrazijo privolitev, ne da bi v celoti razumeli, k čemu so se zavezali; priporoča tudi, da se staršem, ki imajo težave s pismenostjo, nudi ustrezna podpora;

17.

priporoča določitev minimalnih standardov za razgovor z otrokom v nacionalnih civilnih postopkih v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

18.

priporoča, naj sodniki, strokovnjaki ali socialni delavci vodijo ločene razgovore s starši in otroci, da se na otroke ne bi vplivalo oziroma da ne bi postali žrtve konflikta lojalnosti;

19.

priporoča, da se določi najdaljše trajanje vsake faze v čezmejnih postopkih v zvezi z otroškim varstvom, da bi imeli člani razširjene otrokove družine dovolj časa, da se pojavijo in oddajo vlogo za posvojitev otroka, ali da bi lahko starši svoje težave rešili in predlagali vzdržne alternative preden se sprejme dokončna odločitev o posvojitvi; meni, da bi bilo treba pred odločitvijo o vsaki trajni rešitvi, kot je posvojitev, opraviti ustrezno ponovno oceno razmer v biološki družini;

20.

poziva države članice, naj staršem, odvisnim od alkohola ali drog, dajo na voljo razumno obdobje, v katerem bodo imeli resnično možnost za ozdravitev, preden sodišče sprejme dokončno odločitev o posvojitvi za njihove otroke;

21.

poziva Komisijo, naj posebno skrb nameni priporočilom o čezmejni mediaciji, ki jih je prejela od vseh ustreznih deležnikov na nacionalni in evropski ravni;

22.

ugotavlja, da v EU ni mehanizma, ki bi omogočal samodejno priznavanje nacionalnih nalogov za posvojitve, ki se izdajo v drugih državah članicah; poziva države članice in Komisijo, naj zakonsko uredijo priznavanje nacionalnih posvojitev, pri tem pa upoštevajo otrokovo korist in ustrezno spoštujejo načelo nediskriminacije;

23.

poziva države članice, naj države, ki niso pogodbenice, spodbudijo k pridružitvi Haaški konvenciji iz leta 1993, s čimer bi vsem otrokom zagotovili enake standarde in se tako izognili vzporednim sistemom z manj zaščitnimi ukrepi; poziva države članice, naj se v postopkih priznavanja mednarodnih posvojitev, ki jih je druga država članica EU že priznala, izogibajo zapleteni birokraciji;

24.

poudarja, da je otrokom v vseh postopkih reje ali posvojitve, treba omogočiti namestitev, kjer bodo imeli najboljše možnosti za ohranjanje stikov s svojim kulturnim okoljem in učenje ter rabo maternega jezika; poziva organe držav članic, vključene v postopke o otroškem varstvu, naj si v največji možni meri prizadevajo, da ne ločijo sorojencev;

25.

poziva države članice, naj namenijo posebno skrb in podporo tistim staršem, zlasti ženskam, ki so bili kot otroci ali odrasli žrtve nasilja v družini, da ne bi s samodejnim odvzemom skrbništva nad otroki postali ponovne žrtve;

26.

poziva Komisijo, naj objavi rezultate, dosežene s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja v primerih ugrabitev otrok, ki ji je razglasila za prednostno nalogo v Agendi EU o pravicah otrok;

27.

poziva Svet, naj poroča o rezultatih, ki jih je dosegel pri vzpostavljanju sistemov za opozarjanje v primerih ugrabitev otrok s čezmejnimi posledicami, ter naj podpiše ustrezne sporazume o sodelovanju, ki bodo obravnavali primere čezmejnih ugrabitev na podlagi smernic Komisije;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.