20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/1

Poročevalec:

José María ZUFIAUR NARVAIZA

1.1

EESO se strinja, da je treba revidirati sedanjo evropsko varnostno strategijo iz leta 2003, da bi se odzvali na mednarodne okoliščine, ki so se bistveno spremenile. Kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik organizirane civilne družbe meni, da se je treba nujno posvetovati z njim v postopku priprave nove strategije in da je treba zagotoviti strukturirano udeležbo civilne družbe v njej. Po mnenju EESO bi bilo treba celovito strategijo revidirati pogosteje, na primer vsakih pet let, kar bi sovpadalo z mandatoma Parlamenta in Komisije.

1.2

EU se sooča s krizo, katere glavne značilnosti so družbeni razkroj, soodvisnost, institucionalna šibkost in globalni značaj neenakosti. Vstopili smo v obdobje, v katerem je socialna izključenost glavni dejavnik konfliktov, pri katerih vojaško posredovanje očitno ne zadostuje.

1.3

Večja nestabilnost geopolitične in geoekonomske konkurence ter vztrajni poskusi nekaterih sil, da bi svet razdelili na interesne sfere, vpliva na evropski strateški model, ki temelji na sodelovanju in pozitivnemu pogojevanju, zato je ga je treba prilagoditi.

1.4

Po mnenju EESO bodo lahko Evropejci na tako zapletenem mednarodnem prizorišču branili svoje vrednote in interese le, če bodo bolj enotni glede ciljev, politik in sredstev. Evropska zunanja politika se začne doma, saj je povezanost med notranjo in zunanjo politiko neločljiva.

1.5

Evropski državljani se bodo odmaknili od svoje sedanje nezainteresiranosti, se čutili Evropejce in se zavzeli za Unijo le, če bo ta spremenila smer in se uveljavila kot tista, ki skrbi za njihovo varnost, svobodo in blaginjo ter brani enakopravnost, tako v Evropi kot po vsem svetu.

1.6

Nujno je okrepiti evropsko politično povezovanje, če si prizadevamo za suverenost v globaliziranem svetu, za sprejemanje odločitev, ki bi s prenovljeno socialno pogodbo oživile navdušenje nad evropskim projektom, in za spopadanje z demokratičnim deficitom.

1.7

Zunanji politiki ter evropski varnostni in obrambni politiki bi bilo treba nameniti več sredstev in vanje vpeljati prožnejše metode dela, morale pa bi biti tudi bolj usklajene med državami članicami in evropskimi institucijami.

1.8

Obramba EU terja boljše usklajevanje in skupno načrtovanje, da bi v prihodnje dosegli celo evropsko obrambno unijo. Za to so potrebna večja finančna sredstva in razvoj evropske obrambne industrije, pri čemer se je treba s pobudami skupne uporabe in delitve izogniti podvajanju in izdatkom. Podobno sta poleg promocije velikih skupnih projektov ključna tudi boljše upravljanje in dosledna institucionalna struktura. To pa ne sme vplivati na čezatlantske odnose in tesno sodelovanje z zavezništvi in organizacijami, kot je NATO, v katere je včlanjena večina držav EU.

1.9

Po mnenju EESO bi morale biti prednostne naloge nove celovite strategije naslednje: a) utrditev poti do pridružitve za države kandidatke, zlasti države Zahodnega Balkana, ter stabilizacija vzhodnega in južnega sosedstva, vključno z odzivom na tokove migrantov in beguncev, b) spodbujanje zmogljivejše, učinkovite in prepoznavne skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), ki se opira na trdno in jasneje določeno tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe (EDTIB), c) okrepitev učinkovitega in reformiranega multilateralnega sistema za varnostno, socialno-ekonomsko in razvojno upravljanje, in d) promocija trgovine in naložb. Omenjene prednostne naloge bi morali prežemati dve medsektorski razsežnosti: trajnostni razvoj v širšem pomenu in krepitev organizacij civilne družbe.

1.10

EU bi morala biti s svojo tradicionalno preventivno in večstransko diplomacijo regulativna in konstruktivna sila, ki bi krepila vključujoče upravljanje in si prizadevala za sodelovanje gospodarstev v vzponu v večstranskih institucijah.

1.11

EU, ki je nastala z namenom utrjevanja miru v Evropi, si mora v svoji splošni strategiji določiti za glavni cilj ohranjanje in spodbujanje miru. Pri tem so bistvenega pomena varnostna in obrambna politika, delovanje diplomacije in vloga civilne družbe.

1.12

V zvezi z begunsko krizo EESO meni, da mora EU nujno sprejeti skupno begunsko in azilno politiko ter politiko priseljevanja, ki bi jo izvajala evropska institucija, s čimer bi zagotovili, da evropske države skupaj, sorazmerno in solidarno izpolnjujejo svoje obveznosti.

1.13

Po mnenju EESO bi bilo treba spremeniti sistem dodeljevanja evropskih sredstev za razvoj, da bi bil hitrejši, večnamenski in prilagojen dejanskim razmeram.

1.14

Skupek obsežnih trgovinskih sporazumov, ki so še v fazi pogajanj ali ratifikacije, dobiva poleg svojih strogo trgovinskih vidikov tudi nezanemarljivo geopolitično razsežnost. Temeljni sestavni deli prihodnje celovite strategije EU bodo tudi obravnava geopolitičnega vpliva tovrstnih sporazumov, krepitev večstranskih odnosov in preprečevanje napetosti med trgovinskimi bloki. Ker ti sporazumi vplivajo na način življenja, je treba po mnenju EESO nujno obravnavati zahteve in zaskrbljenost civilne družbe in državljanov na splošno v zvezi z njimi.

1.15

Krepitev civilne družbe, njenega delovanja in povezav, vzporednih diplomatskemu delovanju, je po mnenju EESO bistvena za izvajanje zunanje in varnostne politike EU. EESO se zato zavzema za izrecno vključitev te komponente med prednostne cilje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP).

1.16

Menimo, da ima EESO kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik vseh pomembnih organizacij civilne družbe držav članic najboljše pogoje za to, da postane bistveni partner Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v skupni zunanji in varnostni politiki EU.

1.17

V ta namen EESO predlaga, da skupaj z ESZD razišče omenjene prednostne naloge in način vzpostavitve medsebojnega sodelovanja.

1.18

EESO ponuja ESZD pomoč pri pripravi poročila o oceni sedanjega udejstvovanja civilne družbe na področju evropske zunanje politike.

1.19

Predlagamo, da bi EESO v prisotnosti visoke predstavnice organiziral letno posvetovanje o zunanji in varnostni politiki, ki bi se ga udeležile glavne evropske organizacije civilne družbe.

2.1

EESO ugotavlja, da je potrebna strategija, ki bi v splošnem skladnem in posodobljenem okviru zajemala vse instrumente zunanjepolitičnega delovanja, vključno z varnostjo in obrambo. Zato so potrebne spremembe ciljev, prednostnih nalog, interesov in instrumentov evropskega zunanjega delovanja s celostno perspektivo, s katero bi presegli parcialne interese in odpor držav ter okrepili usklajevanje in prožnost (1)  (2).

2.2

Kljub pomembnemu družbenemu napredku pri različnih vidikih razvojnih ciljev tisočletja so svetovne geopolitične razmere zaradi drugih dejavnikov, kot so zmanjšan vpliv zahodnih držav, utrjevanje vloge novih razvijajočih se sil, rastoči učinek informacijskih tehnologij, demografski trendi in večja neenakost, bolj zapletene, model, ki temelji na pravilih in vrednotah odprte družbe, pa bo v teh razmerah naletel na odločnejše nasprotovanje. To se dogaja v večstranskih institucijah, ki se niso prilagodile novemu večpolnemu svetu. Zato mednarodni standardi padajo, hkrati pa se spreminja pomen geopolitike. Zaradi večjega števila akterjev, tudi nevladnih, in nadnacionalnih podjetij ter razvoja revolucionarnih tehnologij je težje pripraviti strateško agendo in vzpostaviti upravljanje kompleksnih okolij.

2.3

Grožnje, s katerimi se sooča EU, so: upravljanje migracijskih tokov, zaščita celine pred terorističnimi grožnjami ter preprečevanje vojaških in kibernetskih napadov na države članice EU. Drugi izzivi, grožnje in nevarnosti so zdaj predvsem globalni: podnebne spremembe, finančne in gospodarske krize, utaja davkov, korupcija, organizirani kriminal, pandemije, humanitarne krize itd. Unija mora na vseh teh področjih opravljati svojo vlogo. Skupna zunanja in varnostna politika mora postati veliko bolj učinkovit instrument, kot je zdaj, da bi branila interese Unije in držav članic, kar je bistvenega pomena za tiste, ki so v veliko večji meri vključeni v zunanjo in varnostno politiko EU. Kot je dejala visoka predstavnica in podpredsednica: „Potrebujemo strategijo za proaktivno zaščito lastnih interesov, pri čemer je treba upoštevati, da mednje spada tudi spodbujanje naših vrednot.“

2.4

Po strategiji iz leta 2003 je prišlo do dveh velikih strukturnih sprememb.

2.4.1

Prvič, soočamo se s krizo, katere glavne značilnosti so družbeni razkroj, soodvisnost, institucionalna šibkost in globalni značaj neenakosti. Globalizacija danes pomeni bližino, prepoznavnost in gostoto prebivalstva. Neenakost je postala svetovni kazalnik. Ta velika družbena nasprotja so vzrok za množično preseljevanje. Svet, ki je vedno bolj povezan in skrajno neenak, je vir nestabilnosti in negotovosti. Vstopili smo v obdobje sporov zaradi socialne izključenosti, v zvezi s katerimi je vojaško posredovanje očitno nezadostno. Stojimo pred socialnim vprašanjem svetovnih razsežnosti, ki ga je treba prepoznati in nanj odgovoriti, kot so to storile evropske nacionalne države v 19. in 20. stoletju. Na mednarodni ravni pa je bilo to storjeno s filadelfijsko deklaracijo iz leta 1944, ki je bila prva te vrste. Zato bodo potrebne regulativna politika ter politika solidarnosti in sodelovanja.

2.4.2

Drugič, geopolitična konkurenca ima vedno večjo težo in to ne le v evropskem sosedstvu. Pogojeni smo z našim geografskim položajem. Konflikti v Ukrajini, Siriji, Iraku, Libiji in Sahelu, na primer, neposredno vplivajo na našo trgovino, džihadistični terorizem pa na oskrbo z energijo ter pritok beguncev in migrantov. To vpliva na evropski strateški model, ki temelji na sodelovanju in pozitivni pogojenosti.

2.4.3

Še vedno velja trditev iz sedanje strategije: „Najboljša zaščita naše varnosti je svet demokratičnih držav z dobrim upravljanjem.“ Vendar pa so se pri tej strategiji pokazale določene vrzeli: 1) koncept na splošno ni dal pričakovanih rezultatov, razen v nekaterih primerih, povezanih zlasti s pristopnim procesom EU; 2) obstajajo tudi druge vizije, ki temeljijo na posebnih razlagah religije, kot je razlaga samooklicane Islamske države, ali na določenem avtoritarnem nacionalizmu kot na primer v Rusiji in na Kitajskem (velesile, ki neposredno vplivajo na razširjeno sosedstvo EU), katerih koncept geopolitike temelji na vplivnih območjih; 3) pogosto se ne upošteva raznolikosti držav, s katerimi se je EU trudila vzpostaviti povezave; 4) pogosto je prihajalo do neskladja med tem, kar EU govori, in politikami, ki jih v praksi izvaja; 5) ni se dovolj upoštevalo, da demokracije in pravne države ni možno vsiliti od zunaj, pač pa se morata poroditi znotraj.

2.5

EU bi morala s pomočjo tega, kar je ESZD poimenovala „pragmatični idealizem“, prilagoditi strategijo zagovarjanja svojih univerzalnih načel in vrednot, da bi jih učinkoviteje uveljavljala.

3.1

Zunanja politika je podaljšek notranje politike – s to trditvijo se vsi strinjajo. Da bi bili učinkoviti, morata zato imeti enake cilje, biti povezani, usklajeni in ne razpršeni, ko gre za osrednje in skupne vidike. Po mnenju EESO je treba dva bistvena stebra celovite strategije EU za zunanjo politiko graditi doma.

3.1.1

Prvi je glavni element privlačnosti EU za ostali svet: njen način življenja, ki temelji na svobodi in človekovih pravicah ter socialni koheziji celotnega prebivalstva. Zdi se, da razmišljanje o bolj strukturirani, skupni in učinkovitejši zunanji in varnostni politiki EU ni realistično, dokler se povečujejo gospodarske in družbene razlike med njenimi članicami in slabša njen socialni model ter dokler obstajajo znaki nesolidarnosti in nezaupanja, umikanje v nacionalni prostor, težave pri dogovarjanju o skupnih odločitvah, rastoče nezadovoljstvo državljanov, krepitev populističnih, ksenofobnih in evrofobnih gibanj. Prizadevanje za suverenost v globaliziranem svetu, sprejemanje odločitev, ki bi s prenovljeno socialno pogodbo oživile navdušenje nad evropskim projektom, prenovljena socialna pogodba in izenačitev procesa odločanja z demokracijo nujno zahtevajo tesnejše evropsko politično povezovanje, verjetno z okrepljenim sodelovanjem, ki je predvideno v Pogodbah.

3.1.2

Drugi steber se nanaša na močnejše evropsko povezovanje in uvajanje politik in instrumentov za skupno ukrepanje na področjih migracijskih tokov, oskrbe z energijo, podnebnih sprememb, mednarodnega terorizma, prehranske varnosti, trgovinske politike, boja proti organiziranemu kriminalu, učinkovitega evropskega načrta za naložbe in ustvarjanje delovnih mest, evropske socialne razsežnosti ali dokončne vzpostavitve notranjega trga. Evropski državljani se bodo odmaknili od svoje sedanje nezainteresiranosti, se čutili Evropejce in se zavzeli za Unijo le, če bo ta spremenila smer in se uveljavila kot tista, ki skrbi za njihovo varnost, svobodo in blaginjo ter brani enakopravnost, tako v Evropi kot po vsem svetu.

3.2

Po njegovem mnenju je prednostna naloga EU okrepiti enotni evropski trg – industrijsko politiko, finančni sistem, telekomunikacijsko in prometno politiko, digitalne tehnologije ter obrambno industrijo. Tudi zunanja politika se mora lotevati vedno večjega števila tem, povezanih s politikami EU na socialnem, okoljskem, energetskem, digitalnem, gospodarskem, industrijskem in prometnem področju, med drugimi. Prav tako je treba opredeliti dolgoročno vizijo, v kateri bo zunanja gospodarska politika poglaviten steber spodbujanja trgovine in naložb. Poleg tega je nujno imeti skupno energetsko politiko, kakor tudi skupno politiko na področju migracij in azila.

3.3

Pred novo geostrateško konfiguracijo sveta EU nima druge možnosti, kot da razvije svoje zmogljivosti na področju varnosti in obrambe. To nujno zahteva bolj povezano zunanjo politiko – države članice so na mednarodni ravni postopoma manj pomembne in skupno delovanje koristi vsem –, pomeni pa tudi dati več prostora evropski obrambni politiki. Vse to pa pomeni veliko širši koncept varnosti in obrambe, kot je uporaba sile. Zagotoviti je tudi treba, da se obrambna politika uporablja preventivno, da ima tudi odvračilno vlogo, hkrati pa mora biti instrument v zadnji sili, ko se bistveni interesi in dolžnost varovanja ne morejo braniti na noben drug način. To terja večjo in boljšo uporabo virov. Čeprav ima 28 različnih vojaških struktur, EU porabi le 40 % sredstev, ki jih Združene države Amerike namenijo za nacionalno obrambo. Temu je treba prišteti še precejšnje podvajanje in slabo razvito obrambno industrijo, med drugim, zato bi potrebovali več finančnih sredstev in skupne instrumente načrtovanja in nadzorovanja. Vlade in državljani EU se morajo zavedati, da so varnost, blaginja in svoboda neločljivo povezane. Vendar večja strateška avtonomija EU z vidika obrambe ne sme biti nezdružljiva ali v nasprotju s čezatlantskimi odnosi in sodelovanjem z zavezništvi in organizacijami, v katere je včlanjena večina držav EU, kot je zlasti NATO, ki je še vedno temelj njene skupne obrambe.

3.4

Evropska obrambna politika bi se morala osredotočiti na dve osnovni področji: 1) aktualna geopolitična realnost narekuje, da bi se morala EU, ki zagotavlja varnost zunaj svojih meja, osredotočiti na razširjeno sosedstvo, poleg tega pa podpirati človekove pravice in prispevati k razvoju sosednjih držav, 2) prispevek k prostemu dostopu do svetovnih javnih dobrin in mednarodnemu redu, ki temelji na pravilih.

3.5

Obrambna industrija EU mora imeti pomembno vlogo pri doseganju strateške avtonomnosti Evropske unije. Njena konkurenčnost je vrednota, ki presega interese zasebnega sektorja. Odpraviti je treba njeno razdrobljenost, uspešnost tega procesa pa je močno povezana z uporabo nekaterih ključnih orodij, kot so izvajanje projektov sodelovanja, dodelitev ustreznih sredstev za naslednji pripravljalni ukrep (3) in uvedba posebne proračunske postavke v naslednjem večletnem finančnem okviru.

3.6

Ideja, da je stabilnost naše dejanske soseščine – naših sosedov in sosedov naših sosedov – nujna za našo lastno stabilnost, se lahko zelo neposredno uporabi pri teroristični grožnji samozvane Islamske države. To pomeni, da je na primer iskanje politične rešitve vojne v Siriji odgovornost, ki je neposredno povezana z EU. Treba je namreč ukrepati glede enega od vzrokov problema, prav tako pa tudi izboljšati usklajevanje na področju boja proti terorizmu in obveščevalnih dejavnosti. Nujno je večje izmenjavanje informacij med državami članicami, vključno z oblikovanjem evropske obveščevalne službe. Poleg tega je treba pripraviti globalno strategijo boja proti terorizmu, ki bo analizirala vzroke zanj, se izognila konfliktu med verskimi pogledi in, nasprotno, spodbujala sodelovanje med skupnostmi z različnimi religijami v boju proti terorističnim fanatikom. Zlasti je pomembno podpreti arabsko-muslimanski svet (ki je zaradi napadov slabo poimenovane Islamske države najbolj kaznovan), da se obrne proti tej grožnji v lastni sredi. Podobno bi morali biti del evropske strategije proti terorističnim dejanjem tudi ukrepi proti prodaji in tihotapljenju orožja ter virom financiranja. Odnosi med civilno družbo in našo širšo soseščino bi lahko imeli pozitivno vlogo pri teh prizadevanjih.

3.7

Povečati bi bilo treba prožnost zunanjega delovanja. Večja prožnost pa ne bi smela povzročiti razdrobljenosti, temveč omogočiti popolno uporabo instrumentov, ki so predvideni v PEU in PDEU. Treba je torej povečati konstruktivno vzdržanost držav članic v Svetu na področju SZVP ter skupne varnostne in obrambne politike. V tem okviru in v zvezi z mednarodno varnostjo EESO ponovno opozarja na potrebo po ohranitvi določenih zunanjepolitičnih vrednot, zlasti spoštovanje Ustanovne listine Združenih narodov. Pa vendar je treba, kadar v okviru obstoječih instrumentov ni mogoče najti zadovoljive rešitve, ustanoviti ad hoc skupine, v katerih sodeluje visoka predstavnica, ali, če to ni mogoče, kak drug organ evropskih institucij, zato da načelo soglasja ne ohromi možnosti, ki jih ima Unija v zunanji politiki. Mreža za zeleno diplomacijo, ki je bila sprva ustanovljena za spodbujanje vključevanja okoljskih ciljev v zunanje odnose EU in je imela pomembno vlogo pri aktiviranju in usklajevanju diplomatskih ukrepov EU pred COP21, je lahko vzor za druge mreže.

3.8

EU ne bi smela čakati na naslednjo krizo, da si zagotovi več sredstev za zunanjo politiko. Ta sredstva morajo biti skladna s cilji in se ne smejo bistveno spreminjati glede na gospodarske razmere. Z ustreznim načrtovanjem bi bilo treba ugotoviti, katerim področjem Unija namenja premalo sredstev. Na ta način bi preprečili reaktivno odzivanje na različne krize, ki je bilo v zadnjih letih značilno za EU. Povečati je treba proračun EU za zunanje delovanje, zlasti na humanitarnem, migracijskem, razvojnem, izobraževalnem, protiterorističnem in diplomatskem področju, ter za krepitev organizirane civilne družbe.

4.1

EESO meni, da nova strategija vključuje ponoven pregled analize EU o mednarodnih razmerah in vlogi, ki jo namerava imeti v prihodnosti. Ključnega pomena je poiskati nov diskurz, ki bo temeljil na aktivnem enakopravnem sodelovanju državljanov pri njihovih razsežnostih svobode, varnosti in blaginje, in pomembno je poudariti prednosti EU. Med njimi so: največji notranji trg na svetu, aktivna trgovinska politika, najbolj podprta politika sodelovanja in humanitarne pomoči na svetu, način življenja, ki temelji na spoštovanju pravne države in demokratičnih načel, socialni model na podlagi socialne in ekonomske kohezije ter zagovarjanje modela trajnostnega razvoja, ki temelji na boju proti neenakosti in varstvu okolja, vključno z močnimi cilji podnebne politike.

4.2

Vlogo EU v svetu je od nekdaj oviralo pomanjkanje notranje kohezije in politične volje. Unija si ne prizadeva, da bi postala velesila, temveč želi učinkoviteje uveljavljati svoj vpliv. Zato se mora osredotočiti na področja, na katerih bodo imela njena prizadevanja dodano vrednost in bo njen vpliv lahko pomembnejši, zlasti v njeni okolici in mednarodnih institucijah, kot so Združeni narodi, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ali G20, kjer je malo usklajevanja med državami članicami, s tem pa je njena zmožnost vplivanja omejena. EESO v tem smislu pozitivno ocenjuje predlog Komisije iz oktobra 2015 za enotno zastopanje euroobmočja v Mednarodnem denarnem skladu in drugih mednarodnih organizacijah.

4.3

EU mora še naprej izvajati svojo tradicionalno preventivno in večstransko diplomacijo ter si prizadevati, da bi bila regulativna in konstruktivna sila. Zagovarjanje odprtega svetovnega reda, ki temelji na pravilih, je osnovna značilnost identitete Unije v mednarodnem prostoru. Kot trgovinska velesila ima EU koristi od povezanega sveta na energetskem in finančnem področju ter področju kibernetskega prostora in pomorskih poti (približno 90 % zunanje trgovine EU poteka po morju). Jedrska in energetska varnost morata ostati v središču pozornosti.

4.4

Prav tako mora še naprej sodelovati v različnih procesih regionalnega povezovanja, kot so Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN) in Mercosur.

4.5

EU mora krepiti vključujoče demokratično upravljanje in spodbujati udeležbo gospodarstev v vzponu v večstranskih institucijah, da bi na miren način omilila napetosti in jih odvrnila od oblikovanja alternativnih ali sovražnih mehanizmov upravljanja.

4.6

EU mora ohranjati svoje vrednote in načela, univerzalnost in neokrnjenost človekovih pravic, boj proti smrtni kazni in nasilju nad ženskami in otroki, zaščito pravic oseb z različnimi spolnimi identitetami (LGBTI). Zato mora svojo zunanjo in varnostno politiko osnovati na socialnem modelu, ki je značilen zanjo in je temelj njene varnosti, svobode in blaginje.

5.1

Celovita strategija bi morala zdaj biti pripravljena tako, da se v njej jasno odraža pomen, ki ga imata vzhodno in južno sosedstvo Evrope za njeno lastno varnost in blaginjo, hkrati pa bi morala EU omogočiti večji učinek in vpliv na ključno dogajanje na teh območjih, osredotočanje na tokove migrantov in beguncev ter njihovo ureditev. Omenjene prednostne naloge bi morali prežemati dve medsektorski razsežnosti: trajnostni razvoj in krepitev organizacij civilne družbe (4)  (5).

5.2

Razširjeno ali strateško sosedstvo (od Sahela do Zaliva in od Osrednje Azije do Arktike) je zelo pomembno območje, ne le za evropsko zunanje delovanje, temveč tudi za notranjo razsežnost držav članic. V tem prostoru danes prihaja do globokega razkroja družbe in institucij, ki ga povzroča več dejavnikov, kot so vojaški spopadi, prisilno izseljevanje, mednarodni terorizem, zlom državnih struktur, korupcija in organizirani kriminal, nazadovanje v avtoritarnost, na primer v Turčiji, ter uveljavljanje sil, kot je Rusija, ter hibridnih ali vojaških napadov. To prinaša globoke dolgoročne strukturne izzive in močno vpliva na Unijo.

5.3

EU mora v teh nespodbudnih razmerah prevzeti več odgovornosti za izboljšanje gospodarskih, socialnih in varnostnih razmer v svojem sosedstvu. Ne sme se odpovedati zagovarjanju demokracije, pravne države ter temeljnih človekovih in socialnih pravic – mednje sodijo tudi svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj – v svojem sosedstvu, za kar sta ključni podpora lokalne civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji, ter ohranitev njene neodvisnosti.

5.4

EESO pozitivno ocenjuje revizijo evropske sosedske politike in ugotovitev povezave med nestabilnostjo, revščino, neenakostjo in pomanjkanjem priložnosti, ki lahko povečajo dovzetnost za radikalizacijo. V tem smislu se lahko z zunanjim delovanjem doseže sinergija pri usklajevanju varnosti, razvoja in trgovine. Za dosego tega cilja je treba odpraviti kršitve pravice do združevanja in svobodnega organiziranja podjetnikov, delavcev ali organizacij terciarnega sektorja. Pomembno je tudi okrepiti instrumente za zgodnje opozarjanje, da bi preprečili morebitne prihodnje krize.

5.5

EESO se zavzema za ohranitev strogega, toda ne restriktivnega pristopa na področju širitve in liberalizacije vizumskih ureditev, ki morata biti vedno pogojeni z obvladljivimi reformami.

5.6

S tem sosedstvom je tesno povezana afriška celina, ki bi morala biti po mnenju EESO drugo prednostno geografsko območje zunanje politike EU. Ne le zato, ker od tam prihaja velik del izzivov, temveč tudi zaradi možnosti zavezništev, ki lahko pripomorejo h gospodarskemu razvoju in globalnemu upravljanju (6). Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum o podnebnih spremembah nudita očitne možnosti za vzpostavljanje in krepitev partnerstev z Afriko.

5.7

Z geopolitičnega vidika stabilnost naše širše soseščine pomeni tudi skrb glede velikih sil, ki nanjo najbolj vplivajo, zlasti Rusije in Kitajske. Zaradi nove ruske odločnosti in kitajske politike „en pas ena pot“ (orjaške naložbe v povezovalno infrastrukturo) je zdaj bolj kot kdaj prej pomembno, da EU v odnosu do teh dveh sil deluje enotno, in ne z 28 glasovi.

5.8

V zvezi z begunsko krizo EESO meni, da mora EU nujno sprejeti skupno azilno in begunsko politiko ter politiko priseljevanja, ki bi jo izvajala evropska institucija, s čimer bi zagotovili, da evropske države skupaj, sorazmerno in solidarno izpolnjujejo svoje obveznosti. Pomembno je okrepiti poti zakonitih migracij, da bi se odzvali na povpraševanje po delovnih mestih in zatočišču ter zadovoljili potrebe po migrantih v EU, ki so posledica demografskega upada, hkrati pa bi preprečili trgovino z ljudmi. Prav tako je treba nujno spoštovati mednarodno pravo in pravo EU, Unija se mora odzvati na humanitarno krizo ljudi, ki so že na njenem ozemlju, povečati je treba sredstva za varstvo skupnih meja in reševanje na morju ter ustanoviti evropsko mejno in obalno stražo, kakor je predlagala Evropska komisija.

6.1

EU mora uskladiti notranjo in zunanjo politiko s cilji agende za trajnostni razvoj do leta 2030. V svoji razvojni politiki bi morala EU posebej poudarjati agendo za ukrepanje iz Adis Abebe. Ob Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah se je pokazalo, da se svet nezadržno usmerja v zeleno gospodarstvo, EU pa ima v tem procesu vodilno vlogo.

6.2

EESO pozdravlja ukrepe za preusmeritev uradne razvojne pomoči (URP) v najmanj razvite države, financiranje „novega dogovora za ranljive države“, strateško oceno pomoči za enakost med spoloma, povečanje sredstev za varstvo biotske raznovrstnosti in zavezo Evropske investicijske banke v boju proti podnebnim spremembam ter finančno podporo za države v razvoju v višini 100 milijard USD letno od leta 2020 naprej, k čemur zavezuje Pariški sporazum.

6.3

Gospodarsko razsežnost evropske zunanje in varnostne politike bi bilo treba okrepiti, pri čemer se ne bi smeli omejiti samo na področje trgovine. Podpreti je treba tudi izobraževanje, inovacije in podjetništvo, saj sta za stabilizacijo sosednjih držav potrebna gospodarski in socialni razvoj. Države, kot so med drugim Tunizija, Libanon in Jordanija, bi morale imeti korist od razvojnega načrta, ki bi omogočal krepitev njihovega gospodarstva. Pomoč tretjim državam pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, med drugim z učinkovitim prenosom tehnologije in sodelovanjem, nudi vzajemne priložnosti.

6.4

EESO opaža, da podnebne spremembe prispevajo k migracijam, povezanim z nestabilnimi in negotovimi razmerami v državah ter pomanjkanjem virov. EU mora podpirati države v razvoju, zlasti najbolj ranljive, in jim pomagati pri neposrednem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo in krepitvi odpornosti na podnebne spremembe.

6.5

EESO poudarja, da je treba kljub proračunskim omejitvam, ki trenutno veljajo v številnih državah članicah, dati prednost cilju izplačila najmanj 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč. Povečati je treba tudi usklajenost politik za razvoj ter okrepiti usklajevanje med državami članicami in institucijami EU (7).

6.6

Pri financiranju ciljev trajnostnega razvoja je treba vključiti vse vrste deležnikov, vključno s civilno družbo in razvojnimi finančnimi institucijami. Poleg tega je treba socialne partnerje v večji meri vključiti v upravljanje projektov (8).

6.7

Po mnenju EESO bi bilo treba spremeniti sistem dodeljevanja evropskih sredstev za razvoj, da bi bil hitrejši, večnamenski in prilagojen dejanskim razmeram. Med drugim je v tem smislu nujna uvedba „okvirnih sporazumov“, subvencij za poslovanje, subvencij po kaskadnem načelu, večletnih dogovorov, skladov za nujne primere ali izvajanje „zbirke orodij“, opredeljene v strukturiranem dialogu (9).

7.1

EESO podpira prosto trgovino, enega od temeljev Evropske unije. Hkrati meni, da je treba upoštevati neskladnost pogajalskih strani ter spoštovati temeljne pravice delavcev in okoljske standarde. Prav tako še vedno podpira večstranski pristop STO do trgovinskih predpisov. Po mnenju EESO je potreben temeljit ponoven razmislek o posvetovalni in dejanski udeležbi najbolj reprezentativnih organizacij civilne družbe pri sprejemanju sporazumov (10).

7.2

Tako obsežni sporazumi, kot so Transpacifiško partnerstvo (TTP), sporazumi o prosti trgovini z Japonsko in Indijo, ali obsežno regionalno gospodarsko partnerstvo (RCEP), poleg svojih strogo trgovinskih vidikov dobivajo nezanemarljivo geopolitično razsežnost. Vedno bolj vzbujajo zanimanje civilne družbe, ker vplivajo na pravila in standarde, ki prinašajo pomembne posledice za način življenja ljudi. Kar zadeva učinke, je to še zlasti pomembno pri demokratičnem sprejemanju odločitev, mehanizmih za reševanje sporov med vlagatelji in državami ter odborih za zakonodajno sodelovanje.

7.3

EU se na tem področju sooča z izzivom, da mora ob odpiranju gospodarskih in geostrateških možnosti zagotoviti evropska pravila in standarde, javne storitve in ohranitev bistvenih področij političnega urejanja, kot so zdravstvena, delovna in okoljevarstvena zakonodaja (11). Tako kot civilna družba je tudi EESO naklonjen temu, da varstvo vlagateljev zagotavljajo redna sodišča ali, če teh ni, neodvisno mednarodno sodišče, ki bi ga ustanovili Združeni narodi, ter učinkovitemu sodelovanju organizirane civilne družbe pri sporazumih, ki mora biti pri pogajanjih in odločitvah, ki vplivajo na civilno družbo, v realnem času povezano s politiko transparentnosti informacij (12).

8.1

Po mnenju EESO je organizirana civilna družba eden od sestavnih delov demokracije. Svobodna civilna družba s pravicami in močnimi socialnimi partnerji, ki učinkovito sodeluje pri sprejemanju odločitev in je institucionalno priznana, je ključna za uveljavitev in utrditev demokracije, preprečevanje avtoritarnih odklonov, spodbujanje gospodarskega razvoja in socialne kohezije, izgradnjo miru, boj za različne vidike enakosti, spodbujanje in omogočanje modela trajnostnega razvoja in bogatitev demokratičnih institucij. Bistvena je tudi za krepitev vezi s civilnimi družbami drugih držav in regij po svetu prek ukrepov, vzporednih diplomatskim, ki so bistveni za povezovanje zgodovine, kultur, prepričanj in globalnih ciljev.

8.2

EESO se zato zavzema za izrecno vključitev te komponente med prednostne cilje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Za to bi uporabili različna sredstva, kot so finančna sredstva za sodelovanje in razvoj človekovih pravic; diplomatski ukrepi in zahteve; dejansko in učinkovito udejstvovanje – svetovanje, ne zgolj poslušanje – civilne družbe pri trgovinskih sporazumih ali partnerstvih, v katerih mora biti udeležena in imeti pooblastila za vsa njihova področja; krepitev politike, ki si prizadeva, da bi evropska podjetja, ki delujejo v drugih državah ali regijah, spoštovala temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela in razvijala politiko družbene odgovornosti podjetij, ki jo zagovarja EU.

8.3

EESO meni, da bi bilo zato treba evropsko organizirano civilno družbo vključiti v opredeljevanje in izvajanje ciljev in prednostnih nalog SZVP. Predlaga, da bi vlogo civilne družbe izboljšali:

9.1

Menimo, da ima EESO kot svetovalni organ evropskih institucij in predstavnik vseh pomembnih organizacij civilne družbe držav članic EU najboljše pogoje za to, da postane bistveni partner ESZD in Evropske komisije za krepitev in nadaljnji razvoj učinkovite zunanje in varnostne politike EU. To trditev potrjujejo njegova tripartitna sestava, celovita vizija, obsežne izkušnje in odnosi s civilno družbo iz drugih delov sveta, ki večinoma temeljijo na pooblastilih, pridobljenih z različnimi mednarodnimi sporazumi, ki jih je podpisala EU: sporazumi o partnerstvu, strateškimi partnerstvi, prostotrgovinskimi sporazumi, sporazumi z državami kandidatkami za pristop (13).

9.1.1

Predlagamo, da bi EESO v prisotnosti visoke predstavnice organiziral letno posvetovanje o zunanji in varnostni politiki, ki bi se ga udeležile glavne evropske organizacije civilne družbe.

9.2

Meni, da bi bila zelo pozitivna vzpostavitev strateškega odnosa z Evropsko službo za zunanje delovanje, ki bi temeljil na prepričanju obeh strani, da je civilna družba v okviru zunanje politike EU pomembna, zlasti pri uresničevanju nekaterih prednostnih ciljev. V ta namen EESO predlaga, da skupaj z ESZD razišče omenjene prednostne naloge in način vzpostavitve medsebojnega sodelovanja.

9.3

EESO lahko ESZD pomaga pri pripravi poročila o oceni sedanjega udejstvovanja civilne družbe na področju evropske zunanje politike.

9.4

Na področju skupne zunanje in varnostne politike bo EESO okrepil sodelovanje z organizacijami Združenih narodov, kot sta Mednarodna organizacija dela in Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo.