28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/7


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovanci

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/02)

Poročevalec:

Adam ROGALEWSKI

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

9. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

168/2/6

1.   Priporočila

1.1

V Evropi je treba začeti razpravo o uvedbi enotne opredelitve poklica negovalca, ki živi z oskrbovancem, in ta poklic priznati kot obliko oskrbe na domu. Opredelitev njihovega dela bi morala zajemati delovne razmere za delavce (zaposlene ali samozaposlene), ki živijo v zasebnih prebivališčih, kjer njihovo delo obsega predvsem nego starejših in invalidov. Negovalce, ki živijo z oskrbovanci, ne glede na to, ali so nekje zaposleni ali opravljajo samostojno dejavnost, bi morali obravnavati kot del sektorja dolgotrajne oskrbe. Z enotno opredelitvijo tega poklica bi priznali obstoj negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, na evropskem trgu dela in izboljšali kakovost storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih opravljajo.

1.2

Eurostat bi moral zbrati ustrezne podatke o teh delavcih, da se oblikovalcem politike zagotovijo potrebne informacije.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj izvede raziskave o položaju teh delavcev, in sicer o njihovem številu, narodnosti, priseljenskem statusu, čezmejni mobilnosti, dejanskem vključevanju v sisteme varstva pri delu in socialnega varstva, delovnih in socialnih pogojih, kvalifikacijah ter njihovem dejanskem in možnem prispevku k evropskemu gospodarstvu.

1.4

EESO poudarja, da bi bilo treba negovalce, ki živijo z oskrbovanci, obravnavati podobno kot druge delavce v sektorju oskrbe. To pomeni, da bi morali biti podobno zaščiteni, zanje bi morale veljati enake omejitve glede delovnega časa (in glede dežurstva) in enako bi jih bilo treba zavarovati pred navideznim samozaposlovanjem. Tisti, ki so v delovnem razmerju, ne smejo biti izključeni iz ureditev EU in držav članic na področju zaposlovanja, kamor med drugim sodijo ustrezno plačilo, zdravje in varstvo pri delu, socialna varnost, svoboda združevanja in pravica do sklepanja kolektivnih pogodb.

1.5

Primanjkljaj delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe v Evropi bi bilo treba obravnavati s pozitivnega vidika, tako da se zagotovijo dostojno plačilo in delovni pogoji, odpravi pomanjkanje naložb, spoštujejo načela prostega pretoka, odstranijo ovire, ki delavcem preprečujejo uživanje njihovih pravic, in migrantom omogoči dostop do redne zaposlitve.

1.6

EESO poziva Evropsko unijo, naj za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe tesno sodeluje z državami članicami pri usklajevanju ponudbe in mobilnosti negovalcev, ki živijo z oskrbovanci. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

izboljšanje varoval v direktivi o sankcijah zoper delodajalce (Direktiva 2009/52/ES) za zaščito pravic delavcev brez dokumentov in boj proti njihovemu nezakonitemu zaposlovanju; dosledno upoštevanje direktive o pravicah žrtev (Direktiva 2012/29/EU) za učinkovito zaščito negovalcev, ki živijo z oskrbovanci in so izkoriščani, ne glede na njihov priseljenski status;

uskladitev vseh relevantnih direktiv EU s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 o pravicah delavcev v gospodinjstvih;

vključitev pravic negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, in pravic teh oskrbovancev v prihodnje revizije ali predloge evropske zakonodaje in zakonodaj držav članic;

prednostno obravnavanje reforme ureditve oskrbe na domu v okviru evropske platforme za boj proti delu na črno, pobude, ki jo EESO podpira;

vključitev pravic negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, v evropski semester in v posvetovanja o novem začetku usklajevanja poklicnega in družinskega življenja;

začetek vseevropske kampanje za obveščanje uporabnikov in ponudnikov oskrbe o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

spodbujanje in podpiranje ustanavljanja organizacij in zadrug negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

izvajanje postopkov za priznanje, usklajevanje in prenosljivost kvalifikacij in izkušenj negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, ob uporabi instrumentov za priznavanje kvalifikacij, vključno s tistimi, ki so bili uvedeni s Programom za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (1);

preusmeritev evropskih sredstev v financiranje usposabljanja za sedanje in prihodnje negovalce, ki živijo z oskrbovancem, da se izboljša kakovost nege;

nadzor in izboljšanje napotitev negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, ob upoštevanju načela enakega plačila za enako delo.

Opozoriti je treba, da predlog Komisije o evropskem stebru socialnih pravic ne omenja položaja negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V prihodnje je treba pri razvoju tega stebra, o katerem EESO pripravlja mnenje, upoštevati socialne pravice teh oseb.

1.7

Države članice bi morale zaščititi pravice oskrbovancev in negovalcev, tudi tistih, ki živijo z oskrbovancem. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

ratifikacijo in izvajanje Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 (2) in ureditev statusa neregistriranih negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

uvedbo podpornih ukrepov in delovanje držav kot posrednic, ki bi oskrbovancem pomagale pri iskanju negovalcev, ki bodo živeli z njimi;

uvedbo obsežnega sistema podpore za oskrbovance in njihove družine, ki bi vključeval tudi davčne spodbude ali subvencije;

pripravo programov usposabljanja za negovalce, ki živijo z oskrbovancem, in možnost plačanega dopusta za udeležbo na usposabljanjih;

krepitev svobode združevanja in pravice do sklepanja kolektivnih pogodb v sektorju, tudi s podporo pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, in njihovih delodajalcev, da se pridružijo združenju ali ga ustanovijo;

odpravo socialnega dampinga in izkoriščanja;

proaktivno ureditev sektorja dolgotrajne oskrbe, zlasti glede upoštevanja zakonov o zaposlovanju, da se zaščitijo oskrbovanci in negovalci, ki živijo z oskrbovancem. Zato je treba inšpektoratom za delo in drugim pomembnim državnim in nevladnim organizacijam omogočiti dostop do delovnih mest v gospodinjstvih.

1.8

EESO poudarja, da je treba finančno podporo za oskrbovance, ki so odvisni od oskrbe na svojem domu, zagotoviti z ustreznimi dolgoročnimi in trajnostnimi javnimi naložbami.

1.9

Sindikate, delodajalce in organizacije civilne družbe je treba vključiti v načrtovanje politik na ravni držav članic in EU. Spodbujati je treba socialni in civilni dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi na vseh ravneh.

1.10

EESO mora imeti dejavno vlogo pri spodbujanju razvoja evropskih politik, namenjenih podpori negovalcem, oskrbovancem in njihovim družinam, med drugim tudi z organizacijo konference o prihodnosti oskrbe na domu v Evropi.

2.   Ozadje

2.1

Primanjkljaj delovne sile v zdravstvu je tempirana bomba. Stanje je kritično (3) in pomanjkanje delovne sile se bo še povečalo, če ne bo ustreznih političnih odzivov. Evropska komisija je že leta 1994 oskrbo opredelila kot strateški sektor, leta 2010 pa je opozorila, da bo do leta 2020 primanjkovalo že 2 milijona zdravstvenih delavcev, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za odpravo pomanjkanja do 1 milijona delavcev v sektorju dolgotrajne oskrbe (4).

2.2

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, so številčno pomemben, vendar na rob odrinjen del delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. So izredno mobilni, njihov položaj pa je na dnu hierarhije delovne sile v tem sektorju. Pogosto so izključeni iz načrtovanja v sektorju dolgotrajne oskrbe na evropski ravni in ravni držav članic.

2.3

Točnega števila negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, ni mogoče ugotoviti zaradi pomanjkanja podatkov, saj so v sistemih zbiranja podatkov pogosto spregledani. Kot slabo priznana in plačana delovna sila za oskrbo so ti negovalci že predolgo nevidni za oblikovalce politike.

2.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovanci, so prisotni v vseh državah članicah. Mnogi med njimi so migranti iz tretjih držav, drugi pa so evropski državljani, ki delajo v svoji ali drugi državi. Nekateri delajo nezakonito kot neregistrirani migranti, drugi pa so krožni ali začasni migranti. Mnogi delajo v negotovih delovnih razmerah, kamor sodi tudi navidezna samozaposlitev.

2.5

Ker poklic negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, zaenkrat še ni opredeljen, je njihov položaj enak položaju zaposlenih v gospodinjstvih (5). Mednarodna organizacija dela (ILO) navaja, da v industrializiranih državah delo v gospodinjstvih, vključno z oskrbo, znaša od 5 % do 9 % vseh zaposlitev (6).

2.6

Nekatere države članice so s podpisom Konvencije MOD št. 189 dosegle napredek pri formalizaciji in vključevanju negovalcev migrantov brez dokumentov.

2.7

EESO je k oblikovanju politik o dolgotrajni oskrbi že prispeval s pripravo mnenj o pravicah delavcev v gospodinjstvih (7), potrebi po socialnih naložbah (8) ter dolgotrajni socialni pomoči in dezinstitucionalizaciji (9). To mnenje temelji na omenjenih stališčih, pri čemer se osredotoča na posebni položaj negovalcev, ki živijo z oskrbovancem.

3.   Primanjkljaj delovne sile, varčevalni ukrepi, migracije in negovalci, ki živijo z oskrbovancem

3.1

Oskrba na domu se naglo širi, nanjo pa vpliva dejstvo, da ljudje takšni oskrbi dajejo vse večjo prednost, da so cene oskrbe v domu za mnoge previsoke in da ni dovolj ustreznih naložb v infrastrukturo sektorja oskrbe.

3.2

Varčevalni ukrepi, ki jih je sprejela večina držav članic, so še zmanjšali že tako omejeno infrastrukturo in ponudbo delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. EESO meni, da je treba naložbe v ta sektor obravnavati pozitivno kot gospodarsko priložnost ter kot prednostno področje za ustvarjanje delovnih mest, socialno podporo za družine in zagotavljanje enakosti med spoloma. Naložbe v sektor povečujejo stopnjo udeležbe delovne sile in ponujajo možno pot iz gospodarske krize (10).

3.3

V mnogih državah članicah močno primanjkuje delovne sile na področju oskrbe. Zaposlovanje tako registriranih kot neregistriranih negovalcev, ki živijo pri oskrbovancih, blaži to pomanjkanje. Zlasti južnoevropski sistemi oskrbe so v veliki meri odvisni od negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V Italiji približno tri četrtine delovne sile za oskrbo na domu predstavljajo negovalci migranti, ki živijo z oskrbovancem (11).

3.4

Delovne sile v sektorju oskrbe primanjkuje tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, na kar vpliva še vse večje povpraševanje po teh storitvah v zahodni Evropi. Iz Poljske na primer v druge države prihaja zelo veliko negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, čeprav teh delavcev na Poljskem močno primanjkuje. Primanjkljaj se nadomešča z delavci, ki na Poljsko prihajajo iz Ukrajine in drugih držav zunaj EU.

3.5

Kljub vse večjemu zavedanju o pomenu sektorja oskrbe za gospodarsko blaginjo je prispevek oskrbe na domu k evropskemu gospodarstvu neizmerjen; to stanje bi bilo treba izboljšati z vseevropsko raziskavo.

3.6

Mnoge evropske ženske so ujete v t. i. „sendvič“, saj se od njih pričakuje, da bodo najprej skrbele za svoje otroke, potem pa za svoje starše. Za opravljanje tega dela se vse bolj zanašajo na plačane negovalce. Kot posledica se v svetu vse bolj globaliziranih storitev oskrbe pojavljajo globalne verige oskrbe (12). Negovalci migranti, ki se preselijo iz ekonomskih razlogov, morajo pogosto najti negovalce za člane lastne družine in zaposlijo negovalce iz drugih, pogosto revnejših okolij.

4.   Delovni pogoji negovalcev, ki živijo z oskrbovancem

4.1

Nizek status negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je posledica predsodkov, povezanih s spolom, in sicer da je oskrba nizkokvalificirano „žensko delo“, ta vtis pa se ohranja tudi zaradi strukturne marginalizacije žensk. V različnih raziskavah o delovni sili so delavci v gospodinjstvih uvrščeni med nizkokvalificirane ali nekvalificirane. Toda mnogi imajo znanje in kvalifikacije, ki so jih pridobili z večletnimi izkušnjami ali med nepriznanim formalnim usposabljanjem in programi priznavanja. Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, morajo pogosto predložiti dokazila o izkušnjah z nego in kvalifikacijah, še preden se zaposlijo, te zahteve pa se ne odražajo v njihovih delovnih pogojih.

4.2

Mnogi negovalci, ki živijo z oskrbovancem, imajo neurejene delovne razmere in mnogi delajo nezakonito. Pogosto nimajo možnosti, da bi uveljavljali svoje pravice, in so izkoriščani. Pogoji so lahko podobni sodobnemu suženjstvu: delavci so izolirani, izpostavljeni nasilju ali zlorabam in prisiljeni delati 24 ur na dan, zagotovljenih pa nimajo niti osnovnih pogojev za življenje, kot je zasebni prostor. Drugi delajo kot navidezno samozaposleni. V mnogih primerih delovni in drugi državni inšpektorati, pa tudi sindikati, ne morejo obiskati negovalcev na njihovem delovnem mestu (tj. v zasebnem stanovanju).

4.3

Ukrepe za ureditev statusa in legalizacijo negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je treba podpreti, da bi zagotovili legalne poti v sektor oskrbe. Takšen pristop je že znan: Španija in Italija sta od leta 2002 dalje uredili status približno 500 000 delavcev brez dokumentov v gospodinjstvih (13). Razviti je treba politike na področju migracij delovne sile, ki državljanom tretjih držav omogočajo zakonito delo v sektorju oskrbe, z enako obravnavo in pravico do spremembe delodajalca.

4.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, sodijo med najbolj mobilne delavce v sektorju dolgotrajne oskrbe. Delovna sila, ki prihaja iz držav srednje in vzhodne Evrope, so pogosto ženske v srednjih letih, ki imajo tudi same družinske obveznosti (14). Običajno delajo največ tri mesece naenkrat v zahodni Evropi in se nato vrnejo v svojo državo.

4.5

Migracija kvalificiranih negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v države gostiteljice pomeni veliko izgubo delovne sile v državah izvora. Če kvalifikacije negovalcev v državah gostiteljicah niso priznane, to pomeni socialno in gospodarsko izgubo v času vsesplošnega pomanjkanja delovne sile v evropskem in svetovnem sektorju oskrbe.

4.6

Opisane razmere pričajo o tem, da pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v sedanjih pravnih okvirih na evropski ravni in ravni držav članic niso primerno zaščitene.

4.7

Negovalce, ki živijo z oskrbovancem, bi morale države članice spodbujati in podpirati, da bi se izognili nezakonitemu delu.

5.   Vloga oskrbovancev in njihovih družin

5.1

Oskrbovanci in njihove družine se pri iskanju negovalcev srečujejo s težavami. V večini primerov negovalce poiščejo prek neformalnih mrež sorodnikov ali prijateljev. Pogosto je težko jamčiti za kakovost oskrbe, ki jo izvajajo negovalci, zaposleni pod takšnimi pogoji. Družine se nemalokrat soočajo s položajem, ko nimajo jasnih smernic o tem, kako negovalce zakonito zaposliti.

5.2

Država bi morala oskrbovance in njihove družine ustrezno podpreti. Kratkoročno bi to moralo pomeniti informacijsko kampanjo in stalno podporo pri vprašanjih, povezanih z zaposlitvijo in socialnimi pravicami negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. Dolgoročno pa bi morale države članice sprejeti ukrepe za nadzor in ustanoviti organ, ki bi deloval kot posrednik pri iskanju negovalcev, ki bi živeli z oskrbovanci.

5.3

Oskrbovancem in njihovim družinam bi bilo treba nuditi vrsto podpornih storitev, prilagojenih njihovim potrebam; sem lahko sodijo storitve oskrbe na domu za skrajšani čas ali polni delovni čas. Pri vseh oblikah oskrbe morajo imeti zaposleni dostojne delovne pogoje.

5.4

Oskrbovance in njihove družine bi bilo treba tudi spodbujati, naj se bolj zavedajo potreb negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, in jih obravnavajo kot delavce, ki zaslužijo spoštovanje in imajo svoje pravice. Oskrba je tako fizično kot čustveno izredno zahtevno delo. Negovalcem, ki živijo z oskrbovancem, je treba zagotoviti primerno nastanitev in zasebni prostor, v primeru negovalcev, ki so v delovnem razmerju, pa je treba spoštovati njihov delovni čas in omejitve glede dežurstva.

5.5

Ob tem je treba spoštovati tudi pravico uporabnikov do ustrezne oskrbe. To velja zlasti za ranljive skupine in skupine s posebnimi potrebami, kot so osebe z demenco.

6.   Vloga delodajalcev

6.1

Številna mala podjetja, vključno z agencijami za najem delovne sile, so vse dejavnejše v sektorju stalne oskrbe na domu in delujejo hkrati z izredno zakonsko neurejenim neformalnim sektorjem.

6.2

Sektor oskrbe lahko prispeva k zagotavljanju dostojnega dela v gospodinjstvih in rasti evropskega gospodarstva. Toda kakovost storitev oskrbe je mogoče zagotoviti le s kakovostnimi delovnimi mesti.

6.3

Ker ni predpisov, ki bi urejali čezmejno zaposlovanje negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, lahko nekatera podjetja znižujejo cene za enako delo, kar prispeva k socialnemu dampingu. To še zlasti velja za poljske ali slovaške agencije, ki negovalce, ki bi živeli z oskrbovancem, pošiljajo v zahodno Evropo (15). Nadaljnji obstoj takšnih razmer nelojalne konkurence je škodljiv za delojemalce, delodajalce in evropsko gospodarstvo.

7.

Vloga civilne družbe

7.1

Lokalne organizacije, verske skupine (16) ter javni in zasebni delodajalci imajo ključno vlogo pri izvajanju oskrbe na različnih ravneh. Mnoge lokalne organizacije so pomagale pri ureditvi statusa negovalcev migrantov, ki živijo z oskrbovancem (17).

7.2

V številnih državah članicah pa za oskrbo ni zadostne podpore. Ena od posledic nedavne gospodarske krize je pomanjkanje naložb v storitve oskrbe po vsej Evropi, kar povzroča negativne trende, kot je slabšanje kakovosti oskrbe in delovnih pogojev.

7.3

Organizacije ponudnikov oskrbe bi bilo treba ustrezno finančno podpreti, da se pokrije vse večje povpraševanje po oskrbi. Glede na njihove izkušnje jih je treba vključiti v pravi socialni in civilni dialog, katerega rezultat bi bil niz sektorskih predpisov o organizaciji in izvajanju oskrbe.

8.   Vloga držav članic in Evropske unije

8.1

Švedska je dober primer za kakovostne storitve oskrbe, ki vključujejo vse zainteresirane strani. Sistem temelji na visoki stopnji javne podpore, ki se financira z davki (18). Sistem s kuponi, kot sta ga uvedli Francija in Belgija, je prispeval k formalizaciji dela v gospodinjstvu in v nekaterih primerih izboljšal delovne pogoje delavcev. Delo na področju oskrbe je v Belgiji izključeno iz tega sistema (19).

8.2

Avstrija je razvila sistem negovalcev, ki živijo z oskrbovancem in ki so samozaposleni, da bi pokrila potrebe po dolgotrajni oskrbi in določila pravne zahteve glede kakovosti in okvirnih pogojev za zagotavljanje storitev. Leta 2015 je še izboljšala standarde kakovosti in preglednosti. Prebivalci Avstrije ta sistem na veliko uporabljajo, čeprav ga avstrijski sindikati kritizirajo, češ da znižuje standarde na področju zaposlovanja.

8.3

Ker modelov najboljše prakse za izvajanje kakovostne oskrbe ni vedno mogoče v celoti prenesti v vse države članice, se je treba na evropski ravni dogovoriti o celostnem pristopu na vseh ravneh, ki bi vključeval vse akterje.

8.4

EESO meni, da bi morala Evropska unija spremljati ponudbo in mobilnost negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v Evropi ter spodbujati pristope za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe in ustvarjanje dostojnih delovnih mest.

8.5

Pomanjkanje delovne sile v sektorju oskrbe v Evropi je treba uvrstiti na vrh politične agende EU. Pozornost je treba posvetiti negovalcem, ki živijo z oskrbovancem in ki so v sedanjih paradigmah politik večinoma prezrti.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(2010) 682 final: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010DC0682&from=SL

(2)  Konvencijo MOD št. 189, ki je začela veljati 5. septembra 2013, so doslej ratificirale Belgija, Nemčija, Finska, Irska, Italija, Portugalska in Švica ter 14 držav zunaj Evrope.

(3)  UNI Europa UNICARE (2016).

(4)  Evropska komisija (2013).

(5)  Delo v gospodinjstvu, kot ga opredeljuje Eurostat, pomeni dejavnosti gospodinjstev kot delodajalcev, ki zaposlujejo gospodinjsko osebje, kot so sobarice, kuharji, natakarji, strežniki, perice, vrtnarji, oskrbniki, vzgojiteljice, varuške, domači učitelji, tajnice itd.

(6)  Mednarodna organizacija dela (2012).

(7)  UL C 21, 21.1.2011, str. 39, UL C 12, 15.1.2015, str. 16, UL C 242, 23.7.2015, str. 9.

(8)  UL C 271, 19.09.2013, str. 91, UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(9)  UL C 332, 8.10.2015, str. 1.

(10)  UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(11)  Služba Evropskega parlamenta za raziskave (2016).

(12)  Hochschild, A. R. (2000): Global Care Chains and Emotional Surplus Value v Hutton, W., in Giddens, A. (ur.): On The Edge: Living with Global Capitalism, London.

(13)  Platforma za mednarodno sodelovanje o neregistriranih priseljencih (2013).

(14)  Pričevanje negovalke Aline Badowske, ki živi z oskrbovancem (2016), na javnem posvetovanju za pripravo dosjeja SOC/535.

(15)  Izkušnje iz projekta nemške zveze sindikatov (DGB) o pravični mobilnosti: www.faire-mobilitaet.de.

(16)  V Nemčiji imata zlasti organizaciji Caritas in Diakonie pomembno vlogo pri podpiranju oskrbovancev in negovalcev, ki živijo z njimi.

(17)  Na primer: www.gfambh.com.

(18)  Švedska.se (2016).

(19)  Mednarodna organizacija dela (2013).