21.10.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 389/13

Poročevalec:

Andrés BARCELÓ DELGADO

Soporočevalec:

Gerald KREUZER

1.1

Težko bi rekli, da ima Kitajska tržno gospodarstvo, saj ne izpolnjuje štirih od petih meril, ki so se uveljavila v praksi Komisije, in tudi ne spoštuje osnovne uredbe (Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009).

1.2

EESO se kljub različnim podatkom iz različnih virov zaveda, da bi z izgubo instrumentov za zagotavljanje svobodne in poštene trgovine s Kitajsko izgubili na sto tisoče delovnih mest, kar je nedopustna številka.

1.3

Najbolj bi bili prizadeti nekateri sektorji in regije, na katere bi ta ureditev izrazito vplivala, kot so proizvodnja aluminija, koles, keramike, elektrod, železovih zlitin, stekla, papirja, sončnih panelov, jekla in pnevmatik. Iz tega razloga je priporočljivo opraviti nadaljnje sektorske in geografske študije.

1.4

Prizadeti sektorji so v glavnem proizvajalci ali kupci polizdelkov, zato zasebni potrošniki verjetno ne bi imeli koristi od zmanjševanja protidampinških ukrepov.

1.5

Industrijski sektorji, ki uporabljajo dampinške izdelke, bi kratkoročno imeli korist od uvoza subvencioniranega blaga. Srednjeročno gledano pa bi lahko bili izpostavljeni tveganju, saj Kitajska spodbuja tudi sektorje nižje v verigi, ki imajo dodano vrednost. Poleg tega dosedanje ravnanje Kitajske na področju pravic industrijske lastnine v tem smislu prav tako predstavlja grožnjo.

1.6

Izgubljena delovna mesta v industriji se le redko vrnejo. Če bodo prizadeti posamezniki uspeli najti zaposlitev, bodo verjetno imeli nižjo plačo, in to na delovnih mestih, kjer njihova znanja in spretnosti ne bodo cenjeni. Zaradi prehoda s kakovostnih delovnih mest v industriji na nizko plačana in negotova delovna mesta lahko pride tudi do povečanja neenakosti v naši družbi.

1.7

EESO zato meni, da bi priznanje statusa tržnega gospodarstva Kitajski resno ogrozilo industrijsko strukturo EU in delovna mesta v predelovalni industriji. Zmanjšale bi se možnosti vnovičnega zagona evropske industrije z zaposlovanjem na stabilna in visokokakovostna delovna mesta ter uvajanjem in širjenjem tehnoloških inovacij, raziskav in razvoja kot temeljnih gonilnih sil za zagotavljanje dinamičnega in trajnostnega ekonomskega in socialnega sistema v Evropi.

1.8

V tem smislu bi pomenilo priznanje statusa tržnega gospodarstva Kitajski resno tveganje za obstoj industrijskih območij in lokalnih proizvodnih sistemov MSP, katerih izdelke ogrožajo nepoštene konkurenčne prakse Kitajske. Lahko bi izgubili tudi specializirano proizvodnjo v MSP ter obrtniške in visoko specializirane zaposlitve, ki tvorijo hrbtenico evropske proizvodne strukture.

1.9

EESO poziva Komisijo, Evropski parlament in Svet, naj spodbujajo pošteno mednarodno konkurenco kot način za aktivno zaščito teh delovnih mest in evropskih družbenih vrednot ter za povečanje prihodkov in blaginje v Evropski uniji.

1.10

Zaščita teh delovnih mest v EU in s tem povezane naložbe niso smiselne zgolj z gospodarskega vidika, pomembne so tudi za ohranjanje socialne vzdržnosti in okoljske trajnosti. Selitev proizvodnje iz obratov v Evropi, ki so z vidika porabe energije in virov visoko učinkoviti, v kitajsko gospodarstvo, temelječe na premogu, bi onemogočila doseganje naših ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem. Na Kitajskem je še vedno problematično tudi spoštovanje pravic delavcev in človekovih pravic.

1.11

Ukrepi zaščite morajo spoštovati evropsko pravo in mednarodne pogodbe. Poskrbeti bi bilo treba tudi, da bodo tretje strani ravnale v skladu s sporazumi, in upoštevati pogajanja z glavnimi trgovinskimi partnerji, kot so ZDA. Učinkoviti instrumenti trgovinske zaščite zagotavljajo pošteno konkurenco. Potrebujemo jih za zagotavljanje prihodnosti evropske industrije ter dosego cilja, da se delež industrije v BDP poveča na 20 %.

1.12

Dokler Kitajska ne izpolni petih meril EU, ki so pogoj za status družbe s tržnim gospodarstvom, bi morala Komisija uporabljati nestandardno metodologijo pri protidampinških in protisubvencijskih preiskavah uvoza s Kitajske v skladu s preostalimi še veljavnimi določbami oddelka 15 protokola o pristopu Kitajske k STO.

1.13

Ohranitev industrije v EU je osnova za uspešne mreže raziskav in razvoja, ki so ključne za prihodnjo rast in obvladovanje „velikih izzivov naše družbe“ (staranje, energija, podnebje, zdravstvo in mobilnost).

1.14

MSP nimajo virov, da bi se spuščala v protidampinške tožbe ali da bi v celoti sodelovala pri preiskavah Komisije. EESO se zavzema za poenostavljen pristop v sektorjih, v katerih je udeležba MSP pomembna.

1.15

Ker je to vprašanje strateškega pomena, je to mnenje šele začetek in ne konec prizadevanja EESO. EESO namerava biti stalno aktiven in priporoča oblikovanje projekta Odbora o statusu tržnega gospodarstva za Kitajsko, da bo lahko to vprašanje spremljal v imenu civilne družbe. V ta namen bi bilo treba dodeliti ustrezna sredstva.

2.1

V skladu s pravili STO lahko država za izdelke iz tretjih držav – poleg tarif – uvede tudi protidampinške dajatve, če preiskava pokaže, da ti izdelki vstopajo v državo po cenah, ki so nižje od domačih, kar škoduje domači industriji. Ko se je decembra 2001 Kitajska pridružila STO, je bila na podlagi prehodne ureditve, ki je veljala ob njenem pristopu, uvedena možnost, da se Kitajska v protidampinških postopkih obravnava kot država brez tržnega gospodarstva, če kitajsko podjetje ni moglo dokazati, da je ravnalo v skladu z načeli prostega trga. Kitajska lahko na podlagi sedanjega statusa države brez tržnega gospodarstva pri izračunu stopnje dampinga uporabi cene primerljive države namesto domačih cen (ki so v netržnih gospodarstvih umetno znižane zaradi državne pomoči). Uporaba metodologij netržnega gospodarstva je opisana v oddelku 15 protokola o pristopu Kitajske k STO, vendar bo decembra 2016 določba 15(a)(ii) prenehala veljati. Zaradi tega bo morala Komisija spremeniti metodologijo za določanje primerljivosti cen v protidampinških postopkih.

2.2

V tem mnenju EESO obravnava vpliv morebitne dodelitve tržnogospodarskega statusa Kitajski na industrijo in zaposlovanje v EU ter spremembo metodologije instrumenta trgovinske zaščite. To je neodvisno od pravnih razprav, saj EESO meni, da je to vprašanje zelo pomembno za industrijo v EU in delovna mesta, ki so z njo povezana.

2.3

Evropski parlament je z veliko večino potrdil resolucijo, v kateri poziva k nestandardni metodologiji, ki bo v skladu s protokolom o pristopu Kitajske k STO, hkrati pa bo omogočila dejansko vzpostavitev svobodnega in poštenega trgovinskega okvira.

3.1

V zvezi z gospodarstvom EESO ugotavlja naslednje:

3.2

Kitajska je v zadnjih 15 letih doživela izjemno rast, kar je spremenilo svetovne industrijske in trgovinske razmere. Kitajski model rasti temelji na naložbah, ki so po podatkih MDS v letu 2015 predstavljale 46 % BDP. Ta vrednost presega delež naložb v drugih razvitih gospodarstvih, na primer v EU (19 %) in ZDA (20 %).

3.3

Obseg in hitrost sprememb je v glavnem vodila država. EESO ugotavlja, da Kitajska ni država s tržnim gospodarstvom, kakor ga opredeljuje EU, glede česar obstaja soglasje tudi zunaj institucije. Kot poroča Svetovna banka, „država obsežno in neposredno posega v dodeljevanje sredstev z upravnim nadzorom in nadziranjem cen, jamstvi, kreditnimi smernicami, prevladujočim lastništvom finančnih institucij in regulativnimi politikami“ (1).

3.4

Številni primeri nakazujejo na nezmernost kitajskega razvoja. Država je med letoma 2011 in 2013 porabila 6,6 milijarde ton cementa, kar je več kot ZDA v celotnem 20. stoletju (4,4 milijarde). Kitajska je torej v treh letih porabila toliko cementa, kolikor ga je bilo potrebno za izgradnjo ZDA v enem stoletju. Ne samo, da gre za neučinkovito rabo virov, za proizvodnjo tolikšne količine materiala v zelo kratkem času so bile vzpostavljene tudi ogromne industrijske zmogljivosti.

3.5

Kitajska je začela spreminjati svoj model v korist večje potrošnje in rasti, temelječe na storitvah. Gospodarstvo se sooča z recesijo, kar pomeni, da velik del proizvodov kitajske težke industrije ne bo našel odjemalcev na Kitajskem.

3.6

Evropska gospodarska zbornica na Kitajskem poroča, da se že pojavljajo znatne presežne zmogljivosti v proizvodnji, na primer surovega jekla, aluminija, cementa, kemikalij, ravnega stekla, papirja in kartona ter v ladjedelništvu in rafiniranju. Kitajska vlada se tega zaveda in je sklenila zmanjšati zmogljivosti proizvodnje surovega jekla za 100 milijonov, kar pomeni na 150 milijonov ton do leta 2020 (2), proizvodnjo premoga pa v istem obdobju za 500 milijonov ton (3).

3.7

Ne glede na te načrte bo zmanjšanje skupnih zmogljivosti dolgotrajna naloga. Tovarne, ki so se v zadnjem desetletju zaprle, so bile nadomeščene s sodobnimi in produktivnejšimi obrati, zaradi česar je težava postala le še večja. Povpraševanje gospodinjstev po polizdelkih ne bo nikoli nadomestilo povpraševanja industrije.

3.8

Za EU je bil v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja to dolgotrajen in težaven proces in tudi za Kitajsko ni hitrih rešitev.

3.9

Presežne zmogljivosti in nizko domače povpraševanje skupaj torej vodita v prekomerno proizvodnjo, ki se nato skuša prebiti na mednarodne trge.

3.10

EESO opozarja na podatke o kitajskem izvozu.

3.10.1

Po podatkih STO je Kitajska največja izvoznica izdelkov po vsem svetu z 18-odstotnim tržnim deležem, ki se je od leta 2010 povečal za 20 %. Leta 2014 se je kitajski izvoz povečal za 6 %, medtem ko se je ta delež v preostalem delu sveta povečal za 3,5 %. V obdobju 2010–2014 je bil porast kitajskega izvoza 49-odstoten, kar je dvakrat več kot drugod po svetu.

3.10.2

Podatki kitajskega nacionalnega statističnega urada kažejo, da je bila stopnja rasti v letu 2014 najmočnejša pri izdelkih, kot so cink in cinkove zlitine (+2 360 %), bombaž (+ 100 %), koks (+ 82 %), diode in drugi polprevodniki (+ 61 %) ter valjano jeklo (+ 50 %). Od leta 2010 se je izvoz bombaža, valjanega jekla ter diod in drugih polprevodnikov podvojil, prodaja koksa, cinka in cinkovih zlitin pa se je potrojila.

3.10.3

Pričakuje se, da se bo v naslednjih nekaj letih trend naraščanja izvoza še nadaljeval, saj napovedi kažejo na upad domačega povpraševanja na Kitajskem. Če bodo evropski instrumenti trgovinske zaščite občutno šibkejši od instrumentov naših trgovinskih partnerjev, bi se trenutni izvoz s Kitajske v članice NAFTA ali na Japonsko lahko preusmeril v EU.

3.10.4

Model rasti, ki temelji na izvozu, je v trgovinski bilanci EU za blago ustvaril velik primanjkljaj v višini 137 milijard EUR (48,8 milijarde EUR leta 2000), saj je uvoz s Kitajske v EU dvakrat večji od njenega izvoza na Kitajsko.

3.10.5

V tem okviru je Kitajska sprožila pobudo „en pas, ena pot“, da bi vzpostavila prometno infrastrukturo (železniške povezave, avtoceste in pomorsko infrastrukturo) do evrazijskega območja. Njen glavni namen je svojim podjetjem po nekonkurenčnih pogojih omogočiti dostop do evrazijskih trgov, vključenih v pobudo, ter jih uporabiti kot nove trge za sektorje s prekomerno proizvodnjo. Dodelitev statusa tržnega gospodarstva Kitajski bi pomenila precejšnje tveganje za evropska podjetja v državah članicah EU, ki sodelujejo v pobudi „en pas, ena pot“.

3.11

Dejstva o dampinških praksah

3.11.1

Naglo povečanje kitajskega izvoza je delno tudi posledica nepoštenih praks, na kar kažejo tudi številne protidampinške zadeve, sprožene v skladu s pravili STO.

3.11.2

Kitajska je država, ki so jo protidampinški ukrepi najbolj prizadeli. Proti njej je bilo sproženih 34 % vseh trgovinskih preiskav in uvedenih 667 ukrepov. Samo v letu 2015 je bilo proti Kitajski že v veljavi ali uvedenih 76 protidampinških ukrepov.

3.11.3

67 % protidampinških ukrepov, sprejetih proti Kitajski, se je nanašalo na sektorje, kot so tekstilni izdelki in oblačila, keramični izdelki in steklo, navadne kovine, plastika, stroji, električna oprema in petrokemični izdelki. Lani je bilo s temi sektorji povezanih 79 % ukrepov, uvedenih proti Kitajski.

3.11.4

EU je v svetovni trgovini eden najbolj dejavnih akterjev, saj opravi 15,8 % vseh dejavnosti, kljub temu pa je bilo proti njej sprejetih le 133 protidampinških ukrepov, kar je 7 % vseh primerov na svetovni ravni. Nasprotno pa je bilo proti Kitajski uvedenih 47 % teh ukrepov in samo v letu 2015 ji je bila kazen izrečena v treh zadevah.

4.1.1

S teoretičnega vidika bi status tržnega gospodarstva za Kitajsko lahko negativno vplival na blaginjo v EU. Liberalizacija trgovine je za EU bistvenega pomena. Kljub njenim pozitivnim mrežnim učinkom, bodo vedno obstajali sektorji, ki bodo posledično v slabšem položaju.

4.1.2

V zvezi s tem EESO poudarja, da ne gre za pogajalski proces, v katerem bi se odpravljale ovire na obeh straneh. Kitajska ne bo storila ničesar v zameno, medtem ko bo EU enostransko zmanjšala svojo sposobnost za izravnavanje izkrivljanja konkurence, ki ga povzroča nepoštena podpora kitajske osrednje vlade in lokalnih oblasti.

4.1.3

Po mnenju EESO so bila delovna mesta v industriji že prenesena v tujino. V obdobju 2000–2014 je evropska industrija izgubila 6,7 milijona delavcev, kar je 12 % od prvotnih 56,3 milijona. V istem obdobju se je indeks obsega uvoza povečal za 144 %. Raziskave, opravljene v ZDA, ki ima manjši industrijski sektor kot EU, kažejo, da je bilo med letoma 1999 in 2011 zaradi povečanega prodora kitajskega uvoza izgubljenih približno 985 000 delovnih mest (4).

4.1.4

Delovna mesta so bila izgubljena tako v osnovnih industrijskih panogah kot v inovativnih. Visokotehnološka industrija mobilne telefonije je izginila. V proizvodnji fotonapetostnih panelov, torej industriji, ki je bistvena za našo prihodnost, je med letoma 2010 in 2012 34 proizvajalcev vložilo predlog za začetek stečajnega postopka, dva sta zapustila sektor sončne energije, pet jih je v celoti ali delno ustavilo proizvodnjo, tri pa so prevzeli kitajski vlagatelji (5).

4.1.5

V nevarnosti so zlasti sektorji, ki v petletnih kitajskih načrtih veljajo za strateško pomembne: aluminij, kolesa, keramični izdelki, steklo, deli za motorna vozila, papir in jeklo.

4.1.6

Različne institucije so opravile ocene učinka. Evropska komisija je naročila študijo, ki pa ni bila objavljena, zato EESO ne more preučiti stališča Komisije o tej pereči temi.

4.1.7

Economic Policy Institute ocenjuje, da je v nevarnosti nekje med 1,7 in 3,5 milijona delovnih mest v EU. Ocena temelji na vstopno-izstopnem modelu (input-output), pri katerem se upoštevajo neposredne izgube (na katere neposredno vpliva povečanje uvoza), posredne izgube (dobavitelji in predelovalna industrija za tiste, ki so neposredno prizadeti) in upad ponovne potrošnje (zaradi nižjih prihodkov in izdatkov gospodinjstev). Glavna slabost te študije je, da obravnava učinke celotnega kitajskega uvoza, tudi v sektorjih, ki še zdaleč niso prizadeti.

4.1.8

Če bi upoštevali le tiste panoge, za katere veljajo protidampinški ukrepi, bi število neposredno in posredno izgubljenih delovnih mest znašalo med 0,5 in 0,9 milijona. V poročilu je navedeno, da industrije, izpostavljene porastu dampinškega uvoza, neposredno zaposlujejo 2,7 milijona ljudi.

4.1.9

Študija ne upošteva učinka ponovne potrošnje zgolj v teh sektorjih. Iz poročila je razvidno, da ogrožena delovna mesta v industrijskih panogah, povezanih s protidampinškimi ukrepi, predstavljajo 60 % delovnih mest v predelovalni industriji. Če isti delež velja tudi za posredni učinek in učinek zaradi ponovne potrošnje, bi lahko izgubili med 1,1 in 2,1 milijona delovnih mest.

4.1.10

V drugem poročilu so obravnavane tri študije, ki so jih naročila združenja proizvajalcev jekla iz članic NAFTA v zvezi z verjetnimi gospodarskimi učinki dodelitve tržnogospodarskega statusa Kitajski na njihove države. Če bi vse tri države NAFTA Kitajski dodelile tržnogospodarski status, bi, kakor je navedeno v poročilu, gospodarska škoda zaradi upada povpraševanja po delovni sili znašala 15–32 milijard USD, pri čemer bi največji upad utrpele ZDA. To pomeni, da bi se število delovnih mest zmanjšalo za približno 0,4–0,6 milijona.

4.1.11

Obe študiji temeljita na makroekonomskih modelih splošnega ravnotežja. Če bi bile takšne študije opravljene ločeno na gospodarskih območjih, kot sta EU in NAFTA, bi po mnenju EESO enostranska dodelitev tržnogospodarskega statusa Kitajski skoraj gotovo povzročila neposredno izgubo blaginje v obsegu vsaj več sto tisoč izgubljenih delovnih mest, skoraj milijon ljudi pa bi najverjetneje moralo najti drugačen način preživljanja.

4.1.12

EESO opozarja na več vidikov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri oceni verjetnosti teh izgub:

4.1.13

Z geografskega vidika EESO poudarja, da delovna mesta, ki bi lahko bila izgubljena, geografsko niso enakomerno porazdeljena. Na območjih, na katerih je zgoščena izguba delovnih mest, bi lahko prišlo do izrednih razmer, medtem ko druge regije v Uniji morda ne bi bile zelo prizadete. Najbolj prizadete države bi lahko izgubile do 2,7 % delovne sile.

4.1.14

Ta delovna mesta so pogosto v večjih industrijskih obratih, ki so tesno povezana z gospodarskim in industrijskim tkivom regije. Nedavno je prišlo do znatnih izgub v sektorjih, kot je jeklarstvo, kjer je več tisoč delovnih mest odvisnih od enega podjetja, zato so bile socialne posledice za te skupnosti izjemno hude.

4.1.15

EESO opozarja tudi na kakovost delovnih mest v industriji: delovna mesta v predelovalni industriji so bolj stabilna in povprečno bolje plačana kot v drugih gospodarskih sektorjih. Komisija je leta 2014 (6) opozorila, da so mesečne plače delavcev v predelovalni industriji za 5 % višje od splošnega povprečja v EU. V ZDA so tedenske plače v predelovalni industriji za 8 % višje kot drugod. Višje plače so posledica večje produktivnosti.

4.1.16

Industrija ponuja kakovostna delovna mesta za kvalificirane in polkvalificirane delavce, ki bi zelo težko našli alternativno zaposlitev pod enakimi delovnimi pogoji. Propadanje industrije tako prispeva k neenakostim v naši družbi.

4.1.17

Po podatkih, ki jih je fundacija Eurofound zbrala z anketo o delovnih pogojih, je v predelovalni industriji delo s krajšim delovnim časom precej manj razširjeno (12 %), kot je povprečje EU-28 (24 %). Tudi redni delovni čas je v predelovalni industriji bolj pogost. Netipični delovnik je precej manj prisoten kot v gospodarstvu EU na splošno (7).

4.1.18

EESO si prizadeva, da bi preprečili škodljive posledice za ekosistem znanj: predelovalna industrija je sektor z zdaleč največ povpraševanja po raziskovalnih in razvojnih dejavnostih, vse večja pa je težnja po pridobivanju raziskav in razvoja od storitvenih podjetij, osredotočenih na inovacije (8). Po navedbah iz študije konzorcija ECSIP povprečni storitveni delež proizvedenega blaga, ustvarjenega v EU, dosega skoraj 40 % skupne vrednosti končnih proizvedenih izdelkov. Večji del teh storitev so distribucijske storitve (15 %), promet in komunikacije (8 %) ter poslovne storitve, ki v državah članicah EU predstavljajo od manj kot 10 % do celo 20 % in več. Slednja kategorija vključuje storitve, kot so raziskave in razvoj, oglaševanje in tržne raziskave, inženiring in storitve IKT.

4.1.19

EESO je v svojih mnenjih že poudarjal, da je treba zaradi neupoštevanja predpisov v nekaterih državah spodbujati višje regulativne standarde na področju intelektualne lastnine. To je treba upoštevati tudi pri oblikovanju trgovinske politike EU.

4.2.1

Pri oceni učinka enostranske odobritve tržnogospodarskega statusa Kitajski je treba upoštevati tudi potencialne koristi v drugih sektorjih, zlasti za uporabnike izdelkov, za katere je Kitajska že razvila – ali namerava razviti – močne proizvodne dejavnosti.

4.2.2

Številne panoge, ki so bile do zdaj prizadete, se ukvarjajo s proizvodnjo polizdelkov, torej blagom, ki se preoblikuje in vključi v končni izdelek.

4.2.3

Svetovna industrijska proizvodnja še ni dosegla ravni pred finančno krizo. To je razlog za veliko presežnih industrijskih zmogljivosti, kupci kitajskih izdelkov, za katere veljajo protidampinški ukrepi, pa bi lahko svoje potrebe pokrili v tretjih državah brez znatne izgube konkurenčnosti.

4.2.4

Če bi Kitajski dovolili, da nepošteno poveča svoj tržni delež in si pridobi oligopolno prednost, bi to nedvomno pozneje uporabila za ponovni dvig cen, kar bi prizadelo potrošniško industrijo v EU. Kitajska že deluje v tej smeri, da bi spodbudila lokalno industrijo. Evropski parlament (9) je predstavil dokaze o ukrepih, ki omejujejo trgovino z naravnimi viri, kar bi lahko bilo v nasprotju s pravili STO. Kitajska je leta 2009 sprejela razvojni načrt za redke zemeljske elemente za obdobje 2009–2015, v katerem je določila izvozne kvote zanje, in sicer 35 000 ton na leto. Naslednje leto so se cene kitajskih redkih zemeljskih elementov potrojile. Drug primer je mogoče najti na trgu elektronike, na katerem Kitajska višje obdavčuje izvoz delov kot končnih izdelkov, da bi zaščitila sestavljanje naprav na svojem ozemlju.

4.2.5

Iz teh primerov je razvidno, da kitajska politika spodbuja panoge z višjo dodano vrednostjo. Če ne bi bilo mogoče začeti protidampinškega postopka, bi bila sektorja, kot sta proizvodnja naprav ali avtomobilov, izpostavljena nepošteni konkurenci. Na Kitajskem je bilo že več primerov kršenja pravic intelektualne lastnine, zato niti s patenti ne bi bilo mogoče obdržati inovativne industrije v EU.

4.2.6

Dolgoročno gledano bi dodelitev tržnogospodarskega statusa Kitajski zaradi negativnega učinka na inovacije škodovala tudi celotni industrijski vrednostni verigi. V EU prevladuje splošno prepričanje, da lahko naša družba konkurentom, ki so osredotočeni samo na stroške, konkurira le z inovativnostjo. Do inovacij pa že dolgo ne prihaja več v izoliranih laboratorijih. Podjetje KPMG je opravilo raziskavo, v kateri je 85 % vprašanih iz svetovne kovinske industrije odgovorilo, da vidijo prihodnost inovacij za svoje organizacije v partnerstvih. Več kot tri četrtine vprašanih je potrdilo, da so že vključeni v več poslovnih modelov, v katerih sodelujejo z dobavitelji in strankami. Nemogoče si je torej zamisliti, da prihodnje inovativne panoge ne bi bile vključene v mreže znanja.

4.3.1

Dolgoročno in neodvisno od razvoja posameznih sektorjev bo blaginja v EU trajno rasla le s stabilnim razvojem razpoložljivega dohodka. Komisija s sedanjimi ukrepi, s katerimi spodbuja ustvarjanje delovnih mest in naložbe, priznava to dejstvo, zato bi jih bilo treba upoštevati pri sprejemanju odločitev, povezanih s to tematiko.