Bruselj, 30.11.2016

COM(2016) 760 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Ocena Direktive 2009/43/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti

{SWD(2016) 398 final}


Ocena Direktive 2009/43/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti

1.Uvod

Direktiva 2009/43/ES 1 , sprejeta 6. maja 2009, si prizadeva izboljšati delovanje trga obrambne opreme EU, spodbujati povezovanje obrambne dobavne verige EU ter povečati zanesljivost dobave s poenostavitvijo pravil in postopkov za prenose obrambnih proizvodov znotraj EU.

Komisija mora v skladu s členom 17 Direktive poročati Parlamentu in Svetu o pregledu izvajanja Direktive. Poročilu mora biti po potrebi priložen zakonodajni predlog. Zato je Komisija ocenila Direktivo, da bi ugotovila, ali in v kolikšni meri so bili doseženi cilji Direktive, tudi v zvezi z delovanjem notranjega trga. Komisija je v skladu z zahtevo iz člena 17 pregledala uporabo vseh ključnih določb Direktive, vključno s tistimi o certificiranju (člen 9), izvoznih omejitvah (člen 10), carinskih postopkih (člen 11), izmenjavi podatkov (člen 12) in zaščitnih ukrepih (člen 15).

Komisija je v skladu z zahtevo iz člena 17 ocenila vpliv Direktive na razvoj evropskega trga za obrambno opremo ter tehnološke in industrijske baze evropske obrambe, pri čemer je upoštevala tudi mala in srednja podjetja (MSP). Ocena Direktive se izvaja šele tri leta po roku za prenos v nacionalno zakonodajo, zato je težko oceniti, ali so bili doseženi dolgoročni cilji Direktive. Ta ocena se namesto tega osredotoča na njeno izvajanje in na to, ali je na pravi poti k doseganju zastavljenih ciljev.

Komisija je v podporo svojemu delu naročila zunanjo študijo 2 , da bi analizirala izvajanje in ocenila delovanje Direktive.

Pri oceni so se zbrali in analizirali podatki pristojnih organov, obrambnih podjetij, industrijskih združenj in drugih zainteresiranih strani iz držav članic. Za ublažitev pomanjkanja razpoložljivih podatkov in slabega odziva pri javnem posvetovanju je bil po vsej Evropi organiziran sklop delavnic za deležnike. Vse države članice, zlasti tiste, ki so podpisale pismo o nameri 3 , in industrijska združenja so zagotovili dodatne prispevke in povratne informacije o predhodnih ugotovitvah. O predlaganih nadaljnjih ukrepih so potekale razprave v okviru Odbora za prenose obrambnih proizvodov EU, vzpostavljenem v skladu s členom 14 Direktive, in s predstavniki industrije.

V tem poročilu so predstavljene glavne ugotovitve ocene in predlagani nadaljnji ukrepi. Poročilu je priložen delovni dokument služb Komisije, v katerem so navedeni podrobnejši rezultati ocene.

2.Namen Direktive in glavne določbe

Pred Direktivo politika držav članic na področju izdaje dovoljenj ni v veliki meri razlikovala med izvozom takih proizvodov zunaj EU in njihovim pretokom znotraj nje. V obeh primerih so morali dobavitelji vložiti zahtevek za enako vrsto posamičnega dovoljenja. Taka dovoljenja so bila pozitivno ocenjena v skoraj vseh primerih prenosov znotraj EU.

Z Direktivo so bila ob upoštevanju tega uvedena orodja za poenostavitev pretoka obrambnih proizvodov na trgu EU. Za pretok obrambnih proizvodov med državami članicami je potrebno predhodno dovoljenje v državi dobaviteljici, za celoten prenos znotraj EU pa je potrebno le eno dovoljenje, kar pomeni, da ni potrebno dodatno dovoljenje za prehod prek druge države članice ali vstop vanjo. Direktiva pa državam članicam tudi omogoča, da v posebnih primerih odpravijo potrebo po predhodnem dovoljenju za prenose, in sicer:

če je dobavitelj ali prejemnik vladno telo ali del oboroženih sil;

če oskrbo izvajajo EU, Nato, IAEA ali druge medvladne organizacije zavoljo opravljanja svojih nalog;

kot del programov sodelovanja na področju oboroževanja med državami članicami ali humanitarne pomoči.

V Direktivi so določene tri vrste dovoljenj za prenos znotraj EU:

splošno dovoljenje za prenos: to je „odprto dovoljenje“, ki je odvisno od naknadnega preverjanja in zajema vnaprej določen izbor proizvodov za določene prejemnike ali poseben namen. Predhodni zahtevek ni potreben. Vendar morajo dobavitelji obvestiti pristojne organe svojih držav članic o tem, kdaj nameravajo prvič uporabiti splošno dovoljenje za prenos;

globalno dovoljenje za prenos: odvisno je od predhodnega preverjanja in omogoča več prenosov kategorije proizvodov v okviru istega dovoljenja enemu ali več prejemnikom v drugih državah članicah v določenem obdobju;

posamezno dovoljenje za prenos: namenjeno je enemu prenosu določene količine določenih proizvodov enemu prejemniku v drugi državi članici.

Direktiva določa, da je treba v državah članicah objaviti vsaj štiri vrste splošnih dovoljenj za prenos, in sicer za prenose (i) oboroženim silam, (ii) certificiranim obrambnim podjetjem, (iii) za namene prikaza, ocene in razstave ter (iv) za namene vzdrževanja in popravila.

Drugo vrsto splošnega dovoljenja za prenos lahko dobavitelj uporablja le, če je prejemnik obrambnih proizvodov certificiran v skladu s členom 9 Direktive. Nadaljnje zahteve so navedene v priporočilu o certificiranju 4 .S certificiranjem se zagotovi, da je prejemnik vreden zaupanja pri organu za nadzor izvoza v državi članici, odgovorni za izdajo naknadno preverjenega splošnega dovoljenja za prenos. Dokazuje, da je v podjetju vzpostavljen potreben notranji sistem in da osebje upošteva predpise za nadzor izvoza. Komisija je ustvarila javno dostopen centralni register prejemnikov, ki jih certificirajo države članice, imenovan CERTIDER 5 .

V skladu s členom 10 Direktive morajo prejemniki prenosa obrambnih proizvodov pri vložitvi zahtevka za izvozno dovoljenje pristojnim organom prijaviti vse izvozne omejitve, določene v originalnem dovoljenju za prenos, in jim sporočiti, da so jih spoštovali (po potrebi tudi s pridobitvijo soglasja države članice porekla). V skladu s členom 11 morajo izvozniki pri carinskem uradu predložiti vsa potrebna izvozna dovoljenja. Ta člen državi članici tudi dovoljuje, da v določenih okoliščinah odloži postopek izvoza obrambnih proizvodov, prejetih iz druge države članice v skladu z dovoljenjem za prenos in vključenih v druge obrambne proizvode, s svojega ozemlja ali po potrebi drugače prepreči, da bi taki proizvodi zapustili EU prek njenega ozemlja. Člen 12 se nanaša na sodelovanje in izmenjavo podatkov med nacionalnimi pristojnimi organi. Člen 15 obravnava zaščitne ukrepe, v skladu s katerimi se v primeru dvomov zahteva preverjanje skladnosti prejemnika iz drugih držav članic.

Materialno področje uporabe Direktive je določeno s seznamom obrambnih proizvodov, navedenih v njeni prilogi.

3.Prenos v nacionalno zakonodajo in izvajanje

Direktiva je začela veljati leta 2009, v nacionalno zakonodajo pa jo je bilo treba prenesti do 30. junija 2011. Uporabljati se je začela 30. junija 2012. Doslej so jo v nacionalno zakonodajo prenesle vse države članice, čeprav nekatere z zamudo. Komisiji je do leta 2012 ukrepe za prenos v nacionalno zakonodajo priglasilo le 20 držav članic 6 .

Uvajanje novih možnosti izdaje dovoljenj in certificiranja je bilo počasnejše od pričakovanega. Glede na razpoložljive informacije je le 19 držav članic objavilo splošna dovoljenja za prenos, ki jih določa Direktiva, vsaj dve še vedno ne ponujata nobenih splošnih dovoljenj za prenos, vsaj štiri pa ne ponujajo vseh štirih vrst splošnih dovoljenj za prenos. Poleg tega približno polovica držav članic še nima izkušenj s postopkom certificiranja (tj. ni certificiranih podjetij) in vsaj ena mora še uvesti v celoti delujoč sistem za certificiranje obrambnih podjetij 7 . Prav tako se med državami članicami precej razlikuje obseg, do katerega so bila prevzeta morebitna izvzetja od potrebe po predhodnem dovoljenju, čeprav prenos izvzetij v nacionalno zakonodajo v skladu z Direktivo ni obvezen.

Razlike v prenosu Direktive v nacionalno zakonodajo so glavne ovire za njeno učinkovito uporabo, kot je analizirano v nadaljevanju. To je pomenilo:

počasno ali nepopolno uporabo v posameznih državah članicah,

splošno pomanjkanje usklajenosti pri zahtevah in postopkih med državami članicami,

zelo različne pogoje in omejitve pri splošnih dovoljenjih za prenos, ki so jih objavile države članice.

4.Ključni rezultati ocene

a.Učinkovitost Direktive – splošno sprejemanje, uporaba ključnih določb in ovire za učinkovito uporabo

Od začetka uporabe Direktive se je povečala uporaba globalnih in splošnih dovoljenj za prenos, tj. njenih glavnih novih orodij. Vendar uporaba ne dosega začetnih pričakovanj, opredeljenih v oceni učinka, in med državami članicami je precej razlik.

V obdobju 2012–2014 je bilo na primer v 21 državah članicah (za katere so na voljo popolni podatki) vsako leto izdanih od 500 do 600 globalnih dovoljenj za prenos. V petih državah pa v obdobju ocenjevanja ni bilo izdano nobeno globalno dovoljenje za prenos, medtem ko so štiri države izdale vsaka skoraj 200 teh dovoljenj ali več.

Glede splošnih dovoljenj za prenos je bilo v 24 državah članicah, za katere so na voljo popolni podatki, v obdobju ocenjevanja 1 475 priglasitev prve uporabe, čeprav so bile razlike precejšnje; 11 držav članic ni evidentiralo nobenih priglasitev, v treh pa jih je bilo več kot 100. Število transakcij v okviru splošnih dovoljenj za prenos se je sčasoma precej povečalo (čeprav je lahko podatke o tem zagotovilo le osem držav članic). Nemčija je na primer poročala, da se je število transakcij v okviru splošnih dovoljenj za prenos z 71 (leta 2012) povečalo na 1 769 (leta 2013) in 4 884 (leta 2014).

Različna gibanja veljajo tudi za štiri vrste splošnih dovoljenj za prenos, ki jih določa Direktiva. Stopnja rasti se je povečala pri priglasitvah za prvo uporabo splošnih dovoljenj za prenos za namene prikaza in popravila, medtem ko se je stopnja rasti za splošna dovoljenja za prenos za oborožene sile upočasnila. Registracije so se med letoma 2013 in 2014 zmanjšale le pri splošnih dovoljenjih za prenos za prejemnike, ki so prejeli dovoljenje. Ta zadnja vrsta splošnih dovoljenj za prenos se je tudi najmanj uporabljala v primerjavi z ostalimi tremi vrstami teh dovoljenj.

Velika večina prenosov (približno 89 %) se še vedno opravi s posameznimi dovoljenji za prenos, le majhen delež pa je vključeval globalna dovoljenja za prenos (< 5 %) in splošna dovoljenja za prenos (< 10 %). Nova orodja bi morala nadomestiti posamezna dovoljenja za prenos, ki pa so še vedno glavna oblika dovoljenj za prenos v Evropi.

Uporaba izvzetij od potrebe po predhodnem dovoljenju se precej razlikuje, saj nekatere države članice uporabljajo vse možnosti izvzetij, ki jih ponuja Direktiva, nekatere le nekaj možnosti, nekatere pa nobene.

Uvajanje certificiranja je bilo počasnejše in slabše od pričakovanj, kar se v glavnem nanaša na sestavljavce (v nasprotju z dobavitelji sestavnih delov). Čeprav se je število certificiranih podjetij od leta 2012 stalno povečevalo, je bilo po vsej Evropi certificiranih le 55 podjetij. Polovica jih ima sedež v le dveh državah članicah, in sicer v Nemčiji (14) in Franciji (12), polovica držav članic pa sploh nima certificiranih podjetij. Industrija meni, da je postopek certificiranja drag in zamuden. Razmerje med stroški in koristmi 8 , kot ga razumejo certificirana podjetja, je neizogibno oslabljeno zaradi slabega sprejemanja splošnih dovoljenj za prenos med trgovinskimi partnerji certificiranih podjetij. V nekaterih primerih ima dobavitelj sedež v državi članici, v kateri posebna vrsta splošnega dovoljenja za prenos za prejemnike, ki so prejeli dovoljenje, ne bi bila na voljo ali bi zanjo veljale stroge omejitve v smislu pogojev za izdajo dovoljenja (na primer v zvezi s ponovnim izvozom).

Prav tako bi lahko razlike v izvajanju sistema certificiranja ovirale njegovo sprejemanje, saj v industriji ustvarja zmedo in negotovost. Podjetja bi se morda raje odločala za uporabo znanih postopkov, ki so jih imela na voljo pred Direktivo, ne pa za dokaj strog postopek certificiranja.

Pri ocenjevanju so bile odkrite številne ovire za učinkovito uporabo Direktive, ki so posledica bodisi določb bodisi njenega prenosa v nacionalno zakonodajo. Glavna težava, na katero so opozorile zainteresirane strani, je bila premajhna usklajenost pri izvajanju splošnih dovoljenj za prenos po državah članicah. Splošna dovoljenja za prenos, ki so jih objavile države članice, se precej razlikujejo v smislu proizvodov in sestavnih delov, ki se lahko prenesejo v skladu s splošnim dovoljenjem za prenos, ter pogojev za njihov prenos. Zato so manj privlačna za industrijo. Druga ovira je prenos odgovornosti (z organov na gospodarske subjekte), kar pomeni, da se nova splošna dovoljenja za prenos obravnavajo kot večje tveganje, zlasti s strani MSP. Velika ovira za certificiranje je zahteva, da so uslužbenci na vodstvenem delovnem mestu osebno odgovorni za nadzor izvoza/prenosa.

Dodatna ovira je slaba ozaveščenost, zlasti med MSP, o orodjih, ki so na voljo v okviru Direktive, in njihovih koristih za industrijo znotraj posameznih držav članic. Podjetja bi lahko na primer porabila manj časa in zmanjšala upravno breme, če bi pri prenosu blaga certificiranim podjetjem uporabljala splošna dovoljenja za prenos.

Še ena posredna omejitev pri pretoku obrambnih proizvodov v EU izhaja iz sistema nadzora izvoza držav članic, ki ga ureja Skupno stališče 2008/944/SZVP 9 . Države članice v svojih nacionalnih splošnih dovoljenjih za prenos prepovedujejo naknadni izvoz, zato je ta instrument za industrijo manj privlačen.

Direktiva ima na splošno visoko zastavljene cilje, zaradi katerih je treba spremeniti včasih dolgo uveljavljene in ustaljene načine dela. Njena uspešna uporaba se je podpirala v državah članicah, v katerih so bile spremembe obstoječega sistema izdaje dovoljenj zelo majhne (npr. v katerih je že obstajal odprt sistem izdaje dovoljenj), v katerih sta obstajala velik interes in dobra ozaveščenost o spremembah, ki so potekale, ter v katerih so bile na voljo informacije in nasveti za pomoč pri prehodu. Ker pa je treba glavne elemente Direktive v nekaterih državah članicah še izvesti, je njeno učinkovito uporabo po vsej EU težko oceniti.

Komisija je od industrije prejela nekaj nejasnih navedb glede praktičnih težav s carinskim postopkom iz člena 11 Direktive. Vendar se z ocenjevalno študijo niso ugotovili dokazi v zvezi s tem.

Pri izvajanju členov 10, 12 in 15 niso bile ugotovljene nobene posebne težave.

b. Vpliv na evropski trg za obrambno opremo ter tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe

Čeprav Direktiva zagotavlja okvir za usklajevanje in je pomagala ustvariti podobno urejene nacionalne sisteme izdaje dovoljenj, je dovolj odprta in prožna za razlago, kar pomeni, da je po vsej Evropi v bistvu še vedno 28 različnih sistemov izdaje dovoljenj. Primer tega je različna nacionalna razlaga „manj občutljivih proizvodov“, ki ga je treba vključiti na področje uporabe splošnih dovoljenj za prenos. To in druga področja, na katerih obstajajo razlike v uporabi, ne prispevajo k doseganju odprtega evropskega trga za obrambno opremo.

Težko je oceniti učinek Direktive na razvoj tehnološke in industrijske baze evropske obrambe ter evropski trg za obrambno opremo. V večini držav članic so prenosi manjši, čeprav ne zanemarljiv, del splošne trgovine na področju obrambe. Leta 2013 so prenosi pomenili 26 % celotne trgovine na področju obrambe EU.

Ker se Direktiva še ne uporablja dolgo, še ni viden učinek na razvoj tehnološke in industrijske baze evropske obrambe. Na splošno je potrebnega več časa, da prišle take koristi do izraza.

Poleg tega močan vpliv tudi drugi dejavniki, kot je stalno zmanjševanje naložb na področju obrambe 10 v EU od finančne in gospodarske krize. Nekatere zainteresirane strani so v nasprotju s pričakovanji navedle, da je to prispevalo k ponovni nacionalizaciji dobavnih verig, kar bi bilo v nasprotju s prvotnimi cilji Direktive, ki naj bi prispevali k zmanjšanju razdrobljenosti trgov.

Poleg tega so za sektor obrambe značilni cikli in spremembe, ki niso nujno redni in imajo običajno več kot en vzrok. Zato moramo biti zelo previdni pri tem, da kakršno koli spremembo pripišemo Direktivi, ki je v veljavi šele tri leta (ali manj v nekaterih državah članicah). Poleg tega se dobavne verige precej počasi spreminjajo. Glavni izvajalec mora imeti dober razlog in čas za spremembo dobaviteljev. Poenostavitev postopkov prenosa se ne šteje za dovolj dober razlog, da bi razmišljal o taki spremembi.

Nekateri pristojni organi so poudarili, da določbe Direktive, čeprav so nepopolne, zadovoljujejo potrebe podjetij in na splošno z zmanjševanjem upravnega bremena vodijo do večje produktivnosti. Pozitiven učinek na tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe v glavnem vidijo manjše države. Več sodelujočih je tudi navedlo, da se je poenostavil notranji trg za (manj občutljivo) opremo, visokotehnološko blago pa vseeno ostaja izključeno iz njega.

Določeno vlogo ima tudi globalna perspektiva o konkurenčnosti, zlasti čezatlantski razvoj. Številna obrambna podjetja menijo, da so bila z nedavno reformo nadzora izvoza ZDA, s katero se je olajšal izvoz številnih obrambnih proizvodov in sestavnih delov, podjetja iz ZDA in evropska podjetja postavljena v neenakovreden položaj, ki je zagotovil regulativno prednost izvoznikom iz ZDA.

Podobno je imela Direktiva manjši pozitivni učinek na varnost dobave obrambnih proizvodov. Vseeno bi lahko prispevala k večji varnosti dobave s povečanjem preglednosti, saj bi bili lahko s poznavanjem sistemov izdaje dovoljenj drugih držav članic naročniki ali kupci prepričani o zanesljivosti dobave iz drugih držav članic. Z uporabo splošnih dovoljenj za prenos namesto vlaganja zahtevkov za posamezna dovoljenja za prenos bi se lahko skrajšalo pripravljalno obdobje in zmanjšali upravni stroški ter povečala prožnost (na obeh straneh dobavne verige v primeru splošnega dovoljenja za prenos za prejemnike, ki so prejeli dovoljenje).

c.Učinkovitost

Celoten učinek Direktive na stroške različnih vključenih strani še ni jasno viden. Vendar je iz začetnih znakov in posamičnih podatkov razvidno, da se bodo stroški znižali. Pristojni organi so pri opazili precejšnje stroške vzpostavitve, vendar pričakujejo, da se bo to več kot izravnalo z manjšimi vsakodnevnimi stroški, saj se podjetja čedalje bolj preusmerjajo od posameznih dovoljenj za prenos h globalnim in splošnim dovoljenjem za prenos. Podjetja so imela tudi začetne stroške zaradi seznanjanja z novimi sistemi in prilagajanja nanje, vendar pričakujejo, da bodo z novimi dovoljenji prihranila čas in denar.

Uporaba globalnih in splošnih dovoljenj za prenos se vse bolj povečuje, zato bi se morala sčasoma precej zmanjšati uporaba posameznih dovoljenj za prenos, s čimer bi se tako dodatno zmanjšali stroški, vključno z upravnim bremenom. Večja seznanjenost, bolje vključeni postopki in ekonomije obsega lahko tudi prispevajo k postopnemu povečanju koristi.

Čeprav je prvotna uporaba Direktive vključevala precej prizadevanj in stroškov pristojnih organov in podjetij, je iz vseh dokazov razvidno, da so bile te zahteve sprejemljive. Podobno se zdi, da so neposredni stroški novega sistema izdaje dovoljenj cenovno sprejemljivejši kot že obstoječe možnosti. Na splošno se lahko šteje, da je Direktiva na pravi poti k temu, da dolgoročno doseže koristna znižanja stroškov, vključno z zmanjšanjem upravnega bremena.

Glavno področje, na katerem se stroški ne zdijo sorazmerni, je certificiranje, pri katerem deležniki za zdaj vidijo zelo omejene morebitne koristi te možnosti. Pomanjkanje pobud prispeva k majhnemu številu certificiranih podjetij ter s tem povezanemu omejenemu uvajanju in uporabi splošnih dovoljenj za prenos za certificirana podjetja.

d.Doslednost in skladnost

V členu 13 Direktive je navedeno, da se mora seznam obrambnih proizvodov iz Priloge natančno skladati s skupnim seznamom vojaškega blaga EU 11 , ki ga Svet vsako leto posodobi. Da se Priloga spremeni tako, da odraža spremembe skupnega seznama vojaškega blaga, pa traja več mesecev, nato morajo države članice posodobljeni seznam obrambnih proizvodov prenesti v svojo zakonodajo. Nacionalna zakonodaja in zlasti področje uporabe proizvodov pod nadzorom zato verjetno ne odražata trenutnega skupnega seznama vojaškega blaga v katerem koli danem času in ta seznam se lahko razlikuje tudi od tistega v drugih državah. To ustvarja zmedo v industriji glede tega, kateri seznam proizvodov se uporablja za izvoz v primerjavi z nadzorom prenosov ali prenose iz različnih držav članic, in povzroča pravno negotovost. To slabi učinkovit pretok vojaških proizvodov znotraj EU in posledično ovira uporabo poenostavljenih orodij, kot so splošna dovoljenja za prenos.

Številne kategorije proizvodov iz Priloge spadajo pod izdajo dovoljenj za prenose, če so posebej zasnovani za vojaške namene. Ker splošne opredelitve pojma „posebej zasnovan za vojaške namene“ ni, se industrija v posameznih državah članicah srečuje z različnimi pristopi glede področja uporabe prenosov obrambnih proizvodov.

Obstaja več morebitnih in dokaj omejenih prekrivanj ali nedoslednosti med Direktivo in drugo zakonodajo o obrambnih proizvodih ali prenosih znotraj Skupnosti, kot so uredba o strelnem orožju 12 , direktiva o strelnem orožju 13 , Sporazum OZN o trgovini z orožjem iz leta 2013, uredba o blagu z dvojno rabo 14 in Skupno stališče 2008/944/SZVP. Taka medsebojna sklicevanja med Direktivo in uredbo o orožju se bodo obravnavala, ko bo ta uredba ocenjena. Ugotovljene ni bilo nobene neskladnosti z direktivo o oddaji naročil na področju obrambe 15 .

Nekaj pristojnih organov je poudarilo, da je treba prekrivanja in neskladnost pogosto ponovno preučiti, saj se različni pravni okviri stalno razvijajo tako znotraj EU kot na mednarodni ravni.

e.Ustreznost in dodana vrednost EU

Z ocenjevanjem se je potrdilo, da so vsi prvotni cilji Direktive v Evropi trenutno še vedno veljavni. To so dolgoročni cilji, h katerim je Direktiva zagotovila začetni prispevek. Zdaj so potrebna nadaljnja prizadevanja, da bi se Direktiva izvedla v celoti ter izboljšala njena praktična in usklajena uporaba, tako da bi se še zmanjšala razdrobljenost evropskih obrambnih trgov.

Pred sprejetjem Direktive je imela vsaka država članica svojo lastno ureditev za nadzor prenosov obrambnih proizvodov, čeprav se je pojavilo večnacionalno gibanje, na primer sodelovanje v obliki pisma o nameri. Z različnimi nacionalnimi pristopi ali večstranskimi pobudami na ravni, ki je pod ravnijo Evrope, je bilo doseženega nekaj (omejenega) napredka, vendar pri prizadevanju za prestrukturiranje ureditev prenosa po vsej Evropi verjetno niso bili tako visoko zastavljeni kot Direktiva ali niso dosegli enakega napredka pri obravnavanju opredeljenih potreb in tveganj. Zato je verjetneje, da bi pristop na evropski ravni prispeval k doseganju ciljev Direktive, čeprav obseg trenutne uporabe Direktive ne dosega navedenih ciljev.

5.Sklepi in nadaljnji ukrepi

Direktiva na splošno še naprej zagotavlja ustrezno podlago za obravnavanje potreb in vprašanj, povezanih s prenosi obrambnih proizvodov v Evropi. Ker je izvajanje potekalo dlje, kot je bilo pričakovano, in ni bilo poenoteno po vsej Evropi, so bili širši in dolgoročnejši cilji za zagotovitev učinkovitega notranjega trga, večje varnosti dobave in boljše konkurenčnosti le deloma doseženi.

Organi držav članic in zainteresirane strani so na splošno potrdili, da Direktiva in njena orodja še vedno ustrezajo prvotno ugotovljenim potrebam in tveganjem. Dosegla je omejen, a koristen prispevek k boljšemu delovanju obrambnih trgov v Evropi, čeprav je bilo učinkovitost tega prispevka zaradi omejene razpoložljivosti podatkov težko izmeriti. Ob upoštevanju omejenega časa uporabe Direktive se je izkazalo, da so se zaradi Direktive do določene mere znižali stroški in upravno breme, izjema pa je certificiranje. Pristop na ravni EU ostaja najustreznejši odziv k povezovanju obrambnih trgov EU, vseeno pa bi se lahko izboljšali notranja in zunanja skladnost Direktive. Na splošno je Direktiva na pravi poti k doseganju prvotno opredeljenih ciljev.

Zato Komisija ne namerava spremeniti Direktive, temveč se bo osredotočila na izboljšanje njenega izvajanja s pripravo usmerjevalnih ukrepov in priporočil ter spodbujanjem njene uporabe. S postopnim napredkom držav članic pri izvajanju Direktive se bo prispevalo k njenemu boljšemu uvajanju, poleg tega pa bi se lahko povečala razpoložljivost podatkov za vsako prihodnje ocenjevanje.

Komisija na podlagi ugotovitev ocene ter prispevka držav članic v okviru odbora in industrije po vsej Evropi predlaga naslednje nadaljnje ukrepe:

Komisija namerava izboljšati izvajanje Direktive v posameznih državah članicah z vzpostavitvijo dialoga z nacionalnimi organi, da bi pojasnila in bolje razumela načine prenosa Direktive v nacionalne pravne rede in razloge za neizvajanje nekaterih določb v določenih državah članicah ter rešila odprta vprašanja v zvezi s tem. Opaženo pomanjkanje koristi sistema certificiranja se lahko deloma odpravi z večjo razpoložljivostjo in uvajanjem splošnih dovoljenj za prenos pri prejemnikih, ki so prejeli dovoljenje, v primerjavi s posameznimi dovoljenji za prenos.

Komisija je na podlagi velikih prizadevanj delovne skupine s pristojnimi organi držav članic, vzpostavljene v okviru odbora iz Direktive, in dragocenih prispevkov držav, ki so podpisale pismo o nameri, sprejela dve priporočili za spodbujanje usklajenega delovanja splošnih dovoljenj za prenos za oborožene sile in prejemnike, ki so prejeli dovoljenje. Obe priporočili vsebujeta minimalen sklop manj občutljivih obrambnih proizvodov in sestavnih delov ter skupne minimalne zahteve za to, da bi bili prenosi teh proizvodov in sestavnih delov zajeti v ustrezna splošna dovoljenja za prenos v posameznih državah članicah. Zahteve vključujejo popolno odpravo omejitev pri ponovnem izvozu v priporočilu o splošnem dovoljenju za prenos za oborožene sile in delno odpravo v priporočilu o splošnem dovoljenju za prenos za prejemnike, ki so prejeli dovoljenje. Ker seznam proizvodov, vključenih v obe priporočili, ni izčrpen, lahko države članice na področje uporabe svojih splošnih dovoljenj za prenos dodajo druge proizvode in sestavne dele. Ne smejo pa dodajati pogojev za prenose v okviru splošnih dovoljenj za prenose, ki bi bili v nasprotju s pogoji, navedenimi v priporočilih, ali jim škodovali.

Komisija si prizadeva še naprej tesno sodelovati z državami članicami in delovno skupino pri podobnem usklajevanju nadaljnjih splošnih dovoljenj za prenos, določenih v Direktivi, tj. splošnem dovoljenju za prenos za namene prikaza, ocene ali razstave ter splošnem dovoljenju za prenos za namene vzdrževanja in popravila. Na podlagi tega se bodo po potrebi pripravila nadaljnja priporočila za države članice. Delovna skupina velja za dragocen način za izmenjavo informacij in dobrih praks ter za podpiranje sodelovanja med državami članicami in Komisijo.

Komisija si bo še naprej izmenjevala stališča z državami članicami, da bi v največji možni meri opredelila konkretna področja za bolj usklajeno certificiranje po vsej EU, vključno z ustvarjanjem sinergij z drugimi ureditvami, kot je nadzor blaga z dvojno rabo. Preučila bo, ali so najboljši način za povečanje doslednosti in sprejemanja certificiranja nadaljnje smernice ali izmenjava dobrih praks med državami članicami ali celo revizija ali obrazložitev priporočila o certificiranju, ki se trenutno uporablja.

Nadalje se bodo preučile možnosti za spodbujanje certificiranja v industriji, kot so morebitne sinergije s pojmom pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s carinskimi predpisi, morebitna poenostavitev revizijskih postopkov in tesnejše sodelovanje med pristojnimi organi, ki dodeljujejo dovoljenja za prenos, in carinskimi organi.

Komisija bo začela delo na področju skupne opredelitve pojma „posebej zasnovano za vojaške namene“, da bi določila proizvode, ki bi jih morala zajemati Direktiva in za katere bi tako veljale zahteve za izdajo dovoljenj. Pri tej nalogi je potrebno tesno sodelovanje s pristojnimi organi držav članic in uporabniki splošnih dovoljenj za prenos, tj. dobavitelji in prejemniki obrambnih proizvodov po vsej EU. Upoštevalo se bo delo v okviru evropskega in mednarodnega foruma o nadzoru izvoza obrambnih proizvodov.

Komisija si bo še naprej izmenjevala stališča z državami članicami o uporabi člena 11 na njihovih ozemljih za spremljanje stanja.

Komisija in države članice imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju o orodjih in koristih Direktive. Sem spada tudi ozaveščanje na sestankih obrambne mreže MSP. V tem okviru je Komisija pripravila uporabniku prijazen priročnik, namenjen posebej MSP, v katerem so pojasnjeni instrumenti Direktive in zagotovljene smernice o tem, kako jih najbolje uporabiti, zlasti sistem certificiranja. Priročnik bo objavljen v začetku leta 2017.

Države članice in obrambna podjetja bi morala okrepiti sprejemanje Direktive prek prakse v svoji politiki izdaje dovoljenj. Pristojni organi bi morali na primer subjekte spodbujati, da bi uporabljali splošna dovoljenja za prenos namesto posameznih, kadar okoliščine to omogočajo. Certificirana podjetja bi morala, kadar bi bilo to primerno, pri nakupni politiki svoje dobavitelje spodbujati, da bi uporabljali splošna dovoljenja za prenos namesto posameznih.

Vsi udeleženci, zlasti evropske institucije, pa morajo razmisliti o trenutno zahtevnih posodobitvah Priloge k Direktivi. Komisija bo preučila možnosti za poenostavitev in pospešitev letnih posodobitev. To lahko vključuje omejeno revizijo Direktive, npr. z ločitvijo Priloge od Direktive in letnim sprejetjem posodobitev s sklepom Komisije. S tem bosta zagotovljeni pravna varnost in doslednost na področju uporabe prenosov med državami članicami in pri prenosih v primerjavi z nadzorom izvoza znotraj držav članic.

Za povečanje ozaveščenosti o Direktivi in izmenjavo informacij med državami članicami bi lahko razmislili o razširitvi zbirke podatkov registra CERTIDER z dodatnimi informacijami, kot so jedrnate, a pomembne informacije o nacionalnih sistemih s povezavami na njihovo prisotnost na internetu. Javni dostop do takih informacij na točki „vse na enem mestu“ bo spodbudil izmenjavo informacij med državami članicami in, pomembneje, znotraj obrambnega sektorja.

Komisija tudi preučuje vprašanja, zaradi katerih bi bila dolgoročno potrebna revizija Direktive, kot so: narediti izvzetja zavezujoča za države članice in povečati področje uporabe izvzetij; izvesti revizijo sistema certificiranja; uvesti zahteve za neposredno poročanje Komisiji za zagotovitev ustreznega in učinkovitega sistema spremljanja, ki bi lahko podprl dobro kvantitativno in kvalitativno oceno stroškov in koristi prihodnjega izvajanja Direktive; oblikovati nova splošna dovoljenja za prenos, npr. za vračilo proizvodov po razstavi ali popravilu, čezmejno sodelovanje pri raziskavah, večnamenske prenose (ki npr. zajemajo nakup, vzdrževanje, dobavo nadomestnih delov). Več držav članic že ponuja druga splošna dovoljenja za prenos poleg osnovnih štirih iz Direktive; uvesti možnost preoblikovanja navedenih priporočil o splošnem dovoljenju za prenos v zavezujoče določbe.

Komisija je trdno odločena, da bo dosegla popolno izvajanje Direktive v vseh državah članicah. Direktiva pomeni ustrezen in nujen prvi korak k obravnavanju razdrobljenosti izdaje dovoljenj za prenose obrambnih proizvodov po Evropi ter optimiziranju dobavnih verig, kar nazadnje prispeva k povečanju konkurenčnosti tehnološke in industrijske baze evropske obrambe. V skladu z evropskim obrambnim akcijskim načrtom so nadaljnji ukrepi, predstavljeni v tem poročilu, namenjeni:

povečanju sprejemanja obstoječega zakonodajnega okvira o prenosih obrambnih proizvodov;

izboljšanju razpoložljivosti splošnih dovoljenj za prenos po vsej EU;

obravnavanju do zdaj omejene uporabe sistema certificiranja.

Z vsemi temi pobudami se bo nazadnje povečal razvoj evropskega trga za obrambno opremo ter tehnološke in industrijske baze evropske obrambe, kar je v skladu s cilji Direktive, in tako izboljšalo delovanje notranjega trga za obrambne proizvode.

(1)

UL L 146, 10.6.2009, str. 1.

(2)

  http://ec.europa.eu/growth/sectors/defence/defence-firearms-directives_sl .

(3)

Cilj pogodbe o okvirnem sporazumu pisma o nameri, ki so jo leta 2000 podpisali ministri za obrambo Francije, Nemčije, Italije, Španije, Švedske in Združenega kraljestva, je bil ustvariti politični in pravni okvir za lažje prestrukturiranje industrije, da bi se spodbudila konkurenčnejša in trdnejša tehnološka in industrijska baza evropske obrambe na svetovnem obrambnem trgu.

(4)

UL L 11, 15.1.2011, str. 62.

(5)

https://webgate.ec.europa.eu/certider/.

(6)

COM(2012) 359.

(7)

Za vse države članice ni na voljo popolnih informacij.

(8)

Kot pri vsaki mreži je razmerje med uspešnostjo ter stroški in koristmi slabše v začetni fazi in bi se moralo geometrično izboljšati, ko bo preseglo kritično stopnjo uporabnikov.

(9)

Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme (UL L 335, 13.12.2008, str. 99).

(10)

Gibanje se je začelo s strmim realnim 11,6-odstotnim znižanjem leta 2011, ki mu je leta 2014 sledilo še eno pomembno realno 9,1-odstotno znižanje; primerjaj podatke v zvezi z obrambo za leto 2014, ki jih je objavila Evropska obrambna agencija.

(11)

Skupni seznam vojaškega blaga EU je materialno področje uporabe za nadzor izvoza obrambnih proizvodov v skladu s Skupnim stališčem 2008/944/SZVP.

(12)

UL L 94, 30.3.2012, str. 1.

(13)

UL L 256, 13.9.1991, str. 51.

(14)

UL L 134, 29.5.2009, str. 1.

(15)

UL L 2016, 20.8.2009, str. 76.