EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 27.9.2016
COM(2016) 619 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
Poročilo o uporabi Uredbe (EU) št. 181/2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 27.9.2016
COM(2016) 619 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
Poročilo o uporabi Uredbe (EU) št. 181/2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004
1. Uvod
1.1 Ozadje
Uredba (EU) št. 181/2011 1 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) določa vrsto pravic potnikov, ki potujejo z avtobusi v Evropski uniji. Uporabljati se je začela 1. marca 2013.
Komisija to poročilo predlaga v skladu s členom 32 Uredbe, ki določa, da mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o izvajanju in učinkih Uredbe ter po potrebi predložiti zakonodajne predloge o podrobnejšem izvajanju njenih določb ali o njeni spremembi.
Poročilo temelji na podatkih o izvajanju in uporabi Uredbe, ki jih je neposredno zbrala Komisija, poročilih nacionalnih organov o izvrševanju Uredbe 2 , posvetovanjih z organi, ki zastopajo potnike in industrijo na evropski ravni 3 , ter zunanji študiji z naslovom „Comprehensive Study on Passenger Transport by Coach in Europe“ (Izčrpna študija o avtobusnem prevozu potnikov v Evropi), ki je bila za Komisijo izvedena v letih 2015 in 2016 4 .
1.2 Pomen in značilnosti sektorja avtobusnega prevoza v EU
Avtobusni prevoz je prilagodljiv način prevoza, avtobusi pa lahko za razliko od vlakov in letal potnike na splošno poberejo in odložijo kjer koli, pri čemer potrebujejo le minimalno fiksno infrastrukturo.
Avtobusni prevoz glede na potniške kilometre pomeni 9,2 % vseh storitev kopenskega potniškega prevoza v EU in je takoj za osebnimi vozili (81,7 %) najpomembnejši način kopenskega potniškega prevoza 5 . Sektor avtobusnega prevoza vztrajno raste zaradi liberalizacije mednarodnega trga avtobusnega prevoza pred več kot desetletjem 6 in nedavne liberalizacije domačih trgov avtobusnega prevoza v več državah članicah (vključno z Nemčijo in Francijo 7 ).
Avtobusni prevoz ima veliko posebnih značilnosti, ki se nanašajo na prevoznike in potnike.
Za razliko od sektorjev letalskega in železniškega prometa avtobusni sektor sestavljajo večinoma mala in srednja podjetja, avtobusi pa si cestno infrastrukturo delijo z drugimi udeleženci. Te posebne značilnosti se upoštevajo v nekaterih določbah Uredbe 8 .
Raziskave na nacionalni ravni, ki so bile opravljene v več državah članicah 9 , kažejo, da so potniki, ki uporabljajo ta način prevoza, običajno ranljivi, saj imajo pogosto nizke prihodke (študenti ali starejši z nizkimi pokojninami sestavljajo zelo velik delež uporabnikov avtobusov) ali živijo na geografsko odročnih območjih, kjer je avtobusni prevoz edini razpoložljivi način javnega prevoza. Potniki pogosto nimajo vozniškega dovoljenja ali vozila, zato so storitve avtobusnega prevoza zanje bistvene, saj jim zagotavljajo prevoz na delo ali v šolo in jim omogočajo, da obiščejo sorodnike in prijatelje, se vključujejo v prostočasne dejavnosti in obiskujejo turistične kraje. Slab dostop do avtobusnega prevoza lahko resno ovira njihovo vključevanje v družbo.
2. Področje uporabe in vsebina Uredbe
EU je sprejela zakonodajo o pravicah potnikov za vse načine prevoza (letalski, železniški in vodni promet ter avtobusni prevoz), da bi javnosti zagotovila minimalno raven varstva med potovanji v Evropi ter s tem olajšala njeno mobilnost in vključevanje v družbo. Obstoj skupnega sklopa pravic potnikov, ki jih zakonodaja zagotavlja za navedene štiri načine prevoza (pri čemer določbe upoštevajo posebne značilnosti vsakega načina prevoza), prispeva tudi k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev za prevoznike znotraj posameznih načinov prevoza in med njimi.
Področje uporabe
Uredba se na splošno uporablja za „linijske prevoze“ (storitve, ki se opravljajo v določenih časovnih presledkih na določenih progah, pri čemer potniki vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah) za nedoločene kategorije potnikov, kadar je kraj vstopa ali izstopa potnikov na ozemlju države članice 10 .
Vsebina
Potniki, ki potujejo s kakršnim koli linijskim prevozom, ne glede na predvideno dolžino prevoza, imajo naslednje temeljne pravice:
1) nediskriminatorni pogoji prevoza (predvsem nediskriminatorne tarife);
2) dostop do prevoza za invalide in osebe z zmanjšano mobilnostjo brez dodatnih stroškov (prevozniki lahko prevoz invalidnih potnikov zavrnejo le, če ga zasnova vozila ali avtobusnega postajališča ali infrastruktura postaje fizično onemogoča ali če bi s prevozom invalidov kršili zdravstvene in varnostne zahteve);
3) minimalna pravila o informacijah o potovanju, ki se zagotovijo vsem potnikom pred in med potovanjem, vključno z informacijami o njihovih pravicah;
4) mehanizem za obravnavo pritožb, ki ga morajo prevozniki dati na voljo vsem potnikom, ter
5) neodvisni nacionalni organi izvrševanja v vsaki državi članici, pooblaščeni za izvrševanje Uredbe in po potrebi nalaganje kazni.
Potniki imajo tudi naslednje dodatne pravice, kadar potujejo z linijskim prevozom, katerega predvidena dolžina je vsaj 250 km:
6) zagotavljanje (elektronskih ali papirnatih) vozovnic ali drugih dokumentov, ki dajejo pravico do prevoza;
7) odškodnina in pomoč v primeru smrti, poškodbe ali izgube ali poškodbe prtljage zaradi nesreče;
8) informacije v primeru odpovedi prevoza ali zamude odhoda;
9) pravica do povračila celotne cene vozovnice ali preusmeritve potovanja v primeru odpovedi ali velike zamude odhoda;
10) ustrezna pomoč v primeru odpovedi ali velike zamude (velja le, kadar je predvideno trajanje potovanja več kot tri ure);
11) nadomestilo v višini 50 % cene vozovnice, če prevoznik potniku v primeru odpovedi prevoza ali velike zamude ne ponudi možnosti izbire med povračilom cene vozovnice in preusmeritvijo, ter
12) posebna pomoč za invalide in osebe z zmanjšano mobilnostjo na avtobusnih postajah in avtobusih brez dodatnih stroškov.
Izjeme v zvezi s področjem uporabe Uredbe 11
Države članice lahko za storitve linijskega prevoza, ki se izvajajo izključno na domačem ozemlju, odobrijo izjeme glede dodatnih pravic, ki veljajo največ štiri leta (najpozneje do 28. februarja 2017) in se lahko enkrat podaljšajo. Podlaga za te izjeme mora biti pregledna in nediskriminatorna. Take izjeme trenutno uporablja 12 držav članic (Hrvaška, Češka, Estonija, Grčija, Madžarska, Latvija, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo).
Države članice lahko odobrijo tudi izjeme od uporabe vseh določb Uredbe za linijske prevozne storitve, če se velik del takih storitev (ki vključuje vsaj en postanek, predviden v voznem redu) izvaja zunaj EU. Te izjeme, ki se morajo prav tako odobriti pregledno in nediskriminatorno, bodo prenehale veljati najpozneje 28. februarja 2017 in se lahko enkrat podaljšajo. Take izjeme trenutno uporablja 13 držav članic (Avstrija, Hrvaška, Estonija, Finska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Nizozemska, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo).
Druga zakonodaja EU, ki se uporablja za potnike v avtobusnem prevozu
Potniki, ki potujejo z avtobusom v okviru paketnega potovanja, imajo dodatne pravice v skladu z Direktivo (EU) 2015/2302 12 .
Uredba (ES) št. 661/2009 13 določa zahteve glede dostopnosti, ki jih morajo izpolnjevati vsi novi avtobusi, da se lahko dovoli njihova prodaja, registracija ali začetek uporabe v EU.
Velik delež avtobusnega prevoza se izvaja znotraj Unije, saj potniki uporabljajo čezmejne storitve ali pa domače storitve zunaj svoje države članice. Za zaščito interesov takih potnikov Uredba (ES) št. 2006/2004 14 zagotavlja ustrezen okvir, znotraj katerega lahko nacionalni organi izvrševanja sodelujejo in ščitijo kolektivne interese potrošnikov v čezmejnih primerih.
3. Uporaba Uredbe v državah članicah
Uredba določa, da morajo države članice imenovati nacionalne organe izvrševanja, ki so odgovorni za izvrševanje Uredbe in določitev učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni v nacionalni zakonodaji za kaznovanje prevoznikov, ki kršijo Uredbo. Države članice morajo določiti tudi avtobusne postaje, na katerih lahko invalidni potniki in potniki z zmanjšano mobilnostjo dobijo ustrezno pomoč.
Imenovanje nacionalnih organov izvrševanja 15
Večina držav članic je imenovala nacionalne organe izvrševanja, ki so bili prej odgovorni za pravice potnikov v drugih načinih prevoza. Nacionalni organi izvrševanja so prometni organi ali organi za varstvo potrošnikov. Nekatere države članice so imenovale več nacionalnih organov izvrševanja. Organ za varstvo potrošnikov je pogosto odgovoren za obravnavo pritožb, prometni organ pa izvaja preglede, nalaga sankcije in nadzoruje dostopnost vozil in postaj za invalidne potnike. Večina držav članic je nacionalne organe izvrševanja imenovala samo na nacionalni ravni, vendar imajo v nekaj državah članicah pomembno vlogo pri izvrševanju Uredbe tudi regionalni organi.
Obravnava pritožb
Potniki lahko prevozniku (Uredba določa, da morajo imeti prevozniki vzpostavljen mehanizem za obravnavo pritožb) ali nacionalnemu organu izvrševanja predložijo pritožbe v zvezi z domnevnimi kršitvami Uredbe.
Uredba ne določa kronološkega vrstnega reda za vložitev pritožb, vendar državam članicam omogoča, da od potnikov zahtevajo, da pritožbo najprej predložijo prevozniku, pri čemer nacionalni organ izvrševanja deluje samo kot prizivni organ, če potnik ni zadovoljen z rešitvijo. To možnost je izbralo 20 držav članic. Njena prednost je, da lahko nacionalni organi izvrševanja učinkoviteje in hitreje obravnavajo pritožbe, saj imajo že od začetka dostop do korespondence med pritožnikom in prevoznikom ter s tem celovitejši pregled nad primerom z vidika obeh udeleženih strani.
Javno objavljeni podatki o številu pritožb, ki so jih potniki predložili prevoznikom v obdobju 2013–2015, niso na voljo. Čeprav bi bili taki podatki uporabni za oceno izvajanja Uredbe, prevoznikom ni treba zbirati podatkov o pritožbah ali poročati nacionalnim organom izvrševanja.
Znano pa je, da so nacionalni organi izvrševanja obravnavali zelo malo pritožb (glej preglednico v nadaljevanju). Razlogov za to je več: i) Uredba je razmeroma nova in mnogi potniki morda ne poznajo vseh svojih pravic; ii) v večini držav članic morajo potniki svoje pritožbe najprej predložiti prevozniku in zdi se, da te družbe večino pritožb rešijo zadovoljivo, saj se ne posredujejo nacionalnim organom izvrševanja, ter iii) v nekaterih državah članicah lahko zavezujočo odločbo zoper prevoznike sprejmejo samo sodišča, dolgotrajni in dragi pravdni postopki pa potnike odvračajo od uveljavljanja svojih pravic.
Sankcije
Nacionalna zakonodaja večine držav članic določa kazenski sistem, ki temelji izključno na denarnih kaznih, nekateri nacionalni organi izvrševanja pa lahko prevozniku tudi odvzamejo dovoljenje, če namerno in sistematično krši Uredbo.
Nacionalni organi izvrševanja so v prvih dveh letih od začetka uporabe Uredbe naložili zelo malo sankcij (glej preglednico v nadaljevanju). Večina jih ugotavlja, da si prevozniki prizadevajo delovati v skladu z Uredbo in rešiti pritožbe, preden je treba naložiti sankcijo.
Preglednica – Število obravnavanih pritožb in sankcij, ki so jih naložili nacionalni organi izvrševanja 16
|
Država članica |
Število obravnavanih pritožb |
Število naloženih sankcij |
|
Avstrija |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Belgija |
1 |
0 |
|
Bolgarija |
9 |
0 |
|
Hrvaška |
0 |
0 |
|
Ciper |
0 |
0 |
|
Češka |
132 |
9 |
|
Danska |
0 |
0 |
|
Estonija |
0 |
0 |
|
Finska |
12 |
0 |
|
Francija |
21 |
0 |
|
Nemčija |
192 |
0 |
|
Grčija |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Madžarska |
24 |
16 |
|
Irska |
4 |
0 |
|
Italija |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Latvija |
0 |
0 |
|
Litva |
0 |
0 |
|
Luksemburg |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Malta |
0 |
0 |
|
Nizozemska |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Poljska |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Portugalska |
ni na voljo |
ni na voljo |
|
Romunija |
0 |
0 |
|
Slovaška |
0 |
0 |
|
Slovenija |
0 |
0 |
|
Španija |
1 194 |
54 |
|
Švedska |
2 |
0 |
|
Združeno kraljestvo |
4 |
0 |
Druge dejavnosti izvrševanja in obveščanja
Obravnavanje pritožb in izrekanje kazni za neskladnost sta samo dva primera možnih ukrepov za izvrševanje pravic potnikov v avtobusnem prevozu, ki jih omogoča Uredba. Številni nacionalni organi izvrševanja so bili proaktivni in so sprejeli dodatne ukrepe 17 .
Določitev avtobusnih postaj, na katerih lahko invalidni potniki in potniki z zmanjšano mobilnostjo dobijo pomoč
Uredba določa, da morajo države članice določiti postaje z osebjem in ustrezno opremo, na katerih bo invalidnim potnikom ali potnikom z zmanjšano mobilnostjo zagotovljena ustrezna pomoč. Zagotavljanje pomoči na avtobusnih postajah je izredno pomembno, saj invalidni potniki in potniki z zmanjšano mobilnostjo najpogosteje potrebujejo pomoč, ko vstopajo na avtobus ali izstopajo iz njega, to zahtevo pa je v večini primerov najlažje izpolniti na postajah z velikim pretokom potnikov.
Države članice so sprejele različne pristope. Nekatere večje države članice z veliko prebivalci so določile samo eno postajo ali zelo majhno število postaj, kar ne ustreza niti velikosti države niti številu potnikov, ki jih prepeljejo avtobusi 18 .
Številne druge države članice so najprej določile avtobusna postajališča brez osebja in brez ustrezne opreme, ki očitno niso izpolnjevale zahtev iz Uredbe 19 . Po posredovanju Komisije so te določitve preklicale 20 .
4. Izvajanje Uredbe in ukrepi za izboljšanje
4.1 Ocena izvajanja Uredbe
Rezultati posvetovanja
Komisija je januarja 2016 povabila različne organe, ki zastopajo potnike in industrijo na ravni EU, naj izrazijo svoja mnenja o izvajanju Uredbe 21 .
Vsi udeleženci so se strinjali, da naslednja dejavnika pomembno vplivata na izvajanje Uredbe:
– Pomanjkanje ustreznih avtobusnih postaj v več državah članicah je ena najpomembnejših ovir za razvoj avtobusnega prevoza, saj bi lahko sodobne, dostopne in varne postaje, ki so povezane z drugimi načini prevoza, prepričale nove uporabnike, da izberejo avtobusni prevoz. Poleg tega imajo avtobusne postaje ključno vlogo pri izvajanju Uredbe, saj lahko zelo kakovostna postaja potnikom olajša dostop do informacij o storitvah in njihovih pravicah na postajah, osebje na postaji lahko invalidnim potnikom zagotovi pomoč, ki jo potrebujejo, potnikom pa se v primeru motenj v prometu lahko zagotovi boljša pomoč.
– Z Uredbo niso bile uvedene nove zahteve glede dostopnosti avtobusov in postaj, zato ni bistveno prispevala k izboljšanju dostopnosti vozil in prometne infrastrukture (avtobusnih postajališč in postaj) za invalidne potnike in potnike z zmanjšano mobilnostjo. Da se tem potnikom zagotovi dostopnost avtobusnega prevoza, jim morajo biti dostopna tako vozila kot postaje. Ukrepi, ki jih je uvedlo več držav članic in v skladu s katerimi bodo prevozniki v prihodnosti lahko uporabljali samo vozne parke, ki lahko prevažajo invalidne potnike in potnike z zmanjšano mobilnostjo 22 , bodo imeli zato omejene rezultate, če bo infrastruktura ostala neustrezna. Vendar je Komisija seznanjena tudi z lokalnimi in regionalnimi pobudami, v okviru katerih so prevozniki tesno sodelovali z organizacijami, ki zastopajo invalide, da bi invalidom zagotovili dostop do svojih storitev 23 .
Medtem ko so se različne strani, ki so sodelovale pri posvetovanju, strinjale o zgoraj navedenih točkah, so se mnenja organizacij, ki zastopajo industrijo, in organizacij potnikov o učinkih Uredbe jasno razlikovala. Organizacije, ki zastopajo prevoznike, so menile, da Uredba izraža optimalno ravnovesje med obveznostmi prevoznikov in pravicami potnikov, pri čemer upošteva posebne omejitve v tem sektorju, ter zagotavlja potrebno stopnjo prilagodljivosti.
Organizacije, ki zastopajo potnike (EDF in EPF), so obžalovale, da večina določb iz Uredbe velja samo za linijske prevoze, katerih najmanjša predvidena dolžina je 250 km. V praksi to pomeni, da se za veliko večino linijskih avtobusnih prevozov uporabljajo samo temeljne določbe Uredbe 24 . Organizacije potnikov so države članice kritizirale tudi zaradi odobritve preveč izjem 25 . Po njihovem mnenju široka uporaba izjem pomeni, da potniki ne morejo uživati vseh pravic in pravne varnosti (zlasti, ker težko ugotovijo, katera država članica uporablja katere izjeme).
Strani, ki so sodelovale pri posvetovanju, so menile, da ni treba spremeniti nobene določbe Uredbe, vendar pa bi morali prevozniki bolje uporabljati obstoječo uredbo, nacionalni organi pa jo strožje izvrševati.
Ocena Komisije
Komisija ni ugotovila nobenih namernih ali hudih kršitev Uredbe. Večina posameznih pritožb, s katerimi je seznanjena, je povezanih s pomanjkanjem informacij, pomoči ali odškodnine v primeru velikih zamud ali odpovedi 26 . Poročila nacionalnih organov izvrševanja kažejo, da veliko pritožb ne spada na področje uporabe Uredbe 27 .
Komisija je kljub temu splošnemu pozitivnemu stanju opredelila več dejavnikov, ki onemogočajo učinkovitejše izvajanje Uredbe:
a) Potniki in prevozniki niso dovolj seznanjeni s svojimi pravicami in obveznostmi
Uredba je razmeroma nova, zato javnost ni dovolj seznanjena z njo. Nacionalni organi izvrševanja in predstavniki zadevnih strani so navedli, da številni prevozniki niso poznali Uredbe, ko je bila sprejeta, in da je njeno nepoznavanje v nekaterih državah članicah še vedno problem. Zato je bistveno, da nacionalni organi izvrševanja, predstavniški organi na nacionalni ravni in ravni EU ter Komisija potnike še naprej seznanjajo z njihovimi pravicami, prevoznike pa z njihovimi obveznostmi.
b) Izvrševanje v nekaterih državah članicah zaostaja
Države članice so ukrepe za izvajanje Uredbe sprejele pozno. Do 1. marca 2013, ko se je začela uporabljati Uredba, ni nobena država članica sprejela vseh potrebnih nacionalnih ukrepov. Nekatere so zahtevane ukrepe sprejele z dveletno zamudo.
Pristopi nacionalnih organov izvrševanja k izvrševanju Uredbe se zelo razlikujejo. Medtem ko so nekateri zelo proaktivni pri obveščanju potnikov o njihovih pravicah in spremljanju uporabe Uredbe, drugi večinoma obravnavajo pritožbe in ne storijo dosti več.
Obstajajo tudi velike razlike v dejanskem uveljavljanju pravic potnikov. Nekatere države članice nimajo mehanizma za alternativno reševanje sporov 28 , kar pomeni, da morajo potniki zahtevke predložiti sodišču, kar je drago in zamudno, zato jih odvrača od uveljavljanja pravic.
c) Težave pri razlagi nekaterih določb
Različni nacionalni organi izvrševanja in prevozniki si nekatere določbe iz Uredbe razlagajo različno.
Predstavniški organi in nacionalni organi izvrševanja so se strinjali, da Uredbe ni treba spremeniti zaradi pojasnitve teh določb, temveč da bi se morali Komisija in nacionalni organi izvrševanja dogovoriti, kako te določbe izvajati v praksi.
4.2 Ukrepi Komisije za izboljšanje uporabe Uredbe
Komisija je sprejela naslednje ukrepe za obravnavo opredeljenih vprašanj:
a) Ukrepi za ozaveščanje o pravicah potnikov in obveznostih prevoznikov
Komisija je junija 2013 začela dveletno informacijsko kampanjo o pravicah potnikov za vse načine prevoza, vključno z avtobusnim. Kampanja je vključevala izdajo plakatov in zloženk, ki so bili razdeljeni po vsej Evropi, uporabo družbenih medijev, aplikacijo za mobilne telefone in udeležbo na turističnih sejmih.
Komisija je objavila povzetek Uredbe, ki ga številni nacionalni organi izvrševanja in prevozniki uporabljajo za obveščanje potnikov o njihovih pravicah.
b) Ukrepi za izboljšanje izvrševanja
Komisija je začela postopke za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki niso imenovale nacionalnega organa izvrševanja, določile kazni v nacionalni zakonodaji za kaznovanje prevoznikov, ki kršijo Uredbo, ali določile avtobusnih postaj, kjer lahko invalidni potniki ali potniki z zmanjšano mobilnostjo dobijo ustrezno pomoč 29 . Do julija 2015 so vse države članice sprejele potrebne ukrepe, zato so se postopki za ugotavljanje kršitev zaključili.
Komisija je organizirala letna srečanja na ravni EU, na katerih so si lahko nacionalni organi izvrševanja in deležniki izmenjali izkušnje, povezane z uporabo Uredbe, in podrobnosti o dobri praksi.
Poleg tega je na letnih srečanjih z nacionalnimi organi izvrševanja zagotovila smernice in informacije o dobri praksi, da bi izboljšala njihovo sodelovanje.
c) Ukrepi za zagotavljanje enotne uporabe Uredbe
Komisija je na letnih srečanjih z nacionalnimi organi izvrševanja in predstavniškimi organi ter v okviru pisne korespondence pojasnila praktično uporabo več določb Uredbe. S tem je prispevala k zagotovitvi enotne uporabe določb po vsej EU 30 .
5. Sklepne ugotovitve in naslednji koraki
Glede na omejene dosedanje izkušnje, povezane z uporabo Uredbe, Komisija meni, da ni upravičenega razloga za njeno spremembo.
Deležniki in nacionalni organi izvrševanja se strinjajo, da se lahko več ovir, ki potnikom preprečujejo uživanje ali uveljavljanje pravic, odpravi z učinkovitejšo uporabo obstoječe uredbe. Komisija zato sprejema ukrepe ter deležnikom in nacionalnim organom izvrševanja priporoča naslednje:
Komisija organizira tretjo informacijsko kampanjo za ozaveščanje potnikov o njihovih pravicah, ki jo bo izvajala med pomladjo 2016 in koncem leta 2017, pri čemer se bo osredotočila na družbene medije. Nacionalne organe izvrševanja, industrijo in organizacije za pravice potnikov poziva, naj združijo svoja prizadevanja in na svoji ravni začnejo izvajati podobne kampanje;
nacionalne organe izvrševanja spodbuja, naj pregledujejo avtobuse in postaje, da bi med drugim preverili, kako se Uredba uporablja v praksi, in prevoznike poučili o njihovih obveznostih iz Uredbe. Spodbuja jih tudi, naj preverjajo domače strani prevoznikov in s tem zagotovijo, da vsebujejo informacije o pravicah potnikov ter da so splošni pogodbeni pogoji skladni z Uredbo;
države članice, ki trenutno nimajo mehanizma za alternativno reševanje sporov v zvezi s pravicami potnikov, spodbuja, naj v skladu z Direktivo 2013/11/EU 31 vzpostavijo tak mehanizem, s katerim bodo potnikom zagotovile hitrejšo in cenejšo možnost za uveljavljanje pravnih sredstev;
Komisija bo še naprej organizirala redna srečanja z nacionalnimi organi izvrševanja in predstavniškimi organi, da se doseže skupno razumevanje razlage in izvajanja Uredbe ter okrepita sodelovanje in izmenjava izkušenj (v zvezi s težavami in dobro prakso);
Komisija bo po potrebi objavila splošne razlagalne smernice, ki bodo spremljale Uredbo, da bi pojasnila pomen nekaterih določb (kot je v preteklosti storila za druge načine prevoza), in/ali dokumente o dobri praksi v zvezi z določenimi vprašanji (npr. kako se bolje odzvati na posebne potrebe invalidov ali oseb z zmanjšano mobilnostjo);
Komisija zbira informacije o lokalnih in nacionalnih dobrih praksah za izboljšanje dostopnosti avtobusnega prevoza za invalidne potnike in potnike z zmanjšano mobilnostjo. Te informacije bo na rednih srečanjih predstavila nacionalnim organom izvrševanja in predstavniškim organom. Razmišlja tudi o objavi informacij o dobrih praksah v zvezi z vsemi načini prevoza invalidnih potnikov in potnikov z zmanjšano mobilnostjo;
Komisija nacionalne in lokalne organe ter zasebne vlagatelje spodbuja, naj v skladu s cilji uredbe o TEN-T 32 zagotovijo multimodalne povezave avtobusnih postaj z drugimi načini prevoza, zlasti železnicami ter regionalnim in lokalnim prevozom v urbanih vozliščih, ter obnovijo obstoječe avtobusne postaje ali zgradijo nove sodobne postaje, ki so prav tako v celoti dostopne invalidom in osebam z zmanjšano mobilnostjo. Taki ukrepi lahko prejmejo podporo EU v okviru instrumenta za financiranje, tj. instrument za povezovanje Evrope 33 , če je zadevna postaja v urbanem vozlišču v omrežju TEN-T, ali pa iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki prav tako podpirajo razvoj skupnega prevoza;
Komisija spodbuja države članice, ki trenutno dovoljujejo izjeme od uporabe Uredbe 34 ali njenih delov, naj preverijo, ali je treba glede na dosedanje izkušnje nadalje uporabljati te izjeme.