EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 15.6.2016
COM(2016) 402 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o živilih, namenjenih športnikom
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 15.6.2016
COM(2016) 402 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o živilih, namenjenih športnikom
Kazalo
1. Uvod
2. Trg športne prehrane
2.1.Izdelki na trgu, velikost trga, vrednost in cene
2.2.Struktura trga, distribucijski kanali
2.3.Trženje športne prehrane
3. Razumevanje potrošnikov in navade uporabe
4. Pregled prava, ki se uporablja za športno prehrano do 20. julija 2016
4.1.Športna prehrana, uvrščena med „živila za posebne prehranske namene“
4.2.Športna prehrana, uvrščena med živila za običajno prehrano, ki jo urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih
5. Spremembe iz uredbe o živilih za posebne skupine
6. Povzetek vprašanj v zvezi s športno prehrano po 20. juliju 2016
6.1.Vidiki varnosti živil
6.2.Vidiki obveščanja potrošnikov
6.3.Vidiki sestave
6.4.Vidiki obveščanja, ki ga zahtevajo pristojni nacionalni organi
6.5.Dodatni vidiki
7. Povzetek stališč pristojnih nacionalnih organov in zainteresiranih strani
8. Zaključek
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o živilih, namenjenih športnikom
1.Uvod
Namen tega poročila je izpolniti obveznost Komisije iz člena 13 Uredbe (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom, živilih za posebne zdravstvene namene in popolnih prehranskih nadomestkih za nadzor nad telesno težo (v nadaljnjem besedilu: „uredba o živilih za posebne skupine“) 1 . Komisija mora v skladu s tem členom Evropskemu parlamentu in Svetu po posvetovanju z Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) predložiti poročilo o morebitni potrebi po posebnih predpisih za živila, namenjena športnikom (v nadaljnjem besedilu: „športna prehrana“).
Zahteva po tem poročilu je povezana s tem, da je bil z uredbo o živilih za posebne skupine 20. julija 2016 razveljavljen okvir za živila za posebne prehranske namene 2 . Okvir je bil vzpostavljen z direktivo Sveta 3 leta 1989 in zaključen s prenovljeno Direktivo 2009/39/ES.
Športno prehrano je trenutno mogoče uvrstiti med (1) „živila za posebne prehranske namene“ v skladu z Direktivo 2009/39/ES ali (2) živila za običajno prehrano, ki jih urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih. Uredba o živilih za posebne skupine na svoje področje uporabe ne vključuje športne prehrane, saj se osredotoča na živila za nekatere ranljive skupine potrošnikov.
Ker sistem razvrščanja med živila za posebne prehranske namene ne bo več na voljo za športno prehrano, bodo torej od 20. julija 2016 to vrsto prehrane urejala izključno horizontalna pravila zakonodaje o živilih.
To poročilo vsebuje razmislek o posledicah, ki jih ima lahko sprememba statusa za športno prehrano.
Temelji na tržni raziskavi, ki jo je med januarjem in junijem leta 2015 opravil Konzorcij za vrednotenje prehranske verige (raziskava FCEC) 4 . Raziskava vsebuje več podrobnih informacij o ugotovitvah, predstavljenih v tem poročilu. V zvezi s pripravljanjem tega poročila je bilo opravljeno posvetovanje s pristojnimi nacionalnimi organi in drugimi zainteresiranimi stranmi.
Evropska komisija se je posvetovala z Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA), ki je zagotovila znanstveno in tehnično pomoč v zvezi s športno prehrano 5 . Agencija EFSA je zbrala znanstvene nasvete na področju prehranskih in zdravstvenih trditev ter prehranskih referenčnih vrednosti za odrasle, ki so pomembne za športnike, in obvestila Komisijo, da se njeni naknadni nasveti ne razlikujejo od priporočil v poročilu Znanstvenega odbora za hrano (SCF), sprejetega leta 2001, o sestavi in specifikaciji živil, namenjenih osebam z visoko energijsko porabo, predvsem športnikom 6 .
2.Trg športne prehrane
Športna prehrana ni opredeljena v zakonodaji EU. Za namene tega poročila in ob upoštevanju analize, opravljene v okviru raziskave FCEC, so bile uporabljene naslednje opredelitve:
športna prehrana: vsa živila, ki so namenjena športnikom, ne glede na zakonodajo EU, v skladu s katero so ponujena na trgu;
športniki: osebe, ki se s športom ukvarjajo vsaj enkrat na teden 7 ;
uporabniki zaradi življenjskega sloga: osebe, ki se s športom ukvarjajo manj kot enkrat na teden ali sploh ne 8 .
2.1.Izdelki na trgu, velikost trga, vrednost in cene
Različne zainteresirane strani in znanstveni organi so skozi čas za svoje namene uvedli različne sisteme razvrščanja športne prehrane 9 . Ob upoštevanju teh sistemov in sedanjega trga je raziskava FCEC 10 , 11 ugotovila, da obstajajo tri kategorije športne prehrane: (1) športne pijače; (2) izdelki (na osnovi beljakovin) za krepitev, razvoj in okrevanje mišic po vadbi; in (3) izdelki za povečanje energije in zmogljivosti ter izdelki za stalno dopolnjevanje prehrane športnikov.
Leta 2014 je bil trg športne hrane in pijače v vsej EU vreden 3,07 milijarde EUR (maloprodajna vrednost) 12 , 13 . Med letoma 2009 in 2014 je trg za športno prehrano na ravni EU zrasel za 11,2 %, kar je enako 2,2-odstotni skupni letni stopnji rasti. Gonilo rasti so bili predvsem izdelki na osnovi beljakovin, saj se je njihova prodaja v tem obdobju povečala za 68 %. Prodaja izdelkov za povečanje energije in zmogljivosti se je povečala za 54 %, prodaja športnih pijač pa se je zmanjšala za 8 % 14 .
Glede na stopnjo inovacij na ravni EU 15 je mogoče oceniti, da je na trgu med približno 20 000 in 30 000 izdelkov športne prehrane, največ izdelkov pa je v kategoriji športne prehrane na osnovi beljakovin 16 .
Kar zadeva tržno vrednost v EU, sodi 61 % vse športne prehrane v kategorijo športnih pijač, 26 % je izdelkov na osnovi beljakovin in 13 % izdelkov za povečanje energije in zmogljivosti 17 .
Maloprodajne cene športne prehrane so po različnih distribucijskih kanalih dokaj enake. Veleprodajne cene, po katerih proizvajalec izdelke prodaja distribucijskim kanalom, pa se lahko bistveno razlikujejo. Očitno je, da so v najdražji kategoriji izdelki (na osnovi beljakovin) za krepitev, razvoj in okrevanje mišic po vadbi, ki jim sledijo izdelki za povečanje zmogljivosti in izdelki za stalno dopolnjevanje prehrane športnikov. V najcenejši kategoriji športne prehrane so športne pijače 18 .
2.2.Struktura trga, distribucijski kanali
Rezultati kažejo, da na trgu športne pijače prevladujejo velike multinacionalne družbe, MSP 19 pa se popolnoma ali predvsem posvečajo športnim živilom 20 .
61,2 % uporabnikov zaradi življenjskega sloga in 44,3 % športnikov je menilo, da so najpomembnejši distribucijski kanali za športno prehrano supermarketi oz. splošne trgovine, ki jim sledijo športni supermarketi. Spletni kanali in internet pri kupovanju športne prehrane še vedno nimajo velike vloge, vendar jih uporabniki zaradi življenjskega sloga uporabljajo pogosteje kot športniki 21 . Ostali distribucijski kanali za športno prehrano vključujejo specializirane trgovine, lekarne in fitnes centre 22 .
2.3.Trženje športne prehrane
Informacije na nalepki so bile opredeljene kot eden od najpomembnejših načinov trženja v sektorju 23 . Informacije na nalepki so lahko povezane s (1) prodajnim imenom: jasen opis delovanja izdelkov (npr. „energijske tablice“); (2) blagovno znamko in embalažo (npr. uporaba fotografij športnikov); (3) jasnimi navodili za uporabo (npr. „med telesno dejavnostjo ali po njej“); (4) sestavo in sestavinami; (5) uporabo informacij, kot sta „visokoenergijski“ in „vir glukoze“; (6) uporabo informacij, ki nakazujejo koristne učinke posameznih lastnosti izdelka za zdravje športnikov.
Športniki in uporabniki zaradi življenjskega sloga so kot pomembne za nalepko opredelili naslednje elemente: seznam sestavin, ki mu sledijo pričakovani rezultati oz. učinki in navodila za uživanje, stranski učinki, opozorila o možnih prevelikih odmerkih in uporaba naravnih sestavin oz. postopkov pri pripravi 24 . Pri razvrščanju navedenih informacij po pomembnosti pa se interesi obeh skupin potrošnikov rahlo razlikujejo. Tako je npr. prejemanje informacij o pričakovanih rezultatih ali učinkih izdelka pomembnejše za športnike, medtem ko uporabnike zaradi življenjskega sloga bolj zanimajo stranski učinki ali uporaba naravnih sestavin 25 .
3.Razumevanje potrošnikov in navade uporabe
Športniki in uporabniki zaradi življenjskega sloga imajo zelo različno stopnjo zavedanja o svojih prehranskih potrebah v zvezi s športnimi dejavnostmi ter znanja o izdelkih in njihovih lastnostih 26 . Bolj splošna kot je predvidena uporaba posameznega izdelka športne prehrane, bolj je ta razširjen med različnimi skupinami uporabnikov 27 .
Športniki zaužijejo več športne prehrane v zvezi s športom kot z drugimi dejavnostmi 28 in so za take izdelke pripravljeni porabiti več denarja kot uporabniki zaradi življenjskega sloga 29 . Pri uporabi, ki ni povezana s športom ali telesnimi dejavnostmi, je težnja obratna 30 . Športno prehrano v zvezi s telesnim naporom, ki ni šport, uživa manj športnikov kot uporabnikov zaradi življenjskega sloga 31 . Povečanje energije in okrevanje sta glavna razloga, ki jih za uživanje športne prehrane navajata obe skupini potrošnikov 32 .
Kljub temu razlogi za uživanje ne ustrezajo nujno predvideni uporabi športne prehrane, kar zlasti velja za uporabnike zaradi življenjskega sloga 33 .
Informacije o posameznih prehranskih lastnostih športne prehrane in njenih koristnih učinkih za zdravje športnikov so lahko zagotovljene v skladu s členom 9 Direktive 2009/39/ES, kar je obvezno, če je športna prehrana uvrščena med živila za posebne prehranske namene, ali kot odobrena trditev v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006 34 , če je športna prehrana uvrščena med živila za običajno prehrano, ki jo urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih. Potrošniki zato običajno ne morejo ugotoviti, v skladu s katero zakonodajo so zagotovljene informacije in ali je bila trditev odobrena v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1924/2006 ali ne 35 . Rezultati potrošniške raziskave kažejo, da zaupanje potrošnikov v neodobrene trditve ni manjše kot v odobrene trditve 36 . Čeprav so bile na podlagi potrošniške raziskave informacije o pričakovanih rezultatih ali učinkih športne prehrane opredeljene kot pomembne za športnike 37 , je mogoče podvomiti v vpliv prisotnosti trditev pri kupovanju športne prehrane 38 .
4.Pregled prava, ki se uporablja za športno prehrano do 20. julija 2016
Športna prehrana mora izpolnjevati določbe v Uredbi (ES) št. 178/2002 39 (t. i. „splošna živilska zakonodaja“). Kot posledica možnosti uvrščanja športne prehrane med (1) „živila za posebne prehranske namene“ v skladu z Direktivo 2009/39/ES do 20. julija 2016, ko bo direktiva razveljavljena, ali (2) živila za običajno prehrano, ki jih urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih, se obravnava športne prehrane po državah članicah razlikuje. Nekatere države članice zahtevajo obveščanje o športni prehrani, uvrščeni med živila za posebne prehranske namene v skladu z Direktivo 2009/39/ES, in so določile druga posebna pravila (npr. opredelitev, sestava, označevanje). Za športno prehrano, ki ni uvrščena med živila za posebne prehranske namene in je ne urejajo horizontalna pravila, lahko države članice zahtevajo obveščanje na nacionalni ravni v skladu z zakonodajo o obogatenih živilih in prehranskih dopolnilih 40 .
4.1.Športna prehrana, uvrščena med „živila za posebne prehranske namene“
Športno prehrano je mogoče uvrstiti med „živila za posebne prehranske namene“, če ustreza opredelitvi v Direktivi 2009/39/ES. Taka živila so opredeljena kot živila, ki (1) imajo specifično sestavo ali način proizvodnje, (2) se bistveno razlikujejo od živil za običajno prehrano, (3) so ustrezna za svoje zatrjevane prehranske namene, in (4) so dana na trg tako, da navajajo to ustreznost.
V členu 3 Direktive 2009/39/ES je določena splošna zahteva, da morajo biti zadevna živila takšne vrste ali imeti takšno sestavo, da so primerna za predvidene posebne prehranske namene. Člen 4 Direktive 2009/39/ES v okviru te direktive zahteva sprejetje dodatnih posebnih direktiv za nekatere skupine živil za posebne prehranske namene, med drugim za „živila, namenjena osebam z visoko energijsko porabo, predvsem športnikom“. Toda od leta 1989, ko je nastal pojem živil za posebne prehranske namene, se za športno prehrano niso sprejela nobena taka posebna pravila. Posledično morajo taki izdelki, če so uvrščeni med živila za posebne prehranske namene, izpolnjevati le splošnejša pravila Direktive 2009/39/ES.
Člen 9 Direktive 2009/39/ES kot splošno pravilo zahteva, da morajo živila za posebne prehranske namene izpolnjevati zahteve glede označevanja iz Direktive 2000/13/ES o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil 41 (Direktivo 2000/13/ES je nadomestila Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom 42 ). Poleg tega so v Direktivi 2009/39/ES za te izdelke določene posebne zahteve glede označevanja in sestave, ki so podrobno analizirane v poglavju 6 tega poročila. Pristojni nacionalni organi so odgovorni za preverjanje skladnosti živil za posebne prehranske namene z določbami Direktive 2009/39/ES.
4.2.Športna prehrana, uvrščena med živila za običajno prehrano, ki jo urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih
Če športna prehrana ni uvrščena med živila za posebne prehranske namene, mora morda izpolnjevati ustrezne zahteve nekaterih od naslednjih horizontalnih ukrepov zakonodaje o živilih: (1) Uredba (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih; (2) Uredba (ES) št. 1925/2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom 43 (t. i. „obogatena živila“); (3) Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom; (4) Direktiva 2002/46/ES o prehranskih dopolnilih 44 in (5) Uredba (ES) št. 258/97 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami 45 (uredbo bo 1. januarja 2018 razveljavila Uredba (EU) št. 2015/2283 o novih živilih 46 ). V primerjavi z zakonodajnim okvirom Direktive 2009/39/ES obstajajo razlike glede tega, katere informacije in kako so lahko posredovane potrošniku, ter glede sestave izdelka. Te razlike so podrobno analizirane v poglavju 6 tega poročila.
5.Spremembe iz uredbe o živilih za posebne skupine
Leta 2011 je Komisija sprejela zakonodajni predlog za poenostavitev pravnega okvira, ki se uporablja za živila za posebne prehranske namene 47 . Cilj predloga je bil odpraviti pojem živil za posebne prehranske namene z razveljavitvijo Direktive 2009/39/ES, vključno s posebnimi direktivami, sprejetimi v tem okviru, in ga nadomestiti z novim okvirom, ki zajema le živila za nekatere ranljive skupine potrošnikov, za katera so bila pravila o posebni sestavi in informacijah upravičena. Sprememba je bila zlasti pomembna za športno prehrano, saj je bilo pogosto zelo težko razumeti, ali je treba posamezen prehranski izdelek šteti za živilo za posebne prehranske namene športnikov ali živilo za običajno prehrano, obogateno z nekaterimi hranilnimi snovmi in zdravstveno trditvijo, ki je namenjena športnikom. To je vodilo tudi do položaja, ko so prihajala poročila o t. i. „izbiranju zakonodaje“, pri katerem so nosilci dejavnosti glede na to, kaj je bilo zanje najbolj prikladno, izbirali med skladnostjo z Direktivo 2009/39/ES ali drugimi horizontalnimi pravili zakonodaje o živilih, kot je opisano v poglavju 4, točka 4.2.
Na podlagi ocene učinka, ki jo je opravila Komisija pri pripravi svojega predloga, je bila športna prehrana izključena iz njegovega področja uporabe 48 . Zato je v predlogu predvideno, da bi morala športna prehrana, ki se zdaj daje na trg v skladu z Direktivo 2009/39/ES, po 20. juliju 2016, ko se začne uporabljati uredba o živilih za posebne skupine, izpolnjevati druga ustrezna horizontalna pravila zakonodaje EU o živilih.
6.Povzetek vprašanj v zvezi s športno prehrano po 20. juliju 2016
To poglavje vsebuje podrobno analizo, kako bodo na športno prehrano, ki je zdaj uvrščena med živila za posebne prehranske namene, vplivala horizontalna pravila zakonodaje o živilih v odsotnosti posebne zakonodaje po 20. juliju 2016 (ko bo Direktiva 2009/39/ES razveljavljena) in ali je za zadevne izdelke potrebna posebna zakonodaja. Pri športni prehrani, ki je zdaj uvrščena med živila za običajno prehrano in jo urejajo ustrezna horizontalna pravila zakonodaje o živilih, ne bi prišlo do sprememb.
6.1.Vidiki varnosti živil
Člen 14 splošne živilske zakonodaje zahteva, da se živila, ki niso varna, ne smejo dajati v promet, in določa zahteve o tem, kako ugotoviti, ali živilo ni varno. V skladu s členom 17 splošne živilske zakonodaje morajo nosilci živilske dejavnosti zagotoviti skladnost s temi določbami, za izvrševanje pa so odgovorne države članice. Navedene določbe že zdaj veljajo za športno prehrano kot tudi za vsa ostala živila.
Glede na to za športno prehrano, ki je zdaj uvrščena med živila za posebne prehranske namene, ne bo prišlo do sprememb, kar zadeva splošne zahteve za varnost, če jo urejajo horizontalna pravila zakonodaje o živilih.
6.2.Vidiki obveščanja potrošnikov
Športna prehrana, uvrščena med živila za posebne prehranske namene, mora trenutno izpolnjevati zahteve po dodatnih in posebnih informacijah v primerjavi s športno prehrano, ki ni uvrščena med taka živila. Po 20. juliju 2016 je mogoče evolucijo športne prehrane opisati, kot sledi.
Informacije o posameznih prehranskih lastnostih športne prehrane in ustreznosti
Glede na člen 9 Direktive 2009/39/ES je obvezno navesti posebne prehranske lastnosti in posebni postopek predelave ali elemente sestave, ki izdelku zagotavljajo te lastnosti. Poleg tega Direktiva 2009/39/ES zahteva, da je treba živila za posebne prehranske namene dajati na trg tako, da je navedena njihova ustreznost za zatrjevane prehranske namene. Take navedbe v skladu z Direktivo 2009/39/ES lahko nakazujejo prehranske in zdravstvene koristi, zanje pa ni potrebna odobritev.
Po 20. juliju 2016 bo treba informacije o športni prehrani za potrošnike zagotavljati v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011. Poleg tega se bodo morale informacije, ki ustrezajo opredelitvi prehranskih in zdravstvenih trditev ter so za take izdelke zagotovljene prostovoljno, skladati z Uredbo (ES) št. 1924/2006. To pomeni, da bodo za uporabo na športni prehrani dovoljene le prehranske in zdravstvene trditve, odobrene v skladu s to uredbo.
Trenutno je športnikom namenjenih že sedem odobrenih zdravstvenih trditev in nekaj dodatnih, ki so morda pomembne 49 , 50 . Zdravstvene trditve, namenjene športnikom, bi morale biti podprte s posebnimi znanstvenimi dokazi za to ciljno skupino in ne za splošno prebivalstvo. Za nekatere snovi trditve niso bile odobrene 51 , čeprav je agencija EFSA 52 v nekaterih primerih dosegla ugoden zaključek, kar zadeva koristne učinke zadevnega izdelka za športnike, ker se je za trditev štelo, da z vidika zdravstvene politike ni koristna za splošno prebivalstvo (npr. „visoka vsebnost natrija“).
Informacije o označevanju športne prehrane in njeni predvideni uporabi
Direktiva 2009/39/ES poleg navedbe posebnih prehranskih lastnosti zahteva, da so živila, zajeta v njeno področje uporabe, namenjena za posebne prehranske namene in jih je mogoče jasno ločiti od živil za običajno prehrano. Na tej podlagi so nosilci dejavnosti izdelke označevali kot „športno prehrano“ ali „izdelek, primeren za športno dejavnost“ in zagotavljali navodila za uporabo, v katerih je bila določena ustrezna uporaba izdelkov (npr. pred vadbo, med njo ali po njej).
V skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 1169/2011 mora biti obvezno navedeno ime živila, ki mora biti njegovo predpisano prodajno ime, če je to določeno na ravni EU ali nacionalni ravni, če takega imena ni, pa njegovo običajno ime ali opisno ime, če se običajno ime ne uporablja. Ta določba bi veljala za označbo „športna prehrana“. Kar zadeva navodila za uporabo, člen 9(1)(j) Uredbe (EU) št. 1169/2011 zahteva, da morajo biti obvezno navedena, kadar živila brez njih ne bi bilo mogoče ustrezno uporabiti. Kot je določeno v členu 27(1) Uredbe (EU) št. 1169/2011, se navodila za uporabo živila navedejo na način, ki omogoča ustrezno uporabo živila. Poleg tega so lahko dodane tudi prostovoljno navedene informacije v skladu s poglavjem V Uredbe (EU) št. 1169/2011.
6.3.Vidiki sestave
Kot je pojasnjeno v točki 4.1 poglavja 4 tega poročila, morajo živila za posebne prehranske namene trenutno izpolnjevati splošno zahtevo, ki določa, da morajo imeti takšno sestavo, da so primerna za predvidene posebne prehranske namene. V okviru Direktive 2009/39/ES Uredba (ES) št. 953/2009 53 v svoji prilogi navaja nekatere kategorije snovi, ki se lahko za posebne prehranske namene dodajajo nekaterim živilom za posebne prehranske namene, vključno s športno prehrano. Navedene pa niso nobene posebne določbe glede vrednosti teh snovi, če so dodane živilom.
Ob upoštevanju, da za športno prehrano, uvrščeno med živila za posebne prehranske namene, niso bile določene nobene posebne zahteve glede sestave, zanjo veljajo le zgoraj navedene zahteve.
Po 20. juliju 2016 bo športna prehrana, uvrščena med živila za posebne prehranske namene, po horizontalnih pravilih zakonodaje o živilih veljala za prehransko dopolnilo, kot je opredeljeno v Direktivi 2002/46/ES, ali za obogateno živilo v skladu z Uredbo (ES) št. 1925/2006.
V primeru obogatenih živil člen 6(6) Uredbe (ES) št. 1925/2006 določa, da morajo biti vitamini in minerali, dodani živilu, v njem prisotni vsaj v„znatni količini“ v skladu z opredelitvijo v Uredbi (EU) št. 1169/2011. Športni prehrani so vitamini in minerali včasih dodani v količinah, manjših od „znatne količine“, da bi sestava izdelka kar najbolje izpolnjevala potrebe telesa pri izvajanju posamezne športne dejavnosti. V tem smislu je treba upoštevati, da Uredba (ES) št. 1925/2006 za določene kategorije živil v upravičenih primerih predvideva možnost dovoljenega odstopanja od zahteve po „znatni količini“. Zato Uredba (ES) št. 1925/2006 zagotavlja ustrezno podlago, ki omogoča, da bi športna prehrana, ki je zdaj uvrščena med živila za posebne prehranske namene, po 20. juliju 2016 še naprej vsebovala manj kot znatno količino vitaminov in mineralov.
V zvezi z dodajanjem snovi, ki niso vitamini in minerali, do zdaj še ni bilo harmonizacije za obogatena živila v skladu z Uredbo (ES) št. 1925/2006 in prehranska dopolnila v skladu z Direktivo 2002/46/ES. Zato imajo države članice možnost, da uvedejo nacionalna pravila v skladu s členi 34 do 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije 54 , kar zadeva druga živila, ki so danes uvrščena med prehranska dopolnila ali obogatena živila. Če nameravajo države članice sprejeti taka pravila, se uporabljata člena 11 in 12 Uredbe (ES) št. 1925/2006. Položaj je enak, ko gre za najvišjo raven vitaminov in mineralov, saj tudi na tem področju še ni bilo harmonizacije. Po 20. juliju 2016, ko bodo športno prehrano, ki je bila prej uvrščena med živila za posebne prehranske namene, urejala horizontalna pravila, bodo zanjo veljale take nacionalne določbe.
6.4.Vidiki obveščanja, ki ga zahtevajo pristojni nacionalni organi
Člen 11(1) Direktive 2009/39/ES zahteva obveščanje za živila za posebne prehranske namene, ki ne sodijo v nobeno od skupin, naštetih v Prilogi I te direktive. V Prilogi I so naštete posamezne skupine živil za posebne prehranske namene, za katere je bilo treba določiti posebne določbe. Čeprav je v tej prilogi navedena tudi športna prehrana, zanjo niso bila sprejeta posebna pravila. Zato so se države članice odločile za različne pristope glede obveščanja, ki ga za športno prehrano, uvrščeno med živila za posebne prehranske namene, nekatere zahtevajo, druge pa ne.
Po 20. juliju 2016 bo morala športna prehrana, ki je bila prej uvrščena med živila za posebne prehranske namene, izpolnjevati horizontalna pravila o prehranskih dopolnilih ali obogatenih živilih. Za prehranska dopolnila in obogatena živila lahko države članice zahtevajo obveščanje za namene spremljanja. Od odločitve vsake države članice bo odvisno, ali bo za športno prehrano, ki je bila prej uvrščena med živila za posebne prehranske namene, zahtevano morebitno ponovno obveščanje. V zvezi s tem je mogoče pričakovati razlike, vendar je treba opozoriti, da obveščanje že v okviru Direktive 2009/39/ES ne velja za bistveno upravno breme za nosilce dejavnosti 55 .
6.5.Dodatni vidiki
Po 20. juliju 2016 bo imela vsa športna prehrana enak pravni položaj. To bo spodbujalo konkurenco med proizvajalci in hkrati pozitivno vplivalo na konkurenčnost zadevnega sektorja. Zato lahko pride do pozitivnega učinka na cene športne prehrane. Lahko pa pride tudi do negativih posledic za konkurenčnost posebnega sektorja proizvajalcev športne prehrane, ki zdaj delujejo v skladu z Direktivo 2009/39/ES, saj bi sektor izgubil svoj posebni položaj.
Stroški ponovnega označevanja in obveščanja (če bo uvedena obveznost takega obveščanja) ne bodo veliki, vendar lahko nastanejo dodatni stroški zaradi preoblikovanja športne prehrane, ki danes sodi med živila za posebne prehranske namene, da bi zagotovili skladnost z zahtevami Uredbe (ES) št. 1925/2006 56 , 57 , 58 . Za živila, ki se zdaj dajejo na trg v skladu z Direktivo 2009/39/ES, je mogoče pričakovati tudi dodatne stroške zaradi vlog za odobritev zdravstvenih trditev. Spremembe sedanjih praks izvrševanja pristojnih organov niso pričakovane 59 .
7.Povzetek stališč pristojnih nacionalnih organov in zainteresiranih strani
Večina pristojnih nacionalnih organov meni, da so obstoječa horizontalna pravila zakonodaje o živilih povsem ustrezna ali zelo ustrezna za urejanje športne prehrane 60 . Šest pristojnih nacionalnih organov je prepoznalo potrebo po posebnih pravilih za športno prehrano 61 .
Nosilci dejavnosti so očitno razdeljeni, kar zadeva vprašanje, ali je za športno prehrano potrebna posebna zakonodaja ali bi jo morala urejati horizontalna pravila zakonodaje o živilih 62 .
Skupina podjetij, ki podpira posebne določbe, želi z uvedbo posebne opredelitve, sestave in zahtev po informacijah za športno prehrano zagotoviti, da bi bilo taka živila mogoče jasno ločiti od običajnih. Po mnenju te skupine v okviru obstoječih horizontalnih pravil zakonodaje o živilih ni mogoče zagotoviti kakovosti izdelka, vključno z njegovo varnostjo, ustreznostjo za ciljno skupino in pravilnim sporočanjem o športni prehrani, zlasti kar zadeva Uredbo (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih. Stališče skupine je, da bi to oviralo inovacije, saj lahko odobritev novih zdravstvenih trditev presega sredstva nosilcev dejavnosti 63 .
V nasprotju s tem druga skupina podjetij meni, da veljavna horizontalna pravila zakonodaje o živilih zadoščajo za urejanje različnih vidikov (npr. varnost živil, sestava in informacije) športne prehrane in da odsotnost posebne zakonodaje preprečuje „izbiranje zakonodaje“. Po njenem mnenju športna prehrana ni namenjena posameznim skupinam ranljivih oseb, ampak širšemu prebivalstvu, ki se s športnimi dejavnostmi ukvarja za različne namene (npr. športniki za poklicne namene, rekreativni uporabniki in uporabniki zaradi življenjskega sloga za zdravje in dobro počutje). Ta skupina nosilcev dejavnosti je prepričana, da bi uvedba posebnih pravil, vključno z opredelitvijo športne prehrane, lahko vodila do prekomernih določb, ki bi imele negativen učinek na inovacije 64 . Toda ta skupina meni, da horizontalna pravila zakonodaje o živilih nekaterih vidikov ne obravnavajo v zadostni meri, zlasti kar zadeva prehranske in zdravstvene trditve.
Nosilci živilske dejavnosti na splošno menijo, da bi morala zakonodaja, bodisi horizontalne ali posebne narave, ustrezno omogočiti zagotavljanje pomembnih informacij za športno prehrano s posebnim poudarkom na prehranskih lastnostih in predvideni uporabi. Strinjajo se tudi, da lahko nekateri ukrepi, uvedeni na nacionalni ravni, npr. v zvezi s prehranskimi dopolnili in obogatenimi živili, povzročijo ovire na notranjem trgu in bi negativno vplivali na čezmejno trgovanje v EU 65 .
Nazadnje je treba omeniti še, da so nosilci živilske dejavnosti odprli vprašanje uporabe nedovoljenih poživil. Ker pa ta zadeva ni pomembna za evropsko zakonodajo o živilih, jo je treba obravnavati na podlagi mednarodnih in prostovoljnih standardov 66 .
8.Zaključek
Opazni so jasni znaki, da je šport postal običajna dejavnost splošnega prebivalstva. Osebe, ki se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi, bi zato težko označili za posebno, ranljivo skupino potrošnikov, ampak le za ciljno skupino splošnega prebivalstva, ki jo na ustrezni ravni varuje horizontalna zakonodaja.
Glede na to, da se je v zadnjih letih stopnja dokončanosti horizontalnih pravil zakonodaje o živilih zvišala, obstaja ustrezen zakonodajni okvir, ki zagotavlja, da lahko športna prehrana, danes uvrščena med živila za posebne prehranske namene, ostane na trgu in se uporablja. Horizontalna pravila zakonodaje o živilih zagotavljajo potrebne zaščitne ukrepe za te izdelke, kar zadeva varnost in sestavo živil, informacije za potrošnike in pravno varnost. Posledično bodo za vse izdelke športne prehrane veljale enake zakonske zahteve, prav tako pa bodo na enaki stopnji harmonizacije kot ostala živila v okviru horizontalnih pravil zakonodaje o živilih. Pričakovati je, da se bo zaradi poenostavitve in razjasnitve pravnega okvira, ki se uporablja za športno prehrano, pravna varnost povečala, sedanja razdrobljenost zaradi različnih pravnih okvirov pa zmanjšala.
Iz te analize je mogoče zaključiti, da ni nobene potrebe po posebnih določbah za živila, namenjena športnikom. Kljub temu lahko športna prehrana vključuje nekatere posebnosti, analiza v tem poročilu pa kaže, da jih bo Komisija morda morala upoštevati pri uporabi in izvajanju horizontalnih pravil, tako da bodo take posebnosti ustrezno obravnavane. Komisija bo zagotovila pravilno uporabo horizontalne zakonodaje in spremljala razvoj po 20. juliju 2016.
UL L 181, 29.6.2013, str. 35.
UL L 124, 20.5.2009, str. 21.
Direktiva Sveta o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na živila za posebne prehranske namene, UL L 186, 30.6.1989, str. 27.
Raziskava o živilih, namenjenih športnikom – končno poročilo – Konzorcij za vrednotenje prehranske verige (FCEC) – http://ec.europa.eu/food/safety/labelling_nutrition/special_groups_food/sportspeople/index_en.htm .
EFSA, Tehnično poročilo o znanstveni in tehnični pomoči v zvezi z živili, namenjenimi športnikom, odobreno dne 24. septembra 2015, http://www.efsa.europa.eu/en/supporting/pub/871e .
Znanstveni odbor za hrano je v poročilu zaključil, da je „načelo uravnotežene prehrane osnovna prehranska potreba športnikov“. Pojasnil je tudi, da „ob upoštevanju vidikov intenzivne mišične vadbe (...) lahko posameznikom koristijo nekatera živila in živilske sestavine zunaj priporočenih prehranskih smernic za splošno prebivalstvo“, ter dal nekaj nasvetov o naravi in osnovni sestavi športne prehrane. 28. 2. 2001, http://ec.europa.eu/food/fs/sc/scf/out64_en.pdf .
Za namene potrošniške raziskave je opredelitev športnikov vključevala zahtevo, da so v zadnjem letu najmanj enkrat užili športno prehrano. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.2, tabela 3.1.
Nekateri izdelki so mejni, saj jih lahko uporabljajo športniki in morda dajejo vtis, da so zanimivi za športnike. Ker pa so taki mejni izdelki namenjeni splošnemu prebivalstvu, se pri analizi trga v okviru raziskave FCEC niso šteli k športni prehrani. Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.3.
Raziskava FCEC na podlagi podatkov Euromonitorja, oddelek 3.2.1.1.
Največji trgi po državah članicah so bili: (1) Združeno kraljestvo (732 milijonov EUR), (2) Španija (491 milijonov EUR), (3) Nemčija (452 milijonov EUR), (4) Italija (358 milijonov EUR), (5) Švedska (185 milijonov EUR), (6) Nizozemska (153 milijonov EUR) in (7) Francija (128 milijonov EUR). Raziskava FCEC na podlagi podatkov Euromonitorja, oddelek 3.2.1.1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.2.1.1.
„Najustreznejša ugotovljena metoda za ocenjevanje števila živil, namenjenih športnikom, na trgu temelji na inovacijah. Intervjuvanci iz industrije navajajo, da pri novih izdelkih inovacije na ravni EU na leto pomenijo med 8 % in 12 % izdelkov na trgu.“ Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.4.
Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.4.
Raziskava FCEC, oddelek 3.1.1.5, tabela 3.4.
Raziskava FCEC, oddelek 3.1.3.
Priporočilo Komisije z dne 6. Maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij, UL L 124, 20.5.2003, str. 36.
Raziskava FCEC, oddelek 3.2.1.4, tabela 3.13.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.2, slika 3-7.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.2.
Drugi načini trženja, ki se uporabljajo v zvezi s športno prehrano, so: sponzoriranje športnih prireditev, podporne izjave slavnih športnikov, oglaševanje v specializiranem tisku, prevladujoči mediji, oglaševanje od ust do ust, spletno trženje in internetno komuniciranje. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3.
Seznam sestavin 28 %, pričakovani rezultati oz. učinki 19 %, navodila za uživanje 18 %, stranski učinki 14 %, opozorila o možnih prevelikih odmerkih 13 % in uporaba naravnih sestavin oz. postopkov pri pripravi 9 %. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3, slika 3-8.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3, slika 3-9.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.1.
Športno prehrano v zvezi s športnimi dejavnostmi uživa 68 % športnikov in le 15,6 % uporabnikov zaradi življenjskega sloga. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.1, slika 3-3.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.2.
57,7 % uporabnikov zaradi življenjskega sloga športne prehrane ne uporablja ne v zvezi s športom ne s telesno dejavnostjo, kar velja le za 16,1 % športnikov. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.1, slika 3-3.
15,9% športnikov in 26,7% uporabnikov zaradi življenjskega sloga je navedlo, da športno prehrano uživajo v zvezi s telesnim naporom, ki ni šport. Raziskava FCEC, oddelek 3.3.1.1, slika 3-3.
Priloge k raziskavi FCEC, potrošniška raziskava, oddelek 6.5, slika 6-9.
20 % izdelkov za povečanje zmogljivosti in 14,6 % izdelkov na osnovi beljakovin zaužijejo uporabniki zaradi življenjskega sloga v zvezi z dobrim počutjem in zdravjem. Okus je bil naveden kot najpomembnejši razlog za uživanje športnih pijač (24 % uporabnikov zaradi življenjskega sloga in 9,4 % športnikov; deleža, ki potrjujeta in upravičujeta prizadevanja nosilcev dejavnosti za uvajanje inovacij predvsem pri okusih in aromah). Okus je kot razlog za uživanje športnih energijskih tablic navedlo 11,5 % uporabnikov zaradi življenjskega sloga in 4,8 % športnikov, ki te izdelke uživajo predvsem zaradi povečanja energije (27 %) in ponovnega pridobivanja energije (24 %). Priloge k raziskavi FCEC, potrošniška raziskava, oddelek 6.5, slika 6-9.
Uredba (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, UL L 404, 30.12.2006, str. 9.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3., raziskava FCEC, priloge, potrošniška raziskava, oddelek 6.10, tabela 6.3.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.3, slika 3-9.
Raziskava FCEC, priloge, potrošniška raziskava, oddelek 6.11, tabela 6.4.
Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane, UL L 31, 1.2.2002, str. 1.
Raziskava FCEC, oddelek 3.4.1.1.
Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil, UL L 109, 6.5.2000, str. 29.
Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004, UL L 304, 22.11.2011, str. 18.
Uredba (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom, UL L 404, 30.12.2006, str. 26.
Direktiva 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih, UL L 183, 12.7.2002, str. 51.
Uredba (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami, UL L 43, 14.2.1997, str. 1.
Uredba (EU) št. 2015/2283 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o novih živilih, UL L 327, 11.12.2015, str. 1.
Evropska komisija, 2011, Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom, ter živilih za posebne zdravstvene namene, COM(2011) 353.
Delovni dokument služb Komisije, ocena učinka, priložena dokumentu z naslovom „Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom, in živilih za posebne zdravstvene namene“,
http://ec.europa.eu/food/safety/docs/labelling_nutrition-special_groups_food-impact_assessment_en.pdf
.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.4.1.
Trditve o kofeinu, pomembne za športnike, so v obravnavi. Svet za dietetične izdelke, prehrano in alergije agencije EFSA, 2011, Znanstveno mnenje o seznamu zdravstvenih trditev v skladu s členom 13(1) Uredbe (ES) št. 1924/2006, EFSA Journal 2011;9(4):2054; Svet za dietetične izdelke, prehrano in alergije agencije EFSA, 2015, Znanstveno mnenje o varnosti kofeina, EFSA Journal 2015:13(5):4102.
Raziskava FCEC, oddelek 3.3.4.1.
EFSA, Znanstvena in tehnična pomoč v zvezi z živili, namenjenimi športnikom, 29. 9. 2015, http://www.efsa.europa.eu/en/supporting/pub/871e .
Uredba Komisije (ES) št. 953/2009 z dne 13. oktobra 2009 o snoveh, ki so za posebne prehranske namene lahko dodane živilom za posebne prehranske namene, UL L 269, 14.10.2009, str. 9.
UL C 326, 26.10.2012, str. 47.
Raziskava FCEC, oddelek 4.2.1.1.
Nosilci dejavnosti so poročali o enkratnih stroških ponovnega označevanja športne prehrane, ki so jo prej dajali na trg kot dietetična živila. Prejeta so bila tudi poročila, da nosilci dejavnosti svoje izdelke občasno ponovno označijo. Raziskava FCEC, oddelek 4.2.1.1.
Potreba po preoblikovanju bi lahko izhajala tudi iz nekaterih nacionalnih določb, npr. najvišjih ravni vitaminov in mineralov v prehranskih dopolnilih, ki bodo vplivala le na športno prehrano, ko bo Direktiva 2009/39/ES razveljavljena. Raziskava FCEC, oddelek 4.2.1.1.
Taki stroški bi lahko imeli večji sorazmeren učinek na MSP kot na večje akterje. Raziskava FCEC, oddelek 4.2.2.
Raziskava, opravljena med pristojnimi nacionalnimi organi, je pokazala, da 41 % od njih ni predvidevalo nobenih sprememb praks izvrševanja v okviru te možnosti, 18 % pa le manjše spremembe. Osem pristojnih organov (36 % udeležencev) v okviru te možnosti predvideva zmerne spremembe, eden pa velike spremembe. Raziskava FCEC, oddelek 4.4.2.1.
Raziskava FCEC, oddelek 4.4.1.1.
Raziskava FCEC, oddelek 4.1.2.1.
Te razlike je mogoče opaziti skozi vso raziskavo FCEC.
Raziskava FCEC, oddelek 4.2.3.
Raziskava FCEC, oddelek 4.2.3.
Raziskava FCEC, oddelek 4.1.2.2.
Study on doping prevention (Raziskava o preprečevanju uporabe nedovoljenih poživil), Evropska komisija, 12. december 2014,
http://bookshop.europa.eu/en/study-on-doping-prevention-pbNC0514065/