EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 4.3.2016
COM(2016) 105 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
Osmo poročilo o stanju izvajanja in programih izvajanja (kot zahteva člen 17) Direktive Sveta 91/271/EGS o čiščenju komunalne odpadne vode
{SWD(2016) 45 final}
Osmo poročilo o stanju izvajanja in programih izvajanja (kot zahteva člen 17) Direktive Sveta 91/271/EGS o čiščenju komunalne odpadne vode
1. Okvir politike
2. Splošna ocena skladnosti
2.1 Kanalizacijski sistemi ter individualni ali drugi primerni sistemi (člen 3)
2.2 Sekundarno ali biološko čiščenje (člen 4)
2.3 Strožje ali terciarno čiščenje in občutljiva območja (člen 5)
2.4 Velika mesta/veliki povzročitelji obremenitve
2.5 Gibanja v zvezi s skladnostjo
2.6 Informacije o skladnosti na regionalni ravni
2.7 Preostali izzivi
3. Ukrepi za spodbujanje skladnosti
3.1 Programi financiranja
3.2 Programi izvajanja (člen 17)
3.3 Izboljšanje upravljanja in razširjanja podatkov
3.4 Izvajanje zakonodaje
4. Ustvarjanje delovnih mest in rasti z naložbami v infrastrukturo za storitve za rabo vode
5. Inovacije: ključ do podpore učinkoviti rabi virov in rasti
6. Sklepne ugotovitve
1. Okvir politike
Nekanalizirana in neobdelana odpadna voda, ki jo proizvede 500 milijonov prebivalcev EU, je velik vir onesnaženja, ki vpliva na kakovost sladkih 1 in morskih voda 2 ter predstavlja tveganje za zdravje ljudi in biotsko raznovrstnost.
Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode 3 določa minimalne zahteve za zbiranje in čiščenje komunalne odpadne vode in je eden od ključnih instrumentov politike v okviru pravnega reda EU na področju voda. Odkar je bila leta 1991 ta direktiva sprejeta, so se z njenim izvajanjem bistveno zmanjšali 4 izpusti večjih onesnaževal, kot so organsko breme in hranila, ki so glavni povzročitelji evtrofikacije v vodah. Vendar izvajanje še zdaleč ni končano. Nekatere države članice, ki so k EU pristopile leta 2004 ali pozneje, se srečujejo s pomembnimi vrzelmi glede skladnosti.
Izvajanje zaradi finančnega vidika in vidika načrtovanja v zvezi z izgradnjo infrastrukture za odpadne vode predstavlja izziv. EU je za uspešno spopadanje s tem izzivom namenila velik del sredstev v okviru kohezijske politike EU (17,8 milijard EUR v programskem obdobju 2007–2013, ki se še spreminja). Naložbe v infrastrukturo neposredno ali posredno spodbujajo gospodarsko rast in zaposlovanje ter s tem prispevajo k eni od ključnih prednostnih nalog sedanje Komisije za spodbujanje novih delovnih mest, rasti in naložb 5 .
V tem poročilu so prvič združeni podatki držav članic o zbiranju in čiščenju komunalne odpadne vode 6 in programih izvajanja 7 . To omogoča jasen pregled nad vrzelmi glede skladnosti, nad načrtovanimi ukrepi držav članic za odpravo teh vrzeli ter nad ocenjenimi potrebami po naložbah in časovnimi roki za izpolnitev teh potreb.
Nujna so nadaljnja prizadevanja za izboljšanje in ohranjanje skladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, kot je bilo priznano tudi v 7. okoljskem akcijskem programu 8 , ki navaja, da je treba za zaščito, ohranitev in krepitev naravnega kapitala EU do leta 2020 bistveno zmanjšati vplive obremenitev na somornice ter obalne in sladke vode v skladu z zahtevami okvirne direktive o vodah.
Kot je izraženo v evropski državljanski pobudi „Right2Water“ (Pravica do vode), so za državljane EU pomembne tudi visokokakovostne sanitarne storitve. Komisija to priznava 9 in se je zavezala k sprejetju ukrepov za rešitev izraženih pomislekov. Ti ukrepi vključujejo okrepljeno izvajanje, ukrepe za večjo preglednost pri upravljanju podatkov o vodah in bolj strukturiran dialog med deležniki 10 .
2. Splošna ocena skladnosti
Ocena skladnosti se izvaja na podlagi metodologije za ovrednotenje podatkov, ki je na voljo v orodju ReportNet Evropske agencije za okolje 11 .
V okviru tega poročanja je vseh 28 držav članic EU posredovalo svoje nabore podatkov. Podatki se večinoma nanašajo na leto 2012, v izjemnih in upravičenih primerih pa na leto 2011 (Ciper, Madžarska in Litva).
Ocenjeni so bili samo podatki 25 držav članic. Podatki, ki sta jih predložili Italija in Poljska, niso bili ustrezne kakovosti. Za Hrvaško v letu 2012 še ni veljala obveznost skladnosti.
8. poročilo o izvajanju zajema več kot 19 000 krajev in mest („aglomeracij“) z več kot 2 000 prebivalci, ki ustvarjajo onesnaženje, ki ustreza 495 milijonom tako imenovanih populacijskih ekvivalentov (PE) 12 . V primerjavi s prejšnjim poročilom je bilo zaznano zmanjšanje približno 100 milijonov PE predvsem zaradi ponovnega izračuna velikosti aglomeracij na podlagi novih podatkov iz popisov prebivalstva, turizma in industrije v primeru Češke, Španije, Madžarske in Romunije ter zaradi neupoštevanja podatkov o prebivalstvu v primeru Italije in Poljske.
Skoraj 15 000 krajev in mest (86 % obremenitve zaradi onesnaževanja v EU) je v 15 državah članicah, ki so sestavljale EU do leta 2004. Preostali kraji in mesta so v 13 državah članicah, ki so se EU pridružile v letih 2004, 2007 in 2013 13 . V številnih zadnje navedenih državah članicah (v Bolgariji, na Cipru, v Latviji, na Madžarskem, v Romuniji, Sloveniji in na Slovaškem) za številne aglomeracije veljajo roki, ki presegajo obdobje 2011–2012, in zato te države niso bile ocenjene v tem poročilu.
Kot kažejo ugotovitve, so stopnje skladnosti na ravni EU-15 na splošno zelo visoke. Na ravni posameznih držav članic je pogosta 95- do 100-odstotna skladnost. Za EU-13 so rezultati precej nižji, zlasti na občutljivih območjih. Vendar je bil opažen bistven napredek od zadnjega poročila (SWD(2013) 298 final).
Rezultati za EU-28 kot celoto so še vedno zelo visoki, ker je prispevek letne obremenitve zaradi onesnaževanja iz držav EU-13 relativno nizek (14 %).
|
Uvajanje novega pristopa: odstopanje od skladnosti Za boljši pregled nad tem, kako države članice uresničujejo cilj zbiranja in čiščenja svojih odpadnih voda, je v to poročilo prvič vključena ocena vrzeli v zvezi z odpadno vodo, ki je bila dejansko ustrezno zbrana, priključena in očiščena. Gre za dodaten pristop k uradni oceni skladnosti, ki se uporablja za oceno skladnosti s pravnimi obveznostmi na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Metodologija in rezultati so predstavljeni v prilogi 14 , povzeti pa jih je mogoče, kot sledi 15 : Čeprav je potrebnega še veliko dela za zagotovitev popolne skladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, je bil dosežen pomemben napredek in velik del komunalnih odpadnih voda v Evropi je danes pred ponovnim izpustom v okolje ustrezno očiščen. Za dosego popolne skladnosti so potrebni ukrepi za odpravo obstoječih vrzeli: • 11 milijonov PE (2 %) je treba priključiti in očistiti ali jih obdelati z individualnimi ali drugimi primernimi sistemi; • 48 milijonov PE (9 %) že priključene komunalne odpadne vode mora izpolniti zahteve za zmogljivost sekundarnega čiščenja in • 39 milijonov PE (12 %) že priključene komunalne odpadne vode mora izpolniti zahteve za zmogljivost strožjega čiščenja. |
2.1 Kanalizacijski sistemi ter individualni ali drugi primerni sistemi (člen 3)
Večina držav članic zbere znaten del svojih odpadnih voda, povprečna stopnja skladnosti pa dosega 98 % (v primerjavi s 94 % iz prejšnjega poročila). Dvajset držav članic dosega 100-odstotno skladnost. Vse države članice so bodisi ohranile prejšnje rezultate ali pa so jih izboljšale, razen Bolgarije. Samo dve državi članici še vedno dosegata manj kot 60-odstotno skladnost (Bolgarija in Slovenija). V nekaterih državah še vedno poteka le delno zbiranje odplak, prisotna pa je relativno visoka stopnja uporabe individualnih ali drugih primernih sistemov 16 (več kot 20 %). To velja za Grčijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo in Slovaško.
2.2 Sekundarno ali biološko čiščenje (člen 4)
92 % odpadnih voda v EU je bilo obdelanih s postopkom sekundarnega čiščenja v skladu z zahtevami direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, kar je za 10 odstotnih točk več kot v prejšnjem poročilu. Šestnajst držav članic je doseglo 90- do 100-odstotno skladnost, v petih državah članicah je bila stopnja skladnosti med 50 in 90 % (Ciper, Češka, Španija, Francija in Portugalska), tri članice (Bolgarija, Malta in Slovenija) pa so dosegle nižje stopnje. Čeprav države članice EU-13 glede stopenj skladnosti še vedno zaostajajo in njihova skupna stopnja znaša 68 %, je bil ugotovljen bistven napredek v primerjavi s prejšnjim poročilom, v katerem je bilo le 39 % odpadnih voda obdelanih s primernim postopkom sekundarnega čiščenja.
2.3 Strožje ali terciarno čiščenje in občutljiva območja (člen 5)
Skoraj 75 % ozemlja EU je trenutno opredeljenih kot občutljivo območje. Petnajst držav članic je tako opredelilo svoje celotno ozemlje, trinajst pa jih je kot „občutljiva“ opredelilo le nekatera vodna telesa. Madžarska in Slovenija sta se zavezali, da bosta v prihodnje uporabljali strožji postopek čiščenja na tistem delu svojega ozemlja, ki je v Donavskem porečju, v njunih pristopnih pogodbah pa zanj niso veljale tovrstne obveznosti čiščenja. Podrobnosti o občutljivih območjih so na voljo v prikazovalniku podatkov Evropske agencije za okolje 17 .
Ob 88-odstotni skupni skladnosti je bil ugotovljen bistven napredek za 11 odstotnih točk v primerjavi s prejšnjim poročilom. Vendar države članice EU-13 zaradi zamud pri izvajanju strožjega čiščenja v povprečju izkazujejo 32-odstotno skladnost. Devet držav članic je doseglo manj kot 50-odstotno skladnost, v štirih državah članicah so bile stopnje med 50 in 90 %, pozitivno pa je, da 12 držav članic izkazuje od 90- do 100-odstotno skladnost. Težave pri doseganju popolne skladnosti vključujejo visoke naložbene potrebe, mobilizacijo ustreznih finančnih sredstev ter dolge in zapletene postopke za ustvarjanje nove in izboljšanje obstoječe infrastrukture.
Slika 1: Rezultati skladnosti na ravni EU-28, EU-15 in EU-13 v zvezi s členi 3 (kanalizacija), 4 (sekundarno čiščenje) in 5 (strožje čiščenje). Prikazane so povprečne vrednosti, utežene z obremenitvijo zaradi onesnaževanja, ki jo ustvarijo posamezne države članice.
Slika 2: Rezultati skladnosti po državah članicah v zvezi s členi 3 (kanalizacija), 4 (sekundarno čiščenje) in 5 (strožje čiščenje) direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Države članice so razvrščene tako, da so najprej prikazane tiste z nižjimi stopnjami skladnosti v zvezi s členom 5 in nato v naraščajočem zaporedju glede na stopnjo skladnosti. V primeru Litve so bili rezultati skladnosti v zvezi s členom 5 enaki 0 %, ker je Litva navedla, da nobena od čistilnih naprav ni uporabljala strožjega postopka čiščenja, čeprav je bila uspešnost pri odstranjevanju dušika in fosforja skladna z zahtevami direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Nižje stopnje skladnosti v zvezi s členom 4 v primerjavi s tistimi v zvezi s členom 5 so mogoče, ker se člen 5 nanaša samo na občutljiva območja. Stopnje skladnosti v Romuniji so bile izračunane na podlagi deleža celotne obremenitve, ki je bila ugotovljena glede skladnosti s členi 3, 4 oziroma 5, v skladu z zahtevami iz pristopne pogodbe, in ne na podlagi deleža obremenitve, povezane z aglomeracijami, ki so v celoti skladne (podatki o seznamu aglomeracij, povezanih s stopnjami skladnosti, ki so se zahtevale v pristopni pogodbi, niso bili na voljo).
2.4 Velika mesta/veliki povzročitelji obremenitve
V tem poročilu je zajetih 463 velikih mest (z več kot 150 000 prebivalci). To je več kot 100 manj kot v prejšnjem poročilu, predvsem ker niso bili vključeni podatki za Italijo in Poljsko. Obremenitev zaradi onesnaževanja, ki jo povzročajo velika mesta, predstavlja 46 % celotne ustvarjene obremenitve. Ta obremenitev je v približno 89 % obdelana v postopku čiščenja, ki je strožji od zahtev iz direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Delež nekanalizirane ali kanalizirane in neobdelane obremenitve se je od prejšnjega poročila s 5 % zmanjšal na 2,2 %. Vendar se stopnja skladnosti med velikimi mesti znatno razlikuje. V obdobju 2011–2012 je bilo na primer samo 14 od 28 glavnih mest 18 držav članic EU povsem skladnih, kar je sicer še vedno tri mesta več kot pri prejšnjem poročilu.
2.5 Gibanja v zvezi s skladnostjo
Rezultati skladnosti v preteklih letih kažejo pozitivno gibanje, razen zmanjšanja v obdobjih 2005–2006 in 2007–2008 zaradi dejstva, da nekatere države, v katerih so bili rezultati slabši, v obdobju 2005–2006 niso sporočile podatkov. Na dolgoročna gibanja je treba gledati s pridržkom, saj sporočeni podatki iz številnih razlogov niso vselej zajemali istih držav članic/aglomeracij, na primer: manj ugodni sistemi informacijske tehnologije v prvih poročanjih, postopen iztek prehodnih rokov na ravni EU-13 ali nezadostno poročanje nekaterih držav članic.
To poročilo vključuje nove podatke za Ciper, Estonijo, Latvijo, Madžarsko, Slovenijo, Slovaško in Romunijo, saj so novi roki potekli, kar pomeni nove obveznosti skladnosti. Po drugi strani pa podatkov za Italijo, Poljsko in Hrvaško ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu rezultatov za EU.
Slika 3: Razvoj stopenj skladnosti od referenčnega leta 1998 (na podlagi nepopolnih naborov podatkov, ki so bili na voljo).
2.6 Informacije o skladnosti na regionalni ravni
V tem poročilu je Komisija prvič obdelala rezultate na regionalni ravni in jih vključila vanj. To omogoča natančnejši in raznovrsten pregled izvajanja znotraj držav članic, pri čemer splošne številke niso vselej uporabne.
Države članice, v katerih so stopnje skladnosti na nacionalni ravni visoke, običajno takšno gibanje izkazujejo v vseh svojih regijah. Nasprotno pa so nižje stopnje skladnosti na nacionalni ravni pogosto posledica slabše uspešnosti nekaterih njihovih regij (npr. v Bolgariji, Sloveniji, na Portugalskem, v Španiji in na Irskem).
Regije so bile opredeljene kot „podeželske“, „mestne“ ali „uravnotežene“ glede na porazdelitev svojega prebivalstva v pretežno „manjše“ aglomeracije, pretežno „velike“ aglomeracije oziroma glede na uravnoteženo število obeh.
Delež regij z visokimi stopnjami skladnosti (90–100 %) v zvezi s členi 3, 4 in 5 (če je ustrezno) kaže, da tako imenovane „mestne“ regije dosegajo boljše rezultate, sledijo jim „uravnotežene“ regije, medtem ko „podeželske“ regije kažejo nižje stopnje skladnosti. To je mogoče pojasniti s poznejšimi roki za doseganje skladnosti v primeru manjših aglomeracij.
Slika 4: Delež regij (mestnih, podeželskih ali uravnoteženih), v katerih je bila v zvezi s členi 3, 4 in 5 dosežena 90- do 100-odstotna skladnost.
2.7 Preostali izzivi
Kljub izboljšani skladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode je treba še vedno obravnavati nekatere izzive:
– pravočasno zagotavljanje kakovostnih in popolnih naborov podatkov s strani vseh držav članic, ki bi omogočili večjo zanesljivost rezultatov glede skladnosti. Mogoč način za učinkovitejše in enostavnejše zagotavljanje informacij, ki se zahtevajo na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, je razvoj strukturiranih okvirov za izvajanje in informacije;
– nekatere države članice EU-13 še vedno zaostajajo pri izpolnjevanju trenutnih obveznosti skladnosti, predvsem v zvezi s čiščenjem odpadnih voda in zlasti v zvezi s strožjim postopkom čiščenja. Države članice EU-13, katerih roki so še odprti, morajo zagotoviti, da bodo pred iztekom prehodnih obdobij sprejele ustrezne ukrepe za dosego skladnosti. Bistvenega pomena je ustrezno načrtovanje infrastrukturnih prednostnih nalog in zagotavljanje potrebnih naložb;
– prednostna naloga je tudi izboljšanje nizkih stopenj skladnosti v nekaterih državah članicah in regijah EU-15, v katerih so roki za dosego skladnosti potekli že pred leti;
– skladnost v velikih mestih se je izboljšala, vendar številna velika mesta, ki odvajajo v občutljiva območja, še vedno ne uporabljajo strožjega postopka čiščenja. To je zlasti skrb zbujajoče zaradi obremenitev, ki jih izvajajo na vodno okolje.
3. Ukrepi za spodbujanje skladnosti
Da bi lahko države članice dosegle cilje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, se izvajajo številni ukrepi, kot so dvostranski dialogi, razvoj programov izvajanja, zagotavljanje infrastrukturnih naložb prek evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter izboljšanje upravljanja in razširjanja podatkov o izvajanju. Kjer je neskladnost še vedno prisotna, bo Komisija uvedla formalni postopek zaradi kršitve prava EU.
3.1 Programi financiranja
Za izgradnjo infrastrukture za zbiranje in čiščenje odpadnih voda so potrebne velike naložbe, za katere EU zagotavlja možnosti financiranja v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov. V zadnjih programskih obdobjih so bili ti skladi eden od ključnih mehanizmov, ki državam članicam omogoča, da izvedejo naložbe za izpolnitev določb direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. V programskem obdobju 2007–2013 je bilo v okviru kohezijske politike EU namenjenih približno 17,8 milijard EUR sredstev za tovrstno infrastrukturo v 22 državah članicah. Pogajanja o operativnih programih za obdobje 2014–2020 so trenutno v sklepni fazi. Za to obdobje morajo biti izpolnjeni nekateri predhodni pogoji, ki v primeru naložb v storitve za rabo vode vključujejo politiko določanja cen vode. Ta mehanizem zagotavlja primerne spodbude za učinkovito rabo vodnih virov in primeren prispevek različnih vrst rabe vode k povračilu stroškov storitev za rabo vode po stopnji, ki je določena v načrtih upravljanja povodij, podrobneje opredeljenih v okvirni direktivi o vodah. Hkrati ta mehanizem zagotavlja, da se naložbe izvajajo v strateškem okviru in da financiranje prispeva k izvajanju okoljske zakonodaje EU.
3.2 Programi izvajanja (člen 17)
Države članice so v letu 2014 sporočile podatke o svojih programih izvajanja na podlagi člena 17 direktive o čiščenju komunalne odpadne vode 19 . Nadaljnje spremljanje tega člena je bilo ponovno aktivirano z načrtom „Water Blueprint“ 20 kot ukrepom za izboljšanje stopenj skladnosti. Z združevanjem informacij o skladnosti z informacijami o načrtovanih in tekočih programih izvajanja bo mogoče oceniti, ali bodo načrtovani ukrepi zadostovali za dosego skladnosti v razumnem časovnem okviru in s pravimi prednostnimi nalogami. Programi izvajanja hkrati vsebujejo koristne informacije o finančnem načrtovanju in potrebnih virih.
Države članice 21 so poročale o 8 600 projektih 22 v zvezi z infrastrukturo za zbiranje in čiščenje odpadne vode ter za individualne ali druge primerne sisteme, ki se bodo izvajali med letoma 2014 in 2027; večina projektov, vključenih v poročanje, se bo končala leta 2018. Cilj večine projektov (70 %) je zmanjšati ali odpraviti stopnje neskladnosti z že veljavnimi zahtevami, manjši del projektov (30 %) pa bo namenjen zagotavljanju skladnosti do izteka odprtih rokov. 37 % projektov se nanaša na naložbe v kanalizacijske sisteme, 63 % projektov pa na čistilne naprave.
Večina projektov je načrtovanih za EU-13. Preostali se nanašajo na države članice, ki so bolj oddaljene od doseženih ciljev (npr. Italija in Španija), na države članice z odprtimi roki, ki se nanašajo na nedavno opredeljena občutljiva območja (npr. Francija), ali na države članice, v katerih je bila infrastruktura skladna, vendar jo je treba obnoviti. Načrtovana infrastruktura za čiščenje zajema 7 % (43 milijonov PE) skupno ustvarjene obremenitve zaradi onesnaževanja v EU.
Slika 5: Število del, načrtovanih za kanalizacijske sisteme in čistilne naprave za komunalno odpadno vodo.
Skupna predvidena naložba, ki je potrebna za izgradnjo novih projektov, potrebnih za dosego popolne skladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, je ocenjena na 22 milijard EUR 23 ter je enakomerno porazdeljena med kanalizacijsko infrastrukturo in infrastrukturo za čiščenje. Načrtovano sofinanciranje EU predstavlja 25 % vseh naložbenih potreb.
Naložbeni načrti 24 segajo še dlje in vključujejo tudi ocene, potrebne za razširitev in obnovitev obstoječih sistemov. Te ocene kažejo, da se bodo letne naložbene stopnje še naprej povečevale za 14 % v primerjavi s trenutnim stanjem 25 in dosegle v povprečju 25 milijard EUR na leto: med letoma 2015 in 2018 bodo naložbe v infrastrukturo za odpadne vode znašale približno 100 milijard EUR.
Slika 6: Sedanje in pričakovane naložbe v kanalizacijske sisteme in čistilne naprave za komunalno odpadno vodo.
Zneski naložb znašajo 50 EUR na prebivalca v prihodnjih letih.
Slika 7: Naložbe na prebivalca v kanalizacijske sisteme in čistilne naprave za komunalno odpadno vodo.
Gibanja se sicer med državami članicami razlikujejo: medtem ko se bodo v nekaterih državah naložbe povečevale ali ostale stabilne, se bodo v drugih zmanjševale, kot kaže spodnja slika.
Slika 8: Sedanje in pričakovane letne naložbe v kanalizacijske sisteme in čistilne naprave za komunalno odpadno vodo.
3.3 Izboljšanje upravljanja in razširjanja podatkov
Evropska komisija od leta 2012 izvaja pilotski program na podlagi direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, s katerim želi državam članicam pomagati izboljšati postopke poročanja in razširjanja podatkov v javnost z razvojem strukturiranega okvira za izvajanje in informacije. Koncept je bil prvič predstavljen v sporočilu 26 o boljšem zagotavljanju koristi okoljskih ukrepov EU. Izboljšano upravljanje podatkov bo prispevalo k boljšemu izvajanju direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in k zmanjšanju upravnega bremena, hkrati pa bo omogočilo učinkovito izpolnjevanje zahtev iz direktive INSPIRE (2007/2/ES) 27 in direktive o dostopu javnosti do informacij o okolju (2003/4/ES) 28 . Štiri države članice (Ciper, Litva, Slovenija in Irska) so doslej sodelovale pri razvoju nacionalnega strukturiranega okvira za izvajanje in informacije, vključno z izboljšanimi sistemi informacijske tehnologije in spletnimi mesti 29 s podatki o odpadnih vodah 30 . V naslednji fazi se bodo pridružile še tri države članice (Hrvaška, Poljska in Romunija). Komisija hkrati tesno sodeluje z Evropsko agencijo za okolje pri izboljšanju organiziranja in razširjanja informacij na ravni EU 31 . Na podlagi rezultatov pilotnega programa strukturiranega okvira za izvajanje in informacije bo razvit operativni strukturirani okvir za izvajanje in informacije za druge države članice in zainteresirane partnerje EU.
3.4 Izvajanje zakonodaje
Komisija je skladnost držav članic z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode zagotavljala predvsem s stalnim dialogom in ukrepi za spodbujanje skladnosti, po potrebi pa tudi z dvostranskim dialogom ter uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev zoper države članice, ki ne izvajajo direktive. To običajno poteka na podlagi „horizontalnih“ primerov, ki obsegajo več aglomeracij, za katere veljajo iste obveznosti skladnosti 32 , in sicer za „stare“ države članice po izteku ustreznih rokov v direktivi o čiščenju komunalne odpadne vode, za „nove“ države članice pa postopoma, ko se iztekajo roki za dosego skladnosti.
Kar zadeva prvo skupino, je Sodišče Evropske unije od začetka leta 2013 izdalo sedem sodb, od katerih so tri temeljile na členu 260 Pogodbe o delovanju EU, kar pomeni, da je Sodišče trem državam članicam (Belgiji 33 , Luksemburgu 34 in Grčiji 35 ) naložilo pavšalni znesek in kazen, ker niso ravnale v skladu s prejšnjimi sodbami iz let 2004, 2006 in 2007. To so prvi primeri, v katerih je Sodišče izreklo kazni zaradi neskladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode. Sodišče trenutno obravnava pet zadev.
Komisija je od leta 2012 uvedla tudi več horizontalnih primerov, ki obsegajo več sto aglomeracij v eni sami državi članici.
Za „nove“ države članice so bili v njihovih pristopnih pogodbah določeni posebni prehodni roki, ki se že iztekajo. Komisija skladnost držav članic s temi prehodnimi roki preverja predvsem s postopki rednega poročanja.
Na podlagi 7. poročila (2009–2010) je Komisija začela dvostranski dialog z desetimi državami članicami. Domnevne kršitve se med državami članicami razlikujejo, saj niso vsi prehodni roki enaki.
4. Ustvarjanje delovnih mest in rasti z naložbami v infrastrukturo za storitve za rabo vode
Izgradnja infrastrukture za zagotovitev kakovostnih storitev odstranjevanja odpadnih voda zahteva obsežne naložbe in številne dejavnosti, ki pomembno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest in rasti v sektorju vodne industrije.
Če se upošteva zgolj industrijski sektor 36 , gre za dodano vrednost v višini približno 15 milijard EUR na leto.
Slika 9: Razvoj dodane vrednosti industrije komunalnih storitev v EU-28 v obdobju 2008–2012:
Če gledamo širše, je mogoče ugotoviti, da ravnanje z odpadno vodo v sektorju blaga in storitev 37 predstavlja več kot 600 000 delovnih mest, letno vrednost proizvodnje v višini več kot 100 milijard EUR in letno dodano vrednost v višini približno 42 milijard EUR (naložbe, vzdrževanje, obratovanje, izvoz tehnologije in znanja).
Slika 10: Razvoj ekvivalentov polnega delovnega časa in vrednosti proizvodnje pri ravnanju z odpadno vodo v EU-28 v obdobju 2003–2012.
Kot kaže zgornja slika, bo sektor ravnanja z odpadno vodo še naprej rasel.
Izvajanje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode zato ne prispeva samo k izpolnjevanju okoljskih ciljev, temveč tudi k spodbujanju novih delovnih mest, rasti in naložb 38 . Na podlagi naložbenega načrta Komisije 39 se številni izbrani projekti podpore nanašajo na naložbe v infrastrukturo za odpadno in pitno vodo.
5. Inovacije: ključ do podpore učinkoviti rabi virov in rasti
Da bi državljanom stroškovno čim učinkoviteje zagotovili visokokakovostne storitve za rabo vode, so nujno potrebne naložbe v razvoj in obsežno uvajanje inovativnih rešitev za učinkovitejšo rabo virov, kot so rešitve za energijsko predelavo, predelavo hranil in predelavo v tržne izdelke ter ponovno uporabo vode. Inovacije so tudi pomembno gonilo za večjo konkurenčnost, ustvarjanje delovnih mest in gospodarsko rast.
Cilj evropskega partnerstva za inovacije (EIP) na področju voda 40 je olajšati razvoj inovativnih rešitev ter ustvarjati tržne priložnosti v EU in zunaj nje. Opredeljenih je bilo osem prednostnih področij, in sicer ponovna uporaba in recikliranje vode, čiščenje voda in odpadnih voda vključno z obnovo virov, povezava med vodo in energijo, obvladovanje tveganj za poplave in suše, storitve ekosistemov, upravljanje voda, sistemi za podporo odločanju in spremljanju, pametne tehnologije in financiranje inovacij. Temelj evropskega partnerstva za inovacije na področju voda je 29 prostovoljnih akcijskih skupin, v katerih sodeluje več deležnikov. Partnerji v teh skupinah razvijajo, preskušajo in razširjajo inovacije za pomembne izzive v zvezi z vodo, posredujejo informacije o njih ter spodbujajo trg in družbo k sprejetju takih inovacij. Izvajajo se tudi številni projekti. Ti so v središču izvajanja evropskega partnerstva za inovacije na področju voda. Inovativne rešitve so bistvenega pomena tudi za zmanjšanje negativnih vplivov območij z veliko gostoto prebivalstva na okolje, pa tudi za pretvorbo teh območij v „pametna mesta“.
Pomen raziskav in inovacij na področju voda je potrjen tudi v programu Obzorje 2020, ki je program EU za financiranje raziskav in inovacij v obdobju 2014–2020. V okviru delovnega programa Obzorje 2020 za obdobje 2014–2015 je bila voda opredeljena kot prednostno področje s ciljem uvesti inovativne rešitve za vodo na trg ter podpreti izvajanje evropskega partnerstva za inovacije in skupne programske pobude na področju voda v državah članicah. Pozornost je bila med drugim namenjena predstavitvenim projektom in projektom tržnega podvajanja za premostitev vrzeli od inovativnih rešitev za vodo do tržnega podvajanja. Poleg tega so v delovnem programu Obzorje 2020 za obdobje 2016–2017 vprašanja v zvezi z vodo obravnavana v celotni strukturi programa Obzorje 2020, cilj pa je nadaljevati prizadevanja iz obdobja 2014–2015. Ukrepi za spodbujanje inovacij na področju voda v Evropi in širše so zlasti obravnavani na področjih krožnega gospodarstva, trajnostnih mest, podnebnih storitev, ozemeljske odpornosti itd. Program Obzorje 2020 zlasti v okviru družbenega izziva „Podnebni ukrepi, okolje, učinkovita raba virov in surovin“ spodbuja koncept sistemskega pristopa na podlagi obsežnih predstavitvenih/pilotnih projektov, z ustrezno stopnjo novosti in napredka glede najnovejšega tehnološkega razvoja, hkrati pa je njegov cilj uvajanje in preskušanje novih tehnoloških in netehnoloških rešitev. Ti projekti naj bi hkrati privabili predvsem interes inovatorjev in uporabnikov inovacij (npr. industrij, finančnih akterjev, akademskega kroga, raziskovalcev, zasebnih ali javnih subjektov, regij, mest, državljanov in njihovih organizacij itd.), s čimer bi spodbudili dodatne javne/zasebne naložbe na področju voda in okrepili sinergije z drugimi ustreznimi mehanizmi financiranja EU, kot so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI), zlasti v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).
Za področje odpadnih voda so zelo pomembne inovativne rešitve za ponovno uporabo vode in njen morebitni prispevek k bistveno učinkovitejši rabi virov. Komisija s spremljanjem načrta Water Blueprint 41 trenutno proučuje morebitno uvedbo instrumenta na ravni EU za spodbujanje ponovne uporabe vode, ki jo zahteva člen 12 direktive o čiščenju komunalne odpadne vode.
6. Sklepne ugotovitve
Izvajanje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode je bistveno prispevalo k zmanjšanju izpustov obremenitev zaradi onesnaženja organskih snovi in hranil v EU ter ima torej ključno vlogo pri doseganju dobrega okoljskega stanja morskih in sladkih voda.
Kljub izzivom, kot so velike naložbene potrebe in dolgoročno načrtovanje, države članice EU-15 dosegajo visoke stopnje skladnosti. V državah članicah EU-13 so še vedno prisotne precejšnje vrzeli glede skladnosti, zlasti kar zadeva čiščenje. Potrebni so okrepljeni ukrepi in naložbe za dosego popolne skladnosti v razumnih časovnih rokih.
Programi izvajanja kažejo, da države članice načrtujejo obsežne naložbe za odpravo vrzeli glede skladnosti, kar naj bi dosegle z izgradnjo infrastrukture za odpadne vode. Države članice morajo še naprej zbirati potrebne informacije, na podlagi katerih bodo lahko pravočasno opredelile prihodnje naložbene potrebe in operativne stroške ter izboljšale ali ohranile uspešnost svojih trenutnih sistemov.
Potrebni so dodatni ukrepi za izboljšanje kakovosti in pravočasnosti poročanja podatkov o izvajanju direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. V ta namen Komisija v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje in državami članicami pregleduje ter razvija postopke in orodja.
Sektor vodne industrije pomembno prispeva k gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. Naložbe za doseganje popolne skladnosti z zakonodajo EU lahko pomembno prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest in rasti.
Naložbe v inovativne tehnologije so bistvenega pomena za dosego gospodarnejše rabe virov v vodni industriji, hkrati pa prispevajo k ustvarjanju delovnih mest in gospodarski rasti.
Pojem „populacijski ekvivalenti“ ali PE, ki se uporablja tudi v direktivi o čiščenju komunalne odpadne vode, zajema organsko onesnaženje, ki ga ustvarijo prebivalci vasi/mesta, in druge vire, kot so nerezidenti in živilskopredelovalna industrija.
Individualni sistemi ali drugi primerni sistemi, ki dosežejo enako raven varstva okolja kot kanalizacijski sistemi.
Eurostat (NACE Rev. 2, B-E) http://ec.europa.eu/eurostat/data/database .
Eurostat http://ec.europa.eu/eurostat/web/environment/environmental-goods-and-services-sector/database .