EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 28.1.2016

COM(2016) 29 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Poročilo o splošni shemi preferencialov za obdobje 2014–2015

{SWD(2016) 8 final}

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Poročilo o splošni shemi preferencialov za obdobje 2014–2015

1.Uvod

1.1.Splošna shema preferencialov (GSP)

Splošna shema preferencialov (GSP) EU od leta 1971 pomaga državam v razvoju pri njihovih prizadevanjih za zmanjšanje revščine, spodbujanje dobrega upravljanja in trajnostni razvoj. GSP z zagotavljanjem preferencialnega dostopa do trga EU pomaga državam v razvoju ustvarjati dodaten prihodek prek mednarodne trgovine. Pravni okvir za GSP je Uredba (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov 1 (uredba o GSP). Shema je usklajena z zakonodajo STO, saj je bila uvedena na podlagi tako imenovane „razvojne klavzule“, ki dovoljuje izjemo od načela STO o „državi z največjimi ugodnostmi“.

1.2.Trije režimi v okviru GSP

Z uredbo o GSP je bil GSP spremenjen za boljše usmerjanje preferencialov GSP na tiste države, ki najbolj potrebujejo pomoč, zlasti najmanj razvite države ter druge države v razvoju z nizkim in nižjim srednjim dohodkom. Spremembe GSP so znatno zmanjšale število upravičencev s 178 na 92 2 . Države, ki jih Svetovna banka uvršča med tiste z višjim srednjim in višjim dohodkom, so izključene iz preferencialov GSP. Prav tako so izključene države, ki uživajo ugodnosti režima preferencialnega dostopa do trga EU, ki zagotavlja vsaj enako stopnjo tarifnih preferencialov za praktično vso trgovino.

GSP zagotavlja tri različne preferencialne režime za učinkovito uresničevanje razvoja, trgovine in finančnih potreb držav v razvoju: splošni režim GSP in dva posebna režima.

−Splošni režim (standardni GSP) zagotavlja znižanje dajatev za približno 66 % vseh tarifnih postavk EU za države z nizkim ali nižjim srednjim dohodkom, ki ne uživajo ugodnosti drugega preferencialnega trgovinskega dostopa do trga EU. Trenutno je do standardnega GSP upravičenih 30 držav.

−Posebni spodbujevalni režim za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+) zagotavlja popolno opustitev dajatev za praktično enakih 66 % tarifnih postavk kot standardni GSP za države, ki so še posebno ranljive v smislu diverzifikacije gospodarstev in obsega uvoza. V zameno morajo države upravičenke ratificirati in učinkovito izvajati 27 temeljnih mednarodnih konvencij, kot so navedene v Prilogi VIII k uredbi o GSP. Te konvencije zajemajo človekove pravice in pravice delavcev, varstvo okolja in dobro upravljanje. Trenutno je do GSP+ upravičenih 13 držav.

−Posebni režim vse razen orožja (EBA) omogoča vseh dajatev in kvot prost dostop za vse izdelke razen orožja in streliva, in sicer za države, ki jih ZN uvrščajo med najmanj razvite. Trenutno je do EBA upravičenih 49 držav.

Leta 2014 je uvoz s preferenciali GSP znašal skoraj 50,8 milijarde EUR 3 : uvoz iz držav v okviru standardnega GSP je znašal 27,3 milijarde EUR, uvoz iz držav upravičenk do GSP+ približno 6,5 milijarde EUR in uvoz iz držav upravičenk do EBA 17 milijard EUR. Vse podrobnosti so navedene v preglednicah 1−4 tega poročila.

Na spodnjih slikah 1 in 2 je prikazan pregled uvoza v okviru treh režimov GSP.

1.3.Cilj tega poročila

Uredba o GSP zahteva, da Komisija od 1. januarja 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu vsaki dve leti predloži poročilo o delovanju sheme GSP.

Poročilo mora zajemati učinke vseh treh preferencialnih režimov GSP v prejšnjih dveh letih 4 . Vendar uredba o GSP zahteva, da se v poročilu posebna pozornost nameni GSP+. Poročilo bi moralo vsebovati podrobnosti o ratifikaciji zadevnih konvencij, poročanju o njih in njihovem učinkovitem izvajanju s strani držav upravičenk 5 .

To poročilo tako zajema vse tri elemente GSP: standardno shemo GSP, shemo EBA in shemo GSP+ 6 , na kateri je poseben poudarek.

2.Standardni režim GSP

Seznam držav upravičenk do GSP je bil večkrat spremenjen, da bi izražal izstop držav iz GSP v skladu z merili iz člena 4 uredbe o GSP (tj. držav, ki jih Svetovna banka tri leta zapored uvrsti med tiste z višjim srednjim dohodkom ali ki so začele uživati ugodnosti režimov preferencialnega dostopa do trga EU, ki zagotavljajo enake ali boljše tarifne preferenciale).

Seznam držav upravičenk je bil prav tako spremenjen, da bi vključeval države, ki na novo izpolnjujejo pogoje za upravičenost do GSP. Zlasti gre za naslednje spremembe:

−Iran in Azerbajdžan sta izstopila 23. februarja 2014 7 ;

−Hrvaška od pristopa k EU ni več država, ki izpolnjuje pogoje za upravičenost, in s tem tudi ne država upravičenka 8 ; 

−Južni Sudan in Mjanmar sta bila vključena 1. januarja 2014 9 ;

−Kitajska, Ekvador, Tajska in Maldivi so izstopili 1. januarja 2015 10 ;

−Bocvana, Kamerun, Slonokoščena obala, Fidži, Gana, Kenija, Namibija in Svazi so bili vključeni 1. oktobra 2014 11 .

Naslednjih 30 držav uživa ugodnosti standardnega GSP 12 :

−Afrika: Bocvana*, Kamerun, Slonokoščena obala, Republika Kongo, Kenija, Gana, Namibija, Nauru, Nigerija, Svazi;

−Azija: Kirgizistan, Indija, Indonezija, Šrilanka, Vietnam, Tadžikistan, Turkmenistan**, Uzbekistan;

−Avstralija in pacifiške države: Cookovi otoki, Fidži, Marshallovi otoki, Mikronezija (Federativne države), Niue, Tonga;

−Evropa: Ukrajina;

−Bližnji vzhod: Irak, Sirija;

−Južna Amerika: Kolumbija**, Honduras**, Nikaragva**.

Kot je prikazano na spodnjih slikah 3 in 4, je izstop Kitajske pomembno vplival na področje uporabe sheme. Rezultat tega je bila sprememba pragov graduacije izdelkov iz Priloge VI 13 in praga ranljivosti iz Priloge VII 14 .

 

Seznam oddelkov izdelkov s poreklom iz države upravičenke do standardnega GPS, ki postane preveč konkurenčna (in za katero se zato preferenciali opustijo), se pregleda vsaka tri leta 15 . Naslednji seznam se bo uporabljal od 1. januarja 2017.

V spodnji preglednici 2 16 so navedene vrednosti skupnega, upravičenega in preferencialnega uvoza 17  v EU po državah upravičenkah do standardnega GSP. Upravičeni uvoz se je kljub manjšemu povečanju skupnega uvoza nekoliko zmanjšal (s 43,5 milijarde EUR leta 2013 na 38,7 milijarde EUR leta 2014). Poleg tega je splošna stopnja uporabe leta 2014 znašala 70,3 %, kar pomeni rahlo znižanje v primerjavi z 71,5 % leto prej. Stopnja uporabe se med državami močno razlikuje. Spodnja slika 5 kaže, da je Indija daleč največja uporabnica standardnega GSP, sledita pa ji Vietnam in Indonezija. Leta 2014 so te tri države upravičenke skupaj predstavljale 87,8 % vsega uvoza, pri katerem so se uporabljali preferenciali standardnega GSP.

3.Režim EBA

Naslednjih 49 držav trenutno uživa ugodnosti režima EBA:

−Afrika: Angola, Burkina Faso, Burundi, Benin, Čad, Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika, Džibuti, Eritreja, Etiopija, Gambija, Gvineja, Ekvatorialna Gvineja, Gvineja Bissau, Komori, Liberija, Lesoto, Madagaskar, Mali, Mavretanija, Malavi, Mozambik, Niger, Ruanda, Sierra Leone, Senegal, Somalija, Južni Sudan, Sudan, Sao Tome in Principe, Togo, Tanzanija, Uganda, Zambija;

−Azija: Afganistan, Bangladeš, Butan, Kambodža, Laos (Ljudska demokratična republika), Mjanmar/Burma, Nepal, Vzhodni Timor, Jemen;

−Avstralija in pacifiške države: Kiribati, Samoa 18 , Salomonovi otoki, Tuvalu, Vanuatu;

−Karibi: Haiti.

V spodnji preglednici 3 19 so navedene vrednosti skupnega, upravičenega in preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do EBA. Upravičeni uvoz in stopnja uporabe sta se povečala (s 17,4 milijarde EUR leta 2013 na 19,5 milijarde EUR leta 2014 oziroma s 83,1 % na 87,1 %). Stopnja uporabe se med državami tudi v tem primeru močno razlikuje. Spodnja slika 6 kaže, da je Bangladeš daleč največji uporabnik EBA, sledi pa mu Kambodža. Leta 2014 sta ti dve državi upravičenki skupaj predstavljali 85,4 % vsega uvoza, pri katerem so se uporabljali preferenciali EBA.

4.Režim GSP+

4.1.Države upravičenke do GSP+

GSP+ zagotavlja dodatne tarifne preferenciale za države v razvoju, ki so ranljive zaradi pomanjkanja diverzifikacije pri izvozu v EU in nezadostne vključenosti v mednarodni trgovinski sistem. Režim podpira te države pri učinkovitem izvajanju 27 temeljnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev, varstvu okolja in dobrem upravljanju 20 .

Če želi država uporabljati preferenciale GSP+, je morala že ratificirati teh 27 konvencij. Poleg tega se morajo države prosilke za GSP+ pisno zavezati 21 , da bodo ohranjale ratifikacijo teh konvencij in jih učinkovito izvajale. Brez pridržka morajo sprejeti tudi zahteve iz teh konvencij glede poročanja in spremljanja ter pristati na sodelovanje v postopku spremljanja EU, ki ga vodi Evropska komisija.

Poročevalno obdobje 2014–2015 zajema skupaj 14 držav upravičenk do GSP+ 22 . Armeniji, Boliviji, Zelenortskim otokom, Kostariki, Ekvadorju 23 , Gruziji, Mongoliji, Pakistanu, Paragvaju in Peruju je bil status GSP+ dodeljen 1. januarja 2014 24 . Salvadorju, Gvatemali in Panami je bil status GSP+ dodeljen 28. februarja 2014 25 , Filipinom pa 25. decembra 2014 26 .

Kostarika, Gvatemala, Salvador, Panama in Peru od 1. januarja 2016 niso več države upravičenke do GSP/GSP+ 27 , saj uživajo ugodnosti preferencialnega dostopa do trga na podlagi dvostranskih trgovinskih sporazumov. Podobno tudi Gruzija s 1. januarjem 2017 ne bo več upravičenka do GSP/GSP+ 28 . Komisija se je 25. novembra 2015 odločila za dodelitev statusa GSP+ Kirgizistanu 29 ; odločitev trenutno proučujeta Evropski parlament in Svet.

V spodnji preglednici 4 so navedene vrednosti skupnega in preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do GSP+. Skupni preferencialni uvoz GSP+ se je povečal (s 5,99 milijarde EUR leta 2013 na 6,48 milijarde EUR leta 2014). Ker je več držav upravičenk začelo uporabljati sporazume o prosti trgovini z EU 30 , se je splošna stopnja uporabe nekoliko znižala (z 69,7 % leta 2014 na 66,1 % leta 2013). Zaradi teh na novo razpoložljivih režimov dostopa do trga so bile med državami znatne razlike v stopnji uporabe. Kot kaže spodnja slika 7, so Pakistan in Filipini leta 2014 skupaj predstavljali 87,8 % preferencialnega uvoza GSP+.

   

4.2.Spremljanje GSP+

4.2.1.Namen in cilj spremljanja GSP+

Shema GSP+ je orodje, ki temelji na spodbudah in je namenjeno zagotavljanju podpore državam upravičenkam za učinkovito izvajanje 27 mednarodnih konvencij. Kot je določeno v uredbi o GSP, je začetna življenjska doba GSP+ deset let (kar pomeni, da se bo uporabljala do 31. decembra 2023 31 ). To je dolgotrajen proces. Pomanjkljivosti, ki ovirajo učinkovito izvajanje konvencij, so pogosto povezane z vprašanji, ki zahtevajo srednje- do dolgoročne rešitve. Konvencije GSP+ zajemajo široko področje vprašanj, kot so človekove pravice in pravice delavcev, varstvo okolja, podnebne spremembe ter boj proti drogam in korupciji. Poleg tega so pomanjkljivosti pogosto rezultat številnih zapletenih in medsebojno povezanih vprašanj, ki zajemajo družbeni, kulturni, zgodovinski in gospodarski razvoj ter razvoj na področju varnosti. Pričakuje se, da se bodo vse države upravičenke kot države v razvoju soočale z izzivi pri izvajanju, zlasti v kratko- do srednjeročnem obdobju.

Glede na navedeno spremenjeno spremljanje GSP+ zagotavlja močno spodbudo državam upravičenkam do GSP+, da izboljšajo svoje izvajanje in poročanje. To ne zahteva le kratkoročne zavezanosti, temveč tudi srednje- in dolgoročno zavezanost, ki naj bi se v celoti kazala v spremljanju GSP+.

4.2.2.Spodbujanje mednarodnih standardov

GSP+ je usklajen z zavezo EU za ohranjanje in krepitev izvajanja mednarodnega prava, kot je določeno v Pogodbi o Evropski uniji. Prizadeva si zagotoviti, da države upravičenke izpolnjujejo svoje zaveze, ki izhajajo iz njihove ratifikacije mednarodnih konvencij. Shema GSP+ od držav upravičenk ne zahteva, da sprejmejo ali izvajajo standarde EU, temveč da izpolnijo obveznosti, ki so jih že sprejele v okviru teh mednarodnih konvencij.

Zato si Komisija prizadeva za okrepitev sodelovanja z zadevnimi mednarodnimi organizacijami (npr. Mednarodno organizacijo dela (MOD) in Združenimi narodi (ZN)), da bi zagotovila, da se pri spremljanju in vrednotenju GSP+, ki ju izvaja EU, stalno upoštevajo njihova mnenja in izkušnje. Pomembno je tesno sodelovanje z lokalnimi uradi mednarodnih organizacij v državah upravičenkah.

To sodelovanje je zlasti pomembno zaradi dolgega cikla poročanja na podlagi številnih konvencij, navedenih v Prilogi VIII k uredbi o GSP+. Poročila ZN se na primer objavijo vsake štiri ali pet let, kar je daljše obdobje od dvoletnega cikla poročanja o GSP+. Dejavno sodelovanje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami je zato zlasti koristno med cikli poročanja.

Poleg tega je lahko strokovno znanje teh organizacij zelo koristno za projekte sodelovanja v državah upravičenkah. Komisija in MOD trenutno pripravljata pilotni projekt GSP+ za krepitev zmogljivosti v Pakistanu, Mongoliji, Gvatemali in Salvadorju. Komisija bo v času izvajanja GSP+ še naprej tesno sodelovala z mednarodnimi organizacijami, tudi v okviru posebnih projektov.

GSP+ tudi omogoča EU, da konstruktivno razpravlja o zavezanosti držav upravičenk tem konvencijam v okviru ustreznih mednarodnih organizacij, kot je tristranski odbor MOD o uporabi standardov ali upravni odbor MOD.

4.2.3.Postopek spremljanja GSP+

Uredba o GSP zahteva okrepljeno spremljanje izpolnjevanja zavez držav upravičenk do GSP+, izvaja pa ga EU. Službe Komisije so zato skupaj z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) vzpostavile strukturiran postopek spremljanja, in sicer stalen „dialog GSP+“ z organi držav upravičenk, formaliziran z letnimi seznami vprašanj (pregledi stanja).

Ko se država upravičenka vključi v GSP+, Komisija pripravi začetno oceno njenega izpolnjevanja zavez GSP+ (prvi uradni pregled stanja). V tem formalnem pregledu stanja so navedene glavne pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili organi spremljanja, navedeni v mednarodnih konvencijah. S tem se začne stalni dialog GSP+, med katerim Komisija opozori države upravičenke na področja, navedena v pregledu stanja.

Kadar je to mogoče, se v dialogu izkoristijo obstoječe politične in institucionalne povezave med EU in državami upravičenkami 32 . Seznam vprašanj se letno posodablja in od držav upravičenk se pričakuje, da dokažejo resna prizadevanja za odpravo ugotovljenih težav.

V skladu z uredbo o GSP se pri postopku spremljanja GSP+ upoštevajo mnenja iz najrazličnejših virov zunaj organov spremljanja, navedenih v mednarodnih konvencijah, vključno s civilno družbo, socialnimi partnerji, Evropskim parlamentom in Svetom. V državah upravičenkah je vključenih tudi veliko različnih deležnikov, torej ne le centralna država, ampak tudi lokalni ali regionalni organi, civilna družba (npr. socialni partnerji, nevladne organizacije), poslovna združenja in lokalni uradi mednarodnih organizacij.

Komisija lahko pri spremljanju sodeluje na lokalnih delavnicah ali pri obiskih podjetij. Komuniciranje z lokalnimi deležniki, zlasti med obiski v okviru spremljanja GSP+, ni pomembno le zaradi zbiranja informacij iz prve roke, temveč tudi zaradi boljšega razumevanja delovanja GSP+ in pričakovanj EU glede držav upravičenk. Tako imajo lahko lokalni deležniki konstruktivno vlogo pri pomoči lokalnim, regionalnim in centralnim organom, da izpolnijo svoje zaveze, ki izhajajo iz konvencij. Zlasti se od gospodarskih subjektov kot neposrednih upravičencev do tarifnih preferencialov pričakuje, da bodo imeli ključno vlogo pri podpori izvajanja konvencij.

V prvem poročevalnem obdobju je bilo sodelovanje s civilno družbo v državah upravičenkah zelo pozitivno. Civilna družba je na splošno izrazila močno podporo sodelovanju svoje države v shemi GSP+. Večkrat je izrecno pozdravila spremljanje GSP+ in večje možnosti, ki jih zagotavlja za razpravo z organi o ključnih vprašanjih v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami delavcev. Komisija bo zato med spremljanjem še naprej sodelovala z lokalnimi deležniki in si po možnosti prizadevala za širitev sodelovanja.

4.2.4.Projekti pomoči in razvojni projekti

V poročilih mednarodnih organov spremljanja, ki so glavni vir za preglede stanja, niso opredeljeni le pomanjkljivosti in elementi napredka, ampak tudi omejitve, ki lahko državo upravičenko ovirajo pri izvajanju konvencije ali pa ji preprečujejo njeno izvajanje. To je pomembno, saj veliko teh omejitev morda ni pod nadzorom ali neposrednim vplivom javnih organov, kar lahko pojasni nekatere pomanjkljivosti. Čeprav je jasno, da je država odgovorna, da v celoti izpolni svoje mednarodne zaveze, bi bilo treba pri spremljanju, ki ga izvaja Komisija, upoštevati dejavnike, kot so pomanjkanje sredstev, revščina, naravne nesreče ali pomanjkanje nadzora nad nekaterimi področji v primeru oboroženega spopada. Komisija je leta 2015 začela skupne projekte z MOD za podporo upravni zmogljivosti držav GSP+ pri učinkovitem izvajanju temeljnih konvencij MOD in poročanju o njih. V naslednjem poročevalnem obdobju bo Komisija še naprej proučevala možnosti zagotavljanja podpore državam upravičenkam za odpravo takšnih omejitev s strokovnim znanjem, tehnično pomočjo in posebnimi projekti za krepitev zmogljivosti.

4.2.5.Notranja organiziranost držav upravičenk v zvezi z GSP+

Način organiziranosti držav upravičenk za obravnavo vprašanj, zajetih v konvencijah GSP+, je prvi znak politične zavezanosti postopku GSP+. Konvencije pogosto zajemajo pristojnosti različnih ministrstev in agencij, ki lahko imajo različen obseg sredstev in spodbud.

Države upravičenke se morajo zato usklajevati na centralni in lokalni ravni. Nekatere države upravičenke so se odločile za vzpostavitev posebnih delovnih skupin GSP+, ki jih vodijo uradniki na visokih položajih (npr. Pakistan), medtem ko so se druge raje odločile za usklajevanje na ad hoc podlagi v okviru ministrstva za trgovino ali zunanje zadeve (npr. Filipini, Gvatemala). Predvideva se, da bo to usklajevanje sčasoma postalo učinkovitejše. V zvezi s tem so se za koristne izkazali obiski Komisije v okviru spremljanja GSP+ ob pomoči delegacij EU 33 . Prizadevanja držav upravičenk glede usklajevanja v zvezi z GSP+ in zadevnimi konvencijami so pomembno in nujno orodje za izboljšanje izvajanja na terenu. Zato bo Komisija še naprej veliko pozornosti namenjala usklajevanju.

4.2.6.Sklepne ugotovitve o prvem obdobju spremljanja GSP+ (2014−2015)

Kot je opisano zgoraj, se spremljanje začne z vključitvijo posamezne države upravičenke v shemo GSP+. Pregled pomanjkljivosti za vsako od konvencij GSP+, kot ga predložijo mednarodni organi spremljanja, določa izhodišče za stalno spremljanje posamezne države upravičenke. Od držav upravičenk se pričakuje, da dokažejo resna prizadevanja za izboljšanje izvajanja 27 temeljnih konvencij in odpravo teh pomanjkljivosti. Spremljanje vključuje vse vidike izvajanja 27 konvencij, vključno z razpravami o omejitvah zmogljivosti ali napredku. Poleg tega se pri spremljanju GSP+ kot del izhodišča upošteva predhodni pravni in upravni okvir v državah upravičenkah.

Prvo obdobje spremljanja je bilo proces učenja za vse države upravičenke in Komisijo. Vendar so vse države upravičenke pokazale močno zavezanost postopku GSP+ tako v smislu politične volje kot tudi pri uvajanju institucionalnih in zakonodajnih reform. Dokazale so zlasti dejansko sodelovanje s Komisijo, saj so se pravočasno odzvale na dokumente o letnih pregledih stanja, omogočile posebne obiske v okviru spremljanja GSP+ in vzpostavile posebne strukture upravljanja GSP+. Poleg tega so vse sprejele ukrepe − čeprav včasih postopne − za izboljšanje izvajanja svojih zavez na podlagi konvencij GSP+ na terenu, vključno s predložitvijo več zapoznelih poročil držav.

Priloženi delovni dokument služb Komisije zagotavlja celovito oceno posameznih držav upravičenk, vključno s pozitivnim razvojem in notranjimi omejitvami, ki lahko omejujejo sposobnost držav upravičenk za doseganje učinkovitega izvajanja. Ocena se pripravi za vsako konvencijo posebej, vključno s splošno oceno za posamezen sklop konvencij (človekove pravice, pravice delavcev, okolje, dobro upravljanje). V tej fazi se glede na raznoliko naravo 27 temeljnih konvencij GSP+ in kratek časovni okvir prvega poročevalnega obdobja (18 mesecev) ni zdelo primerno ali realno količinsko ovrednotiti napredka zunaj okvira očitnih meril (npr. pravočasna predložitev nacionalnih poročil). Poskusi pripisovanja standardizirane in količinsko opredeljive vrednosti uspešnosti držav upravičenk bi lahko bili zavajajoči in nekoliko samovoljni.

Vendar se bodo orodja za spremljanje še naprej izpopolnjevala. Zlasti bo v naslednjem poročevalnem obdobju pomembno, da države upravičenke prevzamejo odgovornost za postopek in postanejo proaktivnejše pri obravnavanju vprašanj iz pregledov stanja. Komisija bo več pozornosti namenjala prednostnim nalogam držav upravičenk za ukrepanje, njihovim časovnim načrtom za odpravo pomanjkljivosti in razpoložljivim sredstvom za izvajanje. V zvezi s tem bo okrepila sodelovanje z državami upravičenkami, da bi določila prednostne naloge za ukrepanje.

To je dejansko temeljno načelo spremenjenega GSP+. Po zagotovitvi, da so merila za vključitev v celoti izpolnjena, GSP+ ponuja državam upravičenkam trgovinske spodbude s postopnim izboljšanjem njihovega izvajanja zadevnih konvencij. Zato se od držav upravičenk do GSP+ pričakuje, da stalno izboljšujejo svoje rezultate. Vendar se bodo pri tem upoštevale njihove posamezne okoliščine in omejitve. V zvezi s tem uredba o GSP določa, da se lahko preferenciali začasno prekličejo, če država upravičenka ne spoštuje svoje zaveze 34 .

Komisija bo v naslednjem poročevalnem obdobju (2016−2017) še naprej strukturirano spremljala države upravičenke. Do naslednjega pregleda bo po potrebi proučila ukrepe odzivanja, vključno z možnostjo začetka preiskave, če država upravičenka ne bi upoštevala svoje zaveze v zvezi z GSP+.

4.2.7.Priloga k temu poročilu: delovni dokument služb Komisije o GSP+

Uredba o GSP zahteva, da se to poročilo osredotoča zlasti na delovanje GSP+. Zato je temu poročilu priložen delovni dokument služb Komisije o posebnem spodbujevalnem režimu za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+), ki zajema obdobje 2014−2015, pri čemer je bil ta dokument pripravljen v sodelovanju med službami Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD). 

Delovni dokument služb Komisije zagotavlja podrobnejše informacije o delovanju GSP+ od začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 978/2012 o GSP, tj. od 1. januarja 2014. Poleg tega vključuje podrobno oceno posameznih držav upravičenk do GSP+ na podlagi konvencij GSP+ in poročila o uporabi GSP+ v državah upravičenkah.

5.Prihodnja poročila Komisije

Uredba o GSP zahteva, da Komisija pet let po njenem začetku veljavnosti, tj. do novembra 2017, Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o njeni uporabi. To se bo izražalo v celotni shemi GSP v petletnem obdobju od leta 2012 do leta 2017. Upoštevane bodo posledice sheme za razvoj, trgovino in finančne potrebe njenih držav upravičenk. Komisija bo ocenila tudi potrebo po pregledu sheme, vključno z GSP+ in začasnim preklicem tarifnih preferencialov, ter po potrebi priložila zakonodajni predlog. Poleg tega bi moralo poročilo vključevati podrobno analizo učinka uredbe o GSP na trgovino in prihodke EU od tarif, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učinkom na države upravičenke. To poročilo, ki bo objavljeno do novembra 2017, bo zajemalo tudi razvoj dogodkov v drugem ciklu poročanja o GSP+ (2016−2017).

6.Preglednice s statističnimi podatki, ki zajemajo države, ki uživajo ugodnosti GSP na dan 1. decembra 2015

Preglednica 1 − Vrednost preferencialnega uvoza za vse države upravičenke do GSP (v tisoč EUR)

Preglednica 2 – Vrednost preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do standardnega GSP (v tisoč EUR)

Preglednica 3 − Vrednost preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do EBA (v tisoč EUR)*

* „Skupni uvoz“ zajema ves uvoz, vključno z izdelki, ki so samodejno upravičeni do ničelnih tarif za državo z največjimi ugodnostmi. „Uvoz, upravičen do EBA“ se nanaša le na izdelke v okviru sheme EBA, ki sicer niso upravičeni do ničelne dajatve za državo z največjimi ugodnostmi.

Preglednica 3 (nadaljevanje) − Vrednost preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do EBA (v tisoč EUR)

Preglednica 4 − Vrednost preferencialnega uvoza v EU po državah upravičenkah do GSP+ (v tisoč EUR)*

* Kostarika, Gvatemala, Salvador, Panama in Peru od januarja 2016 ne bodo več upravičenci do GSP+. Uvoz GSP+ iz teh držav se je v letih 2014 in 2015 znatno zmanjšal, saj so uporabljale druge preferenciale, ki so bili na voljo na podlagi pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko. Podobno tudi Gruzija od leta 2014 uživa ugodnosti poglobljenega in celovitega dvostranskega sporazuma o prosti trgovini in pričakuje se, da bo se bo uporaba GSP+ do 1. januarja 2017, ko bo država izstopila iz sheme GSP+, zmanjšala.

(1) UL L 303, 31.10.2012, str. 1.

(2) Če ni navedeno drugače, to poročilo kaže stanje na dan 1. decembra 2015. Poleg tega podatki, vključeni v to poročilo, zadevajo le države upravičenke do GSP od 1. decembra 2015.

(3) Podatki Eurostata z dne 1. septembra 2015.

(4) Člen 40 uredbe o GSP. Če ni navedeno drugače, to poročilo kaže stanje na dan 1. decembra 2015.

(5) Člen 14 uredbe o GSP.

(6) Celovito poročilo o uporabi celotne uredbe o GSP bo Evropskemu parlamentu in Svetu predloženo pet let po začetku veljavnosti uredbe o GSP (tj. do novembra 2017).

(7) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 154/2013 z dne 18. decembra 2012 (UL L 48, 21.2.2013, str. 1).

(8)

 Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1421/2013 z dne 30. oktobra 2013 (UL L 355, 31.12.2013, str. 1).

(9) Glej opombo 8.

(10) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1015/2014 z dne 22. julija 2014 (UL L 283, 27.9.2014, str. 20).

(11) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1016/2014 z dne 22. julija 2014 (UL L 283, 27.9.2014, str. 23).

(12) * do 31. decembra 2015, Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1015/2014; ** do 31. decembra 2016, Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1979 (UL L 289, 5.11.2015, str. 3).

(13) Pragi graduacije izdelkov iz Priloge VI k uredbi o GSP so bili spremenjeni z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/1978 z dne 28. avgusta 2015 (UL L 289, 5.11.2015, str. 1).

(14)  Prag ranljivosti iz Priloge VII k uredbi o GSP, ki se je uporabljal za ocenjevanje vključenosti držav prosilk, se je z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/602 z dne 9. februarja 2015 (UL L 100, 17.4.2015, str. 8) povišal z 2 % na 6,5 %.

(15) Veljavni seznam gradiranih oddelkov izdelkov je naveden v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1213/2012 z dne 17. decembra 2012 (UL L 348, 18.12.2012, str. 11).

(16) Glej oddelek 6 v nadaljevanju.

(17) Upravičeni in skupni uvoz se razlikujeta, ker se GSP ne uporablja za vse izdelke, temveč samo za tiste iz Priloge V k uredbi o GSP, in zaradi oddelkov izdelkov, gradiranih v skladu s členom 8 uredbe o GSP. Preferencialni uvoz je upravičeni uvoz, za katerega so se preferenciali GSP dejansko uporabili.

(18)  Do 1. januarja 2019, Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1979. Takrat bo Samoa država upravičenka do standardnega GSP, saj je ZN ne opredeljujejo več kot države v razvoju.

(19) Glej oddelek 6 v nadaljevanju.

(20) Priloga VIII k uredbi o GSP.

(21) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 155/2013 z dne 18. decembra 2012 (UL L 48, 21.2.2013, str. 5).

(22) Komisija se je 25. novembra 2015 odločila za dodelitev statusa GSP+ Kirgizistanu (C(2015) 8213). Odločitev trenutno obravnavata Svet in Evropski parlament.

(23) Ekvador od 1. januarja 2015 ni več država upravičenka do GSP/GSP+. Glej Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1015/2014.

(24) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1/2014 z dne 28. avgusta 2013 (UL L 1, 4.1.2014, str. 1).

(25) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 182/2014 z dne 17. decembra 2013 (UL L 57, 27.2.2014, str. 1).

(26) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1386/2014 z dne 19. avgusta 2014 (UL L 369, 24.12.2014, str. 33).

(27) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1015/2014.

(28) Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1979.

(29) (C(2015) 8213).

(30) Pridružitveni sporazum med EU in Srednjo Ameriko, Sporazum o prosti trgovini med EU in Perujem.

(31) Člen 43(3) uredbe o GSP. Datum izteka veljavnosti se ne uporablja za režim EBA, ki ni časovno omejen.

(32) Zaradi različnih ciljev, ki jih je treba izpolniti na podlagi vsake od 27 konvencij, GSP+ zajema številna področja, ki običajno ne spadajo na področje trgovinske politike, kot so človekove pravice, razvoj, delo, okolje itd. Ta področja politike spadajo v pristojnost različnih služb Komisije in ESZD. Zato so bila vprašanja o GSP+ izpostavljena v obstoječih dvostranskih dialogih z državami upravičenkami v različnih oblikah, na primer v obliki trgovinskih dialogov, dialogov na področju človekovih pravic, skupnih komisij itd.

(33)  To lahko prispeva tudi k večji vključenosti ter okrepitvi položaja resornih ministrstev in agencij, na primer na področju dela in okolja.

(34) Člen 15 uredbe o GSP.