30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/87

1.

poudarja, da osnovni dostop do širokopasovne povezave prvič velja za univerzalno storitev. Evropski državljani imajo pravico dostopati do funkcionalnih spletnih storitev po dostopnih cenah in tako polnopravno sodelovati v digitalnem gospodarstvu in digitalni družbi na celotnem ozemlju Evropske unije. To je zelo pomemben korak v smeri digitalnega vključevanja, tudi glede na potrebo po posebnih tarifah ali po zagotavljanju bonov za državljane s posebnimi potrebami ter za občine in mesta, da bodo lahko ponujale javne in brezplačne brezžične točke dostopa;

2.

meni, da je zagotovitev osnovnega dostopa do širokopasovne povezave cilj v splošnem interesu in da mora priznanje, da gre za univerzalno storitev, pospremiti popolno priznanje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve; to je izjemnega pomena na območjih, na katerih ta trg ni uspešen in so javne naložbe ključne;

3.

se zaveda, da je od revizije pravnega okvira EU za telekomunikacije leta 2009 prišlo do bistvenih sprememb. Ta okvir je sicer pomagal zagotoviti temeljne širokopasovne povezave v vsej EU, vendar pa množično nastajajo nove potrebe in vzorci potrošnje, kar je trend, ki se bo v naslednjih letih nadaljeval. Razvoj interneta stvari, virtualna in razširjena realnost, računalništvo v oblaku, upravljanje velikih količin podatkov, storitve in aplikacije za ekonomijo delitve, pobuda Industrija 4.0 – vse to bo še okrepilo povpraševanje po zmogljivih prenosnih omrežjih in povezavah;

4.

opozarja, da infrastruktura prihodnosti nastaja danes;

5.

poudarja, da bo treba zaradi vse večje rabe podatkov (1), vse večje sočasne uporabe podatkov, težnje po hitrem prenašanju in nalaganju podatkov ter potrebe po geografsko obsežnem in takojšnjem prenosu, ki mora biti hkrati prilagojen potrebam in zanesljiv, zagotoviti izredno zmogljiva omrežja, do katerih bo imelo povezave vse več končnih uporabnikov v vsej Evropi. Gigabitna povezljivost je v nekaterih državah (Japonska, Koreja) že realnost, za katero bi si morala prizadevati tudi Evropa, da bo lahko zagotavljala rast, delovna mesta, konkurenčnost in notranjo kohezijo;

6.

meni, da morajo gospodarski in družbeni akterji, kot so šole, univerze, raziskovalne ustanove in prometna vozlišča, pa tudi izvajalci javnih storitev, kot so bolnišnice in izobraževalne ustanove, ter podjetja imeti zagotovljen visokohitrostni dostop do interneta, ki uporabnikom omogoča nalaganje in prenašanje podatkov s hitrostjo vsaj 1 Gbit/s;

7.

meni, da bi morala imeti vsa gospodinjstva v mestih in na podeželju v EU internetno povezavo s hitrostjo prenosa najmanj 100 Mbit/s, ki jo je mogoče povečati do 1 Gbit/s;

8.

se strinja z mnenjem Komisije, da bi morala imeti vsa mestna območja in glavne prizemne prometne poti neprekinjeno pokritost 5G, in se zavzema za vmesni cilj, da se mora vsaj v enem velikem mestu v vsaki državi članici EU do leta 2020 ponujati povezava s 5G kot komercialna storitev. Evropska komisija mora čim prej dokončati standardizacijo za novo brezžično tehnologijo, ki je še ni, da bi preprečila posamične rešitve. Cilj, da se ta tehnologija uvede do leta 2020, je zelo ambiciozen, tudi zato, ker sedanja omrežja 4G, ki so bila šele vzpostavljena, lahko povečajo svojo hitrost na veliko več od 1 000 MBit/s, in ker so telekomunikacijska podjetja veliko vložila v njihovo izgradnjo, kar pomeni, da verjetno ne bodo zelo navdušena nad ponovno zamenjavo tehnologije, če ne bodo v ta namen vzpostavljeni ustrezni okvirni pogoji;

9.

pozdravlja novi sistem bonov za brezplačni brezžični dostop, vzpostavitev sklada za širokopasovne povezave v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko in cilj, da se poveča finančna podpora v okviru finančnega načrtovanja za obdobje po letu 2020, saj meni, da so to koraki v pravo smer;

10.

pozdravlja predlog Komisije, da v sodelovanju z Odborom regij do konca 2016 vzpostavi širokopasovno platformo za sodelovanje, ki naj bi zagotovila, da bodo javne in zasebne ustanove sodelovale ter se izrecno zavzemale za naložbe v izgradnjo širokopasovnih omrežij in za napredek pri izvajanju nacionalnih načrtov za tovrstno gradnjo. Odbor je pripravljen obsežno in konstruktivno sodelovati pri vzpostavitvi te platforme;

11.

predlaga, da se na srečanju platforme razpravlja predvsem o:  političnih možnostih  – preverjanje najboljših političnih možnosti ob upoštevanju različnih lokalnih in regionalnih pristojnosti ter posebnih potreb na lokalni in regionalni ravni; tehnoloških možnostih  – razprava o uporabi tehnologij, ki so za posamezna območja najprimernejše; možnostih za financiranje  – sodelovanje Evropske investicijske banke v razpravah, preverjanje možnih sinergij med skladi (instrument za povezovanje Evrope – CEF, Evropski sklad za strateške naložbe ter evropski strukturni in investicijski skladi) in ocena novega sistema bonov za brezžična omrežja za Evropo (WiFi4EU); drugih vprašanjih  – ukrepi za krepitev zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni, pregled naložb IT in širokopasovne pokritosti ter spodbujanje e-znanja ter e-upravnih storitev;

12.

meni, da bi morala širokopasovna platforma za sodelovanje predvsem prispevati k hitrejši, boljši in bolj trajnostni izgradnji visokohitrostnih širokopasovnih omrežij na podeželskih in redko poseljenih območjih EU, predvsem zaradi njihovih velikih strukturnih, gospodarskih in socialnih problemov, ter s tem k zmanjšanju digitalnega razkoraka med temi in drugimi območji;

13.

ugotavlja, da so načrti v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, da gre za vprašanja, ki se tičejo vseh držav članic in ki jih je mogoče kakovostno in učinkovito rešiti le enotno na ravni EU;

14.

ugotavlja, da gre pri evropskem enotnem digitalnem trgu za odpravo togih struktur in digitalizacijo notranjega trga EU. Cilj pregleda svežnja o telekomunikacijah je podpreti evropsko gospodarstvo in konkurenčnost, spodbuditi občine, da bodo aktivno sodelovale na enotnem digitalnem trgu, ter pokriti naraščajoče potrebe Evropejcev po povezljivosti;

15.

opozarja, da oznake, kot so „podeželski“, „najbolj oddaljeni“, „odročni“ in „redko poseljeni“, zasebne vlagatelje odvračajo od naložb v infrastrukturo IKT na teh območjih. Ta so – v primerjavi z mestnimi središči – postavljena pred enake izzive glede zagotavljanja širokopasovnih povezav, npr. pred strukturno nižje in razdrobljeno povpraševanje ter višje stroške za izgradnjo in vzdrževanje infrastrukture na enoto (tj. na končnega uporabnika);

16.

opozarja, da so zlasti potrebe po povezljivosti odločilna spodbuda za zasebne vlagatelje. To pomeni, da ni nobene ekonomske učinkovitosti za tržne akterje na območjih, na katerih zaradi nizke gostote prebivalstva ni jamstva za povpraševanje, ki bi upravičevalo stroške izgradnje. Na območjih, na katerih prihaja do tržnih nepravilnosti oziroma izkrivljanj, se morajo lokalne in regionalne oblasti soočiti z najrazličnejšimi nalogami. Izkušnje dejansko kažejo, da lokalne in regionalne oblasti v Evropi pri pobudah za izgradnjo in posodobitev širokopasovnih povezav delujejo kot finančne ustanove, nosilci tveganj ali pobudniki/posredniki;

17.

opozarja na pomen izgradnje visokohitrostnih širokopasovnih omrežij naslednje generacije, zlasti na redko poseljenih območjih. Vse regulativne in finančne ukrepe na tem področju je zato treba podpreti;

18.

opozarja na preveliko obremenjenost, ki jo lahko povzroči večja dostopnost do visokozmogljivih povezav na območjih odličnosti in/ali znanja. Na teh bi prišlo do kopičenja proizvodne dejavnosti in porasta prebivalstva z negativnimi posledicami za regije. Na drugih območjih pa bi prišlo do drastičnega upada, predvsem digitalnih in inovativnih dejavnosti ter števila strokovnjakov v tehnoloških sektorjih. Zato bi morali visokozmogljive povezave spodbujati čim bolj enotno;

19.

poudarja, da je rešitev problema zadnjega dela poti pomembna za razvoj celotne EU in da so v ta namen potrebni prožni ukrepi;

20.

predlaga, da se od naslednjega finančnega obdobja dalje poleg sredstev za razvoj temeljnih omrežij predvidijo tudi sredstva za razvoj omrežij za dostop na podeželju in najbolj oddaljenih območjih;

21.

opozarja, da cene povezljivosti prinašajo koristna spoznanja o ravni konkurenčnosti in učinkovitosti komunikacijskih trgov. Primerjalna analiza teh cen omogoča akterjem, tudi operaterjem na področju telekomunikacij, nosilcem političnega odločanja in potrošnikom, oceno napredka pri doseganju ciljev. Kazalniki za primerjavo cen povezljivosti bi bili lahko zanimivi, na kar opozarja OECD v poročilu z naslovom Measuring the Digital Economy. A New Perspective (Merjenje digitalnega gospodarstva: nov vidik) (2);

22.

poudarja, da je pri izgradnji in načrtovanju omrežja pomembno, da imajo javne oblasti neposredno in neprekinjeno povezavo do interneta. Da bodo te povezave kakovostne, mora država zagotoviti usmerjanje in svetovanje na lokalni ravni, tako da bodo naložbe optimalne in da bodo storitve hitro na voljo čim večjemu številu uporabnikov;

23.

ugotavlja, da je v programskem obdobju 2014–2020 za uresničitev ciljev Evropske unije glede širokopasovne pokritosti in njenega širjenja do leta 2020 na voljo že približno 22 milijard EU sredstev, namenjenih posodobitvi oziroma razvoju obstoječe širokopasovne infrastrukture. Sredstva EU so odločilna ne le zaradi neposrednega prispevka k financiranju te infrastrukture, temveč tudi zaradi pričakovanega učinka finančnega vzvoda, saj naj bi pritegnila naložbe iz drugih virov, tudi zasebnih;

24.

poudarja, da bodo telekomunikacijski sistemi pete generacije (5G) najpomembnejši element digitalne družbe v naslednjih desetih letih. Evropa si močno prizadeva, da bi svetovni razvoj usmerila proti tej strateški tehnologiji, pri kateri se za žično in brezžično komunikacijo uporablja ista infrastruktura, in tako spodbujala prihodnjo mrežno povezano družbo. Ta bo ne le posameznim uporabnikom, temveč tudi mrežno povezanim objektom (internet stvari) omogočala tako rekoč univerzalno in izredno širokopasovno povezljivost. Zato se pričakuje, da bo prihodnja infrastruktura 5G koristna za najrazličnejše aplikacije in panoge, tudi v komercialne namene (npr. asistirana vožnja, e-zdravje, upravljanje z energijo, morebiti varnostne aplikacije itd.);

25.

opozarja na sporočilo o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT, ki ga je Komisija (3) objavila aprila in v katerem predlaga konkretne ukrepe za hitrejši razvoj skupnih standardov na petih najpomembnejših področjih, med katera sodi tudi komunikacija 5G;

26.

izrecno poudarja, da je treba na vsak način preprečiti uvedbo standardov 5G v različnih regijah, ki ne bi bili medsebojno kompatibilni;

27.

opozarja, da lahko lokalna raven prispeva k izgradnji omrežja in predloži zahtevke, pomaga pa lahko tudi pri načrtovanju. Tako je mogoče že pri načrtovanju in izgradnji novih omrežij 5G upoštevati načrte lokalne ravni za gradnjo novih cest in za postavitev druge infrastrukture;

28.

opozarja, da je vseevropsko uvajanje proizvodov in storitev, ki jih podpirajo visokohitrostne 5G internetne povezave, odvisno od pokritosti celotne EU s hitrimi internetnimi povezavami; po njegovem mnenju je pomembno tudi preprečiti, da bi se ponovile napake, storjene pri uvedbi omrežij 4G, in zagotoviti, da med posameznimi državami članicami EU ne bo bistvenih razlik v kakovosti in hitrosti omrežij. Omrežja 5G bi bilo treba v vsej EU postavljati hkrati in enako hitro;

29.

pozdravlja pobudo, da se vsem zainteresiranim lokalnim in regionalnim oblastem omogoči, da državljanom brezplačno ponudijo kakovostno brezžično povezavo, in sicer v javnih ustanovah in njihovi okolici, v parkih, na javnih površinah ipd. V EU je še veliko krajev, kjer ni primerne internetne povezave; ravno tako je še veliko državljanov, ki si internetnega priključka ne morejo privoščiti. Ta program naj bi pomagal odpraviti te težave;

30.

poudarja, da je treba paziti, da bo ta sistem še naprej omejen na nove, dodatne brezžične točke dostopa. Preprečiti bi bilo treba, da bi javno financirane pobude tekmovale z obstoječimi zasebnimi sistemi;

31.

pozdravlja načrte Komisije za hitro pripravo možnosti za izvajanje programa WiFi4EU; v skladu s sedanjimi načrti naj bi lokalne in regionalne oblasti že na začetku poletja 2017 lahko vlagale tovrstne zahtevke;

32.

pozdravlja hitre finančne ukrepe, ki v zvezi s finančno podporo EU doslej še niso bili uporabljeni in temeljijo na bonih javnega sektorja. Te je mogoče hitro izvesti s hitrimi rezultati in malo birokracije; vendar opozarja, da je treba pričakovati potencialne pomanjkljivosti sistema bonov (slaba preglednost, zamude ali problemi, povezani z izplačilom, različni pogoji za oddajo javnih naročil v državah članicah), da se podjetij ne odvrne od uporabe sistema bonov za projekte;

33.

poudarja, da je treba najti načine za porazdelitev finančne pomoči, ki bodo zagotovili koristi načrta WiFi4EU tudi za manjše občine in podeželska območja;

34.

poudarja, da so na voljo omejena sredstva in da si Komisija prizadeva za čim hitrejšo in geografsko celovito izvajanje pobude WiFi4EU, zato je treba lokalne in regionalne oblasti čim prej obvestiti o načrtovanem programu in z njim povezanih pogojih;

35.

Zgodnje seznanjanje lokalnim in regionalnim oblastem poleg tega omogoča, da že prej začnejo s pripravo. Tako lahko ob objavi poziva k vložitvi predlogov hitro zaprosijo za sredstva in razpoložljive vire učinkovito uporabijo v korist svojih prebivalcev, države in na splošno EU;

36.

meni, da ima Odbor regij brez dvoma odločilno vlogo, ko gre za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti ter spodbujanje izmenjave informacij in dobrih praks;

37.

opozarja, da morajo biti lokalne oblasti seznanjene s tem, da je njihova naloga zagotoviti širokopasovne povezave za brezžično omrežje, ki se trenutno vzpostavlja, ter to omrežje vsakodnevno vzdrževati. Poudarja tudi, da mora biti pobuda WiFi4EU trajnostna in imeti nizke splošne stroške, da bi jo lokalne oblasti izvajale;

38.

priporoča pripravo minimalnih zahtev za omrežje WiFi4EU. Z določitvijo enotnih zahtev se prepreči, da bi se vzpostavilo omrežje, ki bi temeljilo na zastareli tehnologiji ali bi imelo težave s kakovostjo. Priporoča tudi pripravo predstavitvene strani za pobudo WiFi4E z informacijami o njej in njenih lokacijah;

39.

opozarja, da morajo biti nova omrežja varna za uporabnike, zato priporoča uporabo mrežnih modelov na podlagi „eduroam“ (4)/„govroam“ (5), ki uporabnikom, že prijavljenim v omrežje, omogoča mrežno gostovanje po vsej Evropi, za identifikacijo uporabnikov pa se lahko uporabijo rešitve eIDAS (6);

40.

meni, da je za zagotovitev uporabniku prijaznih storitev zaželeno, da bi se izognili uporabi tehnike Captive Portal (t. i. prestrezni portal) in šele po identifikaciji uporabnika, če je to možno, uporabili tehnologijo Landing Page (t. i. ciljna stran). S tem je uporaba interneta za končnega uporabnika enostavnejša in hitrejša. Landing Page, ki se pojavi po identifikaciji, uporabniku omogoči, da po potrebi poišče informacije o storitvah, ki jih ponujajo lokalne oblasti, ter vsebuje kratek povzetek ciljev pobude WiFi4EU;

41.

poudarja, da od uporabnikov ne bi smeli zahtevati podatkov, saj je to zanje neprijetno in povzroča neutemeljen strah, da bodo njihovi podatki uporabljeni za oglaševanje in v druge nezaželene namene; Zato je zadovoljen, da je dajanje osebnih podatkov uvrščeno med omejitve, ki bi lokalni brezžični povezljivosti onemogočile, da bi se štela za brezplačno;

42.

pozdravlja zamisel, da se redno nadzoruje kakovost omrežja WiFi4EU in da se rezultati dajo na voljo javnosti;

43.

meni, da je skupna, vseevropska mrežna povezanost v okviru WiFi4EU (SSID) bistvenega pomena, saj je po eni strani dobra reklama za pobudo EU za vzpostavitev brezplačnih brezžičnih omrežij, po drugi pa blagovna znamka za hitro in varno vseevropsko brezžično omrežje. Podobnim shemam, ki izpolnjujejo minimalne tehnične zahteve in vsa druga merila pobude WiFi4EU, a niso prejeli finančne pomoči, bi bilo treba na njihovo zahtevo omogočiti, da se vključijo v skupno blagovno znamko, da bi razširili področje uporabe pobude;