30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 209/9

Poročevalec:

Stefano MALLIA

1.1

EU si mora bolj prizadevati za priznanje dejstva, da se otoki spoprijemajo z edinstvenimi izzivi. Teh izzivov ni mogoče obravnavati samo v okviru kohezijske politike.

1.2

Otoki se soočajo s številnimi strukturnimi pomanjkljivostmi, ki so pogosto razlog za težke pogoje za izvajanje gospodarskih dejavnosti. EESO je trdno prepričan, da je treba v primeru otoških gospodarstev ključna področja politike, kot so enotni trg, politika konkurence, prometna politika, politika razvoja podeželja in ribiška politika, ter pobude in programe EU v podporo politik na področju izobraževanja, usposabljanja, mladih in športa izvajati bolj fleksibilno.

1.3

EESO meni, da je treba merila, ki jih Eurostat uporablja za opredelitev otoških regij, ponovno oceniti in uvesti ustreznejša (glej točke 2.4 do 2.6).

1.4

Invalidom in na splošno vsem prikrajšanim osebam je treba nameniti posebno pozornost, saj običajno težave, s katerimi se soočajo otoki, občutijo v večji meri.

1.5

Po mnenju EESO je bistveno, da se v okviru vseh prizadevanj za pomoč otokom prednost nameni zagotavljanju dostopa do javnih storitev ter spodbujanju trajnostne rasti, polne zaposlenosti, konkurenčnosti in kohezije na evropskih otokih.

1.6

Otoki in otoške regije pogosto nudijo enkratno priložnost za uvajanje rešitev čiste energije. EESO podpira vsa prizadevanja Evropske komisije v tej smeri, zlasti pa prehod otokov na uporabo rešitev popolnoma čiste energije.

1.7

EESO podpira Evropski parlament, ki je Komisijo pozval k pripravi poglobljene študije o dodatnih stroških, ki jih imajo evropski otoki.

1.8

EESO poziva Komisijo in Svet, naj v kohezijski politiki za obdobje po letu 2020 vse otoške regije ali otoške države članice obravnavata kot upravičenke do finančnih sredstev za infrastrukturo. Ob upoštevanju tega je treba izvesti naknadno oceno učinkovitosti vseh sredstev, ki bodo v obdobju 2014–2020 namenjena zmanjšanju specifičnih omejitev, s katerimi se soočajo otoki.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj opredeli ustreznejši zakonodajni okvir glede uporabe državne pomoči v otoških regijah in izključno otoških državah članicah.

1.10

EESO poziva Komisijo, naj okrepi usklajevanje v okviru medresorske skupine za teritorialni razvoj in razvoj mest ter ocene teritorialnega učinka uporabi kot instrument za pregled ključne zakonodaje in opredelitev možnosti za vključitev klavzul glede otoške lege.

2.1

Na evropskih otokih živi prek 21 milijonov ljudi. To pomeni približno 4 % celotnega prebivalstva EU-28. Če upoštevamo prebivalstvo vseh otokov EU (brez otokov, ki so države, tj. Velika Britanija, Irska, Ciper in Malta), bi bili ti 11. najgosteje poseljena država v Evropi (1). Nujno je treba sprejeti celovit okvir politike za obravnavo vprašanj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, s katerimi se soočajo evropski otoki.

2.2

EU mora priznati, da se otoki spoprijemajo z edinstvenimi izzivi. Zato si je treba tako na ravni EU kot na nacionalni ravni prizadevati, da se čim bolj izkoristi celoten potencial otokov v EU.

2.3

Namen tega mnenja je znova spodbuditi razpravo na ravni EU o pomenu otokov v evropskih politikah, pri čemer se je treba zlasti osredotočiti na kohezijsko politiko po letu 2020, ter spodbuditi pristop od spodaj navzgor, ki temelji na bolj konkretnem sodelovanju civilne družbe in socialnih partnerjev v postopku sprejemanja odločitev, da se uvedejo politike in programi, ki upoštevajo dejanske potrebe ljudi. V obdobju po letu 2020 je treba še okrepiti partnerstva in upravljanje na več ravneh, kot je določeno v uredbi o skupnih določbah (2).

2.3.1

V tem mnenju naj bi tudi podali ustrezno število političnih priporočil glede koncepta „vključujočih otokov“, da bi se v praksi uveljavili načeli „učinkovitosti“ in „enakosti“ kot stebra za spodbujanje konkurenčnosti in socialne kohezije na vseh otokih v Evropi:

2.4

V skladu z opredelitvijo Eurostata (3) je otok ozemlje, ki izpolnjuje naslednjih pet meril: 1) meri najmanj en kvadratni kilometer; 2) je oddaljeno najmanj kilometer od celine; 3) ima najmanj 50 stalnih prebivalcev; 4) nima stalne povezave s celino; 5) nima na svojem ozemlju prestolnice ene od držav članic EU.

2.5

Evropske otoke lahko razvrstimo tudi glede na geografske vidike, klasifikacijo NUTS (skupno klasifikacijo statističnih teritorialnih enot) in njihovo velikost.

2.6

Z otoško lego so povezane tri značilnosti: 1) majhnost, 2) oddaljenost in 3) ranljivost (4).

2.7

Odkar sta dve majhni otoški državi, Ciper in Malta, postali članici EU, je dobil pristop EU k otokom večji pomen.

2.7.1

V zeleni knjigi o teritorialni koheziji (5) iz leta 2008 je bila teritorialna kohezija opredeljena kot „sredstvo, s katerim lahko iz raznolikosti naredimo prednost in tako prispevamo k trajnostnemu razvoju celotne EU“. S tega vidika lahko otoško lego obravnavamo kot priložnost in potencial za razvoj.

2.8

S kohezijsko politiko EU za obdobje 2014–2020 se zagotavlja podlaga za prilagoditev programov EU potrebam prikrajšanih območij, kot so otoki, s posebnim poudarkom na ključnih teritorialnih izzivih, opredeljenih v skupnem strateškem okviru. Med pripravami na kohezijsko politiko po letu 2020 je treba z vidika otokov dodatno preučiti nova orodja v podporo celostnim strategijam teritorialnega razvoja, ki so bile uvedene za obdobje 2014–2020, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost.

2.9

Ob upoštevanju mnenj EESO o posebni problematiki otokov in o pametnih otokih (6) ter iz vmesne ocene strategije Evropa 2020 (7) je razvidno, da skladi kohezijske politike v primeru otokov niso izpolnili pričakovanj. Očitno bo v zvezi s tem potreben ponoven razmislek.

2.10

Evropski parlament je januarja 2016 z resolucijo o posebnem položaju otokov (8) zagotovil podlago za pregled obstoječih politik EU.

3.1

V skladu s sklepi študije Euroislands v okviru ESPON (9) bi bilo treba pred analizo težav, s katerimi se soočajo evropski otoki, pripraviti kratek opis prednosti in pomanjkljivosti ter priložnosti in groženj, da bi bolje opredelili izzive, s katerimi se bodo otoki spoprijemali v prihodnjih letih.

3.1.1

Kar zadeva prednosti, je treba za ustvarjanje novega bogastva in delovnih mest na otokih izkoristiti oprijemljive vzvode, kot so kakovost življenja, zelo velik naravni in kulturni kapital ter močna kulturna identiteta.

3.1.2

Med pomanjkljivostmi je to, da otoška lega neposredno in trajno vpliva na nekatere od najpomembnejših parametrov privlačnosti otokov, kot so dostopnost, storitve v javnem interesu, zasebne storitve in mreže, ekonomija obsega in tržna ureditev.

3.1.3

Med priložnosti lahko štejemo zahteve po kakovostnem življenju, kakovostnih in varnih živilih, turizmu, prilagojenemu specifičnim potrebam, in storitvah za prebivalce. Te dejavnike bi bilo treba izkoristiti in jih spremeniti v prednosti, da se bo mogoče spoprijeti z glavnimi neugodnimi posledicami otoške lege, povezanimi z majhnostjo, oddaljenostjo in ranljivostjo.

3.1.4

Kot grožnje bi lahko opredelili podnebne spremembe, globalizacijo, gospodarske krize, vse višje cene energije, pomanjkanje vode, degradacijo tal in izumrtje staležev rib.

3.2

Čeprav so glede na specifične dejavnike (10) posledice zaradi problemov, s katerimi se soočajo evropski otoki, zelo različne, jih je mogoče razvrstiti v tri glavne skupine: 1) otoško gospodarstvo, 2) socialna enakost in 3) ohranjanje okolja.

3.3

Otoško gospodarstvo: Povprečni BDP na prebivalca na otokih je nižji od povprečja v EU-28 (11). Na splošno je ekonomska konvergenca počasnejša kot v ostalih regijah EU. Na številnih otokih k ravnem BDP in zaposlovanja prispevata turizem in velik javni sektor, zato je konkurenčnost gospodarstva majhna.

3.3.1

Velik problem za otoke so visoki stroški prevoza in pomanjkanje povezav z drugimi območji. Ta problem je treba priznati in se ga lotiti fleksibilno, da se otoškim gospodarstvom zagotovi možnost preživetja in razcveta. Čeprav pravni okvir EU (Uredba (EGS) št. 3577/92) državam članicam omogoča, da organizirajo javne storitve za zagotovitev rednih povezav z otoškimi območji, pa je treba preučiti, kakšen je dejanski učinek tega ukrepa.

3.3.2

Na konkurenčnost nekaterih otoških gospodarstev negativno vpliva tudi element monokulturnih gospodarstev, pri čemer se določena otoška gospodarstva specializirajo samo za en (npr. turizem) ali zgolj nekaj gospodarskih sektorjev ali pa je njihova gospodarska dejavnost zaradi majhnosti omejena.

3.3.3

EESO podpira poziv Evropskega parlamenta, naj Komisija pripravi poglobljeno študijo/analizo dodatnih stroškov, ki jih imajo evropski otoki z vidika potniškega in tovornega prometa, oskrbe z energijo in dostopa do trga, zlasti za MSP.

3.4

Socialna enakost: V zadnjem desetletju se je socialna enakost na evropskih otokih močno spremenila zaradi številnih notranjih in zunanjih dejavnikov: prevoza, gospodarskih sprememb, spremenjenega načina življenja, sprememb v kulturi in željah. Gospodarska kriza je negativno vplivala na dejavnike socialne enakosti.

3.4.1

Demografski upad prizadene najmanj razvite otoke, na katerih običajno živi večje število starajočega se prebivalstva.

3.4.2

V nekaterih otoških sistemih (npr. na sredozemskih otokih) so migracije beguncev vplivale na standarde socialne enakosti. Zadnje čase na otoška območja prispe veliko število migrantov, ki včasih celo presežejo število lokalnih prebivalcev, ki zato ne zmorejo zagotoviti potrebne podpore in pomoči. EESO poziva Komisijo, naj še naprej krepi sinergije med Skladom za azil, migracije in vključevanje ter evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (skladi ESI), ter države članice in regije spodbuja k uporabi skladov ESI, da se podprejo učinkovite politike vključevanja, ki zajemajo izobraževanje, zaposlovanje, nastanitev in nediskriminacijo.

3.4.3

V pobudah in programih EU v podporo politik na področju izobraževanja, usposabljanja, mladih in športa, kot je Erasmus+, bi bilo treba upoštevati izoliranost otokov, pa tudi pomanjkanje strokovnih izkušenj in znanja, ki je tam včasih prisotno, da se zagotovi ustrezno financiranje in delovanje mednarodnih izmenjav in sodelovanja.

3.4.4

Invalidi in na splošno vse prikrajšane osebe posledice teh problemov občutijo še bolj kot ostali. Zgled za vse politike EU bi moral biti pozitiven primer kohezijske politike, ko se od končnih upravičencev zahteva, da invalidom zagotovijo dostop do projektov, ki se financirajo iz skladov ESI.

3.5

Ohranjanje okolja: Evropski otoki se pogosto nahajajo v regijah, ki zaradi biotske raznovrstnosti veljajo za edinstvene.

3.5.1

Eden od razlogov za to je velika razdrobljenost habitatov. Številni otoki veljajo za posebej bogate z vidika kopenske in morske biotske raznovrstnosti. Na splošno se to vidi v tem, da na večini otokov najdemo zaščitena območja.

3.5.2

Evropski otoki imajo edinstvene naravne značilnosti, njihovi ekosistemi pa so krhki in zelo ranljivi zaradi človekovih in drugih zunanjih pritiskov. Za njih so morda značilni tudi redka orna zemljišča, suša, dvig morske gladine in erozija tal.

3.5.3

Vsi otoki se soočajo z bolj ali manj resnimi težavami, povezanimi z onesnaženostjo morja, zlasti z onesnaženostjo s plastičnimi odpadki, ki pogosto ogroža naše oceane (in jo povzročajo predvsem dejavnosti, ki se ne izvajajo na otokih), dezertifikacijo, degradacijo krajine, pomanjkanjem sladke vode, odvisnostjo od fosilnih goriv ter ravnanjem z odpadki in odpadnimi vodami.

4.1

Za spreminjanje izzivov v prednosti si je v prihodnje treba prizadevati za uskladitev in izboljšanje ravnovesja med ekonomsko, okoljsko in socialno trajnostjo z uporabo celostnega pristopa za uveljavitev konceptov „otokov kakovosti“, „zelenih otokov“ in „otokov enakih možnosti“.

4.2

Po mnenju EESO je bistveno spodbujati trajnostno (gospodarsko, okoljsko in družbeno) rast ter polno zaposlenost, inovacije, konkurenčnost in kohezijo na evropskih otokih z utrjevanjem in diverzifikacijo posameznih gospodarskih dejavnosti na podlagi vzajemne solidarnosti med posameznimi otoki ter otoki in celino.

4.2.1

Kljub posledicam, povezanim z majhnostjo in otoško lego, so lahko otoški proizvodi, ki temeljijo na lokalnih virih in znanju, konkurenčni. Nova znanja, inovacije in kvalificirani človeški viri so prvi pogoj za uspeh te strategije, ki mora biti nišno usmerjena.

4.3

EESO je trdno prepričan, da je treba v primeru otoških gospodarstev ključna področja politike, kot so enotni trg, politika konkurence, prometna politika, politika razvoja podeželja in ribiška politika, izvajati bolj fleksibilno. Za uresničitev zastavljenih ciljev se ni mogoče zanašati samo na kohezijsko politiko.

4.3.1

Ob upoštevanju navedenih področij politike je prednostna naloga pri spodbujanju „otokov kakovosti“ povezana z uporabo odprtih in socialnih inovacij za ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti in podjetij, s čimer se prispeva k temu, da otoki postanejo privlačnejši za prebivalce.

4.4

Nujno je, da države članice v okviru uporabe skladov ESI okrepijo prizadevanja za trajnostno upravljanje in varstvo okolja, pa tudi za priznavanje teritorialnih adutov otokov. Prav tako je zelo pomembno, da se začnejo izvajati strategije za zmanjšanje rabe virov, kot so voda, tla in energija, ter za recikliranje odpadkov, ki jih proizvedejo podjetja in lokalni prebivalci.

4.5

EESO meni, da je krožno gospodarstvo za evropske otoke prioriteta. Z razvojem modela krožnega gospodarstva na evropskih otokih se bo prispevalo k zaščiti otoških gospodarstev pred nevarnostmi pri oskrbi z viri in nestabilnimi cenami surovin.

4.6

Otoki in otoške regije pogosto nudijo enkratno priložnost za uvajanje rešitev čiste energije. Evropska komisija je priznala pomen tega in se obvezala, da bo podprla razvoj in uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij na otokih in v otoških regijah EU, tudi izmenjavo najboljših praks glede financiranja ter pravnih in zakonodajnih ureditev (12). EESO Komisijo spodbuja, naj si začne za to prizadevati skupaj z državami članicami in otoškimi oblastmi, in ji zagotavlja svojo polno podporo pri izvajanju celovitega pravnega okvira v podporo prehodu evropskih otokov na uporabo rešitev popolnoma čiste energije.

4.7

EESO podpira spodbujanje teritorialnega razvoja, ki temelji na enakem dostopu vseh otoških prebivalcev do storitev splošnega pomena, sodelovanju med otoškimi in celinskimi sistemi, boljši dostopnosti storitev, trajnostni mobilnosti ter nadgradnji načinov prevoza in komunikacijske infrastrukture.

4.8

Bistveno je, da se spodbujata preusposabljanje in vseživljenjsko učenje, pri čemer se v čim večji meri uporabljajo lokalni človeški viri, zagotovijo enaki pogoji in možnosti za invalide ter podpre aktivno staranje kot strateški lokalni vir. Prav tako je bistvenega pomena, da se mlade, ki živijo na otokih, spodbudi k večjemu sodelovanju v programih EU za spodbujanje mobilnosti v okviru tečajev usposabljanja in specializiranih tečajev, kot je Erasmus+.

4.9

Izzivi, s katerimi se bodo morali otoki v EU spoprijeti v naslednjih letih, bodo terjali ne samo trdno politično podporo, ampak tudi večje sodelovanje civilne družbe in socialnih partnerjev v procesu priprave nove strategije za otoke ter podjetniški sistem, okrepljen z ukrepi za povečanje konkurenčnosti MSP.

4.9.1

Zato morajo imeti javni in zasebni gospodarski deležniki, socialni partnerji in različni deli organizirane civilne družbe možnost, da prek ad hoc programov usposabljanja, organizacijske podpore in tehnične pomoči pridobijo strokovno znanje o politikah, programih in možnostih financiranja EU.

4.10

EESO poudarja, da so digitalne zmogljivosti ključna protiutež neugodni povezanosti evropskih otokov. Potrebnih je več naložb v informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo in tehnologije, da bo na voljo dovolj javnih storitev za zadovoljitev potreb vseh, ki živijo na otokih.

5.1

EESO meni, da je treba ponovno oceniti ustreznost meril, ki jih Eurostat uporablja za opredelitev otokov.

5.2

EESO pozdravlja dejstvo, da morajo države članice v skladu s skupnim strateškim okvirom za obdobje 2014–2020 (13) upoštevati geografske ali demografske značilnosti in sprejeti ukrepe za obravnavo posebnih teritorialnih izzivov posameznih regij, da se uresniči njihov razvojni potencial, s čimer jim pomagajo tudi, da čim bolj učinkovito uresničijo pametno, trajnostno in vključujočo rast. Potrebna so večja prizadevanja v tej smeri, da se dosežejo konkretni rezultati.

5.3

Glavni izziv pri zagotavljanju podpore za konkurenčnost in kohezijo evropskih otokov je, kako povečati njihovo privlačnost. V skladu s sklepi študije Euroislands (14) je treba pri načrtovanju razvoja v smeri pametne, trajnostne in vključujoče rasti evropskih otokov upoštevati dva glavna dejavnika: privlačnost za bivanje in privlačnost za podjetja.

5.4

EESO ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o posebnem položaju otokov in resolucij Konference perifernih obmorskih regij (CPMR) opredeljuje naslednje ukrepe za povečanje privlačnosti:

5.5

EESO podpira OR, ki je pozval, naj se v okviru kohezijske in drugih politik EU zagotovi močnejša in bolj usmerjena podpora za oživitev pristaniških mest in območij ter izkoristijo možnosti teritorialne agende, agende EU za mesta, Leipziške listine in Amsterdamskega pakta (15).

5.6

Financiranje v okviru kohezijske politike se v glavnem osredotoča na manj razvite regije. Klasifikacija regij v kohezijski politiki temelji predvsem na regionalnem BDP, ki iz številnih razlogov ni najpopolnejši kazalnik.

5.6.1

Ob upoštevanju sklepov EESO glede vmesne ocene strategije Evropa 2020 bi bilo treba pri metodologiji dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov preučiti uporabo dodatnih kazalnikov, ki bi dopolnjevali kazalnik BDP. Na podlagi tega bi se moralo povečati financiranje otoških območij. EESO poziva Komisijo, naj oblikuje še druge kazalnike poleg BDP, ki bi upoštevali ekonomsko, socialno in okoljsko ranljivost otokov.

5.6.2

Ob upoštevanju „pristopa več kot le BDP“ bi lahko evropske otoke uvrstili med manj razvita območja. V tem primeru bi lahko vsi evropski otoki uporabljali sredstva iz Kohezijskega sklada za zagotovitev in izgradnjo strateške infrastrukture, znesek pomoči podjetjem za konkurenčnost in kohezijo teh območij pa bi lahko tudi povečali in spreminjali glede na stopnjo njihove privlačnosti.

5.6.3

Komisija bi morala preučiti, kakšna je dodana vrednost programa inovativnih ukrepov za otoke, in si prizadevati za opredelitev in preizkušanje inovativnih rešitev za trajnostni razvoj otokov v obdobju po letu 2020.

5.6.4

Glede na geomorfološke in gospodarske značilnosti nekaterih evropskih otokov (obalna območja, območja v notranjosti in gorska območja) je mogoče uporabiti inovativen pristop, da se spodbudi dopolnjevanje med skladi ESI in sinergije med strategijami za podporo modre rasti in razvoja podeželja.