2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/106

Poročevalec:

Raymond HENCKS

1.1

Različne študije, ki jih je naročila Komisija, so pokazale, da so zlasti za posameznike in MSP cene čezmejne dostave paketov včasih skoraj petkrat višje od cen pošiljanja paketov znotraj države in da teh razlik ni mogoče pojasniti s stroški dela ali drugimi stroški v namembni državi. Zato potrošniki in spletni trgovci na drobno ne morejo v celoti izkoristiti možnosti, ki jih ponuja enotni trg.

1.2

EESO priznava, da je nov ukrep Komisije nujen, da bi vsi spletni trgovci na drobno in potrošniki, zlasti posamezniki in MSP v odročnih krajih, lahko uporabljali storitve čezmejne dostave paketov, ki bodo dostopne, zelo kakovostne in cenovno ugodne.

1.3

Komisija namerava v boj s previsokimi cenami z uredbo, ki je predmet tega mnenja, ki pa se kljub vsemu nanaša samo na izvajalce univerzalne storitve, ki nudijo storitve dostave paketov.

1.4

EESO se boji, da so ukrepi, ki jih predvideva omenjena uredba, zlasti uvedba preglednosti tarif in terminalne cene, objava referenčne ponudbe ter ocenjevanje dostopnosti tarif, za katere sicer ne dvomi, da so potrebni, brez dodatnih ukrepov lahko nezadostni in ponudnikov storitev čezmejne dostave paketov ne bodo spodbudili k zmernosti pri cenah.

1.5

EESO obžaluje, da Komisija morebitne bolj zavezujoče ukrepe prelaga na konec leta 2018 in čaka, ali se bo stanje do takrat izboljšalo. Kljub temu Komisija niti malo ne nakazuje, kaj bo storila v prihodnje, če se stanje ne bo izboljšalo.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj, podobno kot je storila pri stroških gostovanja pri mobilni telefoniji, vsaj še zadnjič odločno pozove vse ponudnike storitve čezmejne dostave paketov k znižanju cen ter že danes napove, da jih bo, če tega ne bodo storili, do tega prisilila z uredbo in določitvijo najvišjih dovoljenih tarif.

1.7

V zvezi z ocenjevanjem dostopnosti cen EESO že leta prosi za razjasnitev pojma dostopnosti storitev splošnega gospodarskega pomena in uvedbo zakonodajnih ukrepov, ki bodo državam članicam naložili obveznost, da opredelijo kazalnike za določitev dostopnosti. Meni torej, da so določbe te uredbe korak v pravo smer, vendar bi takšni oceni morali po potrebi slediti ustrezni ukrepi.

2.1

Fizična dostava blaga, naročenega prek spleta, je eden ključnih elementov za rast elektronskega poslovanja, ki pa se v Evropski uniji razvija precej bolj počasi kot na čeznacionalni ravni ali na ravni posameznih držav. Tako je v letu 2014 komaj 15 % potrošnikov kupovalo prek spleta v drugih državah članicah, medtem ko jih je v lastni domovini to počelo 44 %, vendar se ti deleži od države do države precej razlikujejo.

2.2

Cene, kakovost in postopki fizične dostave izdelkov, naročenih prek spleta, pa tudi pogoji za morebitno vračilo paketa so med drugim dejavniki, ki vplivajo na potrošnikovo odločitev za naročanje prek spleta. Zadovoljstvo kupca, ki kupuje prek spleta, je torej deloma odvisno od njegovih izkušenj z dostavo. Dostopnost in učinkovitost dostave sta še posebej pomembni za MSP, mikropodjetja ter za zasebne potrošnike v od sveta odrezanih in odročnih krajih.

2.3

Dostava paketov do 31,5 kg je v številnih državah članicah storitev v polnem razmahu. Številni ponudniki storitev so, da bi se kar najbolje odzvali na pričakovanja strank, dopolnili svojo ponudbo s celo vrsto dodatnih storitev, kot so: običajno pošiljanje ali pošiljanje z odlogom, ekspresno pošiljanje ali dostava v enem dnevu, prevzemna mesta, avtomati za pakete, priporočeno pošiljanje, prijavljena vrednost itd., kljub temu pa po ocenah poštne pošiljke, lažje od 2 kg, predstavljajo 80 % pošiljk, ki jih ustvari elektronsko poslovanje in pogosto štejejo kot „mali paket“, ki je sestavni del pisemske pošte.

2.4

Dostavo paketov do 10 kg, ki se lahko poveča na 20 kg, krije obveznost univerzalne storitve, pri kateri morajo države članice poskrbeti, da so povsod na njihovem ozemlju in po dostopnih cenah za vse uporabnike na voljo osnovne in čezmejne storitve.

2.5

Trg elektronskega poslovanja je izredno raznolik. Pogosto na njem prevladuje nekaj velikih spletnih trgovcev, ki vsak dan pošiljajo veliko število paketov in so zato zelo dobro oboroženi za pogajanja o cenah in pogojih pošiljanja s ponudniki storitev dostave paketov, ki so pod pritiskom, da si morajo „izpogajati“ zelo ugodne cene in posebne pogoje dostave. Spletni prodajalci pogosto sami prevzamejo stroške dostave paketov, tudi čezmejne. Le peščica velikih distributerjev paketov je lahko konkurenčnih na tem „pogajalskem“ trgu, tako nacionalnem kot čezmejnem, in pri slednjem je treba imeti še dostop do mednarodne distribucijske mreže.

2.6

Vsekakor teh možnosti trenutno ni, ne za manjše ali občasne čezmejne spletne nakupe, ne za posamezne pošiljatelje, vključno s številnimi MSP; službe dostave ne morejo uporabljati izpogajanih tarif in imajo dostop do mednarodne distribucijske mreže le po visokih cenah, tako da mora v končni fazi potrošnik za dostavo plačati pretirano visoko ceno. V teh primerih so lahko cene čezmejne dostave trikrat do petkrat višje kot cene pošiljanja znotraj države (1), čeprav teh razlik ni mogoče pojasniti s stroški dela ali drugimi stroški v namembni državi. Primeri previsokih cen in znatnih razlik v dvosmernih odnosih med različnimi državami članicami so dokumentirani v oceni učinka (SWD(2016) 166 final), ki jo je pripravila Komisija.

2.7

Komisija se s tem problemom že leta ukvarja in je o tej temi pripravila različna sporočila:

2.8

Nameravala je izoblikovati rešitve, ki bi najbolj ustrezale pričakovanjem potrošnikov.

2.9

Ta prizadevanja so le deloma uspela, zato je bila Komisija prisiljena pripraviti uredbo, ki je predmet tega mnenja, podprto s spremnim dokumentom (SWD(2016) 167 final), prilogo (COM(2016) 285 final), in obsežno oceno učinka na 289 straneh (SWD(2016) 166 final).

3.1

Izboljšanje storitev čezmejne dostave paketov je eden od ukrepov, ki jih predvideva Strategija za enoten digitalni trg za Evropo, katere cilj je spodbujati dostop potrošnikov in podjetij do digitalnega blaga in storitev po vsej Uniji.

3.2

Predlagani ukrepi zajemajo:

4.1

Različne pobude Komisije, med drugim tudi zelena knjiga iz leta 2012 Integriran trg dostave paketov za rast elektronskega poslovanja v EU in načrt iz leta 2013 „za izpopolnitev enotnega trga za dostavo paketnih pošiljk – Krepitev zaupanja v dostavne storitve in spodbujanje spletne prodaje“  (2), so imele le malo uspeha na področju čezmejnih tarif, zato je morala Komisija nujno znova ukrepati, da bi vsi spletni trgovci na drobno in potrošniki, zlasti posamezniki in MSP v oddaljenih območjih, končno lahko začeli uporabljati storitve čezmejne dostave paketov, ki bi bile dostopne, visokokakovostne in cenovno ugodne.

4.2

Študija Univerze Saint-Louis iz Bruslja je pokazala, da so javne cene ponudnikov dostave paketov, ki jih plačajo posamezniki in mala podjetja, skoraj petkrat višje od cen pošiljanja znotraj države, medtem ko je študija Copenhague Economics ugotovila, da so cene drugih operaterjev tri- do petkrat višje od nacionalnih tarif, čeprav teh razlik ni mogoče pojasniti s stroški dela ali drugimi stroški v namembni državi.

4.3

EESO torej ugotavlja, da so cene, ki se zaračunavajo posameznikom in malim podjetjem, previsoke, ne glede za katero storitev dostave paketov gre. Komisija se namerava spopasti s tem problemom tako, da nacionalni regulativni organ zadolži, naj oceni dostopnost cen čezmejne dostave.

4.4

EESO se strinja, da Komisija za to uporabi uredbo, da ne bi še naprej zgubljala časa. Vseeno pa ga skrbi, da ukrepi, ki jih ta uredba predvideva, ne bodo dovolj učinkoviti. Omejevanje zgolj na to, da se uvedejo preglednost tarif in terminalnih cen, objava referenčne ponudbe ter ocenjevanje dostopnosti tarif, za katere sicer ne dvomimo, da so potrebni, brez dodatnih ukrepov morebiti ponudnikov storitev dostave paketov ne bodo spodbudili k zmernosti pri cenah.

4.5

EESO obžaluje, da Komisija morebitne bolj zavezujoče ukrepe prelaga na konec leta 2018 in čaka na poročilo o oceni izvajanja uredbe, na katero se to mnenje nanaša. Komisija namerava v tem poročilu oceniti, ali se je dostopnost storitev čezmejne dostave paketov izboljšala in ali izvajalci univerzalne storitve, ki nudijo storitve dostave paketov, pregledno in nediskriminatorno odobravajo grosistični čezmejni dostop. Kljub temu Komisija niti malo ne nakazuje, kaj bo storila v prihodnje, če se stanje ne bo izboljšalo in če ne bo zagotovljen že omenjeni nediskriminatorni dostop.

4.6

EESO bi raje videl, da Komisija, podobno kot je storila pri stroških gostovanja pri mobilni telefoniji, vsaj še zadnjič odločno pozove vse ponudnike storitve čezmejne dostave paketov k znižanju cen ter že danes napove, da jih bo, če tega ne bodo storili, do tega pripravila z uredbo in določitvijo najvišjih dovoljenih cen.

4.7

Poleg tega se predlogi uredbe, ki se nanašajo na preglednost tarif in terminalnih cen, objavo referenčne ponudbe, ocenjevanje dostopnosti cen in pregleden in nediskriminatorni čezmejni dostop, uporabljajo le za izvajalce univerzalne storitve, ki nudijo storitve dostave paketov.

4.8

Vendar pa na celotnem trgu dostave paketov delež izvajalcev univerzalne storitve niha od 10 % (Bolgarija, Španija, Združeno kraljestvo, Italija) do 25 % (Češka, Danska, Francija, Estonija), medtem ko za le majhen delež (5 do 10 %) teh paketov velja obveznost uporabe univerzalne storitve. To pomeni, da se obravnavana uredba nanaša le na neznaten del trga, vseeno pa je nujno potrebna zaradi potrošnikov in MSP v oddaljenih krajih, saj nimajo druge možnosti.

4.9

V zvezi z ocenjevanjem dostopnosti cen EESO že leta prosi za razjasnitev pojma dostopnosti storitev splošnega gospodarskega pomena in uvedbo zakonodajnih ukrepov, ki bodo državam članicam naložili obveznost, da opredelijo kazalnike za določitev dostopnosti (3). Meni torej, da so določbe te uredbe korak v pravo smer, s tem da bi takšni oceni morali po potrebi slediti ustrezni ukrepi.

4.10

Vsekakor se bo ocena, ki jo predvideva obravnavana uredba, omejevala le na tarife kategorij pošiljk, ki so naštete v javnem seznamu čezmejnih tarif, predvidenem v prilogi uredbe, to pa so paketi težki 0,5, 1, 2 ali 5 kg (z možnostjo iskanja in sledenja ali brez nje). EESO meni, da bi bilo to oceno treba razširiti na pakete težke 10, 15 in 20 kg, tudi zaradi morebitnih prihodnjih predpisov o cenah čezmejne dostave paketov.