21.10.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 389/67

1.1

EESO se v celoti strinja s Komisijo, da je treba posodobiti in poenostaviti sedanji sistem ureditve tehničnih ukrepov, ki mora temeljiti na dolgoročni strategiji za upravljanje z viri in njihovo ohranjanje.

1.2

Številne novosti in predlagane spremembe bodo ribiškim flotam neposredno olajšale prilagajanje na obveznost iztovarjanja in največji trajnostni donos. EESO to seveda pozdravlja, saj bodo te reforme omogočile večjo operativno prožnost in spodbudile k večji selektivnosti ribolovnega orodja.

1.3

Vendar pa se pri pripravi nekaterih predlogov niso v celoti upoštevale dejanske razmere, v katerih poteka ribolov, ravno tako niso bile ocenjene socialne in gospodarske posledice. Po mnenju EESO ti predlogi niso razumen kompromis med zaščito kratkoročnih in srednjeročnih interesov ribištva ter ohranjanjem ribolovnih virov. Zato želi še posebej opozoriti na naslednje vidike:

1.3.1

EESO poziva Komisijo, naj ponovno preuči predlagane spremembe velikosti mrežnih očes in uporabi osnovne velikosti mrežnega očesa, ki jih uporabljajo različne ribiške flote, in naj ne predlaga neutemeljenega ali nepotrebnega povečanja ali zmanjšanja.

1.3.2

EESO ponovno poudarja, da se predloga ne sme izkoristiti za uvajanje neutemeljenih sprememb minimalnih velikosti, ki veljajo za nekatere vrste.

1.3.3

EESO meni, da je treba uvesti pravila, ki bodo omogočala inovacije in ustvarjanje vrednosti za neželeni ulov.

1.3.4

EESO poziva k sprostitvi omejitve ribolovne zmogljivosti v bruto tonaži, ki je naložena državam članicam v okviru skupne ribiške politike, da bi se plovila prilagodila obveznosti iztovarjanja in da bi se izboljšali delovni pogoji na krovu.

1.4

EESO poziva Svet, Evropski parlament in Komisijo, naj vzpostavijo resnični dialog z ribiči in njihovimi predstavniki, preden sprejmejo kakršno koli odločitev v zvezi s predlogi. Za izpolnjevanje predpisov sta potrebna tiho soglasje in sodelovanje ribičev, kar bo laže doseči, če bodo ribiči v celoti vključeni v razpravo.

1.5

EESO poziva k ohranitvi te zaveze k dialogu z zainteresiranimi stranmi v celotnem procesu regionalizacije.

2.1

Tehnični ukrepi združujejo širok nabor pravil, ki urejajo, kako, kje in kdaj se lahko izvaja ribolov. Obstaja veliko uredb, sprememb, izvedbenih pravil in začasnih tehničnih ukrepov, ki veljajo v vodah Skupnosti in za plovila Skupnosti, ki svojo dejavnost opravljajo zunaj voda EU. Več kot 30 uredb vsebuje tehnične ukrepe, med njimi so zlasti pomembne uredbe, ki se nanašajo na Atlantik (1), Sredozemlje (2) in Baltsko morje (3).

2.2

V preteklosti sta bila dva neuspešna poskusa za spremembo in posodobitev tega kompleksnega pravnega okvira tehničnih ukrepov na predlog Komisije.

2.3

Evropsko ribiško zakonodajo in politiko je treba nujno prilagoditi glede na spremembe v skupni ribiški politiki, tj. obveznost iztovarjanja in postopno doseganje največjega trajnostnega donosa za vse staleže do najkasneje leta 2020. Ti cilji so velik izziv za ribištvo v EU.

2.4

Treba je tudi opozoriti, da so bile do nedavnega odločitve na področju ribiške politike v izključni pristojnosti Sveta. Zato so bili tehnični ukrepi sprejeti podrobno kot uredbe EU namesto kot regionalno pripravljena pravila, ki bi upoštevala posebnosti posameznega bazena in ribištva. Tako je pristop temeljitega mikroupravljanja skupaj z željo institucij EU, da se vse tehnične podrobnosti pripravijo v obliki predlogov sprememb, privedel do kompleksne zakonodaje, ki ne omogoča veliko manevrskega prostora in ki jo sektor težko razume in izvaja.

2.5

Komisija predlaga novo okvirno uredbo (4), ki vsebuje splošne določbe in skupna pravila ter referenčna pravila (po regijah), ki naj bi veljala kot privzeti ukrepi, dokler ne bodo sprejeti regionalni ukrepi, ki bodo vključeni v pravo EU.

3.1

S tem predlogom želi Komisija prispevati k uresničitvi glavnih ciljev nove skupne ribiške politike na prožen način, prilagojen lokalnim posebnostim. Zlasti poudarja, da je treba zmanjšati ulov nedoraslih in drstečih se rib morskih vrst, povečati selektivnost ribolovnega orodja, preprečiti ulov zaščitenih vrst, zmanjšati zavržke in čim bolj zmanjšati vplive na okolje.

3.2

Za dosego teh ciljev je Komisija predložila besedilo, katerega namen je poenostaviti sedanji sistem upravljanja tehničnih ukrepov s pomočjo dolgoročne strategije za upravljanje z viri in njihovo ohranjanje. V predlogu uredbe Komisija namenja posebno pozornost problemu zavržkov, regionalizaciji, večji vključenosti zainteresiranih strani in večji odgovornosti ribičev.

3.3

Glavne novosti in spremembe so:

4.1.1

Sedanja pravila o tehničnih ukrepih so trenutno najbolj zastarel pravni okvir, ki ga imamo, zato je po mnenju EESO izjemno pomembno, da se čim prej sprejme ta nova poenostavljena uredba, da bi temu sektorju omogočili, da se čim laže in čim bolje prilagodi izzivom, s katerimi se srečuje.

4.1.2

EESO meni, da bi bilo treba tehnične ukrepe sprejeti po neposrednem in uspešnem posvetovanju z zainteresiranimi stranmi. Ti ukrepi morajo biti prožnejši, upoštevati morajo posebne potrebe in sprejeti morajo biti v okviru hitrega in učinkovitega postopka odločanja, da se bo mogoče prilagoditi novim razmeram.

4.1.3

Z reformo skupne ribiške politike je bila uvedena inovativna strategija za upravljanje ribištva, za katero sta značilna preusmeritev k pristopu, ki temelji na rezultatih, in uvedba regionalizacije. EESO v celoti soglaša s tem novim pristopom.

4.2.1

EESO v celoti podpira strategijo Komisije za preklic ali poenostavitev zaprtih območij oziroma območij z omejitvami ribolova za zaščito nedoraslih organizmov (približno polovica), ki zaradi prizadevanj tega sektorja, obnovitve staležev ali okoljskih sprememb niso več uporabna ali so zastarela.

4.2.2

EESO prav tako podpira vsa prizadevanja za izboljšanje tehničnih ukrepov, da bi izboljšali status ribolovnih območij in olajšali njihovo ohranjanje, na podlagi mnenja Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF) in ob upoštevanju pripomb držav članic, ribiškega sektorja in drugih zainteresiranih strani.

4.3.1

Jasno je, da bodo številna predlagana pravila zahtevala velike spremembe načina ribolova in ribolovnega orodja, kar bo imelo dejanske gospodarske in socialne posledice. Komisija priznava, da bodo imeli novi izzivi, ki jih prinaša skupna ribiška politika, precejšnje kratkoročne posledice za ribištvo, kar pa naj bi se dolgoročno gledano izkazalo za pozitivno. Vendar Komisija do zdaj ni niti poskusila oceniti kratkoročnih socialnih in gospodarskih stroškov, ki bodo posledica izvajanja predloga. Ker ni teh podatkov, po mnenju EESO ni mogoče reči, ali gre pri predlogu za razumno ravnotežje med zaščito kratkoročnih in srednjeročnih interesov ribištva in boljšim ohranjanjem ribolovnih virov.

4.3.2

Za odpravo kratkoročnih negativnih učinkov (npr. zmanjšanje ulova ciljnih vrst in novi stroški za nakup opreme) tako za lastnike plovil kot ribiče bi bilo po mnenju EESO treba zagotoviti podporo ribolovu prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR).

4.3.3

EESO ugotavlja, da predlog ne vsebuje nobene ocene učinka o varnosti na morju. Nova ribiška politika predstavlja potencialno tveganje za varnost posadke (npr. povečanje števila delovnih ur za predelavo prilova) in varnost plovil (npr. stabilnost plovil zaradi večjega prilova), kar bi bilo treba preučiti in upoštevati.

4.4.1

Nova osnovna uredba o skupni ribiški politiki (5) določa več tehničnih in ohranitvenih ukrepov za dosego zgoraj navedenih ciljev. Najpomembnejši ukrep v ta namen bi bili večletni načrti, ki bi zagotavljali okvir za trajnostno izkoriščanje zadevnih staležev in morskih ekosistemov, predvsem pa bi vključevali ustrezne tehnične ukrepe (člen 10(1)(f)).

4.4.2

Komisija meni, da je predlog potreben za zagotovitev pravne varnosti, dokler ne bodo odobreni večletni načrti upravljanja, kar bi bila začasna rešitev za prilagoditev sedanjega pravnega sistema na nove zahteve skupne ribiške politike v zvezi s tehničnimi ukrepi. EESO se strinja, da je to potrebno.

4.4.3

EESO meni, da bi za ustrezen razvoj in izvajanje regionalizacije Komisija morala predlagati večletne načrte in načrte zavržkov na podlagi skupnih priporočil držav članic, da se ne bi vrnili v mikroupravljanje. Komisija bi morala svojo vlogo omejiti na spremljanje in usklajevanje ustreznosti predlogov držav članic, da bi se zagotovilo uresničevanje ciljev skupne ribiške politike. To bi zagotovilo hitro sprejetje teh ukrepov za prilagoditev novim razmeram v ribolovu s pristopom „od spodaj navzgor“, kar bo sektor bolje sprejel.

4.5.1

EESO se strinja, da je nujno ohraniti nekaj osnovnih skupnih ukrepov, ki bodo veljali za vse vrste ribolova in vse regije, vendar bodo omejeni na opredelitev skupnih definicij, načel in ciljev v skladu z novo skupno ribiško politiko, da se izognemo pravni praznini.

4.5.2

Vendar pa želi poudariti, da se bo sedanji način upravljanja ribištva močno spremenil, ko bodo vse zaporedne zakonodajne faze v zvezi z obveznostjo iztovarjanja stopile v veljavo. Pristop ne bo več osredotočen na iztovarjanje rib, pač pa na ulov. Zato je izjemno pomembno, da se sozakonodajalca izogneta ponavljanju napak iz preteklosti in da sprejmeta, da se preskriptivni tehnični ukrepi EU sprejemajo na regionalni ravni v tesnem posvetovanju s tistimi, ki so odgovorni za vsakodnevno izvajanje in spoštovanje pravil.

4.5.3

EESO poleg tega meni, da bi morala Komisija spodbujati vzdušje zaupanja, ki ribičem omogoča svobodno izbiro najprimernejšega orodja za povečanje selektivnosti in zmanjšanje naključnega ulova. Ne smemo pozabiti, da bodo ribiči v celoti odgovarjali za svoj ulov in ne za to, kar iztovorijo, zato morajo imeti možnost odločanja o najboljših selektivnih ukrepih.

4.5.4

Žal Komisija ni uporabila tega pristopa na usklajen način, ko gre za svobodno izbiro optimalne velikosti mrežnega očesa, saj so v besedilu razlike v zvezi z velikostjo mrežnega očesa za male pelagične in pridnene vrste. Za pelagične vrste se je namreč izjemno zmanjšala velikost mrežnega očesa, medtem ko se je za pridnene vrste povečala. Te uredbe se ne bi smelo izkoristiti za neutemeljeno povečanje najmanjših velikosti mrežnega očesa, ki jih trenutno uporabljajo ribiči. Ne smemo pozabiti, da si ribiči prizadevajo za največjo možno gospodarsko korist od prodaje ulovljenih vrst in bodo skušali preprečiti ulov neciljnih vrst in nedoraslih rib, ki se bodo odštele od njihove kvote in se bodo po absurdno nizkih cenah lahko prodale samo za proizvodnjo ribje moke, olja ali podobnih proizvodov.

4.5.5

Regionalizacija pomeni večjo vključenost zainteresiranih strani. Sprejemanje zakonodaje v tesnem sodelovanju z državami članicami, svetovalnimi odbori, zaposlenimi v ribištvu, znanstveniki in drugimi zainteresiranimi stranmi ima veliko prednosti, med drugim: jasnejša in enostavnejša pravila, prilagojena posebnostim posameznega bazena in ribištva, visoka stopnja izpolnjevanja obveznosti pri ribičih, enostavnejša inšpekcija, večja kredibilnost in legitimnost politike, boljša usklajenost z okoljskimi cilji in večja selektivnost ribolova. Zato EESO priporoča, da se tehnični ukrepi glede ribolovnega orodja pripravijo in sprejmejo na lokalni in regionalni ravni.

4.5.6

Dober primer negativnih posledic zaradi drugačnega pristopa od ravno navedenega je imela sredozemska flota, ki je imela resne probleme zaradi uvedbe posebnih in obveznih pravil (6), kot je zmanjšanje debeline niti. Ta tehnični ukrep je povzročil probleme z varnostjo in vodenjem plovil, precej več preluknjanih mrež zaradi tanjših in manj obstojnih niti, znižanje cene ulova in nepotrebno povečanje zavržkov zaradi škode, ki je nastala zaradi tako tanke in občutljive niti.

4.6.1

EESO meni, da bo polno sodelovanje podjetniških in sindikalnih organizacij iz ribiškega sektorja v procesu odločanja velika spodbuda za doseganje čim večjega spoštovanja in boljše razumevanje pravil.

4.6.2

V uvodni izjavi 21 predloga je določeno, da bi morale države članice sprejeti ukrepe, s katerimi bi ribolovnemu sektorju olajšale skladiščenje in iskanje trgov za neželene vrste zaradi izvajanja obveznosti iztovarjanja. Vendar je navedena le podpora naložbam za izgradnjo in prilagoditev mest iztovarjanja. EESO meni, da bi se morala podpora nanašati tudi na naložbe v ribiška plovila za shranjevanje, obdelavo in dodano vrednost neželenega ulova.

4.6.3

Poleg tega prilagajanje plovil prepovedi zavržkov ovirajo omejitve bruto tonaže, ki jih nalaga skupna ribiška politika, saj bo ne glede na večjo selektivnost uporabljenega ribolovnega orodja prepoved zavržkov povzročila povečanje neželenega ulova, ki se bo moral hraniti in/ali predelati na krovu. Zato EESO predlaga, da se sistem naredi bolj prožen (7). Tako priporoča, da se vsakršna prenova ali sprememba plovila, ki bi povzročila povečanje prostornine (zaradi dodatnih prostorov in namestitve dodatne opreme za skladiščenje ali predelavo neželenega ulova), vpiše v poseben register ali v ločeni vrstici registra za skupno tonažo ribiških plovil.

4.6.4

EESO tudi meni, da povečanja prostornine ne bi smeli šteti za povečanje ribolovne zmogljivosti. Postopek, opisan v prejšnji točki, bi se moral uporabljati tudi v primeru prenove plovila in povečanja prostornine, ki je posledica izvedenih ukrepov za izboljšanje varnosti, delovnih pogojev in nastanitve posadke na krovu, pod pogojem, da to povečanje prostornine ne poveča ribolovne zmogljivosti plovila.

4.6.5

Ribištvo je v zadnjih letih veliko napredovalo na področju razvoja visokotehnoloških ribolovnih metod, da bi se zmanjšali zavržki in vplivi na okolje. STECF je dejansko večkrat poudaril, da „je bil v zadnjih štirih letih dosežen večji napredek za izboljšanje selektivnosti kot v preteklih dvajsetih letih“. EESO vseeno poudarja, da je treba vložiti več truda in sredstev za pridneni ribolov, da bi spodbudili tehnološki razvoj za večjo selektivnost.

4.6.6

EESO ponovno poudarja, da se te uredbe ne sme izkoristiti za neutemeljeno spreminjanje najmanjše velikosti za nekatere vrste. Na eni strani se v nekaterih primerih povečuje velikost, na primer za okatega ribona v Sredozemlju, medtem ko se minimalna velikost uvaja na območjih, kjer je prej ni bilo (zahodne vode). V primeru brancina se povečanje velikosti, ki je bilo odobreno konec leta 2015 za nekatera območja (severozahodne vode), uvaja tudi na območja, ki niso bila vključena v to zakonodajo (jugozahodne vode).

6.1.1

EU bi morala spodbujati ozračje zaupanja, ki bi ribičem omogočalo svobodno izbiro najprimernejšega orodja za povečanje selektivnosti in zmanjšanje prilova. Ne smemo pozabiti, da bodo ribiči v celoti odgovarjali za svoj ulov in ne za to, kar iztovorijo, zato morajo imeti možnost odločanja o najboljših selektivnih ukrepih.

6.1.2

V prilogi Komisija določa, naj plovila z vlečnimi mrežami začnejo uporabljati vlečna orodja z velikostjo mrežnega očesa vreče 120 mm, kar bo nedvomno privedlo do izginotja te flote s trga, saj že uporaba velikosti mrežnega očesa 100 mm (na biološko občutljivih območjih) zmanjšuje ulov za 35 % v primerjavi z velikostjo 80 mm.

6.1.3

EESO se ne strinja z neutemeljeno uvedbo novih območij za uporabo ukrepov za zmanjšanje naključnih ulovov kitov in delfinov niti za nepojasnjeno vključitev ukrepov za preprečevanje naključnega ulova morskih ptic, saj so za to potrebne nadaljnje analize in znanstvene utemeljitve.

6.2.1

EESO se ne strinja s povečanjem najmanjše velikosti mrežnega očesa vreče za vse pridnene vrste. Povečanje velikosti mrežnega očesa s 70 na 100 mm pomeni, da bodo plovila lovila vodo, kar bo privedlo do njihovega izginotja. Način dela, redki zavržki pri ribolovu in raznolikost ciljnih vrst so argumenti za ohranitev velikosti mrežnih očes na 70 mm.

6.2.2

V zvezi z ukrepi za zmanjšanje naključnih ulovov kitov in delfinov ter morskih ptic na podobmočjih ICES VIII in IXa EESO meni, da bi morala Komisija pred njihovim sprejetjem zagotoviti potrebne znanstvene utemeljitve, saj so bili ti ukrepi že zavrnjeni zaradi odsotnosti ali omejene prisotnosti kitov in delfinov ter morskih ptic v teh vodah.

6.3.1

Kar zadeva prepoved uporabe mrež z debelino niti več kot 3 mm, EESO meni, da je treba na podlagi znanstvenih študij Španskega inštituta za oceanografijo (IEO) debelino spremeniti na 5 mm, saj ohranitev te debeline ni upravičena z vidika ohranjanja virov in samo povzroča gospodarsko škodo, saj se mreže pogosteje poškodujejo.

6.3.2

V zvezi s prepovedjo imeti na krovu ali nastaviti več kot 250 vrš ali košar na plovilo za ribolov globokomorskih rakov (vključno s Plesionika spp.), Odbor meni, da bi za to vrsto kozic morali ohraniti sedanje dovoljeno število vrš ali košar, in sicer 1 500. Po podatkih obstoječih znanstvenih študij sedanja raven ulova dovoljuje skupno biomaso, ki presega biomaso največjega trajnostnega donosa, kar pomeni, da je ribolovna dejavnost v sedanjih pogojih trajnostna in se izvaja odgovorno.