28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/70

Poročevalec:

Graham WATSON

1.1

Delni uspeh politike EU glede zanesljivosti oskrbe s plinom je v spodbuditvi držav članic k razmišljanju z vidika solidarnosti in skupne varnosti. Kljub temu se večina vprašanj s področja energetske politike še vedno večinoma obravnava kot nacionalni interes. Za izpolnitev pričakovanj Evropejcev v zvezi z zanesljivo oskrbo se je treba vprašanja dobave energije lotiti bolj usklajeno na ravni EU.

1.2

Taka ureditev na ravni EU mora upoštevati širši kontekst prizadevanj za ublažitev podnebnih sprememb na svetovni ravni z ambicioznimi cilji, določenimi v Pariškem sporazumu, strategijo EU za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, ter geopolitične napetosti v Evropi in po svetu, vključno s pretokom beguncev, krizo na evropskih mejah, kakršna je v zadnjem času v Ukrajini, Turčiji, Libiji in Gruziji, ter vse večjo regionalizacijo, ki ogroža povezovanje v EU.

1.3

Potrebne so precejšnje naložbe, da bi zagotovili oskrbo s plinom v Evropi. Za to pa mora poskrbeti predvsem zasebni sektor, saj je dobiček petrokemične industrije tako velik, da javna sredstva ne bi smela biti potrebna. Nujen je predvidljiv in zanesljiv politični okvir, da bi zagotovili zaupanje vlagateljev in s tem neprekinjeno in zanesljivo oskrbo s plinom.

1.4

Namen predloga uredbe je preprečiti krizo v oskrbi s plinom, kakršni smo bili priča v letih 2006 in 2009. Večina potreb po plinu je povezana z ogrevanjem stavb. Z obsežnim programom energetsko učinkovite adaptacije stavb, ki je predlagan v direktivi o energetski učinkovitosti stavb (2010/31/EU) in direktivi o energetski učinkovitosti (2012/27/EU), zlasti v primeru stavb z ogrevanjem na plin, bi dosegli precejšnje zmanjšanje povpraševanja po plinu, zlasti v zimskih mesecih, ko je v preteklosti prihajalo do krize z oskrbo.

1.5

Zemeljski plin ostaja pomemben prehodni vir energije in EU je s tem lahko zmanjšala emisije toplogrednih plinov, kemičnih in nevarnih snovi (kot so trdni delci PM10 in PM2,5). Zaradi precej nižjih kazalnikov ravni emisij kot pri premogu je večji delež zemeljskega plina v energetski mešanici držav članic bistvenega pomena za izboljšanje kakovosti zraka in posledično zdravja državljanov v državah članicah in sosednjih državah. Kljub temu je treba pospešiti prehod na nizkoogljično gospodarstvo, kar mora biti upoštevano v politiki nabave plina.

1.6

Odjemalci energije imajo lahko pomembno vlogo pri razvoju in upravljanju ponudbe. Načine za aktivno vključitev odjemalcev bi bilo treba razviti skupaj z odjemalci samimi, tudi z inovativno uporabo IKT. Z energetsko revščino bi se bilo treba spoprijeti zlasti z ukrepi socialne politike. Med temi ukrepi bi morali biti posebni nacionalni načrti za spodbujanje naložb v programe prenove stavb, kakor je določeno v členu 4 direktive o energetski učinkovitosti (2012/27/EU), pri čemer je treba prednost nameniti energetsko revnim in ranljivim potrošnikom in spodbujati sodelovanje med socialnimi partnerji.

1.7

Z uvajanjem obnovljivih virov energije in z vse hitrejšo elektrifikacijo bi lahko zmanjšali porabo plina v EU in s tem njegov uvoz – hitrejša ko bo uvedba obnovljivih virov energije, manj bo pomembna zunanja politika EU za zagotovitev oskrbe s plinom. EESO poziva Komisijo, naj oceni, kako so se ujemale napovedi porabe plina v EU, zanesljivost oskrbe s plinom v EU, razvoj obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti v vseh sektorjih.

2.1

Z vidika gospodarskih motenj in trpljenja posameznikov zaradi motene oskrbe s plinom poskuša Evropska komisija graditi na preteklih dosežkih EU, da se zagotovi večja povezanost plinske infrastrukture in večja solidarnost med državami članicami, da bodo pripravljene deliti breme motenj.

2.2

Predlog uredbe posodablja pomembno politiko v okviru prizadevanj EU za vzpostavitev evropske energetske unije (COM(2015) 80 final). Energetska unija mora biti del zavez EU za ukrepanje, da bi zaustavili – in po možnosti preokrenili – podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek in ki so posledica izgorevanja fosilnih goriv.

2.3

Namen predloga uredbe je zagotoviti, da imajo vse države članice ustrezne instrumente za pripravo na posledice pomanjkanja plina zaradi motenj v oskrbi ali izjemno velikega povpraševanja in obvladovanje teh posledic.

2.4

Za izpolnitev tega cilja se v predlogu uredbe predlaga okrepljeno regionalno usklajevanje, pri čemer so nekatera načela in standardi določeni na ravni EU. Predlaga se tesno sodelovanje držav članic znotraj regij, v katerih se nahajajo, pri izvajanju regionalnih ocen tveganja. Tveganja, opredeljena v regionalnih ocenah tveganja, bodo obravnavana v regionalnih preventivnih načrtih ukrepov in načrtih za izredne razmere, za katere bo opravljen medsebojni strokovni pregled, Komisija pa jih bo odobrila.

2.5

Uredba za zagotovitev celovitosti in doslednosti ocen tveganja in načrtov določa obvezne predloge, v katerih so navedeni vidiki, ki jih je treba upoštevati pri oceni tveganja in pripravi načrtov.

2.6

Uredba tudi izboljšuje uporabo standarda oskrbe zaščitenih odjemalcev (zlasti gospodinjstev) in infrastrukturnega standarda (možnost oskrbe s plinom, tudi če največja infrastruktura ni na voljo). Omogoča stalno dvosmerno zmogljivost. Poleg tega se z njo predlaga uvedba dodatnih ukrepov za transparentnost v zvezi s pogodbami o dobavi plina, saj lahko take pogodbe vplivajo na zanesljivost oskrbe v EU.

2.7

Ukrepi na ravni EU so nujni, saj lahko nacionalni pristopi privedejo do neoptimalnih ukrepov in poleg tega poglobijo učinek krize. Ukrep, sprejet v eni državi, lahko povzroči pomanjkanje plina v sosednjih državah.

2.8

Delujoči trgi so bistvenega pomena za zanesljivost oskrbe s plinom, dobro usklajeni ukrepi držav članic, zlasti v primeru izrednih razmer, pa lahko znatno izboljšajo zanesljivost oskrbe. To se nanaša na boljše usklajevanje ne samo nacionalnih blažilnih ukrepov v primeru izrednih razmer, temveč tudi nacionalnih preventivnih ukrepov, kot so predlogi za boljše usklajevanje nacionalnih politik na področju skladiščenja ali utekočinjenega zemeljskega plina (COM(2016) 49 final), kar je lahko v nekaterih regijah strateškega pomena.

2.9

Iz poročila ACER o spremljanju iz leta 2014 je razvidno, da je še vedno veliko razlogov za zaskrbljenost, ko gre za sodelovanje med državami članicami (pretežno nacionalni ukrepi, ki jih sprejemajo, niso ustrezni za reševanje problemov oskrbe s plinom), poleg tega so stresni testi, ki so bili opravljeni poleti 2014 (COM(2014) 654 final), pokazali, da bi imela resna motnja oskrbe s plinom z vzhoda velike posledice za celotno EU.

3.1

Glavni problem v zvezi s tem predlogom uredbe ni besedilo uredbe, temveč njen kontekst. Medtem ko okvirna strategija Unije za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), skoraj fanatično govori o nujnosti boja proti podnebnim spremembam, ta predlog uredbe, ki je sicer v skladu s prejšnjo uredbo o zanesljivosti oskrbe s plinom, ni v celoti skladen s cilji okvirne strategije.

3.2

Številni znanstveniki, ki se ukvarjajo s podnebjem, trdijo, da bi morali emisije toplogrednih plinov do leta 2050 skoraj v celoti odpraviti, da bi bila možna omejitev porasta temperature na Zemlji na 2 oC; za omejitev na 1,5 oC celo prej. Za odpravo približno 4,611 milijarde ton ekvivalenta CO2, ki smo ga, na primer, spustili v ozračje leta 2013, moramo zadovoljiti povpraševanje po primarni energiji v EU (tj. 1,567 milijarde ton ekvivalenta nafte (Mtoe) v letu 2013) s čisto energijo. Več kot dve tretjini emisij izvira iz fosilnih goriv, ki poganjajo našo industrializirano civilizacijo, in ta fosilna goriva je treba nadomestiti.

3.3

Zemeljski plin sicer ostaja pomemben prehodni vir goriva in EU je lahko na ta način zmanjšala emisije toplogrednih plinov iz trdnih goriv, zlasti v državah, kjer je premog glavni vir, vendar je treba pospešiti prehod na nizkoogljične in nato na brezogljične vire energije. To je pogoj za izpolnitev dolgoročnega cilja, da bi porast povprečne svetovne temperature ohranili na 1,5 oC, kakor je bilo dogovorjeno s Pariškim sporazumom, in to mora biti upoštevano v politiki dobave plina. To bi se moralo odražati v ocenah tveganja, ki jih morajo opraviti države članice. Potrebna je boljša usklajenost politike EU na področju dobave plina in vidikov energetske unije, zlasti vzpostavitve v celoti povezanega evropskega energetskega trga, energetske učinkovitosti in razogljičenja, da bi spodbudili učinkovite naložbe in določili okvir za trden energetski sistem.

3.4

Pet let po sprejetju Uredbe št. 994/2010 ostaja zanesljivost oskrbe s plinom zelo aktualno vprašanje, zlasti glede na še vedno prisotne napetosti med Ukrajino in Rusijo. Prizadevanja na nacionalni ravni in ravni EU so usmerjena v krepitev zanesljivosti oskrbe s plinom za zimo 2016/2017 in kasnejše obdobje. Resno spodbujanje boljše energetske učinkovitosti stavb z izolacijo in dajanjem prednosti stavbam z ogrevanjem na plin bi precej vplivalo na potrebe po plinu.

3.5

Zemeljski plin je nadomestil trdna goriva kot drugo najpomembnejše gorivo v EU: v letu 2013 je predstavljal 23,8 % porabljene primarne energije. To je pripomoglo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v EU. Vendar je porast energije iz obnovljivih virov precejšen: leta 2013 je znašal delež obnovljivih virov energije 15 % bruto končne porabe energije v EU, kar je za 8,3 % več kot leta 2004, s čimer ima EU možnost, da doseže svoj cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2020. Bruto proizvedena električna energija iz obnovljivih virov se je med letoma 2000 in 2013 več kot podvojila in je predstavljala več kot četrtino vse porabljene električne energije v letu 2013.

3.6

Z uvajanjem obnovljivih virov energije in vse hitrejšo elektrifikacijo bi lahko zmanjšali porabo plina v EU in s tem njegov uvoz – hitrejša ko bo uvedba obnovljivih virov energije, manj bo pomembna zunanja politika EU za zagotovitev oskrbe s plinom. Boljše ujemanje napovedi porabe plina v EU, zanesljivost oskrbe s plinom v EU, razvoj obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti v vseh sektorjih so zato bistvenega pomena.

3.7

Usklajevanje med državami članicami EU na področju prevoza in dostave vseh vrst goriva je ključnega pomena za vzpostavitev energetske unije tako na ravni politike kot z vidika dolgoročnih strategij. Po predlogu Komisije naj bi se EU razdelila v sedem „regij“, znotraj katerih mora biti politika usklajena. V najboljšem primeru je to prehodna rešitev, saj bo kmalu potrebno usklajevanje politike na ravni EU in to bi bilo dobro po možnosti razširiti še na pogodbenice Energetske skupnosti – sosednje države, s katerimi ima EU sklenjene sporazume na področju energije.

3.8

Glede na vse večjo konkurenco pri dobavi energije in potrebo po raznolikosti dobaviteljev mora energetika ostati pomemben del zunanje politike EU, ki pa mora biti vse bolj usmerjena v zagotavljanje energije iz obnovljivih virov, zlasti iz že preizkušenih tehnologij, kot je proizvodnja sončne in vetrne energije, da bi dopolnili domačo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

3.9

Z novim upravljanjem energetske politike je treba zagotoviti skladnost različnih vidikov zagotavljanja energije in izpolnjevanje ciljev na ravni EU. Pomemben vidik za zagotovitev skladnosti je zgodnje, sistematično in strukturirano vključevanje civilne družbe, da bi zagotovili seznanjenost organizacij civilne družbe z izzivi na področju energetske varnosti in, kar je še bolj pomembno, da se oblikovalci politik v Evropi zavejo skrbi, interesov, sredstev in rešitev civilne družbe in socialnih partnerjev za obravnavo teh izzivov in doseganje ciljev energetske politike EU. V ta namen EESO že nekaj časa aktivno spodbuja koncept evropskega energetskega dialoga in Komisija je to pobudo EESO odločno pozdravila.

3.10

Vzajemna krepitev zunanje in notranje razsežnosti energetske politike, kakor je določeno v akcijskem načrtu za diplomacijo na področju energije (EDAP), bi moral biti drug pomemben vidik upravljanja energetske politike. EESO je že pozval k oblikovanju in izvajanju zunanje energetske politike EU, da se izboljša obstoječe in vzpostavi novo energetsko sodelovanje in dialog s pomembnimi državami in regijami proizvajalkami, tranzitnimi državami in regijami, sosednjimi državami ter ključnimi svetovnimi in regionalnimi strateškimi partnerji, da bi povečali diverzifikacijo energetskih virov, dobaviteljev in tokov v EU.

3.11

Zunanja energetska politika EU, vključno s politiko nabave plina, mora upoštevati širši geopolitični kontekst. EESO je v preteklosti že poudaril, da gospodarski vidiki projekta ne bi smeli biti edini dejavnik pri odločanju, zlasti glede na težnjo Rusije, da energijo uporablja kot orodje za doseganje svojih geopolitičnih ciljev. Politična stabilnost držav vzdolž poti plinovoda in njihova izpostavljenost zunanjim političnim vplivom, socialni in okoljski rezultati razvijalcev projektov ter vključenost ruskih podjetij v iskanje in proizvodnjo so med drugim dejavniki, ki jih je treba upoštevati v okviru diplomacije EU na področju energije. Pri ocenjevanju novih projektov je poleg tega treba upoštevati njihov vpliv na energetsko varnost sosednjih držav. V zvezi z Ukrajino, na primer, obstaja nevarnost, da bodo projekti, s katerimi se bo prenehal tranzit plina prek njenega ozemlja, prizadeli njene prihodke, zaustavili naložbe za posodobitev omrežja in ji odvzeli pogajalsko orodje z Moskvo.

4.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za skupno opredelitev „zaščitenega odjemalca“.

4.2

Pozdravlja tudi koncepta „deljene odgovornosti“ in „tristopenjskega pristopa“ med podjetji plinskega gospodarstva, državami članicami in EU za zanesljivost oskrbe s plinom ter možnost, da bi Komisija po potrebi usklajevala ukrepe, kakor je bilo predlagano v enem od poročil EESO (1). To je še zlasti pomembno za zagotovitev transparentnosti pogodb o dobavi.

EESO poleg tega meni, da je treba razlikovati odgovornost in pristojnosti javnih oblasti, na katere se nanaša člen 3, od odgovornosti in pristojnosti podjetij in zasebnih organov, zato predlaga novo besedilo, iz katerega bo jasno razumljivo, da:

4.3

EESO je seznanjen s predlaganimi merili za oblikovanje sedmih „regij“ v EU. Razmisliti bi bilo treba vsaj o možnosti, da bi lahko država članica istočasno spadala v več kot eno „regijo“.

4.4

EESO ugotavlja, da se predlagani infrastrukturni standard ne razlikuje bistveno od standarda v uredbi iz leta 2010. Pozdravlja predlog za dvosmerno zmogljivost („povratni tok“) na povezovalnih daljnovodih med državami članicami.

4.5

EESO ugotavlja, da predlog za standard oskrbe ostaja v veliki meri nespremenjen od prejšnjega iz leta 2010. Pozdravlja, da se zahteva ocena učinka pred sprejetjem morebitnih novih netržnih ukrepov.

4.6

EESO je seznanjen s predlogom, naj se od zdaj ocene tveganja izvajajo na regionalni ravni. To pozdravlja kot napredek v smeri prihodnjega izvajanja ocen tveganja na ravni EU. Pozitivno ocenjuje predlog Komisije in meni, da so pri tem pomembni medsebojni strokovni pregledi.

4.7

EESO pozdravlja predloge za načrte za izredne razmere, postopke kriznega upravljanja in odzivanja v izrednih razmerah.

4.8

EESO pozdravlja predloge za transparentnost in solidarnost med državami članicami na podlagi stresnih testov, ki so bili izvedeni poleti 2014, kar naj bi bil ustrezen varovalni mehanizem. Predvsem pozitivno ocenjuje dogovor visoke skupine za povezanost srednje in jugovzhodne Evrope s plinovodi glede seznama prednostnih projektov, saj to za te države pomeni dostop do vsaj treh virov plina, s čimer bi zagotovili diverzifikacijo in zanesljivost oskrbe.

4.9

EESO pozdravlja predlog za sodelovanje s tretjimi državami, ki so pogodbene partnerice energetske skupnosti.

4.10

EESO priznava pomen predloga za stalno spremljanje ukrepov za zanesljivost oskrbe s plinom in poziva Komisijo, naj vanj vključi potrebo po postopni odpravi uporabe zemeljskega plina v prid obnovljivih virov energije.

4.11

EESO je seznanjen s predlaganimi izjemami za Malto in Ciper in obe državi spodbuja, naj bosta glede na svoje ugodne podnebne razmere pri zadovoljevanju svojih energetskih potreb med vodilnimi v prehodu s fosilnih goriv na obnovljive vire energije.