21.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 125/10

Poročevalci:

Jacek KRAWCZYK

Gabriele BISCHOFF

Luca JAHIER

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je od predsednika Evropske komisije prejel zaprosilo za prispevek k posvetovanjem o evropskem stebru socialnih pravic (1). Na tej podlagi je v 28 državah članicah opravil obsežna posvetovanja s civilno družbo (2). V nacionalnih razpravah je sodelovalo približno 116 članov EESO in skoraj 1 800 drugih predstavnikov organizacij civilne družbe.

1.2

Mnenje EESO o evropskem stebru socialnih pravic vsebuje in povzema glavne ugotovitve in priporočila iz teh nacionalnih razprav. Odbor je seznanjen z namero Komisije, ki je „določiti več temeljnih načel za podporo dobro delujočim in pravičnim trgom dela ter mrežam socialne varnosti (3)“, in meni, da je evropski steber socialnih pravic zelo pomembna pobuda za trajnost EU. Mnenje EESO je torej prvi korak v sedanjem procesu, ki naj bi privedel do uvedbe evropskega stebra socialnih pravic. Odbor želi še naprej prispevati k razpravam o tej temi, zlasti po sprejetju bele knjige Komisije leta 2017.

2.1

Evropska unija bo v letu 2017 obeležila 60. obletnico podpisa Rimske pogodbe. Ta prelomni jubilej je priložnost za praznovanje dosežkov EU, hkrati pa mora biti tudi priložnost za obravnavo najpomembnejših političnih, ekonomskih in socialnih izzivov v Evropi. Zaupanje državljanov v Evropsko unijo se je v mnogih državah članicah zmanjšalo, in prvič v njeni zgodovini se bo verjetno zgodilo, da jo bo ena od držav članic zapustila.

2.2

Po šoku, ki ga je Evropska unija doživela zaradi finančne krize leta 2008, je sledilo več drugih kriz; čeprav so razmere v posameznih državah članicah in politični odzivi različni, pa se EU danes sooča s številnimi izzivi, med katere sodijo: daljše obdobje velike brezposelnosti, nesprejemljivo visoke stopnje brezposelnosti mladih, nestabilnost gospodarstev ter slabšanje socialnih razmer, vključno z vse večjo revščino in neenakostjo. K temu lahko prištejemo še globalizacijo, demografski razvoj in digitalizacijo. Nezmožnost Unije, da bi ustrezno obvladala naval prosilcev za azil in migrantov, je samo še okrepila splošni občutek, da EU ne zmore več zagotavljati političnih in praktičnih rešitev, ki bi bile v interesu vseh. Evroskeptične, populistične in nacionalistične stranke skušajo te strahove izkoristiti, tako da za kompleksne probleme ponujajo preveč poenostavljene rešitve, za težave krivijo določene skupine v naši družbi in s tem ustvarjajo nevarne delitve.

2.3

Kriza je nekatere izzive še zaostrila in poglobila nekatere razlike med državami članicami in v njih. Oboje je med drugim posledica pomanjkanja rasti in strukturnih slabosti naših trgov dela in sistemov socialne zaščite, ki izhajajo še iz časa pred krizo ter izzive in razlike še povečujejo. Odločilnega pomena bo kolektivna zmožnost EU in njenih držav članic, da ustvarijo pogoje za trajnostno rast in zaposlovanje.

2.4

EESO pozdravlja pobudo Komisije o začetku javnega posvetovanja o evropskem stebru socialnih pravic, ki je del prizadevanj, da bi vzpostavili „pošten in resnično vseevropski trg dela“, dosegli, da bi imela Evropa na področju sociale bonitetno oceno AAA, in postali vodilo za obnovljeno konvergenco v euroobmočju. Ni pa jasno, čemu natančno naj bi bil ta steber namenjen. EESO zlasti poudarja, da mora biti evropski steber socialnih pravic pozitiven projekt za vse, da bo pomagal znova vzpostaviti zaupanje v zmožnosti EU za izboljšanje prihodnosti sedanjih in naslednjih generacij.

2.5

V stebru je zato treba obravnavati tudi specifične izzive na trgu dela in v sistemih socialne zaščite ter doseči pravično ravnotežje med gospodarsko in socialno razsežnostjo, obenem pa prispevati k boju proti revščini, socialni izključenosti in neenakosti.

2.6

EESO ugotavlja, da evropski ekonomski in socialni model temelji na enotnem razumevanju pomena povečevanja zaposlovanja, družbenega napredka in produktivnosti, saj so to ključni dejavniki za trajnostno in pravično gospodarsko rast, ki koristi vsem. Postopek priprave stebra je priložnost, da ponovno potrdimo našo skupno zavezo evropskemu socialnemu modelu, hkrati pa poskrbimo, da bodo nacionalne mreže socialne varnosti in trgi dela prilagodljivi in pripravljeni na prihodnost (4). EESO poudarja, da celotna EU potrebuje rast in konkurenčnost, zato opozarja na nujno tesno povezavo med ekonomsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja (5).

2.7

EESO je prepričan, da je treba politike EU in nacionalne politike ter ukrepe za doseganje gospodarskega uspeha in družbenega napredka v večji meri vključiti v politične razprave v EU. Poleg tega je pomembno usklajeno oblikovanje politik na ravni EU in na nacionalni ravni, ki se vzajemno krepijo. Zato si moramo prizadevati tudi za nov način razmišljanja, usmerjen v spremembe.

2.8

Proces evropskega semestra je v teku, strategija Evropa 2020, katere cilj je pametna, trajnostna in vključujoča rast, pa je bila potisnjena v ozadje in razblinili so se upi, da bo mogoče izpolniti njene socialne cilje, zlasti doseči 75-odstotno zaposlenost in rešiti 20 milijonov ljudi iz revščine. Tudi priporočilo o dejavnem vključevanju oseb iz leta 2008 (6) je imelo omejen učinek.

2.9

Kot prvo bi moral steber podpirati obstoječi socialni pravni red EU ter spodbujati njegovo dosledno in ustrezno izvajanje. Pri preučevanju možnosti za nove, zavezujoče zakonodajne pobude in instrumente je treba upoštevati veljavne pravne podlage in postopke. Pravni status stebra je treba še opredeliti, tudi kar zadeva povezavo z glavnimi mednarodnimi instrumenti na področju človekovih pravic (7). Vendar pa EESO poudarja, da morajo socialne pravice veljati za vse, ki živijo v EU, ter v vseh državah članicah EU, pri čemer priznava, da bodo morda za euroobmočje potrebni posebni instrumenti oziroma mehanizmi.

2.10

Naložbe v prihodnost so bistvenega pomena, vendar pa je v Evropi še vedno premalo javnih in produktivnih zasebnih naložb. EESO se zaveda prizadevanj v okviru Junckerjevega naložbenega načrta (8) ter pozitivno ocenjuje njegovo podaljšanje. V drugi fazi mora biti več naložb usmerjenih v države in regije, ki jih najbolj potrebujejo, da bi spodbudili njihovo gospodarstvo in rast ter se izognili še večjim razlikam med državami članicami in v njih. Z Junckerjevim načrtom je treba zadostno podpreti tudi naložbene projekte v socialno infrastrukturo.

2.11

Razprave o stebru potekajo vzporedno z drugimi ključnimi razpravami na ravni EU in na svetovni ravni, zlasti o prihodnosti Evrope in prihodnosti dela. V posvetovanja o prihodnosti Evrope, ki bodo potekala na srečanju na vrhu v Rimu leta 2017, bi bilo treba vključiti tudi razprave v zvezi z evropskim stebrom socialnih pravic. EESO poudarja, da so v teh razpravah, ki bodo oblikovale našo skupno prihodnost, potrebne sinergije in usklajenost. Pri razvoju stebra bi bilo treba upoštevati strategijo Evropa 2020 ter se česa naučiti iz njenega težavnega izvajanja. Razvoj bi se poleg tega moral navezovati na splošno strategijo EU (9) za izvajanje Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 2015, in njene cilje trajnostnega razvoja. V obeh je določen program globalne preobrazbe za odpravo revščine, zaščito planeta, varstvo človekovih pravic, vključno s človekovimi pravicami invalidov iz Konvencije ZN o pravicah invalidov, ki jo morajo izvajati EU in države članice, ter zagotovitev blaginje za vse (10). Na ravni EU si je treba prizadevati, da se zagotovi izvajanje celotnega sklopa protidiskriminacijske zakonodaje EU in zakonodaje s področja enakosti med spoloma (11).

2.12

Vzporedno z javnim posvetovanjem, ki ga je organizirala Komisija, je EESO organiziral niz nacionalnih razprav v 28 državah članicah, z namenom izboljšati ozaveščenost o tej pobudi zunaj Bruslja, spodbuditi razpravo in odkrito spregovoriti o tem, kako bi bilo treba steber oblikovati. Mnoge ugotovitve iz nacionalnih razprav so upoštevane v tem mnenju.

2.13

Nadvse pomembno je, da se bolje opredeli področje uporabe stebra. Po mnenju EESO je treba v to pobudo vključiti vse državljane v vseh življenjskih obdobjih. EESO je zaskrbljen, ker Komisija v sporočilu o stebru premalo omenja prosilce za azil in migrante.

2.14

V večji meri bi bilo treba priznati in okrepiti vlogo civilne družbe. Z izboljšanjem dialoga s civilno družbo je treba poskrbeti, da bodo imeli ljudje, vključno z mladimi (12), ljudmi v ranljivem položaju ali žrtvami diskriminacije, občutek, da lahko sodelujejo pri zasnovi, izvajanju in pregledu postopkov oblikovanja politik. Pri pripravi in izvajanju politik, ki posredno ali neposredno vplivajo na zaposlovanje in trge dela, imajo posebno vlogo socialni partnerji. Spodbujati in podpirati je treba socialni dialog, pri tem pa spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev in kolektivna pogajanja ter izboljšati zmogljivosti prvih za sodelovanje v tem dialogu. V mnogih nacionalnih razpravah je bilo poudarjeno, kako pomembno je ustrezno vključevanje socialnih partnerjev in civilne družbe v razprave o stebru (13). V treh razpravah je bilo izpostavljeno, da je treba sprejeti pristop, ki temelji na soglasju, in odgovornost (14).

3.1

EESO je prepričan, da bi morala biti prihodnost dela v razpravah o stebru ena od glavnih prednostnih tem, saj je treba preučiti največje trenutne spremembe na področju dela. EESO meni, da je sedaj potreben bolj skladen in celosten pristop, zato poziva k celoviti evropski strategiji zaposlovanja, v kateri bodo med drugim obravnavani prihodnost dela, pa tudi naslednji vidiki:

3.2

Za pripravo in obvladovanje sprememb na področju dela je zadolženih več institucionalnih akterjev. Vse zainteresirane strani si morajo skupaj prizadevati, da bi bilo delo v prihodnosti pravično in vključujoče, da bi vsem nudilo možnosti zaposlovanja in omogočilo družbeni napredek. EESO je prepričan, da je v interesu vseh, da je delovna sila dobro izobražena in usposobljena ter da ima dostojen dohodek in možnosti za kakovostna delovna mesta. Pozitivne rezultate v prihodnosti bo mogoče zagotoviti le s potrebnimi naložbami, da bodo ljudje opremljeni z orodji, ki jih potrebujejo za prilagajanje na te spremembe, da bodo vzpostavljene ustrezne varnostne mreže in da se bodo spodbujale inovacije, še zlasti socialne inovacije.

3.3

S spremembami na področju dela bi morali „spodbujati trajno, vključujočo in trajnostno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse“ (16). S tem ciljem bi se morali ukvarjati tako EU kot države članice in socialni partnerji, vsak v svoji vlogi. K sodelovanju bi bilo treba pritegniti tudi organizacije civilne družbe, ki zastopajo ljudi, ki so oddaljeni od trga dela. Pogoji za ustvarjanje številnejših in kakovostnejših delovnih mest so neenakomerno porazdeljeni med državami članicami in v njih. EESO poziva institucionalne akterje držav članic, naj hitro preidejo na „daljnovidno“ strategijo (angl. high-road strategy) in jo kombinirajo z aktivno politiko trga dela. To bi bilo treba podpreti s prenovljeno in vključujočo evropsko strategijo zaposlovanja ter s skladno in ambiciozno evropsko industrijsko strategijo.

3.4

Odbor je že izrazil zadovoljstvo, da Program EU za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta (17) temelji na konceptu prožne varnosti, in poudaril, da je treba najti pravo ravnovesje med notranjo in zunanjo prožno varnostjo, da bi trg dela učinkoviteje deloval, delavci pa bi bili bolje zaščiteni. Poudaril je tudi, da je treba socialne partnerje aktivno vključiti v spremljanje in ocenjevanje izvajanja politik na področju prožne varnosti (18), pa tudi, da so trdne makroekonomske politike, ki spodbujajo rast zaposlenosti in ugodno poslovno okolje, s tem pa zagotavljajo in podpirajo polni potencial rasti, temeljni pogoj za učinkovitost prožne varnosti. EESO je poleg tega spodbudil države članice in EU, naj pri izvajanju prožne varnosti oblikujejo in ohranjajo pravni okvir, ki zagotavlja prilagodljivost in je preprost, pregleden ter predvidljiv, naj krepijo in spoštujejo pravice delavcev ter zagotavljajo njihovo iztožljivost, in naj v vsej EU spodbujajo stabilen pravni okvir za kolektivna pogajanja in socialni dialog. Poudaril je tudi, da je za socialne partnerje pomembno aktivno sodelovanje v razpravi in procesu odločanja o prožni varnosti (19). V mnogih državah članicah so bili v nacionalnih razpravah izpostavljeni in obravnavani vprašanje, kako doseči ravnovesje med prožnostjo in varnostjo (20), ter zmožnosti trga dela, da se prilagaja novim izzivom (21).

3.5

Z okvirnimi pogoji o trgih dela je treba podpreti nove in bolj raznolike poklicne poti. V poklicnem življenju so potrebne različne oblike zaposlovanja kadrov in dela. To terja ustrezno zakonodajno okolje za varnost zaposlitve, ki bi zagotovilo okvir za pravične delovne pogoje in spodbudilo zaposlovanje na podlagi vseh oblik pogodb o zaposlitvi.

3.6

Spremembe na področju dela so številne in raznolike. Najti moramo način, kako celotni delovni sili zagotoviti varen prehod z enega delovnega mesta na drugega, od enega statusa do drugega ter iz brezposelnosti v zaposlenost, pa tudi vstop v poklicno življenje po zaključku izobraževanja. Družbo, v kateri živimo, ter našo gospodarsko blaginjo bosta oblikovali zmožnost ljudi, da so v različnih življenjskih obdobjih pripravljeni na potreben prehod, ter razpoložljivost okvirov in mehanizmov podpore, ki jim bodo to omogočili. EESO predlaga celovito razpravo o teh okvirih in mehanizmih podpore.

3.7

Tudi hiter tehnološki napredek vpliva na naš način življenja in dela. S proaktivnim oblikovanjem politike na ravni EU in nacionalni ravni se lahko zagotovi in se mora zagotoviti, da se izkoristijo priložnosti, ki jih prinaša digitalizacija, in da se pri tem izognemo pastem ali ublažimo njihove posledice (22). V nacionalnih razpravah je bilo ugotovljeno, da digitalizacija sodi med glavne izzive, ki jih je treba upoštevati v stebru (23), pri čemer je bila pogosto omenjena potreba po naložbah v usposabljanje in infrastrukturo (24). Zato je treba skrbno oceniti vpliv tega razvoja na trg dela in delovne standarde, gospodarstvo, davčni sistem, sistem socialne varnosti in plačo, ki zagotavlja preživetje (25).

3.8

Digitalno agendo in pobudo za enotni digitalni trg bi bilo treba povezati v nov splošen pristop k prihodnosti dela. Pri tem je treba upoštevati gospodarske, zaposlitvene in socialne izzive, vključno s ciljem zagotavljanja potrebnih znanj in spretnosti ter enakih konkurenčnih pogojev. EESO meni, da bi bilo mogoče to – skladno s Pogodbami – najbolje doseči s pristopom na ustrezni ravni, ki temelji na pravicah, s katerim bi med drugim omogočili dostop do izobraževanja in socialne zaščite ter boljše usklajevanje v EU na področjih, kjer Unija nima zakonodajnih pristojnosti.

3.9

EESO je že poudaril, da je pri reševanju izzivov digitalizacije „sodelovanje […] ključno (26)“, zlasti na ravni Evropske komisije in evropskega upravljanja ter na ravni nacionalnih oblasti, socialnih partnerjev ter širše civilne družbe kot celote. Odbor je že priporočil Evropski komisiji, OECD in MOD, naj skupaj s socialnimi partnerji na vseh ustreznih ravneh in organizacijami širše civilne družbe oblikujejo ustrezne določbe o dostojnih delovnih pogojih in potrebni zaščiti zaradi upoštevanja novih oblik dela (kot so spletno delo, t. i. ekonomija priložnostnih del in ekonomija delitve) (27).

3.10

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti povečanju stopnje zaposlenosti med mladimi. Kot je EESO navedel že v prejšnjih mnenjih, bi bilo treba v nacionalnih reformnih programih sprejeti specifične ukrepe za boj proti brezposelnosti mladih (28). Učinkovita obdobja vajeništva in druge kakovostne oblike sistemov učenja na delovnem mestu lahko mladim pomagajo olajšati prehod iz šolanja v zaposlitev (29). EESO podpira zamisel o uvedbi sistemov jamstva za mlade v državah članicah, ki bi se financirali iz posebnega sklada pobude za zaposlovanje mladih znotraj večletnega finančnega okvira, in je pozdravil ustanovitev tega sklada (30).

3.11

V mnogih nacionalnih razpravah je bilo opozorjeno na pomen socialnega dialoga (31). EESO izraža zaskrbljenost, da je več držav, v katerih ni ustreznega socialnega dialoga (32), ter da v nekaterih državah oziroma sektorjih delodajalci in delavci nimajo svojih predstavnikov v socialnem dialogu in ne sodelujejo pri kolektivnih pogajanjih. To bi bilo treba upoštevati (33), ravno tako kot je treba upoštevati, da je potreben socialni dialog, usmerjen v iskanje rešitev, ki bo prispeval k zaščiti delavcev in konkurenčnosti podjetij. Kolektivna pogajanja je treba spodbujati na vseh ustreznih ravneh; EESO priporoča spremljanje z zbiranjem podatkov o vključenosti v kolektivna pogajanja po vsej Evropi, in sicer na podlagi kazalnikov v evropskem semestru ter ob doslednem upoštevanju nacionalnih praks in sistemov odnosov med delodajalci in delavci.

3.12

Tehnološki razvoj ustvarja nove priložnosti za zaposlovanje, vendar pa bodo nekatera delovna mesta tudi ukinjena. Mnenja o tem, v kakšni meri bo do tega prišlo, se razlikujejo, tako kot nedavne prognostične študije (34).

3.13

Naložbe v ljudi bi morale biti vsekakor osrednji del vsake strategije o prihodnosti dela. Raven kompetenc, znanj in spretnosti, zlasti digitalnih, bo odločilnega pomena pri opremljanju državljanov in delavcev za prihodnost. Z uvedbo jamstva za znanja in spretnosti (35), ki ga je treba podpreti z nujnimi naložbami, bi lahko ustvarili okvir, ki bi ljudem omogočil, da skozi vse življenje pridobivajo potrebna znanja in spretnosti. Temeljil bo na dostopu do kakovostnega izobraževanja za vse državljane EU, vključno s poklicnim izobraževanjem, vseživljenjskim učenjem in priložnostmi za prekvalificiranje in izpopolnjevanje.

3.14

Tehnološke spremembe lahko spodbudijo pridobivanje znanj in spretnosti, vendar lahko hkrati tudi pospešijo postopek zastaranja znanj in spretnosti delavcev v številnih poklicih. Poleg nosilcev izobraževanja morajo tudi podjetja, ki delajo skupaj s sindikati, CEDEFOP in vlade odigrati svojo vlogo in zagotoviti pridobivanje kompetenc, znanj in spretnosti, ki ustrezajo povpraševanju na spreminjajočem se področju dela (36), med drugim tudi z večjo odzivnostjo sistemov nacionalnega izobraževanja in usposabljanja na spreminjajoče se potrebe po znanjih in spretnostih. Pri tem je potrebna usklajenost. Za razvoj znanj in spretnosti so potrebni čas in zadostna sredstva, nujne pa so tudi večje in učinkovitejše naložbe v izobraževanje in usposabljanje. Upoštevati je treba tudi različne učinke oziroma rezultate sistemov izobraževanja in mrež socialne varnosti v evropskih državah in regijah.

3.15

Nove oblike dela se razvijajo tako hitro, da jih pogodbena razmerja ne morejo dohajati, zato je treba preučiti njihov pravni status. EESO je pozval, da je treba nujno pojasniti status posrednikov na trgu dela in spletnih platform ter raziskati pogodbeni status množičnega dela prek spleta (angl. crowd workers) in drugih novih oblik dela ter delovnih razmerij. Potrebne so tudi smernice, da se razčistijo morebitna siva področja, povezana z zaposlitvenim statusom, glede obdavčitve in socialnega zavarovanja (37). Splošni cilj morajo biti pravični delovni pogoji za vse ter zagotavljanje, da za vse delavce veljajo temeljni standardi dela in da imajo ustrezno socialno zaščito.

3.16

Pri spodbujanju dogovora o prožnosti in stabilnosti dela na vseh ustreznih ravneh so v ospredju zlasti socialni partnerji, vendar pa je potrebna tudi zavezanost vlad in na ravni evropskega upravljanja. Poleg tega je treba izboljšati sodelovanje med institucijami EU, vladami in socialnimi partnerji. EESO je že ugotovil, da bi morale EU in države članice ob posvetovanju s socialnimi partnerji preučiti strategije za prilagoditev področja veljavnosti socialnih in delovnopravnih standardov, da bodo odražali pogoje digitaliziranega delovnega okolja (38).

3.17

Ekonomija delitve in drugi novi modeli zaposlovanja ne bi smeli biti razlog za izogibanje plačevanju dostojnih plač ali izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti glede socialne varnosti (39). EESO je že predlagal, da bi morala EU preučiti možnosti, kako bi lahko razvoj platform EU spodbudili tako, da ustvarjena vrednost ostane v lokalnih gospodarstvih (40).

3.18

Udeleženci nekaterih nacionalnih razprav so odprli vprašanje plačnega usklajevanja in uvedbe minimalne plače v državah članicah (41). Po mnenju EESO so potrebna nadaljnja prizadevanja v tej smeri. Koristno izhodišče je študija MOD z naslovom Vzpostavljanje socialnega stebra za evropsko konvergenco (42) (Building a Social Pillar for European convergence), v kateri je poudarjeno, da je za primerjavo minimalnih ravni plač mogoče uporabiti vrsto kazalnikov, ki upoštevajo razmere v državi, vendar je trenutno najbolj priljubljen kazalnik razmerja vrednosti med minimalno in povprečno plačo. V študiji je poleg tega navedeno, da bi lahko s sprejetjem skupnega pristopa k politiki minimalne plače na ravni EU omejili obseg revščine v razširjeni Uniji in zmanjšali delež ljudi, ki prejemajo nizko plačo glede na nacionalno ozadje. Vsebuje predlog, naj se kot izhodišče uporabi tristranska analiza razširjenosti minimalne plače na nacionalni ravni ter njene višine in skladnosti s predpisi, ki jo MOD omenja kot enega od instrumentov. V študiji je navedeno tudi, da vrsta raziskav opozarja na pomen usklajenega pristopa (kot je poudarjeno v Konvenciji št. 131) k elementom, ki jih je treba upoštevati pri določanju višine minimalne plače. Ti elementi – kolikor je možno in ustrezno glede na nacionalno prakso in pogoje – zajemajo: (a) potrebe delavcev in njihovih družin ob upoštevanju povprečne plače v državi, stroškov življenja, pravic iz socialnega varstva in sorazmernih življenjskih standardov drugih družbenih skupin in (b) ekonomske dejavnike, vključno z zahtevami gospodarskega razvoja, ravnjo produktivnosti in zaželenostjo doseganja in ohranjanja visoke stopnje zaposlenosti. O teh vprašanjih so potrebne nadaljnje razprave, ki bi jih bilo treba opraviti v okviru razvoja socialnega stebra. EESO poudarja, da je treba v postopkih oblikovanja plač dosledno spoštovati ključno pristojnost in avtonomijo nacionalnih socialnih partnerjev, v skladu z nacionalno prakso. Nujnost spoštovanja razdelitve pristojnosti in načela subsidiarnosti ter vloga socialnih partnerjev pri določanju minimalne plače (43) sta bili omenjeni tudi v nekaterih nacionalnih razpravah. EESO je na splošno že ugotovil, da med državami članicami euroobmočja ni konvergence, kljub pričakovanjem, da bo ustvarjeno optimalno endogeno valutno območje (44).

3.19

V nekaterih nacionalnih razpravah je bilo ugotovljeno, da na področje dela močno vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so demografske spremembe (45) in spreminjajoči se vzorci v družbi. Aktivne politike trga dela morajo biti učinkovite in ciljno usmerjene, da bodo dosegale dobre rezultate pri zaposlovanju. V eni državi je tekla razprava o vključitvi zasebnih agencij kot možnosti za izboljšanje aktivne podpore iskalcem zaposlitve (46). Politike zaposlovanja in trga dela v Evropi morajo še naprej uvajati konkretne ukrepe za uporabo načela nediskriminacije na delovnem mestu v praksi ter zagotavljanje enakosti vseh skupin delavcev (47).

3.20

Enakost med spoloma je osrednji element pri zagotavljanju pravičnih delovnih pogojev za vse. Zaradi staranja prebivalstva in daljšanja delovne dobe – poleg večjega števila žensk na trgu dela – se bodo najverjetneje povečale obveznosti glede oskrbe v življenjskem obdobju posameznika. Za vse delavce bosta vedno bolj pomembna prilagodljivost delovne dobe in delovnega časa ter trajnostno ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem. EESO je že opozoril, da je treba uskladiti delovne in družinske obveznosti na več področjih, kot so zagotavljanje oskrbe, starševski dopust in družinam prijazna delovna mesta (48). Pozval je k celostnemu pristopu pri sprejemanju zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, ki jih je treba uvesti na ustrezni ravni za spodbujanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem v državah članicah. Pomembno je, da se dovolj naložb usmeri v dostopno in cenovno sprejemljivo oskrbo, kar bo prispevalo k povečanju splošne stopnje zaposlenosti, zlasti pa žensk in zaposlenih za polni delovni čas.

3.21

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti vključevanju ranljivih družbenih skupin in manjšin na trg dela. Ekonomski, socialni in kulturni položaj Romov se v večini držav članic ne izboljšuje; kot je EESO navedel v poročilu, bi bilo treba strategijo za Rome dosledno vključevati v evropski semester (49).

3.22

Vzdržni pokojninski sistemi so zaradi staranja evropske družbe ključnega pomena. Komisija navaja, da zviševanje upokojitvene starosti v skladu s podaljševanjem pričakovane življenjske dobe ter prizadevanja za spodbujanje aktivnega staranja ne prispevajo zgolj k znatnemu zmanjšanju izdatkov za pokojnine, temveč omogočajo tudi pridobitev večjih pokojninskih pravic. Vendar pa je EESO že izrazil kritiko glede predloga Komisije, da bi bilo treba upokojitveno starost indeksirati glede na vse daljšo pričakovano življenjsko dobo, ter namesto tega predlagal ukrepe, s katerimi bi dejansko upokojitveno starost približali zakonsko določeni upokojitveni starosti (50). Odbor za socialno zaščito navaja, da bo zmanjševanje brezposelnosti in spodbujanje daljše vključenosti na trg dela, tudi s povečanjem udeležbe žensk, odločilnega pomena za vzdržnost in ustreznost pokojninskih prejemkov v prihodnje (51). Tako bi bil na primer evropski primerjalni kazalnik vzdržnosti in primernosti pokojnin koristno referenčno merilo za podporo državam članicah v prizadevanjih za reformo pokojninskih sistemov in zmanjšanje revščine.

3.23

Cilj, da bi ljudje delali dlje, je treba dopolniti s pristopom na podlagi življenjskega cikla, ki vključuje dobre delovne pogoje, tudi politike na področju varnosti in zdravja ter delovnega časa, ter ljudi spodbujati k izkoriščanju možnosti za vseživljenjsko učenje. Eden od predpogojev je tudi daljša delovna doba do upokojitvene starosti, z dostojnim prihodkom v delovno aktivnem obdobju, ki mu sledi primerna pokojnina, ter politike, ki starejšim delavcem omogočajo lažji prehod v pokoj; pri tem je ključnega pomena tudi razvoj našega načina dela.

3.24

Standardi socialne varnosti se v EU zelo razlikujejo in so odvisni od različnih sistemov ter tradicij. EESO se zavzema za jasnejše strateške usmeritve na področju socialne politike ter za to, da se splošna načela socialne politike vključijo v pretehtan delovni program. EESO je že omenil, da si je treba prizadevati za zavezujočo minimalno raven socialne zaščite (52), in predlaga, da se na ustreznih ravneh opredelijo visoki standardi, pri čemer je treba ustrezno upoštevati zahteve glede trajnosti in primernosti. Za bolj vključujočo mrežo socialne varnosti za vse, ki zakonito prebivajo v EU, je potrebna boljša izmenjava najboljše prakse. Ob upoštevanju izzivov Dela 4.0 in glede na nove oblike zaposlovanja in delnega zaposlovanja je izjemno pomembno, da se preuči in nato odloči, kako lahko države članice reformirajo svoje sisteme socialnega varstva, da bodo lahko zavarovanje za primer brezposelnosti preoblikovale v vključujoče zavarovanje delavcev, ki je lahko v prihodnosti varnostni pas ter omogoči zaposlovanje in dostojno delo. Poskrbeti je treba, da bo delo bolj privlačno kot prejemanje podpore, in ustvariti prave spodbude za ljudi, da bodo kot zaposleni v boljšem položaju, hkrati pa zagotoviti dohodkovno varnost za ljudi, ki ne najdejo dela. Primerjalne analize na tem področju bi lahko državam članicam dodatno pomagale, da bi, kjer je to potrebno, izboljšale pogoje za upravičenost do izplačil, njihovo trajanje in višino.

3.25

EESO je že leta 2009 poudaril, da mora Evropa ponovno pridobiti vodilno vlogo na področju raziskav in inovacij. Opozoril je, da bi z rezultati na tehničnem in znanstvenem področju ter njihovo uporabo v konkurenčnem globaliziranem gospodarstvu zagotovili, da bo imela Evropa prihodnost na globalnem industrijskem prizorišču. Poudaril pa je tudi, da je pogoj za inovacije družbeno ozračje, ki omogoča napredek (53). Za vzpostavljanje inovacijam prijaznega okolja je pomembno tudi kreativno podjetništvo, ki ustvarja priložnosti za zaposlitev. V tem procesu ima bistveno vlogo civilna družba.

3.26

Po mnenju EESO obstaja povezava med zmožnostjo za inovacije na delovnem mestu in participacijo delavcev. Dobro in s tem tudi trajnostno upravljanje podjetij mora poleg tega temeljiti na pravnih strukturah in praksah vključevanja delavcev, ki so se uveljavile na notranjem trgu, tj. obveščanju, posvetovanju in, kjer se uporablja, tudi soodločanju (54). Določbe o obveznem vključevanju zaposlenih bi bilo treba na podlagi že doseženih standardov okrepiti in jih na splošno uporabljati v pravu EU (55).

3.27

Podnebne spremembe so eden največjih okoljskih in družbenih izzivov Evrope in ostalega sveta. Delo bo v prihodnosti oblikovala tudi nujna potreba, da preoblikujemo naša gospodarstva, industrijske panoge in delovna mesta, ter tako zaščitimo naš planet. EESO izraža zadovoljstvo, da je EU ratificirala Pariški sporazum, in se zavzema za oblikovanje koalicije civilne družbe in podnacionalnih oblasti za uresničitev zavez s konference COP 21 (56). Uresničevanje teh zavez mora potekati v skladu z zavezami EU o zmanjšanju revščine. Za zagotavljanje pravičnega prehoda, dostojnega dela in zaposljivosti bodo potrebne naložbe v vire, s katerimi bi podprli skupnosti in delavce v sektorjih, ki jih je ta prehod že prizadel, pa tudi predvideli in omogočili nadaljnje prestrukturiranje in prehod na bolj zeleno in trajnostno gospodarstvo. Z naložbenim načrtom za Evropo bi bilo treba podpreti projekte v skladu z zavezami s konference COP 21.

4.1

Socialna in ekonomska neravnovesja ogrožajo EU, saj ogrožajo socialno kohezijo in politično verodostojnost ter zavirajo gospodarski napredek. EESO je že izrazil svoje stališče, da mora biti odprava revščine prednostna naloga, boj proti temu pojavu in proti socialni izključenosti pa mora biti eden glavnih elementov stebra (57).

4.2

Čeprav priznava, da so za zmanjševanje revščine odgovorne predvsem države članice, pa poziva tudi Svet EU, naj se vnovič zaveže k temu cilju, kot je določen v strategiji Evropa 2020, hkrati pa sprejme bolj celosten pristop. To pomeni, da je treba zmanjševanje revščine sistematično obravnavati v celotnem procesu evropskega semestra ter da mora biti strategija Evropa 2020 povezana z agendo do leta 2030 (58). Gospodarska rast in konkurenčnost sta ključna, zato je makroekonomska politika, ki pomaga ustvarjati dostojna delovna mesta, pomembna za zmanjšanje neenakosti in revščine.

4.3

EESO je že izrazil mnenje, da dlje kot se izvaja sedanja politika varčevanja, ki je usmerjena predvsem v zmanjševanje izdatkov, brez primernih ukrepov za ustvarjanje rasti, socialne kohezije in solidarnosti, bolj postaja jasno, da vse večje socialne neenakosti ogrožajo gospodarsko povezovanje in blaginjo Evrope (59). Poziva k obnovljenim prizadevanjem za spodbujanje koncepta socialnih naložb na vseh pomembnih političnih področjih (60) in meni, da je treba še razmisliti o tem, kako povezati cilje iz Junckerjevega načrta 2 s cilji svežnja o socialnih naložbah. Poleg tega poziva k evropskemu paktu za socialne naložbe (61), s katerim bi podprli socialne reforme in naložbe ter tako pripomogli k obnovljeni ekonomski, socialni in teritorialni konvergenci.

4.4

EESO je podprl sveženj Komisije o socialnih naložbah, za katerega se je zdelo, da pomeni spremembo paradigme z večjim poudarkom na socialnih naložbah, ki se ne obravnavajo kot strošek, temveč kot naložba v potencial Evrope za rast in zaposlovanje (62), vendar izraža obžalovanje, da ni bilo storjenega več za dejansko uresničitev teh ciljev. Socialne naložbe sčasoma prinesejo koristi z ekonomskega in socialnega vidika, kar se izraža v višjih stopnjah zaposlenosti ali višjih dohodkih delavcev, boljšem zdravju, manj brezposelnosti, boljši izobrazbi, manj revščine in socialne izključenosti ipd. Poleg tega krepijo blaginjo in izboljšujejo dobro počutje posameznikov, hkrati pa spodbujajo gospodarstvo, saj zagotavljajo bolj usposobljeno delovno silo ter večjo produktivnost in zaposlovanje. Tovrstne naložbe, zlasti če so namenjene spodbujanju rasti, prispevajo tudi k izboljšanju znanj in spretnosti ter kvalifikacij ljudi, pa tudi njihovih priložnosti v družbi in na trgu dela. Poleg tega spodbujajo gospodarstvo in pomagajo EU, da bo po krizi močnejša in bolj konkurenčna. Tako omogočajo učinkovitejšo in uspešnejšo javno porabo, ki vodi k srednje- do dolgoročnim prihrankom v javnih proračunih.

4.5

EESO je že izrazil zadovoljstvo, da Evropska komisija izrecno priznava velik pomen socialnega gospodarstva, socialnih podjetij, civilne družbe in socialnih partnerjev za izvajanje svežnja o socialnih naložbah (63).

4.6

Odbor je že izrazil stališče, da bi uvedba evropskega minimalnega dohodka na podlagi okvirne direktive prispevala k zmanjšanju socialne izključenosti, povečanju ekonomske in teritorialne kohezije, zaščiti temeljnih pravic posameznika, zagotovitvi ravnovesja med ekonomskimi in socialnimi cilji ter pravični porazdelitvi bogastva in dohodka. Zato ponovno poziva Komisijo, naj preuči možnosti za financiranje tovrstnega minimalnega dohodka in oblikovanje ustreznega sklada (64).

4.7

EESO ponavlja svoje stališče, da so trajnostne, učinkovite in uspešne mreže socialne varnosti izredno pomembne za vse družbe v EU. So odločilnega pomena za ohranjanje socialne in teritorialne kohezije, solidarnosti in stabilnosti v družbi ter za podporo gospodarske rasti. Poleg tega imajo te mreže, kot se je pokazalo med krizo, pomembno funkcijo kot samodejni stabilizatorji. Odločitve o strukturi in vsebini socialne politike sicer sprejemajo predvsem države članice, vendar pa bi morale biti nacionalne pobude in pobude na ravni EU namenjene povečanju učinkovitosti in krepitvi sistemov socialne zaščite, ki zajemajo socialno varnost, socialno pomoč in storitve, zdravstveno varstvo in zagotavljanje stanovanj (65). Svet in Odbor za socialno zaščito sta opozorila, da bi morale države članice nadaljevati prizadevanja za izboljšanje učinkovitosti sistemov socialne zaščite in zagotoviti, da bodo prinašali boljše rezultate na socialnem področju, hkrati pa čim večji pozitivni učinek na zaposlovanje in rast (66).

4.8

Nacionalne ustanove na področju socialne varnosti in javne oblasti so odgovorne za zagotavljanje univerzalnih, kakovostnih, cenovno sprejemljivih in dostopnih socialnih storitev. Država mora akreditirati dostop do izvajanja teh storitev, ki jih lahko zagotavljajo javne oblasti ter nepridobitni ali pridobitni akterji, vlagati vanj in ga nadzorovati, kot to že počnejo nekatere države članice EU. Pri tem so pomembne predstavniške organizacije civilne družbe, zlasti socialni partnerji, socialna podjetja in družbe za vzajemno zavarovanje. Njihove naloge vključujejo pripravo, izvajanje, zagotavljanje in nadzor shem socialne varnosti, zdravstvenega zavarovanja in socialne pomoči. Tesnejše sodelovanje med vsemi akterji lahko poleg tega prispeva k učinkovitejši in boljši porabi javnih sredstev pri izvajanju socialnih politik. Sem bi morala soditi tudi možnost partnerstev med javnimi organi in zasebnimi akterji ob upoštevanju posebnosti nacionalnih sistemov.

4.9

EESO meni, da je potreben tesnejši in preglednejši dialog med odgovornimi akterji, da bi bili sistemi socialne zaščite in njihova preobrazba bolj trajnostni z vidika prednostne uporabe virov za učinkovite, ustrezne in relevantne javne naložbe. Pri tem je treba dosledno spoštovati in spodbujati socialne pravice, zlasti temeljna načela sistemov socialne varnosti v državah članicah.

4.10

Prehod na „Delo 4.0“ mora spremljati sočasni prehod na „Blaginjo 4.0“. Kriza, počasna rast, visoka stopnja brezposelnosti ter kombinacija vse več starajočega se prebivalstva ter zmanjšanja delovne sile so preizkušnja za trajnost in primernost sistemov socialne zaščite. Hkrati je povpraševanje po socialnih storitvah vse večje, predvsem zaradi starajočega se prebivalstva, toda viri za zadostitev tega povpraševanja so omejeni. Zato so nujno potrebne reforme, da bi zagotovili učinkovite in ekonomsko uspešne sisteme socialne zaščite, socialne politike in storitve. Steber mora ne le upoštevati spremembe na področju dela, temveč tudi podpreti države članice pri zagotavljanju primernih rešitev v odgovor na pomembne izzive na področju mrež socialne varnosti, socialnih politik in storitev. Glavni cilj bi moral biti na podlagi ustreznih regulativnih okvirov in politik ohraniti njihovo kakovost, trajnost, dostopnost, cenovno sprejemljivost in primernost za vse, ki so zdaj ali še bodo od njih odvisni.

4.11

EESO tudi ugotavlja, da so nenehni pritiski na javne proračune, demografske in družbene spremembe ter novi socialni izzivi v mnogih državah članicah privedli do novih in inovativnih oblik organizacije financiranja in zagotavljanja socialnih prispevkov in storitev. Ta pojav, imenovan socialne inovacije, izhaja iz nujnosti, da se najdejo rešitve za neizpolnjene socialne potrebe. Običajne državne sisteme socialne zaščite dopolnjuje tako, da se v sodelovanju z lokalnimi oblastmi mobilizirajo različni socialni in ekonomski akterji ter finančni viri. Vendar pa ne sme biti nadomestek za odgovornost in vlogo, ki jo imajo države in njihove različne javne ustanove pri zagotavljanju splošnega dostopa do kakovostnih, cenovno sprejemljivih, trajnostnih in dostopnih storitev za državljane EU v skladu z nacionalnimi praksami. Socialne inovacije ustvarjajo socialni kapital in krepijo vlogo lokalnih skupnosti. Priporočljivo je, da Evropska komisija in države članice zagotovijo, da se glavni instrumenti, kot so javna naročila ter evropski strukturni in investicijski skladi, učinkovito uporabljajo za podporo socialnim inovacijam in podjetjem socialnega gospodarstva.

4.12

EESO je ob številnih priložnostih opozoril na posebno in pomembno vlogo, ki jo ima socialno gospodarstvo, vključno s socialnimi podjetji, pri iskanju ekonomskih in socialnih rešitev (67). Ta sektor je glavni element evropskega socialnega modela in neposredno prispeva k socialni in ekonomski koheziji ter spremembam, pa tudi k bolj pravični porazdelitvi dohodka in bogastva ter aktivnemu državljanstvu. Pred kratkim je EESO pozval k akcijskemu načrtu EU za socialno gospodarstvo (68).

4.13

Steber bi moral na splošno in v skladu s pristojnostmi EU ponuditi skupni referenčni okvir za primerjavo in spremljanje nacionalnih pravnih in političnih okvirov, ki so potrebni za zagotovitev pravice do kakovostnih storitev, zlasti storitev socialne zaščite (69). To vključuje razpoložljivost, cenovno sprejemljivost in dostopnost socialnih storitev, pa tudi trajnost in učinkovitost. Veljati bi moralo za vsa področja socialne varnosti (70) in za vse ostale socialne storitve oziroma storitve socialne zaščite.

4.14

Podobno bi si morali v okviru stebra prizadevati za ustvarjanje potrebnih spodbud za države članice, da zagotovijo prenosljivost pridobljenih pravic v skladu z ustreznimi nacionalnimi standardi ter s tem tudi prosto gibanje. Takšen pristop bi omogočil, da vsak posameznik pri načrtovanju svojega poklicnega in zasebnega življenja dobi bolj prilagojeno podporo. Zagotovljena bi bila primernejša in prožnejša sredstva, prilagojena življenjskemu obdobju vseh državljanov EU, ki bi zlasti omogočala nemoten vstop na trg dela, prehod z enega delovnega mesta na drugega ter izstop s trga dela.

4.15

Steber bi bilo treba poleg tega uporabiti za določitev referenčnih meril za zagotavljanje temeljnih storitev. Za posamezne države članice bi bilo treba pripraviti strategije izvajanja, v katerih bi bile upoštevane specifične socialno-ekonomske in fiskalne razmere v državi. Referenčna merila ne bi smela biti omejena zgolj na razpoložljivost storitev, temveč bi se morala uporabljati pri izvajanju temeljnih načel iz Protokola št. 26 (splošni dostop do storitev, kakovost, varnost, cenovna sprejemljivost, enaka obravnava in spodbujanje pravic uporabnikov). Kot podlago za razvoj referenčnih meril bi bilo treba uporabiti prostovoljni evropski okvir kakovosti za socialne storitve in evropski okvir kakovosti za izobraževanje in varstvo v zgodnjem otroštvu.

4.16

Načelo enakih možnosti za vse je zapisano v evropskih pogodbah ter mora biti v celoti in ustrezno upoštevano v vključujočem socialnem stebru. Pravni red EU že določa skupne minimalne standarde za delavce v vsej Evropi, ki jih je treba še okrepiti. Enakost in prepoved diskriminacije morata biti zagotovljeni za vse moške in ženske ter vse skupine v naši družbi, tudi invalide, lezbijke, geje, biseksualne, transseksualne in interseksualne osebe (osebe LGBTI), pripadnike etničnih manjšin ter druge ljudi, ki so diskriminirani.

4.17

Višja stopnja zaposlenosti različnih skupin v Evropi je ključna za soočenje s problemi, ki jih povzročata staranje prebivalstva in zmanjševanje števila delovno aktivnega prebivalstva. Napredek je potreben tudi pri spodbujanju enakosti in nediskriminacije na drugih področjih življenja, ne le na področju dela, na primer pri dostopu do blaga in storitev, v izobraževanju, stanovanjski politiki in zdravstvenem varstvu. V zvezi s tem upamo, da se bodo kmalu ponovno začele razprave o direktivi EU o enakem obravnavanju pri dostopu do blaga in storitev.

5.1

EESO je od 2. septembra do 2. novembra 2016 izvedel razprave z organizirano civilno družbo v vseh državah članicah. Usklajevali so jih trije člani EESO (trojke) iz vsake države, pogosto v sodelovanju z Evropsko komisijo (15 razprav) ali nacionalnim ekonomsko-socialnim svetom (7 razprav). Udeležili so se jih predstavniki najrazličnejših organizacij delodajalcev, sindikatov in drugih organizacij civilne družbe ter – sicer v manjšem številu – univerz. Skupaj je v 28 razpravah sodelovalo skoraj 1 800 predstavnikov organizacij civilne družbe.

5.2

Pripravljen je bil niz ključnih vprašanj, ki so bila uporabljena kot izhodišče za večino razprav. Te so zajele celo vrsto tem, ki so odražale različne nacionalne sisteme, prednostne naloge in okoliščine. Po razpravah so trojke članov, zadolžene za usklajevanje, pripravile nacionalna poročila, v katera so v večini primerov vključile ugotovitve in/ali priporočila. Razprave so temeljile na naslednjem nizu vprašanj:

5.3

Ugotovitve oziroma priporočila, ki so jih trojke članov navedle v poročilih o državah, so pokazala, da je bilo v različnih razpravah obravnavanih več istih tem/vprašanj. Ta so povzeta v tej točki mnenja.

5.3.1

Obseg uporabe in oblika evropskega stebra socialnih pravic:

5.3.2

Glavne teme iz ugotovitev/priporočil, ki se nanašajo na predhodni oris evropskega stebra socialnih pravic iz dokumenta Komisije:

5.4

Ugotovitve/priporočila so poleg tega pokazala, da je bilo največ razhajanj glede vprašanja, ali naj se v okviru evropskega stebra socialnih pravic predvidijo zakonodajni ukrepi ali ne. Razlike so bile ugotovljene tako znotraj posameznih držav kot med njimi; predstavniki delodajalcev (na splošno) niso podprli predloga o dodatni zakonodaji, predstavniki sindikatov pa so bili (na splošno) nasprotnega mnenja.

6.1.1

Evropski steber socialnih pravic mora biti jasnejši z vidika vsebine, postopkov, konkretnih pobud za njegovo izvajanje, financiranja in spremljanja. Poleg tega je treba pojasniti vlogo različnih akterjev. Vprašanje upravljanja je izredno pomembno; spoštovati je treba tisto, kar je zapisano v Pogodbah, vključno z načelom subsidiarnosti. Državljani imajo pravico vedeti, kdo sprejema posamezne odločitve in kdo je zanje odgovoren.

6.1.2

Glede zadevnih akterjev in njihove vloge EESO poudarja, da je pri vprašanjih, ki se nanašajo na trg dela, partnerstvo med javnimi oblastmi in socialnimi partnerji na ravni EU ter nacionalni ravni glavno gonilo političnega napredka pri doseganju ciljev, ki uživajo široko podporo. Vlade, javne/regionalne/lokalne oblasti, različne državne ustanove, pristojne za organizacijo socialne varnosti, ter ponudniki socialnih storitev imajo na področju socialne zaščite osrednjo vlogo. Tudi socialni partnerji pogosto sodelujejo pri pripravi in izvajanju shem socialne zaščite ter socialnih storitev ter prevzemajo del odgovornosti. Drugi akterji, kot so nosilci socialne varnosti, imajo lahko strokovno znanje zlasti na področju socialne pomoči ter lahko sodelujejo pri zagotavljanju varnostnih mrež za del prebivalstva, ki ga ogroža revščina.

6.1.3

EESO poudarja, da lahko steber postane pozitiven projekt za Evropo in za vse, vendar le, če so njegovi rezultati vidni. V sedanjih kriznih časih je steber lahko dobra priložnost za EU, da dokaže, da se je še vedno, kjer je to primerno, zmožna ustrezno odzvati na izzive, s katerimi se soočajo navadni državljani, hkrati pa dosledno upoštevati porazdelitev pristojnosti in načelo subsidiarnosti. Steber bi zlasti moral prispevati k ukrepom za dobro počutje ljudi v skladu z zavezami iz Pogodbe, med drugim za „visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“ (člen 3 PEU). Poleg tega bi moral prispevati k boljšemu delovanju trgov dela in sistemov socialne zaščite. Hkrati je EESO zaskrbljen zaradi nejasnosti glede obsega uporabe stebra in izraža bojazen, da lahko to ustvari še več negotovosti in razočaranja, saj lahko poveča pričakovanja, ki ne bodo oziroma ne bodo mogla biti izpolnjena (71).

6.2.1

Komisija predlaga, naj steber najprej velja za euroobmočje, kjer se je že začel proces nadaljnjega povezovanja in konsolidacije v smeri večje konvergence. Toda socialne določbe v pogodbah EU (72) veljajo za vse države članice EU. Na podlagi stališč, ki so bila izražena v številnih nacionalnih razpravah, je EESO mnenja, da bi moral steber veljati za vseh 28 držav članic EU.

6.2.2

EESO je v enem od prejšnjih mnenj ugotovil, da so makroekonomske politike, ki so s socialnega vidika trajnostne, predpogoj za hitrejše gospodarsko okrevanje in socialno kohezijo. Boljše upoštevanje gospodarske realnosti je odločilno za produktivno zaposlovanje in dobro pripravljene socialne politike na ravni EU ter nacionalni ravni, pri čemer je treba zagotoviti pravično obravnavo vseh generacij. Odbor odobrava poudarek na uporabi prožnosti v okviru pravil Pakta za stabilnost in rast, pri čemer bo Komisija pri izračunavanju proračunskega primanjkljaja upoštevala nekatere javne naložbe, vendar meni, da je to omejen in delen ukrep (73).

6.3.1

Evropski semester in nacionalni reformni programi – ki enako veljajo tudi za države, ki niso članice euroobmočja – bi morali postati glavno gonilo za izvajanje in spremljanje stebra. Glede na dodatne mehanizme za makroekonomski nadzor, ki so na voljo v okviru evropskega semestra za države članice euroobmočja, pa je možno, da te razvijejo dodatna referenčna merila za podporo reform na nacionalni ravni. Povezava med stebrom in evropskim semestrom je bila omenjena v več nacionalnih razpravah (74).

6.3.2

EESO opozarja, da je treba nekatere politične cilje gospodarskega upravljanja zadnjih let bolje uskladiti s socialnopolitičnimi cilji EU, določenimi v členu 4(2) PDEU (75). Za vse ukrepe v okviru evropskega semestra bi bilo treba v skladu s horizontalno socialno klavzulo (76) opraviti oceno socialnega učinka. Rezultate bi bilo treba objaviti ter o njih razpravljati na nacionalni in evropski ravni (77).

6.3.3

EESO je že ugotovil, da bi morali imeti cilji na področju zaposlovanja in socialni cilji enako veljavo v evropskem semestru kot makroekonomski vidiki (78). Priporočil je tudi primerljive in skupne kazalnike, npr. o revščini in neenakostih, ter obvezne ocene socialnega učinka vseh reform, ki se predlagajo v nacionalnih reformnih programih in priporočilih za posamezne države (79).

6.3.4

EESO poziva k ponovnemu uravnoteženju evropskega semestra tako, da bodo pri pripravi priporočil za posamezne države upoštevani sedanji glavni kazalniki zaposlovanja in socialne politike.

6.3.5

Doseganje več konvergence za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev bi bilo treba olajšati s konkretnimi cilji, v katerih so upoštevani strategija Evropa 2020 in cilji trajnostnega razvoja in ki so odločilni za usklajevanje gospodarske in socialne politike ter politike zaposlovanja.

6.4.1

EESO izraža veliko zaskrbljenost glede stabilnosti EU, saj se potrebne reforme, s spremembo Pogodb ali brez, vedno izvajajo v zadnjem trenutku in pod velikim pritiskom. Znova je treba okrepiti socialno, politično in ekonomsko kohezijo v EU ter nadaljevati usklajeno povezovanje gospodarskih in monetarnih politik, saj je to temelj pravilno delujoče ekonomske in monetarne unije (EMU). Resna razprava o strukturi EMU s trdnimi temelji, ki zahteva soglasje o gospodarskih in socialnih ciljih ter dogovor o upravljanju, je torej neizogibna (80).

6.4.2

Izboljšati je treba socialno, politično in ekonomsko kohezijo, da se okrepi sposobnost EMU za odzivanje na pretrese. EESO je mnenja, da je treba v večji meri upoštevati razlike v gospodarstvih članic EMU in v teh državah uvesti uravnotežene strukturne reforme v skladu z zahtevami monetarne unije in potrebami držav, da se zagotovi nujna konvergenca.

6.4.3

EESO je že podal predloge za boljšo zasnovo EMU in za čim hitrejši razvoj njene demokratične in socialne strukture v okviru metode Skupnosti. S tem bi se povečala njena demokratična odpornost in izpolnile socialne zaveze iz Pogodb (81).

6.4.4

Ekonomsko trdna EMU je ključnega pomena. Kot je EESO že navedel, nosijo vlade držav članic veliko odgovornost za nadaljnji razvoj demokratične in socialne EMU. Enako velja tudi za socialne partnerje na nacionalni in evropski ravni, za katere je EMU splošni okvir za njihove sisteme določanja plač ter oblikovanje politike trga dela in socialne politike. Kot gospodarski in družbeni akterji so v veliki meri odločilni za doseganje skupnega cilja, tj. stabilnosti EMU (82). Njihovo tesnejše vključevanje lahko pomaga izboljšati upravljanje EMU, njihova stališča glede organizacije trga dela in oblikovanja socialne politike pa je treba upoštevati v razpravah o prihodnosti EMU (83). Okrepljen in strukturiran dialog s civilno družbo bi tudi pomagal izboljšati demokratično odpornost in upravljanje.

6.4.5

EESO meni, da je za odpravo obstoječih neravnovesij in za vzpostavitev zaupanja v Evropi potrebno učinkovitejše in demokratično gospodarsko upravljanje, zlasti v euroobmočju (84).

6.5.1

Cilj evropskega stebra socialnih pravic bi moral biti učinkovito izvrševanje veljavnega socialnega pravnega reda, vključenega v primarno in sekundarno zakonodajo EU, in sicer glede zaposlovanja in socialnih pravic, vključno z zlasti socialno zaščito in učinkovitim nadzorom, ki ga med drugim izvaja delovna inšpekcija, ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodnega varstva. Mednarodno zavezujoče pravne vire, ki navajajo pravice za državljane EU in so jih ratificirale države članice, je treba dosledno upoštevati.

6.5.2

EESO meni, da je steber priložnost za potrditev sedanjega socialnega pravnega reda. Poleg tega je postopek razvoja stebra priložnost za oceno, kaj deluje in kaj ne, kaj manjka in kaj bi bilo treba izboljšati v pristopu EU ter držav članic, da bi spodbudili obnovljeno socialno in ekonomsko konvergenco, trajnostno rast in zaposlovanje v EU.

6.6.1

Evropski sklad za strateške naložbe ter evropski strukturni in investicijski skladi naj bi bili odločilnega pomena za ustvarjanje delovnih mest in rasti ter spodbujanje teritorialne in socialne kohezije. EESO meni, da je treba te sklade uporabljati učinkoviteje in uspešneje; dolgoročnim naložbam EU v visokokakovostno socialno infrastrukturo ter storitve, tudi s sredstvi Evropskega sklada za strateške naložbe in Evropske investicijske banke, pa je treba dati prednost in jih povezati z izvajanjem stebra.

6.6.2

EESO je predstavil različne rešitve in podal različne predloge v okviru možnosti, ki jih daje Pakt za stabilnost in rast. Ena od njih bi lahko bilo „zlato“ ali celo „srebrno“ pravilo (85) za javne naložbe držav članic, tudi na področju sociale, ki bi dopolnile javne naložbe EU in bi v okviru skupno dogovorjenega sistema kazalnikov v kombinaciji s pravimi strukturnimi reformami spodbudile tudi zasebne naložbe (86).

6.6.3

V zvezi s proračuni in pregledom večletnega finančnega okvira EESO meni, da je treba – kot je že navedla Komisija – 25 % sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, namreč Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za socialni razvoj, uporabiti za spodbujanje socialnih naložb v socialne in zdravstvene storitve, izobraževanje in stanovanja ter v politike na teh področjih. Poleg tega bi bilo treba na ravni EU nekatera sredstva iz Evropskega socialnega sklada rezervirati za krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev. Evropska komisija bi morala za države članice pripraviti smernice za spodbujanje socialnih naložb v praksi ter spremljanje kakovosti in učinkovitosti projektov.

6.6.4

EESO je leta 2014 omenil mehanizem redistribucije, ki bi ga uporabljali v primeru asimetričnih šokov (87), ter opozoril, da Unija in zlasti euroobmočje ne moreta ignorirati socialnih posledic sedanjih gospodarskih politik in njihovega reševanja v celoti prepustiti posameznim državam. Poudaril je, da je treba proračun za izobraževanje in usposabljanje obravnavati kot naložbo za prihodnost (88). Udeleženci nekaterih razprav v državah članicah so se pogovarjali o tem, ali je potrebno in ali bi bilo izvedljivo zavarovanje EU za primer brezposelnosti ali prilagoditveni sklad (89). Razprave so pokazale, da se stališča glede tega vprašanja zelo razlikujejo in da se morajo razprave nadaljevati (90).

6.7.1

Pri razmisleku o stebru je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi globalno razsežnost. Ključnega pomena so nedavne razprave v MOD, Svetu Evrope, OECD in Mednarodnem denarnem skladu, zlasti ker se je pokazalo, da neenakost negativno vpliva na trajnostno rast, medtem ko je redistribucija ne zavira. Pri razmisleku je treba poleg tega upoštevati, da je trajnost evropskega socialnega modela povezana z izboljšanjem konkurenčnosti Evrope v svetovnem merilu.

6.7.2

Vse države članice Združenih narodov so se leta 2015 dogovorile o agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, kar pomeni, da so države članice Evropske unije zavezane uresničitvi ciljev iz te agende. Po mnenju EESO lahko steber precej prispeva k izvajanju agende, zlasti glede cilja št. 1 (odprava revščine), cilja št. 3 (varovanje zdravja in dobrega počutja), cilja št. 5 (enakost spolov) ter cilja št. 8 (dostojno delo in gospodarska rast).

6.8.1

EESO poziva Komisijo, naj predlaga jasno in skladno strategijo za evropski steber socialnih pravic. Strinja se z Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito, ki navajata, da bi moral „evropski steber socialnih pravic temeljiti na obstoječih instrumentih in jih izboljšati, vključno z evropsko strategijo zaposlovanja in odprto metodo koordinacije na področjih socialnega varstva in socialnega vključevanja. Steber bi moral na tej podlagi usmerjati proces spodbujanja trajnostne konvergence v smeri višjih standardov, na področju zaposlovanja in sociale, pri tem pa spoštovati nacionalne pristojnosti (91)“. Del tega procesa je lahko priprava novih referenčnih meril za omejeno število najpomembnejših izzivov na trgu dela in socialnem področju, s katerimi se ocenjuje napredek. S takšnim okvirom za sodelovanje bi pomagali državam članicam, da z reformami (92) lažje dosežejo pozitivne rezultate ter prispevajo k večji socialni koheziji.

6.8.2

Kljub očitnim tveganjem EESO še vedno verjame, da je EU zmožna ustvariti boljšo, bolj demokratično in socialno Unijo. Storil bo vse, kar je potrebno za podporo razprav v državah članicah in na ravni EU ter vključitev državljanov v prizadevanja za boljšo prihodnost v Evropi. Samo če bo EU ostala enotna in če bo zmožna ukrepati, bodo zagotovljeni pravična globalizacija, ki omogoča dobro življenje, dovolj priložnosti za zaposlovanje in pravične delovne razmere za vse. Evropa se mora – če želi ohraniti svoj model družbe – biti zmožna prilagajati spreminjajočim se razmeram, da bi tako vsem ponudila kar največ možnosti. To je naša alternativa protekcionizmu, nacionalizmu in populizmu.