EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 18.11.2015

JOIN(2015) 50 final

SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Pregled evropske sosedske politike

{SWD(2015) 500 final}

I. UVOD

Evropska unija je evropsko sosedsko politiko (v nadaljnjem besedilu: ESP) oblikovala leta 2004, da bi lahko podpirala in spodbujala stabilnost, varnost in blaginjo v državah, ki so najbližje njenim mejam. EU ostaja zavezana tem ciljem, vendar so dogodki v zadnjih letih pokazali, da je treba ubrati nov pristop, na novo določiti prioritete in uvesti nove načine dela.

V preteklih 12 letih so številne države, ki obkrožajo EU, zaznamovale korenite spremembe. Nekatere so bile pozitivne. Lokalni akterji so uvedli reforme, da bi uveljavili pravno državo, socialno pravičnost in povečano odgovornost, kot priča Nobelova nagrada za mir, ki je bila podeljena tunizijski četverici. Istočasno so konflikti, naraščajoči ekstremizem in terorizem, kršitve človekovih pravic in druge grožnje mednarodnemu pravu ter gospodarski pretresi povzročili velike tokove beguncev. Ti so pustili sledi po celotni Severni Afriki in Bližnjem vzhodu, kar je privedlo do arabskih vstaj in vzpona Islamske države/Daiša. Na vzhodu so bile zaradi vse predrznejše ruske zunanje politike kršene suverenost, neodvisnost in ozemeljska celovitost Ukrajine. Dolgotrajni konflikti še naprej ovirajo razvoj v regiji.

Medtem je pod drobnogledom tudi soodvisnost EU in njenih sosed. Na meje EU se v upanju na varnejšo prihodnost zgrinja vse več beguncev. Energetske krize so še potrdile, da mora EU sodelovati s sosednjimi državami pri zagotavljanju energetske varnosti, vključno z diverzifikacijo virov energije, energetskih dobavnih poti in dobaviteljev. EU in njeno sosedstvo so pretresala teroristična dejanja, nazadnje grozoviti teroristični napadi v Parizu 13. novembra.

Namen tega pregleda ESP je oblikovati predloge, kako lahko EU in njene sosede v sosedstvu zgradijo učinkovitejša partnerstva. Pri tem si bo EU prizadevala za svoje interese, k čemur spada tudi spodbujanje univerzalnih vrednot. Stabilnost EU temelji na demokraciji, človekovih pravicah, pravni državi in gospodarski odprtosti, zato bo nova ESP v tem mandatu za prvo politično prioriteto postavila stabilizacijo.

Razlikovanje in intenzivnejše skupno prevzemanje odgovornosti bosta zaščitna znaka nove ESP, ki bo priznavala, da si ne želijo vsi partnerji prevzeti pravil in standardov EU, ter odražala želje vsake posamezne države glede značilnosti in poudarka njenega partnerstva z EU.

EU ne more sama rešiti številnih izzivov, s katerimi se spopada regija, in učinek vzvoda njenega prispevka je omejen, vendar bo ESP kolikor mogoče pomagala ustvariti pogoje za pozitiven razvoj.

Na podlagi pregleda, ki ga je predlagal predsednik Jean-Claude Juncker in so ga zahtevale države članice EU, je bilo prejetih več kot 250 odzivov na javno posvetovanje od držav članic, partnerskih vlad, institucij EU, mednarodnih organizacij, socialnih partnerjev, civilne družbe, možganskih trustov, akademskih krogov, podjetij in javnosti, ki večinoma potrjujejo potrebo po spremembi ESP tako glede vsebine kot metodologije.

Javno posvetovanje je pokazalo, da je možnost tesnejšega odnosa z EU v nekaterih izmed držav, ki so izvedle reforme upravljanja, spodbudila spremembe, drugi partnerji pa obstoječe prakse in politike dojemajo kot preveč predpisujoče in menijo, da ne izražajo dovolj njihovih teženj. Posvetovanje je tudi pokazalo, da je treba okrepiti prevzemanje odgovornosti tako partnerjev kot držav članic EU, da je treba več pozornosti nameniti sodelovanju in da si je treba prizadevati za večjo prožnost, da se bodo EU in njeni partnerji lahko odzivali na nenehno spreminjajoče se potrebe in okoliščine.

Poiskati bo treba učinkovitejše načine spodbujanja demokratičnega, odgovornega in dobrega upravljanja, pa tudi načine uveljavljanja reform pravosodja, kjer obstaja skupna zavezanost pravni državi in temeljnim pravicam. Kot ključni za stabilizacijo družb v državah v sosedstvu so izpostavljeni odprti trgi, rast, vključujoč gospodarski razvoj, zlasti pa možnosti za mlade. EU in partnerji bodo več pozornosti namenjali energetski varnosti in podnebnim ukrepom.

Ponovno bo poudarjena okrepitev sodelovanja s partnerji pri reformi varnostnega sektorja, pri izvajanju politik preprečevanja konfliktov ter boja proti terorizmu in radikalizaciji ob doslednem upoštevanju mednarodnega prava človekovih pravic. Še bolj kot prej je treba po terorističnih napadih 13. novembra v Parizu povečati intenzivnost sodelovanja z našimi sosedami na teh področjih. Prednostno bosta obravnavana tudi varna in zakonita mobilnost ter boj proti nedovoljenim migracijam, trgovini z ljudmi in tihotapljenju.

V okviru nove ESP naj bi uporaba razpoložljivih instrumentov in virov postala bolj usklajena in prožnejša. Poleg tega bo pomembno spodbuditi države članice EU k večji zavzetosti za oživitev sodelovanja z našimi sosedami. Prav tako bo eden od ciljev poglobiti sodelovanje s civilno družbo in socialnimi parterji.

Na regionalni ravni bo v skladu z zavezami z vrha v Rigi leta 2015 nadalje okrepljeno vzhodno partnerstvo. Okrepljeno vlogo pri podpori sodelovanja med južnimi sosedami bo lahko imela Unija za Sredozemlje. Nova ESP si bo prizadevala za vključitev drugih regionalnih akterjev zunaj sosedstva v reševanje regionalnih vprašanj, kadar bo to primerno.

Generalna skupščina Združenih narodov je sprejela agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in povezane cilje trajnostnega razvoja, EU pa močno podprla njeno izvajanje, kar je zagotovilo nov preobrazbeni politični okvir za sodelovanje s partnerji. Ta pregled poteka v tesni koordinaciji v okviru širših dejavnosti v zvezi z globalno strategijo EU za zunanjo in varnostno politiko.

S temi in drugimi ukrepi bo EU poskušala utrditi ESP kot prihodnji okvir za vzdrževanje odnosov z vsemi partnerji.

II. STABILIZACIJA SOSEDSTVA

ESP je dolgoročna zaveza EU njenim sosedam, vendar mora upoštevati tudi najbolj pereče potrebe. V naslednjih treh do petih letih bo največji izziv v mnogih delih sosedstva stabilizacija. Pogosto so vzroki nestabilnosti zunaj samega področja varnosti. Namen pristopa EU bo celovito odpraviti vire nestabilnosti na vseh področjih. Revščina, neenakost, zaznan občutek nepravičnosti, korupcija, šibek gospodarski in družbeni razvoj ter pomanjkanje priložnosti, zlasti za mlade, so lahko vir nestabilnosti in povečujejo dovzetnost za radikalizacijo. Nova ESP si bo odločno prizadevala za podporo gospodarstev in izboljšanje možnosti za lokalno prebivalstvo. Politika bi morala omogočiti, da bi partnerske države postale kraj, v katerem ljudje želijo graditi svojo prihodnost, ter pomagati obvladovati nenadzorovano gibanje ljudi.

Med javnim posvetovanjem je veliko število deležnikov, vključno s številnimi partnerskimi državami, izrazilo tudi stališče, da bi morala EU okrepiti svoje sodelovanje s partnerji v varnostnem sektorju. Kot na drugih področjih bo revidirana ESP omogočala prilagojen pristop k sodelovanju v varnostnih zadevah in bo dejavno zagotavljala, da se bomo v okviru sodelovanja dosledno odzivali na konflikte in pri tem v celoti upoštevali mednarodno pravo, vključno z mednarodnim pravom človekovih pravic. Cilj nove ESP je preprečevati konflikte z zgodnjim opozarjanjem in zgodnjimi preventivnimi ukrepi ter krepiti zmogljivost partnerjev na tem področju. Ukrepi iz tega skupnega sporočila so namenjeni iskanju načinov za okrepitev odpornosti partnerjev EU, ko se soočajo z zunanjimi pritiski, in njihove sposobnosti za sprejemanje lastnih suverenih odločitev.

III. MOČNEJŠE sosedstvo, MOČNEJŠA partnerstva

Večina sogovornikov v posvetovanju o ESP si je želela skupnega okvira politike za vzhodno in južno sosedstvo v taki ali drugačni obliki. Vendar je bila jasno izražena tudi zahteva po spremembah, ki bi vključevale bolj prilagojena partnerstva med EU in vsako posamezno partnersko državo iz sosedstva z večjim razlikovanjem med njimi, ki bi upoštevalo njihove različne ambicije, sposobnosti in interesi.

Če si partner želi bolj poglobljenih odnosov z EU na podlagi skupnih vrednot, je treba za razvoj odnosov uporabiti obstoječo osnovo. Gruzija, Republika Moldavija in Ukrajina so izbrale pot političnega pridruževanja in gospodarskega povezovanja z EU prek nove generacije pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih območij proste trgovine. Maroko ima v odnosih z EU napreden status, Tunizija pa sklenjeno privilegirano partnerstvo. EU bo skupaj z navedenimi partnerskimi državami še razvijala medsebojne odnose in si prizadevala za kar največje koristi sklenjenih sporazumov za obe strani. Za podkrepitev teh partnerstev bi morala EU povečati priložnosti za politični dialog na ministrski ravni s temi državami.

EU za leto 2016 predlaga začetek nove faze sodelovanja s partnerji v obliki posvetovanja o prihodnjih značilnostih in poudarku partnerstva. Pričakovati je mogoče, da bo to privedlo do različnih vzorcev odnosov, kar bo obema stranema vlilo močnejši občutek odgovornosti. EU je pripravljena razpravljati o možnosti skupne določitve novih prioritet za posamezna partnerstva, ki bi na podlagi skupno ugotovljenih skupnih interesov bolje opredelile poudarek vsakega odnosa.

Pristop na podlagi spodbud („več za več“) je uspešno podpiral reforme na področju dobrega upravljanja, demokracije, pravne države in človekovih pravic, kadar so se partnerji zavezali tovrstnim reformam. Vendar se ni pokazal za dovolj močno spodbudo, da bi sam po sebi ustvaril zavezanost reformam, če za to ni bilo politične volje. V teh primerih bo EU proučila učinkovitejše načine za spodbujanje temeljnih reform s partnerji, med drugim z vključitvijo civilnih, gospodarskih in socialnih akterjev.

Odpravljen bo enoten sveženj hkratnih poročil o napredku posameznih držav. Namesto tega si bo EU prizadevala za razvoj novega načina ocenjevanja, ki bo še posebej osredotočeno na izpolnjevanje ciljev, dogovorjenih s partnerji. Ta poročila bodo načrtovana tako, da bodo podlaga za politično izmenjavo stališč na relevantnih srečanjih na visoki ravni z državami partnericami, kot so pridružitveni sveti in sveti za sodelovanje. Za partnerje, ki bi se rajši osredotočili na manjše število strateških prioritet, bo okvir za poročanje prilagojen temu novemu poudarku. Poleg poročanja po posameznih državah bo spremljanje razvoja dogodkov v sosedstvu potekalo v obliki rednih poročil. Ta poročila bodo vsebovala elemente, ki jih zahteva uredba o evropskem instrumentu sosedstva, vključno z informacijami glede vprašanj temeljnih svoboščin, pravne države, enakosti spolov in človekovih pravic.

Nova ESP bi morala biti podlaga za skladnejša prizadevanja EU in držav članic. EU je vplivnejša, ko deluje enotno z enotnim sporočilom. Partnerjem lahko ponudi več, če svoje vire uporablja na bolj strateški in koordiniran način. Poleg razprav s partnerji bodo zato imeli pri oblikovanju prioritet in podpori za njihovo izvajanje večjo vlogo Svet in države članice. To bo vključevalo skupno načrtovanje programov. Države članice bodo pozvane, da prevzamejo vlogo vodilnega partnerja v nekaterih pobudah ali da spremljajo nekatera prizadevanja za reforme.

Komisija in visoki predstavnik bosta redno obveščala Evropski parlament, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij o izvajanju nove ESP.

IV. DOBRO UPRAVLJANJE, DEMOKRACIJA, PRAVNA DRŽAVA IN ČLOVEKOVE PRAVICE

Uveljavljanje pravne države ter neodvisnih in učinkovitih sodnih sistemov bo za EU ostala prioriteta. To je nujno za družbeno in gospodarsko stabilnost, za ustvarjanje zaupanja v državne institucije in zagotavljanje pravne varnosti. Neodvisen, pregleden in nepristranski sodni sistem prost političnega vpliva, ki zagotavlja enak dostop do pravnega varstva, varstvo človekovih pravic, enakost spolov in nediskriminacijo, ter celovita uporaba prava bodo še naprej cilji EU pri sodelovanju z vsemi svojimi partnerji. Odgovorna javna uprava na centralni in lokalni ravni je ključnega pomena za demokratično upravljanje in gospodarski razvoj. Zato so nujne reforme javne uprave. Pri tem je treba okrepiti demokratične in neodvisne institucije, razvijati lokalne in regionalne organe, depolitizirati javno upravo, razviti e-upravo ter povečati preglednost in odgovornost institucij. EU bo prav tako podpirala prizadevanja za izboljšanje sposobnosti partnerjev za razvoj politik, zagotavljanje storitev in upravljanje javnih financ ter delo nacionalnih parlamentov.

Uvesti bi bilo treba učinkovite, zlasti preventivne, protikorupcijske ukrepe v zvezi z obsežnim javnim naročanjem, (ponovnimi) privatizacijami, prestrukturiranjem družb v državni lasti oziroma pod državnim nadzorom ali na podobnih področjih, kjer je tveganje za korupcijo veliko, ob tem pa spodbujati ključno vlogo civilne družbe.

EU bo še naprej sodelovala s partnerskimi vladami, civilno družbo in državljani glede vprašanj človekovih pravic in demokracije, vključno z volilnimi postopki, v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Akcijskim načrtom EU za človekove pravice in demokracijo. Spodbujali in zagovarjali bomo univerzalnost in nedeljivost vseh človekovih pravic doma in v partnerstvih z državami iz vseh regij.

EU bo z vsemi partnerji navezala vključujoč dialog o človekovih pravicah in demokraciji, tudi na področjih, na katerih se izkušnje obojih razlikujejo. Človekove pravice in demokracija bodo ostale na dnevnem redu političnega dialoga z vsemi partnerji v skupno dogovorjenih oblikah. Civilnodružbeni forumi bodo deležni podpore.

Posebna pozornost bo namenjena izvajanju akcijskega načrta EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 1 , ki bo podlaga za načrtovanje programov ESP, ter podpori partnerjev ESP pri uresničevanju njihovih zavez na področju enakosti spolov ter opolnomočenja deklic in žensk, kar je skladno tudi s splošno agendo za trajnostni razvoj do leta 2030. Poudarek bo na zagotavljanju fizične in psihološke integritete deklic in žensk, spodbujanju socialnih in ekonomskih pravic ter opolnomočenju deklic in žensk, njihovem dostopu do pravnega varstva, izobraževanja, zdravstva in drugih socialnih storitev, krepitvi njihove veljave in politične udeležbe ter spremembi institucionalne kulture, da se bodo te zaveze uresničevale.

EU bo podpirala državljane pri vzpostavljanju nadzora nad delovanjem vlad ter si prizadevala za izboljšanje pluralizma, neodvisnosti in profesionalizma lokalnih medijev, da bodo lahko delovali kot forum za javno razpravo in pobudnik sprememb v partnerskih državah. Zavzemati bi si bilo treba tudi za odprt in prost internet.

Civilna družba na podnacionalni, nacionalni in medregionalni ravni bi morala biti deležna nadaljnje podpore tako neposredno kot z omogočanjem sodelovanja drugih organizacij. Evropska ustanova za demokracijo lahko veliko prispeva k temu. EU bi morala podpirati razvoj sposobnosti strokovnih in vodilnih kadrov civilne družbe v sosedstvu, in sicer z uporabo programov, kot je program štipendij za civilno družbo, ter pri tem priznati pomembno vlogo mladih.

V mnogih sosednjih državah je delovanje družbe izraz etnične, verske in kulturne identitete in tradicij. Deležniki so se med javnim posvetovanjem sklicevali na te dejavnike in pozvali EU, naj omogoči več soodgovornosti. EU bi zato morala razširiti ukrepe ozaveščanja na relevantne člane civilne družbe v njenem najširšem pomenu, pa tudi na socialne partnerje.

V. PREDLAGANE SKUPNE PRIORITETE ZA SODELOVANJE

V.1. GOSPODARSKI RAZVOJ ZA STABILIZACIJO

Gospodarski in družbeni razvoj bi moral biti v osrčju prispevka EU k stabilizaciji sosedstva in gradnji partnerstev.

Okrepitev ekonomskega upravljanja, utrditev fiskalne stabilnosti in podpiranje strukturnih reform za izboljšano konkurenčnost ter vključujoča rast in družbeni razvoj so ključni za razvoj gospodarske odpornosti posameznih držav. Makroekonomska stabilnost in gospodarske reforme v sosedstvu sta prioriteti in EU bo to še naprej podpirala, zlasti z ukrepi makrofinančne pomoči. EU bi morala spodbujati krepitev zmogljivosti in ustvarjanje novih priložnosti za usposabljanje, da bi pomagala razviti novo generacijo javnih uslužbencev, sposobnih za učinkovito in vključujoče ekonomsko upravljanje ter doseganje trajnostnih rezultatov na socialnem področju. Drugi ključni dejavniki so modernizacija gospodarstva, spodbujanje inovacij, ustvarjanje delovnih mest, krepitev strokovnih znanj ter spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije.

Nekatere nove, vendar tudi mnoge obstoječe instrumente bi bilo mogoče uporabiti učinkoviteje, da bi se ustvarili ugodnejši pogoji za delovna mesta in rast. EU bi morala okrepiti sodelovanje z mednarodnimi finančnimi institucijami, zlasti z Evropsko investicijsko banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom ter ustreznimi mednarodnimi organizacijami na področju razvoja zasebnega sektorja in pobud, ki spodbujajo vključujočo rast in zaposlovanje ter izboljšujejo življenjske pogoje za državljane. Poleg tega bi bilo treba promovirati ukrepe za okrepitev partnerstev z zasebnim sektorjem in uporabo inovativnih pristopov, kot je kombiniranje nepovratnih sredstev in posojil, kar je pomemben način zagotavljanja dodatnih sredstev in povečanja učinka pomoči EU.

TRGOVINA

Do zdaj je bil ključni instrument za spodbujanje blaginje v ESP dodelitev dostopa do trga EU. Nekatere sosede so izbrale pot tesnega gospodarskega povezovanja z EU. Z vzhodnimi partnerji (Ukrajino, Republiko Moldavijo in Gruzijo) so bili v okviru pridružitvenih sporazumov sklenjeni trije sporazumi o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine. V južnem sosedstvu potekajo pogajanja o enem sporazumu o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine (z Marokom), pogajanja s Tunizijo pa so se ravno začela. EU bo podpirala tekoča pogajanja s partnerji v južnem Sredozemlju, med drugim z razlikovalnim, postopnim in asimetričnim pristopom, ki temelji na skupnih prioritetah. Podpirala bo tudi domače reforme v sosednjih državah, ki vodijo k izvajanju pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih območij proste trgovine ter drugih dvostranskih sporazumov.

Dosledno in učinkovito izvajanje teh sporazumov je ključna prioriteta partnerjev v okviru pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih območij proste trgovine. Spodbujalo bo reforme in trajnostno rast. Kot je bilo določeno na srečanjih vzhodnega partnerstva na vrhu v Vilni leta 2013 in Rigi leta 2015, bo izvajanje pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih območij proste trgovine skupaj z reformami omogočilo celovito približevanje partnerskih držav mednarodnim standardom ter zakonodaji in standardom EU. To bo privedlo do postopne gospodarske integracije partnerjev v notranji trg EU in tako do oblikovanja gospodarskega območja. Takšna ambiciozna dolgoročna vizija za gospodarsko povezovanje med zadevnimi partnerji in EU je zaželena. Prispevala bo tudi k izpolnitvi dolgoročnega cilja oblikovanja širšega območja gospodarske blaginje, ki bo temeljilo na pravilih Svetovne trgovinske organizacije in suverenih odločitvah v vsej Evropi in zunaj nje.

Vendar kar nekaj partnerjev trenutno takšnemu modelu ni naklonjenih. Za tiste, ki ne želijo začeti pogajanj za sklenitev sporazuma o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine, si bomo prizadevali opredeliti privlačne in realistične alternative, da bi spodbudili povezovanje ter okrepili trgovinske in naložbene odnose, ki bodo odražali skupne interese. EU bo, kjer bo mogoče, zagotovila več prožnosti z lažjimi možnostmi, ki bodo presegale obstoječe preferencialne in nepreferencialne trgovinske sporazume za tiste, ki se od začetka ne želijo zavezati na vseh področjih.

V okviru pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih območij proste trgovine je na primer možno podpisati sporazume o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju, ki omogočajo prost pretok industrijskih izdelkov v določenih sektorjih. Slednji bi lahko bili primerni tudi za druge države ESP, katerih sedanji pogodbeni odnosi z EU predvidevajo približevanje na področju tehničnih predpisov, standardov in ugotavljanja skladnosti.

EU ostaja zavezana spodbujanju trgovine med EU, partnerskimi državami ESP in njihovimi trgovinskimi partnerji.

MODERNIZACIJA GOSPODARSTVA IN PODJETNIŠTVO

EU bo z gospodarskim dialogom, svetovanjem o politikah in mobilizacijo finančne pomoči partnerje podpirala pri modernizaciji gospodarstva ter spodbujanju pametne in trajnostne rasti. Zavzemala se bo za boljše poslovno okolje in reforme, ki bi omogočile več naložb ter več in boljša delovna mesta. Posebno pozornost bo namenila tudi podpori malim in srednje velikim podjetjem (MSP), ki ustvarijo največ delovnih mest (in so že deležna podpore v okviru instrumenta poglobljenega in celovitega območja proste trgovine), zlasti z ukrepi za izboljšanje njihovega dostopa do financiranja in informacij. Spodbujati in podpirati bi bilo treba reforme v podporo gospodarskemu in družbenemu razvoju (npr. na področjih razvoja spretnosti in znanj, socialne zaščite, izobraževanja, vode in zdravja).

Raziskave, znanost in inovacije so ključnega pomena za ustvarjanje dostojnih in trajnostnih delovnih mest v sosedstvu. Zato bi bilo treba spodbujati modernizacijo in diverzifikacijo gospodarstev z večjo udeležbo sosednjih držav v pobudah EU, kot so Evropska podjetniška mreža, Obzorje 2020 in COSME, priključitvijo na omrežje GÉANT ter spodbujanjem koncepta „pametne specializacije“, ki je bil razvit v okviru regionalne politike EU za oblikovanje raziskovalnih in inovacijskih strategij. Spodbujati bi bilo treba oblikovanje skupnega prostora za znanje in inovacije med EU ter njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami, in sicer tako da se na podlagi znanstvenih dokazov ustvarijo delovna mesta, ki temeljijo na znanju, ter pritegnejo vlagatelji za inovativna podjetja v EU in sosednjih državah. EU si bo prek skupnih programov, kot je partnerstvo za raziskave in inovacije na območju Sredozemlja (PRIMA), ter s sodelovanjem sosednjih držav v programu Obzorje 2020 še naprej prizadevala za uskladitev in integracijo skupnih prioritet na področju raziskav in inovacij.

Kmetijstvo je glavni vir delovnih mest v številnih partnerskih državah, zato bi morala EU še naprej podpirati trajnostne in vključujoče politike ter naložbe v modernizacijo sektorja, na podeželskih območjih pa po potrebi spodbujati tudi diverzifikacijo v druge dejavnosti, ki ustvarjajo prihodek. EU se bo z obravnavanjem okoljskih izzivov, kot sta degradacija naravnih virov in tekmovanje zanje, zavzemala za z viri gospodarno gospodarstvo. EU bi morala prispevati tudi k razvoju pomorskega gospodarstva ter skupaj s partnerji oblikovati skupno vizijo za trajnostno rabo deljenih morij.

Okrepiti bi bilo treba podporo digitalnemu gospodarstvu ter tako uskladiti digitalno okolje med EU in njenimi sosedami. To bo spodbudilo ustvarjanje delovnih mest, rast in inovacije, kar bo koristilo zlasti mladim v smislu priložnosti za izobraževanje in zaposlovanje, lokalno ali na daljavo, ter za ustanavljanje podjetij z malo začetnega kapitala.

ZAPOSLOVANJE IN ZAPOSLJIVOST: POUDAREK NA MLADIH

EU lahko pomaga izboljšati zaposljivost lokalne delovne sile ter osredotočiti prizadevanja na razvoj spretnosti in kompetenc ter na ustvarjanje priložnosti, zlasti za mlade ženske in moške. To bi moralo zajemati podporo izvenšolskemu izobraževanju („neformalnemu učenju“), lajšanju dostopa do osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, boju proti nepismenosti, razvoju znanj in spretnosti, vajeništvu ter usposabljanju na delovnem mestu. EU bo znatno okrepila možnosti za sodelovanje partnerjev iz sosedstva v programu Erasmus +, tudi z dodatnimi finančnimi sredstvi. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti lajšanju sodelovanja visokošolskih ustanov iz konfliktnih regij v tem programu.

EU bo spodbujala mobilnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter tako zagotovila večjo podporo na tem ključnem področju. Podpirala bo tudi mobilnost pripravnikov iz evropskih in sosednjih držav, ki si želijo delovnih izkušenj v tujini.

S partnerji se bo posvetovala o ustanovitvi sveta za zaposlovanje in zaposljivost mladih v okviru vzhodnega partnerstva. Poleg tega bo v okviru obstoječih forumov za sodelovanje v regiji spodbujala izmenjavo mnenj med državami južnega Sredozemlja o politikah na področju izobraževanja, usposabljanja in mladih. Evropsko fundacijo za usposabljanje bo pozvala, naj pri tem prevzame dejavno vlogo.

EU bo podpirala politike za prilagajanje znanj in spretnosti potrebam trga dela, izboljšanje sodelovanja visokega šolstva z gospodarstvom in razvoj kompetenc za trajnostna delovna mesta, ki temeljijo na znanju, ter tiste, ki so študirali ali se usposabljali v EU, spodbujala, da se vrnejo v domovino.

PARTNERSTVA ZA RAST

EU bo z zainteresiranimi sosednjimi državami razvijala partnerstva na več ravneh v podporo rasti, zaposlovanju in modernizaciji gospodarstva. Ta partnerstva bodo povezala javni in zasebni sektor, EU in zainteresirane države članice, mednarodne finančne institucije in druge partnerje, ki lahko državi pomagajo pri razvoju v skladu s strategijo pametne specializacije.

EU bo podjetnike spodbujala k neposrednemu sodelovanju s partnerji v sosedstvu. Gospodarsko diplomacijo v razmerju do partnerskih držav evropske sosedske politike je treba izvajati bolj sistematično ter evropska podjetja učinkoviteje spodbujati k trgovini in naložbam v sosedstvu. Tako se lahko sosednjim državam zagotovijo ustrezni partnerji, ki jim lahko ponudijo praktično podporo pri premagovanju posebnih izzivov gospodarskega razvoja, med drugim s krepitvijo nabora znanj in krepitvijo podjetništva ter diverzifikacijo gospodarskih dejavnosti.

PROMET IN POVEZLJIVOST

Sodelovanje na področju prometne povezanosti in telekomunikacij prispeva h gospodarskemu razvoju partnerjev ter lahko spodbudi dialog in je izhodišče za regionalno sodelovanje med njimi. Na vzhodu je varen in trajnosten prometni sistem, povezan z vseevropskim prometnim omrežjem (TEN-T), ključnega pomena za spodbujanje gospodarske rasti med partnerji v sosedstvu in EU. EU bi morala zato razširiti osrednje omrežje TEN-T na države vzhodnega partnerstva ter v sodelovanju z mednarodnimi finančnimi institucijami in drugimi partnerji spodbujati potrebne naložbe v to razširjeno omrežje.

Na jugu bi si bilo treba prizadevati za regulativno zbliževanje in harmonizacijo v skladu z regionalnim akcijskim načrtom za promet za obdobje 2014–2020, ki zajema pomorski, zračni, železniški, cestni in mestni promet. Obenem bi morala EU opredeliti prednostne regionalne infrastrukturne projekte in pripraviti okvirne zemljevide prihodnjega vsesredozemskega prometnega omrežja.

Skupni zračni prostor bo vzpostavljen z izvajanjem sporazumov, ki so bili doslej podpisani z Gruzijo, Izraelom, Jordanijo, Moldavijo in Marokom (sporazum z Ukrajino pa je pred sklenitvijo), ter s sklenitvijo novih sporazumov. EU bi morala partnerjem pomagati tudi pri izkoriščanju pomorskih avtocest z izboljšano pristaniško infrastrukturo in s tem povezanimi storitvami.

Poleg tega se bo v okviru regionalnih skupin regulatorjev zavzemala za zbliževanje z vzhodnimi in južnimi partnerji na področju telekomunikacij ter za nadaljnje vesoljsko sodelovanje z zainteresiranimi partnerji.

ENERGETSKA VARNOST IN PODNEBNI UKREPI

EU se je s ciljem vzpostavitve trdne energetske unije, ki temelji na ambiciozni podnebni politiki, zavezala, da bo okrepila energetski dialog s sosednjimi državami na področju energetske varnosti, reform energetskega trga in spodbujanja trajnostne energije. EU se glede varne, zanesljive in predvidljive proizvodnje in prenosa energije močno zanaša na svoje sosedstvo, zato je treba s partnerskimi državami okrepiti dialog o energetski varnosti in trajnostni proizvodnji. Poleg tega je energija ključna za stabilen razvoj in odpornost partnerjev.

Znatni ali potencialno znatni prihodki nekaterih partnerjev izhajajo iz lastnih virov energije ali iz njihovega statusa tranzitne države. Vendar je gospodarska stabilnost vseh partnerjev v pretežni meri odvisna od trajnostnega ravnovesja med njihovo porabo energije in njihovim profilom dobave ali proizvodnje energije. Nekatere partnerske države na vzhodu so preveč odvisne od posameznih dobaviteljev, zato je zanje izjemno pomembna krepitev neodvisnosti z diverzifikacijo virov oskrbe. EU bo še naprej podpirala ta prizadevanja. Države na jugu se prav tako soočajo z izzivi pri zadovoljevanju vedno večjega povpraševanja po energiji.

Pobude, kot so vzpostavitev zmogljivosti povratnega toka plina v Ukrajino, vzpostavitev južnega plinskega koridorja, kar najboljši izkoristek novoodkritih energijskih rezerv ter ocena in preprečevanje možnih tveganj, so pomembne za zagotavljanje vseevropske energetske varnosti.

Okrepljeno sodelovanje na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, upravljanja povpraševanja, ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje bo prispevalo k razvoju gospodarstev, ki so bolj učinkovita, konkurenčna, odporna in stabilna, hkrati pa tudi k njihovi energetski neodvisnosti in zmanjšanju emisij. Za dosego teh ciljev je treba spodbujati dosledno izvajanje pričakovanega pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in morebitnih nadaljnjih sporazumov, zlasti zavez naših partnerjev. EU si bo prizadevala za izmenjavo dobre prakse in izvajanje skupnih raziskav, med drugim v zvezi s postopno odpravo subvencij za fosilna goriva, uvedbo učinkovitih okvirov za spremljanje emisij, poročanje o njih in preverjanje, dolgoročno pa tudi sistemov trgovanja z emisijami, ki bi jih lahko, ko bodo pripravljeni, povezali s sistemom EU za trgovanje z emisijami.

Za povečanje možnosti za naložbe in trgovino se bo EU zavzela za popolno integracijo energetskega trga z Republiko Moldavijo, Ukrajino in Gruzijo v okviru Energetske skupnosti. Tudi pri drugih partnerjih bi si EU morala prizadevati za zbliževanje predpisov na področjih vzajemnega interesa. Partnerskim državam južnega sosedstva bo ponudila posebej prilagojeno sodelovanje za spodbujanje proizvodnje in distribucije energije, trgovanja z njo in njene učinkovite porabe. V prvi vrsti si bo v sodelovanju z zainteresiranimi partnerji in Mednarodno agencijo za energijo prizadevala za celovit pregled energetske politike posamezne države, vključno s popisom ovir za energetske naložbe in določitvijo ustreznih reform.

Po potrebi bo podprla podregionalno sodelovanje v vzhodnem Sredozemlju, v Magrebu in južnem Kavkazu. Zunaj sosedstva bi bilo treba uporabiti nov tematski okvir za razvoj sodelovanja s partnerji, kot so Turčija, Kazahstan, Turkmenistan, morebiti pa tudi Irak in Iran. To bo olajšalo nadregionalne dejavnosti in naložbe na tem področju, pri čemer se je mogoče opreti na uspešne pobude, kot je INOGATE. Ko bodo izpolnjeni ustrezni pogoji, bi EU lahko preučila možnost preoblikovanja energetskega odnosa z Rusijo na podlagi mednarodnega in evropskega prava.

V. 2. VARNOSTNA RAZSEŽNOST

Evropski svet je junija 2015 ponovno opozoril, da je treba okrepiti odgovornost in usposobljenost partnerjev za preprečevanje in obvladovanje kriz, med drugim v okviru konkretnih projektov za krepitev zmogljivosti s prožnim geografskim okvirom. Glede na posebne varnostne izzive, s katerimi se soočajo partnerji, bi se morala EU osredotočiti na krepitev sodelovanja na področju reforme varnostnega sektorja. Na podlagi evropske agende za varnost 2 se bo v novi evropski sosedski politiki posebna prednost namenjala: boju proti terorizmu in preprečevanju radikalizacije; boju proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu čezmejnemu kriminalu ter korupciji; izboljšanju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in boju proti kibernetski kriminaliteti, ob popolnem spoštovanju načela pravne države in mednarodnega prava, vključno z mednarodnim pravom človekovih pravic.

Proaktivno sodelovanje s partnerji v sosedstvu je potrebno za odpravljanje vzrokov čezmejnih nevarnosti ter za zavarovanje skupnih meja. V sodelovanju z zainteresiranimi partnerskimi državami bi bilo treba izboljšati izmenjavo informacij in okrepiti zmogljivosti za spopadanje s čezmejnimi nevarnostmi. Poleg tega bo nova evropska sosedska politika obravnavala presečne varnostne izzive, povezane z migracijami, kot so tihotapljenje migrantov, trgovina z ljudmi, socialna kohezija in zaščita/upravljanje meja.

Nadaljevala se bodo prizadevanja, da bi v načrtovanje, izvajanje in pregled skupne varnostne in obrambne politike vključili in okrepili izvajanje Resolucije VSZN 1325 o ženskah, miru in varnosti ter druge resolucije, sprejete za njeno izvajanje, pa tudi vidik spolov.

Reforma varnostnega sektorja: EU namerava okrepiti stike z organi partnerskih držav, pristojnimi za varnostna vprašanja. Zainteresirane partnerske države bi bilo treba podpreti pri njihovi reformi civilne in vojaške varnosti. Takšno sodelovanje lahko vključuje strateško in politično svetovanje, dejavnosti za krepitev institucij in zmogljivosti, dialog s civilno družbo ter podporo programom varnosti skupnosti.

Boj proti terorizmu in preprečevanje radikalizacije: Grožnja terorizma in radikalizacije vpliva na Evropo in njene sosede. EU bo zato okrepila sodelovanje s partnerji na področjih boja proti terorizmu, vključno s preprečevanjem radikalizacije, boja proti nasilnemu ekstremizmu, kazenskega pregona terorističnih dejanj ter preprečevanja in zatiranja financiranja terorizma prek ustreznih mehanizmov za preprečevanje pranja denarja. Za preprečevanje radikalizacije bo odločilnega pomena udeležba civilne družbe, zlasti mladinskih organizacij. Pomembno platformo za izmenjavo in sodelovanje na tem področju bosta zagotovila obstoječe omrežje za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN) in center odličnosti, ki je bil nedavno ustanovljen v okviru tega omrežja. V okviru celovitih prizadevanj proti radikalizaciji bo treba obravnavati tudi širša vprašanja, kot so neučinkovito pravosodje, neenakost spolov, sovražni govor, brezposelnost mladih in nepismenost. Ključnega pomena bo tudi medkulturni dialog, kot ga na primer spodbuja fundacija Anna Lindh.

Boj proti organiziranemu kriminalu: Organizirani kriminal in korupcija lahko ogrozita stabilnost v širši regiji. EU bi morala močneje podpreti partnerske države v boju proti hudemu in organiziranemu mednarodnemu kriminalu, zlasti v boju proti tihotapljenju migrantov in trgovini z ljudmi ter pri razbijanju kriminalnih združb, in sicer z zavzemanjem za dopolnjevanje instrumentov kazenskega prava s finančnimi preiskavami. V ta namen se Evropska agenda za varnost 3 zavzema za razširitev cikla oblikovanja politike EU (za huda kazniva dejanja in organizirani kriminal) na sosednje države. EU bi morala preučiti tudi možnost vključevanja partnerskih držav v obstoječa omrežja za finančne preiskave (kot so omrežja finančnih obveščevalnih enot). Poleg tega bo EU s partnerskimi državami še naprej sodelovala v boju proti trgovini z ljudmi in proti nedovoljenemu prometu z osebnim in lahkim orožjem ter s prepovedanimi drogami, obenem pa jih bo podpirala pri izvajanju integriranih in uravnoteženih nacionalnih politik na področju prepovedanih drog. Po potrebi si bo prizadevala za izboljšanje pravnega okvira za pravosodno in policijsko sodelovanje s partnerskimi državami ter za njegovo dejansko izvajanje. V sodelovanju z Interpolom bi bilo treba preučiti potrebo po dodatnih zmogljivostih za kazenski pregon v sosednjih državah ter si prizadevati za lažjo izmenjavo informacij z državami članicami EU in Europolom. EU se bo skupaj z Eurojustom zavzemala za močnejši angažma in tesnejše pravosodno sodelovanje pri vseh preiskavah hudih kaznivih dejanj.

Boj proti kibernetski kriminaliteti: Strategija EU za kibernetsko varnost 4 določa operativni okvir za nadaljnje sodelovanje s partnerji v sosedstvu. EU bi morala ponuditi pomoč za krepitev zmogljivosti na področjih kibernetske varnosti in odpornosti informacijskih infrastruktur ter boja proti kibernetski kriminaliteti in kibernetskemu terorizmu, med drugim z analizo nevarnosti, spodbujanjem specializacije v kazenskem pregonu, pravosodnim usposabljanjem ter podporo pri oblikovanju ustreznih nacionalnih politik, strategij in institucij v tretjih državah. EU se bo še naprej zavzemala za ratifikacijo in izvajanje Konvencije o kibernetski kriminaliteti iz Budimpešte v partnerjih v sosedstvu. Konvencija zagotavlja okvir za pripravo nacionalne zakonodaje na področju kibernetske kriminalitete in podlago za mednarodno sodelovanje.

Zmanjševanje kemične, biološke, radiološke in jedrske nevarnosti: podpora partnerjem pri izboljšanju pripravljenosti in zmogljivosti odzivanja, med drugim prek centrov odličnosti, ki jih financira EU.

Sodelovanje v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) ter reševanje dolgotrajnih konfliktov: Strukture EU na področju varnosti in obrambe so lahko forum za izmenjavo dobre prakse, za sodelovanje pri skupnih ciljih ter za krepitev zmogljivosti. Zato bo za sodelovanje pri zadevah, povezanih s SVOP, zagotovljen nov zagon. Za krepitev partnerstva in skupne odgovornosti bi bilo treba posamično spodbujati sodelovanje partnerskih držav v misijah in operacijah SVOP, bojnih skupinah EU ter njihovo pridružitev k ustreznim programom in agencijam, na primer Evropski obrambni agenciji in Evropski akademiji za varnost in obrambo. EU si bo prizadevala za vzpostavitev dialoga o varnosti in obrambi s partnerskimi državami ter uslužbencem in oficirjem iz partnerskih držav olajšala udeležbo na tečajih ustreznih obramboslovnih akademij. V skladu s celostnim pristopom zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz bodo za krizno upravljanje in reševanje dolgotrajnih konfliktov v soseščini uporabljena vsa razpoložljiva sredstva, po potrebi tudi misije in operacije SVOP ali posebni predstavniki EU.

Krizno upravljanje in odzivanje: EU bi morala podpreti vzpostavitev zmogljivosti partnerjev za zgodnje opozarjanje, preprečevanje in pripravljenost ter v ta namen ponuditi tesna partnerstva na področju civilne zaščite in sodelovanje v mehanizmu EU za civilno zaščito. Poleg tega bo več pozornosti namenila vidikom zdravstvene varnosti in podprla krepitev nacionalnih zmogljivosti za učinkovito odzivanje na nevarnosti za zdravje, vključno z nalezljivimi boleznimi. Če bi bilo to potrebno za obvladovanje kriznih razmer, bi se lahko z ad hoc sklepom omogočil tudi dostop do posnetkov Satelitskega centra EU. Pri tem pristopu bo ključnega pomena prožnost pri programiranju in uporabi ESP in drugih finančnih instrumentov. Zato bo zagotovljeno tesno usklajevanje med varnostnimi dejavnostmi v okviru evropskega instrumenta sosedstva ter s širšimi dejavnostmi SZVP/SVOP, z dejavnostmi držav članic EU na dvostranski ravni in z ustreznimi mednarodnimi organizacijami. Preučiti bi bilo treba tudi sinergije z drugimi instrumenti ter povezave z dejavnostmi na področjih načelne in humanitarne pomoči, ki temelji na potrebah, odpornosti in stabilizacije. V skladu s celostnim pristopom bo pri načrtovanju in izvajanju podpore v varnostnem sektorju ključnega pomena sodelovanje držav članic in agencij EU.

V. 3. MIGRACIJE IN MOBILNOST

Kot kaže sedanja begunska kriza, je obravnavanje osnovnih vzrokov nedovoljenih migracij in prisilnega preseljevanja osrednjega pomena za stabilizacijo sosedstva.

Evropska agenda o migracijah, sklepi Evropskega sveta z dne 25. in 26. junija ter 15. in 16. oktobra, konferenca na visoki ravni o vzhodnosredozemski in zahodnobalkanski poti z dne 8. oktobra ter vrh na temo migracij, ki je potekal 11. in 12. novembra 2015 v Valletti, so izraz novega političnega zagona za tesnejše sodelovanje s partnerji ESP.

Razvoj partnerstev na podlagi integriranega pristopa

Sodelovanje s partnerji na področju migracij in mobilnosti je bilo v zadnjih letih poglobljeno z daljnosežnimi dialogi o vizumskih vprašanjih in številnimi partnerstvi za mobilnost. Začeli so se tudi dialogi z drugimi partnerji na vzhodu in jugu. EU je zavezana krepitvi sodelovanja s sosednjimi državami in državami zunaj sosedstva – med drugim z državami Zahodnega Balkana, Turčijo, državami Bližnjega in Srednjega vzhoda, območjem Sahela in državami Afriškega roga. Da bi spodbudili reforme in okrepili prizadevanja naših partnerskih držav za tesnejše partnerstvo, bomo močneje razlikovali med partnerskimi državami. To pomeni, da bomo pri vprašanjih v zvezi z vizumi in mobilnostjo, vključno z dialogi s partnerji o liberalizaciji vizumskega režima in poenostavitvi vizumskih postopkov, tesneje sodelovali s tistimi, ki so pripravljeni sodelovati z EU.

Na področju medregionalnega sodelovanja in načrtovanja že potekajo regionalni dialogi, kot so rabatski proces in kartumski proces na jugu, budimpeštanski proces in praški proces na vzhodu ter dialog v okviru delovne skupine vzhodnega partnerstva za migracije in azil. Za učinkovitejše sodelovanje na področju migracij z državami zunaj sosedstva bi lahko razvili tematski okvir.

Spodbujanje vzajemno koristnih migracij in mobilnosti

EU je še naprej prepričana, da je poleg ukrepanja proti nedovoljenim migracijam treba spodbujati mobilnost in medosebne stike. Spodbujati namerava boljša orodja za opredelitev področij s pomanjkanjem strokovnega znanja na evropskem trgu dela in priznavanje kvalifikacij državljanov tretjih držav, ki delajo v EU.

EU bo okrepila svoj pravni okvir ter spodbujala njegovo popolno in prilagojeno izvajanje, ob upoštevanju posebnega položaja partnerjev ESP.

Komisija namerava marca 2016 predstaviti predlog revizije direktive o modri karti EU, da bi se visokokvalificiranim državljanom tretjih držav izboljšala in še bolj olajšala vstop in prebivanje v EU. EU bi morala olajšati razširitev akademske mobilnosti ter izboljšati pravni okvir glede pogojev za vstop in prebivanje v EU, ki veljajo za državljane držav ESP za namene raziskav, študija, izmenjav učencev, usposabljanja in prostovoljnega dela.

EU bo sodelovala z državami ESP za spodbujanje in olajšanje priznavanja spretnosti in kvalifikacij.

V sodelovanju z državami članicami bomo spodbujali shemo za migracije usposobljene delovne sile, vključno z možnostjo preferencialnih shem za državljane držav ESP, ki kažejo pripravljenost za nadaljnje sodelovanje z EU na področju migracij.

Da bi lahko bolje ocenili potrebe na trgu dela in vlogo migracij pri tem, bo vzpostavljena platforma za dialog s podjetji, sindikati in socialnimi partnerji. Dolgoročno bi bil koristen nov pristop k zakonitim migracijam, ki bi temeljil na primeru sistemov za „prijavo interesa“, ki delodajalcem omogočajo, da iz nabora predizbranih kandidatov opredelijo prednostne prosilce.

V zvezi s tem si bomo prizadevali za učinkovitejše načine povezovanja z diasporami, krepitve regionalnih programov mobilnosti, vključno s krepitvijo mobilnosti na relaciji jug–jug, ter uporabe krožne migracije, med drugim z identifikacijo programov v relevantnih sektorjih (npr. kmetijstvu ali turizmu) v skladu z direktivo o sezonskih delavcih iz leta 2014. EU bi morala spodbujati tudi sheme migracij v malih in srednje velikih podjetjih ter programe usposabljanja za podjetnike v evropskih državah.

EU bi morala proučiti možnost, da se osebam, ki začasno prebivajo v EU, dovoli, da v svoji državi izvora opravljajo poslovno, poklicno ali drugo dejavnost, glavno prebivališče pa ohranijo v eni od držav članic. Obravnavati bi bilo treba tudi vprašanja v zvezi z učinkovitim prenosom nakazil.

Oblikovali bomo nov zagonski sklad za zagotavljanje kapitala za spodbujanje „kroženja možganov“. Ta sklad bo podpiral migrante, ki se po bivanju v Evropski uniji vrnejo v svojo državo izvora, da se bodo lahko ponovno vključili v družbo ter s pridobljenimi spretnostmi in znanjem prispevali k lokalnemu gospodarskemu in družbenemu razvoju.

EU se bo še naprej zavzemala za realistično in pošteno podobo migracij ter odločen boj proti vsem oblikam in izrazom rasizma in diskriminacije s spodbujanjem medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in medsebojnega razumevanja.

Zagotavljanje zaščite tistim, ki jo potrebujejo

Širše sosedstvo EU je prizorišče več hudih in dolgotrajnih kriz ter gosti okrog 40 % beguncev in notranje razseljenih oseb na svetu. Zato EU potrebuje bolj integriran in celovitejši odziv, ki spodbuja tesne povezave med kratkoročnimi humanitarnimi potrebami ter dolgoročnimi razvojnimi in varnostnimi ukrepi.

EU bi morala partnerskim državam pomagati pri razvoju njihovih sistemov azila in zaščite v podporo osebam, ki so bile zaradi konfliktov razseljene – s posebnim poudarkom na mladoletnih beguncih brez spremstva –, da se zagotovi, da so njihove osnovne potrebe zadovoljene in človekove pravice zavarovane ter da njihov družbeno-gospodarski in človeški potencial ne ostane neizkoriščen, temveč je na razpolago gostiteljskim družbam in skupnostim. Pri tem so ključnega pomena novi regionalni programi za razvoj in zaščito za severno Afriko in Afriški rog, ki bodo začeli delovati leta 2016, ter že obstoječi regionalni programi za razvoj in zaščito na Bližnjem vzhodu (v Jordaniji, Libanonu in Iraku). Njihov cilj je podpirati partnerske države, ki gostijo ogromno razseljenih oseb, s krepitvijo zmogljivosti in ukrepi pomoči, predvsem na področju mednarodne zaščite in azila, deloma pa tudi s krepitvijo odpornosti prisilno razseljenih oseb in njihovih gostiteljskih skupnosti.

Ukrepanje proti nedovoljenim migracijam

EU bo sodelovala z državami ESP pri obravnavanju in zmanjševanju osnovnih vzrokov nedovoljenih migracij njihovih državljanov in oseb, ki prečkajo te države.

EU se bo v skladu z akcijskim načrtom Komisije o vračanju zavzemala za dostojanstveno in trajno vračanje tistih, ki nimajo ali nimajo več pravice do bivanja v EU, vključno s sklepanjem in celovitim izvajanjem sporazumov o ponovnem sprejemu ter s programi prostovoljnega vračanja in ponovnega sprejema. Poleg tega bo države ESP podpirala pri razvoju lastnih politik vračanja oseb v tretje države izvora. Razviti bi bilo treba tudi ustrezne mehanizme za zagotovitev, da se lahko tisti, ki se vrnejo v svoje države izvora, ponovno vključijo v družbo ter prispevajo k lokalnemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Uporabljeni bodo vsi mehanizmi za okrepitev sodelovanja v zvezi z vračanjem in ponovnim sprejemom, tako da bo ponovni sprejem osrednja tema vseh dialogov z državami izvora in tranzita migrantov z neurejenim statusom 5 .

EU bi morala v sodelovanju z ustreznimi agencijami EU okrepiti podporo prizadevanjem za oblikovanje nacionalnih in regionalnih strategij za obravnavanje tihotapljenja migrantov ter za vzpostavitev standardov integriranega upravljanja meja.

Okrepitev sodelovanja pri upravljanju meja

Za boljše obvladovanje migracijskih pritiskov je nujno proaktivno sodelovanje s partnerji v sosedstvu na področju upravljanja meja. EU bo skupaj z zainteresiranimi partnerskimi državami še dodatno okrepila delo na področjih izmenjave informacij, upravnih zmogljivosti ter operativnega in tehničnega sodelovanja. To bi bilo mogoče doseči z usposabljanjem, raziskavami, projekti za krepitev zmogljivosti in pilotnimi projekti s partnerskimi državami, zlasti v okviru ustreznih agencij EU, vključno z agencijama Frontex in Europol.

VI. REGIONALNA RAZSEŽNOST

EU je leta 2009 s šestimi vzhodnimi partnerji vzpostavila vzhodno partnerstvo, ki temelji na zavezanosti temeljnim vrednotam (vključno z demokracijo, pravno državo ter spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin), tržnemu gospodarstvu, trajnostnemu razvoju in dobremu upravljanju. Od takrat se je vzhodno partnerstvo razvilo v dinamičen forum za izmenjavo in sodelovanje na številnih področjih, kot so trgovina, energija, promet, izobraževanje in okolje. Na vrhu vzhodnega partnerstva leta 2015 v Rigi so bile navedene skupne prioritete, ki se bodo tudi v večstranskem okviru vzhodnega partnerstva izvajale s partnerji, in sicer krepitev institucij in dobro upravljanje, mobilnost in medosebni stiki ter tržne priložnosti in medsebojne povezave. EU in njene partnerske države imajo izključno pravico odločati o tem, kako želijo razvijati svoje odnose.

Pri regionalnem sodelovanju v južnem sosedstvu je bil dosežen napredek v okviru Unije za Sredozemlje. Izkazalo se je, da je Unija za Sredozemlje dragocen forum za politične in gospodarske razprave, ki zagotavlja okvir za sodelovanje pri vprašanjih skupnega interesa in operativnih projektih v regiji. Veliko udeležencev javnega posvetovanja je priporočilo poglobitev tega sodelovanja. Komisija in visoki predstavnik si prizadevata za nadaljnjo krepitev tega regionalnega sodelovanja. Zato bo EU, kadar bo to primerno, Uniji za Sredozemlje dala prednost pri prizadevanjih za regionalno sodelovanje.

Okrepiti bi bilo treba odnose med sosednjimi državami in spodbujati podregionalno sodelovanje tako na vzhodu kot tudi na jugu. Po potrebi se bo regionalno sodelovanje med partnerji iz sosedstva in državami članicami kot tudi državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami opiralo na makroregionalne strategije EU in programe EU za teritorialno sodelovanje, katerih potencial bi bilo treba v celoti izkoristiti.

Kadar medsebojne povezave in soodvisnosti z drugimi partnerji zahtevajo širše oblike sodelovanja, bi bilo treba vključiti tretje države. Za vključitev državnih in večstranskih akterjev v širši regiji, vključno z državami pristopnicami in drugimi partnerji, v sodelovanje pri regionalnih vprašanjih, ki zadevajo naše sosedstvo, bo EU uporabila tematske okvire. Ti bodo zagotavljali reden forum za razpravo o skupnih pristopih politike, načrtovanju programov in naložbah, ki presegajo meje sosedstva. Predvidena so ad hoc srečanja z zainteresiranimi stranmi iz južnega in vzhodnega sosedstva, ki se jih bodo udeležile zainteresirane države članice, sosednje države in regionalni partnerji pa tudi mednarodne finančne institucije, mednarodne organizacije in drugi donatorji. Po potrebi bodo povabljeni tudi predstavniki civilne družbe in organizacije zasebnega sektorja. Oblika teh tematskih okvirov in krog njihovih udeležencev bosta odvisna od posameznega vprašanja, za osnovo pa bodo služile obstoječe strukture. Posebne prioritete bodo migracije, energija in varnost.

Turčija je država kandidatka za članstvo v EU ter pomembna soseda EU in več partnerskih držav. Pri oblikovanju tematskih okvirov, ki presegajo meje sosedstva, bi morala EU v zvezi z vprašanji skupnega pomena še naprej tesno sodelovati s Turčijo.

Odnosi EU z Rusko federacijo so se zaradi nezakonite priključitve Krima in Sevastopola ter destabilizacije vzhodne Ukrajine poslabšali. Pri več vprašanjih, ki se nanašajo na regijo, bi bilo konstruktivno sodelovanje, ko bodo razmere to dopuščale, koristno za reševanje skupnih izzivov in proučitev dodatnih priložnosti.

Navedeno regionalno sodelovanje bo dopolnjevalo sodelovanje v okviru drugih forumov. EU bi morala okrepiti stike s partnerji v podsaharski Afriki in na območju Sahela ter pri tem zagotoviti skladnost s tekočim delom na agendi za obdobje po izteku sporazuma iz Cotonouja. Sodelovati bi morala tudi z vsemi relevantnimi partnerji na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki na področjih političnega dialoga, naložb in pomoči. To bo vključevalo nadaljnji razvoj dialoga z Ligo arabskih držav, sodelovanje z Organizacijo islamskega sodelovanja, Svetom za sodelovanje v Zalivu, Afriško unijo in Unijo arabskega Magreba ter delo v okviru zahodnosredozemskega foruma (dialog 5+5). Pobuda za sinergijo Črnega morja se je razvila v pomemben forum za reševanje skupnih težav ob hkratnem spodbujanju političnih in gospodarskih reform. EU bi morala še naprej spodbujati regionalno sodelovanje in izboljšati usklajevanje s Svetom Evrope ter Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in njenimi organi.

Regionalna strategija EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji, ki jo predstavlja ISIL/Daiš, opisuje ukrepe, ki jih EU in njene države članice izvajajo za ponovno vzpostavitev miru in varnosti v Siriji in Iraku. Kar zadeva Iran, obstajajo zahvaljujoč izvajanju dogovora, ki je bil nedavno sklenjen, možnosti za nadaljnje sodelovanje pri regionalnih vprašanjih, vključno z energijo. Glede na strateški pomen Srednje Azije bi morala EU okrepiti svoje stike z relevantnimi partnerji, da bi z državami v regiji zgradila močne, trajne in stabilne odnose.

VII. UČINKOVITEJŠE IZVAJANJE

VII.1 PROŽNOST FINANČNIH INSTRUMENTOV

EU namenja znatna sredstva za podporo največjemu izzivu, tj. stabilizaciji sosedstva. V okviru evropskega instrumenta sosedstva je za obdobje 2014–2020 na voljo več kot 15 milijard EUR. Za še večji učinek si bo EU z nadaljnjo krepitvijo sodelovanja z velikimi mednarodnimi finančnimi institucijami in prek Sklada za spodbujanje naložb v sosedstvo prizadevala mobilizirati znatna dodatna sredstva. EU bo posodobila in strateško uskladila svoja instrumenta tehnične pomoči (TAIEX in Twinning), da bi zagotovila prilagojeno podporo. EU in partnerske države bodo še naprej sodelovale, da se zagotovi, da finančna pomoč EU pride do ustreznih upravičencev in da ni z goljufijo uporabljena za druge namene.

Pridružitveni načrti in prioritete partnerstev bodo podlaga za določitev prioritet za pomoč. Dvostranske dodelitve sredstev partnerskim državam bodo odražale prioritete ESP in raven ambicij teh držav, zavezanost k reformam in njihovo izvajanje pa bosta še naprej usmerjala dodeljevanje sredstev v okviru krovnega programa ESP.

Razvoj dogodkov v sosednjih državah kaže, da je za nujno tranzicijo in stabilnost potrebna vse večja mednarodna finančna in gospodarska podpora. Obstoječi instrumenti Evropske unije predvidevajo vire z najrazličnejšo ciljno porabo, vendar so v številnih primerih količinsko omejeni v primerjavi z ugotovljenimi potrebami. Komisija bo zato v prihodnjih mesecih izvedla poglobljeno oceno z namenom oblikovanja možnosti, vključno z instrumentom, za boljše in učinkovitejše odzivanje na finančne potrebe sosednjih držav ob hkratnem podpiranju njihovih tekočih prizadevanj za potrebne reforme. To delo bi lahko temeljilo na izkušnjah z obstoječimi instrumenti, tudi tistimi, ki so bili v zadnjih letih ustvarjeni za podporo državam članicam EU.

Odzivanje na konflikte v Siriji in Ukrajini ter uporaba skrbniških skladov so primeri, kako lahko finančni instrumenti EU hitro in prožno reagirajo. Vendar je treba storiti še več, da bi pospešili zagotavljanje pomoči ter zagotovili njeno boljšo prilagodljivost hitro spreminjajočim se političnim okoliščinam in prioritetam.

Komisija in visoki predstavnik si bosta prizadevala za pospešitev izvajanja pomoči z racionalizacijo postopkov. Proučili bosta možnost „prožnostne rezerve“ v okviru evropskega instrumenta sosedstva, tj. možnost, da se sredstva prihranijo za uporabo v nujnih programih v primeru nepredvidenih potreb, zlasti v konfliktnih in pokonfliktnih razmerah, za podporo beguncem, odzivanje na krize in nesreče ter za varnostne in stabilizacijske programe.

Razmisliti bo treba tudi o spremembi finančnih predpisov, da bo neporabljena sredstva te „prožnostne rezerve“ mogoče prenesti v naslednje leto. EU bo v okviru vmesnega pregleda zunanjih finančnih instrumentov EU v letu 2017 pozornost namenila racionalizaciji upravnih postopkov in po potrebi predlagala spremembe zadevnih pravnih aktov.

Izboljšano usklajevanje donatorjev je bistvenega pomena za čim boljše koriščenje virov in tudi za večjo prepoznavnost prispevka EU. Če je le mogoče, bi bilo treba skupni odziv EU v regiji oblikovati pod blagovno znamko EU ter pri tem okrepiti uporabo skupnega načrtovanja programov z državami članicami EU in skupnih analiz iz vseh virov EU (vključno z delegacijami EU, misijami SVOP in posebnimi predstavniki EU). Poenostavljeni pristopi bi morali olajšati skupne projekte z državami članicami in agencijami EU.

EU bo povečala učinkovitost usklajevanja donatorjev z drugimi mehanizmi EU za financiranje in velikimi mednarodnimi finančnimi institucijami ter Afriško unijo, Ligo arabskih držav in Svetom za sodelovanje v Zalivu pa tudi v okviru Unije za Sredozemlje, vzhodnega partnerstva in regionalnih forumov.

VII.2 PREPOZNAVNOST, KOMUNICIRANJE IN OZAVEŠČANJE

Boljše komuniciranje in promocija politike EU bosta v središču nove ESP. Izboljšana javna diplomacija bo prispevala k boljši pojasnitvi logike politik EU in pozitivnega učinka konkretnih ukrepov EU. Evropska unija bi si morala prizadevati za večjo prepoznavnost pri uporabi sredstev EU za sosedstvo v obdobju 2014–2020. Prepoznavnost EU bi moral biti pogoj za sodelovanje z izvajalskimi partnerji.

Podpora bo prispevala k spodbujanju neodvisnih, zanesljivih in verodostojnih medijev. EU bi lahko podprla tudi strateške komunikacijske zmogljivosti vlad za boljše razumevanje javnega mnenja ter za načrtovanje in prilagajanje kampanj za obveščanje o prednostih reform.

Kot je bilo dogovorjeno na zasedanju Evropskega sveta, bi morala EU sodelovati s partnerji pri razkrivanju dezinformiranja in odločno ukrepati, kadar je njegov cilj EU. Ustrezna kombinacija proaktivnih strateških in taktičnih komunikacijskih orodij bo EU in njenim partnerjem omogočila boljše spremljanje in analiziranje medijev, boljše razumevanje dojemanj in razprav v partnerskih državah ter pojasnitev prednosti sodelovanja posameznih držav z EU s končnim ciljem oblikovanja pozitivne podobe o podpori in sodelovanju v okviru ESP.

Večja udeležba držav članic pri določanju prioritet na področju komuniciranja bi pripomogla k bolj usklajenemu glasu EU. Delegacije EU v partnerskih državah bodo pri svojih kontaktih s ključnimi akterji, zlasti civilno družbo, tesno sodelovale s predstavniki držav članic. Dejavnosti ozaveščanja so potrebne tudi znotraj EU, da bomo našim državljanom razložili, zakaj so stabilne, varne in gospodarsko uspešne države v našem sosedstvu ključnega pomena za stabilnost in varnost same EU.

EU bi morala na področju javne diplomacije bolj dejavno sodelovati z vladami, civilno družbo, poslovno skupnostjo, akademskimi krogi in državljani partnerskih držav, zlasti mladimi, in sicer tudi v okviru znanstvene diplomacije.

PARTNERSTVA ZA MLADE

Vključevanje mladih v sosedstvu bo okrepljeno z vzpostavitvijo partnerstev za mlade. Ta partnerstva bodo spodbujala medosebne stike in omrežja vseh mladih ljudi v EU in sosednjih državah ter tako prispevala k vzajemnemu spoštovanju, razumevanju in odprtim družbam. Vključevati bi morala znatno povečanje izmenjav med šolami in univerzami, med drugim tudi možnost pilotnega projekta evropske šole v sosedstvu. Odprava sedanje omejitve za financiranje bivanj v tujini za študente programa Erasmus bo več mladih Evropejcev spodbudila k študiju v partnerskih državah, s tem pa se bodo okrepile vezi med državami članicami in partnerskimi državami.

Razvoj klubov „Prijatelji Evrope“ in omrežij nekdanjih študentov za tiste, ki so sodelovali v dejavnostih EU, in – če je mogoče – omrežij „mladih ambasadorjev“ ter vzpostavitev forumov za izmenjave med mladimi voditelji in prihodnjimi oblikovalci mnenja iz EU in njenega sosedstva bi lahko bili instrumenti takega navezovanja stikov.

VIII. NASLEDNJI KORAKI

To skupno sporočilo zaključuje formalni postopek posvetovanja o pregledu evropske sosedske politike. V letu 2016 nameravamo s partnerskimi državami razpravljati o predlogih iz tega skupnega sporočila in stališčih, ki jih bo EU zavzela naknadno, da bi na podlagi priporočil tega skupnega sporočila skupaj oblikovali naše prihodnje odnose.

(1)

 Sklepi Sveta z dne 26. oktobra 2015, 13201/15.

(2)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropska agenda za varnost, COM(2015) 185 final.

(3)

 Evropska agenda za varnost ( COM(2015) 185 final ).

(4)

Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (JOIN(2013) 1 final).

(5)

 Akcijski načrt EU o vračanju z dne 9. septembra 2015, COM(2015) 453 final.