17.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 423/13

1.

pozdravlja zaprosilo evropskega komisarja za kmetijstvo in razvoj podeželja, da se Odbor regij vključi v to delo, ki ga je označil kot svojo glavno prednostno nalogo za leto 2015;

2.

soglaša z navedenim ciljem, po katerem bi enostavnejši okvir za skupno kmetijsko politiko (SKP) prispeval h konkurenčnosti kmetijskega sektorja, kar bi vsem akterjem SKP, s kmeti, gospodarskimi subjekti in javnimi organi vred, prihranilo čas in zmanjšalo stroške;

3.

meni, da je dodana vrednost prispevka OR v posvetitvi pozornosti teritorialnim vidikom SKP ter spodbujanju subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh, saj znaten del izvajanja SKP upravljajo lokalne in regionalne oblasti;

4.

namerava oblikovati ne le kratkoročne predloge, ki lahko izboljšajo sedanji režim ter hkrati zagotovijo uresničevanje ciljev SKP in pravno varnost za upravičence, marveč tudi uporabiti to mnenje kot izhodišče za začetek razprav v OR o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2020;

5.

podpira nadaljnjo liberalizacijo in poenostavitev SKP ter nasprotuje povratku k neuspešnim politikam iz preteklosti, ki so kmete odmaknile od trga, ter vztraja, da to ne bi smelo negativno vplivati na prehransko varnost ali spodkopavati zmožnosti kmetov za doseganje pravičnega plačila za dobavo proizvodov na trg;

6.

kot eno od posebnih značilnosti nove SKP navaja znatno okrepitev decentralizacije, pri čemer so številne določbe prepuščene državam članicam, v mnogih primerih pa regionalnim oblastem: na primer odločitev o tem, koliko sredstev prenesti iz neposrednih plačil (prvi steber) v sredstva za razvoj podeželja (drugi steber), opredelitev izraza aktivni kmet, minimalne zahteve za neposredna plačila, prostovoljna vezana podpora, določitev zgornje meje za neposredna plačila in regionalizacija – in to je samo del vprašanj, o katerih odločajo države članice in regije;

7.

ugotavlja, da so države članice zahtevale odstopanja in izjeme, ki so znatno prispevale k sedanji zaskrbljenosti glede vedno večje zapletenosti SKP;

8.

spominja, da je v mnenju CdR 65/2012 že priporočil večjo uporabo subsidiarnosti pri reformi, s čimer bi državam članicam in regijam omogočili več prožnosti. Vendar pa večja uveljavitev solidarnosti, upravljanja na več ravneh in teritorialne kohezije ne bi smela voditi v položaj, ko bi SKP postala pretirano razdrobljena in ne bi mogla delovati kot enotna politika EU;

9.

meni, da bo preizkusni kamen nadaljnje poenostavitve SKP v tem, ali bo mogoče državam članicam, regijam in lokalnim oblastem zagotoviti več prožnosti pri izvajanju in zanesljivosti nadzora, če le to ne izkrivlja enakih pogojev po vsej EU, za katere mora poskrbeti skupna kmetijska politika kot politika EU, ki uresničuje cilje celotne EU;

10.

opozarja, da poenostavitve SKP ne bi smeli izkoristiti za razgraditev mnogih javnih dobrin, zlasti okoljskih, ki naj bi jih SKP zagotavljala;

11.

poudarja, da je pri kakršni koli poenostavitvi pravil SKP treba zagotoviti konkurenčno proizvodnjo hrane, možnost za kmete, da na trgu dosežejo pravično plačilo, spodbude za kmete in lokalne skupnosti za zagotavljanje javnih dobrin, kot so varstvo okolja, socialna vključenost in storitve na podeželju, tako da se krepi vloga skupnosti ter so jim zagotovljena sredstva za diverzifikacijo gospodarske dejavnosti in se posledično zmanjša odseljevanje;

12.

poudarja, da sta potrebna večja skladnost in dopolnjevanje med SKP in drugimi politikami EU, na primer okoljsko politiko (in skladi). Nujna je večja skladnost med skladom za razvoj podeželja ter preostalimi evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, ki skrbijo za izvajanje skupnega strateškega okvira na podlagi širših političnih ciljev strategije Evropa 2020;

13.

meni, da je pogajalsko moč kmetov v razmerju do drugih akterjev v prehranski verigi (predvsem dobaviteljev obratnih sredstev, trgovcev na drobno in predelovalne industrije) treba okrepiti in izboljšati preglednost na trgu, da bodo primarni proizvajalci prejeli pravičnejši delež tržne cene. Treba je zagotoviti pravično konkurenco, zato pozivamo Komisijo, naj razišče vse potencialne zlorabe kupne moči v živilski verigi;

14.

meni, da je pri sedanjem pregledu pravil SKP, ki zajema več kot 200 zakonodajnih aktov, vključno s površinami z ekološkim pomenom (ecological focus areas – EFA), shemo osnovnega plačila, skupno ureditvijo kmetijskih trgov in pravili v zvezi z geografskimi kazalniki, bistvenega pomena doseči pravno varnost in predvidljivost za upravičence;

15.

meni, da bi poenostavitev SKP prinesla največjo dodano vrednost s ciljnim zmanjšanjem upravnega bremena za kmete in upravičence, kot so podeželske skupnosti, izboljšanjem jasnosti pravnega okvira, večjo skladnostjo med obema stebroma skupne kmetijske politike in hkratnim dobrim upravljanjem sredstev SKP;

16.

priporoča učinkovitejši pristop k izmenjavi podatkov in celostnim digitalnim rešitvam, kot so elektronski obrazci in podatkovne zbirke, ki omogočajo pristop „vse na enem mestu“, s katerim se zmanjša breme izpolnjevanja obrazcev za kmete, upravljavce zemljišč in organe upravljanja. To zahteva predhodno oceno tveganja, katere in kakšne podatke je mogoče izmenjevati, pa tudi sodelovanje Komisije in revizijskih organov, z Računskim sodiščem Evropske unije vred, da bi se izognili kasnejšim revizijskim problemom;

17.

pozdravlja ustanovitev skupine na visoki ravni za poenostavitev evropskih strukturnih in investicijskih skladov in to, da je treba posebno pozornost nameniti vplivu na upravičence. Predlaga, naj bo eden od njenih članov predstavnik Odbora regij. Tak predstavnik si bo prizadeval za prispevek komisije NAT ter poročal komisiji, nacionalnim delegacijam v OR, organom za imenovanje, pa tudi mrežam OR za nadzor subsidiarnosti in strategijo Evropa 2020;

18.

spominja, da je SKP v obdobju 2014–2020 še vedno razdeljena na obsežen prvi steber, namenjen neposrednim plačilom, in na manjši drugi steber, posvečen razvoju podeželja. O prenosu med stebroma se odloča na nacionalni ali regionalni ravni, kar je razveseljivo z vidika subsidiarnosti, vendar je to privedlo do zelo kompleksnega položaja v EU. OR se v mnenju CdR 65/2012 zavzema za možnost prenosa do 10 % sredstev iz prvega v drugi steber, ne pa tudi v nasprotni smeri;

19.

ugotavlja, da je bil dosežen napredek pri razmejitvi stebrov, vendar pri vprašanjih, kot so področja z naravnimi omejitvami, varstvo okolja in podpora mladim kmetom, pa tudi v odnosu med drugim stebrom in drugimi strukturnimi in investicijskimi skladi, še vedno prihaja do očitnega prekrivanja;

20.

meni, da v idealnem primeru ne bi smelo biti takšnega prekrivanja, po letu 2020 pa bi morda lahko obstajali instrumenti politike EU, od katerih bi bil eden usmerjen v podporo proizvodnji hrane, drugi namenjen trajnostnemu razvoju ter tretji krepitvi podeželskih skupnosti za preusmeritev stran od kmetijske pridelave, ki bi bili skladni in med njimi ne bi bilo prekrivanja. Vendar bi bilo pri poenostavitvi zdaj treba nameniti pozornost zmanjšanju teh prekrivanj in zagotavljanju, da obstoječa pravila upravičencem dejansko preprečujejo prejemanje dvojnih sredstev iz obeh stebrov za opravljanje iste dejavnosti;

21.

poudarja, da ima Komisija lahko v celotnem obdobju aktivno in podporno vlogo s kritičnim presojanjem odločitev, ki so jih sprejeli države članice in organi upravljanja, da se olajša prilagoditev prednostnih nalog v tem obdobju, če niso prinesle resnične dodane vrednosti, hkrati pa se zagotovi, da takšne spremembe ne zmanjšajo pravne varnosti upravičencev programa;

22.

meni, da so ukrepi za ekologizacijo SKP ena glavnih novosti novega programskega obdobja, vendar se njihovo izvajanje pogosto dojema kot pretirano zapleteno, interpretacija Komisije pa kot premalo prožna, zlasti glede praks, ki so enakovredne ekologizaciji, ter delegiranih in izvedbenih aktov Komisije, ki močno presegajo besedilo predpisov;

23.

se seznanja z zaskrbljenostjo, da predložitev dokazil v zvezi z diverzifikacijo kmetijskih rastlin, stopnjo inšpekcijskih pregledov, najmanjšo površino ali pravili o ohranjanju trajnih travišč za upravičence pomeni preveliko obremenitev;

24.

poudarja, da mora biti SKP pravična za vse kmete. Vendar pa se naravni pogoji, stroški proizvodnje in splošni življenjski standard po Evropi razlikujejo in jih je treba upoštevati pri prerazporeditvi podpore. Zato meni, da mora podpora odražati raznolikost kmetijstva EU;

25.

spominja na svoje mnenje CdR 65/2012, ki je pozvalo k več subsidiarnosti, da bodo lahko lokalne in regionalne oblasti vpeljale in upravljale ciljno usmerjene okoljske ukrepe, med drugim tudi s pogodbami o zakupu kmetijskih zemljišč, v partnerstvu z lokalnimi kmetijskimi, okoljskimi ter družbenimi in gospodarskimi zainteresiranimi stranmi, pa tudi vrstami ukrepov, namenjenih vsem kmetijam;

26.

poudarja, da je verodostojnost SKP mogoče zagotoviti, če ne le podpira proizvodnjo hrane, prinaša dohodkovno podporo za kmete in prispeva k razvoju podeželja, marveč tudi prispeva k doseganju ciljev na področju biotske raznovrstnosti in podnebja;

27.

ugotavlja, da ima SKP drugi največji delež v proračunu EU in vsebuje močno teritorialno razsežnost ter je skupaj z regionalno politiko glavni instrument za doseganje okoljskih zavez EU;

28.

izraža bojazen, da ekologizacija glede na to, kako je bila zasnovana, ne bo izpolnila svojega celotnega potenciala, saj na primer veliki večini kmetij v EU ni treba sprejeti statusa površin z ekološkim pomenom (EFA);

29.

opozarja, da imajo upravičenci velike pomisleke o pretirani zapletenosti pravil glede ekologizacije, kar pogosto vodi v malodušje namesto v spodbujanje trajnostnih načinov kmetovanja;

30.

vendar meni, da poenostavitev pravil ekologizacije SKP ne sme biti izgovor za oslabitev njenih okoljskih ciljev. Spremembe pravil bi morale temeljiti na znanstvenih dokazih, s čimer bi poskrbeli za njihovo okoljsko neoporečnost. Ti dokazi bi morali tudi narekovati obseg kakršnih koli novih sprememb upravnih postopkov za upravičence, da bi se zmanjšalo njihovo regulativno breme;

31.

poudarja, da obstoječa pravila SKP omogočajo sprejetje ukrepov, ki so enakovredni ekologizaciji, in meni, da so v nekaterih okoliščinah takšni ukrepi lahko razumna alternativa, če krepijo ali vsaj ne slabijo okoljskih dosežkov SKP;

32.

meni, da bi bilo inšpekcijskim pregledom in pravilom o skladnosti z ekologizacijo treba dodati sorazmernost ter omogočiti večjo stopnjo tolerance ob manjših prekrških, neugodnih podnebnih pogojih in nepričakovanih dogodkih zunaj nadzora upravičencev. To je še zlasti pomembno v prvih letih po uvedbi novih pravil SKP, ko utegne nevarnost napak biti večja, tudi zato, ker so bile smernice organov upravljanja in Komisije same pripravljene z zamudo;

33.

predlaga večjo prožnost pri evidentiranju, tako da upravičencu ne bi bilo treba prijaviti vseh elementov v določenem območju, s čimer bi se izognil nevarnosti čezmerne prijave;

34.

spominja, da je namen ene od ključnih sprememb novih pravil SKP zagotoviti, da bodo lahko SKP izkoristili zgolj tisti kmetje, ki dejansko obdelujejo zemljo, ne pa t. i. navidezni kmetje, k čemur je Odbor že pozval v predhodnem mnenju CdR 65/2012;

35.

ugotavlja, da se to dosega z zahtevami o minimalni dejavnosti, kar pomeni, da morajo upravičenci predložiti dokazilo o minimalni gostoti živali, vendar se porajajo pomisleki, da pravila v sedanji obliki neaktivnim kmetom še vedno omogočajo prejemanje plačila SKP;

36.

izraža pa zaskrbljenost, da so sedanja pravila in opredelitve o aktivnih kmetih pretirano zapleteni, zato bi jih bilo treba jasneje opredeliti. Države članice morajo imeti možnost, da same postavijo merila za aktivne kmete, pod pogojem, da se spoštujejo splošna načela prava EU;

37.

podpira posebno priznanje malih kmetov v okviru SKP, saj v več državah članicah EU predstavljajo pomemben vir zaposlenosti na podeželju, in je za poenostavitev že pred tem predlagal, naj se najnižji znesek pomoči zviša na 1  000 EUR;

38.

meni, da mladi kmetje prispevajo k raznolikosti gospodarskih in okoljskih dosežkov tako na kmetijah kot tudi v širši podeželski skupnosti;

39.

priporoča ponovno oceno novih finančnih in pravnih določb, da bi zares prispevale k vključevanju mladih kmetov. Biti morajo prožnejše glede priznavanja vloge mladih kmetov v sedanjih pravnih pogojih in gospodarskih razmerah na terenu (prenos pravic, starejši kmetje, ki so šele pred kratkim lotili kmetijske dejavnosti itd.), pa tudi mladih kmetov, ki šele začenjajo poklicno pot ob starejših družinskih članih ali drugih podeželskih podjetnikih;

40.

ugotavlja, da se deleži za opredelitev, kdaj naložiti kazen, razlikujejo: v uredbi je to 5 %, v delegirani uredbi pa 3 %. Na splošno velja, da je 3-odstotna stopnja nesorazmerna;

41.

izraža zaskrbljenost, da se je kljub opredeljenim ciljem nove SKP glede zmanjšanja obsega zakonodaje na ravni EU priprava zakonodaje Komisije povečala z delegiranimi akti, saj smernice Komisija pogosto obravnava kot enakovredne zakonodaji;

42.

poudarja, da se je treba izogibati čezmernemu prenašanju zakonodaje predpisov EU z uvajanjem dodatnih nacionalnih ali regionalnih smernic. Pri tem je zapoznela priprava smernic Komisije sama prispevala k zapletenosti SKP, s čimer se povečuje verjetnost poznejšega revizijskega tveganja;

43.

meni, da nacionalni organi in organi upravljanja, kadar zakonodaja ali smernice EU omogočajo določeno stopnjo prilagodljivosti, ne bi smeli dodajati pretirano predpisujočih in težko preverljivih določb;

44.

poziva k stalnemu postopku pregledovanja instrumentov SKP z uporabo meril boljšega pravnega urejanja in ustreznosti predpisov (REFIT), ki jih je nedavno oblikovala Komisija;

45.

meni, da ima SKP tako kot druge oblike financiranja EU še naprej revizije na več ravneh, kar pogosto vodi v različne razlage. Za nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, predvsem pa za upravičence tako stanje ustvarja pravno negotovost;

46.

meni, da se mora SKP premakniti k bolj sorazmernemu in na rezultatih temelječemu pristopu k pregledom in revizijam, pa tudi se manj usmerjati v kazni in bolj v izboljševanje in skrb za doseganje širših rezultatov SKP. Ključno merilo poenostavitve za upravičence, vključno z lokalnimi in regionalnimi organi, je zmanjšanje števila potrebnih pregledov, saj se sedanjih 5 % pregledov na kraju samem pogosto zdi preveč obremenjujoče;

47.

priporoča na tveganju temelječ, prožnejši in sorazmeren pristop pri pregledih, tako da se ob posameznem obisku lahko opravi več kot le ena vrsta pregleda ter se v utemeljenih primerih poda zgodnje obvestilo o pregledu, da se omogoči njihova učinkovita izvedba, ki le omejeno zmoti vsakdanje delo kmetov in drugih upravičencev. Kadar je velika možnost napak, bi se lahko opravili predhodni inšpekcijski pregledi, da bi prispevali k večjemu spoštovanju predpisov med upravičenci in njihovi seznanjenosti;

48.

izraža zaskrbljenost, da se bo z novim členom 9 horizontalne uredbe SKP povečalo letno inšpekcijsko breme, in poudarja, da je treba čim bolj omejiti dodatna nacionalna revizijska pravila. Zanje je treba opraviti oceno tveganj glede njihove skladnosti z revizijskimi pravili in praksami EU, treba pa jih je tudi razvijati s predhodnim posvetovanjem z revizorji EU;

49.

poudarja, da je v prihodnosti treba še naprej razvijati pristop k reviziji, ki temelji na analizi tveganja. Če je nacionalni ali regionalni organ sposoben dokazati, da ima domač revizijski sistem, Komisija ali Evropsko računsko sodišče ne bi zahtevala dodatne revizije EU, razen zelo izjemnih naključnih pregledov, s katerimi bi zagotovili, da nacionalni revizijski sistem ostaja zanesljiv;

50.

izraža zaskrbljenost, da bo revizijski sistem tokrat dejansko pomenil večje breme, da pa bi to preprečili, bi morali organi upravljanja in revizijski organi sodelovati že od začetka snovanja sistema, da bi se tako izognili kasnejšim protislovjem in potrebi po izvajanju več revizijskih pregledov različnih organov glede iste dejavnosti. Glede na počasen začetek izvajanja shem SKP je to v mnogih državah in regijah še zmeraj mogoče;

51.

meni, da se spoštovanje predpisov lahko izboljša z večjo transparentnostjo revizijskega postopka, tako da Komisija objavi svoje revizijske ugotovitve v zgodnji fazi procesa in da se rezultati spravnega postopka in pritožb objavijo takoj, ko so pripravljeni;

52.

meni, da je nova skupna ureditev trgov že velika poenostavitev, saj je nadomestila predhodnih 21 skupnih ureditev trgov in odpravila 81 zakonodajnih aktov, vendar še obstajajo možnosti za izboljšave pri zmanjšanju obsega in področja poročanja, ki ga je treba predložiti Komisiji;

53.

ugotavlja, da v več državah članicah podeželskih območij ni mogoče enačiti samo s kmetijstvom, saj je tam najti tudi mala podjetja, ki se ne ukvarjajo s proizvodnjo hrane, in stanovanjska območja;

54.

opozarja na prejšnja mnenja, v katerih je OR menil, da je v skladu s ciljem EU za teritorialno kohezijo bistvenega pomena za razvoj podeželskih območij nameniti zadosten odstotek sredstev, in sicer z okrepitvijo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), da se zagotovi skladen in celosten razvoj teh območij, vključno z lokalno infrastrukturo, ter se podprejo MSP, obnova vasi in obsežnejša gospodarska diverzifikacija;

55.

poudarja, da je potrebna celostna politika razvoja podeželja, ki zagotavlja tudi dostop do drugih evropskih strukturnih in investicijskih skladov, da bi uresničili prednostne naloge skupnega strateškega okvira strategije Evropa 2020;

56.

v zvezi s tem obžaluje, da bodo naložbe za razvoj podeželja še naprej usmerjene v podobne kmetijske dejavnosti, ki so že deležne podpore v okviru prvega stebra; poziva Komisijo, naj verjetno revizijo programov razvoja podeželja skozi celotno obdobje uporabi za to, da organe upravljanja preusmeri od ukrepov, ki niso prinesli zadostne dodane vrednosti glede doseganja ciljev strategije Evropa 2020, k diverzifikaciji in krepitvi vloge podeželskih skupnosti;

57.

izraža zaskrbljenost nad znatnim zaostankom pri potrjevanju programov za razvoj podeželja, kar je povzročilo celo to, da je bilo proračunska sredstva za leto 2014 treba prenesti na kasnejša leta;

58.

meni, da je pomemben razlog za te zamude notranje usklajevanje med generalnimi direktorati, pri čemer je odobritev pogosto odvisna od hitrosti najpočasnejšega uradnika pri reviziji medresorskega posvetovanja. V prihodnje bi lahko uradniki iz drugih generalnih direktoratov pomagali uradnikom GD AGRI v postopku odobritve programov razvoja podeželja;

59.

meni, da je glede na počasnost Komisije pri podajanju smernic in delegiranih aktov razumen pristop k pogajanjem o programih za razvoj podeželja ta, da Komisija ne zahteva predložitve teh programov, dokler niso pripravljena tovrstna pravila EU. To ne bi zmanjšalo zamud pri odobritvi programa, bi pa poenostavilo pogajanja o njem;

60.

ugotavlja, da je lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, instrument, ki je s pomočjo EKSRP in tudi drugih treh skladov ESI presegel prejšnjo pobudo LEADER za krepitev lokalnih skupnosti; OR ga je v mnenju CdR 1684/2012 označil za velik napredek v sedanjem programskem obdobju;

61.

nekatere države članice, regije in lokalne oblasti ta instrument veliko uporabljajo, vendar obžaluje, da je v mnogih drugih njegov obseg približno tolikšen kot v prejšnji pobudi LEADER, ko je bil usmerjen predvsem v EKSRP;

62.

meni, da je to zamujena priložnost za podeželske skupnosti, in vzrok za to vidi v pomanjkljivem usklajevanju med različnimi skladi ESI, različnimi pravili glede poročanja in revizije za posamezne sklade, ki se pogosto upravljajo ločeno in so vezani na različna ministrstva. Prav tako izraža zaskrbljenost, da so nova pravila o reviziji za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, bolj obremenjujoča za odgovorne organe in lokalne akcijske skupine;

63.

poudarja, da je treba priznati, da je v večini primerov lokalni organ tisti, ki zagotavlja, da lokalne akcijske skupine lahko izvajajo lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost;

64.

zato izraža zaskrbljenost, da se v praksi včasih pri odločitvah lokalnih akcijskih skupin ne uporablja dosledno 51-odstotna glasovalna večina za nejavne člane in so občine kot odgovorni organi kaznovane za to; se zavzema, da bi bile takšne kazni sorazmerne, kadar odgovorni organi lahko dokažejo, da so v sprejemanje odločitev lokalnih akcijskih skupin vključili zasebne in civilnodružbene skupine;

65.

ugotavlja, da pravila o največjem številu prebivalcev v lokalnih akcijskih skupinah in najmanjših proračunskih sredstvih lokalnih akcijskih skupin državam članicam dajejo diskrecijsko pravico, da v utemeljenih primerih odstopajo od smernic Komisije, vendar obžaluje, da se ta diskrecijska pravica ne uporablja v zadostni meri, zaradi česar nekatera območja lokalnih akcijskih skupin niso opredeljena tako, da bi ustrezno odražala obstoječa geografska območja.